P.b.b
g A svetovnih in domač ih dogodkov
Poštni urad Celovec 2 — Verlagspostamt Klagenfurt 2.	Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt
LETO XV./ŠTEVILKA 26	CELOVEC, DNE 21. JU'NIJA 1963	CENA 2-- ŠILINGA
Proslavili smo prvo slovensko maturo
Nepopisno je bilo veselje slehernega Slovenca, ki se je udeležil nedeljske akademije Slovenske gimnazije v Delavski zbornici v Celovcu, ob pogledu na nadobudne obraze naše študirajoče mladine, na vzradoščen obraz ravnatelja zavoda dr. Joška Tischlerja ter razrednika prvih maturantov slovenske srednje šole na Koroškem, prof. dr. Zablatnika. Vsem je bilo videti, da so ponosni na sad, ki ga je obrodilo večletno vztrajno delo profesorskega zbora ter marljivo učenje dijakov in dijakinj.
S to rastjo je neizbrisno povezano ime prof. dr. Franceta Czigana, ki je prekosil vse dosedanje prireditve slovenske gimnazije. Pevci in pevke, igralci, solistke in solisti, pevovodja, izvajalci narodnih plesov, recitatorji, vsi so se postavili, da smo bili nanje zares ponosni.
Prireditve se je udeležilo nad 1000 koroških Slovencev. Med častnimi gosti so bili deželni glavar Ferdinand Wedenig z gospo soprogo; zastopnik prevzvišenega gospoda nadpastirja, mil. gospod prelat dr. Rudolf Bliiml; državni poslanec dr. Ludwig Weiss; generalni konzul FLRJ Boris Trampuž; kulturni referent pri koroški dež. vladi, dvorni svetnik dr. Rudan; deželni šolski nadzornik, dvomi svetnik dr. Arnold; strokovni nadzornik za glasbo koroških in štajerskih srednjih šol dr. Schmidt; predsednik nadzornega odbora Družbe sv. Mohorja, kanonik Aleš Zechner; ravnatelj Mohorjeve družbe, msgr. dr. Janko Hornbdck; predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko ter rojaki iz Goriške in Tržaške.
Slavnostna akademija ob priliki prve slovenske mature. V ospredju stojijo prvi slovenski maturanti.
Foto Domajnko
Pavel VI. in Cerkev
Katoliška Cerkev je dobila novega poglavarja. V petek, dne 21. junija 1963 opoldne je milanski nadškof Giovanni Bat tista kardinal Montini zapustil konklave kot naslednik Janeza XXIII. Kardinal Montini si je nadel ime Pavel VI. in je 263. naslednik svetega Petra.
Bila je volitev brez senzacije — tako zgleda na prvi pogled: favorit imed kandidati za novega papčža je dobil' tekmo. Napredni so zmagali nad konzervativnimi, zagotovljeno je nadaljevanje velike poti Ron-callija, Cerkev je v dobrih rokah. A nihče izmed kardinalov nikdar ne bo priznal, da je bila izvolitev Montinija »zmaga« ali »polom«. Tako noben kardinal ne pojmuje izida papeževe valitve.
»Reformisti« bi sami nikdar ne mogli postaviti Montinija na papeški prestol. Oglejmo si dve skupini kardinalov v Cerkvi — stojita si že dalj kot eno leto nasproti. Napredni, i»RoncalHianci«, so veselo pozdravili podvig Cerkve; pripravljeni so, slediti geslom Janeza XXIII., kljub temu, da morejo samo slutiti in ne vedeti, kam bo vodila ta pdt. Na drugi strani so konzervativni, »Ottavianci«, ki jih prav brez-'pogojnost cerkvenega podviga boleče prizadeva, ki hočejo rajši vzeti nase očitek, da so zaostali, kakor pa da bi tvegali nevarnost, da bi mogli biti v zmoti.
»Roncallianci« so sicer večkrat zmagali, vendar smo zato, ker je sedel na papeškem prestolu Janez XXIII., ki je uporabil tudi svojo zadnjo oblast. Če ipomislitno samo na sprtijo v teku koncila, n. pr. zaradi sheme o razodetju: Ottaviani ije spretno vodil potek razprave v smer, ki je grozila, da bodo reformisti udarili v prazno. Tedaj je posegel vmes sveti oče in rešil »sebi zveste« s tem, da je to točko črtal z dnevnega reda in ukazal izdelati nove predloge.
Da je v tem zboru glasovalo 79 od 80 kardinalov za naprednega kandidata, kaže, da se je moralo v glavah kardinalov nekaj zgoditi. Morali so priti do spoznanja, da ije bil podvig Ceikve potreben, da ni mogoče vse pustiti svojemu naravnemu teku, da je bilo dobro, da se jc Janez XXIII. podal na odprto bojišče sedanjega časa.
Bo Pavel nadaljeval Janezovo linijo? Janez XXIII. je peljal Cerkev na bojišče in ji tam poveljeval. Vendar bitka še ni odigrana — izvršitev velikih nalog, izvedba reform se je komaj pričala. Koliko odstotkov pripravljene snovi pa je koncil dokončali in uredil? Ob koncu prvega obdobja zasedanja je marsikdo kazal resignacijo, marsikdo je mislil, da bo trajalo deset let, če bo šlo tako najprej.
Enotnost vseh kristjanov? Drug posluša drugega — in to je že precej. Vendar doslej se še nihče od partnerjev niti v eni točki ni vdali. Zidovi med Cerkvami še vedno stojijo. Kažejo samo nekaj razpok.
Razgovor z vzhodom?
Ko jc Janez XXIII. pokazal edino možni forum za take razgovore, je s tem razodel svoj genij.
Z vrsto odločnih korakov jc odprl toicj Janez XXIII. Cerkvi! vrata v novo bodočnost. Pri tem se je zavedal, da mora za njim gotovo priti nekdo, ki bo stanovitno vzdržal vsem taktičnim razmišljanjem. Zato se Janez XXIII. tudi ni dosti brigal za to, če mu na novi poti sledi celotna Cerkev ali ne. Tudi to je moral upoštevati naslednik — on sam iza to ni imel časa, on je pred vsem moral doseči tisto točko, oc koder povratek ni več mogoč, od koder m več poti nazaj. Janez XXIII. je moral Cerkev tako zelo razburkati in zbuditi, da m mogla več pasti nazaj v ono zadržanje sicer večne, vendar v bistvu pasivne božje institucije.
To je Janezu XXIII. uspelo, kakor je po kazala izvolitev njegovega naslednika. 1 a-
Zrno, ki je bilo pred šestimi leti položeno v rodovitna tla, je rekom nekaj let dozorelo v popoln klas. Profesorski zbor z ravnateljem dr. Joškom Tisohlerjem na čelu je z veliko ljubeznijo in skrbjo zalival sadiko. Preteklo nedeljo se je ta sad predstavil javnosti v vsej lepoti.
Le malo je takih praznikov v življenju majhnega naroda. Na Koroškem imamo stare gimnazije, na katerih je matura nekaj vsakoletnega. Slovenska gimnazija pa je mlada in je letos praznovala prvič veliki praznik prve mature. V pozdravnem govoru je ravnatelj dr. Tischler dejal: »Ko smo zadnji torek zaključili maturitetne izpite in je predsednik komisije ugotovil, da je z nivojem šole jako zadovoljen, da naša šola more konkurirati z vsako drugo srednjo šolo, smo dobili potrdilo, da smo vestno in resno delali«. — Še na dan mature zvečer so se maturanti skupno s starši in profesorskim zborom zbrali, da v domačem malem krogu proslavijo dogodek. V nedeljo pa so prišli Slovenci od blizu in daleč na svečano proslavo šole, ki je tudi njihova šola, in do zadnjega napolnili veliko dvorano Delavske zbornice.
Prognun je bil pester in na izredni višini. Po pozdravih s pesmijo in besedo se nam je predstavilo več zborov, ki jih je vodil prof. dr. France Czigan. Odpeli so vrsto slovenskih in nemških pesmi. Posebno je vžgala »Jeftejeva prisega«, ki jo je izvajal izbrani gimnazijski zbor. Ta Zbor je pred kratkim nastopil tudi na mladinskem festivalu
val bo zdaj moral urediti bojne vrste, razplesti bo moral skupine reformistov in kon-zervativcev, moral bo duhovno oskrbovati dolgo in trdo bitko Ceikve proti materializmu in človeški letargiji. Kdor je pravilno razumel hotenje in oporoko papeža Janeza XXIII., od Pavla VI. ne bo pričakoval, da naj neprevidno dirj,a naprej,, da naj prezre vztrajne in prav izato nič manj vredne sile v Cerkvi.
Je torej Cerkev v dobrih rokah? Prepričani smo: Dal
v Celju v Sloveniji. Odlikovali so se solisti prof. dr. Feimig kot Jefte, maturanta Marija Partl in Foki Lausegger ,ter Franc Starc iz 4. razreda. Na klavirju je spremljal Hanzi Gabriel. Narodni plesi iz Ziljske doline so poživili prireditev. Videli in slišali smo (mnogi gotovo prvič v svojem življenju) »prvi rej«, ki ga izvajajo pri ziljskem šteh-vanju.
Deželni glavar Ferdinand Wedenig je o-sebno razdelil zrelostna spričevala. V imenu dežele je čestital maturantom k izrednemu uspehu. Dejal ije, da je mednarodno sožitje možno, da ga uresničuje prav slovenska gimnazija, ki vzgaja dobre avstrijske državljane.
Slovenska gimnazija je pozdravila svoje prve maturante. Temu pozdravu smo se pridružili ^celini srcem tudi vsi drugi. Saj so dijaki lin narod najtesneje in najbolj naravno med seboj povezani. Drug pomaga drugemu. Zato je takšen dan tudi vedno dan zahvale. V imenu 'šole se je zahva-
lil gospod ravnatelj vsem, ki so šolo in posamezne dijake podpilli. Našim maturantom se iza njihovo delo in njihov uspeh tem potom ponovno zahvaljujemo tudi mi. V imenu maturantov pa je spregovoril Karli SmOlle, ki je rekel:
»šest let smo hodili v šolo, ki se je šele ustanavljala, ki je v primeri z danes životarila. Povsod je bilo treba polagati temelje, povsod smo začenjali. Samo malo jih je bilo, ki so irekli rojstvu i»da«, ki so se rojstva veselili, dosti več jih je stalo čaka-je ob strani ali pa gledalo sovražno nanj.
Danes — po 6. letih, letih neumornega dela in letih žrtev, stoji pred nami šola, ki ne le »je«, ampak obstoja in se razvija. Gimnazija se je rodila, ker jo je hotel narod, živi pa, ker sama hoče, živela bo iz močne življenjske vOlje ravnatelja, profesorjev, učencev.
Naša šola nam je posredovala več kot samo znanost, naučila nas je vere v življenje in volje do življenja.
Slovenska gimnazija je rasla iz vere v svojo lastno mOč in dz vere do Boga. Slov. gimnazija je bila samozavestna, zato uspeva. Niso vladale Ob rojstvu ugodne zvezde, niso padala izlata semena. Kljub temu pa je danes živa dn močna. Naš del je skrb in žrtev ter delo in nenehno hotenje, u-speh pa nam bo navrglo nebo. Za to živ-Ijnjsko načelo bomo gimnaziji vedno hvaležni.«
Za zaključek je nastopil celotni! zbor slovenske gimnazije, ki je obsegal več kot 180 pevcev. Zadnlja Cankarjeva pesem »Mati, domovina, Bog« je izzvenela v sveto tišino v dvorani, na kar se je vsepovsod utrgal navdušen aplavz. Talko je ljudstvo samo slovesno izrazilo in potrdilo posvetilno geslo in nalogo slovenske gimnazije v Celovcu: Mati, domovina, Bog.
Ob koncu je spregovoril v imenu staršev besedo zahvale še g. dipl. trg. Janko Urank.
Pogled v polno dvorano Delavske zbornice v Celovcu.	poto Domajnko
Politični teden
Po svetu ...
NEMČIJA NAVDUŠENO SPREJELA KENNEDVJA
Ameriški predsednik John Kennedy je v začetku tega tedna nastopil svoje desetdnevno potovanje po Evropi. V nedeljo .zjutraj je odletel iz VVashingtona in v sedmih urah in pol direktno prispel v Nemčijo. Letalo je pristalo na letališču Wahn v Kolnu, kjer so sprejeli Kennedyja zvezni kancler Adenauer, njegov naslednik Erhard in vsi zvezni ministri z vojaškimi častmi in 21 topovskimi streli. Kennedyjev obisk v zvezni republiki in zahodnem Berlinu je trajal štiri dni, nakar je predsednik Odletel v Anglijo. iNato bo obiskal še Rim.
V Kolnu ga je nemško prebivalstvo navdušeno sprejelo. Na 60 kilometrov dolgi progi ob Renu proti Bonnu in Bad Godes-bergu ga je dvamilijonska mndžiea Nemcev, ki so pridrveli iz. vseh delov zvezne republike, pozdravljala s prekipevajočo prisrčnostjo in nepopisnim veseljem. S tem so Nemci prekosiLi sprejem, ki so ga sedem mesecev prej pripravili de Gaullu.
Na lletallišču je Adenauer v kratkem pozdravnem govoru dejali, da je Kenmedyjev obisk politično dejanje. Predsednik mu je odgovoril, da prihaja »v odločilnem trenutku, ko se razvija naša zveza«. Dobesedno je dejal: »Dokler je naša navzočnost zaželena in potrebna, ostanejo tu naše bojne sile; naše obveznosti ostanejo tako m vašo varnost kakor tudi za našo, za vašo in iza našo svobodo. Vsak napad na vaše ozemlje je tudi napad na ozemlje Združenih ameri-ških držav.«
Nato se je Kenmedy podal v Koln, kjer je govoril 12.000 navdušenim 'ljudem. Re-,kel jim je, da se med njimi ne čuti tujega. O Adenauerju je dejal, da je »ustvaril evropsko enotnost«, da je »prvoborillec za svobodo in prijatelj ameriškega ljudstva«. Ko se je namenil proti stolnici, je množica prodrla zid policistov in obkrožila Kenne-dyja, ki je v tej gneči na vse strani stiskal roke. S po'l ure zamude se je pričela v stolnici božja služba, pri kateri je Kennedy sedel kot vernik med verniki v klopi.
Pred mestno hišo v Bonnu je Kennedy ponovno govoril več tisočem 'ljudi. Izjavil je, da Združene države ne poznajo več izo-lacionizma in da hoče njegova država prispevati odkriti del prizadevanjem za ohranitev miru.
Kennedy, ki sta ga spremljala zunanji minister Ru.dt iln general Lucius Clay, je bil očitno iznenaden, klo je množica v Bonnu zapela ameriško narodno himno.
