Nastopi Drame SNG zunaj Slovenije Utrinki in osebni spomini na uveljavitev Drame SNG in na njen prodor v svet Lepo, pa tudi nadvse težko in odgovorno je, z živo besedo, ki jo govori slabih dva milijona ljudi, posredovati tujim gledalcem strasti in ideje, ki se prepletajo in spopadajo v tragedijah, komedijah, farsah in tako naprej ... To posredovanje ni tako učinkovito kakor muzika, slikarstvo in kiparstvo, ali pa ples, ki učinkujejo neposredno. To ni športno ribištvo, to niso moto krosi, to ni žogobrc vseh vrst — vse, kar razvnema hvaležne množice. Mislim, da je prav, če ob prazniku gledališkega snovanja pregledamo pot, ki jo je Drama Slovenskega narodnega gledališča prehodila s svojimi nastopi zunaj slovenskega območja. Ni moj namen, kritično razčleniti in obdelati to nastopanje, pač pa zapisati nastope ter obuditi dogodke, ki sem jim bil sam priča. Morda bodo te bežne misli služile kdaj znanstvenemu raziskovalcu in zgodovinarju kot pripomoček za temeljit pregled važnega poglavja naše gledališke kulture. V dvoje razdobij mislim razdeliti svoja prizadevanja: I. v dobo med prvo in drugo svetovno vojno, II. od osvoboditve 1945 do 1960. I Kranjski deželni odbor je v letu 1913 spremenil Deželno gledališče (današnjo Opero) v kinodvorano. Slovensko gledališče bi v tem času popolnoma zamrlo, če ne bi majhna skupina igralcev (Mira Danilova, B. Peček, R. Železnik) pod vodstvom Antona Danila ustanovila »Malo gledališče«, ki je nekaj časa igralo v dvorani ljubljanskega Mestnega doma — v sedanjem Šentjakobskem gledališču. V Ljubljani bi igral samo nemški »Kaiser-FranzJoseph Jubilaumstheater« — današnja Drama. Ta gledališka hiša je bila dozidana 1911 in je s Schul-vereinom služila objestni germanizaciji. V njej sta nemški garnizon in nemška meščanska gospoda, pomešana s slovensko purgarijo, gledala igre v nemščini in operete. Z majniško deklaracijo jugoslovanskih poslancev v parlamentu na Dunaju 1917, ki je vznemirila pretežni del slovenskih ljudi, se je močno razraslo tudi gibanje za osvoboditev Cehov, Slovakov, Poljakov, Hrvatov in Slovencev, za razkroj avstro-ogrske monarhije in za ustanovitev svojih samostojnih državnih tvorb. V duhu tega gibanja je Ivan Cankar nastopil s svojimi znamenitimi predavanji »Očiščenje in pomlajenje« ter »Slovenci in Jugoslovani«, Oton Župančič pa je zapel »Našo besedo« (J. E. Kreku) in »Naše pismo«. V takem vzdušju se začenjajo tudi priprave za oživljeno slovensko gledališče, ki jih je vodil Slovenski gledališki konzorcij. Ob koncu vojne in ob prevratu 1918, ko so se po ljubljanskih travnikih vse do Zaloga še vlačile sestradane in onemogle trope konj in vojaških mul, je bila 29. septembra 1918 spet prva predstava v Deželnem gledališču: Finžgarjev »Divji lovec«. Z delom je začela Drama, Opera z baletom in opereto. Zaradi narodnih demonstracij je nemška gledališka hiša prešla v Dramo SNG, prva slovenska predstava je bila 6. februarja 1919: Jurčičev »Tugomer«. Ko je bila 1. decembra 1918 ustanovljena Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, je kmalu sledilo podržavljenje gledališč v Beogradu, Zagrebu in v Ljubljani. Za ljubljansko gledališče se je to podržavljenje izvršilo 26. julija 1920 ob navzočnosti zastopnika ministra za prosveto, takratnega intendanta Srbskega narodnega pozorišta v Beogradu, politika in kasnejšega ministra Milana Grola. Za prvega upravnika je bil imenovan prof. Friderik Juvančič. Po prevratu se je na vseh področjih začelo vneto slovensko prizadevanje v novih okoliščinah in v novih zapletih. Zdaj ni bil več Dunaj in njegovo cesarstvo politično središče, pač pa je bil to Beograd, prej prestolnica male kraljevine Srbije. Na vseh stezah nove smeri, nova upanja, nove stiske, nova iskanja. Po istem zakonu se je upravljalo Srbsko narodno pozorište v Beogradu, Hrvatsko narodno kazalište v Zagrebu in Slovensko narodno gledališče v Ljubljani. Zdaj se začenjajo tudi prvi organizacijski in umetniški stiki teh gledališč; posvetovanja, spoznavanja, soglasja in nesoglasja, skratka umetniške in finančne težave in bridkosti in radosti, ki so bile na raznih stopnjah razvoja značilne vse do okupacije 1941. Sestav prvega dramskega ansambla je bil pester. V družbi s slovenskimi so delali tudi češki, hrvaški in ruski igralci in režiserji. Ruski člani so po revoluciji prišli v Evropo, na Balkan, pa tudi k nam. Z njihovo kulturno in gledališko tradicijo in z znanjem so vnašali v našo mlado gledališko tvornost skušnje in način dela, s kakršnim so prispevali k rasti in, lahko rečemo, k evropeizaciji slovenskega gledališča. To sodelovanje včasih res ni bilo brez trenj in nasprotij v gledališču in v njegovem iskanju, toda to je poglavje zase. Recimo, meni mlademu dijaku, ki sem z dijaškega stojišča gledal predstave, ni bilo všeč in ne razumljivo, ko sem poslušal redne predstave, pri katerih so včasih glavni igralci govorili po rusko, manjše vloge