ERNEST ŠUŠTERŠIČ: Drobne povesti L GNILO JABOLKO. iloš je prišel ravnokar iz šole. Hiti po veži, da čimprej odloži težko breme — knjige. Ko gr^ mimo stopnic, držečih v klet, se ustavi in posluša. Iz podzemelj-skega prostora prihajajo glasovi, pa še kako veseli! Na stopnicah se pojavi Milošev brat in za njim sestra z velikim jerbasom. ,,Čemu pa ta jerbas, kaj pa delata?" zavpije mali radovednež. ,,Le spravi knjige, boŠ videl," pravi Anka, se smeje In hiti mimo. Težka vrata spodaj so napol odprta. Opojen vonj prihaja iiz Meti. Miloš skoči kar s knjigamii tja dol. Krasna rumena in rdečelična jabolka se mu zasmejejo z visokih polic ob stenah. Ko utihne smeh zrelih ckroglih sadov, začuje Miloš na deski napol pritajeno boječe šepetanje. ,,Dajmo, prosimo gospodarja, da nas odmakne od tega jabolka. Onilo je — ah, ubogi bratec, ki se ga moraš tiščati! Najprej se okužiš ti, in bali se bomo potem tebe. Strašna bolezen pride tudi nad nas, vse zdrave in polne svežosti." ,,Ne bojte se!" pravi Miloš, ,,dobilo bo od vas zdravja. Dajte ga ubožcu!" ,,Zaman," vzdihne rumena reneta. »Zgoditi bi se moral čudež. Do-bri deček, izloči ga iz naše srede!" »Prosimo, izloči ga iz naše srede!" se oglasijo vsi. Težko delo! Jabolka so navidez vsa lepa in čvrsta. Katero Je gnilo? Miloš prijemlje eno za drugim. Pri okencu si ogleda vsaktero, in vsaktero plašno šepeče: ,,Ne, jaz nisem, jaz sem docela zdravo, le po-glejme!" Miloševa roka se pribl:ža rdečemu jabolku. Krasen sad, malo takih! Že vnaprej kriči: ,,Jaz nisem, jaz nisem! Kaj ne vidiš, slepec? Ne pri-jemlji me v roko, bedak!" Ostre dečkove oči odkrijejo na sadu komaj vidno luknjico. Brat in sestra doneseta zopet poln jerbas jabolk z vrta. ,,Anka, glej, ta ima luknjico!" ,,Škoda, tako lepo, a znotraj bolno. Izloči ga, da ne okuži še drugih!" 233 H. HUDOBEC IN MARKO. Marko se je prebuidiil \z sladkega sna. Zunaj pojo ptSSki, žarki zlate deblo stare hruške, v malem srcu je zacvetela radost, prelestni cvet majnikovega jutra. * A sovražnik Iuči in vsake radosti gubanči čelo. Stopi ,pred akence tetr zakrife solnce. Tako-le šepeče Marku: ,,Ukradel si sosediu vrtnieo, prvo vrtnico! Kesal si se; pa ti menrš, da ti je so&ed odpustil? Nikoli ti ne xxipusti! In taiko doigo si tudi tat in nisi vreden, da sije solnce na tefoe. — NikoM, nikoli!" Pregrenka misei v mladem srcu! ,,Odpustil mi je, videl me je ske-sanega. Tudii mati, a tudi Bog!" Pega pred okencem temni, temni. »Nikoli, nikoli, tat, tat!" * ,,Oj, mati, ali mi bdaj Bog odpusti, ker mi sosed neče?" ,,V:Meli smo tvoj kes, a tudi Bog ga je videl. Zdavnaj ti je odpu-ščeno — jaz, sosed Bogec, vsi te Ijubimo! Kaj ti ni sosed daroval včeraj poganka tiste lepe rože, da ga posadiš?" Solnce je zopet zasijalo. Izginila je pega pred oknom. III. BOŽJE PERO IN KNJIOA. Zvezidice so se zbrale v zlate črke, kjerkoli je pisalo bozje pero. Angelček je zletel na svojih pemtdh pod nebo in je kazal s kazaldkom %\qI\q orke ter je čital: »Vsemočni Bog, kolika je tvoja sila in do-brota. Ti si ustvaril solnce, luno in zvezde, morja, grom in vilharje, ti si ustva-ril prelepa nebesa. Vsem, kri žive na zemlji po tvojih zakonti, se bodo odprla zlata nebesna vrata." Dnugi angelček je priletel z neba in je držal na rokah veliko svetlo knjigo. Čital je iz nje: ,,Danes ie Andrejček slušal svojo mamico, in to ne bo pozabljeno nikoli" Andrejček se je glasno nasmejal v spanju. Mati ga je čula in ga zbuidila, ker je solnce že zasiialo in je bilo čas gnati na pašo. ,,Ali ima tudi Bogec pero m knjigo, da piše vanjo?" ,,Ima, ima. V ognjenih črikah je zapisana na nebu njegova sila, in o komer pišejo angelčki, da živi na zemlji po božjih zaikonih, se mu adpro zlata nebesna vrata." 234 IV. PRSTANČEK. ,,Iz samega suhega zlata je. ta lepa stvarca! Zakaj so jo baš njem/u dalli? Ko smo se zjntraj prebudili, sem jaz prvi opazil nekaj bleščečega, ki ga je oktepalo." ,,Res, zakaj, sredinčok? Ali nismo tudi mi prezirani lepi in foeli fcakor sneg? Vsi imamo na konceh rožnate nohtke. Vsi smo gojeni z enako ljubeznijo. Ščetko, milo, dišave: vse to nam privošči naša lepo-cica in vendar — zakaj je sedaj on sam preyel toliko odliko?" »Potolaži se, bratec kazalček! Upaj, da tudi tebi nadenemo obroček, skovan umetno iz prečiste kovine. Zaslug imaš dovolj, več kot tisti miljenec. Kakšno ime mu damo?" Tako je govoril palec z močnitn, de-"belim glasom. ,,Miljenec — mehtežec!" »Lenuharček — hinavoeik!" ,,Plašl)ivec — zajec!" Zaviist je stopila s spačenim obličjem pred vsakega bratca in se do-taknila mjegovega krasnega čela. Čelo se je zgrbančilo bolj, kakor ga zgrbanči starost, ki je še vsa lepa v visoiki zarji večera. In razElo se je po čelu kakor pegasto rumenilo. „0, bratci, kakšni ste! Strah m.e je pred vami! Snemite vendar te grozne kritike, da vas spoasnam! Zažare naj vaša čela zopet v Uubeznii!" * Mrko so zrli nanj, vsi edini v svojem globokem sovraštvu. Tuje oko je gledalo izpod temnega čela. Mezinček pa je b'il srečen. Lahno se je dotikal prstka z zlatim krož-cem. Pripovedoval in pel je radovednemu svetu o bratčevi lepoti m o Ijubezni,