NEMŠKA VOJAŠKA POMOČ AFRIKI Nemška zvezna republika bo podelila sedmim afriškim državam, in sicer Nigeriji, Sudanu, Guineji, Somaliji, Madagaskarju in še dvema 'neimenovanima, vojaško izobraževalno pomoč. Tako je uradno poročala bonnska Vlada. Kakor je tiskovni predsednik zvezne vlade priznal, so s to zadevo doslej uganjali »nemogoče slepomišenje«. Ta pomoč ni vezana na nobeno politično pripadnost — kvečjemu na to, naj omenje-ne države ne pustijo, da bi prešle Nemčijo vzhodne države. Sredstev je med drugimi bila deležna tudi Indija, ki je dobila med svojim obmejnim sporom s Kitajsko 10.000 kosov zimske opreme v vrednosti 30 milijonov šilingov.
NOVI RAZOROŽITVENI POSKUSI
Že dolga leta se v Ženevi prizadevajo za razorožitev. Vendar zastonj! Pogajanja so se razbila vedno ob nezaupanju med Vzhodom in Zapadom. Kajti vsak 'predlog je bil sprejet /najprej in predvsem kot poskus drugega partnerja, da bi iz razmerja sil izbi! zase prednost in si na dolgo dobo zagotovil premoč. Vzroki tega nezaupanja so gotovo slabe izkušnje preteklih let, predvsem pa je kriva narava komunizma, ki se hoče razširiti v bistvu in po zakonu po vsem svetu in ki mu je za to vsako sredstvo dovoljeno, če mu le koristi. Resnica in laž, svoboda in zatiranje, pravica in krivica so pojmi, ki jih uporablja komunizem v čisto drugem pomenu, kot smo jih vajeni v svobodnem svetu.
To je potrebno pripomniti, če hočemo postaviti nov poskus razorožitve v pravo luč. Združene države Amerike, Velika Britanija in Sovjetska zveza so se namreč pred kratkim sporazumele, da bo vsaka odposlala enega svojih zaupnikov na majhno vrhovno srečanje sredi 'julija. Upajo nam-
reč, da bodo s takimi pogajanji prej prišli do uspehov kot z balastom velikih zborovanj. Kennedy je v tej zvezi v nekem govoru na študente vvashingtonske univerze izjavil, da Združene ameriške države v dokaz dobre volje za enkrat ne bodo izvršile nobenih vsemirskih poskusov več. Izrazil je tudi svoje prepričanje, da je resničen mir mogoč.
Te besede so v Sovjetski zvezi navdušeno iznenadile. Veselje nad njimi je bilo tako veliko, da je celo »Pravda« ponatisnila ce-
solucij in nekaj sklepov k organizacijskim vprašanjem. V eni izmed resolucij izrekajo Nifkiti Hruščevu popolno zaupanje 'ter potrjujejo njegovo politiko mirnega sožitja z Zahodom pri istočasnem ideološkem nasprotju. Določili so tudi smernice za prihodnja pogajanja z Rdečo Kitajsko, pekinške napade na sovjetsko zunanjo politiko pa so zavrnili kot »neutemeljene in izdajalske«.
Ko so obravnavah organizacijska vprašanja, so izvodili sedanjega državnega predsednika Brežnjeva in Nikolaja Podgornija za tajnika con trajnega komiteja. Tajnika kasaškega centralnega komiteja Salkena D a ul eno va pa so izključili iž (komunistične
f Franc Hočevar
V	Domžalah pri Ljubljani je 8. junija 1963 v „Domu počitka” odšel po večno plačilo Franc Hočevar v 84. letu starosti, znan pod imenom „Loški mlinar”.
Pokojni je bil rojen 25. oktobra 1879 v Ponikvah na Dolenjskem. Kot izučen mlinar je bil več let zaposlen v samostanskem mlinu v Stični, nato kot samostojen mlinar na Logu in v Stari vasi pri Gro-supljem, kjer je zaradi svoje izredne poštenosti užival vsesplošno spoštovanje in bil obče priljubljen, saj so nosili oz. vozili v njegov mlin celo iz nad dve uri oddaljenih krajev.
V	zakonu z ženo Marijo, ki je tudi že nekaj let pokojna, se mu je rodilo pet sinov, od katerih živita samo še dva. Sin Tone je bil kaplan v Zagorju ob Savi; nekaj tednov po nemški okupaciji 1. 1941 ga je Gestapo zaprla, ga več tednov preganjala po spodnještajerskih ječah, nato pa izgnala v Srbijo, od koder se mu je po nekaj mesecih posrečilo rešiti se domov na Dolenjsko. Leta 1942 pa je tam postal žrtev bratomorne vojne, ostala, Lojze in France, pa tik po vojni.
Razen poštenosti sta pokojnika odlikovali tudi verska in narodna zavednost. Dokler je mogel, se je vedno izredno zanimal za razne verske in kulturne prireditve, stalno je prebiral katoliške časopise in mesečnike ter bil vsa leta naročnik knjig Mohorjeve družbe. Ril je tudi velik prijatelj lepega poštenega petja in glasite, saj je bil tudi sam navdušen trobentač v prvi svetovni vojni in nato vsa leta pri domačem gasilskem društvu.
Zadnja leta je zaradi oslabelosti nog v miru preživljal v „Domu počitka” v Domžalah, kjer je dobro pripravljen za pot v večnost v miru in brez bolečin zatisnil svoje oči. Pogrebne obrede je opravil č. g. župnik profesor -Matija Tomc.
Sinu Jožetu, ki že več let vrši službo korektorja v Mohorjevi tiskarni v Celovcu, izrekajo uredništvo in bralci iskreno sožalje!
Srebrna maša v Štandrežu na Goriškem
Dne 16. junija t. 1. je župnik in dekan v štandrežu na Goriškem Jože Žorž obhajal srebrno mašo v spremstvu sošolca msgr. dr. Klinca kot arhidia-kona, ter sosedov g. Špacapana in Manzinija, ki sta bila za diakona in subdiakona. Slavljencu je pridigal msgr. Klinec; na koru je dovršeno pel domači pevski zbor pod vodstvom Maksa Debenjaka. Popoldne so bile litanije Matere božje, katerih se je udeležilo prav tako lepo število vernikov in sobratov, ki so nekateri že zjutraj spremljali g. dekana pri daritvi sv. maše.
štandrežci so se domačega g. dekana spomnili tudi drugače in mu poklonili obilen duhovni šopek in tudi materialno pokazali svojo hvaležnost.
G. srebrnomašnik je v štandrežu že veliko napravil za cerkev. Prenovil je električno napeljavo, vpe- | Ijal avtomatično zvonjenje na električni pogon, uredil ogrevanje cerkve v zimskem času. Sedaj je pa povabil umetnika Toneta Kralja, tla bo vso cerkev preslikal. Iz načrtov je razvideti, da bo po končanih delih štandreška cerkev vsa nova in lepa še bolj kot zdaj. Poleg tega je mestna oltčina sprejela sklep, da odstopi cerkvi prostor med cerkvijo in šolo za župnijski oratorij. Tako bi morala prenovljena cerkev postati res središče štandreža nc samo zemljepisno, temveč tudi vzgojno za vso mladino, ko bo tam dobila še oratorij.
Zadušnita ob obletnici smrti prof. Fileja
Ob obletnici smrti prof. Mirka Fileja je bila v ponedeljek, 10. junija, sv. maša zadušnica v cerkvi sv. Ivana v Gorici. Cerkev se je napolnila z go-riškimi verniki, ki se še vedno z živo hvaležnostjo spominjajo prerano umrlega prof. Mirka Fileja.
Sv. mašo je daroval msgr. Močnik, na koru pa so pevci SKPD „Lojze Bratuž” peli slovensko mašo za rajne. Vidno ganjeni so verniki prisostvovali svetemu obredu in prav tako govoru, ki ga je po sv. maši imel msgr. Močnik. Spomnil sc je zaslug pok. profesorja, kateremu je Bog poleg duhovniškega poklica dal še velik umetniški dar za glasbo in petje. Po končanem govoru so sledili obredi ob katafalku.
Naslednji večer so imeli v cerkvi sv. Ignacija res veličastno mašo za pok. profesorja. Daroval j° je travniški župnik g. Persig. Na koru pa so lepo prepevali travniški pevci, kateri dolgujejo pok. profesorju veliko hvaležnost za njegov trud in požrtvovalnost. Tudi tu se je sv. maša zaključila s slovesnim Liljera pred katafalkom sredi cerkve.
Lepo priznanje slovenski dijakinji
Dijakinja višje gimnazije v Gorici Daša Tomšič jc skupno z dijakinjami slovenskih in ital. srednjih šol sodelovala na natečaju za najboljšo nalogo 0 združeni Evropi. Pred dnevi je prejela iz Rim® svojo nalogo s priloženim pismom, naj nalogo pte' vede v italijanščino, da jo bo komisija lahko oc£' , nila. Dijakinja je nalogo že prevedla in jo odi*0" , slala v Rim. — To je edina naloga, ki zastopa f«0' riško na vsedržavnem konkurzu. Na goriškem skrl>"	.
ništvu so jo prebrali v originalu in jo Uiko 1U<*‘	:
poslali v Rim.	i
loiten govor, kljub temu da je Kennedy v mjeni večkrat napadel Sovjetsko zvezo. Vendar so mirovna 'voščila iz VVashingtona votla na mline v Kremlju, (ki ine išče samo »uspehov« proti Rdeči Kitajski, temiveč, iki hoče izigrani vse »hujskače« v Evropi proti »miroljubnim« Američanom. Moskva niti ne misli odnehati od svojih zahtev; to so dokazale tudi Hruščeve naj novejše i/jave, Lii se obračajo še vedno proti mednarodnemu nadzorstvu na sovjetskem ozemlju. Tudi od sestanka vrhovnih zastopnikov ni pričakovati posebnega napredovanja.
BO MOSKVA KONČNO PRELOMILA
S PEKINGOM?
Preteklo sdboto so v Moslkvi zaključili zasedanje sovjetske (komunistične stranke, centralnega komiteja, iki je trajalo štiri dni. Soglasno so sprejeli referat glavnega ideologa Iljičeva o jdedloškem delu, nekaj re-
in nri nas v Avstriji
OeVP SE BORI ZA KOAL IG 1JSKI
MIR
Vprašanje, ali se bo smel Otto von Habsburg vrniti v Avstrijo, se počasi bJiiEa koncu. Ni pa še mogoče predvidevati, kakšen bo. Medtem ko sta obe stranki oddali zadevo Habsburg posebnemu odboru, ki naj 'bi jo preštudiral, ije zvezno strankarsko vodstvo OeVP potrdilo izide teh pogajanj. Odobrilo je osnutek, ki so ga izdelali zastopniki OeVP za avtentično interpretacijo habsburškega zakona, da bi se preprečile nasprotujoče si odločitve d ve1 h vrhovnih sodišč. Te osnutke je sprejela tudi socialistična stranka, na podlagi teh so se vršila nadaljnja pogajanjia. Tako je odstranjena zadnja težava med OeVP in SPOe pri zaldnjih zakonskih osnutkih.
Zvezno strankarsko vodstvo OeVP je vztrajalo na staJišču, da ni mogoče privoliti v socialistični predlog, ki pravi, naj parlament izrazi, da Otto von Habsburg ni zaželen v Avstriji. Ob tem vprašanju so že pretekli petek preložili zborovanje koalicijskega odbora. Možno je, da bi se vlada prav ob tej točki razbila.
MLEKARNE SE UPIRAJO
Delavci v zadružnih mlekarnah Baden, Dunajsko Novo mesto, St. Pollten, Krems, Linz, Gradec, Leoben, Knittelfekl, Weiz, Celovec in Salzburg so v noči na ponedeljek 'tega tedna začeli s kratkimi stavkami. Oddajali so samo še mašilo, sir in mleko v kanglah. V noči na torek so se pridružile
partije Sovjetske zveze. Odstranili so tudi maršala Sergeja VVaroncova s kandidatne liste sovjetskega centralnega komiteja, kar so utemeljili s »pomiankljivo politično pozornostjo in nečastnim zadržanjem«.
Pred glasovanjem o zadnji resoluciji so govorili vodilni strankarski ideologi Uji-čev, Susdov, Ponomarjov ter Andropov, nakar je imel sam Hruiščev govor o notranjih in zunanjepolitičnih vprašan ji h, ki je trajal več ur.
Kasaški partijski vodja D anionov je že četrti komunist v SoVjetdki republiki od le-ta 1960, Iki je moral plačati hudo ponesrečeni Hruščevov eksperiment pridobivanja novega ozemlja. Da so izvolili Brežnjeva za osrednjega komunističnega tajnika, po mnenju nekaterih pomeni, da so mu zagotovili mesto 'naslednika Hruščeva kot predsednika stranke in mogoče tudi predsednika vlade.
še druge mlekarne. MJekarniški delavci so zahtevali i povišanje plač. V začetku julija bodo odbori prizadetih proučili zahteve delavcev.
SE BODO ŽIVILA SPET PODRAŽILA?
I.	julija se bodo .začela pogajanja med sindikati in zastopniki mlinskih, pekarni-škiii in mfekarniškilh podjetij. Mlekarniški delavci so že storili prve ukrepe. Zahteve uslužbencev v mlinih in pekarnah v podrobnem še niso znane, vendar je bilo iz razgovorov razvidno, da jim gre za večje dohodke. Podjetniki se bojijo, da bodo note plače preveč obremenile proizvodnjo, tako da bodo cene nujno morale narasti.
SOCIALISTI PROTI EWG
Po vesteh ■/. Dunaja se socialisti prav nič ne navdušujejo za pridružitev Avstrije k Evropski gospodarski skupnosti. Avstrijska vlada je sicer predložila EWG .zadevno prošnjo, Iki še ni bila rešena. V Bruslju, kjer je sedež gospodarske komisije, bo Avstrijo v tej zadevi zastopal podpredsednik Pittennann, ki se menda ne bo posebno potegoval za pridružitev. Glede tega vprašanja se pojavljajo na Dunaju razni pomisleki, posebno ta, da bi tesno sodelovanje z Zahodno Nemčijo utegnilo počasi ustvariti ugodna tla za združitev Avstrije z. Zahodno Nemčijo (AnschluB). Na drugi strani utegne vplivati na avstrijsko politiko tudi sovjetski pritisk, kar je Moskva dala Dunaju pogosto razumeti.
».Avtobiografija" ruskega pesnika Jevtušenka
V zadnjih časih imajo bralci priliko videti, da časopisi ne poročajo več toliko o ruskem avantgardističnem pesniku Jcvtužcnku. Ko se je zaključil kongres mladih komunistov, na katerem so ga obdolžili celo filonacizma, so novice o njegovem slučaju posmle zmeraj redkejše, dokler niso popolnoma prenehale. Kdor je v teh zadnjih tednih srečal Jevtušenka na moskovskih ulicah, ga je videl molčečega, žalostnega, z odsotnim in melanholičnim pogledom. Težko je v njem spoznati nekdanjega bleščečega pesnika, ki je bil idol mladinskih mno-iic. Njegovi prijatelji, prav tako kot njegovi nasprotniki, pravijo o njem, da je uničen človek. In nima niti še trideset let! Prišla je na dan celo novica, da je napravil samomor.