pa po slovensko. V prizadevanju za našo gledališko obliko je stanovska organizacija igralcev poskrbela za šolanje mladih gledališčnikov. Njen Mestni odbor Udruženja gledaliških igralcev v Ljubljani je ustanovil pod pokroviteljstvom Njegovega Veličanstva - kralja Aleksandra I. dramatično šolo. Trajala je dve leti: sezono 1922/23 in 1923/24. Predavatelji so bili: Oton Župančič in Julij Betetto za fonetiko, dr. France Koblar in dr. Adolf Robida za literarno zgodovino, Osip Sest, Fran Lipah in Rado Železnik za dramsko igro in deklamacijo; O. Sest in Fr. Koblar tudi za teorijo gledališke umetnosti, arhitekt Rado Kregar in slikar Ivan Vavpotič za slog in inscenacijo. — Kot študent te Dramatične šole sem bil ob koncu I. letnika in po maturi vključen v delo ljubljanske Drame kot igralec. Se mlad začetnik sem v juniju 1925 nastopil izven Slovenije. Zagreb. Ansambel ljubljanske Drame, ne Drama uradno, je prvič nastopil v Zagrebu na kongresu Udruženja gledaliških igralcev, ki je imelo samostojne odbore v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu in je vsako drugo leto imelo svoj kongres. V okviru teh kongresov so nastopali ansambli raznih gledališč in tako je na kongresu 1920. v juniju mesecu nastopil ansambel Drame s svojo redno predstavo Cankarjevih »Hlapcev« v Sestovi režiji. Zaradi uspeha se je ta nastop jeseni ponovil. Do pravega, uradnega gostovanja v Zagrebu pa je prišlo šele v letu 1949. Beograd. Prvi nastop v državnem središču je bil 15., 16. in 17. junija 1925. Organiziralo ga je Ministrstvo za prosveto v Beogradu in nastopili smo z Zupančičevo »Veroniko Deseniško« (rež. Sest), s Cankarjevim »Pohujšanjem« (rež. Sest) in z Golarjevo »Vdovo Rošlinko« (rež. Fr. lipah). Odgovorne in velike priprave v vsej Drami! Prvo gostovanje slovenskega ansambla izven Slovenije, prvi nastop Državnega gledališča v novi prestolnici! Tehtali smo, kako bodo razumeli naš jezik, kako nas bodo sprejeli, kakšna je publika, kakšna je prestolnica. To so bili predmeti dnevnih razgovorov, ki so vključevali vse člane nekaj tednov. — Nočni brzovlak s spalniki in z zelo dolgo vožnjo, med katero smo nekajkrat obstali v zamegleni ravnici, med mogočnimi hrastovimi gozdovi Slavonije, v katerih so cigani kurili ogenj. V dopoldanskih urah se je številen ansambel z Župančičem in Milanom Pugljem pripeljal skozi Zemun in čez Savski most v Beograd. Po protokolu, pa tudi sicer res topel sprejem na postaji, stiski rok, bratski poljubi z beograjskimi gledališčniki. Sli smo peš s kolodvora v Narodno pozorište na Kralja Milana trgu in v hotele. Številne majhne pritlične hišice zraven visokih palač, ozke ulice so bile značilnost in prvi vtis. Beograd je bil še ves v provincialnih okvirih male prestolnice s fijakarji in s kaldrmo, 0 kateri je pisal že dr. Ivan Tavčar, z leseno Narodno skupščino, s starim in novim dvorom, s Topčiderom in s Košutnjakom in s Kalemegdanom, ki se kot hrbet zajeda med Savo in Donavo na prehodu Evrope na Balkan. V Narodnem pozorištu smo igrali Veroniko in Pohujšanje. Velik krožni oder z mostom za razsvetljavo in s portalnimi reflektorji je napravil vtis name. Manj dvorana v rdečem baržunu s tremi nadstropji in z ložami ter s stranskimi par-ternimi ložami, kakor tudi z nekam nelepimi svetilkami po avditoriju. Rošlinko smo igrali popoldne v Maneži, v leseni gledališki baraki za Oficirskim domom na Vračarju. Tu je danes novo sezidano Jugoslovansko dramsko pozorište na Maršala Tita 50. V Narodnem pozorištu pozdravni govor, topel aplavz, maloštevilna publika. V Maneži pri Rošlinki še manj publike, pa še ta si je med predstavo gasila žejo z bozo in s pivom. Prijetni in zanimivi vtisi, obvezen banket, prisrčno zanimanje srbskih tovarišev za naše delo in za naše življenje, stiski rok z mnogimi v gostilni pri »Treh šeširih«. Res, gledališka poznanstva in zveze, ki so v številnih primerih držale do razpada Jugoslavije 1941 in še potem. Afirmacija? Da: Politika z dne 18. 5. 1925 (Z. Miličevič) piše med drugim: ». . . To je prvi put, da Ljubljansko Pozorište dolazi u Beograd. Prvi put, da ova visoka prosvetna, kulturha i umetniška institucija potraži gostoprimstva u bratskom Beogradu. I prvi put, da Beograd, širokogrud in prijateljski čak 1 za one, koji nisu prijatelji, ostane nemogučno ravnodušan in krajnje nehatan. Svega tri pretstave Ljubljanskog Pozorišta, jedno brzo i kratko gostovanje od dva dana, beogradska publika je smatrala, da može ignorisati, da može pro- I ocTOBa&e j£»y6ji»aEicf K-utoV. o JfcEž iti--- SiB. 3.446. i lI Zaključni račun gostovanja llpBmiyr no^ocMo! üpami.VT «!>1)ik-mo ñu enojo; mvtn»ciy /Iomohmmm. Upe xeau iit t\\m y T|~-i n iVpmi.v . . . C«;i:< ii.im . !>• JlilK <' •<o;(:i o1iu«|Hl.la lipala lil 11 poeTp ilioj 11 iioiipajUMH. I -.JH je .-na nauiít, K«ja .'r«ii«>|>n imi.’aat u KOjiíj e.Mo ettji iiaiiui. lio roj AOVOlO! ......MI* TU .ai,VI. {».»lll I! lfi>(;¡¡;<-'nt ü.