Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 % Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . . . Lir 3.000 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 Letna naročnina . . . . . » 6.000 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . . . » 8.000 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m IV Leto XXVIII. - Štev. 16 (1398) Gorica - četrtek, 15. aprila 1976 - Trst Posamezna številka Lir 150 k O Kristusu nam ne poročajo samo krščanski viri, ampak razmeroma veliko tudi judovski in poganski. Naj starejše poročilo, ki ga doslej poznamo, nam je napisal Jožef Flavij (37-97), ki je bil rojen v Jeruzalemu in je poznal krščansko občino. V svojem delu »Judovske starine« piše o Kristusu na dveh mestih. Eno se dobesedno glasi: »Tisti čas je živel Jezus, modri mož. Delal je čudežne stvari. Mnoge Jude in pogane je s tem pritegnil in ko ga je na obtožbo naših odličnih mož kaznoval Pilat s smrtjo na križu, ga tisti, ki so ga prej ljubili, niso pozabili. Še danes ni prenehal rod onih, ki se po njem imenujejo kristjani.« Tudi najstarejši del judovskega talmudskega izročila govori o Jezusu: o njegovih uspehih pri ljudstvu zaradi »čarovnih stvari«, o njegovi smrti na križu na predvečer velike noči itd. Plinij mlajši (62-114), rimski namestnik v Bitiniji in Mali Aziji, je pisal cesarju Trajanu. V pismu je prosil cesarja za navodila, kako naj ravna s kristjani, ki so v njegovi pokrajini postali zelo številni: »Zbirajo se na določen dan pred sončnim zahodom in častijo s pesmijo Kristusa kot svojega Boga... To verstvo se je razširilo na dolgo in široko, ne samo v vaseh in mestih, ampak tudi po skoraj praznih predelih.« Tacij (55-120) govori v svojih »letopisih« tudi o kristjanih, ko opisuje požar Rima (64): »Da bi odstranil govorice (da je Rim sam zažgal), je Neron iznašel krivce in jih dal mučiti po izbranih mukah, ki so bili prišli zaradi svoje odvratnosti na slab glas in jih je množica nazivala kristjane. To ime izhaja od Kristusa, za čigar smrt odgovarja namestnik Poncij Pilat pod cesarjem Tiberijem. Na prvi pogled je bila ta vraževera zatrta, pa je zopet izbruhnila, ne le v Judeji, odkoder to slabo izhaja, ampak tudi v Rimu.« Če bi imeli na voljo samo te poganske vire, bi zadostovalo, da bi vedeli, da je Kristus res živel v Judeji, da je delal čudežne stvari in učil ljudstvo; da je bil usmrčen na ukaz Poncija Pilata; da je okoli leta 50 obstajala v Rimu Jezusova skupnost; in končno, da se je ta skupnost v času Nerona širila in bila hudo preganjana. To je malo, obenem pa tudi veliko. Najstarejši viri, ki jih imamo, so pisma apostola Pavla. Pisal jih je številnim krščanskim ob-iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiitiiiiiiiiiiMitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiipiiiitiiiiiiiiiiriiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiti Protestna demonstracija koroških Slouenceu v Celovcu Prižnice ali amboni ne stoje samo v cerkvah. Postavljene so sredi vernih domov, kjer družinski očetje in matere razlagajo svojim otrokom ob blagoslovljenih velikonočnih jedilih Kristusovo zmago nad smrtjo. Postavljene so visoko v zvonik, odkoder domači zvonovi oznanjajo, da je Kristus res vstal in da moramo z njim vstati tudi mi. Postavljene so na kor in med zbor vernega ljudstva, ki te dni veselo prepeva Alelujo. Postavljene so ob bolniško posteljo, kjer plemenita strežnica briše umirajočemu mrzel pot s čela, duhovnik pa mu govori, da je Kristus smrti vzel ostro želo, da se življenje tudi po smrti nadaljuje, saj s Kristusom stopamo iz smrti v večno življenje. Naj bo tudi naše velikonočno voščilo tak skromen am-bon, ki naj nas spominja, da smo s Kristusom po krstu umrli grehu in s Kristusom vstali k novemu življenju. Iščimo torej to, kar je zgoraj, da se uresniči naše krščansko upanje. To misel izrekata za praznik Gospodovega in našega vstajenja naročnikom, podpornikom, sodelavcem in bralcem doma in po svetu UREDNIŠTVO IN UPRAVA »KATOLIŠKEGA GLASA« Kristus v zgodovini UTRIP CERKVE Otald štiritisoč ljudi se je v petek 9. aprila popoldne udeležilo v Golovcu protestne demonstracije Solidarnostnega komiteja za ,pravice koroških Slovencev. Protestni sprevod, v kaitorem je bilo ogromno mladine, se je odvijal po ©lamih mestnih ulicah in se po dveh urah zaključil na Starem tingu. Tu so spregovorili« predstavniki razmah organizacij, ki so vključene v Solidarnostni kamiitc. Od Slarancev je govoril Feliks Wieser, kii je med drugim pozival Jugoslavijo, naj vendar koroškim Slovencem Prek mednarodnih organov pomaga. Ob koncu so prisotni z navdušenjem sprejela resolucijo, ki so jo poslali avstrijski vladi, strankam 'in pamlamemtu. Resolucija poziva avstrijsko zivezmo vlado, da opusti preštevanje posebne vrste ter .izpolni 7. aian državne pogodbe brez ugotavljanja manjšine na celotnem dvojezičnem območju Koroške. Demonstracijo so na mestnih pločnikih z gnevom spremljali nemški šovinisti, ki so demonstrante žalili in tudi pljuvali. Na trgu, kjer se je veličastna manifestacija zaikljiuičila, je skupina neonacistov z žvižganjem in kričanjem Skušala motiti njen potek, a je pni tem klavrno propadla. Demonstracije so se udeležili zastopniki iz Slovenije In iz zamejstva, med njimi delegacija deželne Slovenske skupnosti, v kateiri so bili Drago 'Stoka, Antek Terčon in Lojze Tul. Ob zaključku demonstracije je osrednji tajnik NS.KS Filip Warasch dejal: »Z današnjo manifestacijo je dosegla borba koroških Slovencev in nemških demokratov, ki z nami socializirajo proti ugotavljanju manjšine, svoj višek. Se je činam v letih 51 do 67, ko je misij onaril. Prvo pismo Solunča-nom, drugo Galačanom, tretje Ko-rinčanom, četrto Rimljanom. Ta osebno napisana Pavlova pisma danes niso v zgodovinskih krogih nikjer sporna. Pa tudi pristnost drugih pisem je danes skoraj že povsod priznana. Pavel se v teh pismih vedno znova sklicuje na Kristusovo vstajenje in na različna prikazovanja Vstalega, opisuje ponoven prihod Kristusa k sodbi živih in mrtvih: Pavel poroča tudi o mnogih nadrobnostih, o volitvah apostolov, o njih poslanstvu, o Jezusovem uboštvu, o postavitvi svete Evharistije, o prostovoljni smrti Jezusa. Najbolj živo sliko o Jezusu nam pa dajejo štirje evangeliji. Apostola Janez in Matej sta napisala za svoje krščanske občine »evangelij« (blagovest) kot očividca. Marko je napisal svoj evangelij na željo rimske občine, ker je bil stalni spremljevalec Petra in je njegove pridige vedno poslušal. Luka pa je bil spremljevalec Pavlov. Pisci teh evangelijev in pisem so bili možje, ki so šli za svoje pričevanje tudi v smrt. Verovali so besedam božjega Učenika, da kdor izgubi življenje zaradi Kristusa, ga bo prejel nazaj v večnosti. uiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiiimiii • Prve dni aprila je zborovala konferenca vseh italijanskih Škofov. V svoji izjavi poudarjajo osnovne pravice vsakega človeka: pravico do življenja, pravico do svobode. Dalje pozivajo odgovorne in zveste kristjane, naj sodelujejo z vsemi dobro mislečimi sodržavljani, da se rešijo načela svobode do življenja in socialne pravičnosti v naši pluralistični družbi. • Blizu katakomb sv. Kalista v Rimu je občina kupila veliko zemljišče za novo šolo. Pri kopanju temeljev pa so naleteli na podzemsko pokopališče in tako odkrili nove katakombe iz prvih časov krščanstva. Kopanje so morali seveda takoj ustaviti in občina bo morala iskati za šolo nov teren. • Slovenija ima sedaj skupno v treh škofijah pet škofov. Slišijo se pa predlogi, da bi se to število pomnožilo, saj celo vatikanski koncil svetuje za vsako škofijo okrog 300.000 prebivalcev. Ker je težko takoj potegniti meje novih škofij, zato naj bi imenovali nove škofove vikarje s škofovskim posvečanjem; ti vikarji naj bi prebivali v središčih novih bodočih škofij. • Pariški kardinal Marty zopet javno zagovarja veliko vlogo laikov v cerkvenem življenju vsake župnije. Laiki v cerkvah ne morejo ibirti le navadni potrošniki brez vsake besede. Vodstvo župnije ne more in ne sme sloneti le na ramah duhovnikov. Sodelovati morajo prave pastoralne skupine. Čas poslušanja in pričakovanja, kaj bodo v naših župnijah napravili drugi, predvsem samo duhovniki, je že dol-do mimo. On je živ €€ čas, da avstrijske stranke popravijo napačno pojmovanje demokracije in manjšinske zaščite. Koroški Slovenci ne bomo odnehali in bomo, če bo vlada vztrajala pri dosedanjih načrtih, tudi znali preprečiti ugotavljanje manjšine. Predvsem pa smo veseli in zadovoljna, da čuttijo z nami vsi Slovenci, v Trs/tu, Gorioi in v videmski pokrajini ter v maitiični domovini.