A to so lažne vesti. Jevtušenko je v resnici dostojanstveno pokazal trdnast svojega prepričanja. Te dni je izšla v Italiji njegova „Autobiografia”, ki jo je mladi ruski pesnik napisal lani v enem ted-duu med aprilom in majem v Parizu. Kmalu nato so se začele v Rusiji obdolžitve in ponovna kulturna oledenitev. Največji napad je Jevtušenko doživel prav zaradi svoje avtobiografije. Bralec se bo vprašal, zakaj neki se sovjetski cenzorji s tako silo zaganjajo proti tej avtobiografiji, ki ni končno nič drugega kot nekakšna razlaga pesmi. To ni knjiga filozofa, niti ni razmišljanje politika, to je knjiga pesnika. Toda cenzorje najbolj moti dejstvo, da poznajo tega ]>csnika milijoni v Rusiji in v ostali Evropi; in četudi nima dokumentacije, ki mora spremljati trditve zgodovinarjev, vsebuje kljub temu 1 nekega vidika obsodbo tistih napak, ki jih sovjetski sistem zagreši: Avtor pravi, da je napisal to avtobiografijo zato, da bi popravil zgrešeno podobo, ki so jo o njem ustvarili zapadni kritiki. Toda za dogmatike je to dovolj, da dolžijo Jev-i lušenka izdajstva.
Zgleda, da zgodovina ni teh dogmatikov nič naučila. Vse, kar sc je strašnega dogajalo za časa druge svetovne vojne in Stalinove vlade, sc zdi tem ljudem malenkost. Jevtušenko piše: „če sem v šoli bil anarhist, sem bil zato, ker nisem imel mirne vesti.” In ta vest se vznemirja tudi sedaj, kadar vitli, da se ponavljajo napake preteklosti. V avtobiografiji je mladi pesnik vedno na prvem mestu. Prikazuje se v burnih šolskih letih, v svojih mladeniških pustolovščinah, v nemirnih tavanjih težke in nevarne dobe. Toda prikazuje tudi svet skromnih in ponižnih ljudi, skratka družbo, ki je uradna ruska poročila ne omenjajo. Avtobiografija postaja vedno zanimivejša, čim se oddaljuje pesnikovo detinstvo in vstopi avtor v svet odraslih. Po tako zvanih »športnih” pesmih se loti političnih: spozna ves mehanizem, po katerem so se delile Stalinove nagrade za umetnost; spozna praznino „uradnih pesnikov”, strah časopisnih urednikov, antisemitizem nekaterih komunistov, zlasti pa lažnivost in hinavščino dogmatikov, ki so vedno pripravljeni zamenjati stilistične razlike z ideološkimi.
Potreba po resnici, po odkritosrčnosti je gnala Jevtušenka, da je napisal svojo avtobiografijo, prepričan sem, da potrebuje narod samo resnico in tla molčati pomeni žaliti ga, zaradi nezaupanja.” Uradna kritika ga je prisilila k molku. Toda Jev-tušenko je prepričan, da kljub ponovni oledenitvi v Rusiji vedno bolj piha pomladni veter. In noče molčati.
Zelo važna je njegova avtobiografija tam, kjer govori Jevtušenko o Pasternaku, o katerem izraža jasno in obenem objektivno sodbo. Mladi pesnik ostro obsoja propagandno kampanjo, ki so jo na Napadu priredili za časa podelitve Nobelove nagrade umrlemu pesniku, in še bolj obsoja žalosten poizkus nekaterih sovjetskih pisateljev, ki so hoteli izbrisati Pasternakovo ime iz zgodovine niške literature, pil je človek, ki je ljubil svojo domo-'ino in ji ni hotel nič slabega. Morda ni razumel »ekaterih stvari, toda ne po svoji volji: enostavno jih ni dojel. Mnoge dogodke je gledal, kot da bi se dogajali na drugem bregu. Ker je dolgo let *ivel skoro sam v svoji podeželski hiši, je znal biti v samotni intimnosti s samim seboj in z naravo. "Toda ta oddaljenost od ljudi ga je tudi gnala daleč °(1 pravega razumevanja za boje, ki se danes borijo v svetu. To je razumel tudi sam: bil je nekako na S|'edi dveh dob; v tem je bila moč in tragedija tega genialnega pesnika.”
Težko je sedaj reči, kakšna bo nadaljnja pesniška usoda mladega Jevtušenka; vendar eno je gotovo: ne bo tako lahko zbrisati smeri, ki jih je mčrtal v ruski literaturi.	M- Z.
Nov center za družbene vede
AV/ Dunaju so v okviru UNESCO ustanovili nov evropski center za koordinacijo 1(tiiskovanj na področju druibenih ved. Njegov namen je, da bi stimuliral primer-Dlnc študije s sodelovanjem nacionalnih rcntrov. Center, ki ga bo vodil poseben od-[‘or, ho začel delati še pred koncem leta. 1 yi glaime tekme, ki jih bo obdeloval, so: sl)lošno planiranje, osnovne koncepcije pojoči delelam v razvoju ter ekonornsko-^'uibene posledice razorolevanja.
L Knafelj in njegova ustanova
(OB 29 2. OBLETNICI SMRTI)
Dolžnost naroda je, da ohrani v častnem spominu sinove, ki so storili zanj kaj pomembnega ali se zanj žrtvovali.
Med dobrotnike slovenskega naroda moramo uvrstiti tudi duhovnika Luko Knaflja. Kot previdni oče je dal svojemu narodu ustanovo, ki mu je vzgajala najboljše sinove. Cela stoletja je Knafljeva ustanova pripravljala narodu izobražence in kulturne delavce, ki so posebno v času preporoda ohranili slovensko samobitnost in kulturo. Da smo Slovenci dandanes na častnem mestu med kulturnimi narodi Evrope, je tudi zasluga Knaflja in njegove ustanove.
Luka Knafelj se je rodil leta 1620 (točen datum ni znan) v brezniški župniji na Gorenjskem. Umrl je 29. junija 1671 v Grofi-Rujibach, star komaj petdeset let. Iz njegovega življenja nam je zelo tnalo znano. Vemo le, da se je odlikoval v bogo-slovski znatiosti in da je bil zelo podjeten človek. O •'njegovem dušnopastirskem delovanju nam je znano, da je bil sedem let bolniški kaplan na Dunaju in potem župnik v Grofl-Ruflbach (blizu Korneuburga) do svoje smrti.
Kar odlikuje Knaflja in nam ga predstavlja kot enega najboljših sinov naroda, je njegova ustanova. V svoji oporoki je zapustil svoje imetje, doseženo, kakor pravi
ustanovna listina, z božjim blagoslovom in z lastno marljivostjo, za ustanovo, ki naj bi podpirala slov. študirajočo mladino. V ta namen je dal veliko hišo v središču Dunaja in posestvo v bližini mesta, ki naj se bi prodalo za popravo hiše. Dohodki hiše naj bi vzdrževali slovenske študente na Dunaju.
Izvršitev njegove volje je Knafelj naročil takratnemu rektorju Dunajske univerze — Slovencu Juriju Bohincu, ki je napravil ustanovno listino in imenoval prvega ,su-perintendenta’. Ustanova je stala torej pod okriljem Dunajske univerze, ki je tudi imenovala vsakokratnega ,supcrintendenta’ ali voditelja, ki je moral biti Slovenec.
Skozi nad dve stoletji je Knafljeva ustanova pripomogla nešteto slovenskim študentom, med njimi tudi Prešernu, do višje izobrazbe. Zadnja leta pred prvo svetovno vojno je vzdrževala nad trideset štipendistov. Ko so bila l. 1851 na graškem vseučilišču vpeljana slovenska predavanja, je to vseučilišče zaprosilo za vsaj nekaj štipendij Knafljeve ustanove, da bi slovenski študentje lažje obiskovali tudi tamkajšnjo univerzo.
KAJ JE ZDA J S KNAFL JEV O USTANOVO?
Po prvi svetovni vojni je njeno delovanje zastalo, ker se avstrijska in jugoslovanska
Izročitev nagrade »Vstajenje"
V prostorih Slovenskega kulturnega kluba v Trstu je bila lepa slovesnost, s katero je bila izročena pisatelju in pesniku Vinku Beličiču prva nagrada »Vstajenja«, katero je ustanovil in podelil1 nedavno ustanovljeni Slovenski tiskovni institut v Trstu. Kot znano, ima ta institut namen omogočiti tesnejšo povezavo med pisatelji in zamejskimi založbami ter na splošno skrbeti za kvaliteto slovenskega tiska v zamejstvu. Z nagrado »Vstajenje« pa hoče poleg tega tudi dati vsaj majhno priznanje našim pisateljem, ki ustvarjajo v najtežjih razmerah, skoro vedno zastonj, in si morajo pogosto še 'sami zalagati svoje knjige ter (kar je najbolj poniževalno in Ižalostno) tudi sami skrbeti za njihovo prodajo.
Nagrada »Vstajenja« je bila podeljena za Veliko noč Vinku Beličiču za knjigo novelic »Nova pesem« in Jožetu Udoviču za zbirko pesmi »Ogledalo sanj«. Ob slovesni izročitvi je bil na žalost navzoč samo Be-ličič.
'Nagrada je dovolj skromna, saj znaša samo 50.000 lir, in še ta vsota je bila razdeljena med dva književnika (prvič je bila namreč podeljena za dve leti nazaj), vendar pa pomeni vsaj iskren poskus, prekiniti s sedanjo brezbrižnostjo javnosti do naših avtorjev ter jim izraziti našo hvaležnost.
Papeževa smrt in dnevi žalovanja, ki so sledili, so preprečili, da Slovesnost ni zado-bila večjega poudarka. Kljub temu pa je bila lep in prisrčen praznik slovenskega kulturnega duha in pa ljubezni do slovenske pisane besede. Zbralo se je lepo število ljudi, največ mladine in kulturnih delav-
cev, pa tudi mecenov, ki so darovali za nagrado in katerim se je g. Stanko Janežič v imenu Slovenskega diskovnega instituta še posebej zahvalil v svoji uvodni besedi.
O nagrajencih je spregovoril prof. Martin Jevnikar ter orisal njuno življenje in delo. Dve dijakinji sta nato prebrali neko BeMčičevo novelico im štiri izmed najlepših Udovičevih pesmi.
Sledila je izročitev nagrade s šopkom rdečih nageljnov, med prisrčnim ploskanjem navzočih. Nagrajenec se je zahvalil tudi v imenu odstotnega Udoviča.
Vinko Beličič je potem na željo prisotnih spregovoril sam o sebi, o svojem pisanju in o svojih veselih ter žalostnih izkušnjah. V skoro enournem improviziranem govoru je duhovito in iskreno razgrnil pred navzočimi podobo sodobnega slovenskega pisatelja, ki se je vedno hrabro trudil, da bi se ne prepustil toku idejnega konformizma.
Slovenski tiskovni institut pa namerava podeliti tudi »Božično nagrado« za še neobjavljena dela.
„Forma viva" 1963 v Sloveniji
Na letošnjem tretjem mednarodnem simpoziju kiparjev »Forma viva«, ki bo kot pretekla leta v Portorožu in v Kostanjevici, bo sodelovalo 21 kiparjev iz dvanajstih držav. Za simpozij se je prijavilo okrog 50 kiparjev, toda komisija je izbrala najboljše in najbolj ugledne likovne umetnike. Med drugimi se bosta simpozija udeležila Hubert Dahvood iz Anglije in Aldo Calvo iz Italije.
Izšel je »Slovar fujk"
Najbrž ne bo izobraženca, študenta, u-službenca in sploh ne pišočega človeka, ki mu ne bi bil potreben slovar neznanih be-sed, ki smo jih v novejši dobi sprejeli iz tujih jezikov. Prav tako kot tem bo tudi vsem drugim prišel prav »Slovar tujk«, ki ga je kot prvo publikacijo svoje zbirke slovarjev izdala mariborska založba Obzorja-
Sodobni nagli gospodarski in družbeni razvoj ob tesni povezanosti z drugimi na-mcli se kaže v čedalje večji uporabi tujk. Seveda pa te niso vedno samo znamenje kulturnega razvoja in tehničnega napredka, ampak so lahko tudi ovira, ker tujk marsikdo ne razume ali pa jih napačno uporablja. Vsi vemo, kako preprosti ljudje, ki pridejo s podeželja v mesto, večkrat upo-rabljajo tujke v docela napačni zvezi in pomenu. Zato se vsekakor moramo strinjati z avtorjem slovarja tujk, ki je v svojem predgovoru poudaril potrebnost in koristnost praktičnega slovarja, v katerem bi bile poljudno pojasnjene tuje besede in besedne zveze.
Novi d o var tujk, ki je znatno izpopolnjena in razširjena izdajta podobnega slovarja
istega avtorja izpred desetih let, bo današnjim potrebam gotovo ustrezal. Kot izvemo iz predgovora, ima novi slovar tujk na 470 straneh dvokolonskega tiska nad 20.000 besed, med katere je avtor uvrstil splošno rabljene knjižne tuje besede in besedne zveze, izpustil pa v knjižnem jeziku nedovoljene ljudske tujke, nepotrebne slovenske izposojenke in čisto strokovne izraze. Pri tem pa avtor vse tujke, zajete v slovar, široko pojasnjuje, posebno tam, kjer ni ustreznega slovenskega izraza. Povsod jam uporablja za tujko opis ali pa opis in prevod, zlasti ram, kjer sama slovenska beseda zaradi novosti ali strokovnosti ne bi bila dovolj jasna. Razen tega navaja avtor tudi različne pomene istih besed, tako da bo novi Slovar tujk nedvomno ustrezal povprečnim potrebam, čeprav bi seveda lahko zajel še širše, zlasiti v področje strokovne literature.
Kritika je novi slovar tujk toplo sprejela iu pozdravila. Lablco trdimo, da bo nova razširjena in izpopolnjega izdaja »Slovarja tujk« koristna za uporabo doma, v šolah, uradih in podjetjih. - »Slovar tujk« je sestavil profesor Stanko Bunc, knjigo pa je domiselno opremil Uroš Vagaja.
vlada nista mogli sporazumeti, komu naj ustanova po mirovni pogodbi pripada. Po drugi svetovni vojni so se predstavniki koroških Slovencev zaman prizadevali, da bi dobili ustanovo zase. Šele pred par leti je bil podpisan sporazum med Avstrijo in Jugoslavijo, po katerem je prevzela Knafljevo ustanovo ljubljanska univerza.
