V tnrnk. tf trlek in MW4fl uhaja in ntti v Mari-l.oru Ifti pušiljanj.t na .Ima MTM Ifto Hul. - k, /a M| leta . . 4 „ - ,. 7.1 irtrt leta . i .. «1» , 1*1) poili !
Za »se M" 10 nI. /a |iol leta . „ 7a fetrt leta •-• ,,
\ 'reiliii»lvo in tfnvM it na ~t.ilii«-tn |m (Pi '   |.|;it;) liiina -t. 1*
<>,•:,,;, ,|,,
/.a na«ailn.> ilfeatopno
VI !«t.> si' |.: i
ti kr., ir natisne Ikrat. r. kr. i» «e ti<ka L'krat, 4 kr. če «e li-ka 3krat ffil pmmenke M plaiMi-Jejo p.. pni»|i>ru.
/.a v«ak UmI ji plaiati kolek (tteapfHj) it tO k
Kiiknpi-i s,, nn »racajo. MfUl naj M MaKovolim. tran kujejo.
"V Mariboru 14. avgusta 1868.
Tečaj I.
Zarad pi'a/uikov smo Izdali da-nei sabotui 1 i^t; lioiliij i iv.i<lo retlno v torek.
Prvi slovenski
(Konec.)
Dr. Voinjftk: „Slovenci! Nov čas je nastal za vse narode, Kamor koli poglcilanio, povsod vidimo krepko gibanje narodovega življenja. Od vseh strani nam na ušesa donijo klici: Mi smo sinovi enega naroda, hočemo torej tudi v djansko zvezo stopiti, da si obranimo svojo narodnost, ter jo razbijamo sebi in svojim potomcem na blagor in slavo. Le ozrimo se okolo. Nemci, Italijani, Ogli. vsi ti narodi napenjajo vse svoje moči, ne samo, da bi se edinih, kar jih je enega jezika, ampak Begajo še celo čez svoje narodne meje in v imenu narodnosti si hočejo prisvojiti dežele, kterih prebivalci niso niti Nemci, niti Italijani, niti Ogri. — In v tem hrupu, da bi samo mi Slovenci molčali; da bi mi mirno poslušali, kako naši sosedje prištevajo tudi naše slovenske dežele od Mure do Adrije, od Triglava do Soče svoji sanjari* vcliko-ncmški državi? č'as je torej, da se oglasimo tudi mi Slovenci, da naravnost in odkritosrčno izrečemo svoje misli./
Mi Slovenci smo zvesti A v stri j a nc i in želimo, da so naše avstrijsko cesarstvo ohrani in okrepča. Kot Avstrijanci BO veselimo, da se je enkrat za vselej raztrgala vez. k ter a je oklepala Avstrijo na nemško kolo, in ki je bila kriva najvećih nesreč za Avstrijo in njene narode. Koliko slovanske krvi se je prelilo za nemški poklic Avstrije! koliko naših težko Zasluženih krajcarjev, milj. in milj. gold. se je potrosilo, da hi si Avstrija ohranila svojo veljavo v Nemčiji. Mi vsi tukaj zbrani Slovenci povzdignemo svoj glas zoper to, da bi se kedaj spet ponovila pogubna ta vez, da bi se kedaj spet naic slovenski dežele htele vsilili ktcreinu nemškemu bundu. (Živio!) Mi spoštujemo sočutje avstrijskih Nemcev do neavstrijskih, zahtevati pa moramo, da tudi Nemci spoštujejo našo slovansko narodnost; slovenska dežela je naša bila od nekdaj , naša je še in naša bode ostala. Porok nam je hrabri naš narod, ki ni poginil v toliko nesrečnih stoletjih, in bode zdaj še manj pogi nil, ko seje zdramil in krepko tirja svoje mu prirojene pravice.