« Mi pravimo le: vztrajajte, koroški Slovenci, ker vodite pravičen boj, ki ni samo vaš, ampak tudi naš skupen boj. ★ BENETKE. - V samostanu na otoku sv. Jurija so pred kratkim našli dokumentiran delec Jezusovega križa. Iz dveh najdenih listin iz leta 1620 in 1689 je jasno razvidno, da je tedanji papež Pavel V. podaril beneškemu dožu Marinu Grima-niju to relikvijo. Velika noč, nam kristjanom največji praznik, vsem ljudem dobre volje pa največji simbol: ljubezen je močnejša kot hudobija, in življenje močnejše kot smrt. Ne rodimo se v senci vseprisotnega Nesmisla, ne rastemo, ne delamo in ne gradimo sebe, sveta in družbe za končni Nič; vse se razvija in steka v Polnost, v Boga. Kristusova smrt in vstajenje nam je poroštvo in pot. Velika noč je predvsem resničnost. Vsa pretresljiva simbolika križa in vzvišena simbolika luči in vstajenja je zgrajena na zgodovinski resnici. Jezus iz Nazareta, ta dobri človek, je zares umrl, strašne smrti, ki je povsem očitna. In prav tako je res spet prišel med svoje živ, spremenjen, poveličan, nov človek. To je na vse možne načine izpričano dejstvo. Videli so ga, se ga dotikali, z njim govorili, hodili in jedli, na različnih krajih in ob vsaki dnevni uri. Bistvene duševne spremembe učencev, skladnost oznanjevanja širom po svetu, vztrajnost v tolikih preskušnjah in mučeništvih, povsem novo razmerje do življenja, do vere, naroda in sveta, vsaka stvar zase in vse skupaj so pač ena sama velika priča, tudi danes trdna in živa: Kristus je vstal, zares je vstal. Velika noč je izpolnjena obljuba in rojstvo novega božjega ljudstva, Jahve, Bog, je rekel Abrahamu, da bo oče velike množice, številne, kot je zvezd na nebu. To je bil smisel vseh obljub in vseh žrtev izvoljenega ljudstva. Gospod je rekel, da bo povzdignjen vse pritegnil k sebi. Zato se je Cerkev nujno razširila v vse kraje in kulture in nič je ne more zaustaviti. Veliki petek in velika noč sta naše rojstvo in tu je naša skrivnost. Velika noč je zlasti tudi veselje, trdnost in mir duha. Tega ne morejo dovolj izraziti doneče pesmi in vzkliki aleluje ne prijateljska voščila in obiski ter velikonočne dobrote in slovesnosti, ker prevzema srce in dušo do dna. Kristus je z vstajenjem dokončno potrdil svojo resničnost, Bog nas je v njem zares obiskal, postal naš Emanuel, sopotnik in prijatelj, Bog z nami. Kristus je zares Bog in ljudje smo božji otroci, poklicani k pobožanstvenju. Velika noč pa je tudi veliko naročilo. Krščeni smo v Kristusovo smrt in prešli smo z njim v vstajenje. Greh nam ne sme več gospodovati, svet nas ne sme zvabiti; trpljenje in smrt ne do konca zbegati in preplašiti — z vsem tem računamo. Vladati nam mora zakon svobode, ljubezni in edinosti, samo to je vredno Kristusa in kristjanov. Velika noč je končno trdno poroštvo. Mi ljubimo svojo domovino in skupaj z vsemi ljudmi gradimo svet pravičnosti, spoštovanja in blaginje vseh in vsakogar. To moramo, to je evangeljski zakon. A obenem potujemo v dom večnega Sonca in Sreče, kjer je sedaj Kristus z Očetom. V Svetem Duhu smo zato združeni kot bratje in sestre v Cerkvi, ki nam je kot Marija mati in učiteljica. Kristus nam je to z vstajenjem in slavnim vnebohodom nepreklicno potrdil. Ni bilo bolj neverjetnega in manj pričakovanega klica: »Živ je!« »Živi! On je živ!« Nihče ni mogel in hotel tega verjeti, a prisilil jih je s svojim žvljenjem. Začudenje se je spremenilo v veselje in moč, ki nima meje. Pri drugih pa v strah. A brez potrebe, Kristus je vsem le prijatelj, tudi tistim, ki so ga zavrgli ali križali, v srcu ali na lesu. Kristus živi, pri Očetu in v svetu, v nas in med nami samo za ljubezen, dobroto, resnico. »On je živ.« Laž, goljufija in hudobija, ki so duhovna smrt, se ga boje, mi vsi pa se ga veselimo. Živi Kristus je Življenje. VELIKONOČNA Nagrada Vstajenje 1976 Komisija literarne nagrade »Vstajanje«, ki jo sestavljajo prof. Zorko Harej, prof. Martin Javnikar, dr. Anton Kacin, pesnica Ljubka Šorli in prof. Zora Tavčar, se je sestala 9. aprila 1976 v Trstu in podelila literarno nagrado »Vstajenje« za leto 1975 pisatelju Andreju Kobalu za knjigi spominov Svetovni popotnik pripoveduje, ki sta izšli prti Gorišiki Mohorjevi družbi leta 1975 in 1976. Komisija je takole utemeljila svojo odločitev: Avitor opisuje svojo življenjsko pot, ki ga je peljala iz njegovega rojstnega .kraja Certkna v goriško gimnazijo, v prvo svetovno vojno, v Slovenijo in 1921 v ZDA. Tam se je takoj vključil v časnikarstvo in slovensko prosvetno življenje, dokončali univerzo, posital vseueiliški profesor in vodilni ameriški psiholog za poklicno usmerjevanje. Med drugo svetovno vojno je stolpu v državno službo v Wash-ingitonu ter se udeležil vojne (kot častnik v Afriki in Italiji, po vojni pa je bil član ameriške vojaške misije v Bolgarija. Nadalje je bil član ameriških misij na Japonskem, na Koreji, v Indiji in Pakistanu. Vse to .svoje življenje opisuje nazorno, zanimivo, duhovito in s pravim pisateljskim čutom. Zato je knjiga učinkovito pričevanje o vzponu vztrajnega in zavednega slovenskega človeka, hkrati pa tudi umetniško dejanje. Denar za nagrado je poklonila Hranilnica in posojilnica na Opčinah. Svečana podelitev nagrade bo 26. aprila 1976 Ob 10.15 na sedežu Društva slovenskih izobražencev v ul. Donizetti 3 v Trstu. Tabor ob stoletnici Cankarjevega rojstva Slovenska prosveta in župnijski domovi na Tržaškem pripravljajo ob stoletnici Cankarjevega rojstva tabor s kulturnim sporedom in družabnim srečanjem. V ta namen so ise predstavniki organizacij že dvakrat sestali in določili potek manifestacije. Prireditev bo 9. maja, to (je na predvečer Cankarjeve obletnice, na vrtu Eiinžgarjevega doma na Opčinah. Rock-opera »GUBEC-BEG« v Trstu Zagrebško gledališče Komedija je v preteklem tednu trikrat izvajalo rock-opero »GUBEC-BEG« v gledališču Roasatiti v Trstu. Vse .tri predstave so bile odlično obiskane in kair je več, odlično izvedene. Kaj bodo rekli poklicni kritiki, tega še ne vemo, vsekakor je celo italijanski tržaški dnevnik zelo pozitivno .in nepričakovano veliko pisal o tej veličastni in v vsakem oziru izredni operi. Zelo verjetno bi zapisal manj, če bi prišla Komedija iz Ljubljane in če bi opeiro izvajali v Kulturnem domu. Roctk-opara je dalo treh glasbenih umetnikov: Krajač besedilo, Matikoša glasba, Prohaislka orkestracija. Vsebina: veliki kmečki upor iz Jata 1573, ko je Matija Gubec iz Stuibioe blizu Varaždina s Hrvati to Slovenci vstal proti tedanjim fevdalcem, a je bil upor kmalu zatrt; vsi odgovorni so bili kruto kaznovani, najbolj Matija Gubec, ki so ga v Zagrebu kronali z razbeljeno krono kot hrvaškega kralja ta nato sežgali. Kraj smrti je danes zaznamovan v tlaku pred cerkvijo sv. Marka v Zagrebu, kakor v Firencah kraj nasilne smrti znanega Savonarole. Ko človek gleda to žalostno zgodovino iz sive davnine, škoro ne more raziumeti, kako iso mogli razni umetniki to zahtevno delo usitvariti in podati v modernem ritmu. Verjetno ni večje dn bolj uspešne moderne opere kakor je ta slovanska »GUBEC-BEG«. Zato tudi ne preseneča, da je ta opera doživela v enem letu blizu 70 predstav v Zagirebu in da se veliki zbor 230 sodelujočih sedaij odpravlja na turnejo v Sev. Ameriko. Prav gotovo zasluži opera svetovno pozornost zaradi vsebine, obdelave ta izvajanja, Naš radio Trst A je prav povedal, da gre za delo mednarodnih razmerij. Nekateri zborni nastopi kakor zlasti melodije solistov (tu mislimo na nepozabno Ave Maria sopranistke Josipe Lisac) dosegajo vrh glasbene ustvarjalnosti vseh časov. - m. z. Širši sestanek za poimenovanje škedenjske šole V sredo 31. marca se je sestal v Domu odbor za .poimenovanje škedenjske šole ter sprejel štiri kandidatna imena z življenjepisom posameznikov. Sklenjeno je bilo, naj dokončno ime sprejmejo domačini z glasovanjem. Zato .so vabljeni vsi bivši učenci ške-denjsike šole dn vsi zavedni Šfcedenjci, ki želijo dvig naše šole, naj se udeleže 'glasovanja. Udeleženci bodo dobili listek, na katerem bodo zapisana štiri kandidatna .imena. Vsak bo podčrtal ali zaznamoval tisto ime, po katerem želi, da bi se imenovala škadenjska šola. Skupno zborovanje bo v sredo 21. aprila ob 20. .uri v Domu Jakoba Ukmarja. Na seji bodo najprej poverjeniki prebrali življenjepis kandidatov, sledila bo debata ali potrebna pojasnitev, nato bo glasovanje. Ze isti večer bo znano izvoljeno ime. Priporočamo polno udeležbo. Cankarjeva proslava v Mačkoljah Kot napovedano na občnem zboru, je PD Mačkoilje priredilo v soboto 3. apnila Cankarjevo proslavo, na kateri so nastopili otroški pevski zbor, govornik, recitatorji ter glasbeni ansambel Expiorer 74. Za to priložnost je bila dvorana v župnijskem domu očdvaidno premajhna, da bi lahko udobno sprejela vse domače udeležence ter nekatere goste iz sosednjih vasi. Pisani in bogati spored je pričeli otroški pavski zlbcr »Slovenski šopek«, ki je pod vodstvom Ljube Smotlak navdušeno zapel vač pasmi, ki so vsem zelo ugajale. Priložnostni govor je imal predsednik društva Danijel Novak, ki je poudaril pomen .proslavljanja naših velikih mož, med katere nedvomno spada naš največji pisatelj Ivan Cankar, katerega stoletnico rojstva lat os slavimo. Rodil se je namreč 10. maja 1876, umrl pa leta i19i18. Orisal je njegovo težko življenje in pisateljsko ustvarjanje, njegovo veliko vero v boljšo bodočnost slovenskega naroda ter neizprosni boj pisatelja proti vsem krivicam. Učenci nižjih ta višjih srednjih šol (Da-ria Smotlak, Robert Smotlak, Leticija Zo-bin, Otilija Štrajn ta David Stepančič) so podali izbrane odlomke iz Cankarjevih dal od Enajste šole pod