Upamo, da bo ta ustanova, ki ima za slovenski narod zgodovinski pomen, še naprej prispevala za izobraževanje slovenske mladine, in sicer v smislu ustanovitelja, ker kdor prejme dar, mora sprejeti tudi pogoje, ki so na dar vezani. Koroškim Slovencem pa ne preostane drugega, kakor da si sami pomagamo, da si postavimo lastni visokošolski dom, ki bo sprejemal, vzgajal in podpiral našo študirajočo mladino in bodoči vodilni sloj naroda.
Ivan Tomažič
Delovanje Društva tržaških izobražencev
Društvo slovenskih izobražencev, ki je bilo ustanovljeno v začetku leta v Trstu in . združenje intelektualcev krščanskega svetovnega nazora, kaže kar precej živahnosti. Priredilo je v svojem zbirališču v ulici Donizetti 3 dvoje predavanj, nekaj preda-vanj pa je bilo tudi po skupni maši vsako prvo nedeljo v mesecu v stranski: kapeli jezuitske cerkve v ulici del Ronco. V tem okviru je predaval Karel Bajc o »Človeku na pragu vesoljstva«. Drugo tako zanimivo predavanje je bilo o perečem problemu padanja rojstev pri Slovencih. Tudi to predavanje je vzbudilo živahno debato. Sklenjeno je bilo, da bi morali ob vsaki priložnosti poudarjati ta problem, ki izpodjeda življenjsko moč in ograža obstoj slovenskega naroda.
Na vnebohod je priredilo Društvo slovenskih izobražencev avtobusni izlet na Staro goro v Beneški Sloveniji. Obiskali so tudi Trinkov grob v Trčmunu.
Piccasova iznajdba
Svetovni slikarski mojster, 82-letni Pablo Picasso je znan po svoji abstraktni umetnosti. Zadnje mesece se ni o njem nič slišalo. Ko se je pa pojavil spet v javnosti, poln svežih moči v Nizzi, je povedal, da je v družbi z nekim prijateljem izumil čudovit stroj, ki skoraj mehanično nariše največje umetnine. Umetnik pritiska kar na tipke stroja kot pri klavirju in na platno se vsipljejo različne barve in podobe po umetnikovem osnutku. Picasso je tudi pojasnil, da se prihrani z njegovim samodejnim umetniškim strojem vsak ročni trud.
Stari mojster pa ni povedal, ali se je hotel ponorčevali nad abstraktno umetnostjo ali nad kakim sodobnim umetnikom.
NOVE KNJIGE
Gregor Strniša: Odisej
Izid »Odiseja«, druge pesniške zbirke Gregorja Strniše, pri Cankarjevi založbi, je dogodek v povojni slovenski poeziji. Resnično dogodek, sam iz sebe, samonikel, za dolga leta nazaj in morda naprej osrednji, z edinim neposrednim predhodnikom — »Mozaiki«, prvo Strniševo knjigo pesmi, ki je današnjo podobo le poezije megleno že napovedovala. Napoved se je izpolnila -pa v presenečenje celo 'tistim, ki so razvojno kontinuiteto pesnika zaznali in zasledovali po revijalnih objavah. Strniša se je v »Odiseju« lahko za sedaj še brez škode spustil skorajda do oblikovne monotonije svojih pripovednih štirivrstičnic in skorajda do poetično feljtonskega obdelovanja znanih domišljijsko oziroma pravljično razgibanih snovi in fabul. To mu je — kaže — potrebno za pripoved o eksistenčnih blodnjah in grozi človeka. Za pripoved, včasih že na mej,i prozne, pravcate kafkovske deskripcije, za svojevrstno sožitje epskega in liričnega, ki skupaj ponikneta pod obode grozljivo'lepih simbolnih vzdušij. »Odisej« je zato 'tudi oblikovno večidel zbirka daljših ciklusov. Je plod zavestne ustvarjalne kontrole nad vsem 'nezavednim, na robu vsega - kot vse, kar nagiba k popolnemu.
J. S.
Prevajalci bodo imeli kongres
Letos od 31. avgusta do 7. septembra bo v Dubrovniku v Dalmaciji 4. kongres Mednarodne zveze prevajalcev (FIT). Ob tej priložnosti bo ta zveza slavila svojo desetletnico obstoja. V svoji sredi ima že prevajalce iz 25 narodov.
Naši letošnji slovenski novomašniki
KAREL SCHoNBERG, rojen 14. februarja 1939 v Kranju; nova maša 14. julija 1963 v Beljaku, St. Martin.
ANDREJ KAJŽNIK, rojen 3. decembra 1936 v Svatnah pri št. Jakobu v Rožu; nova maša 7. julija 1963 v Svatnah.
ERANC HUDE, rojen 28. septembra 1938 v Globasnici. Nova maša 14. julija 1963 v Globasnici.
Naši srebrnomašniki
Na praiznik sv. Petra in Pavla leta 1938, torej pred 25 leti so bili sledeči preč. gg. posvečeni ,v mašnike:
PAVEL KANADE,
ki je delovali v župnijah Železna Kapla, Ro/ok, Št. Jakob v Rožu, Kolbnitz, Sagritz, St. Ulrich a. d. Godinig, Št. Il(j na Dravi 12 let in od 1957 naprej, v Kapli db Dravi.
MAKSIMILIJAN STINDL je pastiroval v Tinjah, Kamnu, štebnu pri Globasnici, Grade.su, v Rožeku in na Brn-ci, kjer je .že od leta 1946.
FRANC ERUMNIK
je oskrboval v svojih duhovnišlkih letih: Hodiše, Žel. Kaplo, Čače, Št. Pavel na Zilji, Gozdamje, Šteben pri Globasnici, Kamen, Pliberk, Šmarjeto pri Velikovcu in od leta 1955 Kotmaro ves. Leta 1957 je polstal dekanijski svetnik.
DR. PAVEL ZARLATNIK je gradil božje kraljestvo v Št. Lenartu, šmarjeti pri Velikovcu, Prtkrčah, Želinjah, Pliberku, Šmiklavžu Ob Dravi, na Golšo-vem in od leta 1961 naprdj v Otmainjah.
3. julija obhajajo svoj srebrni jubilej: P. CIRIL DEMŠAR,
ki je deloval kot misijonar v Celju in v Ljubljani- Moste, v Italiji in Argentini, od leta 1955 inaprej v Avstriji na Dunaju-St. Severin, od leta 1961 pa v naši škofiji v Dvoru in Lipi.
JOŽE MIHELIČ,
ki je delal za božjo čast v zagrebški in mariborski škofiji, v naši škofiji pa v Sagritzu in od leta 1954 v St. Johann am Forst.
IVAN MATKO
je vršil svojo duhovniško službo v Ljubljani - Rakovnik. Od leta 1949 v Spittal/Drau, v Tinjah, Glinjah, Bajdišah in v Selah.
ŠTEBEN V PODJUNI (Pozdrav iz Clevelanda)
Te dni je odpotovala poznana in pri vseh splošno priljubljena družina Franc Kastigar na obisk v rodni kraj, k roditeljem, k slovenski narodno zavedni družini Dumpalnik v Šteben v Podjuni.
Želimo našim izletnikom z dragimi svojci veselo svidenje, prijetno bivanje in srečen, zdrav povratek.
LJUBELJ
(Predor na jugoslovanski strani končan)
Predsednik Izvršnega isveta republike Slovenije Viktor AVbdlj si je v sredo preteklega tedna skupno z drugimi jugoslovanskimi vladnimi predstavniki ogledal Ljubeljski predor. Na jugoslovanski strani je dolg 686 metrov. Odsek avtomobilske ceste, ki bo povezoval Ljubeljski predor in Naklo, pa je dolg 20 km in pol, končan pa bo do konca tega lata. Na njem delajo kar tri jugoslovanska podjetja:	Slovenija ceste,
Gradis in gradbeno podjetje Primorje. Najtežji na cesti Ljubeljski predor — Naklo bo tri kilometre dolg odsek v bližini Tržiča, kjer bo geološka sestava tal in podoba zemljišča zahtevala od graditeljev velikih naporov. Morali bodo 'na itej kratki progi .zgraditi kar tri predore.
Vendar bo z otvoritvijo Ljubeljskega predora treba Se počakati, dokler ne bodo končali z delom tudi na naši strani. Avstrijski odsek je dolg 900 metrov.
GORENCE
(Odlomek farne zgodovine)
Od 17. do 21. marca 1963 smo imeli petdnevno obnovo sv. misijona. Obnovo je vodil salezijanec e. g. Janez Valjavec iz Škoci-jana v Podjuni. Gospodu misijonarju se tu še enkrat lepo zahvalimo.
Obnova je izpadla dobro, vendar nekoliko slabše kot lani. Udeležencev je bilo okoli 70 odst. Izmed neudeležencev so bili nekateri bolni, drugi so odšli na delo, tretji so se posldžili zadnjih tednov velikonočnega časa za prejem sv. zakramentov, nekateri, in teh je več, pa mislijo, da bodo imeli še dovolj časa ,za spreobrnjenje. Pač nočejo upoštevati Gospodovih besed: »Tudi vi bodite pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov!«
12. maja popoldne smo dobili luč iz Jeruzalema. Prinesel nam jo je g. župnik Vinko Zaletdl iz Vogrč. Ob začetku vasi smo jo sprejeli, prižgali baklje in sveče in jo v procesiji nesli v župnijsko cerkev, kjer je bil najprej nagovor o pomenu jeruzalemske Iliči, nato pa šmarnična pobožnost. Potem smo odšli v dvorano, kjer nam je gospod župnik Zaletel pokazah nekaj krasnih slik .iz Jeruzalema — glavne cerkve in tudi cerkev Božjega groba, od koder smo dobili zeiruizalemsko luč. Kar je bil ta dan tudi materi niški dan, smo videli tudi nekaj za ta dan primernih slik in nekaj iz misijonskih krajev za otroke. Mladina je nato iz cerkve med zvonjenjem zvonov odnesla z baklami jeruzalemsko luč v posamezne vasi in hiše.
Tako simo ta dan res lepo praznovali. V farni cerkvi Smo ohranili jeruzalemsko luč do praznika presv. Trojice in z nj,o vsaki dan prižigali sveče. Gospodu župniku Zaletelu naj Bog poplača ves trud.
Gradnja nove železnice počasi napreduje. Nimamo upanja, da bo iztekla prihodnje leto. iNa Ledu zdaj zidajo železniško postajo, pri Dravi pa barvajo most. To delo
17. julija pa obhaja svoj srebrni jubilej dekan
KRISTO SRIENC,
Postaje njegovega dušhopaistinskega delovanja .so bile: Pliberk, št. Lipš, Hohenfeld, Malta, Globasnica, šteben pri Globasnici, Žitara ves, Kazaze in 'Šmihel pri Pliberku.
Vsem č. jubilantom želimo mnogo moči im milosti ter se jim ,za vse delo iskreno zahvaljujemo. Verniki in farani, spominjajte se svojih dušnih pastirje v jubilantov v svojih molitvah, da bi jim Bog dal še mnogo srečnih, zdravih in za božje kraljestvo uspešnih let! Ad multos annos! Na mnoga leta!
je nevarno in zamudno. Mi bi bili za sedaj najbdlj veseli, če bi ob železniškem mostu čim prej dogradili mostiček iza pešce. S tem bi nam bila pot do Božjega groba, Pliberka in ostalih krajev v Podjuni zelo okrajšana.
Na binkdštno nedeljo smo imeli prvo sv. obhajilo. PrvoObhajancev je bilo 16, enajst dečkov in pet deklic.
26. maja t. 1. je umrla v Srednji vesi lepo na smrt pripravljena Ndžka Zidej, pd. Stadlerjeva, dolgoletna kuharica pri žva-beškem župniku gospodu Urbanšku. Naj počiva v Bogu!
VOGRČE
(Naša vas se lepša) ■*
Križi po naših vaseh in poljih so znamenje naše vernosti. Ponekod prodajlajo, drugod jih Obnavljajo ali celo nove postavljajo. Prav pa je, da mi vsaj to ohranjamo, kar so nam predniki napravili in zapustili.
V Vogrčah smo v zadnjih letih dva križa prenovili, enega pa novega postavili. Nov je Glipov križ ob glavni cesti, na katerem vidimo prav ob cestni strani svetla brata Cirila in Metoda, ki sta prav pred 1100 leti prinesla lluč svete vere v naše kraje in jima je rajni sv. Oče tri tedne pred smrtjo posvetil tako lepo okrožnico. V njej omenja, kako je on vsak dan molil k sv. Cirilu In Metodu za zedinjenje vseh kristjanov; naroča nam, da tudi mi častimo sv. Cirila in Metoda, kot ju je častil naš sveti škof Anton Martin Slomšek. Naj nas ta podoba na križu vedno Spominja na zadnje naročilo, testament rajnega Janeza XXIII.!
Prenovljen je bil križ na Vogrški gori, ki ga pa le malokdo vidi. Le tisti, ki gre še peš čez goro v Rinkole, z avtom in motorjem pa tja ne moremo. Škoda, ker je tam gori tako lqpo! 'Pa bi bilo prav, če bi občina poskrbela za boljšo pot če:z goro, ker hodi toliko rinkolških otrok v vogrško šolo.
Sedaj je prenovljen tudi Grosov križ pri cerkvi. Bilo je res potrebno, ker je bil tako zanemarijen in pa, ker stoji na najilepšem kraju sredi vasi. Kakor druge križe je tudi tega prenovil naš stari znanec slikar Friderik Jerina. Prenovil ga je res tako lepo, da smo vsi veseli in navdušeni in mu moramo čestitati. Glavna slika predstavlja presveto Trojico, kot si jo je zamišljal slavni italijanski slikar AlbertineHi. Bog Oče se v ljubezni sklanja nald Sinom, ki se na 'križu daruje Očetu iz ljubezni do Njega in do ljudi v spravo za grehe sveta. Iz te medsabojlne ljubezni pa se poraja Sveti Duh. Na sprednji strani je slika Marijinega brezmadežnega Srca, ki mas po materinsko ljubi, posreduje za nas in nam po njem Bog deli na križu zaslužene milosti. Spodaj pa so znaki treh božjih čednosti: vere, upanja in ljubezni.
Križ je mojster Jerina z njemu lastno energijo in hitrico dovršil na dan pred praznikom sv. Rcšnjega Telesa, prihodnji dan smo ga pred pranganijem blagoslovili, da je bil potem zadnji blagoslov pri tem prenovljenem križu. Tako je tudi is cerkve-
Otroški vozički Hoško in damsko perilo Poletne srajce za otroke
Hans Tbemasser
V i 11 a c h
Widmanngasse 33
I
i
*
*
*
i
t
*
OBJAVA
Šolsko leto 1962/63 bodo vse koroške šole zaključile z razdelitvijo spričeval v petek, dne 5. julija 1963.
