Političen list za slovenski narod. f• polti preJemmB velja: Za oelo leto predplauan 15 fld.. la pol leta S fld., za četrt leta 4 fld., za en mesec 1 fld. 40 kr. T »dmlnlitraeljl prejeman Teljš: Za celo leto 12 fld., za pol leta 6 fld., za četrt leta I fld., za en mesec 1 fld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 fld. 20 kr. več na leto. Pofamezne številke veljajo 7 kr. naročnino prejema opravniitvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2, II., 28. Naznanila (inserati) se sprejemajo in veljii tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat; 12 kr če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večmtnem tiskanji se cena primerno zmanjša Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. TrednlStvo je v Semeniških ulicah h. št. 2, L, 17. Izhaja Tsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob uri popoludne. 7 Ljubljani, v čotrtek 23. januarija 1890. Letiiili XVIII. ,3ir Iiofeni imeti me šanji, ki bi se razpravljala v saboru na korist dežele, ne pa gubiti čas in trošiti prepir s prav nedostojnim načinom pisanimi papiri. Že od novega leta sem ne mine dan, da ne bi bilo prepira med uradnimi in opozicijonalnimi časopisi. Gradivo zajemajo največ iz prizorov ravno minolih volitev v mestno zastopstvo, pa tudi iz poprejšnjih saborskih LISTEK. Lspovedanja bivšega prostomisleca. (Spisal Leo Taxil. Iz francoščine preložil Martin Žiltir.) (Dalje.) Leta 1882 mfeseca junija sem šel v Italijo k Garibaldijevemu pogrebu. V Rimu me povabi demokratsko študentovsko društvo, da bi govoril v seji do zbrane učeče se mladine. Gospod senator Caracciolo de Bella mi ponudi dvorano „Napre-dovalnega društva". S srcem, kipečim satanske jeze, zaganjal sem se kakor besen proti papeštvu in veri. ,Molimo bratje," — tako je govoril pridigar ravno tisti dan, — 10. junija, — vernikom z lece neke rimske cerkve, — „molimo za nekega zaslep-Ijenca; molimo za enega mojih nekdanjih učencev! Pekel se radije plena, a mi ga mu ne smemo prepustiti!" Nato pove govornik, ne da bi me imenoval, že znano povestico o petindvajsetih frankih „malega dejanja"; ko je pripovedoval, igrale so mu v očeh solze. Tisto uro so kipele vroče molitve proti nebu za-m^. Oni pridigar ni bil nihče drugi, nego nekdanji misijonar v Issoudun-u, moj profesor v St. Louis-u. Vroča želja njegovega apostolskega srca se je bila izpolnila. Ni se imenoval več Abbe, ampak pater Jouet. Papež je potrdil red „Naše ljube Gospe presvetega Srca", in razširjen je sedaj že po celem svetu. P. Jouet mu je bil prvi generalni predstojnik in kot tak je bival leta 1882 v Rimu. Toda, poglejmo nazaj, kako sem kot begunec zapustil domačo hišo. Bilo je v nedeljo. Odpeljeva se — jaz in pa brat — in jo vdariva proti Aix-u, kjer sva ostala čez dan. Mislila sva, da ve že ves svet o najinem begu. Da bi naju nihče ne zapazil, skrivala sva se v veliki množici. Koncert v neki kavarni naju je privabil s svojim vriščem; tu sva šla med družbo. Upitje pevcev najnižje vrste, zmedeni glasovi sicer priprostega, a tembolj kričečega orkestra, smrdeči vzduh alkohola in velike množice naju je tako omotil, da sva pozabila svoje stariše, ki so bili domi'i v neizrekljivih skrbeh radi naju. Zapustila sva hrumečo množico, da bi v navadni krčmi kaj povžila. Toda jed ni nama dišala. Po jedi se vrneva zopet k omenjeni druhalji, da bi nekoliko zadušila očitajočo vest. Pošta proti Digue je odhajala še le o polunoči. Morala sva torej čakati. Tisto noč nisem zatisnil očesa. Voz me je pretresava!, vest me je pekla, nisem se mogel umiriti. Moj potovalni načrt je bil, da bi se peljal po severnem delu departementa „Basses Alpes" do meje in čez gore preko argentierskega prelaza v Italijo. Iz Digue peljeta dve poti v Italijo. Krajša pot čez Jovil in Barcelonnethe nama ni zato ugajala, ker vodi malone povsod skozi obljudene kraje, kjer bi naju lahko zasačili. Izvolila sva si torej daljšo pot. Morala sva iti najprej nazaj proti Var-u; ko sva ostavila Barreme, hodila sva samo še skozi male vasice. Pot naju je peljala poleg morskih planin čez gore in doline, dokler ne prideva v prav samotni kraj pred ozko sotesko argentiersko. Ko sva že pol dneva prebila v Digue, napotiva se po pošti proti Barreme. To je glavni kraj okraja. Tu se nisva upala ostati. Kreneva jo torej v malo vasico, Norante, kjer ni bilo več, kakor štirideset prebivalcev. Krasni gorski svet je nama všeč. V srca se nama vname boj. Mudilo se je nama v Italijo, vendar bi še rada dihala dober domači zrak. Sklenila sva naposled ostati do četrtka v Norantu in potem brez odlaganja odriniti proti zaželjenem cilju. Tu niti krčme ni bilo. Prebila sva v neki dobri kmetski družini. Vrla družina se je imenovala, če se ne motim, Perard. Četrtek, 22. oktobra, ko sva se ravno vrnila od sprehoda, sva izvedela, da hoče sej. Najžilostneje je pri vsem tem, da je ravno duhovščina v to borbo zapletena. Dogodilo se je namreč, da je priporočal na oglasu med ostalimi podpisanimi tudi mestni župnik Krapec vladine kandidate za zastopnike. To sicer samo na sebi ne bi bilo tako zlo, ko dotični kandidati ne bi bili javno priznani nasprotniki katoliške vere