mostom do Očenaša hlapca Jerneja. Nastopila sita tudi harmonikarja Marino Zobin dn David Stepančič. Sladil je nastop domačega pevskega zbora, ki je pod vodstvom Dušana Jakomina zapel štiri pesmi, ter 'barvni diapozitivi ob glasbeni in govorjeni spremljavi na temo Cankar ta njegov dom, med katerim smo se v duhu preselili na Vrhniko ta Cankarjev Klanec. Nastopil je še mladinski ansambel Ex-plorer 74 od Sv. Ivana v Trstu, ki je s svojim koncertom narodnih ta modemih skladb lapo zaključil prireditev ob splošnem zadovoljstvu vseh prisotnih. Prijetno razpoloženje se je v dvorani nadaljevalo tudi po kulturnem sporedu. Prireditelji proslave se vsem nastopajočim ta sodelujočim iskreno zahvaljujejo za sodelovanje ter številnemu občinstvu za .izkazano pozornost. Poimenovanje slovenske šole v Sesljanu Kot je bilo najavljano pa radiu Trst A in pri dveh nedeljskih mašah v Sesljanu, je bil tu 31. marca sestanek vaščanov iz Sesijana in Vižovslj za poimenovanje domače šole po vzornem slovanskem kulturniku. Od vseh .predlaganih amen je zbudilo pozornost tisto, ki je z velikimi črkami zapisano v naši literarni zgodovini, namreč prof. dr. Karla šitreklja, rojenega v Gorjanskem pri Komnu 24. februarja 1859 ta ga je predlagal Slavko Tuta. Kras je ponosen na svojega sina, ki je znanstveno posegal v narečno bogastvo ta znal posredovati izven meja takrat zasužnjene Slovenije. Med drugim je bil Karel šitrekelj dopisni član Češkoslovaškega narodopisnega muzej a v Pragi, Carske akademije znanosti v Petrogradu in Kraljevske srbske akademije v 'Beogradu. Toda če je kot jezikoslovec .dal svoj veliki doprinos iaksiki ta etimologiji, pa smo mu Slovenci še posebno hvaležni za štiri knjige »Slovenskih narodnih pesmi«, kjer je šitrekelj na 3390 straneh s 142 stranmi uvodov zbral kar 8300 pesmi, pripovedk, pravljic, bajk, pregovorov, vraž in celo psovk poleg 400 hrvaških pasmi, ki se tudi alivajo v to zakladnico, ki je ne premore vsak narod. Glanarju gre zasluga, da je po smrti velikega sina naše dežele uredil polovico zadnje knjige, kajti 7. julija 1912 je odpovedalo srce Karlu Streklju, za večno pa je zaživeli v naši kulturni zgodovini. Na sestanku so vaščani predlagali ustanovitev organizacijskega odbora, nabiranje sredstev in tudi, da bi ob slovesnosti na vabilo prisostvovala šolska mladina iz Gorjanskega. Aleluja — svet se zbuja, Kristus vstaja, vse preraja, vse pregrinja v cvet, zelenje, več ne rani se stopinja, dovršeno je trpljenje, razglašeno odrešenje: Človek, vstani -Aleluja. Aleluja — luči struja dni zaliva, zlata griva mlade zarje prežarila je viharje, razpršila teme vladarje. Jagnje sveto zmagovito, Jagnje sveto neumrljivo gre pred nami v Galilejo, vsak se zdrami in poj z nami Aleluja, Aleluja. ZAKONSKA LJUBEZEN Krščanski zakonci — pravijo škofje v svojem dokumentu o zakonu in družini _________ doživljajo medsebojno ljubezen na svojstven način ne kot posamezniki, pač pa kot dvojica. Vez, ki druži moža in ženo, ju napravlja »eno telo« in je po zakramentu svetega zakona podoba in obnova vezi med božjo in človeško naravo v Kristusu. Zato se krščanska zakonca ne dopolnjujeta le kot mož in žena, tudi ju ne veže le volja po skupnem življenju, ampak je vir njune ljubezni globlji: temelji v vezi med Kristusom in Cerkvijo in ker je Kristus učlovečena druga božja oseba v sami sv. Trojici. Zato krščanski zakonci vse višje in plemeniteje doživljajo svojo ljubezen v skupnem vsakdanjem življenju in najdejo prav v njej izredno pomoč, da lažje prenašajo težave, ki jih na njihovo skupno življenjsko pot siplje vsakdanjost. Tako globlje pojmovanje zakona med možem in ženo ustvarja polnost ljubezni v vseh ozirih. Zakramentalna milost ju stalno spremlja, da lahko živita po božjih postavah, očiščuje njuno ljubezen, združuje v skladno enoto duhovne, čustvene in telesne vrednote. Med njima gradi iskreno svojstveno prijateljstvo, ki ju napravlja enega duha in enega srca. Veže ju v zvesti in neločljivi ljubezni, da se osebno spopolnjujeta in rasteta v osebnih in družabnih krepostih. Njuna ljubezen je plodovita, saj se zavedata, da sta v službi življenja, ki bogati Cerkev in človeško družbo. Niko Kotnik Sestanek za poimenovanje šole pri Sv. Ani Odbor Združenja staršev pri Sv. Ani je sklical v čatnteik 1. aprila sejo za posvet o poimenovanju šole. K tej šoli težijo predvsem Kolonkovec in Sv. Ana. Dejstvo pa, da vozi semkaj šolarje poseben avtobus, pomeni, da so rti otroci precej oddaljeni od šolskega .poslopja. V tam okraju pa ni nobene slovenske organizacije ali kulturnega središča, kjer bi se Zbirali domačini. Zato je sklenil odbor, da se zbere v gostilni. Pri tem posvetovanju so se prisotni odločili za štiri imena: Bazoviške žrtve, Breda Šček, Perelo in Rižarna. Prihodnja seja bo v gostilni »pri Škabarju« ob 20.30. Na dnevnem redu bo referat o posameznih kandidatnih imenih in nadaljnja priprava za širši sestanek. Vsi domačini so vabljeni, da kakorkoli sodelujejo pri tem odboru. Poimenovanje šotle ni samo sebi namen, temveč je lepa priložnost, .da vsi skupno kaj več naredimo za našo šolo. Šola pa .pomeni našo bodočnost. Oder v Oberammergauu na Bavarskem, kjer se uprizarjajo znane pasijonske igre Fran Venturini in boljunska šola Naglo se bliža 25. april, (ki smo ga izbrali za dan, ko borno slovesno poimenovali našo šolo po domačinu, glasbeniku in kulturnem delavcu Franu Venturiniju. Ob tej priložnosti bo na šolskem dvorišču odkritje skladateljevega doprsnega kipa, ki ga je izdelal akademski kipar France Gorše. Učiteljstvo, sitarši ta bo-Ijunski vaščani sploh smo kiparju Gorše-tu iskreno hvaležni, da je rad ta po nizki ceni izdelal to umetnino. Načrt za spomenik .ter podstavek za bronasto doprsje Frana Venturinija je izdelal arhitekt Marino Kokorovec. Za lapo delo, za katero so se brez pomislekov llllllll NININIH IMIIIII ININIIIIIIIIIIIIINIIIINIIIIIINIIIIIIIIIIN IINII Hill III NNINIININNINIII INIININN NINI II III . Občinski proračun nabrežinske občine Svat Slovanske .skupnosti je na svoji seji 30. marca poleg drugih problemov razpravljal o političnem stanju v devim-slko-nabrežinski občini, ki jo upravlja manjšinski odbor KPI in PSI. Ker .ta ne razpolaga z absolutno večino v občinskem svatu, se je postavilo vprašanje, kako naj se omogoči odobritev finančnega proračuna, da bo lahko uprava živela naprej, kajti v nasprotnem primeru bi prišlo do imenovanja komisarske uprave, od katere kot Slovenci v tem političnem trenutku nimamo pričakovati nikakršnega razumevanja za naše probleme. Krajevna sekcija Slovenske skupnosti je 22. marca sklicala sestanek svojih članov, da se izrečejo o zadržanju njenih predstavnikov v občinskem svetu. iPo daljši in živahni razpravi so udeleženci sprejeli naslednjo resolucijo: »Člani sekcije Slovenske skupnosti devtasko-nabrežtaiske občine so po temeljiti razpravi o položaju v občini in po poročilih svojih občinskih svetovalcev o osnutku občinskega proračuna za leto 1976 sklenili poveriti nalogo svojima občinskima svetovalcema, naj s svojim ravnanjem v občinskem svetu omogočita odobritev letošnjega proračuna.« Skladno s temi smernicami je svetovalec Antak Terčon v glasovalni izjavi med drugim dejal, da se Slovenska skupnost zaveda, da v Občini ni trenutno 'nobene druge možnosti upravljanja. Sedanja u-uprava je v večji .meri domača, zato jo bodo podprti itaiko, da bodo glasovali za proračun. »Iz tega pa še ne smemo delati kakih političnih zaključkov — je nadaljeval svetovalec Terčon, — češ da je Slovenska skupnost spremenila svojo politično linijo, katero bo lahko 'spremenil 'le njen pokrajinski občni zbor. V mašam primeru bosta naša svetovalca glasovala v skladu s sklepom krajevne sekcije, da se omogoči nadaljnje življenje sedanje uprave, kajti v nasprotnem primem bi pretila nevarnost komisarja.« Končno in a j povemo še, da bi zgolj vzdržanje .svetovalcev SSk morda formalno omogočilo preživetje sedanje uprave, ne bi pa zagotovilo finančnih sredstev za njeno konkretno delovanje z .najetjem zadevnih posojil. Svat Slovenske skupnosti je vzel na znanje glasovanje v nabrežinslkem občanskem svatu ter izjavo župana Škerka, v kateri je Slovenski skupnosti priznal ve-'lik čut za odgovornost kot nosilki zahtev ta pričakovanj slovanskega prebivalstva. Še posebej je poudaril dobesedno: »Končno smo prepričani, da sta prisotnost in sodelovanje Slovenske skupnosti nujni za uresničenje pobud tako na krajevni kot vsedržavni ravni, katerih cilj je .popolna enakopravnost Slovencev v Italiji ta priznanje njihovih narodnih ta socialnih pravic.