üll«' : r/>in¡»j»í, Ti) je. una» muiier» roeronaii.a. ll<>>;;i.«mi xoIjcmo mi--:smiu<>, it xoheMu yiimi a n;i í?«*', j,*p oiuiMo. a a .»•. *H|wf;oM I(»í)0;Uiom yMeiiiui.y npnu u mijiiiiif!« nii;->.ni ii,i.j;i>,t yj-|o:.»H»h<*Mo Ma<\ •ivhóMo Mani,v aan... pin. • iji.ujmp.hiM.. m<-■'»oje .lyill** lia \l l,l| ll:ll|.ije||,,j I.piu.y _iyilal.il. iMyUlnbrjm : tutu HftM uiei.vjy .laropoui opea, y a.mi, mi.i h»m »per;<,tne i aíyOope iiuaoiui A.ipnje, mru m»M pa lorcj.iiiaijy Íni-Mi* iiínio«;:ua, : Cpew, C.'iiuiOHnjii, Mo,inri,iiimi u »in.’Hn.t OojnuMa no ,¡-• n..i '.Oaan .'lyniiBrt, h«i: ;io Oxpu.ia n ;j«»m iiaoim/so. '* Mu lo’Te yooaitath uar, mu Itue* lípuMnyT imb’K'Mo' Haiiitt «y pija uyin. ¡-•ap»«»«- ¡- . >un,. ; avila ítaaaiM» o fw«*.’i.a. Jep na ii«\'i< m {,.• h.jm tu ry < jarn n¡. ju>-¡■yil«'-, Ih-li.V.h» e.jMo Itauie «•Vil».. . vnii- ,. r.u ■ M.-'M;- a yje.iHiM'tie ;i0M0itmie. .Mil er.to II*.|!1I M»um - Mu ilam. , , V))<>aiaiM<> . .. «=n.,r<» uvrn una i pn iitMi yM* ni-» rn. . ■ . ,.lt s n- riiM a;ap..si, I «polio. I|o;;||MU1.e|(|i‘ |,p„|. ¡Mol. .•<},• Caóna'dan y ho/ihhh cBeTo-(|)JIOpHjaHCKOj. •l'a(«‘.'i y Tpu 'mlin. HanMi'fló Jlinin Ihnieap. l*eJK«n?p: <>«’»11 liliM-r, Kfimmiif) Kofiafi. entumí Itrrrap . . •l*i« -trtUMMT)» Milpa .t.»int im. /Kvinitt 2Cyu«HJt Mr.iwvi**«« i'i.-¡«.»tmiK-ii ;if*Hii|>Ka ..... .lyimm*Bji ih.cuMimipHuo . . . lU»a» 'lyiwiiimui v,niTtt lilBiiauroj ■ 11Í11 *4 X . illlTtip M.VJTf.I. ■ Tfimutah >!•*«» lt|ti:W»M>8K ,>tV.UI m uitnc . . . If.VTHMR ..... Cii» H« » t>ti «n' Kp-1 k . 1* •Itlfll» V .1--.111»» «- v*T.a noaMiHCKOr X» « ^LL.na4 >'pe«»» (*; jipar. M V r... Ct--«*. Ha*«*»*«»*, > << UJ*í.»ii«»». »*«««*, «*» -.4 ■ * «WK*'"» 11 Í.V«K» < ■ »*,).♦>» T»*»ít*: rií«t»<****r »r»fí' «• . « »- l«t» 1 BI-OJ I. UJABAU. 17 a 1$ JAHVAP i ^3! rOU 41 C1BEHAHKH YMETHHIIH UPZKfl »ÍH&EAHXOr FIIÜHHKá“ 0032MBJ>U7 HbB¿UH OOSPHHjE • UÍ4BIU JE ONO C8ETO TÍO HA HOME CE HAJASE OrPOMH* «PTBEHIIU« AOMOBNHE. SJArOCAOBAEHI MTHEHIHKOM HPBAY 8AUIE BPAüE' HAH4E f. MH/AH CKfEIHUJEH, PEfHÜCEP ATíAAHCKE APAME. >*»* «M* **BK £*e*J«X«K 6*- *»« te «uní jMMy.‘i»>fe»>««.T9K apa* «»<¿.-»0 (« (<, wm\a8t *tt» »«frnu» >!l«'4U « e»CTn»< ywiiwiii tattotun p**tt >* .**i*;,t «*t . 0>i mi» omuf hy6.haua. tcpaj.'M ja tt yapa.— H trapea tora üito ca* y Jbvó.iaiw npn npc«a-ay nuca* nponycTKo nptuKKy na ce weaa-fee* ca «acunu «eroaubH» fórmica kojh cy H3C .n TítHKHX jy«cnMx ».era nnxoa»*« h na me* rpaay npyaaijw yeten* ü'ík« ceacau*-je oajoehe w HajMKCiKic »pete. Bojío ca* «x Btia«* m 3<5ar h»mxo*k y*c*T80crH, m 36or itíttsoBí Mose^Hoent h sajía« saje*«»? «»je: H3 fifarcKMx o63»pa kojh cy uyiciH HSH9ÍI CfiCra. O, kojhko paaocrH y cacramtyf Kao aa cuo »a Ca«n «paj Maiuapotea«#' Hhe-tí ce bc itpHMíhyJe aa cmo Tese roa fresara M3Bopa. Cayaa je *?juu»ko, cae ¡ñ jeaito, cuyas je oj»ü5kbs! y «p8»CK0*« raeaa/mtü-ry y /by&KMH ce HajsHwe occha. y mero-8«m «yaoapKMa aprna Syroc.ioaeER.KO pxiio-aoaceH*. ,V vuerntMK.Hu pasroeopwjta ooj-jeattaKO ce uOMHffay hmpiío cbhx eamsx t»-lopauisax ayropa- Minuta ce «e paja«* y-fe CaQBCKa« oa Cp&ttta, ítan Xpaus. Hoa-jeasaicn ce npm o Hyut«hy « foaapy BcrOKnhy h UsHtcapy. y para ue«,y iyrccao-BencHi .osooHm.se ymrt-o:m Jhyú^m npeaxoai». ti» npecrowH'oio} cae«» muí aac-ui tuoa* t} *jeaa« caose^ara*« «o»««, «o* je H^poaao i'acjsjiB¡ü*«e y .byóaaw* «a caoj penepteap «aíiH3i.totie«ot»tRO «eJacprt-CKMt »«caca 3jp «h e«poííck« an»i«*jt»Se y.vtor U.twapa b-, hm ».»Kp»]y «spcqwieM-tjt.v «mvi: ap^seyo* ”-c»Op»'mry Jyrca»-h’A'.' Hsp.-ra^y, «a;whs Oo«e«aHKS <5*«i MU3 tta «íeay «e amo hajachcr nec»w«;a C*o-BeHarati-, wf'O oAYíAK-H-b.-BOí Jy roca osea* ko-ja >tí«* .tíTU'MHn; tcaiuí vwer»»r«or y|e-t. ^a cwii Caoacaaap. Xpwm m Cp6a Taj crap« roenoa««. boj» h*« o paso, jecre Oto« Hvyf!3«’inh. y xpawy Taas^“ .VffiMtítxe, «poo ko-jy itao H3*»«p*«a ctpy.B nrripee r.>.rae raasc jy-rocaoseBcr«., «atóse ca» escura ese na toe ctpwiue. CbJt cy p.í. :jo^c»v ti . «.a cac*í«a< yfno»ena*3. fha» «o ita r.tuvr aa km oo-aaaH* fíMTáfw. liliKü un t i t »ivik-.ru y LUamm n ófcuAUHíi? flptictajy h caroso-pH ceaHwy. \ejtm m Ú^smna. *tipan Jama. .Cae, o.-tyjítTü k «a C»b*. MMeT wa iep h roc<»o^Kua r 'aaa íl wosBh, K3|a hj í, je Hcnpatt'^a y KaeruK h naatíRAt aa »pe»? H.afer o.; - KmuJ KpW .MVO ' « íj, |yH3SRK ÜiaSaa y c/»as»toj i. ;<.< «h»s ca» utta mm ce ppysKMaa «a v iooms« lila- 6au m iberOBor aaesAeonTOí' rpa.TOtí.; i''«*tHí»•;«*«w '.p;T- C«e Kp*H * Mií.mh CrpóuHtum' . jo «a w» s<-r>6.fcea ckm b «ko «a »e .< fea - »« nyr *oc* y Jarp-i »; »»• ^ «*«. «* Sxa ie*-] fe t'i6r,r •« 3 ' Cato tifi&wtd ;:yr UIa -4a. ,v. /f: . » (.«„ epue asKrpa«o y epeh- taa je iy«o ksko oko tura fi«]y to«mr« oayaje«.wia epua Cpóa « ’>ioc*«o»eH je y m«hw üohocho y«' a«raq f-tasv « vnpooHtty «eny 6yflyh#»ocT Maote ora- ''iMHe. JeAsa tena» aa no«o«o no-ccrpMj ojo cuero x«o rae ce Eiaaaae orpe»«-He- wprttemtuK ao*oBKHe. C,rar<>c«oi»e«H wy-*(eMKH>ío>if Kpt-vy «ame ópahe * t ÜJ*‘ MOCy t.1.5! x <» 5 »* C-í.