in cerkve. Ali med temi kandidati sta dva, katerih katoliški duhovnik v resnici ne bi smel voliti, namreč dr. Fr. Spevca, ki je v svojih predavanjih javno zanikal krščanstvo, pa do zdaj še ne preklical te svoje zmote, in pa trgovec Bothe, ki je predsednik prostozidarske lože v Sisku. Radi tega je poslal neki duhovnik v »Obzoru" odprto pismo na župnika Erapca, v katerem ga vpraša, kako je mogel on kot katoliški duhovnik kaj takega podpisati. Iz tega se je razvil hud prepir, v kateri so se vmešali poklicani in nepoklicani branitelji župnika Krapca v »Narodnih Novinah", pa so v svoji obrambi proti čisto pravičnemu vprašanju, kako je mogol katoliški duhovnik take ljudi za zastopnike priporočati, toliko smeti in psovk napisali proti »Obzoru", da se mora človek čuditi, kako je mogoče, da se sme v uradnem časopisa sploh tako nedostojno in o mnogih cerkvenih zadevah tako nespametno pisati. To vse je pa tem žalostneje, ker se take stvari razpravljajo na nedostojen in prestrasten način. Se bolj žalostno je pa to, da pri nas v novejšem času nahajamo že velik broj duhovščine v onem taboru, proti kateremu se je še pred kratkim časom složno i narodom borila in da je od tega časa narod zbegan, ker nima nič več pravega voditelja v teh zadevah. Zatorej pa tudi ni čudno, da je narod v političnem pogledu postal čisto malomaren. Iz ravno omenjene borbe se je razvila pa še druga. Poznato je, da je zagrebški veliki župan Kovačevič v saboru opozicijonalnemu duhovništvu predbacival, da je ono dalo iz lavretanskih litanij izbrisati citat »Patrona Hungariae". Kanonik Leh-pamer je to osumničenje z jasnimi dokazi oprovrgel, in ni se našel nobeden, ki bi bil mogel proti nje-govej razpravi vzeti v obrambo velikega župana Kovačeviča. Ali ni ostalo pri tem. Poseglo se je tudi tukaj na politično polje. Že Kovačevič je v svojem govoru o »Patronu Hungariae" navedel edinstvo Hrvatske in Ogerske od starodavnih časov, vendar pa tako nejasno, da se je videlo, kako malo se bavi ta dostojanstvenik s pravo znanostjo. »Narodne Novine" so mu prišle v pomoč in sicer z ravno tako netemeljitimi dokazi o tem jedinstvu. Proti takemu nedostojnemu početju se je konečno vzdignil prot. dr. Bauer v »Katoliškem Listu", pa je dokazal, da je bila hrvatska cerkev od starine samostalna, a v novejšem času da je hrvatsko-sla-vonska cerkev s pismom papeža Pija IX. »Ubi *primum" od 11, decembra 1852 »za vedno in popolnoma izvzeta in razrešena od oblasti in podlož-nosti kakor kaločkeea in bačkega tako tudi ostro-gonskega nadškofa, ter nova hrvatsko - slavonska cerkvena pokrajina od vseh in od vsake druge v onih straneh hierarhične nadoblasti oddeljena". Po tem pismu je tedaj hrvatsko-slavonska nadškoiija enaka vsem ostalim in ni odvisna niti od ogerskega primasa, kar bi »Narodne Novine" vendar rada do-kazale. Tem ljudem pa ni niti najmanje ležeče na slogi cerkveoej, saj je glavni vrednik »Narodnih Novin" pravoslavne vere, nego njim pride vse prav za njihovo poznato idejo — edinstvo Hrvatske in Ogerske, in k temu naj bi pomogla tadi cerkev. Zadnji »Katoliški List", ki je branil slobodo in neodvisnost hrvatsko-slavonske cerkve proti napadom »Narodnih Novin", je bil zaplenjen. Žalostni so ti pojavi pri nas, ali je mnogo krivde ravno v onem taboru, na kateri se zdaj toliko bije. Vladimir Solovjev o Rusiji. (Dalje.) »Zakaj pa je sezidal Kristus Gospod svojo cerkev na jednem in ne na več ali ne na vseh apostolih? Zakaj je dal cerkvi takošno monarhično kon-stitucijo? Ker cerkev ima cilj in namen zediniti rod in prvino človeško z Bogom, združenje ne individualno, marveč splošno. Mar ima Kristus prepustiti spolnovanje te naloge vsakemu človeku posebe, kakor bi se to zljubilo njegovi vesti in volji? Očividno, da ne; zato pa je potrebna vkupnost, združenje, organizacija. Osobna volja šla bi vsaka na svojo stran, za svojim nagonom in mnenjem. Je-li mar Kristus mogel naložiti to nalogo na vse, ali na kakošno večino, na nekakošno parlamentarno glasovanje ? Znovič ne. Ako bi bili vsi tako dovršivni v svoji vesti in svoji volji, kakor so angelji in svetniki, pa bi so bili k temu izvrstno prilegali; toda v svojem poze-meljskem življenju in stanja ljudje te sloge in edinosti nimajo, imeti ne morejo. Kar se zopet tiče re-prezentacijskega sistema, ali oddanja najvišje vlade zborom, Kristus Gospod ni mogel na njih svoje cerkve zidati, kajti razlika mnenj in čutil more se tndi v zborih najti. To pa tudi ne more biti, da bi bila božja resnica odvisna od glasovanja, od slučajne večine, podprte često na napačnih razlogih. Jedno kakor drugo ne bila bi dosti trdna točka, ki bi mogla služiti za temelj cerkve. Takošna točka mogel in moral je biti jeden človek, ostajajoč v resničnej in živej jednoti z Bogom. Složna volja vseh, potem jednota (edinost) vseh ni mogoča na tem svetu, a edinost je potrebna, ako ima cerkev izpolnovati svoj namen. Za to pa je samo jeden način, da bi vsakdo mogel združiti svojo osebno voljo z voljo vseh drugih, družečo se v nekakej jedinej volji, tako živej in resničnej, kakor je vsaka naših, toda splošnej. Ker pa ta volja, družeča vse druge v edinost, ne more biti