Ali pa nanije res treba tir jati svojih pravic? Mi živimo v ustavni državi , ktere prvo načelo hi moralo biti. Enaka bremena, enake pravice! Že je minohi osem mesecev, odkar se je Vpeljala nova ustava, po kteii je Avstrija raztrgana v dva kosa, na. cislajtnnski in transhijtanski. Mi Slovenci obžalujemo vpeljavo dualizma, od kterega le Ogri imajo dobiček , mi pn povekTane davke. Po tej pogodbi imamo mi Cislajtanci 7()n/„ to je od vsakih 100 gohl. skupnih državnih stroškov 70 gold. plačevati, Ogri pa le po 30 gold. Skupni stroški znašajo za to leto 180 milj. gold., torej pride na nas 1-26 milj., na Ogre le 54 milj., tedaj na nas 72 milj. več, kakor na translajtanjcc.
Bremena se nam po decembrski ustavi niso polajšaln, morebiti pa da smo na drugi strani si pridobili toliko pravic, da zaradi teh radi nosimo težja davkarska bremena? Morebiti se je skrbelo za učne zavode, za vres-ničenje pravic, ki se tičejo naše slovenske narodnosti in našega jezika? Kakor vsakemu drugemu narodu : Nemcem, Italijanom, Francozom, je tudi nam Slovencem noš materini jezik svetinja, ki si je ne damo okrasti, niti oskruniti. (Živio!)
Nova ustava ima sicer >>. 19, ki Iti moral hiti poroštvo za ohranitev in gojitev vsaki narodnosti. Ta §., okoli kterega se suče naše današnje posvetovanje, ima res lepe besede; pa kaj nam pomagajo vse še lako lepe besede, kaj vse obljube, vsi paragrafi, če le na potrpežljivem papirji sloju, djanski so pa ne izpeljavajo. „Vsi državni narodi, torej tudi naš slovenski, ima ncdotekljivo pravico do ohranitve in gojitve svoje narodnosti in svojega jezika". Pravico tedaj imamo, si ohraniti in gojiti svojo narodnost. Ko pa skušamo poprijeti se teh pravic, koliko raznih over se nam stavlja od vseh strani. Ustava res v §. 19. pripoznava, da 'so vsi v deželi navadni jeziki enakopravni v šoli, v uradu in v javnem življenji; po tem odstavku bi torej moral tudi naš slov. jezik vživati vso enakopravnost v šoli. v uradih in v javnem življenji, ker se govori v štajerski, kranjski, koroški, in primorski deželi. A poglejmo, kako se ta točka v resnici izpeljuje. Niti v šoli. niti uradnijah, niti v javnem življenji nima naš slov. jezik pravice, ki hi mu šla po tem §.
Ali je to izpeljava. 10.? Zakaj so postave, če se po njih ne ravna? Ali ne pomisli vlada, da s takim počenjanjeni si sama podkopava in odbija zaupanje slovanskih narodov? Ali potem ni vlada sama kriva, da ljudstvo začenja dvomiti nad njeno dobro voljo? §. lil ostane torej lc gola, prazna teorija, dokler se ne pridado izvršilne postave, in dokler vlada tega m' stori, nimamo zaupanja, da ji je v resnici mar za želje in zahteve našega slovenskega naroda. (Živio!) Svetujem tedaj tole resolucijo: Tukaj zbrani slovenski narod soglasno izreče, da v S. 1!) osnovanih državnih postav ne najde poroštva svoje narodnosti:
Dokler ne bodo dodane If). izvršilno postave in djnnsko vpeljane Kakor drugi seje tudi ta poslednji oddelek resolucije sprejel enoglasno
Pr vos cd ni k se potem zahval ja vsem pričujočim, ki so od daljnih in bližnjih krajev prišli in jih niso niti vročina, niti drugo zapreke ustavile, udeležiti se sveta in sklepa o narodnih zadevah. Izrekel je potem zahvalo c. kr. komisarju g. Olohočniku, ki se jo v vsem ljubeznjivo obnašal, in ko je prviisednik povdarjal, da v druzih deželah našoga cesarstva je drugače s tabori, kar se vladnih mož tičo, počastilo je ljudstvo '. kr. komisarja z živio-klici. Z živioklicem cesarju prvosednik izreče, da je abor končan. Dasi so govori skoro dvo uri trajali in je ljudstvo spredaj in ob straneh odra mož tik moža nagnječeno v največi vročini stalo, ni bilo videti, da bi se bili naveličali poslušati, ker še precej časa po dokončanih govorih se nekteri niso premaknili z mesta. Se le ko so videli, da se govorniki in drugi veljaki razkropevajo med množico, zbirali so se v gruče, ali vsredi polja, ali pa v krčmah, kterih je bilo na prostem po obeh plateh taborišča mnogo. |
Oosp. Noli je v imenu slov. mladino ljubljanske napijal voditeljem štajerskih Slovencev in slovenskemu narodu na Štajerskem. Dr. Vošnjak je ozdravil z drugo napitnico na slovensko mladino.