Prvi dan velikih počitnic, to je v soboto, dne 6. julija, pa so na Državni realni gimnaziji in gimnaziji za Slovence v Celovcu sprejemni izpiti za prvi razred in sicer ob osmi uri.
Prijave je treba izvršiti do 1. julija in za prijavo so potrebni naslednji dokumenti:
1.	rojstni list,
2.	dokument o avstrijskem državljanstvu, j
3.	popis učenca, katerega pošlje šola direktno.
Na dan izpita pa mora učenec predložiti spričevalo, ki ga bo dobil dan poprej.
Isti dan so tudi sprejemni izpiti v višje razrede. Za prvi razred je predpisana učna snov 4. šolske stopnje. Za vse ostale razrede pa dobite pojasnila v šolski pisarni.
Pismene prijave je treba nasloviti na »Di-rektion des Bundesrealgymnasiums und Gymnasiums fiir Slom ene n in Klagenfurt, Lerchenfeldgasse 22/11«.
Ravnateljstvo
_____Naše prireditve___________________
ODER MLADJE ponovi v nedeljo, 'dne 30. junija, ob pol treh popoldne v Farni dvorani v št. liju ob Dravi in ob osmihh zvečer pri Tišlerju j v št. Janžu v Rožu
napeto kmečko igro »MATI TEREZA«, ki prikazuje trnjevo pot matere kmetice in njeno 'žrtev za posestvo in sina.
V odmorih igra godba!
Iskreno vabljeni!
ne strani poskrbljeno, da bodo Vogrče dobile lepši obraz, kar pa je sedaj naloga občine.
G. Jerina je naslikal na novem gasilnem domu sv. Florijana. Tudi to sliko je napravil lepo in v splošno zadovoljstvo. Je že prav, da ima sv. Florijan, zavetnik gasilcev, na tem novem domu častno mesto. Naši gasilci so že sedaj: ponosni na svoj novi dom s sv. Florijanom. Četudi slika mi tako draga kot na novem pliberškem gasilnem domu, pa smo vseeno zadovoljim.
LIPA nad VRBO (Česar smo že dolgo pogrešali)
V	soboto, dne 8. junija, smo imeli v Lipi I nad Vrbo dan vodnega češčenlja. Imeli smo I pet svetih maš. Ob desetih je bila tudi sv. ' maša s slovensko pridigo; tako smo prišli tudi Slovenci po enajstih mesecih na svoj račun. Odkar so zboleli naš č. g. župnik Nagelschmied, razen evangelija n iveč slovenske besede v cerkvi. Sv. maša s pridigo j je bila kljub velikemu delu pri košnji i dobro Obiskana.
Slovenski farani se zahvaljujemo č. g. i Memšarljiu za lepo pridigo in č. g. Petriču | iz Vernberga ,za sv. mašo in domačo moli- | tev, ki nam je po dolgem času segla glo- j boko v srce. Želeli bi le, da bi še večkrat | zopet slišali pri nas domačo pridigo.
KNJIGARNA DRUŽBE SV. MOHORJA
sporoča, da je prejela:
Škrinjar, Jezus Kristus Premišljevanja, : II. del, 480 str. (za drugo polovico leta) v raznih vezavah.
Tudi prvi del je še na zalogi.
Fran Grivec, Slovanska blagovestnika, 280 strani..
Skavtski priročnik, 480 strani.
V	Zbirki KNJIŽIC, ki izhajajo na Opčinah v Trstu, šta izšli dve knjižici »Proti vetru« L in II. del. To je prevod znamenite knjige bdlgijiskega jezuita p. Fernan-da Lelotte. Namenjena je študirajoči mladini, ki odhaja na počitnice. — Ob 1100-letnici slovanskih blagovestnikov pa je izšla knjižica »Naša učitelja sv. Ciril in Metod«-Kdor ne more kupiti Grivčevega življenjepisa sv. Cirila in Metoda, naj bi prebral letos vsaj to knjižico!
Profesorska
Srednješolski profesor gre zamišljeno p° mestni ulici. Sreča ga star prijatelj in ga nagovori: »Kolega, kako pa da imaš na eni nogi črn čevelj, na drugi pa rjavega?«
Profesor zamišljeno odgovori: »Saj res, a zdi se mi, da Imam doma še en tak par čevljev.«
NOGOMET
Rappan cup: Avstrijci so nepričakovano
dobro začeli
Kot je znano, se imenuje poletni inter-,nacionalni nogomet i»Rappan -cup« po Švi-,carju Kaitlu Rappa/nu. Zastopane so pri tem 4 države, izmed (katerih imenuje vsaka po 4 klube, ki se udeležijo potem tega internacionalnega nogometnega polkreta.
Avstrija je imenovala kot svoje zastopnike RAP1D, WAC, SCHWEGHAT in VIENO. Prvoimenovana kluba RAPID in WAC sta žela v prvi tekmi lep uspeh. RAPID je premagal v Stockholmu tamkajšnji klub Djurgaarden iz 3:0 (2:0). Gole sta ustrelila Flogel (14.) in Seitl '(34,53).
WAC je premagal v Enscheide moštvo z 1:0 (1:0). »Hati goli« je ustrelil Cejka v 9. min. Slabše pa sta odrezala ostala 2 kluba. Schrvechat je bil v Amsterdamu poražen z 4:2 (3:2). To pa mi razočaranje, kajti klub Ajaks je imel v svoj,ib vrstah pet igralcev prvega nizozemskega moštva.
Viena je izgrala na domačem igrišču pro-
ti Bavarski 2:2 neodločeno in s tem zadala veliko žanzo.
Avstrija Celovec
Po »nesreči« je Avstrija Cel. začela takoj z obnovo na glavi in na udih. Kar se tiče glave, je tako, da je bil razpuščen tri-umvirat Raih-Smetana-Springer. Smetana se bo podali najbrž spet nazaj na Dunaj. Njegovo vlogo bo prevzel v regionalni ligi ali trener Gemhard, Strittich, ali pa Joksch, ki so bolj ali manj znani nekdanji igralci pri RAPIDU, VIENI; zadnji pa je štajerc.
Svojo nalogo pa bo vršil v nadalje še Walter Rath, ki išče že sedaj primernega materiala, potom katerega bi postavil na noge zopet nekdanjo »Avstrijo Celovec«-
Smrtni slučaji v nogometu
Zelo žaluje te dni nogomet-ASK za svojim pokojnim branilcem, 214etnim Rau-neggerjem iz Celovca. Fant se je s tovornim avtom 'Zaletel pri Št. Andražu v Labotski dolini v vlak ter se Itako ponesrečil, da je po nekaj, dneh svojim poškodbam podlegel.
Podobno je prišel ob življenje tudi Otto Gollnhuber iz Kapfenberga. 39 let stari je bil večkrat avstrijski mednarodni tekmovalec in je slednjič bil tudi eden izmed tistih, ki so letos privedli moštvo Kapfen-berg zopet v državno ligo. Smrt ga je čakala pod kolesi vlaka, ki je vozil iz Gradca v Kapfenberg. Kot domnevajo, je padel v nekem ovinku raz stopnic vlaka ter pod kolesi nekega drugega vlaka prišel ob življenje.
Od srpa do traktorja
Malo njivico pšenice s površino sto kvadratnih metrov so nekoč žele ženjice s srpom dobro uro. Spreten kosec je položil klasje s koso za dobrih dvajset minut. Z motorno kosilnico požanješ danes to njivico v kakih desetih minutah. In komaj eno minuto in pol je potrebno, da požanješ In zmlatiš ta kos pšenice s kombajnom, kot imenujejo stroj, ki žanje in mlati ter povezuje na njivi. S tem primerom, vsakomur dovolj nazornim, se hočemo danes dotakniti enega največjih vprašanj modernega gospodarstva, namreč produktivi-tete ali storilnosti. Je to beseda, ki bi si jo morali vedno spet predočiti, če hočemo gospodariti tako, kot to zahteva sodobni čas.
Za en kilogram kruha dela ameriški delavec 13 minut, švedski 21 minut, avstrijski 30 in italijanski 38 minut. Za kilogram mesa je potrebnih v Ameriki dela za 64 minut, v Švici 140, v Avstriji 194 ih v Italiji 300 minut. Da kupiš kilogram sladkorja, moraš delati v Ameriki 9, v Angliji 22, v Avstriji 68 in v Italiji 100 minut. Da sedaj primerjamo Ameriko in Avstrijo: za 1 kg kruha izdamo mi dvainpolkrat več, za 1 kg mesa trikrat več in za sladkor enajstkrat več kot v Ameriki. Če delata' ameriški in avstrijski delavec vsak po eno uro, si prisluži ameriški delavec skoraj trikrat več kot naš. Ta dejstva dajo misliti, kajne!
Gospodarski teoretiki pravijo itemu pojavu, ki smo ga prikazali z gornjimi primeri, produktiviteta ali storilnost. Gospodariti se pravi, delati tako, da dosežeš čim največji uspeh. Delavec, ki mora delati samo s svojo pridno roko in kvečjemu še s kakim nerodnim orodjem, bo dosegel brez-primerno manjši delovni uspeh kakor oni, ki stoji za modernim strojem. Oba se trudita taisti čas, a delovni ^pspeh obojih je čisto različen: neznaten pni prvem in obilen pni drugem delavcu. Večji delovni u-speh omogoča nadalje Višje delavske plače in boljlšo življenjsko raven delavcev. Zato si ameriški delavec s svojim zaslužkom raz-merno veliko več sme privoščiti, ker je njegovo delo v modernih, s stroji opremljenih delavnicah mnogo bolj uspešno kot v drugih, manj razvitih deželah.
Prenesimo gornji primer delovne storilnosti v kmetijstvo. Uspehi modernega živinorejca so v primeri z onimi zaostalega, ki sc ukvarja na primer z istim številom živine na morda približno enako velikem posestvu, vidno boljši. Izračuna jih lahko v mesečnem mlečnem donosu ali v izkupičkih prodanih kosov. In najsi je drugi kmet še tako priden ali celo garač, v gospodai-ski (tekmi ga bo moderni živinorejec vedno posekal in nehote ogrožal v njegovem obstoju. Pojdimo na njive ali v gozdove, povsod najdemo taisti pojav. Čimbolj je go-spodar opremljen z dobrim orodjem in svinčnikom, čim več razume o modernem gospodarstvu strokovno in računsko, tem
lažje gospodari. Seve pa je pri tem nevarno, če vidi kdo gospodarski napredek v slepem nakupovanju strojev. Kar si prištedi na času in osebnem trudu, zaigra lahko v isti sapi z nakupom nerentabilnega stroja, ki ga mora v določenem času kot pravimo amortizirati. Pri nakupu vsakršnega važnejšega orodja ali celo stroja je treba poznati dvoje: njegovo ceno in njegovo dobo uporabljivosti' slednje najbolje preračunano v delovnih urah. Tako lahko vsak izračuna amortizacijski količnik in če doda še normalno plačo lastnega dela, razvidi produktivnost ali pa nerentabilnost dela. Marsi-kako ročno delo ali delo z živaljo je tudi danes na kmetih še vedno bolj produktivno kakor pa delo s strojem. En sam primer k temu: ročna ali motorna žaga v gozdnem gospodarstvu. Kar motorka prišteti na času, podraži ob amortizaciji, če ni mesečno vsaj sedem dni v obratu. In sličnih primerov bi lahko navedli še dolgo vrsto.
Moderno gospodariti se torej pravi: poslužiti se modernega orodja in stroja in tudi — svinčnika!
SAMO UMETNA GNOJILA
NE ZADOSTUJEJO
Kdor misli, da bo zadovoljivo gospodaril samo z rudninskimi gnojili, ker drugih nima, se bridko moti. Rudninska gnojila so mrtva, so brez življenja. V zemlji koristijo samo v slučaju, da ima zemlja nekoliko humusa - črnice. V črnici se nahajajo razne bakterije, ki — s pomočjo vlage, zraka in toplote — razkrajajo rudninska gnojila in jih tako polagoma spremenijo v preproste oblike, kot jih rastlinske koreninice lahko vsrkajo.
Črnica in bakterije morajo biti v zemlji. To naj upbštevajo tisti, ki imajo mogoče par krp vrta ali pa nekaj cvetličnih lonr cev. Samo z rudninskimi gnojili ni ne vrtnarstva ne cvetličarstva.
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
PONEDELJEK, 1. 7.: 14.15 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Z zaključne prireditve državne realne gimnazije in gimnazije za Slovence v Celovcu z dne 23. 6. G3. (2. del) — 18.00 Za naše male poslušalce. — TOREK, 2. 7.: 14.15 Poročila, objave.
—	..Iz domačih gajev”. Poje moški kvintet in mešani zbor SPD „Zvezda” iz Hodiš, p. v. Folteja Pavliča. - SREDA, 3. 7.: 14.15 Poročila, objave. -Kar želite, zaigramo. - ČETRTEK, 4. 7.: 14.15 Poročila, objave. — Dr. Anton Feimig: Ob koncu šolskega leta. — PETEK, 5. 7.: 14.15 Poročila, objave.
—	Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. — Prof. dr. Metod Turnšek: Zvezdi našega neba. (Konstantin in Metod pri Slovencih, zvočna igra, 1. del). - SOBOTA, 6. 7.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — NEDELJA, 7. 7.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
Ob nakupu krave - mlekarice
Krave mlečnih pasem spremenijo večino krme, ki jim jo nudimo, v mleko, pri ne-mlečnih pasmah pa v maščobo.
Mlečnost ene krave pa ni slučajna ampak je podedovana. Zaradi 'tega moramo pri izbiri naraščaja jemati za pleme samo teleta tistih krav, ki so dobre mlekarice, kajti lastnost mlečnosti se podeduje.
Do dobrih krav mlekaric pa smo prišli samo s selekcijo. Selekcija pa ni nič drugega kakor stalen izbor najboljše živine, ki nam parjena med seboj daje potomstvo z odličnimi svojstvi.
Danes poznamo že krave, ki nam ob primerni prehrani dajo v 365 dneh do 200 stotov mleka. Najboljše mlekarice na svetu so krave holandske (belo-črne) in pa švicarske (sivo-rjiave) pasme.
Mlada krava proizvaja nekoliko manj mleka, kakor starejša. Vendar proizvodnja mleka raste od ene mlečne dobe do druge. Najvišjo proizrvodnjo pa imamo po petem — šestem teletu, nakar pa prične proizvod-
SLIKARSKE VAJENCE sprejme in nudi brezplačno oskrbo slikarski mojsfer
Hans Scarsini
KLAGENFURT	FriedlstraBe 37
nja polagoma upadati. Vsaka mlečna doba pa traja približno 300 dni (10 mesecev), vendar je lahko tudi daljša ali krajša. Odvisno je pač od primera in pa od časa ponovne obrejitve. Prvi teden po porodu krava ne proizvaja mleka, ampak mlezivo, katero mora teliček, če hočemo, da ostane pri življenju, nujno nekajkrat zaužiti. Proizvodnja mleka raste do (tretjega meseca, nakar se mleko za nekaj mesecev ustali, za tem prične (postopno upadati do popolne presušitve.