abstrakcija, marveč mora biti v nekakem človeku; da vsi na tem svetu ne morejo biti jedno, iz tega izvira neobhodna potreba združenja vseh volj v jednej osebi in udeležba v njej in po njej v splošnej veri." »To je razlog, zakaj je Kristus Gospod moral narediti enega človeka za skalo svoje cerkve in njeno glavo. Ce torej raznoverci mislijo, da cerkev more obstati tudi brez takošne osrednje točke svoje edinosti, pa naj poskušajo brez nje pokazati edinost cerkve, pokazati kakoršno koli njeno dejanje. Naj poskušajo dati odločen in dolžen odgovor na ta vprašanja, v katerih se ljudski razum in vest ne strinjata. Saj vidimo vsi, da carjigraški in petro-graški nasledniki apostolov molčd tako, kakor so ljudobranski brigadier iz Barrema z nama govoriti. Nekoliko osupnena prideva pred zastopnika javne sile. Kako se ustrašiva, ko nama pove, da čaka v Digue najin oče. Z največjo prijaznostjo se nama ponudi orožnik za spremljevalca. Nasprotovati je bilo tu nemogoče. Kmalu smo dospeli v Digue. Cesarski proku-rator naju vpričo globoko užaljenega očeta dobro okara. Očetu dlje časa ni bilo mogoče radi žalosti izpregovoriti besedice. »Zakaj," — pravi, ihteč se, — »sta odpotovala? Kaj vaju je vendar sililo zapustiti mojo hišo?" Tudi midva sva se jokala. Po>edala sva, da sva se namenila pisati starišem precej, ko bi prišla čez mejo. Najin ubogi oče je bil ves potrt. Naposled se napotimo nazaj v Marseille. Med potjo nama pripoveduje, kako je bilo med tem domd. Ko se tisti dan nisva vrnila domov, mislili so, da se nama je pripetila kaka nesreča. Mati je šla k nekemu prijatelju, mojemu nekdanjemu sošolcu, da bi poizve-dela, na katero stran sva jo krenila. Prijatelj, kateri je tudi vedel o najinem begu, pravi ji, da njemu ni nič druzega znano, kakor da sva hotela poskusiti vožnjo po morji. Ne vem, s katerimi besedami je to povedal. Toda najina mati je takoj slutila, kaj je. Izvrstna in umna žena je spoznala, da tu ni več misliti na kako nesrečo, ampak da se ji resnica le prikriva. Domov prišedši, preišče hitro najine omare. Ker so bile prazne, ni več dvojila, da sva pobegnila. Iznenadili so jo pa nekateri časopisi, ki sva jih pozabila. Bili so časniki g. Royannez-a. Takoj se spomni, da sva večkrat z veliko nauduše-nostjo govorila o njem. ,Prav pri g. Eoyannez-u bom zvedela resnico," — misli si ljubeče materino srce, in ni se varala. Hitro gre k Royannez-u, in ta ji ne prikrije ničesar. Pove ji vse, kar je vedel, ter se izgovarja, da ni kriv tega, temveč da je naju še svaril. To je bilo res. Skrbni stariši se obrnejo takoj do posvetne oblasti. Po brzojavu sva bila zasačena. Domov prišedši sva morala poslušati mnogo zasluženega očitanja od vseh sorodnikov. Izgovori so bili sicer resnični, toda najinega dejanja niso mogli opravičiti. »Kar se tiče mene," — dejal sem očetu, — »nisem ti mogel razodeti, da sem svoje verske dolžnosti izpolnjeval le svetohlinsko; nemogoče mi je bilo udeleževati se pobožnostij in drugih šeg, katere sedaj sovražim. Tako stanje je bilo za-m(5 pravo mučenje. Hotel sem se ga torej na vsak način iz-nebiti." (Dalje «Iedi) molčali apostoli, ko jih je Kristus vprašal in Peter za nje odgovarjal. Splošna cerkev opira se na resnico, izpovedano po veri. Resnica je samo jedna, torej mora biti tudi prava vera samo jedna. Ker se zopet ta edinost vere ne more bistveno in neposredno pojavljati v vseh vernikih, torej se mora nahajati in objavljati v pravi veljavi in vladi jedne glave, ki je podprta z božjo pomočjo in do katere imajo vsi zaupanje in ljubezen. Navajaje potem spričevala ljudi, katerih ne gre sumničiti, da bi s katoličani simpatizovali, n. pr. moskovskega nadškofa Filareta, izmed protestantov Pressense-a, izmed Židov Jožefa Salvadora in konečno izmed racijonalistov samega Davida Strausa, kateri vsi složno priznavajo, da samo nezavednost, ali zla vera more nasprotovati bistvenemu in resničnemu izpolnovanju vlade sv. Petra, — pride pisatelj v X. oddelku k sklepu. Ker nobeden patrijarh, nobena sinoda ni zmožna (o prdvu se niti ne govori) predstavljati splošno edinost cerkve, torej ostajata glede tega samo dva fakta na izbor: ali priznati, da je edinost cerkve nemogoča ter chaos in suženjstvo (sila) njeno normalno stanje; — ali pa priznati jedno in to jedino vlado, katera se je skozi vsa stoletja objavljala vedno kot osrednja točka cerkvene edinosti. Jedino rimsko-katoliška cerkev ni cerkev ndrodna niti cerkev državna, niti veroizpoved osnovana, započeta po človeku. Ona jedina ohranja in potrjuje vedno osnovo edinosti cerkve proti partikularizmu in egoizmu ljudi ali ndrodov. Ona edina ohranja in potrjuje svobodo duhovne vlade proti despotizmu posvetnih vlad. Ona jedina je tista, katere vrata peklenska ne premagajo. »Po njih sadu jih bodete spoznali." V krogu verske društvenosti je sad katolicizma edinost in prostost cerkve; —protestantizma in pravoslavja pa razbitje in suženjstvo cerkve, razbitje pri protestantih, suženjstvo pri razkolnikih. Cerkev katoliška, katera mora v svojih človeških prvinah imeti tudi nedovršivnosti in dovršivnosti doseči ne more, ima v papežu jedino cerkveno vlado, katera je splošna, medndrodna in