Do trde noči je stalo več ko 4000 ljudi na taborskem prostoru. Kakor ves čas nismo videli nobenega žandarskega bajoneta (kakor se blišče pri čeških taborih), tako se mora na čast nazočega občinstva reči, da nismo videli ni najmanjšega nereda, ves čas od začetka taborovanja do razhoda množice.
Kar se zunanje uravnave pri taboru tiče, priznati moramo, da je odbor modro skrbel ne samo za resno posvetovanje, temuč tudi za veselje ljudstva. Razen dvoh godeb, preskrbeli so bili streljanje z možnarji, kteri so zagrmeli kolikorkrat je bil kak oddelek znane resolucije z narodovo aklamacijo sprejet; preskrbeli so bili tudi uiuctea ogenj, kar je zvečer ljudstvo, ktciemu so take prikazni po večem kaj novega, jako zanimalo.
Kar se dostaja števila (7000 pričujočih), gotovo ni previsoko postavljeno. Samega c. kr. komisarja, ktcreinu kot vladnemu možu par exellence gotovo ni do tega, da bi se prevelik broj zvedel, smo čuli, da jc občinstvo cenil med li in 7 tisoč. Dva tujca, ki sta tabore na Češkem videla, trdila sta, da jih ne manjka do 10 tisoč veliko. Duhovniki, ki imajo po svojem poklicu govoriti pred množico, ktere naprimerno število jim je znano, stavili so 8 tisoč.   Kmetjo sami, s kterimi smo govorili 7 tisoč.
Gospodom govornikom smo pripoznanjo dolžni, da so svojo nalogo izvrstno izvršili. Imeli so pa tudi hvaležno nalogo, kajti no samo, da so bili možje, kteri vživajo splošno zaupanje med narodom (trije so poslanci), videli so lehko iz pozornega poslušanja, iz splošnega navdušenja, ki so je kazalo iz posameznih hrupnih klicov in pozdravov na govornišče stopivšim, da zrno, ki so ga rodoljubi sejali, ni palo na nerodovitna tla. Tako je vsak misleč Slovenec taborišče z veselim zadovoljstvom in prepričanjem zapustil, da dokler imamo tak narod, dokler bomo delali za njegovo vzbujo. še nismo izgubljeni slovanstvu in bodočnosti.
Znamenja rasa.