« Na vrsti je sedaj manjšinska uprava KPI ta PSI, da z dejanji dokaže svojo dobro voljo. pozitivno izrekli vsi, ki sodelujejo pri pripravah na slovesnost, moramo hiti arhitektu hvaležni tudi zato, ker je velikodušno odklonil vsako plačilo. Za gradbena dela slkirbi podjetje Benčič iz Boljunca in trdno upamo, da bo vse pravočasno ta natančno izdelano, saj kaže podjetnik veliko dobre volje dn ljubezni do tega dela. Kar pa brez denarja ne gre, je bilo nujno že ob začetku priprav organizirati denarne nabirke. Iz časopisnih poročil je bilo razvidno, da so v to skupno blagajno prispevali najprej vsi člani medrazredne-ga svata ta sodelavci za poimenovanje šole, nakar se je vršila nabirka po vasi; slednjič smo zaprosili za pomoč itudi razna podjetja. S .primarnim denarnim prispevkom se nas je spomnil tudi Republiška komite za vzgojo in izobraževanje v Ljubljani. Slovesnost poimenovanja, ki bo v ne-daljo 25. aprila ob 15. uri, bo povezana s primernim 'kulturnim programom. Ven-turimijeve pasmi bodo .peli mešani zbor France Prešeren de Bolj-unca, moški zbor Fran Venturini od Domja in otroški zbor baljunske šole; venčeik Vsnturinijevih skladb pa bodo podali harmonikarji glasbene šole Mladinskega doma - Bol junec. Pesmi, ki jih je zložila o Venturiniju narečna pesnica Marija Mijot, pa 'bo sama 'recitirala. Valik prispevek h kulturnemu programu bo razstava Venturinijeve glasbene zapuščine, fotografij ta časopisnih člankov, ki ise nanašajo na taga priljubljenega domačega glasbenika. Skrb za razstavo ima ga. Magda Maver, ki zbira material predvsem s pomočjo odseka za zgodovino Narodne ta študijske knjižnice v Trsta. Razstavo bodo popestrili tudi pismeni in likovni izdelki boljunskdh učencev. rm bo rm ■ Na tisoče mladih ljudi je prisostvovalo obredu ovatne nadalje, ki ga je opravil sv. oče v baziliki sv. 'Patra. Govoril je o Kristusu kot znamenju, ki se mu stalno nasprotuje. Mladina naj bo tista, ki bo svatu oznanila Kristuisa. Na izbiro sta dve pojmovanji o svatu, resnici, življenju. Blagor tistim, fci so se že opredelili za Kristusa. ■ Ko se je egiptovska predsednik Sadat mudil v Rimu, ga je skupaj z njegovo ženo sprejel tudi sv. oče Pavel VI.. Sv. oče se je zavzel za pravično rešitev palestinskega vprašanja dn izrazil željo po nadaljevanju pogovorov med muslimani in kristjani. ■ Vedno bolj se množijo vesiti o predčasnih volitvah. Zanje se zalo navdušujejo socialisti. Ti so že stavili predlog, naj bi obe zbornici pred razpustom sprejeli nov zakon o »skrčenju valdvnega boja«. Od dneva razpisa volitev do zaključka voliv-nega 'boja naj bi minilo namesto sedanjih treh mesecev le 40 dni. Vrsitnii rad strankarskih simbolov naj bi določili z žrebom. Volitve .same naj bi trajale le an sam dan. V torek 13. aprila je zbornica ta predlog deloma osvojila. Volivni boj bo trajal 45 dni, volitve pa dva dni kot doslej. H Hud požar je detloma uničil »tovarno Moitta v Milanu. Škoda gre v milijarde. Obstaja sum, da je bil požar podtaknjen. 9 Ob napadu na pravosodno ministrstvo v Rimu je bil ubit s strani policije eden od napadalcev 2Hatni Mario Salvi. Zaradi toga je prišlo kasneje do pouličnih demonstracij dzvenparlaimentame levice. Ena od .skupin je napadla tudi sedež DC na Piazza dal Gasu in vrgla v poslopje nekaj zažigalnih bomb. Duhovni temelji življenja Golgota libanonskega ljudstva Znani ruski pesnik, filozof in teolog Vladimir Solovjev (1853-1900) je pri svojih tridesetih letih napisal knjigo z naslovom »Duhovni temelji življenja«, ki je prevedena tudi v italijanščino. Zaradi te knjige je izgubil mesto profesorja na vseučilišču, ker tedanji državni cenzuri njegove ideje niso bile všeč. Razum in notranji glas, tudi vest imenovana, piše Solovjev, terjata od nas, da svoje življenje popravimo. Tega pa ne bomo zmogli brez pomoči od zunaj. Za vernega je ta pomoč vera v Boga in Kristusa. Bog deluje v duši, a ne brez osebnega sodelovanja. Živimo na način, ki ni človeški. Sužnji smo naše nižje narave. Kaj naj storimo? Podrediti se moramo Bogu s svobodno odločitvijo. To ne bo tako težko, če bomo Potom molitve našli pot združenja z Bogom, če si bomo naravo podredili s postom, tj. odpovedjo in če bomo ljudem prinašali ljubezen. Tu Solovjev navaja odlomek iz Tobijeve knjige, kjer je rečeno: »Molitev s postom in miloščino je boljša kakor spravljati zaklade sveta« (Tob 12, 8). Toda človek ne živi samo svoje osebno življenje; živi ga skupaj z drugimi ljudmi. Za to pa je potreben mir. Kako pa naj bo mir tam, kjer vlada nesloga, ko »ves svet tiči v zlu?« (1 Jan 5, 19). Pozitivni zakoni, zakoni, ki jih daje država, ne zadostujejo. Ne ubijaš, ne kradeš, ne kršiš kazenskega zakonika, pa si še vedno lahko daleč od božjega kraljestva. Potreben ti je Kristus, njega moraš imeti stalno pred očmi. Neprestano se moraš spraševati: »Kaj bi storil v tvojem primeru Kristus?« Ne boš pogrešil, pravi Solovjev, če boš svoje dvome zaupal Kristusu. Njegova nezmotljiva resnica ti bo pojasnila vse, te bo osvobodila. Če bi se vsi ljudje dobre volje, zasebniki in javni funkcionarji, v vseh primerih držali tega postopka, bi to že bil začetek drugega Kristusovega prihoda na zemljo. Posebno pozornost posveča Solovjev molitvi. Prepričan je, da naša dobra volja ne zadostuje. Podvreči se mora božji volji. To se doseže z molitvijo. To je najvišja modrost, to je začetek moralne popolnosti. če res želimo postati svobodni v polnem pomenu besede, se moramo popolnoma podvreči tistemu, ki nas lahko reši ne le zla, ampak nam daje tudi moč, da delamo dobro. Vera brez del je mrtva. Molitev je prva od teh del in začetek nadnaravne dejavnosti. Milost božja nas usmerja k Bogu. To je bistvo molitve, poudarja Solovjev. Kaj pa Evharistija? Živali in rastline, s katerimi se hranimo, lahko ohranijo, ker so podvržene propadu in razkroju, le naše materialno življenje. Kristusovo telo v sv. Evharistiji, ker je duhovno in nesmrtno, nas pa dela neumrljive. A treba je, da se Kristusovo telo združi z našim. Cerkev je po Solovjevu živo Kristusovo telo, ki jo vodi Sv. Duh. Vidna Cerkev ne Prejema svojega življenja in moči od ljudi, temveč od Kristusa po posredovanju Matere božje in zmagoslavne Cerkve. Zato naše človeške nepopolnosti ne morejo uničiti svetosti Cerkve. Kristus je navzoč v hierarhiji Cerkve kot pot, v izpovedi vere kot resnica in v zakramentih kot življenje. To so po Solovjevu tri sestavine božjega kraljestva in obenem temelji krščanske duhovnosti. Tvorile so tudi temelj Solovjevljevi duhovnosti. Solovjev pa ni bil samo filozof in teolog, ampak tudi pesnik. V njegovih pesmih prihaja lo izraza tudi njegovo globoko versko prepričanje. Solovjev je bil uverjen o končni zmagi krščanske misli. Za nas, ki se radi predajamo brezplodnemu pesimizmu, mora to biti krepka spodbuda za uveljavljenje krščanstva v zasebnem in javnem življenju. V pesmi »Imanuel« (Emanuel) pravi Solovjev: »Tukaj je On sedaj; in v sredi zemeljske minljivosti, v motnem potoku življenjskih tesnob nam Ti, Kristus, posreduješ radosti polno skrivnost: zlo je brez moči, mi smo večni, ker z nami je Bog.« Umrl je v Moskvi 31. julija 1900. Zadnje njegove besede so bile: »Trudna rabota Gospodnja«, težko je delo za Gospoda. Vedno je imel pred očmi bodočnost svoje domovine, bodočnost Rusije. V pesmi »Ex Oriente lux« (Z Vzhoda prihaja luč) vzklika: »O Rusija! Kakšen Vzhod hočeš biti? Ali Vzhod Kserksa (perzijski kralj, simbol poganstva) ali Kristusa?« Tudi danes je Rusija na razpotju. Izbirati mora med novim poganstvom ali večno mladim krščanstvom. Kserks ali Kristus? In Solovjev v pesmi »Izmail« odgovarja: »Bessilno zlo; mi večni, z nami Bog!« Zlo je brez moči, mi smo večni, z nami je Bog! Dr. STOJAN BRAJŠA Mladina brez idealov Po nerazumljivem zločinu v Milanu, ko sta dva univerzitetna študenta iz bogatih družin ubila 16-lettno dijaldnjo Olgo Cal-zomi, tudi iz zelo bogate družine, je spregovoril unilamslki nadškof ikardinal Coloan-bo. Povabil je družine, šalo in druge ustanove, M vplivajo na vzgojo mladine, naj vendar presodijo svoje vzgojno delo. Mladina ima na voiljo vse, nima pa pred seboj nobenih idealov. Pretirano se poudarja svoboda, vse pa premalo, da je treba spoštovati tudi svobodo dnugiith. ★ PETER FLANDER VELIKONOČNE PESMI Krepko svetogorski zvonovi zvonijo, z veseljem posluša jih vsak Goričan, Zveličarju danes slo\’esno donijo — za ljudstvo krščansko rešenja je dan! Na Skalnico verni Slovenci hitijo in tam Alelujo veselo pojo! V baziliki slavni se radi mudijo, slavijo vstajenje in sveto Gospo! * * * Verni Slovenci se spet veselijo, danes povsod Alelujo pojo! K maši vstajenja z veseljem hitijo, Bogu, zares, so hvaležni za to. Praznik vstajenja osreči družine — božjemu ljudstvu je dan blagoslov! Delavci spet so prišli iz tujine — vse Aleluja pritegne domov! Za letošnji postni čas je maro-nitski patriarh Anton Peter Ko-raike ob prvi obletnici svoje izvolitve objavil pastirsko pismo, ki mu je dal značilen naslov »Nauk dogodkov«. V pismu prihaja do izraza vsa tragika državljanske vojne, ki že več kot leto dni pretresa to majhno državo v vzhodnem Sredozemlju. Vrsto let se je pisalo o Golgoti Vietnama; letos jo doživlja Libanon. Ubitih je bilo že nad 10.000 ljudi, ranjenih 30.000; umor je postal najbolj vsakdanja stvar; več desetin cerkva je bilo onečaščenih, samostani požgani, menihi poklani. IZBRUH SOVRAŠTVA Zlepa ne najdemo — začenja patriarh Koraike svoje pastirsko pismo — v sodobni zgodovini tolikega izbruha sovraštva kot smo mu v zadnjih dveh mesecih priča v Libanonu. Zlasti pa preseneča napad na dostojanstvo človeške osebe, ki je popolnoma tuj svetlim izročilom libanonskega ljudstva. Predvsem