-:;** ««.3 UCCIE: ll -OKH J KOjK >u > ;> y apytaiuy K>.j«.í Cp-ickb* (.'■ r.tpa y IL’a.aty, Míeroat* apyuírBeMe. cp< repuje tite »je*., «airapwor m nOAprnOBaH.:.»: (,jaa cec rapa Ct «rasa ra «o6po 6trt orauó.i.a-, H iraeja KyO uj'Xi'3 y nojaj c .r y uta MC,'KruoM óai i-pocae cecrpe, m ere «»* yriop * ¿JfiJíj Uftamuu .Kirtu ja? y Uis;; bttao mn*c**e «eno; rocroa,y5«HC< r cp¡ < k cecrapa. OHHucee dptit t* rpaaoBaseaHKK^,. hwítcrKo rp:.fes»cr»(> iccje je :,i IH u « . ^ my««c kííjk jyrac«im'«ate ,a»v 1 etc ti lUanay? Cíi í5««jkk,¿í W y toj CMM-:j>OH Hao tana « t P83HHHH« «CpJáara» too«» «a :*r.j Ca«’. Kí«s cy ato»e«cjte ti t y iíc'/«,.uH¡»0M Mopy «pe¡Ke jyi caree?# í «p»h«c üpe»a jyuaeiti <<•?« CMO .Oavwe» » jota <»t och« (t* -,f*4* ¡yrtxv, ,H 30 Ct;OiM¡jt- • Kranjski komedijanti j KOMEDIJA X TRKU DEJANJIH. KI ZADEVA LINHARTA IV »fl.DVOUl MK KO. l*M>'t>aP>r m*, srdi, Fr»«/ firHs't. dr. Brnltui Ktefl Gostovanje v Celovcu (1952) Časopisno poročilo o gostovanju v Celovcu F" Vi-iri i in I'ri mostu m v Celovcu so sc podali igralci v - kjer sta jih sprejeli gostilna gostoljubna Černičeva hiša. Ko se je zdanilo, je obetala jutranja zarja lep in krasen dan. '¿x v zgodnjih jutranjih urah ;e bilo okoli celovškega Mestnega gledališča nenavadno živ ahno. Delavci iu tehnično «sobic- SNG je pripravljalo ¡tečnarijo in tudi oder za pevski koncert je zrasel hitro v kratkih urah, tla se je lahko še vršila generalka pevcev, ki so se prvič znašli v skupnem zboru in šteli skupno okoli 200 oseb, "’red gledališčem pa je čakala nestrpno ne-ledna množica obiskovalcev, ki so prišli krajev naše Slovenske Koroške Pliberka tki Zahoruca, otl vasi ob vznožju Kara-\uiik ih) visokih Kostanj. Meti odlit ni mi gosti vi prireditvi prisostvoval legaeijski svetnik Mitja Vrbnjak s člani Urada za zvezo FLRJ \ Celovtu soproga deželnega glavarja ga. kna \Vedem g celovški župan g. Grah kulturni re- 1 Prizadevanja za gostovanje ljubljanske Drame, Opere ali vsaj baleta v Trstu So tekla vse od leta 1946. Upravičeno smo zahtevali nastope ali v gledališču Verdi ali v gledališču Politeama Rossetti, kjer je med obema vojnama naša Opera že gostovala. Prizadevanja za ta gostovanja niso uspela. Šele v septembru 1952 je zavezniška vojaška uprava, ki je takrat gospodovala v Trstu, privolila v napoluradni nastop naše Drame s Shawovim Pyg-malionom, in to ne v gledališču temveč v Avditoriju. Avditorij je bil pred vojno dom tržaškega fašija, s precej veliko amfite-atralno dvorano in dovolj velikim odrom. Prostori so služili zborovanjem, manifestacijam in zarotam tržaške fašistične miselnosti. V tem Avditoriju je dobilo SNG za STO od časa do časa — večinoma po velikih težavah — prostor za svoje predstave v središču Trsta, medtem ko je imelo svojo upravo in poskusno dvorano v Via San Vito 17. Prav v tem Avditoriju je Drama uradno gostovala 15. 5. 1954 z Linhartovim Matičkom (rež. Molka) in s Hlapci. Stopnjevana odgovornost in nestrpna skrb, da upravičimo pričakovanja naših ljudi v Trstu kakor tudi težave, ki so jih ljubeznivi tržaški organizatorji imeli, da so omogočili ta naša gostovanja, je vodila vse naše priprave in tudi samo pot. Z avtobusom in s kamioni čez Kras, Sežano in čez carino na Opčine v sam Trst in v Avditorij. Vstop vanj smo imeli s posebno poimensko propustni co po kontroliranem seznamu. V Avditoriju je bil sedež angleške vojaške uprave in tržaške policije. Z največjim naporom smo postavili sceno. Garderoba za igralce, prostor za rekvizite in kostume je bil za številne sodelujoče vse premajhen. Dobesedno smo se prerivali, stopali drug drugemu na noge, stali za kulisami, medtem ko so tekli intimni prizori Jermana in Lojzke. A številni obiskovalci so z navdušenjem sprejeli tako Linharta kakor Cankarja. Številno cvetje s prekrasnimi nageljčki nas je obsulo med pozdravnimi govori. Predstavi sta bili odigrani živo in lepo. Celo politična in kulturna emigracija, ki jo je bilo takrat v Trstu še zelo veliko, in z njo slovenski Radio Trst postaja II, sta ostrmeli in odkrito priznali odgovorno umetniško in politično poslanstvo iz socialistične Slovenije. Sprehod po mestu in okolici, po pomolu, po znani Piazzi Unita, po Via Carduzzi je bil zanimiv. Mesto je bilo takrat izredno živo in zasuto z neštevil-nimi artikli vseh vrst, znano razsipno življenje zavezniških vojakov je dajalo ton živahnemu mednarodnemu prekupčevalnemu prometu. Spominjam se še naše skromne namestitve v Slovenskem Dijaškem domu, kjer sem razmišljal o Cankarju, pa še o E. Kralju, K. Terciču in Milanu Skrbinšku, takrat že bolnem. Spet smo bili v Trstu v januarju 1960 z Rose in Budjuhnovimi Dvanajstimi porotniki. Tokrat ni bilo več cone A in angleške vojaške uprave. Trst je bil že priključen Italiji in v njem je gospodovala samo njena policija. Procedura za vstop v Avditorij se je ponavljala. Spomini