Svoboda tako hitro cvete, da se sme absolutizem na prav veselo žetev zanašati. Ni davno kar je bila c. k. naniestnija v Pragi na okrajne predstojnike po deželi razposlala podučujočo okrožnico v zadevah ljudskih zborov. Tuje bilo brati: „ Iva r se je dalo opazovati pri dosedanjih taborih (bil je le še 1'/a Vr.) utrdilo se je prepričanje, da se ti zbori le v zelo in kot demonstracije rabijo proti ustavi, letera je vendar le vir njihovega bitja. Zatoiaj naj c. kr. uradi zbore prepovedo, če je razvidoti iz vseh okoliščin, ktere naj se dobro presodijo iu ktere so: povod ali namen, zarad kterega se dovoljenje za tabor pmsi. kraj in čas (zakaj ni c. kr. nainestnija krajev in časov natanko razre-dila v hudobne, pregrešne, neškodljive itd.?), zasebne okoliščine prosivcev in druge okoliščine - da bi vtegnil biti tabor le gola demonstracija proti ustavi. Po vsem tem je postava o ljudskih taborih prazna beseda in volja posameznega komisarja postava. Kdor tu še more ločiti dobo policijstva od dobe ustavne, zna več kakor navadni ljudje znajo. Pa vlada ni na pol poti ostala, ,,1'resse" nam ponuja nov „cvet" svobodnih časov. Po „Pr." je mini-sterstvo netrajnih zadev na neko poprašanje zaukazoma izreklo, da komisar, ki vlado pri kacein društvu ali taboru zastopa, nima lc pravice, ampak tudi dolžnost, posvariti posamezne govornike k redu, ko hi toga predsednik ne storil in zboru naznaniti, da hi zbor razgrnil, ko bi se še dalje proti postavi (kdo jc postava? zopet komisar!) go »'orilo." — Nemški listi, ki so se zaničljivo rugali, dokler se je pravica svobodnega zborovanja le Cehom kratila, danes že plat zvona bijejo, ker jc mitiisterstvo prošnjo dunajskih delavcev prepovedalo iu izreklo, da iz delavskega pobrat iraškega zbora na Dumi ji no sme biti nič. „Telg." so se jelo oči odpirati, tako da pravi: Tisoč iu tisoč ljudi danes z nami vred vpraša: Kaj pa jc bilo to, kar nanije nova „era" prinesla? .lesetinsko postavodajstvo se je nekoliko ponovilo in pa dala nam pravica zbirati se v društvih iu taborih, hi danes že moramo zborno pra-ieo izbrisati iz zapisnika svojih pravic. „Hiirgerniinisteriumu je oh veljavo • i ilo zborno pravo. Postavilo nam jo svoje komisarje za varuhe ali jerohe kfldar hočonm svoje mnenje v zboru ah društvu svobodno izrekati in disci-
A:-C
plinarno oblast jc vzelo svobodno voljenemu prvoseduiku tur jc izročita vladnim organom .... Z dvojno mero so bo v prihodnje merilo v „pravni državi" avstrijski. (Je že dolgo tako Vi.) Ministeistvo hoče hoditi pota stare „Pres-se", in mi (Telegr.) mislimo, da se vsi pravi svobodomiselni možje v Avstriji z nami zlagajo, če pravimo: burgeiskemu miuisterstvu so dnevi odšteti." Da pokažemo kako dobro naše svobodomiselne (!) časnike zadeva klic: Vi hočete svobodni biti, a no znate pravični biti, naj navedemo še nekoliko časnikarskih glasov. n\V. Z." prihaja zdaj do spoznanja, da so „svobodni razgovori naj boljše sredstvo poravnati nasprotne misli. Celo „Gr. Tgpst." pravi, „da se je staro strahopetno in nezaupno policijstvo zopet v Avstrijo povrnilo": Tudi „Wr. Sonn- und Montg. Ztg." piše: Naj si je ministerstvo nameravano pobratimsko svečanost že iz tega ali onega vzroka prepovedalo, nepopačeno javno mnenje mora ta korak odločno obsoditi!
Dopisi.