Nekateri menijo, da je proizvodnja mleka odvisna od pasme, drugi spet da je odvisna od prehrane. Motijo se pa oboji. Pro-izvodnija mleka je namreč odvisna:
L od lastnosti, ki jih je krava mlekarica podedovala,
2.	od načina prehrane,
3.	od higienskih razmer, v katerih živali živijo.
Vendar, ko nam je nemogoče kupiti kravo na podlagi zgoraj navedenih lastnosti, svetujemo naslednje: pri izbiri krave za pleme maj 'živinorejci pazijo na okostje, ki
Najnovejše kmetijske stroje, štedilnike, oralne stroje, gospodinjske potrebščine
ugodno in na obroke pri
HANS VVERNIG
KLAGENFURT, Paulitsthgasse (Prosenhof)
Blago za poletne obleke, posteljno perilo
Velika izbira zelo
ugodne cene
L Maurer
Klagenfurt	Alter Platz 35
naj ne bo grobo. Vime naj bo zelo razvito, vendar po končani molži se mora nujno zmanjšati, poleg tega naj bo zelo raztez-Ijivo in prav nič mesnato, kajti mleko se tvori le v žleznem tkivu. Ožilje vimena mora biti tudi lepo razvito. Tudi koža živali mora biti raztezljiva in ne trda. Dlaka na živali pa naj bo mehka in svetla. Na splošno ne smemo polagati veliko pozornosti telesnemu ustroju, ampak samo nekaterim posameznostim, kajti lepo raščena žival ni zadosten pogoj za mlečnost.
Največja sadjarska zadruga na svetu
Ta zadruga je na Angleškem in se imenuje »East Kent Packers Limited«. Svoj sedež ipia v Faversham v grofiji Kent, ki je kmetijsko najbogatojši predel Anglije, večinoma posajen z jablani in hruškami. Za vodstvo in upravo, skladišča, hladilne prostore, odpošiljanje in drugo ima zadruga 15 ha zazidane površine. Skozi celo leto ima zadruga zaposlenih okoli 700 oseb. ’ Lastnih tovornjakov imajo 60 in z njimi pripeljejo v skladišča vse pogodbene pridelke članov. Zbere in odpremi v prodajo letno nad 270.000 stotov jabolk in hrušk. Straški za prejem, shranitev, prodajo in odpremo sadja znašajo okoli 7 do 8 italijanskih lir za kg. Lansko leto je plačala svojim 'članom jabolka po nekaj več kot en angleški šiling, to je okoli 3.— šilinge našega denarja za libro (454 gramov).
Ameriški zdravniki proti kajenju
Ameriško združenje kardiologov se je odločilo za ostro borbo proti kajenju kot navalil, ki škoduje zdravju. Uprava tega združenja je priporočila vsem svojim članom, da sprejmejo poročilo o kajenju im obolenjih žil, ki ga je pripravil poseben komite zdravnikov i!n učenjakov.
To poročilo še posebej poudarja, da je cela vrsta medicinskih proučevanj statistično dokazala povezanost med intenzivnim kajenjem in obolenji' koronarnih arterij. Kajenju bi lahko pripisali tudi večje število smrtnih primerov za to boleznijo.
Združenje kardiologov je to poročilo v celoti sprejelo in potrdilo, obenem pa se je odločilo, da bo v kampanji proti kajenju sodelovalo tudi z drugimi strokovnimi in 'zdravstvenimi organizacijami. Smoter te kampanje je, odvaditi ljudi kajenja, predvsem pa mladino in tiste odrasle osebe, ki jim izaradi specifičnih pogojev grozi večja nevarnost obolenj.
Dovolj zgovoren je samo en podatek, ki ga navaja poročilo omenjenega združenja: raziskave v letu 1960 so pokazale, da je bilo število smrtnih primerov zaradi srčne kapi pri moških srednjih let za 50 do 150 odstotkov večje med kadiva kot nekadivci.
Mali oglas
Sprejmemo UČENCA z dobrim šolskim spričevalom za žagovodjo in lesno industrijo. Dobi prosto hrano in stanovanje ter dobro mesečno plačo. Ponudbe pod „Sage\verker" na upravo lista.
Izbira in kvaliteta
preprog, zaves in posteljnine v trgovini opreme
Lomoi
VRLACH Lederergasse 12
Tujskoprometni in gostinski obrati dobijo poseben popust!
ža&t&dci’ naše- do&€'
Vsi intimo, da zajema današnje življenje vedno večja brezbrižnost do verskih vprašanj in večkrat že »dobri« (kristjani kažejo mišljenje, k!i se prav nič ne loči od poganstva. Zlasti pa je življenje ljudi, ki se še smatrajo za verne in dobre, posebno v nekaterih področjih, povsem mekrščansko. Njih gledanje ma vzgojo, kulturo, družino, družbo, državo, disk in razvedrilo je zastrupljeno z nekakim novim poganstvom.
Pri tem se vprašujemo, odkod prihaja vse to in kje so vzroki temu duhovnemu odpadu od krščanstva. Nekoč je 'bilo vse lažje ugotoviti vzroke odpada, ker so krivi prerOki javno širili svoje zmote. Tako nastopajo tudi še danes oznanjevalci ad-ventističnih in spititističnih sekt; toda pravih oznanjevalcev počasnega odpada od Boga skoraj ni mogoče ugotoviti.
Ko nastopi nova bolezen, katere ne more zdravništvo zaustaviti, tedaj nastane mrzlično iskanje novih in učinkovitih sredstev. Tako smo doživeli, kakšna zaskrbljenost je zavladala med zdravniškim svetom ^ob pojavu rojstev otrok brez rok .ali nog.
Pri iskanju vzrokov bolezni si zdravniška znanost prizadeva, da najprej ugotovi, v čem je nova bolezen, njeno bistvo; najti in ugotoviti mora, kako se bolezen pojavlja in kateri so pogoji njenega širjenja.
Kar velja iza bolezni fizične narave, velja prav enako tudi za bolezni duhovne narave.
V	teku zadnjih sto let so vrhovni učite-Ijii katoliške Cerkve pogosto v svojih okrožnicah kazali na vrsto zablod modeme dobe. Med temi je žlasti zabloda, ki jo imenujemo »laioizem«, tista huda kužna bolezen, ki zastruplja duhovno ozračje in mišljenje sodobnega človeka. To vrši ta zmota tako, da se človek niti prav ne zaveda, deluje torej kot rak, ki neopazno razkraja človeški organizem dokler ni uničen. Zlasti papež Pij XI. govori izčrpno o naukih laicizma v okrožnicah »Quas primas« (1925) in »Divini illius Magistri« (1929). V teh pismih kaže pogubnost laiioizma, ki je svoje brezbožne nauke zanesel že na vsa področja človeškega udejstvovanja. Posebej pa so o laicizmu za svoje vernike izdali italijanski škofje pred tremi leti izčrpno in vsestransko poučno pastirsko pismo.
Tudi pri nas je zmota laicizma v zadnjih desetletjih močno zastrupila javno življenje. Saj je znano, da je med avstrijskimi deželami prav Koroška najbolj versko »mrzla« in da je bil vpliv Cerkve od strani političnih in kuiturnilh ustanov vedno zelo ospdravan. Prav poučno nam o tem poroča msgr. Podgorc o bojih škofa dr. Kahna v letošnjem letniku »Vere in doma«.
V	kolikor je že iz gornjega mogoče razbrati, je »laiicizem« nauk in delovanje proti naukom in delovanju katoliške Cerkve. Kaj več in podrobneje pa hočemo v nadaljevanjih povedati o tej največji kužni bolezni, ki razkraja življenje in mišljenje sodobne družbe.

zCa mladino in prosveto
rp6(l lekUun /> izkroaDela
Marija je vsa trepetala v grozi. Mislila je na sveto Devico, na besede župnika iz Nettuna, na božje zapovedi im na svoj sklop, da bo ostala čista za vsako ceno. »Nočem tega,« je ponavljala, »to je greh ...«
Fant pa je samo divjal nad malo Marijo, ki se je branila z močjo, kakršne ne bi nikdar pričakoval od enajstletne. Njegovo poželenje se je nenadoma spremenilo v silno jezo. »Torej nočeš,« je zasoplo še enkrat vprašal in je zagrabil svetel predmet, ki je ležal na mizi.
V smrtni grozi je Marija zaprla oči in znova dejala: »iNe, Aleksander, res nočem 'tega, ker je grehi«
»Potem pa, prebrisana mačka, imej to za spomin!« je Aleksander poln notranjega gneva iztisnil iz sebe. Deklica je začutila, da ji je nekaj hladnega prodrlo v hrbet. On j,o je za hip pustil in Marija se je hotela dvigniti. Pa je že opazila curek krvi', ki ji je po nogah pritekel navzdol.
Čez hip je bil Aleksander zopet pri njej. To pot je Marija videla razločno, da drži v rokah jeklen nož. V grozi je zaprla zopet oči. Nato ji je ostro jeklo prebadalo telo, ki je bilo vse oblito s krvjo. Zdravniki so pozneje ugotovili, da je bilo teh ubodlja-jev štirinajst.
Vse okrog Marije se je spremenilo v meglo. S pritajenim glasom je še šepetala: »Aleksander, odpuščam ti«. V njeni duši pa je bilo svetlo ob spoznanju: »Zdržala sem.« Bilo je ito spoznanje kot pesem zmage po trdem, a uspešno zaključenem boju.
V nedeljo, 19. maja, so blagoslovili v Anconi v kapucinski cerkvi kapelico, ki jo je dal zgraditi Aleksander Serenelli, mori-vec Marije Gorelti, kot vidno znamenje odpuščanja, ki ga je prejel od svetnice, ko je umirala. Kakor je znano, je Aleksander Serenelli po odsluženju kazni vstopil v samostan kot kapucinski brat. Kapelico je dal zgraditi s svojimi prihranki in z darovi, ki jih je prejel od dobrotnikov.
Marija Goretti se je pravkar povzpela po stopnicah na teraso, od koder je bilo videti na dvorišče in vaško cesto. Sama je bila doma, v skromnem stanovanju, ki se je držalo še enega stanovanja, v katerem sta živela tudi oba Serenellija, oče in sin Aleksander.
čeprav je bilo Mariji šele enajst let, jo je Aleksander že večkrat nadlegoval. Neizmerno se ga je bala. Ko se je morala zadnjič z njim boriti, je stekla v cerkev in se tam bridko zjokala.
Marija se je usedla na vrhnjo stopnico. Tu zgoraj se je počutila varno, saj na odprtem prostoru se Aleksander vendar ne bo upal. V rokah je imela njegovo srajco, da jo zakrpa, istočasno pa je molila rožni venec.
Toda mala Marija se je zmotila. Aleksandrova strast je bila hujša kot pomislek, da bi ga mogel kdo opaziti. Čim jo je zagledal, je pustil svoje delo in v par trenutkih je že bil pri njej.
Še je hotela zbežati, a Aleksander se ni dal ugnati. Z očmi, ki so bruhale strast, se je postavil pred njo, ji zaprl pot in rezko siknil: »Pojdi z menoj!«
Marija, ki je ob napadu zlezla skupaj kot jež, je počasi dvignila glavo. Pogled v Aleksandrove oči jo je prepričal, da hoče iti fant do zadnjega. Obstala je na mestu in ga mirno vprašala: »Zakaj naj grem s teboj, kaj želiš od mene?«
Toda z Aleksandra je govorila le strast, zato je odločno ponovil ukaz. A tudi deklica se je z enako odločnostjo uprla: »Dokler ne poveš, zakaj, se ne premaknem od tod.« Njen glas je bil sicer miren, a v notranjosti je trepetala od strahu in negotovosti, kaj se 'bo zgodilo. Saj ga je že poznala ...
Dekličin odpor je Aleksandra vidno razdražil. Za njega ni 'bilo poti nazaj; vsi ob-ziri do nje, do staršev, do ljudi, do Boga so (izginili... Danes mora nasititi svoj nizki gon. Zgrabil jo je z roko in jo zavlekel v sobo. »Končno sva sama«, je sikal skozi ustnice, medtem ko si je prizadeval, da ji stori silo ...
DVE ANEKDOTI O PAPEŽIH Janez XXII. in redovnice
Janez XXII. je bil precej šaljive narave. Nekoč je obiskal neke redovnice, ki so se mu hitro pritožile zoper svojega spovednika 'in ga prosile, da bi se smele kar same med seboj spovedovati.
Papež je z nasmeškom odgovoril: »Ni napačna ta misel. Samo — kaj pa spovedna molčečnost?«
»O, če ni hujšega. Svetost!« so se veselile nune.
»Prav. Jutri vam dam odgovor. Medtem pa mi shranite tole škatlo. Samo odpirajte je nikar!«
Drugo jutro se je papež vrnil in naznanil, da jim ustreže, le tisto škatlo naj mu prej prineso. Zadrega, obotavljanje — končno pa le povedo, kaj se je zgodilo. Komaj je bil sveti oče odšel, so se že spravile nadnjo in jo odprle, — in ptiček, ki je bil v njej, jim je ušel.
In talko je ostalo vse pri starem.
Janez XXIII. — podnarednik
Vojalški duhovniki italijanske vojske so se prišli poklonit Janezu XXIII., nič manj hudomušnemu, kakor je bil njegov prednik po imenu.
Ko se je vojaški' škof, ki je nosil šaržo generala, sklonil, da bi papežu poljubil nogo, je Janez XXIII. — nekdanji podnarednik — skoči1! pokonci' in salutiral: »Gospod general, podnarednik Roncalli! Na povelje!«
ZA DOBDO VOLJO
Škotska
K zelo bogatemu Škotu pride časnikar in ga vpraša: »Zelo vam bom hvaležen, če mi razložite skrivnost, kako ste obogateli.«
»Zelo rad, a ker je zgodba zelo dolga in tti potrebno, da bi ai gledala v obraz, dovolite, da ugasnem luč.«
»Hvala, ne potrebujem drugega, sedaj že razumem, kako ste obogateli...«
NE MALIKUJ!
Vsaka vrednota ima svojo veljavo. Za kristjana je gotovo največja vrednota Bog, kateremu edinemu kot Stvarniku gre najvišje spoštovanje. Ljudje pa neštetokrat vrednote čisto prevrnejo in izkazujejo božjo čast stVarem, ki tega ne zaslužijo. Temu pravimu, da malikujejo ali po božje častijo malike namesto Boga.