neodvisna. Vsled tega je ta cerkev in ta vlada jedini istinit in neomahljiv temelj, na katerem more splošna cerkev stati in svoj cilj izpolniti. V ostalih peterih poglavjih te knjige, jako zanimivih, napisanih z veliko učenostjo in jasnim razumom, pripoveduje pisatelj in dokazuje, kako so primat rimskega škofa, njegova oblast nad vso cerkvijo in njegovi pravi nasledniki bili priznavani in nad stokrat potrjeni od vernikov krščanskega vshoda do časov razkola. Pridodani fakti, dokumenti, sklepi in spričavala zborov in sinod vshodnih, so jasni kakor solnce, ki vsakega odločno prepričavajo; pre-pričevajo celo, da ne le samo vlada, marveč tudi nezmotljivost papeževa je bila v teh vekih splošno pripoznavana, kakor po vshodu, tako po zapadu. Vendar vsega tega zaradi obširnosti spisa ne moremo navajati. Nemogoče je tudi lajiku lotiti se poročila v tretjem delu te knjige, ki ima naslov: »Prvina presv. Trojice in njeno uresničenje v Človeškej družbi." Pisatelj našteva marsikaj, kar bi se imelo izvršiti in uresničiti v pravi cerkvi, akoprav še naša katoliška cerkev tega od svojih vernikov strogo ne zahteva. Toda poglejmo vsaj nekoliko, kaj pisatelj v tem oddelku od človeštva zahteva. (Konec sledi.) Politični pregled. v Ljubljani, 28. januarija. Notran)« dežele. Mladočehi se prihodnjo nedeljo ne bodo skupno s Staročehi posvetovali o spravnih obravnavah, temveč v posebnem shodu. Husov spomenik. Ker je češki deželni odbor sklenil, da se nabije v novem muzeji tablica v spomin Husu, odložil je knez Karol Švarcenberg predsednif.tvo muzejskega društva ter izstopil sploh iz društva. Ogeraka. Ogerski naučni minister je minolo leto razposlal okrožnico vsem škofom, v kateri trdi, da se bogoslovci premalo vzgojujejo v narodnem duhu. »Magjar Allam" je objavil odgovor ogerskega primasa na ministra, v katerem primas dokazuje, da se bogoslovci tako vzgojujejo v madjarskem duhu, da marsikateri bogoslovec celo pozabi svoj materini nemški ali slovaški jezik, in da je primas celo v zadregi, ako kaka nemška ali slovaška občina prosi za dubovnika-rojaka. To so lepe razmere v »magjar-orszagu"; so pač pa tudi mogoče le v deželi paprike. TnaiO« dršSTe. Srbija. Agitator Vaso Pelsgid je bosansifi ii-aeljeuec, ki je moral zaradi kakega zločina bežati iz dežele t Srbijo. Tu je koval vsakovrstna poročila za liste ter izdal nekak revolucijsk program za Srbijo. Ta knjižica je razširjena po vsi deželi. To je celo radikalnim ministrom odveč, in Pelagiča so zgrabili zaradi veleizdaje. Rusija. »Pol. Corr." poroča, da so odstavili vojaškega poveljnika v Mervu, polkovnika Alilha-Dova, ker je prestrogo postopal proti domačinom. _ Velikemu knezu Konstatinu se obrača na bolje, da se more že voziti na izprebod. ^ Francija. V zbornici so boulangisti dn^ 20. t. m napravili velik škandal. Lacbčze je vprašal vlado, zakaj je prepovedala kredit mesta Pariza za delavce, ki so ustavili delo v rodanskem departe-mentu. Minister Constans je odgovoril, da je mestni nastop prekoračil svoj delokrog. Poslanec Joffrin etopi na govorniški oder, boulaugisti in nekateri desničarji pa glasno ugovarjajo. Deroulede kliče: „Mi ne maramo poslušati tega Človeka!" Nastane ropot. Poslanci vstajajo s sedežev. Deroulede zopet kliče: »Zahtevam, da tega človeka odstranite, ker ga ni volila dežela, temveč zbornica." Predsednik opozarja k redu. Deroulžde zopet preti JofiFrinu. Predsednik nasvetuje, naj se Deroulede začasno izključi. Ker Deroulede noče oditi, pride vojaška straža, ki odvede Derouieda, Millevoja in Laguerra. Zvečer je zopet boulaugist Millevoy razgrajal v zbornici, da ga je morala straža odvesti. Drugi dan je poslanec Beinach nasvetoval premembo hišnega reda T tem smislu, da je vsak poslanec izključen za vse zasedanje, ako se ustavlja ukazom predsednikovim. Italija. Italijanski škofje so izdali skupen protest proti vladi, ki je pograbila pobožne ustanove. — V Rimu izhajajoiii vojaški strokovni list »Esercitio Italiano" opisuje laško armado ter hvali vrline možtva in nižjih častnikov, toda ostro graja višje častnike. Isti list poroča, da je kralj sklical k posvetovanju generale: Ricottija, Pianellija, Co-senzo in Gialdinija, da se imenujejo novi višji poveljniki. Ako že domač list tako piše, potem Italija ne sme biti ponosna na svoje poveljnike. Celo „N. Fr. Pr." piše: »Članek lista »Esercitio Italiano" mora biti utemeljen, ker -cer ne bi brez potrebe sramotil svoje armado pred svetom. Ko bi kak tuj list pisal ta članek, vsa Itaiij i bi divjala proti njemu. Blažena Italija! Poleg praznih državnih blagajnic pa še taka armada." Nemiija. V sobotni seji državnega zbora je bila obravnava o predlogu gled^ oproščenja bogoslovcev vojaške službe. Predlog je propal s 121 proti 89 glasovom ter bil vsprejet predlog Kleist-Bezova, da so katoliški boguslovci oproščeni po vsprejemu subdijakonata. Enoletni prostovoljci drugih veroizpovedanj morejo doslužiti pol leta s puško, pol leta v bolnišnicah. Windthorst je predlagal, da so vsa veroizpovedanja po naselbinah enakopravna. Vnela se je huda polemika s Stockerjem, ki je napadal katoliške misijone; predlog ni obveljal. — Vsi listi opominjajo