Iz Dolenje Kranjske 11. avgusta. [Izv. dop.j Če sc ne moremo v naših krajili dokopati do slovenskega tabora, v kterem hi izrekli svoje želje, ter povedali kje nas čevelj žulji', ne godi se to zarad tega, ker nimamo morebiti svojih posebnih želj in pa skelečih ran. Da molčimo, ko ste pri Vas na Štirskern tako krepko in pogumno govoriti začeli, tudi ni krivo naše ljudstvo, ki so je jelo dobro zavedati in je to posebno pri dvojnih volitvah za deželni zbor tako zgovorno povedalo. Ljudstvo hi tudi zdaj rado govorilo , samo nimamo ga moža, ki bi mu usta odprl. Poslanci našega okraja so menda pozabili na obljube, ktero so nam storili, prodno smo jim v Trebnjem svoje glasove dali. Posebno g. grofa Ilarbo-ta, ki je pri prvi volitvi v pričo mnogobrojne množice volilcev svečano obljubil, da bo za narod delal, z vsemi močmi in vodno poslušal glas svojih volilcev, posebno tega zdaj opominjamo na njegovo obljubo. Odkar smo se pri volitvah zadnjič videli, predrugačilo se je marsikaj, g. grof je sedel in glasoval med tem v državnem zboru, za kterega ga nismo volili, pred njegovimi očmi, deloma z njegovo pripomočjo so so delale postave, ktere se po naših časnikih nič prav prijazno no sodijo, proti kterim jc v družabnem življenji čuti toliko bridkih pritožeb. Gosp. grofa, ki nam je obljubil, da hoče z narodom v vedni dotiki ostati in poslušati narodov glas, tu očitno poprašaino, kje je ostala njegova obljuba, poprašaino ga, od kodi on zdaj pozvedava narodove želje, kje je tista nit, ki ga veže z narodom. Cc nam bo kazal na privatne razgovore, na zasebno svojo opazovanje, moramo mu to očitno reči, da so to nedovoljna sredstva, ktera so pač nekdaj morale služiti za surogat narodnega glasila, da pa tako vestnemu možu, kakor poznamo g. grofa, nikakor ne morejo za-dostevati dandanes, ko daje postava o zborovanji vsemu ljudstvu pravico na postavni poti izrekati svoj polnozvoncči glas, ko daje ta pravica narodovim poslancem postavno sredstvo slišati ves iu nepopačeni glas narodov. Naj naš poslanec poskusi enkrat s taborom na Dolenjskem, iu naj nam veruje, da je ravno tako Bogu dopadeča reč za prisežene obljube spolnjevati, kakor nabirati darila za papeža.
Dokler se pa ne moremo veseliti lastnega tabora, veselimo se, čutimo in bojimo se z vami. Tako se je bilo zadnjo nedeljo zbralo v Zatični nekoliko slovenskih rodoljubov, da bi prepevaje slovanske pesmi in razgo-varjaje se o narodnih potrebah po svoje se veselili imenitnega dneva, ko so se bili Slovenci v prvi tabor zbrali. Med napitnicami naj omenim le ono na srečni izid prvega slov. tabora in pa na slovensko omladino.
Iz ipavake doline 11. avgusta [Izv. dop.j Tudi pri nas je narodno polje s trnjem obrašeno, tudi pri nas bi se moralo marsikaj predru-gačiti, da hi bilo željam ljudstva vstreženo. §. 19 ima pri naših uradnijah veljavo le na papirji. Ako slovensko vlogo v uradnijo prineseš, te pričujoči uradnik rojen Slovenec prav kosmato pogleda; se grozi in huduje nad slovenskimi črkami, da se je bati, da bi ne zbolel za zolčno mrzlico. (Priča ti, dragi bralec, ipavskih uradnikov ljubezen do slovenščine, tiskano v „Slov. Nar.", odprto pismice iz Ljubljane.) Slišal sem že kmeta, ki je nesel slovensko vlogo v uradnijo; in je iz uradniške sobe prišedši rekel: Raje ko da bi še enkrat slovensko vlogo, ktero sem doma naredil, v uradnijo nesel, plačam odvetniku kolikor si hodi, da mi jc le po nemški naredi. Ali se ne pravi po tej poti bornemu kmetu stroške po nepotrebnem napravljati. kodar je primoran pravice si iskati. Uradniki! Pomislite kraj in zemlja, kjer uradu-jetel Stvarniki §. 19 le semkaj pridite, videli hodete kaka čuda ta številka pri nas dela!