na to gostovanje in tudi sicer na to uprizoritev so v meni zapisani kot najintimnejša doživetja z velikimi umetniškimi dosežki, kakor so bile uprizoritve Hlapcev, Millerjevega Trgovskega potnika, Huxleyevega Giocondinega nasmeha, Pohujšanja, Ustinova Trobi kakor hočeš in Boltovega Človeka za vse čase. O kritičnih zapiskih nastopov v Trstu naj tudi tokrat govori dokumentacija iz Gl. 1. Drame 1959/60. Sterijino Pozorje v Novem Sadu. 2e enajst let je v tem mestu pomemben pregled letnih dosežkov jugoslovanske gledališke in dramatske dejavnosti naših gledališč. Lahko ugotovim, da je Drama od začetka Pozor j a do danes dokazala veliko skrb za domačo izvirno in tudi starejšo dramatiko. Saj skoraj ni bilo novosadske revije brez naše Drame, kar je v življenju Pozorja izjemen primer. S tem je dokumentirano resnično pestovanje domače izvirne dramatike. Vprašujem se, s katerim domačim izvirnim tekstom ni bilo takih ali drugačnih težav? Bodi v hiši sami med režiserji in igralci, ki so se otepali sodelovanja, bodi pri literarnih omizjih, ali v forumih te ali one vrste, da ne govorim o načelni ali zaplotniški kritiki. Razen tega so bile in tudi so težave s publiko, za katero gledališče igra. Calcmlrier «11» tiii.vini; svitui iu;ii\nu;m- dr t m i tiqi /•: * *«•*** TR(»t t*f.» *p»:er v< t t- »H (>iyi J. Til K V« H L NATIONAL OJ BLM.lOi 1 «te Ur*wit<’* ti t H l ltll IS, A* t Airidel nAe, LITVI* X«« m uk: Ki v,lila rm a vi vrisk v n: vilkn «)<• P P. H h, de Sierndkffi o V/ /J- f (M t.,ir t-kekhar 1“ »o 18-!'» «.! . mvs.iLVS DL il A AOM IlL «OVtLUlL.le t* !(;. >r tHtJ ill / V «PL. ,ie Terenrr Htftt.pw I '« t HI tl-. Ar t.helAe.rate cficiu m i. f.cou: m; s PEHPs. ,(<■ t«wv : < :i h.i m \k»<: THCATHL M V HO«. VIA «Ir K»l>»t 1.1 S POt HUPHltfS to: Jtm 4. MrjiUe ti S H 11. t i Pl RS. i maser ir /uifialaitr V« IT M 1 t Pf» s». Ti:iif.t;«si.w AQl if: n»; vrt»; National dl. pkaoll P P it ta te A Sl). 4e Karet T.ajtrk t p s oiupscorp u. ati.p il >/. t ot tat s t h t: u ti s. PilO. >1* t t te zidar Sen at UM? «si Al.l.L'f AC.M-, <« htfti) SCiUI.LLH TJIKATV.lt «D Kr».« t. t (A PHHt. l r LA P4IX,uf»» >t 11A L S J ’ 1L M1A IS DL JUH III M P1I ST. (ir Enake , U. DIHU,P IT LE HO .V Ul El . .U J.-P. Sartre «•:» ji. ts AL! LM AON L (E,i) DLLTM HLSTHLVTLR Brrl.r. K.4UALP. 1 SD LIPHP. tfuttigne rt atnaari, MOTA J) ttoato l EM t Pr* Jetrn*»** .ia Udi de Lurlhent de T.rtMtir 28-2‘MO jt ts UM «.»SLAVIL Tl» ATI». NATIONAL rle l.;ulijan T JKLAM>K TUL. Dt »LIN PLAVIT» «fr Dokli« PAStOfU. de H. Skate K u.i t.r «;h\\dl- ii h L i u; m ; Ti» vri». AVOlUvSIIOP ,|f I »f«L-’ li|il.r\OM niiivnv.H ut i»;iT.im>uv thlatki ( f S lH Prt l.PoR l tJil . Jef, tl. >h»u 11-12.fi n ji uit t ISKALI. < AMilU THKATRE ,ir Tei A» iv \ 1 PUR Eto \P tl HUS S E i Ml to: sp rt Altu f V, ,ie Hm,At Urni» IM* JV.JU.-t f'-T D* 21 jt. tu t t P »ur ]o«« r enf-fi gncmtfiii rom plrmentu tret. t'.ttim.*et au . SLI R&TAKIAT 1>1 H STIV \L. lil. ixjw<»rvard ViOttUri.ulr»- TAIrHe>« f IT-Tj Pregled predstav na pariškem festivalu 1956 lin-'VIH K s M t«»N M Ul BUVM vrMa MllMMM»? »I94.V* JI». I il IUJS1 L K S \ \ 1.1. I S ach: PKKMiEn Z vsemi nastopi na Pozorju je afirmacija Drame zapisana v Jugoslaviji na tako vidnem mestu, kakor morda edinole še Jugoslovanskega dramskega pozo-rišta v Beogradu. Saj je prejela številna priznanja za najboljšo predstavo v celoti, za najboljšo režijo, za najboljše vloge, najboljši tekst, sceno, kostume. III. festival v Parizu 1956 (IIIe Festival de Paris). Takratni predsednik Zvezne komisije za kulturne stike z inozemstvom Marko Ristič je postavil žirijo, da izbere predstavo, ki bo zastopala Jugoslavijo in njeno dramsko gledališko umetnost na Festivalu 1956. Ta žirija (Mirko Božič, Milan Dedinac, Josip Vidmar, Eli Finci', Mate Miloševič) je soglasno izbrala naše Hlapce. Festival Théâtre des Nations je bil v gledališču Sarah Bernhardt od 14. maja do 21. julija 1956. Do danes je bila to največja in najbolj častna preizkušnja slovenskega gledališča. V mednarodnem tekmovanju z 18 narodi je sodelovalo 19 dramskih ansamblov, ki so odigrali v 61 večerih 22 dramskih del. Nastopili smo 1., 2. in 3. julija. Obširna dokumentacija o tem zmagoslavju je objavljena v Gl. 1. Drame SNG 1956/57, bibliografija člankov Drame v Parizu, str. 64—67. Utrinki ob tej odgovornosti. Po številu zelo skromna (55) skupina, prepuščena povsem sama sebi, je v kratkem času od srede maja do konca junija organizirala in vodila vse priprave in pot v veliki svet. Nešteto je bilo težav. 