delavce v premogovih jamah, naj ne pretirajo svojih zahtev, da ne zgube simpatij prebivalstva. Delavci hočejo vlado prositi pomoči. Pomenljivo je, da se delavci kažejo bolj kot soci-jalni demokratje. Tako so delavci v Bohumu sklenili podpirati socijalnodemokratskega kandidata za državni zbor. Belgija. Povodom petindvajsetletuice kraljevega vladanja, ki bode duš 21. septembra t. 1., bodo ustanovili pomočno blagajnico za onemogle delavce. Postavni načrt je že predložen zbornici. Poročilu je pridejano tudi kraljevo lastnoročno pismo, v katerem se bere mej drugim: »Trinajst let kot senator in štiriindvajset let kot vladar ustavne države trudil sem se, da bi se v Belgiji razvijala blagostanje in varnost. V tem smislu sem delal na to, da bi vsi državljani, delavci z duhom in z rokami, dobili nove vire dohodkov in si zagotovili prihod-njost. Gojim trdno upanje, da bode dežela v bližnji prihodnjosti žel4 bogate sadove mojega truda; mej tem časom sem imel vedno pred očmi tudi žalostno stanje delavcev, ki so onemogli, in upam, da bodo oblastva in zasebniki podpirali to podjetje. Mali potoki rasto v velike reke." — Delavski nemiri še vedno naraščajo. Vlada ne dovoli vojaške pomoči takim ravnateljem premogovih jam, ki ne izpolnu-jejo svojih obljub. Povsod je strah, ker delavci prete z občno vstajo. Anglija. Znani delavski prijatelj kardinal Manning bode dn4 8. junija praznoval 251etnico kot nadškof. Mnoga delavska društva v Londonu so sklenila, da se bodo udeležila te slavnosti v priznanje, da je kardinal vedno in povsod podpiral delavski stan. Izročili bodo kardinalu tudi zahvalno adreso. Rumnnija. Danes je v zbornici na dnevnem redu zatožba proti bivšemu ministru Bratianu. Garp je prvi govoril. Španija. Novemu ministerstvu ne prerokujejo dolgo življenje. Ker se vedno širi republikanski duh, pomnožila je vlada vojaški posadki v trdnjavi Ba-dajocu na jugu iu v Tuyu na severu ter poslala na portugiško mejo osem polkov. Železniška društva so ■dobila povelje, da morajo imeti pripravljenih potrebno število vagonov za prevažanje vojakov. Portugal. Minister vnanjih stvari jo na podlagi člana XII berolinske pogodbe izdal poziv ua ve- lesile, naj te posredujejo r angleško-portugiškem prepiru. »Pall Mali Gazette piše o tem prepira: »Veljava portugiške vlade pri njenih podložnikih r jnžni Afriki je tako neizdatua, kakor je bila nekdaj oblast Turčije nad Arabijem. Ako angleška vlada pošlje nekaj vojnih ladij v Delagoa-zaliv, pridobila bode portugiški vladi veljavo. Toda nihče ne bi smel misliti, da bi ta korak bil proti portugiški vladi. Kakor je Gladstone bombardoval Aleksandrijo in Eajiro, da je varoval veljavo egiptskega podkralja in turškega sultana, tako naj bi storil lord Salisburj v juŽDOvzhodni Afriki kot praktičen pooblaščenec li-sabonske vlade. Ne bodemo izstrelili nobenega strela in ne izkrcali nobenega pomorščaka drugače nego kot zavezniki portugalskega kralja Karlosa. Izvirni dopisi. iz Tarčlna v Bosni, 20. januarja. (Okolica tarčinska v Bosni, naravni položaj in znamenitosti njene v narodno-gospodar-skem oziru.) Danes, ko je mogočni doh časa vzdramil tudi zgorenje Jugoslovane In se je v novo sprožila težnja po združenji Hrvatske z Dalmacijo, katerej bi bila pridružena tudi Bosna, bilo bi tudi za Slovence zanimivo, da bolje spoznajo oddaljeno Bosno io njene naravne znamenitosti. Naj torej častiti čitalci dobrovoljno sprejmejo mali opis nekaterih tukajšnjih okrajev, katere sem imel priliko bolje spoznati. Malo kje se najde, da bi prošla železnica na tako malem prostoru 180 kilometrov tako znamenite in raznovrstne pokrajine, kakor je nova proga bosansko-ercegovskih državnih železnic, Sarajevo-Metkoviči. Ako se vozimo iz Sarajeva, ponosne stolice bosanske, ua jugozapad po lepej cesti za reko Miljačko, čez prijazno sarajevsko polje, prestopimo na Ilidži reko Železnico in tu so starinske toplice na sredi polja, za katerih vravnavo in ugodnost se deželna vlada mnogo zanima. Še malo, pa smo na reki Bosni, ki izvira nekoliko višje, kraj polja izpod gozdnatega Igmana. Dalje izza Blažuja objamejo nas hribje in vedno tesnejša je dolina, da pri Pazariču vstopimo v prijazno in prostorno gorsko kotlino. V sredi te kotline leži Tarčin, 36 kilometrov od Sarajeva, z malimi vasmi, ki so razsejane po ravnici in nizkih brdih. Strmo se vspenjamo zdaj iz Tarčlna na gozdnati Ivan, ki je najnižji, 1000 metrov visoki prelaz v Bosni, preko onega gorostasnega gorovja, koje se odcepi od jul-skib planin v Kranjskej in dela razvodje med Donavo in Jadranskim morjem globoko doli do šarskih planin na bolgarski, srbski in albanski meji. Tu na Ivanu prestopimo mejo ercegovsko in zopet strmo se vozimo nizdolu skozi ozko sotesko dragočajsko v nizko dolino reke Neretve, kjer nas pri Konjiči pozdravijo prijazne vinske gorice, njive in livade, »v dnu zad pa stoje tnežnikov velikani" gorostasnih prenjskih planin, koji so tudi v sredi leta deloma s snegom pokriti. Do Konjice je železnica že gotova, a preko Ivana v Sarajevo pa se še-le izdeluje. Plačajmo torej železnega konja, kateri nas hoče voziti do Met-kovičev. Gladko se vozimo za Neretvo, ki prijazno skaklja