Tudi moderni ljudje mnogo malikujejo. Nekaterim je znanost, drugim umetnost, še drugim tehnika pravi malik. Ti maliki sicer ne stojijo v 'templjih, marveč v srcih. Okrog njih krožijo vse misli in želje. Neki modrijan je rekel: »Človek ne more živeti brez Boga; vsak časti ali pravega Boga ali klečeplazi pred maliki.«
še več pa jih je, ki kako vrednoto ne-priimerno precenjujejo in do nje gojijo pravi kult. Tako uganjajo danes mnogi
kult s telesom (kult nagote) ali s telesno močjo (kult športa).
Že stari so spoznali, da je zdravo telo velikega pomena tudi za dušo (mens sana in corpore sano). Za utrjevanje volje in od' pornosti gotovo ni boljšega sredstva. Toda moderni svet 'šport tako precenjuje, da pozablja na duha in duhovne vrednote ali jih celo podreja telesnosti. To pa je že materializem!
A tudi »duhovni kult« umetnosti je malikovalstvo. Umetniška lepota je velika vrednost. Toda so neke meje, ki jih takšno češčenje ne bi smelo prestopiti. Nad lepoto in lepotno kulturo so etične in religio-zne"dobrine (in nikdar ne bi smeli tako proslavljati literarnih del in literatov, ki so narodovi religioznosti in etiki v kvar. Takšno proslavljanje, kakor da je literatura najvišja dobrina, je malikovanje!
Prvi festival slovenskih popevk
V soboto, 15. junija, se je v tržaški dvorani »Avditorij« pričel prvi festival slovenske tržaške popevke. Prireditelji pa so predstavo ponovili še v popoldanskih in večernih urah naslednjega dne.
Zamisel za širokopotezni načrt je sprožil g. Stanko Birsa iz Rojana, ki je brez dvoma duhovni oče prvega festivala. Že pretekle jeseni se je Birsa pričel razgovarjUti s tržaškimi mladimi glasbeniki z namenom, da bi zamisel tudi uresničili. Vsa stvar se je pričela iz zamisli enega samega človeka, ki je s svojo vztrajnostjo znal pripeljati festival varno v pristan. Najprej sta se mu pridružila Mario Sancin, glasbeni referent na slovenski tržaški radijski postaji ki je v prvih povojnih Idtih sodeloval v znanem zabavnem orkestru Bojana Adamiča in Drago Žerjal iz Bdljunca. Trojica se je vrgla z vso vnemo na delo. Začeli so stikati za ljudmi, ki se zanimajo za lahko glasbo. Zbrali so orkestraše, skladatelje in pesnike, ki so vsak po svoje pripomogli do uresničitve zamisli. Podčrtati je treba, da so se predvsem navdušilli mladi ljudje. Ko pa se je začetni trojki pridružil še znani mladi tržaški pianist in ararižer Aleksander Vodo-pivec, je pripravljalno delo prešlo v zaključno fazo. Vodopivec je namreč s talentirano roko opravil ogromno delo aranžiranja večine triindvajsetih popevk za orkester.
V začetku je zgledalo, da bomo prisostvovali prvemu festivalu že v polovici maja, toda največja tržaška dvorana je bila tedaj zasedena in zaradi tega je bilo 'treba datum prenesti. Neugodnost pa nli prinesla samo negativnih posledic. Orkester in pevci so imeli še mesec dni časa za vežbanje, kar je pripomoglo k izboljšanju kvalitetnega nastopa.
Marsikdo ise je spraševal, ali bo tržaško občinstvo pravilno razumelo požrtvovalno delo pripravljavcev in ali jih bo nagradilo za nesebični trud s svojo prisotnostjo. Po končanem festivalu slovenske tržaške popevke pa lahko rečemo, da je (bil uspeh tak, kot ga verjetno ni 'pričakoval niti naj-vdčji optimist. Dvorana, ki ima približno 700 sedežev je bila prvi večer nabito polna, 'kljub temu, da je bila vstopnina precej visoka. Uspeh udeležbe pa se je ponovil tudi 'naslednjega dne. Zgleda, da si je nastop ogledalo približno 1600 poslušalcev, kar juedstavlja za tržaške razmere pravi rekord.
Zastor se je dvignil ob prvih akordih avisa, ki ga je nalašč za to priliko uglasbil Mario Sancin. Orkester »Miramar«, ki je sestavljen iz sekcije trobent, pozaven, saksofonov, kontrabasa, klavirja, kitare in tolkal so izmenično dirigirali: Mario Sancin, Drago Žerjal in Mario Bogateč. Posamezne
popevke pa so peli: Marjuča Oficija, Stojan Berce, Gilbert Trampuž, Anka Sttgan, Pino EIrovat, Marta Werk, Ivan Sancin, Ljubica Berce, Miranda Caharija, Nora Jankovič, Ida Ukmar, Maver Alma in Tubo Možina.
Vseh triindvajset prikazanih popevk pa so zložili mladi tržaški komponisti. Med ■njimi naj omenimo: Draga Žerjala, Maria Sancina, Aleksija Curka, Oskarja Šonca, Anko Sugan, Jurija Kuferzina, Nadjo Hri-ščalk, Manija Bogatca, Tu lij a Možino in Majo Pertot.
Naslednje vprašanje, ki so si ga zastavljali v dveh pred (prireditvijo ljubitelji lahke glašbe je bilo naslednje: katera popevka se bo uvrstila na prvo mesto. Naloga poslušalcev je bila 'namreč v tem, da so oddali svoj glas popevki, ki jim je bila najbolj všeč. Na vsaki vstopnici so bili trije kvadrati, v katere je gledalec vpisali številko pesmice, (ki mu je bila najbolj všeč.
Mnogi so se tudi spraševali, kakšna bo kvaliteta prikazanih popevk. AH se bodo lahko kosale z melodijami drugih festivalov z dolgo (tradicijo. Upravičeno lahko rečemo, da so bile popevke take, da ne bi delale sramote ma nobenem znanem festivalu.
Ker bomo verjetmo tudi na Koroškem lahko kmalu pozdravili slovenske tržaške orkestraše in pevce, si bomo ogledali še lestvico nagrajenih popevk s prvega tržaškega festivala slovenske popevke.
KO SI KUPIM „500” (avtomobilček), glasov 700, glasba in besedilo Drago Žerjal — pevca Miranda Caharija in Pino Hrovat.
TA NASA BURJA (cha oba), glasov 590, glasba in besedilo Drago Žerjal — pevec Miranda Caharija.
MARJU - CHA CHA CHA, glasov 545, glasba in besedilo Mario Sancin — pevec Marjuča Oficija.
VEČER, glasov 230, glasba Aleksi) Curk — besedilo Zorko Ščuka — pevec Ivan Sancin.
NOČNI TANGO, glasov 20-1, glasba Oskar Sonc — besedilo Zorko Ščuka — pevec Pino Hrovat.
SPOMINI, glasov 203, glasba Anka Sugan — besedilo Ivo Sancin — pevec Anka Sugan.
DISONANCA, glasov 178, glasba Nadja Hriščak
— besedilo Fischer — pevec Nora Jankovič.
HREPENENJE, glasov 165, glasba in besedilo Drago Žerjal — pevec Marta Werik.
PAPAGAJ RORV TWIST, glasov 129, glasba Aleksij Curk — besedilo Marica Mahnič — pevec Miranda Caharija.
PISMO SPOMINOV IN LJUBEZNI, glasov 117, glasba in besedilo Junij Kuferzin — pevec Marta Werk.
Prepričani smo, da prvi festival slovenske tržaške popevke ne bo ostal osamljen primer, pač pa začetdk plodovite tradicije. .Fripravijaki bodo v najkrajšem času razpisa M natečaj za nove melodije, ki jih bodo prikazali na drugem festivalu, iki bo — kot predvidevajo — iv pustnem času 'leta 1964.
Saša Rudolf
P * | * S * /\ * N * O * B * R * /\ * N * J * E
KSAVER MEŠKO:

'('Nadaljevanje in konec)
»Ne boj se, Cencek! Le brez skrbi vzemi desetico in lepo mirno stoj!«
Cencek je spet iztegnil okroglo in mehko roko in vzeti denar.
Med tem je slikar že uredil svoje kukalo.
»Zdaj ,pa stoj čisto mirno, mali! — Ena — dve — tri! Tako! — Zdaj pa si res priden, Cencek! Pojutrišnjem dobiš sliko.«
»In zdaj smem iti?«
»Lahko!«
Cencek je magllo premeril z očmi še enkrat čudno orno kukalo, potem pa jo je udrl na žive in mrtve proti vasi.
»Pa vendar ni ustrelilo! In še novec sem dobil, celo'belega!«
Polno radosti je bilo mallo srce, radosti nad denarljtem, a tudi, ker je ušel srečno talko veliki nevarnosti.
Doma ipa se je mati ma pol čudila, na pol jezila.
»Ah, ta otrok, kaj vse počne! A daj desetico, da jo shranim. Suknjiče ti bo treba, sicer v jeseni niti v Sotlo ne moreš.«
Cencek se je ločil z zelo težkim srcem od svetle desetice, a materi je vendar ni mogel odreči. A preden je zvečer zaspal, je prosili mamico, naj mu jo pokaže. Mo-raJa jo je prinesti iz skrinje. In zabičeval je mamici, naj, nikomur ne da lepega novca! Za suknjico, to bi se menda že smelo. A lepo pisana bi pač morala biti, lepša, nego jo ima kateri koli deček na vasi...
*
Tretji dan okoli poldneva je sedeli Cencek na pragu domače hiše. Ravnokar je pokosil skledo ližOlovice in krožnik žgancev, ki so se še od zajtrka greli v .peči. Mati je umivala v kuhinji posodo. Cencku je naročila, naj mirno počaka, da pospravi v kuhinji. Potem pojde z njo na polje.
Cencek je res sedel na prag. A v srcu je premišljeval, ali bi ne bilo bolje, da odbeži kam v vas, kot pa da pojdt z mamico na polje. V 'teh mislih ga spet zmoti slikar.
»Cencek!« ga nenadoma pokliče s ceste. »Hitro pojdi sem, dam ti sliko!«
Cencek se ni pomišljal. Kajti nič več sc ni bal tujca. Zato je veselo pohitel na cesto.
»Tu jo imaš! — Ali ti je všeč?«
Cencek je vzel sliko, ki mu jo je nudil fotograf. Pogledal jo je in se od sile začudil.
»Ali ni to moj klobuk?«
V veliki naglici je vzel klobuk raz ku-
štravo glavico in ga zavzet primerjali z onim na sliki. Oči so se mu od začudenja širile in lesketale. Neverjetno, kako sta si podobna !
»Moj je! Gotovo je moj!« je mrmral strme.
»Seve je tvoj!« se je veselo smehljal slikar.
»In Mače! Tudi popolnoma kakor moje!«
Z zvedavim pogledom si je ogledal stare hlaiče, znane mu tako že dovolj, in jih primerjal spet z onimi na sliki.
»Tvoje so, 'tvoje!« je prikimaval gospod. Cencku se je obraz 'širil in širil.
»In srajca! ... In naramnice! ... Vse kakor moje!«
»Hahaha!«
Na ves glas se je zasmejal mali mož. In hipoma se je obrnil. Ne meneč se več za tujca, je tekd proti domu, kakor bi mu bil zmaj iz gore za nogami. Že od daleč je vpil glasno in veselo:
»Mamica, mamica! Glejte me, to sem jaz, jaz sem 'to, mamitaal«
Maiti je vznemirjeno prihitela iz kuhinje na prag.
»Kaj pa kričiš?«
»Glejte, mamica, glejte!«
Ves zardel v polno lice je molel mamici
sli/ko. Mati je pogledala in se tudi začudila! Skrbno si je Obrisala roke v predpasnik. Vzela je sliko in jo ogledovala in občudovala od vseh strani.
»Pa res! Kakor živ! Da te, kaj vse ljudje dandanes narede!«
»A kako je to, mamica? Kako se to naredi?«
»Bog ve!«
Nenadoma pa se je materi zresnilo lice.
»Če le ni kake eopnnije pri tem!« je mrmrala zamišljena in vznemirjena.
»Ne bojte Se, mati!« jo je ogovoril in miril slikar, ki je pravkar zavili izza ogla bajte. In poskušal je raztolmačiti ženici skrivnost fotografije.
Mati je sicer prikimavala njegovim besedam, a razumela ga je bore malo. Cencek pa niti mnogo poslušal ni. Zanj je 'imela sedalj pomen samo slika.
»Daj, da jo shranim!« mu je prigovarjala mati, ko je slikar odšel.
»Malo naj jo še imam, mamica! Naj jo .pokažem na vasi! Smem, mamica?«
»Da jo umažete in strgale.«
»O ne, ne!«
In stisnil je sliko z obema rokama k prsim, kakor bi se ne mogel ločiti od nje nikoli več.
»Mamica, ali smem iti vsaj ‘h Gašperjevim, da jo pokažem Jožku?«
»No, pa pojdi! A pazi nanjo! In pridi kmalu naizalj!«
»Pridem, mamica!«
In že ga hi bilo več ob materi...
Katarina Šaunig:
Hmt sv&fodkiak
Zgodbo „Kinct svobodnjak” je napisala gospa Katarina Šaunig, llriclnova mama iz Psinje vesi. Njena botrica, ki je bila doma pri Otrobu, ji je pravila to zgodbo. Avtorica te povesti, ki je obenem košček naše zgodovine, je kmetica ter ima veliko veselje do branja in pisanja. Upamo, da boste z zanimanjem sledili razpletu zgodbe, ki je zelo razgibana.	Uredništvo
Ta povest ni bajka, ampak pretresljiva drama izza časa francoske zasedbe (oku-ipacije). Komu mi znan Rož, ki je ves posejan z vasmi in naselji! Vsaka vas se lahko ponaša s svojo zgodovino, vsaka se lahko postavlja s svojimi velikimi sinovi. Tako Šmarjeta z dr. Lučovnikom, mesto Borovlje s pesnikom lin pisateljem Perkonigom, Kalila z zgodovinarjem Singerjem, Št. Janž z 'mučenikom Hornbockom, Sveče s slavnimi Einspielerji, št. Jakob z idealnim in požr-tvovalnim župnikom Ražunom, z Janežiči in Miklovo Zalo.
Naša povest se dogaja na Mačah pri Otrobu. Kmet Otrob je bil svobodnjak. Gotovo si je 'to pravico pridobil kak njegov prednik v boju. Otrobova kmetija se razprostira par streljajev od Sveč proti jugu, na hribčku, ki je nekako predhribje skalnatim Karavankam. Poslopja še zdaj stojijo, samo rod je izumrl.
Pred 150 leti (saj še mi tako dolgo) je bil kmet Otrob eden najpremožnejših gospodarjev Roža. Ker je bil prost davščine, je vdlilko 'lažje gospodaril kot ostali kmetje v Svečah in okolici.