Sosedna uradnija v Ajdovščini se že bolj krepko' poteza za narodne pravice, ter radovoljno slovenske vloge sprejema in tudi slovenski rešuje. Čast gre predsedniku ajdovskemu, posebno pa še našemu obče spoštovanemu odvetniku dr. Lavriču, ki v svoji pisarnici le slovenski uraduje. Ponosna sme biti ipavska dolina, da ima tacega moža.
Pa nc pokaže se mož le v svojih odvetniških opravilih, da ima res srce, ki mu za Slovence bije, on je tudi z bogatim svojim dušnim in matri-jalnem blagom v vsem podpira čitalnice ipavskega okraja. Ud je toraj tudi ipavske čitalnice , ktera jc svojega podpredsednika „zum Schiitzenfest nach VVien" poslala; daje tudi on nesel svoje srce nemškim strelcam v dar. Žalostna nam majka tacih čitalniških podpredsednikov! Badoveden sem kaj bo rekla k temu tudi v naše kraje hodeča „Domovina", ktera tako rada na-rodue polovičarje pod svoja banskovska krila jemlje in jim hvalo poje. Ad verbum poje bi jej pri tej priliki svetoval naj bi petje pustila, in raje prozo bolje obdelavala.
Pa no misli, dragi čitatelj, da Ipava ne premore več moža, kteremu se smo kaj zaupati! Šo ga ima ali čitalnica ga je zaigrala. Pokazali so ga Ipavci, da ga imajo, kteremu smejo kaj zaupati; pri zadnih volitvah lanskega leta ko so ga kot narodnega kandidata vsi enoglasno volili.   Pokazali bi se
Izdatelj in odgovorni vrednik Anion ToniAlc.
dandenes, da mu več zaupamo, nego \-iin puhlim neinškutarskira šopircem, kterih se pri nas tudi ne manjka. H kuncu bi pa tudi Ipavski čitalnici svetovali, da naj bolj krepko napreduje z narodnimi veselicami, ker to b-to ie ni napravila nobene očitne ,.besedeu pri kterih se da toliko storiti za poduk ljudstva in izhujo ler povzdigo narodnost i.
Politinii razgled.
fi. Beust že neki obžaluje, da je bil svoje zdravljenje v Gasteinu zapustil in prišel na Dunaj streljsko politiko delat. Za njegov govor se v Nemčiji, kteri je bil ad captandum benevolentiam namenjen, niso zmenili; Ogre pak je kakor sršene razdražil.
Na Dunaji so konfiskovali časopis „Vaterland" zavoljo uvodnega članka o socijalnem vprašanji. Odkar so bili delavci prišli k zboru k Šperlnu in jim vlada ni dopustila pobratimske svečanosti, videti je, kakor da bi bili delavci vladi nekak trn v peti, toraj ni dobro o njih govoriti, kdor jih noče grajati.
Na Hrvaškem se bodo za prihodnje leto še nabirali po stari postavi. — Nekdanji župan Frigan je vmrl
Deželnih dačnih doklad, kar bi jih morebiti sklenil sedanji prisiljeni deželni zbor češki, neki ne bodo plačevali, češ, da ne morejo niti deželnega zbora niti tega, kar stori, kot postavno prizrati.
Peter Karažorževič jo pismeno prosil ministra pravosodja v Pešti, naj hi so mu dovolile sledeče točke: 1. naj bi so držal razknjez le v domačem zaporu, 2. naj bi smel on (Peter K.) z jetnikom občevati, .'5. naj bi odvetnik Funtak, ki je srbščine zmožen, pri zasliševanji pomagal tolmačiti. — Minister pravosodja je odgovoril, da ima o tem določiti mestna sodnija.
Nadomestilnc volitve za deželni zbor tirolski so so v severnih krajih deželnih skozi in skozi opozicijonalcem na prid zvršile; v laških Ti-rolah je dozdaj voljen 1 narodnjak in i! vladini možje.
Magnatska zbornica v Pošti je sprejela brambovsko postavo iu ono o novačenji. V obeli zbornicah se je bralo pismo srbske skupščine, ktera se zahvaluje za pomilovalno pismo ogerskega deželnega zbora.