se je silno razpaslo ugrabljanje oseb, ki jih potem držijo zaprte v nečloveških pogojih, izpostavljene fizičnim in moralnim mukam vseh vrst. Ali kaj naj rečemo o ostrostrelcih, ki skriti v krošnjah dreves ali na terasah hiš, držijo v strahu cele četrti in cele tedne onemogočijo ljudem, da bi šli na prosto ali se oskrbeli z najpotrebnejšim živežem? Pod streli teh ostrostrelcev padajo moški, ženske, starčki in otroci kot da bi bili divjačina. Ti ljudje brez čuta vesti pozabljajo, da je človek podoba božja in da je bil rešen ne z minljivimi stvarmi, temveč s Kristusovo krvjo. Verski fanatizem obeh strani o-pravičuje umore, mučenja in uničenje materialnih dobrin. Celotne četrti, večinoma z ma-ronitskim prebivalstvom, so bile prisiljene v mrazu-in strahu zapustiti svoje domove ter iskati v gozdu in na polju zatočišče pred brezsrčnimi napadalci. Ubogi ljudje so se znašli nenadoma brez vsega, prisiljeni prosjačiti miloščino, pravi begunci v lastni deželi. Istočasno je prišlo do ropanja po stanovanjih in pustošenj hiš. Številne tovarne so bile pognane v zrak z dinamitom, v uradih požgani dokumenti, trgovine izpraznjene do zadnjega predmeta. Deseta božja zapoved, »Ne želi svojega bližnjega blaga«, je očividno prišla ob vso veljavo. Napadalci se niso ustavili niti pred stavbami, ki služijo božjemu češčenju. Pri tem je prišlo do onečaščenja tabernakljev, norčevanja iz liturgičnih oblek in posod, do požigov samostanov, do zlorabe redovnic in pokola številnih redovnikov. Koliko Bogu posvečenih oseb je obležalo v lastni krvi s prerezanimi grli! Najbolj žalostno pri tem pa je ugotoviti, da so to storili mladi ljudje, bivši gojenci samostanskih šol. VZROKI NASILJA Potem ko je patriarh Koraike prikazal žalostno sliko svoje domovine, si zastavi upravičeno vprašanje, kateri naj bi bili vzroki in okoliščine, ki so do tega privedli. In pravi; Nekateri dolžijo oba tabora, ki sta zašla v spopad: krščansko-ma-ronitskega in muslimansko-arab-skega; drugi obtožujejo sionizem in komunizem; tretji Palestinsko osvobodilno gibanje, katerega pripadniki se prosto gibljejo po Libanonu in se ne držijo sprejetih obvez. Spet drugi trdijo, da so vzroki družbene narave, ker so se dosedanje politične in gospodarske strukture preživele in je treba poiskati novih, času odgovarjajočih. Vsi ti vzroki in okoliščine morejo imeti po mnenju patriarha svojo težo, toda eno je gotovo: brez propada morale ne bi prišlo do takih izbruhov sovraštva in nasilja, ki sta zajela Libanon. Prvi vzrok moralnega propadanja libanonske družbe je brez dvoma oddaljitev od Boga in prezir božjih postav, ki so bile prednikom največji zaklad in najbolj dragocena dediščina. Premnogi so se dali voditi od pohlepa po denarju, ki je zanje postal resnični bog. Ni bilo važno, kako priti do njega, na pošten ali nepošten način; požvižgali so se na vsa moralna načela in na glas vesti. Pred ničemer se niso ustavili: ne pred goljufijo in prevaro, ne pred izsiljevanjem ne pred nepoštenimi transakcijami. Ni čuda, če so se potem predajali veselemu življenju, prirejali razkošne pojedine, istočasno pa bili brez čuta za potrebe tistih, ki so v stiski. Tako ni bilo težko raznim skrajnežem ta dejstva uporabiti v svojo korist. Pod obtožbo, da so imo-viti sloji izkoriščali manj imo-te in reveže, so sprožili akcijo, ki se je končala v kraji, ropanju, plenjenju in umorih. Blagostanje posedujočih je s seboj prineslo še druge zlorabe: zakonsko nezvestobo, zapravljanje ogromnih vsot po igralnicah, pornografijo vseh vrst, poveličevanje nasilja v gledaliških predstavah, v kinu in na televiziji. Vse to je imelo tudi logičen odjek v javnem življenju. Izginil je čut za odgovornost. Država je postala kolač, od katerega si je vsakdo skušal odrezati čim večji S temi besedami sem se vsako leto poslovil v Dragi od profesorja Peterlina. Tako so najbrž storili tudi drugi in danes jih je gotovo mnogo po širnem svetu, ki se ob nepričakovani smrti prof. Peterlina s hvaležnostjo spominjajo nanj in na »njegovo« Drago. Danes bi rad zapisal v spomin prof. Peterlinu stvari, ki v vsakoletni zahvali niti niso bile še mišljene zavestno. Sedaj, ko ga ni več med nami, pa pridejo na površje in pričajo o tem, kaj nam je prof. Peterlin resnično pomenil. Prof. Peterlin je za dobo desetih let povezoval zamejstvo z domovino in z zdomstvom na najbolj otipljiv način — s srečanji na študijskih dneh v Dragi. To je lahko storil le on, ki ni niti pozabil domovine, niti »odpisal« zdomstva — prerasel pa je zamejstvo. Kot tak se je čutil poklicanega, da organizira srečanja ljudi, ki bi se sicer najbrž nikoli ne srečali in spoznali. Srečanja pa imajo v življenju človeka velik pomen. Poslušati živo besedo, opazovati kretnje, ujeti pogled, sprejeti in vrniti nasmeh v trenutkih, ko nekdo razvija svoj pogled na svet, ki mogoče niti ni naš, temveč nasproten, pomeni piti nektar modrosti, ki ga ni najti v modrih knjigah. Človek dojame le na ta način enkratnost našega življenja, dojame lastno pomebnost in nepomembnost, ki sta sestri dvojčici naše en-kratnosti. Meni se je zdelo, da je bila »cena«, ki jo je bilo treba plačati, da so bila srečanja sploh mogoča, previsoka. Želel sem si včasih več »načelnosti«, nekaj, kar sploh nima cene. Dojel pa sem sedaj, da se Absolutno sploh ne srečuje z Absolutnim, srečujejo se le ljudje, ki nosijo v sebi nekaj Absolutnega in ki živijo od tega — in ne samo od kruha. Ko je prof. Peterlin poudarjal pomen srečanja ljudi (in ne abstraktnih idej), je najbrž izhajal iz tega spoznanja. Ideje pa so v Dragi prišle le toliko na svoj račun, v kolikor so bili njihovi posamezni pričevalci življenjsko prepričljivi. Drugače temu itak biti ne more. V tej luči moramo gledati tudi na dogodke zadnjih dveh let v Dragi. Udarec, ki je prišel iz Ljubljane, je nas vse zadel v živo. Vendar ta udarec nas je končrio le potrdil v prepričanju, da je samo svoboden človek lahko človek. Draga je ravno v krizi najbolj očitno razodela svoj pravi obraz. Zgodovinsko spoznanje, da je svoboden človek močnejši kot nesvobodni družbeni sistem, je dragoceno in prepričljivo spoznanje tudi študijskih dni v Dragi. Strali pred Drago je dal Dragi šele tisto pomembnost, ki je mnogi kritiki od blizu in od daleč niso hoteli priznati. Dogodki, ki so nas privedli do tega spoznanja, so danes že preteklost. Bog daj, da bi to naše spoznanje pa vendar preživelo sedanjost in kazalo pot v bo- kos. Ni bilo več poštenosti v javni upravi. Podkupovanje je doseglo strahotne mere. NAUK DOGODKOV So osebe, nadaljuje patriarh Koraike svoje pisanje, ki se učijo iz napak drugih. Spet druge se učijo iz lastnih napak. Nekatere pa ostajajo brezbrižne ob lastnih in tujih pogreških. Dejstvo je, da se je v Libanonu vse preveč let »sejal veter, sedaj se pa žanje vihar«. Vse preveč let so se ljudje izživljali v nenehnem obtoževanju, ničesar pa storili, da bi razpršili nesporazume. Toda noben narod ne more uspevati in se razvijati v ozračju stalne napetosti. Nikdar se tudi ne bi smelo izgubiti izpred oči, da so vsi ljudje enaki in da si morajo izkazovati bratsko ljubezen. »Bog hoče, da se vrnemo na pravo pot. Dopustil je to krvavo preizkušnjo, da prebudimo svojo vest, se iskreno izprašamo in pokesamo. Nato pa začnimo načrtno in premišljeno z obnovo razrušene domovine. Za domovino pa je treba biti pripravljen dati vse, tudi življenje. Kjer tega razpoloženja ni več, je država obsojena na propad. Boga prosimo, da bi prelita kri postala vez ljubezni, ki bi združila vse prebivalce Libanona v eno družino.« dočnost. če je naša zahvala dolgoletnemu predsedniku Društva slovenskih izobražencev iskrena, potem ne more ta prošnja ostati le pobožna želja — postati mora naš program. Draga pa je s prof. Peterlinom odigrala še neko drugo važno vlogo: Preko Drage smo mi iz daljnih dežel, pa tudi oni iz domovine, spoznali življenje Slovencev v Italiji in Avstriji — v neposrednon stiku z njihovimi političnimi predstavniki in kulturnimi delavci. Ko sem zvedel za smrt prof. Peterlina, je bila moja prva misel tale: Če ne bi bilo Drage, bi ti najbrž ne poznal niti prof. Peterlina, niti Društva slovenskih izobražencev. Poznal ne bi pestrega kulturnega življenja slovenskih manjšin in njihovega boja za obstoj. Ostal bi pri tvojem znanju iz šole, da imamo pač slovenske manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. »Poglobil« pa bi to znanje še s sociološkimi zakoni in politološkimi teorijami, da je namreč vsaka manjšina prej ali slej zapisana smrti. Ko pa si videl prof. Peterlina pri delu, ko si videl pisatelja Rebido in Borisa Palwrja od blizu, ko si videl med političnimi predstavniki mladega deželnega svetovalca Draga Štoko, nisi več verjel ne zakonom ne teorijam, verjel si le tem ljudem, da se splača živeti le tak kot si, tam, kjer si. Bogu hvala za življenje profesorja Peterlina! Ludvik Vrtačlč Prošnje za politično zatočišče močno upadajo Tuji državljani vse manj prosijo za politično zatočišče v Italiji. V letu 1975 je bilo na celotnem državnem ozemlju predloženih samo 700 prošenj. To je razvidno iz statističnih podatkov