Oglejmo ,si njegovo posestvo. Vsa zemlja okoli hiše je njegova last. Izmed zgradb je večje od hiše gospodarsko poslopje z velikim konjskim hlevom. Tudi kravji hlev je pri hiši, stajle za ovce, svinjski hlevci in be če In jak. Otrobov .ponos je konjski hlev, kjer je deset parov močnih, vprežnih konj. Otrob namreč vozari ma Laško. Železnica
Sprejmemo
vajenca za tiskarno
POGOJ:
znanje slovenščine in nemščine, dokončana glavna šola ali nižja gimnazija ter telesna usposobljenost Pismene prijave pošljite na naslov:
Družba sv. Mohorja v Celovcu
KLAGENFURT	Viktringer Ring 26
je kasneje ta zaslužek snedla. Otrob z vo-zarjenjem prekine le 'tedaj, ko sečejo in sušijo deteljo, seno in 'travo. Konji morajo imeti dovolj tečne krme.
Otrobu se srce širi od sreče ko zapreže on ali njegovi sinovi lepo nakrmljene in osnažene konje. Prvi par konj vodi najstarejši sin Primož, drugi par Lipan, tretjega Hanzej, četrtega Foltej, petega Toman, šestega jozoj, sedmega Peter, osmega Maksej, devetega Tevžej, desetega, to je zadnjega pa vodi gospodar sam. Devet sinov in ena hči ikrase Otrobov mogočni dom. Bolj kot vse premoženje so mu pri srcu sinovi in hči.
»Požemi v božjem imenu, Primož!« veli gospodar. Primož naredi .z bičem križ pred vprego, izavihti se na voz in požene. Zdaj pa par za parom zdrvi z dvorišča na pot, kil vodi na Bistrico. Tam pri Fužini naložijo velike zaboje z žrebljii, žico itd,, da jih popeljejo na Laško. Nazaj grede pa bodo vozili spet drugo blago.
»Srečo pa ima Otrob,« pravil Tomažek svojemu sosedu Kristanu, ko nekoliko ne-voSčljiiivo gledata za Otrbbovo kolono. »Ne vem, kaj bi bolj občudoval, Olrobove konje aili Otrobove sinove!«
(Dalje prihodnjič)
Za spravljanje krme vam dobavim Heu-sdnvanz, Heuraupe, Heuigel, za obračanje in grabljenje na motorni, traktorski ali konjski pogon. Motorne kosilnice Reform, Rapid, Irus, kakor nadomestne dele.
JOHAN LOMŠEK
Št. Lipš, Tihoja. p. Dobrla ves
Zaloga radijskih in televizijskih aparatov, in šivalnih strojev
JANEZ JALEN:	36
CVETKOVA (Vtika
ZGODBA
Pri Bajtmku so okrog mize pred hišo sedeli vsi Cvetkovi, oče, Cilka in Minca, pa oba Bajtnilkova, Janez in Matija. Cilka je bila sicer utrujena, z obraza pa ji je vela mirna spokojnost. Zakaj, je vedela (le sama in Janez.
Ravnikovemu in Smodejevemu prihodu so se vsi začudili. Da nista prišla kar tako za prazen nič, so uganili koj. Nekaj posebnega se je moralo zgoditi. Meglo ugibanja je razpršil Joža. Segel je Janezu v roke, kakor bi mu voščil srečo: »Kdaj se pa preselita s Cilko k Cvetku?« se je hudomušno smejal.
»Ne norčuj se!« je bil Janez kar užaljen.
»Res, prav zares,« sta hitela dopovedovati Viktor in Joža.
Vsi so strmeli' in kar niso mogli verjeti.
»Kaj vam nlisem pravil,« je udaril ob mizo Blaž. Hitro jc pozabil, da je še pred nekaj urami do konca obupal nad rojstno domačijo. »Babo naj pa zaprejo!« je privoščil najhujše natakarici Linči. Dingi so mu pritrdili, Cilka je molčala, Janez je pa Ugovarjal: »Ne vem, če bo prav. Viktor bi je potom ne mogel vzeti, ali pa bi moral pustiti svojo službo.«
»|e ne maram več,« je zatrdil podpre-glednik.
»Nič ne veš, kako se zasuče,« je mislil Janez nase in na Cilko. »Pa naj se kakor koli, mati tvojega otroka je.«
»Tisto je pa tudi res. Mati je le mati.«
Oba gosta iz doline so povabili pri Bajt-niku nia večerjo.
V očenašu pred jedjo je Cilka očitno poudarila: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi m!i odpuščamo svojim dolžnikom.«
Za 'triglavske gore je zahajalo sonce, ki je čez dan kar žgalo.
Lipa še ni ode ve la, ko je biila Cvetkova zemlja prepisana na Janeza. Očetu je gospodinjila Minca, pripravljala sebi balo in prepevala od jutra do večera. Blaž je postavil palico iv kot in se zravnal, kakor bi mu bil kdo odvzel deset let. Pregledoval in popravljal je zanemarjeno orodje, obhodil po večkrat vse domače polje in njivam določal bodoče posevke. Najbolj pa je zaživel, kadar je Janez pripeljal seno na skedenj. Kar ni mogel pričakati jeseni.
S planin se je vrnila skoraj vsa Cvetkova živina nazaj v domač hlev. Liska pa je ostala pri Bajtniku, Minci za doto. Govedo je pasel okrog doma Blaž sam, se grel na soncu in kadil čedro. Zvečer je rad posedal v hlevu im se pogovarjal z živino.
Pred aidvenltom so pa menjali: Cilka in Janez sta se preselila k Cvetku, pri Bajtniku pa je zagospodaril Matija in pripeljal Cvetkovo Minco ma dom za gospodinjo. Za svatbo je inajjbl tri godce, harmoniko, bas in klarinet. Iz selških hribov so prišli. Godli so ves dan in vso noč in peli vmes, da so zjutraj vsi imeli grla podrta. Pa jim ni bilo žal, saj' že dolgo niso sprevajali tako veselega in brhkega para.
ORATAJ
Ravne njive ob cerkvi ma Koprivniku v Bohinju so spet spreminjale svoje barve. Zelene redi krompirja so bile posute z beli-
mi, nekatere tudi z vijoličastimi cveti. Pred kratkim posečene detelje so odganjale temnozeleno. Rži in ovsi so vklekli že kar na sivkasto. Pšenice so se zlatile v soncu. Sitrni-šča oziminega ječmena pa so nekatera pre-oravali, druga so bila pa že črna in zasajena s peso.
Na Cvetkovi njivi je bil gnoj že tretji dan raztrošen. Janeza je jezilo, da se je sušil na soncu, reči pa ni maral nič, da ne bi vznejevoljil Cilke. Raztrosila je bila gnoj brez njegove vednosti. Hotela mu je pač prihraniti ddlo. Preorati pa ječmenišča ni maral. Čakal je na nov železni plug, ki ga je bil naročil. Dve leti se je bil ubijal z lesenim drevesom, pa ni mogel doseči z le-mežem dovolj globoko pod korenine, da bi udušil plevel; v letih pred njim se je razbohotil po vseh Cvetkovih njivah. Dopoldne pa je plug le pripeljal z Bistrice. Popoldne, ko je najhujša vročina odnehala, je šel po Robarjevega Vrana. Ni s(i upal orati samo s svojo kobilo. Bi morala preveč vleči.
Janez ije bil radoveden, kako bo novi plug obračal zemljo. Še bolj pa je imelo očeta. Kar strpeti ni mogel. Pripravil je voz, da bi z mladim plug naložila, in se ni mogel načudM1, ko je Janez konja zapre-gel kar v plug: '»Kaj boš to težo na rokah nosil?« je vprašal.
»Ne,« se je zasmejal Janez, nagnil plug na stran in pognal: »Hi!«
Blaž je kar zmajeval z glavo. Plug ni nič ril zemlje. Še poznalo se je komaj, kjer je drsel. Stari Cvetek (je stopil za konji in se tako podvizal, da ni kar nič zaostajal. Na ozarah je Janez postavil plug na prav. Pripel je spredaj verigi in zastavil konja v njivo. Črna brazda je zazevala za plugom.
Blaž je videl, da Janez komaj drži' za ročici, da kar nič ne trpi, pa črtalo in lemež vendarle režeta zemljo .tako ravno, kakor še nikoli ni videl. Nazaj grede je orataj sredi njive ročice odo spustil in je plug kar sam oral. Blaž se kar načuditi ni mogel.
Janez je obrnil: »Še bolj v tla spustim lemež.« Prepel ije verigi in pognal v njivo. Korenine plevela so se hrstč itrgale, kakor bi čutile, da jim novi plug seka smrtne rane.
»Daj, naj poskusim še jazi« je zaprosil Blaž Janeza, ko se je tretjič vrnil na ozare.
»No le, oče. Ali naj vam vodim?«
»Bom sam, kakor sem pred leti.« Blaž je stopil med ročici, Janez pa mu je podal vajeti v roko. Napele so se vrvi in konja sta potegnila. Z repi in z glavami sta se otepala muh in peljala. Blaž je držal za ročici, pod nogami pa se mu jc mela orna zemlja. Vonj prsti in gnoja ga je kar omamljal. Zdelo se mu je, da ni res, da sanja.
Na prag je prišla Cilka in ugledala očeta. Ni se mogla premagati. Z otrokom v naročju je skoraj stekla k njivi.
Blaž se je vrnil na ozare.
»Ta, ta, ta,« je živahno dvigal fantek ročice in jih stegal proti Janezu.
Stari Cvetek si je obrisal pot s čela. Grede je potegnil tudi prek oči, da si je zakril solze, ki so se mu prikradle v oči. Oranje ga je bilo prevzdlo. Nasmehnil se je vnuku in ga potrepljal po rdečem ličku: »Le glej, Janezek, le! Še znam orati, še!«
Janez in Cilka sita se spogledala. Konja pa sta sklonila glavi v travo in se začela pasti, kakor bi bila uganila, da jima bo gospodar privoščil odpočitek.
KONEC
Odfutt ft
Čim zadobi kakšna veletrgovina tako velik obseg, kot je to pri tvrdki W a r m u t h v Beljaku, se pojavi nujna potreba, da je treba nuditi kupcem tudi možnost, da se med nakupovanjem po želji okrepčajo. Tako je v vseh veleblagovnicah v velemestih. Zaradi omejenega prostora se tej želji mnogih kupcev iz vse Koroške dolgo ni moglo vigoditi — sedaj pa se je tudi to doseglo!
Verjetno se bodo te možnosti predvsem posluževali tisti možje, ki spremljajo svoje žene pri nakupovanju. Saj je stara resnica, da možje skoraj ne morejo čakati — pa četudi se to tiče neizogibne potrebe, kakor je to nakupovanje za celo družino, kar traja večkrat precej časa — tudi skoraj ves dan. Povečini potem priganjajo možje k hitrejši odločitvi, tako da žene sploh nimajo potrebnega miru in zbranosti, da bi vsak nakup tudi dobro premislile.
Sedaj je postalo to drugače. V novo odprtem bifeju, ki je urejen v drugi trgovski hiši, na Glavnem trgu 14, v I. nadstropju, se lahko ženske kupovalke med nakupovanjem okrepčajo, njihovi spremljevalci pa lahko v miru sedijo in čakajo ter tako družijo koristno s prijetnim.
Bogata izbira kulinaričnih užitkov se nudi vsem. Na jedilnikih dobite od dnevnih
juh, mrzlih predjedi, raznovrstnih solat, sendvičev dalje tudi še najbolj izbrane specialitete pripravljene na ražnju. Posebna hišna južina, imenovana »Feuertanz nach Art des Hauses« (.Ognjeni ples po načinu hiše’) bo prijala marsikateremu gostu. Samo po sebi je umevno, da so na razpolago najrazličnejše izbrane pijače, ki se dobijo navadno v bifejih, kakor tudi to, da dobite vsestransko tako priljubljeno kavo »Mika-do«. Obstoj takega lokala pa pride prav tudi mnogim zunanjim nameščencem, ker lahko hitro in predvsem po zmerni ceni prvovrstno jedo. Zato je bilo tudi odločeno, da se tak bife napravi. V obeh trgovskih hišah je odslej odprto tudi čez poldne. S tem je tudi zunanjim kupcem omogočeno, da lahko v miru izbirajo in jim ni treba več zaradi opoldanskega odmora prekiniti nakupovanja.
Lokal sam po sebi je pravzaprav privlačnost edinstvene vrste v Beljaku. Ko je družina Warmuth pred nekaj leti prevzela to hišo in se odločila za prezidavo, so nastale težave. Bivša plemiška hiša in kasnejši samostan iz 12. stoletja je bila vsled potresa, ko se je v 14. stoletju sesul del Dobrača, močno poškodovana. Posledice takratnih poškodb so postale očitne pri prezidavi in so bile zato potrebne še obsežne zboljšave.
Zanunivo je tudi, kot nam pove kronika, da so skozi vsa stoletja prebivali v tej hiši le trgovski rodovi. Sedaj je iz nekdanje hišne kapele nastal prostor, ki diha domačnost. Šilasti in krožni loki, stebri in vdolbine v stenah — vse to kaže, da se je vse to oblikovalo v različnih dobah. Ni bila lahka naloga arhitekta, da je pri vsem tem našel harmonično rešitev za novodobno oblikovanje.
Arhitekt VVilli Schtvarz je pri načrtovanju pokazal svojo veliko sposobnost, da se je znal vživeti v vse to in je tako izoblikoval v lepem slogu lokal, ki je po svoji vrsti edinstven! Ravno (to kombiniranje med tradicijo,in modernim zahteva veliko spretnosti. Ker je bilo to delo tako sijajno izpeljano, moramo tej tako mikavni izpopolnitvi dati prednost pred povsem modernim oblikovanjem.
Na vsak način je s tem Beljak pridobil na privlačnosti, ker je postal bogatejši za novo posebnost. Domačini in tujci bodo kmalu prepričani o resničnosti izreka:
^ Skrbimo za dobra vina ^ Imamo dobro kuhinjo ^ Posfrežemo vam prijazno!
Tudi odjemalcem v glavni stari trgovini, v hiši štev. 22, nudimo okrepčila. Zato je bil urejen v II. nadstropju (oddelku za moško obleko) majhen bife oz. okrepčevalnica. Tu dobite kavo, pijačo in razne prigrizke (malice).
Wir envarJen Sie im neuen
Wamiiith-Hausbuffef
sowie im
(Hauptplafz 22,
Gl. mer e. So tul er! eh tu n (j e n:
aupfplatz 14, 1. Stock)
2. Stock) mit preiswertein Speziaiifafen. Auch im MausbuHei Warmuthpreise
I
■
1 Nokka aus Mikado-Hessemischung
J WeiB- oder Koflvvein (Markenqualitat) 1b GrilShuhn, knusprig und schmackhaft nur
s 2.-— s 5.— s 14.50
KARNTENS GROSSTE KAUFHAUSER
List izhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovom: „Naš tednik - Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. - Naročnina mesečno 7.- šil., letno 80.- šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. - Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovenc:v. - Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec. - Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.