vspored nas v svoji kameniti strugi, dokler nas niže Jablanice objamejo orjaške skalnate gore T svoje krilo. Po tesnej, divje romantični soteski, med orjaškimi stenami, katerih vrhove komaj oko doseže, vozimo se zdaj skoz Grabovico in Drežnico, a pri Belem polju prestopimo v ravnino mostarsko. Tu je že južno podnebje. Oljka, smokve in drugo južno sadje smehlja se nam iz krasnih vinogradov. Zopet nas objamejo niže Mostara na vtoku Bune nizka, kamenita brda, ki se menjajo z lepimi, rodovitnimi dolinami. Pri staroznamenitej Gabeli prestopimo v široko ravnino metkoviško; še malo, pa smo v Metkovičih, pod blagim podnebjem južne Dalmacije. Ponosni parobrodi tržaški, reški in dalmatinski, vladalci Jadranskega morja, ki stoj^ in krožijo na mogočni Neretvi, vabijo nas, da se vozimo v Trst, Spljet ali Dubrovnik, ako nam drago, pa moremo tudi potovati v daljna svetska morja, ako hočemo. Vzemimo priliko in stopimo na parobrod dubrov-niški, ki nas hoče ponesti kot labud v staroslavni Dubrovnik. Vožnja parobrodska na Jadranskem morji je dandanes izvrstno vravnana, skoro redoma vsak dan more se potovati, kamor komu drago. Samo malo se vozimo še po gladkej Neretvi, pa smo na odprtem morji. Nego to ni nikako morje, ' to ti je samo kot mnogobrojna večja in manja jezera, ki se vijejo s svojimi nebrojnimi rokavi in zalivi okrog prijaznih otokov. Po raznih ovinkih od mesta do mesta, kjer se naš parobrod vrača, do- spemo v Gruž (ital. Gravosa), veliko pristanišče dubrovniško, ker malo, staro pristanišče pred mestom samim nima prostora za velike parobrode. Tu smo zdaj pod krasnim podnebjem dubrov-niikim. Mislimo si, v srednji Evropi je zima in trda ledena odeja pokriva gore in planjave. Tukaj pa ni sledil zime. Tn se sprehajamo pod vedno zelenimi oljkami, cipresami in palmami, po dišečem^rožma-rinu, tu občudujemo krasno južno rastlinstvo; drevje in zelišča tukajšnja kažejo nam, da nismo v Evropi. Kako prijetna toplota sredi zime! A dojde spomlad in bliža se leto. Solnce razliva svoje ognjene žarke po okrajini. Kako pogrešamo zdaj prijetnega gorskega hlada. V Ercegovini in Dalmaciji ni gozdnatih planin in hladnih izvirov; gole kamenite višave mole v zrak in odbijajo solnčne žarke v neznosljivo vročino po leti. Take vročine mi nismo vajeni, zato zapustimo vroče kraje in podajmo se nazaj v Bosno. Tu nam podaje med drugimi posebno okolica tarčinska najlepše letno bivališče. Tu nas prijazno pozdravijo senčnati gaji, zelena polja in livade. Tu se sprehajamo med prijaznimi hribci, po planinskih pašnikih. Pred nami na jugu pa se dviga z jelovim pragozdom obrastena orjaška planina Belašnica s svojimi razrastki in na zapadu Ivan in Bitonja, ki sta zopet obraščena z neizmernim bukovim in jelovim pragozdom. Kako ugodno nam veje iz golih, s snegom pokritih vrhov hladan planinski zrak. Kako prijetno je, sprehajati se po senčnatem gozdu ob hladnih vrelcih in šumečih potokih, med krilatimi in skokonogimi bivalci gozda. Tarčin s svojo okolico je po svoji naravi lepa in prijazna gorska pokrajina iu zdrav kraj. Malo truda in umetnosti bi bilo treba, pa bi se moglo napraviti iz te okolice letno bivališče prvega reda, kar bi bilo radi bližine Sarajeva in radi pripravne zveze z morjem osobito za ercegovska in dalmatinska pomorska mesta velike važnosti. (Konec sledi.) Dnevne novice. (Drnžbe sv. Cirila in Metoda) prvomestnik je prejel včeraj naslednje: »Podpisani odbor pošilja Vam po poštni nakaznici 121 gld. 48 kr., katera svota se je nabrala s prostovoljnimi doneski iu napravo tombole v namen, da izvolite vas ,Šmartino pri Litiji' med pokrovitelje Ciril - Metodove družbe sprejeti. .Pomagajmo si sami iu pomagal nam bo Bog!' Za odbor: Predsednik: Pran Šustršič s. r., kapelan. Tajnik: Ivan Bar ti s. r., učitelj. Blagajnik: Fran Knaflič m. p., usnjar.* — Ko zahvaljuje se rodoljubivi požrtvovalnosti imenovauega čast. odbora javljamo to veselo vest slovenskemu svetu, da je »Šmartino pri Litiji" postalo prva vas-pokroviteljica družbi sv. Cirila in Metoda, trdno upamo, da bo božja previdnost, čuvajoč z enako ljubeznijo vse narode, obudila nam še mnogo takih dobrih src, ki bodo žrtvujoč družbi sv. Cirila in Metoda dejanjsko pokazala živo vnemo za vero ter za svojo širjo in ožjo domovino. (Državni zbor) se snide dne 3. februarija in ne, kakor je poročala »Presse" dne 31. t. m. Na dnevnem redu so: 1. Prvo branje predloga poslanca Verganija in tovarišev gled^ postavnega načrta, po katerem naj bi se neizplačani dobitki kot prepdrna lastnina shranili sodnijskim potom in denarni zavodi naj bi za zastarele dobitke plačevali 10% prenosnih troškov. 2. Prvo branje predloga poslancev dr. Slavika, dr. Dostala ia tovaričev glede postavnega načrta o vravnavi potov za silo. 3. Poročilo kazenskega odseka o peticiji Ludovika Kres-nika za odškodnino iz državne blagajnice zaradi nedolžno prestanega zapora. 4. Poročilo budgetnega odseka o peticijah za vravnavo Avpe in Bečve. 