Policijski minister Taattc je bil 11. t. m. v Pragi; dopoldne so je dalj časa razgovarjal s županom Klaudijeni, potem je obiskal namestnijstvo ter policijsko vodstvo in zvečer sc odpeljal.
12. t. m. sta se imela sniti v Emsu kralj pruski in car ruski.
Deželni odbor gališki je prosil ministerstvo, naj bi gledalo pri sod-nijskem namestovanji in imenovanji na to, da bi znali vsaj sodniki deželni jezik. Take prošnje bi bilo tudi pri nas na slov. Stirskcrn treba, ker se na to celo nič nc gleda. Seveda deželni zbor ne ho prosil. Itak žalostno, da je treba za kaj tacega še prositi.
V Galiciji sc federalistična opozicija ne le za državni ampak tudi za deželni zbor bolj in bolj utrjuje in vreduje; tako da so jeli že nemški listi vladi svetovati, naj bi ne pustila gališke svoje podpore tako hitro iz rok in Galiciji dovolila, kar jej gre.   Menda je prepozno.
Romunska vladajo izročila v Parizu pismo, v kterem razklada svojo politiko iu svoje obnašanje v zadevah bolgarskega upora.
Napoleon je bil prišel v Troves po ljudske simpatije in je pri tej priliki rekel: Za evropski mir se dandenes ni bati. Zaupajte na bodočnost in ne pozabite: Bog varuje Francijo. — Na to varstvo menda g. Napoleon marsikaj greši.
Anglijska kraljica je bila v Parizu, njena nazočnost se zdaj v zelo pomirljivem smislu razlaga. Tudi se pripoveduje, da sta se francoski iu anglijski minister zvunajnih zadev prav ljubeznjivo in složno razgovarjalu. Ne vemo kdo ima tedaj pravo, ali „Zuk.", ki nam viharnih časov obeta, ali ti preroki miru iu sprave.
V italijanskem zboru besedujejo o pogojih, pod kterimi bi se dala tabakarijn v najem. Vlada hoče odstopiti, če ne bodo njeni predlogi zmagali, vendar ni mnogo upanja za to.—Privolitvah za srenjske in okrajne zastope so se Italijani prav malo vdeleževali. Izmed 1,600.000 volilcev, se jih je komaj 100— 150.000 vdeležilo.
Veliki Gladstone je sklical v St. Helensu svoje volilce iu jim govoril o deželnih potrebah. Njegov govor je našel veliko odziva po deželi. Ali (iladstono ni — slovenski prvak I
Spanj s k i minister notrajnih zadev je poslal po deželi okrožnico, v kteri svoje namestnike opominja, naj bi si svoje podpore posebno pri deželnih brambovcih in narodni straži iskali, kajti na redno vojsko se ni zanašati. Vzneinirujočih glasov ni konec, vlada pripravlja, kar je mogoče, da bi se varovala; ali to vse deželo zelo tlači in posebno na borzi je vse pobito. Banka posojuje vladi svojo novce za le oderuške obresti.
Kapelnik,
ki bode „Ljubljansko godbo" vodil in godce v vsakoršnih inštrument i h uril, se vzame v službo proti primernemu plačilu. — Prošnje z dokazi potrebne nmzične izurjenosti in znanja slovanskega jezika prejemlje do 1. septembra t. I,
Odbor Ljubljanske godbe.
DimaJNka borza od 13. avguMn.
I)70 metalika  f»8 fl. 30 kr. Kreditno akcije 211 fi. 80 kr.
f>70 mctalikez obresti t maji in nov. 68 11.80 London 118 fL*70 kr. 0°/n narod, posojilo  02 ti. 40 kr. Srebro   111 H. 76 kr.
1800 drž. ponojilo  84 (I. BO kr. Cekini  r. fl. »9 kr.
Akcije naroft banke  7V2 fl. — kr,
Tinkar Eduard Jau/ic
LuBtaiki: Dr. Jože Vodnjak In drugi.