2e ob samem francoskem naslovu Hlapcev — ali Les serviteurs ali Les valets — so bile dileme, kar je razvidno iz dokumentacije v tisku, ki ima obe varianti in še tretjo za original: Sluge. Vtis imam, da naše takratno diplomatsko in kulturno zastopstvo v Parizu ni kazalo preveč navdušenja za naš nastop. Prej bi mislil, da ga je skoraj oma- V Parizu pred hotelom Nice lovaževalo, ker ni verjelo v afirmacijo. Kljub naši prošnji ni izbralo predlagane ali kakšne druge osebnosti, ki bi naše gledališče predstavila na predpisani tiskovni konferenci v foyerju gledališča S. Bernhardt. Ni nam uspelo poslati vsaj teden dni pred nastopom v Pariz človeka, ki naj bi vnaprej in podrobno pripravil naš nastop in bivanje. — Naši časopisi niso poslali z nami poročevalca, ki bi poročal o nas, kakor so že takrat recimo spremljali športnike. Ob odhodu nismo bili deležni voščila za srečno pot ali pozdrava za dobrodošlico ob vrnitvi. Le peščica družinskih članov in skromno število entuziastov se nas je kakor po pomoti spomnila. V Parizu smo stanovali v Rue de Rivoli, v hotelu Nice. S Kompasovim avtobusom smo si kot turisti ogledali Pariz. Gledaliških predstav nismo mogli veliko videti, saj smo bili vsega 5 dni v mestu in v teh dneh smo pripravili in odigrali 3 predstave. Razstavo v gledališkem foyerju in po hodnikih smo namestili in uredili sami, plakate in reklamo za izložbena okna na gledališki zgradbi smo oskrbeli lastnoročno. — Med predstavami smo v garderobi doživeli obisk in darila rojaka Ogrizka in brzojavno* čestitko iz domovine — ne iz Ljubljane — pač pa od Narodnega pozorišta in njegovega upravnika M. Bogdanoviča iz Beograda. Med številnimi kritiki, igralci in režiserji, ki so prihajali med odmori s čestitkami igralcem in režiserju, je prihitel po IV. dejanju tudi umetniški direktor Festivala Claude Planson, skakal od igralca do igralca in ansambel zasul s ploho čestitk. »Ali slišite? — Veste, kaj to pomeni? To je največji uspeh, ki ste ga mogli doživeti. V dvorani je najbolj hladno občinstvo: razvajeni kritiki in diplomatski zbor, in ti ljudje vam vzklikajo od navdušenja, bravo, bravo!« Med zadnjo predstavo sva z našim tehničnim šefom in generalnim administratorjem Festivala Madame Nadine Farel obračunavala stroške. Pregledovali smo obisk, koliko je bilo vabljenih, koliko kritikov in poročevalcev in diplomatskih zastopnikov ter koliko prodanih vstopnic. Izrekel sem začudenje, da je bilo razmeroma malo prodanih vstopnic. Pa je dejala Madame Farel, da ko je animirala naše Jugoslovane v Parizu za obisk, se je sama močno čudila, ko so ti Jugoslovani odgovarjali: »Kaj bi hodili, ko ne razumemo jezika.« — Z Rijavcem sva se pogledala in zamislila. •— Na odru smo prejeli krasen šop rdečih nageljnov od našega poslanika. Sicer pa je bilo v Parizu nepozabno. Konfrontacija našega gledališkega izraza v mednarodnem srečanju je uspela. Tiskovna konferenca, šampanjec na zdravje našega gledališča v foyerju S. Bernhardt, sprejem v ambasadi, bežni vtisi v Comédie Française, v Louvru, na Montmartru, srečanje z Venom Pilo- Pariz, 2. julija 1956 Posnetek iz I. dej. med predstavo v Parizu nom, s hotela Nice nočna govoranca Parižanom in še mnogo drugega — vse bežni, a krasni spomini. Te dni sem v svojih zapiskih slučajno naletel na besede, ki sem jih neposredno po vrnitvi iz Pariza posredoval poslušalcem Radia Ljubljane v Dnevniku 6. 7. 1956 (napisane so na carinsko prijavo — carina mi je hotela zapleniti ribiško palico). Med drugim sem si zapisal: »Morda se niti sami niti ostala slovenska kulturna javnost ne zavedamo zgodovinskega pomena in doživetja ob gostovanju naše Drame. Po hudih in napornih dneh ne moremo še zbrati in urediti vseh svojih vtisov in misli. Eno pa nam je jasno. Slovenska dramatika s Cankarjevim besedilom in naša Drama sta svojo doslej najtežjo preizkušnjo pred tribunalom svetovne kritične javnosti prestala nadvse častno in tako kakor si nismo mogli predstavljati in si nismo upali predvidevati niti naj večji optimisti. Gostovanje se je spremenilo v triumf slovenske in s tem jugoslovanske gledališke umetnosti. Poslušalci ste morda presenečeni nad tako trditvijo, do katere pa smo se povzpeli na osnovi trdnih dokazov. Vse tri predstave Hlapcev v gledališču S. Bern-hardt so na prisotne obiskovalce učinkovale tako, da so s popolno zbranostjo (ves čas s francoskim tekstom v roki) sledili dogajanju na odru in so ob koncu dejanj, zlasti po III., IV. in V. z navdušenim ploskanjem in z glasnimi vzkliki bravo, bravo (zlasti po IV. dejanju) povzročili, da se je zavesa vzdignila tudi šest in sedemkrat. Na kritike je naš nastop učinkoval tako kakor so pisali. Prvi je poročal v Le Monde priznana avtoriteta Robert Kemp, sledila sta mu Petit Parisien in Humanité. Do trenutka našega odhoda iz Pariza so izšle samo tri ocene, ki pa so vse več kot pozitivne in v pariškem merilu nenavadne. ■— Veliko bolj izčrpno in navdušeno kot naše časopisje je poročala tudi beograjska Politika. Tako smo bili tudi nad kritikami presenečeni. Še bolj presenetljivo dejstvo pa se je pokazalo na tiskovni konferenci, ki je bila v torek, ob 6. uri zvečer v foyerju gledališča, kjer smo igrali in priredili razstavo. Tam se je zbralo nad 60 samih gledaliških kritikov, dramatikov, strokovnjakov, organizatorjev z