5. Poročilo obrtnega odseka o vladni predlogi glede vravnavo zidarske obrti. (Milostni gospod knezoškof lavantinski) je zbolel, kakor se nam poroča, in nekaj časa ne bode mogel zvrševati svoje višjepastirske službe; vendar bolezen ni nevarna. (Katoliško politično društvo.) Osnovalni shod »katoliškega političnega društva" v Ljubljani se bode vršil T nedeljo dne 26. t. m. v prostorih »Katoliške drnžbe" v gosp. dr. Ahačiča hiši na Starem trga št. 13 in sicer ob 11. uri dopoludne. Na dnevnem redu je volitev odbora. — Povabljeni so vsi udje, ki so se oglasili pri osnovalnem odboru ali svoj pristop naznanijo še te dni do nedelje. Usnovalni odbor. (Iz Kamnika) se nam poroča, da je bil dne 21. t. m. županom izvoljen g. Josip Močnik, lekarnar in hišni posestnik; svetovalci pa gg. F. Eksler, F. Hajek iu F. Prašnikar. (O grofu Hohenwartu) poročajo „Pol. Fragmente", da bode zapustil politično polje ter bode poklican v gospodsko zbornico. Temu dostavlja imenovani list, da tirolski poslanci sedaj ne bodo nasprotovali ustanovitvi katoliškega centruma. Odgovornost za obe te vesti prepuščamo kalnemu viru. (Umrla) je v torek popoludne v Gradci gospa Ana baroninja Apfaltrern, rojena pl. Gianella, soproga člana gospodske zbornice in deželnega poslanca kranjskega barona Otona Apfaltrerna. Truplo bodo prepeljali v rodbinsko rakev pri sv. Petru v Komendi, kjer bode jutri pokopano. — Umrl je v Gradci dvorni odvetnik dr. Ig. Berce v 80. letu sovje dobe. (V Pragi) je umrl v torek po noči znani J. Stampfl, star 85 let, rojen v Kočevji, ki je nad 50 let živel v Pragi in si pridobil veliko premoženje, katero je razdelil za nemške zavode in namene. (Nesreča.) Naš rojak gosp. J. Ko lene, c. kr. okrajni glavar v Spitalu na Koroškem, pal je te dni na ledu in si zlomil levo roko. (Podružnica sv. Cirila in Metoda za Pliberk in okolico) priredila bode v nedeljo 26. januarija ob 3. uri popoludne pri Šercarju v Smihelu veselico za ude družbe s sledečim vsporedom: 1. Petje. Pred-naša moški in mešani zbor. — 1. Tombola. — 2. Gledališka predstava: Kateri bo? Veseloigra v dveh dejanjih od J. pl. Kleinmajrja. — 4. Godba na bigotfone in mirlitone. — Vstop je prost. (Vabilo k občnemu zboru okrajne posojilnice T Krškem,) ki bode v nedeljo 23. februvarja 1890. ob 10. uri dopoludne v šolskem poslopji. Dnevni red: 1. Nagovor ravnatelja. 2. Račun načelstva in poročilo preglednikov. 3. Poročilo o izključbi nekaterih udov. 4. Volitev načelstva. 5. Volitev preglednikov. 6. Nasveti. (Društvo prostovoljnih ognjegascev) v Mokronogu priredi dne 2. februarija t. 1. v prostorih gostilne „Pri Lipi" tombolo s plesnim venčkom. Čisti dohodek je namenjen za društvene potrebe. Začetek točno ob 7. uri zvečer. (Odbor vrhniške čitalnice) vabi uljudno na ples, kateri bode dne 26. januarija 1890 v društvenih prostorih. Začetek ob 8. uri zvečer. Vstopnina za ude 50 kr., za neude 80 kr. Telegrami. Trst. 22. januarija. Po poročilih iz Tangra razsaja hripa že več tednov v Fezu. Zbolelo je nekda nad 60.000 oseb. Dunaj, 23. januarija. Avstro - ogerska banka je znižala obrestno merilo v eskomptu in posojilnem poslu za pol odstotka. Berolin, 22. januarija. Podpredsednik državnega zbora, baron Frankenstein, je umrl. Chester, 23. januarija. Na volilnem shodu je Gladstone obžaloval prepir s Por-tugalom, ki je že dolgo zvest zaveznik Anglije, katera naj bi ga varovala, kakor prej. Postopanja Salisburjjevega noče grajati, dokler niso znane posameznosti. Gladstone je potem napadal Turčijo zaradi zatiranja Kre-čanov in Armencev. Cariigrad, 23. januarija. „Levant Herald" je pooblaščen, da more odločno ovreči poročila listov „Times" in „Temps", češ, da je veleposlanik Calice pri turški vladi storil več korakov, naj bi poslala v Bolgarijo Šakir pašo; izjavlja dalje, da so izmišljena ta poročila, kakor tudi dotični pogovori Oalicejevi z velikim vezirjem. Odprto pismo gospodu Franu Doleno-u, trgovcu in okrajnemu za8topnil(u vzajemno zavarovalnega društva zoper požar v Gradcu v Kranju. Ko sem jaz začel sredi meseca januarija m. I. operacije za zavarovanje proti požaru v okraju kranjskem, bili ste Vi, gospod Fran Dolenc, prvi, katerega sem pridobil naSemu društvu. Dasiravno zastopnik vzajemno-zavarovalnega druJtva zoper požar v Gradcu, zavarovali ste VaSo zalogo vnoviC pri naSem društvu za znesek 30.000 gld. za sedemletno ddbo in sle vplačali premijo 135 gld. Ta vspeh je bil — ob sebi umevno — velike, da, neprecenljive vrednosti z4-me, kiyti ta zgled je moral zavaro- valcem pri vzajemnem zavarovalnem društvu v Gradcu jako nevfiečen biti. Ta dogovor je bil zii-me pojKJlnoma na pravem stališču, kajti posrečilo se mi je v prav kratkem času, da sem mnogo pri graSkem vzajemnem zavarovalnem druStvu zavarovanih strank pridobil za »Aziendo«. Da ste ostrmeli, ko ste sprevideli, da ste Vašemu druStvu po tem zgledu napravili mnogo zgul)e in škode, in da bodete korist od Vas zastopanega društva konečno po moči skušali varovati, bilo mi je popolnoma jasno. A, kakih pripomočkov ste se po-služili? Vi ste zavarovancem, kateri so pristopili^k »Aziendi« in Vam naznanili odstop, rekli, da je odpoved prezgodnja; a ko pa so ti neizučeni zavarovanci v napovedanem času, katerega ste jim bili Vi naznanili, k Vatn prišli, ste pa tem neizkušenim naznanili, da je odpovedni obrok že minol, in da morajo premije za zavarovane