o številu gostov v zbirališču za tuje begunce na Padričah pni Trstu, kamor pošiljajo vse tuje državljane, ki so prosili za palidtčno zatočišče pri raznih policijsikih poveljstvih. V beguiniSikem središču na Padričath se morajo visi begunci obvezno ustaviti v pričakovanju, da pristojna ikamisija pregleda njihovo prošnjo za politično zatočišče in preveri utemeljenost s političnega vidika. V iletu 1975 so največ prošenj vložili madžarstki državljani (232), sledijo Romuni (112), Jugoslovani (108), Poijaiki <91), Boligari (83), Cehoslovaki (53), in Albanci (10). Paleg teh je 'bilo še nelkaj manjših skupin: trije Rusi, dva Španca ter en Vzhodni Nemec. Lota 1974 je bdlo vseh poditiičnih beguncev 1.066, od katerih je bilo največ Madžarov (410); leta 1973 jih je bilo 1.639 in leta 1972 2.188 političnih beguncev. Leta 1968 pa je ,kar 4.836 oseb zaprosilo za politično zatočišče. ......................... Hvala lepa gospod prof. Peterlin! Vstajenje na Tolminskem Zopet bo izhaial »Cerkveni glasbenik ff Za Cvetno nedeljo imajo na Tolminskem navado, da v oljčne butare, ki jih tukaj imenujejo »koštrune« (v tolminski izreki: kaštrone), uvežejo med oljko le nekaj vejic grma cvetnice z zvezdastimi rumenimi cvetkami, redko tudi nekaj češnjevih cvetočih vejic, nikakor pa v kaštronu ne sme odmanjkati nekaj dolgih šib, zato da kasneje spomladi ženejo krave v planino s požegnanimi šibami. Veliki teden poteka na Tolminskem v znamenju »rožarja«, to je, večerne molitve žalostnega dela rožnega venca, ki ga spremljajo z odpevi postnih pesmi in z obredi Velikega četrtka in petka v tolminski cerkvi. Izpostavljeni križ gre poljubit vsa cerkev in na dan Kristusove smrti ob zakritih križih in utihnjenih zvonovih ljudsko občutje živo odraža resnost tragičnega trenutka. Velika sobota poteka že v pripravah na Vstajenje. Pripravijo velikonočna jedila, z obvezno gu-banco in pincotom. Pincot je sladkan rumen kruh, ker so testu dodali precej jajc. Otroci dobijo navadno svojega pečenega meniha — v kito spleteno testo, v katerem tiči jajce, tako da daje videz meniške kapuce. Seveda ne odmanjkajo tudi pirhi, ki jih ponekod še vedno izpišejo s čebeljim voskom, preden jih pobarvajo. Na mestu voska ostane pirh bel. Pirhi nosijo včasih posebne izreke z velikonočnimi stihi, voščili, pa tudi šaljive vsebine. Obstajala je nekoč celo posebna zbirka velikonočnih izrekov, ki so jih pisali na pirhe. Na Veliko soboto se vrši blagoslov velikonočnih jedil, poleg gu-bance in pincota dajo blagosloviti tudi kos navadnega kruha — za krave. Blagoslovljeni kruh in šibe za krave pričajo, kako globoko je življenje in delo Tolmincev prepojeno s krščansko vsebino. Del tega so tudi velikonočna jedila, ki pa nikakor ne predstavljajo, niti za otroke ne, vrhunca velikonočnega doživetja, kot je to pogosto po mestih. Vrhunec pomeni slovesnost Kristusovega Vstajenja na velikonočno nedeljo, ki ga vsi z veseljem pričakujejo. * * * Slovesno Vstajenje se je nekoč začenjalo ob štirih zjutraj v praznično razsvetljeni cerkvi in ob mogočni spremljavi petja cerkvenega zbora. Bil je to najslovesnej-ši trenutek leta. Sveto hostijo je mašnik dvignil iz božjega groba in jo položil na oltar, na katerem je že kraljeval kip vstalega Kristusa z velikonočno zastavo v roki. Slovesnost dejanja so spremljale zmagoslavne vstajenjske pesmi, ki v cerkvi ustvarjajo nadzemsko občutje. Višek vstajenjskega slavja je predstavljala vstajenjska procesija, ki se je razvila od cerkve po tolminskih ulicah. Hostija pod nebom, nato cerkveni zbor, za tem pa vsaka srenja z zastavo svojega patrona. Vsa okna, mimo katerih je šla procesija, so bila slovesno okrašena s podobami in prižganimi svečami. Zvonovi pa so zvonili kot bi se hoteli oddol- žiti za prestani molk. Velika noč je bila za tolminske ljudi duhovna prenovitev, ki je navdihnila njihovemu življenjskemu okolju, svetu ob Soči in goram posebno lepoto. Zato je le malo ljudi odhajalo v svet. Tudi tisti, ki so med obema vojnama služili vojake v notranji Italiji, v mestih, kot sta Florenca ali Rim, so kljub vsem lepotam želeli le nazaj v domačo skromnost, ki pa je bila prebogata doživetja. Po zadnji vojni je v letih po priključitvi nova oblast zatrla cerkvene zbore in prepovedala velikonočne procesije. Od tedaj je tolminski svet težak in pust. Tisti, ki ga zapustijo, se vanj ne vračajo več. Minevajo leta, tolminski svet, svet Preglja in Gregorčiča, primorski svet, doživlja velikonočno procesijo v srcu svojih ljudi in čaka ob Kristusovem Vstajenju na svoje novo prerojenje. VESELA ALELUJA l . Luč v temini naših dni V zmedo današnjega časa je Bog prižgal luč, da hi jo videli vsi, (ki tavajo v temi in se ob njej zami/sliM. Pred poldrugim letom je bil 19-fetni Ce-sare Bisognin iz Turina še reden slušatelj prvega letnika bogoslovja. Njegova največja želja je bila, da bi postal duhovni. Pridno se je učil /in v prositem času z navdušenjem in uspehom brcal žogo po šolskem igrišču. Bdi je zdrav in vesel kot vsi drugi njegovi sovrstniki. Potem nenadoma buda bolečina v kolenu. Zdravnikova diagnoza je bila neusmiljena: ralk - levkemija v krvii. Držal je zase to strašno obsodbo in nadaljeval s študijem kot da se nič n/i zgodilo. Bolezen je pa nadaljevala svojo uničevalno poit. Ni je mogel več prikrivati in tolažil je starše in mlajšega brata: »Toliko jiih umrje za to boleznijo, zakaj bi ne umri tudi jaz?« »Nikdar rti potočil ene solze,« pripoveduje njegova mama. »S smehljajem na ustnicah je sprejemal vse hudo in vse odpovedi, tudi najtežjo: da ne bo nikdar postal duhovnik.« Sv. oče je zvedel za /njegovo željo in dovolil, da so ga komaj 19-latnega posvetili v duhovnika. V cerkvi sv. apostolov Petra in Paiv/ia mu je tu/rimski škof podelil mašniško posvečenje. To je ibil za mladega Cesara najie/pši 'dan življenja. Vsi znanci in prijatelji, vsa župnija je bila zbrana okrog njega. Sedaj 'preživlja zadnje dni svojega toliko obetajočega mladega življenja doma. Njegova postelja je postala daritveni oltar, kjer se dan za dnem daruje Bogu za svoje 'drage, za mladino predvsem. V petek 9. aprila smo ga videli na italijanski televizija, kateri je dovolil intervju. Pogled na tega najmllajšega mašnika svete Cerkve je brez dvoma vse ganil do solz. Govoril ije o svojem trpljenju z angelskim smehljajem na ustnicah, z ognjem svetega navdušenja v očeh. Ta smehljaj im ta njegov paglod je bil dar predobrega Očeta današnjemu svetu. Naj bi ga predvsem vsi mladi inesli s seboj v življenje, da jim bo luč v teminah življenja, luč, ki jih bo pripeljala k Bogu. Kdor se je pred lati 'zanimal za cerkveno glasbo, se bo brez dvoma spomnil revije »Cerkveni glasbenik«. Revija je bila glasilo Geralijanislkaga gibanja, kii /se je zasnovalo v Ljubljani leta 1877 z namenom, da »slkrbi za povzdigo iin pospešek katoliške cerkvene glasbe v smislu ter duhu svete Cerkve, /na podlagi cerkvenih določb in ukazov.« Cerkveni glasbenik je izhajal od leta 1878 nepretrgoma do lata 1945, torej 68 lat. Že ugotovitev talko dolgoletnega izdajanja in izhajanja nam kaže važnost tega glasila. Imeti je knjižni in glasbem-i del. Knjižni dal je urejal Janez Ginjezda (1878-1904), kateremu je sledil Andrej Karlin (1934-1910), poznejši tržaški šikof. Za glasbeni dal je skrbel Anton Foerster (18784909). Lota 1911 pa je sprejel skrb za oba dela Stanko Premrl, kri je lisit vodiil -do 1. 1945. Vsebinsko se je list ločil v dve dobi: Prodipramriovo in Pne/mriovo. V pirvi je bil bodisi literarno kot glasbeno le 'glasilo Ceciilijamskega 'gibanja. V Premnlovi dobi /pa je dobil odločen pečat po svojem uradniku, posltail je v vsem kvalitetnejši. Tako je po Premnlovi zaslugi prišlo do objave modernejših skladb impresionističnega iin, četudi v /manjši meri, celo ekspresionističnega sloga. List je obenem neprecenljiv vir za vso cerkveno slovensko glasbeno zgodovino zaradi svojih zgodovinskih in miuziikoilo-akiih člamikov; morda še 'bolj za zgodovino slovenske glasbe 20. stoletja in to ne samo cerkvene. Dragotin Cvetko tako označuje to revijo v 3. knjigi svoje Zgodovine glasbene umetnosti na Slovenskem na sitrani 243: »... (OG1.) je zapisal marsikatero zanimivost, iki je dragoceno gradivo za proučevanje slovenske glasbene preteklosti druge polovice iin zlasti zadnjih desetletij 19. stoletja.