vsega sveta. Na tej konferenci, kjer se je razpravljalo o naši že uprizorjeni predstavi, je dobila naša Drama tako umetniško priznanje in pohvalo, kakršne pri 30-tih letih članstva v tem gledališču ne pomnim ne v Sloveniji ne nikjer v Jugoslaviji. Dejstvo, pred katerim je od prijetnega presenečenja onemel ves gledališki svet: da se je namreč komaj poldrugi milijonski narod, ki je bil tako-rekoč do včeraj suženj, brez lastnega gledališča, v plemeniti tekmi z 18 narodi, katerih večina ima več 100-letno tradicijo — uvrstil med prva tri najboljša gledališča na svetu. Tako vsaj je izjavil glavni umetniški direktor Claude Plan-son, ko je javno poudaril, da so se Jugoslovani s svojim 3-letnim sodelovanjem v Parizu z Dundo Maro jem in zlasti s Hlapci po njegovem mnenju uvrstili med prva tri svetovna gledališča. Tako je gledališki strokovnjak napil s čašo šampanjca v roki Slovenski Drami in v zahvalo našemu umetniškemu ansamblu. Posnetek iz IV. dej. med predstavo v Parizu Koncept ravnateljeve izjave po vrnitvi iz Pariza rttv&u «tu«*» ¡We ¿e '■>«• ** ¿— .$****&-*^¡tZ. /-■*(/ /¿)'/k-, ^ /'^tji 4i«A (|/cs.^6v : «č „ L, k-i-rf /***y.£ ^ fr o.-' ^ C+~ Z ¿w£.« <~L«i & jt \/ ffi~u^.y y/^c ,;4 ^7^7^ . _^_ /''-•'» fckhjO , ^••4*4 /i- ¿.„.o _,, Cir^U , l>< )n , , ' s y A*«~c '*H <#>»6 **/,«. ■ ¿«¿■«^c., . i ( *Ht £¿4 »¿»M-Ž1 'V r»^t ,-* ¿iL/ftW* '/t&c/tfi Ajy ¿>Vy i- 1 ¿¿¿A,*. j S . (Ji />* / />• ‘?A. tCty{A.>j j:' . ', • , ji , , , 2. /<^? ■•'.---v/.., A ^ "■ V <•/> Še bi lahko zabeležil navdušene čestitke kritikov iz Krakova ter vztrajnost režiserja iz Vzhodne Nemčije, na katerega sta delo in izvedba vplivala tako, da je izjavil, da ne bo miroval, dokler ne pride ta predstava v Vzhodno Nemčijo in tako dalje. — Občinstvo, zbrano iz vsega sveta, je doživelo globoko Cankarjevo umetnino kakor bi bila igrana v vsem razumljivem jeziku in s tem je uspeh našega gostovanja jasen. Povem naj še, da smo bili intervjuvani za francoski radio, za BBC in za romunsko radiodifuzijo. Švedska zastopnica radia pa me je naprosila, da bi kar naš Radio posredoval, da bi posneli na trak za nekaj minut prizore iz Hlapcev, ki bi jih potem švedski Radio v zvezi s poročili posredoval svojim poslušalcem. Tako se je uspeh naše Drame pridružil uspehu naše Opere in tudi Folklorni skupini France Marolt. Znani francoski publicist Schneider je pisal, da je več kot značilno, da zastopajo v istem tednu jugoslovansko kulturo v Parizu slovenski oblikovalci iz istega, čeprav, nekateri pravijo, provincialnega centra...« In odmev doma? Poleg številnih odkritosrčnih priznanj in čestitk, je nastala tudi značilna situacija, na katero je odgovoril L. Filipič v svojem sestavku Slo- vensko gledališče s Cankarjem v Parizu. Miroljuben zapisek, ki se mu je vrinil polemičen intermezzo (Naši razgledi, št. 14/1956, z dne 21/7, stran 348), kjer stoji med drugim: »Resnici na ljubo: Žaljivi in ozkosrčni dvom v avtentičnost in verodostojnost naših poročil in izjav, v avtentičnost in verodostojnost jugoslovanskih dopisnikov iz Pariza ni bil iz previdnosti nikjer zabeležen, zato pa tembolj vztrajno prihaja do izraza v kavarniških čvekah ter se kot zadušljiva megla plazi in vali po ljubljanskih ulicah. Vsi ti nadvse modri obrazi z vzvišenim nasmehom človeka, ki mu je vse jasno, vsi ti »Že vemo, kako in kaj!«, »Kar napihujte stvar«, vse te ironične čestitke »Čestitam, kandidati za prvo mesto v Evropi«, »Ah, kaj ta pariški Festival«, »Turistična prireditev, s katero Pariz maši in krpa sezono. Kritike! — Prava reč — vsi imajo dobre!«, in »Kako morete govoriti o uspehu pred prazno dvorano?!«, vsi ti »iz prvega vira natanko informirani« gospodje, ki v vsaki kavarni posiljujejo vsako družbo z izmišljenimi, a čisto do enic in decimalk »izračunanimi« številkami, koliko ljudi je sedelo na naši predstavi (seveda netočnimi) — vse to so drobci v nelepi farsi majhnosti, ozkosrčnosti in apriorizma . . . Človek bi teh stvari ne omenjal, ne izpostavljal bi se nevarnosti, da bi izpadel kot borilec z mlini na veter, saj, kot omenjeno, te reči niso nikjer zabeležene, prihranil bi si čas, energije in prostor za jasno in koncizno poročilo o gostovanju, izognil bi se, toda ta ljubljanska kavarniška farsa človeka žali. Ne gre za nekritično priznanje brez pridržka ansamblu in Drami SNG, še manj gre za kakršnokoli užaljenost ansambla zaradi premajhnega priznanja, marveč gre preprosto za to, da registriramo naravnost nepojmljivo tragikomično dejstvo: prvič v zgodovini pride slovensko gledališče s slovenskim pisateljem v kulturno središče sveta, doživi tam vsesplošno in nedeljeno priznanje in triumf, doma pa se najdejo ljudje, ki iz tega brijejo norce. Toda če to dejstvo zabeležimo, še ni dovolj. Treba ga je obsoditi in zavrniti in sicer zato, ker je to dejstvo boleč simptom neke skrajno škodljive, nevarne in nezdrave, predvsem pa nekulturne mentalitete, ki se izraža v klečeplazenju pred vsem tujim in v pomilovalnem zmrdovanju nad vsem domačim, pa naj gre za umetniške in kulturne manifestacije ali za kakršnokoli drugo dejavnost in nje plodove v temu ustreznih apriorističnih sodbah...