svote pri Vašem društvu nadalje vplačevati. Tako ravnanje in početje kvalifikuje ali obsodi se po sebi, in čutil sem se oproščenega nadaljne^a razlaganja in pretresovanja. A Vaše nasprotovanje proti mojim dobrim uspehom v okraju kranjskem moralo bi imeli še bolj žalostne razmere! Meseca junija minolega_leta sem bil od mojega društva poklican iz Kranja na Štajarsko, ker porabili je hotelo mojo malenkost v okraju Št. Lenart in Maribor; moj odhod porabili ste Vi v obrat, kateri je bil še zaničljivejši kot vže zgoraj navedeni; v dosego tega porabili ste ces. kr. okrajnega glavarstva slugo, imenom Debelaka, ker ste mu naročili, naj naznani kmetovalcem, da je Azienda prišla na oplet, t. j. Azienda je falirala, da sem jaz iz Kranja pobegnil, da me orožniki (žandarmi) preganjajo in da sem bil le slepar. Te lepe reči sem jaz, ko sem se zopet povrnil, od množice posestnikov zvedel in temeljito konštatoval. Ker imam dokaj prič, katere so pripravljene omenjeno postopanje dokazati, Vas bi bil takoj pred sodnika na odgovor klical; a za tako ravnanje nisem hotel pričakovali VaSe kazni; veliko več mi pa na tem leži, da vsak posameznik Vaše ravnanje in početje natanko zve, nastopim očitno pot, in Vas poživljam, da prekličete proti meni in druSlvu, koje zastopam jaz, nalašč, in s premislekom raztrošena obrekovanja, ker sem nasprotno namenjen po preteku 8 dnij Vas kot obrekovalca kazensko tožiti. V KRANJU, 21. prosinca 1890. Ivan Raunikar, inšpektor c. kr. priv. avstr. ^PHOENIK-A". *) Za vsebino ne vsprejema odgovornosti ne vredništvo ne opravništvo. Umrli lio: 19. januarija. Ernest Svetilk, krojačev sin, 16. mes.. Reber št. 2, jetika. — Lucija Gorjanc, kondukterjeva žena, 64 let, sv. Petra cesta 28, pljučnica. — Jožefa Poderžaj, kuharica 81 1., Cesarja Jožefa trg 1, kap. Tržne cene v Ljubljani dne 22. januarija. llLJil:^ Pšenica, hktl. ... 6 66 Špeh povojen, kgr. . — 68^ Rež, „ ... 5 — Surovo maslo, „ . — 9.5; Ječmen, „ ... 4 55 Jajce, jedno „ . — 3 Oves, „ ... i - Mleko, liter.... — 8 Ajda. „ ... — — Goveje meso, kgr. . — 56 Proso, „ ... 5 - Telečje „ „ . — .56 Koruza, „ ... 4 50 Svinjsko „ „ . — 60 Krompir, „ ... 'i hI Koštrunovo „ „ .j — ii I Leča, „ ... 12 — Pišanee.....— 40 I Grah, „ ... 10 — Golob .....- 17 Fižol, „ ... 9 - Seno, 100 kgr. . . 2 32 Maslo. kgr. . 1 06 Slama, „ ., . . 2 50 Mast, „ . — /O Drva trda, 4nmtr. 7 20 Špeh svež, „ • — 54 „ mehka, „ „ 4 30 TremeuHko sporočilo. I Cas Stanje gg^ --Veter Vreme .S;* | ________■ zrakomer. toplomtn ^ ' opazovanja ^ „„ po c«iiya g 7. u. zjut. 73b-9 —4 6 brezv. megla 22 2. u. pop. 783 3 1-8 si. svzah. oblačno 2 8 9. u. zveč. 7319 1-8 si. zap. megla Srednja temperatura —0-3° za 1-7° nad normalom. I>unaj»ika borza. (Telegrafično poročilo.) 22 januarija. Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka) 88 gld. 10 Srebrna „ 5% „ 100 „ „ 16 * „ 88 „ zh hf, avstr. zlata renta, davka prosta . . . 109 „ 90 Papirna renta, davka prosta......101 „ 60 Akcije avstr.-ogerske banke...... 930 „ — Kreditne akcije .......... 322 „ — London.............118 „ 30 Srebro .............— „ — Francoski napoleond.........9 „ 45' Cesarski cekini...........5 „ 55 Nemške marke ..........57 „ 80 Naznanilo. Slavnemu p. n. občinstvu javljamo, da smo odslovili gos{>. J. Markiča iz naše službe in da nima nlkake pravice • v imenu „Sloveuea" ali „Katol. TIskarne" sprejemati denar ali kaka naročila. Opravništvo »Slovenca " in „Katol. Tiskarne". Razpis službe. Pri vredništvn „Slovenca" vsprejme se takoj stalen sodelavec. Gospodje, spretni v peresu in pravilni slovenščini, izvedo natančneje pogoje pri opravništvu „Slovenca" v Ljubljani, Semeniske ulice št. 2. «(diphthe-ritis), vsem katarom dihal imamo v katranovih pastilah lekarja Piocoli-ja v Ljubljani izvrstno sredstvo, ki jih ozdravlja in človeka varuje pred njimi. Škatljica 25 kr. Vnanja naročila izvršujejo se z obratno pošto. (7) Ivan Kregar, izdelovalec cerkveno^si orodja in posode Rimska cesta št. II, Ljubljana, naznanja prečast. duhovščini in si. občinstvu, da je otvoril pasarsko delalnico ter se priporoča v izdelovanje najraznovrstnejšega cerkvenega orodja, kake: monitrano, oiborjev, kellhov, tabernakelj-nov, svečnikov, lestencev (lustrov) itd., katero obljubi izvršiti po najnovejši obliki, po poslanih vzorcih ali lastnem načrtu pošteno, lično, trpežno in po najnižji ceni. Sprejemlje tudi staro orodje v popravo in pre-novljenje, posrebruje in pozlatnje v ognji. (6) llustrovani ceniki so zastonj in franko na razpolago. kr. Važno za bolne na prsih in plučihI"Wi Neobhoden za kašelj, hripavost, zasllzenje, katar, oslovski kašelj, in za take,, ki žele ohraniti si čist in glasen glas; za skrofulozne, krvične, slabotne, bledične in krvirevne je Ici^aiijslci sol Iz uMU zeli M^s primešanlm podtosfornasto kislim apnom in zelezom.^^S Lastni Izdelek. — Cena 56 kr. (6) Dobiva se v lekarni Tmk6czy pologr rotovžn vL jiil>\jniii. g^" Razpošilja se vsak dan po pošti. Koverte s firmo priporoča Katoliška Tiskarna po nizkej ceni. Naznanjam uljudno, da sem svojo v Novem mestu v hiši g. AUG. LUSER-ja odprl. Novomeflto sredi januarija 1890. Dr. J. SCHEGULA. (7-4)