« Po dolgosti življenja je menda Cerkveni glasbenik četrta najdaljša 'Slovenska publikacija. Če ga primerjamo z ostalimi glasbenimi revijami, je pa daleč najdaljši in presega vse ostale glasbene revije skopaj. Omenjamo le /nekatere: »Novi akordi« (1900-1915) 15 številk; »Zbori« (1925-1935) 10 številk; »Nova Muzika« (1929-1930) 5 številk; »Glasbena zo/ra« (1899-1900 ) 2 številki; »Pevec« (1921-1938) 18 številk. Vse naštete revije znašajo skupino 50 številk. Strokovno pripravljeni glasbeniki v Ljubljani so se odločili za zopetno izdajanje tega lista, ki bo zc/pe/t oživel z istim imenom kar v svojem 69. /letniku. Kot doslej bo prinašal literarni in glasbeni dal. Med drugimi bo v tej številki izšel Merkujev Psalm 116 za mešani zbor. List je namenjen vsem, ki spremljajo glasbeno življenje, predvsem organistom, dirigentom in pevcem. Revijo boste dobili lahko pri podpisanem. Dušan Jakomin Črtice in novele so bile izšle že v predvojnih ljubljanskih listih Mladika, Dom in svet. Obisk, Vigred, Mentor, Mohorjev in Slovenčev koledar. Vseh je 23 in so vsebinsko razdeljene v štiri razdelke. Pisatelj se je rodil na Vrhniki in je pisal že v dijaških latih, še več pa v bogoslovnih. Le tri do sedaj objavljenih črtic so bile napisane potem, ko je bil že posvečen. Njegov umetniški svet je kmečka idila bližnje Dolenjske, ki jo močno prepletajo domače navade kot koledovanje, žag-nanja, prenašanje Marijinega kipa, romanja, odpustki, kmečko življenje in delo... Kunstelj pa zajema v svojo butaro tudi najrazličnejše bedne usode podeželske tragike: slepe, pohabljene, ponesrečence, pijance, izvržke, zapeljane, brezposelne, neljubljene in obupa/ne, od doma zapodeme, zaničevane, bolne itd. Butara mora imeti tudi nekaj bodičja, kot ga je bil Judež nastiljal Jezusu, ki je jezdil na cvetno nedeljo v Jeruzalem. Toda oslica, na kateri je Gospod jahal, je trnje pohodila. Tako je bil nekoč pripovedoval Kunstljev oče, ko je bil pisatelj še majhen. Kunstelj se nam v svojih spisih razodeva kot izrazit krščanski idealist. Umetnosti na ljubo v svojih povestih ne pušča tragičnih koncev. Njegove zgodbe 'najdejo moralno ravnovesje. Zapeljivca dekleta npr. pretepejo domači fantje in ta mora popraviti greh kot ga je storil. Zapeljano dekle namerava končno tudii poročiti. Nekakšen tradicionalen čut slovenske pravičnosti, bi lahko rekli, ki je še danes prisoten. Nekaj 'izvodov »Butare« je prispelo t/udi na upravo Katoliškega glasa, kjer so na voljo po ceni 2.000 lir, vezani po 3.000 lir. IZ ŽIVLJENJA NAŠIM LJUDI „ Butara knjiga pisatelja duhovnika Zaslužna Slovenska kulturna aikoija (Buenos Aires) je 'kot svojo 93. izdajo poklonila slovenski kulturi novo knjigo. Gre za zbirko novel in črtic duhovnika Franceta Kunstlja še iz njegovih bogoslovnih let. Pisatelj je bil ob koncu vojne vrnjen z domobranci s Koroške in mu-čeniško umrl. Uvodno besedo je knjigi napisal Karel Mausar, plodovit zdomski pisatelj. Književni izvedenec Tine Debeljak, verjetno najpomembnejši 'književna kritik, kar jih imamo v zadnjih latih, pa je prispeval obširen in pretresljiv spis o osebnosti Framoeta Kunstlja, s čimer se k/n/jiga uvršča med knjižne dragocenosti. um Hlinim m um Hlinil ................................................................................................................ milimi.....ihihiiiiih.hiihihiiiiiihiihiihhi.im.ihihiim.....................imunim.......................milu..ihiiiiiiiiiihihiii.iihihihi Madžarski škof je prejel palij V ponedeljek 29. marca je sv. oče položil okrog vratu palij novemu madžarskemu nadškofu Laszlu Lokalu. Palij je znamenje nadškofovske oblasiti: to je dolg, bul trak z vtkanimi križci. Nadškofje ga nosijo pri slovesnih mašah. 'Palij je povezam z nelko drugo navado. Na god sv. Neže 21. januarja, darujejo sv. očetu dve jagnjeti. Iz njune volne stkejo potem pa-lije za nadškofe. Kadar dobi movi nadškof palij, ga prejme v znamenje, da bo vernike v zaupani mu /nadškofiji vodil v tesni povezanosti z naslednikom sv. Petra. Ameriški Slovenci so z zadovoljstvom sprejeli vest, da je predsednik italijanske republike Leone na predlog zunanjega ministra odlikoval profesorico dr. Vogrič, ki uči na Lane Mountain College v San Franciscu (Kalifornija) z naslovom »commen-datore« reda zvezde solidarnosti. Diplomo ji je izročil italijanski generalni konzul in opolnomočeni minister Musse. V daljšem nagovoru je poudaril, da je odlikovanka iz Gorice, kjer se stikata dve kulturi, ki naj bi se še naprej medsebojno oplajali in pomagali k srečnejši bodočnosti tamkajšnjih narodov. Ker je dr. Vogričeva učila po zdnji vojni precej let na slovenskih šolah v Gorici, je to odlikovanje brez dvoma toplo priznanje tudi zanje. Klena alelula (Iz Beličičeve knjige »Nekje je luč«) Veter, /ki je nekaj dni itn /noči kot ujet bučail v hribovskih gozdovih na zahodu, se je končno sprostil: za/vihral je nizdal čez rebri in trtja. Drevje /po vrtovih je zaječalo v pišu in lomile so se trhle veje. Največ veselja pa je imel s slamnatimi strehami, 'ki jih je načel že jeseni, pa ga je potem zaustavil sneg. Zdaj je bil tu zaveznik marec. In v /njegovem imenu je preskušal preperelo slamo, ki je kazala doslužene proklj/ice, privzdigoval jo je, mršil, smukal, od/našal... in se ni utrudil. Tomečka je z oteklimi nogami ležala v postelji in poslušala marčni veter: bližani e, hrum, oddaljevanje — val za valom. Hiša je bila prepihana do zadnjega kotička. žvižgalo je okoli južnega vogla, na podstrešju je soplo, ob posebno silovitem sunku so zaječale ška/rnice. Pribita na posteljo, otrpla od hlada, z brezmočnimi /rokami ob sebi je po menjavanju svetlobe vedela, da se preko neba poganjajo krdela jugozahodnih oblakov. Vajena vse razumeti, kar se godii okoli nje, je natanko čutila, kdaj je veter izpulil nov šop Slame. Vsakokrat jo je stisnilo pri srcu in ji je od straha zasta/l dih. »Vse gre nekam proč od mane. O Jezus moj, ali je to konec?« Stenska ura je nizko zvoneče odbila štiri. Tomečka se je usedla in se potipala pod kolan/i. Oteklina se je pod prsti vdajala, kot bi bila ilovnata. Že večkrat so ji noge zatekle. Še vsakič sl je spot opomogla, /najprej prvič: ko ji je Apa prinesel tisti beli prašek, tisiti čudoviti digita-lis, in ga je popila v kupici vode. Zdaj pa je tu sedela vsa onemogla, izčrpana in zapuščena. »Jaz ne moram več naprej. Dokler sem mogla, sem šla. Zdaj pa /ne gire več. Ta svat je pretežek za moje srce. O ti moj Bog, usmili se me, vzemi me k sebi...« Ko se je že mračilo, se je oglasila Grahkovka in se začudila. »Ja kaj ste v postelji, Ka/tka? Pa ni kaj hudega?!« »Obležala sam, sirota, noge imam ko dva panja, ves dan se nisem omrsiila,« je potožila Tomečka. Grahkovka je nekaj časa gledala tisti drobni život v postelji, eno samo nemoč. Potem jo je zapeklo v očeh, odhitela je domov in se vrnila. »Nate, Katka, popijte to in pojejte, da dobite kaj moči!« Veter se je proti večeru unesel, a vse je še dišalo po njem: po apnu lesenih sten, po sajasti slami, po nekem davnem sadju. To noč Tomečka /ni pogrešala svetila 'ko tolikokrat. (»Kako dolgo je luč petrolejke le še spomin? Kdaj je dogorela zadnja sveča?«) Na vzhodnem nebu se je takoj po stemnitvi užgail mesec, rastoč v prvo polovico. Tekle bodo nočne ure, mesec bo potoval po visočini in oblival svet s sanjsko belino. Okrepčana od tistega, kar je prinesla Grahkovka, je Tomečka zatemjala. Ko se je čez čas zbudila in je videla szt/emo v mesečim, je čakala, da se oglasi ura. V popolni tihoti pa je bilo čuti le tiktakanje. Na okencu ob postelji je zatipala rožn/i venec. Razpleta si ga je med prsti, poljubila križec kot edino i/n do konca zvesto Oporo ter se prekrižala. »Verujem v onega samega Boga...« Sredi molitve se je oglasila ura in dolgo bila, Tomečka pa se ni dala zmesti. Ko je odmolila še desetko »ki naj se usmili varnih duš v vicah« ter nekaj dodatnih očanašev, ji je pobitost prešla, na- polnilo jo je milo olajšanje. Vse bi bilo dobro, samo ko ne bi /bilo tistega svinca pod koleni. Kljub temu se je je usmilil spanec. Ni slišala, kako ure že spet . rastejo. Sosede so se naslednje dneve pogosto oglašale. Bilo jim je ja/sno, da je za To-mečikovo vodenico tokrat en sam zdravnik, eno samo zdravilo. Tistega dogore-vanja ni bilo več moč ustaviti. Z Otovca je prišla sestra Meta z neizbrisnimi znamenji taborišča v vedenju in govorjenju: nič več vzravnana, samozavestna in ukazujoča. »Kakšen dan je danes?« je dahnila Tomečka. »Cvetna nedelja, pa še Marijino oznanjenje pov/rh, talko se 'je letos namerilo. Kar mirna bodi, Katka, nič ne skrbi, nič se ne boj, ti bom že jaz stregla... malo pa tudi kaka druga.« »Kmalu me boste odnesli k svetemu Jerneju...« JOŽE CUKALE DJ ; CUKALE DJ • 4 4 Zmagoslavje v Kaurapukurju rlSma nebralcev Bil je nepridiprav prve vrišite, zmeraj zapleten v kakšno pustolovščino, da ne rečem hudobijo; do' vratu zakopan v nemogoče ideje, pa še posebno nadarjen ni bil. »Ne vem, zakaj me je Bog hotel tako blizu sebe,« so vpraševale velike oči mladega diakona, a mu ni bilo dosti do odgovora. Kar usipalo ise je iz njega: »Hudo rad sem kradel. Tam v ragha-purski šoli, ki jo je postavil misijonar Poderžaj, sem organiziral pobeg celega oddelka. To je bil protest. Hrane je bilo sicer dovolj, a mi študentje bi radi spet enkrat rib in rakov. Kaj pa ve balckožrai in belo oblečena pater, ikaj nam je pomenilo steči od časa do časa bos skozi džunglo in poslušati klic velike rake, na kateri se pozibavajo salti in donga in podobne ribiške ladjice, v katerih jadra se upira veter.« Pomežiknil mi je in se nasmehnil in v jutranje sonce se je zaiskrilo dvoje vrst belih zob. Abani Sotfkar je bil študent. Po očeto- vi smrti se je zresnil in živo občutil moč svojega dragega »babu« v sebi. Za igre ni več maral, pač pa je po ure bil za harmonijem in igral. Mislim, da je bil njegov stari oče nake vrste »bauli« ali -potujoči pevec. Hodil in igral je po festivalih, to se pravi, pred božičem je prepeval stare hindujske himne in ljudske popevke, za božič pa kot veren kristjan po krščanskih družinah. Takrat je imel Abani že nekaj pesmic v žepu, ki jih je sam »komponiral, a to je bil le začetek njegovega ustvarjanja. Škof mu je uslišal željo in ga sprejel ter ga poslal najprej v semenišče v Lucik-now, na indijski sever, da se izpopolni v angleščini. Lucknovv je ano drobnih, a učinkovitih krščanskih središč, kjer plamen evangelija precej močno Žani poleg brezštevilnih plamenčkov po templjih. Prižgali so tiste baklje kristjani iz bengalskega Bandela, ki jih je Džanhir Kan obsodil, da morajo peš v nekaj tisoč kilometrov oddaljeni Dolini. To je bilo v 17. stoletju, ko je bila portugalska posadka Pregažena po mohamedanskih konjenikih, bi jih je bilo »Iko listja in trave«. Večina kristjanov je umrla na potu. Luoknow je bila ena zadnjih postaj križevega pota. Filozofijo in teologijo je naše fare list Abani Sonkar pričel v Barrackpurju, v kolegiju »Jutranja Zvezda«. Kadar je dobil dovoljenje, je rad prihitel k nam. Par-brat mi je zaupal, da bi rad natisnil svoje prvence. Njegove zalo pevne kompozicije so medtem že prepevali cerkveni ebori in zborčki; česar niso zmogli preiz- kušeni katehisti-pevovodje, se je posrečilo Abaniju. Našel je pot v duše svoje Bengalije in začel preprosto, od srca: ... džekane bhalobaša, sekane bhogoban, bhogoban bhalobaša. Kadar se k bratu skloniš v ljubezni, se Bog skloni k tebi... Pravo bogastvo čustev na krilih bengalske melodije, prežete z vero. Svojo prvo kompozicijo je dalno založil s pomočjo slovenskih misijonskih prispevkov. Zdaj uporablja ročni harmonij, h kateremu bodo prispevali misijonski Toronto, Gorica in Trst. Nadškof je želel, da hi bilo Abandjevo posvečenje v njegovi domači fari. Zakaj ne bi pripravili slavja v bengalskem slogu, pod palmami? Nimamo še elektrike, ne kinodvoran, še manj televizorjev, a posvečenje in nova maša sta prebudila naše ljudi, kot zbudijo sokovi pomladnega vetriča »boišak«, da zaori krištočura v ognjenem cvetu. Abani je prišel in potrkal v župnišču na vrata, ki so bila zanj široko odprta ravno mesec pred zadnjim božičem. Praznik Brezmadežne je bil določen za slavje. Mukul, Krištof, Sambhu in Sušil so organizirali delo po fari ter s sodelovanjem naših sester umetniško zamišljen in programu ustrezajoč paviljon na igrišču naše srednje šole. Sonce se je prikazalo na vzhodnih robovih Bengalije, svetlo umito, ker se je pač okopalo v burmanskem morju in osvetlilo išamijand-paviljon in ljudi, M so prihiteli od vsepovsod: iz Demšarjevega Karija, Gabričevega Bašamtija, iz raghab-purskih ter nerapajskih strani. Trideset duhovnikov je spremljalo nadškofa in Abanija k oltarju ob zvokih bobnov, cimbal in piščali iz bambusa. Šest deklet je zatrobilo po stari indijski navadi v školjke, druga šestorica je z dišečimi palčkami in cvetjem obredno zazdela Pastirju blagoslovilo dobrodošlico. Iz Tagorejevega Šamtiniketama je prihitel Vižaj, da initonira prvo obredno pesem ob pomoči univerzitetnega profesorja patra Antaina DJ. K škofu je pristopil naš kandidat in obljubil pokorščino Cerkvi in službo Bogu brez omejitve. Sredi množice ležeč na tleh je novomašnik molil z božjim ljudstvom, ki je s solzami v očeh rotilo svetnike, naj stoje ob strani mlademu Bengalcu ob vstopu med vrste misijonarjev. Molk je legal nad vse, tudi med najmlajše, ko smo taisti trenutek vsi živo občutili pričujočnost Duha, Kalkutski nadpastir je razprostrl roke nad glavo posvečanca in molil tk Sv. Duhu. Abani je razumel, da je zdaj prejel polnost službe. Prihajali so ljudje k ofru in ga obdarovali, naposled mu je mati prinesla duhovniška oblačila. To je bil morda najbolj ganljiv trenutek obreda, nakar mu je mati obrisala maziljene roke in shranila rutico v svoj sairi. Nasmejani Abani ob koncu svoje prve daritve, ožarjen od sreče, na praznik Brezmadežne 8. decembra 1975. Ob njem misijonar Jože Cukale, pisec tega članka Presrečna mati sprejema iz sinovih rok prvi duhovniški blagoslov Naši ljudje še nikdar niso bili priča mašmiškemu posvečenju. Protestantski bratje so začudeno, v globokem ganotju sledili molitvam in liturgičnemu bogastvu obredov. »Ali nismo imeli nakoč teih lepot skupno?«, me je resnih oči vpraševal protestantski katahiist. »Danes je kakor božič,« so ljudje vzklikali po končani maši in po blagoslovu, ki sta ga skupno dajala nadškof in novo-mašniik. »Le kako ste mogli vse tako brezhibno organizirati?« so me vpraševali gostje, ki so prišli na zakusko — med njimi petdeset semeniščnikov dz Barrackpurja. »Vprašajte naše sestre, stopite k patru Englebertu, ki je vodil obrede in prisluhnite našim pevcem tor ‘ne pozabite, da so naši fantje žrtvovali dneve in noči. Njihovo je bilo delo, njihov tudi uspeh, Bog pa je blagoslavljal duh farnega sodelovanja. Jaz sem bil zraven le za korajžo.« Vsi čutimo, da je ta lepa slovesnost zaorala brazde v srca vsah pričujočih, celo globlje kakor misijon. Trije fantje — listi naših palm — se že pripravljajo na dan, ko dvignejo Kristusov kelih nad Bengalijo. Pomagajte mladi bengalski Cerkvi, kakor vas navdihuje Duh Gospodov! Pismo dr. Zalokarja (Dalo, 3. 4.1976) Delo poroča 24.3.19T6 o belogardističnem pisanju Katoliškega glasu, ki izhaja v Gorici. V njem je bilo več člankov, ki pomenijo napad na Jugoslavijo. Nekoga, ki se zanima za razvoj in bodočnost zamejskih Slovencev, zadeva ne more pustiti neprizadetega. Kajti dobro za zamejstvo je v veliki meri odvisno od tesnega sodelovanja z matično domovino. Pisanje v Katoliškem glasu pa zabija klin med prizadevanji to in onstran meje. Vrh tega ga zabija tudi med zamejce same, čeprav vemo, kako jim je potrebna enotnost; končno pa loči med seboj tudi katoličane. Prav v Gorici poznam nekaj katoliških intelektualcev, o katerih sem prepričan, da se s takim pisanjem ne strinjajo in upam, da ga bodo tudi sami obsodili in preprečili. Na tak način je postal Katoliški glas velika nevarnost za naše ljudi v zamejstvu, ko je dal svoje strani na razpolago emigrantskim hotenjem. Razlog za nevarnost pa ni le v tem, da zabija klin. Še huje je, da s svojim pisanjem nadaljuje pisanje v kakem medvojnem Slovencu ali Slovenskem domu. Nadaljuje torej tam, kjer so belogardisti morali nehati leta 1945. Že takrat njihovo delo ni bilo drugega kot nož v hrbet našemu človeku. Postali so navadno orodje fašizma in nacizma. Pisanje v Katoliškem glasu kaže, da danes ne mislijo drugače. Zopet iščejo zaveznike, ne da bi jim bil mar pouk zgodovine, ki je vedno zno\>a pokazal, da jih ti zavezniki izrabljajo za svoje cilje in jim življenje Slovencev in drugih Jugoslovanov ni nič mar. Ti zavezniki so jih tako zdaj kot v preteklosti kosali, npr. na kakih mirovnih konferencah. To bi storili zopet, če bi ustrezalo njihovi veliki politiki. Iskati v tuji politiki pomoč, je miselnost, ki ji ne kaže ponovno nasedati, saj je že nekoč pripravila dovolj zla. Ta nečedna igra meče senco na svetla dejanja primorskih duhovnikov v času fašistične Italije in ne pomeni drugega kot izdajo tudi njihovega dela. Ob tej priliki naj omenim, da sem v zadnjih letih zelo jasno, javno in v pismu vabil in opominjal ljubljansko ttadškofijo, da se distancira od svojih predhodnikov, ki so med vojno sodelovali z okupatorjem in zapravili ugled Cerkve. Zal opominov niso poslušali, čeprav so podobni nasveti prihajali tudi od nekaterih duhovnikov. V zadevi Katoliškega glasu imajo ponovno priložnost, da se distancirajo od enega in drugega, se pravi od belogardizma med vojno in neobelogardizma, ki hoče zasejati razdor v vrstah zamejcev. Gospodom, ki govorijo latinsko, bi na koncu rad dal še en nasvet, ki sodi k dobri vzgoji: Kdor živi v okviru tuje države, naj o svoji domovini upošteva rek: De patria nihil nisi bene. prim. dr. Jurij Zalokar, Begunje Dragi g. doktor! Nekoliko nas je iznanadilo Vaše pismo v Delu dne 3. aprila in v Primorskem dnevniku dne 6. aprila. Kot izobražen in dobro vzgojen mož bi to pismo lahko poslali tudi na Katoliški glas, saj o njem pišete. V zapadnem svetu smo namreč vajeni na talka pisma uredništvu, ki jih naši časopisi tudi objavljajo. Vidi se, da živite v drugačnem svetu. To ise pozna tuidi iz celotnega tona in vsebine Vašega pisma. Ce bi zaveli v pluralistični družbi, bi takega pisma gotovo ne napisali. Talko pa ste vajeni, da vaiše časopisje poje le enoglasno in se vam zato zdi visako večglasno petje že nevarnost za zbor. V va- šem primeru nevarnost za zamejce. Mi smo pa prepričani, da je prav raznolikost oziroma pluralizem mnenj, pogledov, dela za slovansko skupnost v zamejstvu vir življenjske sile in odpornosti. Prepričani smo, da bi tisti dan, ko bi vsi zamejski Slovenci pelli le enoglasno po taktu PCI in PSI, bil tudi konec njihove narodne identitete. Po slovensko hi morda še nekaj časa govorili, slovanski pa ne bi čutili več. V tem .prepričanju nas potrjujejo dogodki iz lata 1948/49. Ali si to želite? Iz pluralizma mnenj in 'pogledov, M je naraven v zapadmi demokratični družbi, izhaja tudi različnost pogledov na stvarnost v domovini in