« In vendar je bil ta in tedanji dogodek vdor slovenskega gledališča v mednarodni svet. Uveljavitev osrednje Drame je doživela do danes nepresežen vrhunec. Poljska. Posledica tega je bil na iniciativo gledališča Panstwovy Teatr pow-szechny iz Lodza, katerega zastopnika sta prišla 16. 12. 1956 v Ljubljano, podpis načelnega sporazuma o nastopu tega gledališča v Ljubljani in Zagrebu ter naše Drame v Lodzu in v Varšavi. Štiriinpetdeset članov iz Lodza je od 5. 4. do 15. 4. 1957 odigralo pri nas komedijo Zapolske Morala gospe Dulske, Orlierovo Antigono in Rojasovo Celestino. Štiriinpetdeset članov naše Drame je od 24. 4. do 9. 5. 1957 odigralo v Lodzu in Varšavi Hlapce, Millerjev Spomin na dva ponedeljka in Pogled z mostu ter Molierovo Solo za može in Izsiljeno ženitev. Dokumentacija o tem nastopu je priobčena v Gl. 1. Drame SNG 1957/58 in 1958/59. Velika socialistična Poljska na vzhodu je bila po mednarodnem Parizu nov, resen preizkusni kamen. Kakšno bo dojemanje našega gledališča pred slovanskimi ljudmi? 1012 I sobota 27/4 ' ob 2o** Hlepel oddelka, 28/4 ob 15h Spomin n« dv« possdeijk« Poseed e mosta ob 2oh sole eo može - Iselljen» lenitee poaedeljefc, 39/4 ob 2oa Epooln as čve ponedeljka . ogled % sosrtu torek, Jo/4 ib 2on oola sa sote - Iwrtljei» lealtev sreda, 1/5 ob 2o51 Hlapci Četrtek, 2/5 ob 2oh Sponin na dva ponedeljke E ¡208tU - Pogled petek, 3/5 prost daa » A R S Z A S A s sobota 4/5 ob 2oh Hlapci nedelja, 5/5 ob 2ah Spomin na dva ponedeljka z aeetu - Pogled ponedeljek, 6/5 ob 20 oola so aoie - Zašiljena ic.itee Načrt za gostovanje v Lodzu HevnetelJ &m*< riseke Jas Neverjetno prisrčen in hipnotičen kontakt dveh igralskih družin, ki je zagorel v foyer ju naše Drame takoj ob prihodu Poljakov, ta umetniški in človeški kontakt je držal nekaj let in drži celo do danes. Z brzovlakom čez Maribor na Dunaj, tukaj neprijeten vtis ob prestopu s Siidbahnhofa na Ostbahnhof in ob vstopu v garnituro za Poljsko. Med vožnjo smo začudeni gledali žično ograjo, reflektorje in bunkerje na meji med Avstrijo in Češkoslovaško socialistično republiko in na meji med CSSR in Poljsko. Na poljski meji res topel sprejem s herbato (s čajem). In čez vse spoštljiv sprejem v Lodzu, to so vtisi med dolgo in utrudljivo potjo. Lodz — velik© industrijsko mesto — je naše predstave napolnilo do vrha. Sprejemali so jih pozorno, razumeli so dogajanja zelo različnega repertoarja. Z navdušenimi manifestacijami ob začetku prve predstave in ob slovesu je polna dvorana stoje zapela njihovo znano Sto ljat — tako so nas pozdravili. Iz Lodza z avtobusi v Varšavo — spotoma v Chopinov rojstni kraj in muzej v Zeljazowa Woly. Na vsej poti je bil zame najintimnejši umetniški doživljaj obisk rojstne hiše velikega Poljaka. V zbrani tišini nam je mlada pianistka iz Varšave odigrala koncert Chopinovih mojstrovin. V vojni porušeno varšavsko staro mesto smo videli že povsem renovirano in s povsem točno rekonstruiranimi hišami. Videli smo porušeno novo mesto 19 19 Dokumenti 289 Igralka in direktorica gledališča iz Lodza Lojze Potokar, S. Jan, V. Juvanova, J. Jadiviga Chojnacka Chojnacka v fogerju Drame SNG v foyerju Drame SNG ob Visli, zidanje novega gledališča, sledil je ogled Geta, ogled kraljevskih palač. V grandomanijskem Palacu kultury, ki je med Poljaki zelo nepriljubljen spomenik stalinovske ere, je bilo gledališče, v katerem smo igrali. Na vseh koncih in krajih so bile še vidne posledice strahot, ki jih je doživela Varšava — a bili so vidni povsod tudi znaki neverjetne volje in žilavosti ter naglice, s katero so nanovo zidali milijonsko prestolico. Ogledali smo si številne predstave, ki so kazale zelo razborit stil poljskega gledališča. Posneli smo odlomke za TV. dali številne intervjuje, predstave so bile dobro odigrane. Prijazni gostitelji iz Lodza in predstavniki Ministrstva za kulturo so nas spremljali do meje in ob poslovilni herbati smo se razšli kot dobri prijatelji. Odgovorno misijo in dolžnost smo opravili in tako z njo pripravili pot za drugo in tretje gostovanje Drame na Poljskem v letu 1963 in 1965. * * * Po razpadu Avstroogrske in po podržavljen ju gledališč v bivši kraljevini je Drama prevzela odgovornost za razvoj in pomen slovenskega gledališča doma in zunaj Slovenije. Trdim, da je svojo nalogo dobro opravila med obema vojnama prav tako, kakor jo opravlja po osvoboditvi. Navzlic nujno različnim stopnjam razvoja, spodrsljajem in finančnim stiskam. je bila žarišče bogatega literarnega in gledališkega izraza. S svojimi neuspehi in uspehi je držala korak z razvojem gledališkega dogajanja v svetu. Na tem prepihu med zahodom in vzhodom, kjer bivamo Slovenci, je moč našega gledališča v zlitosti in izvirnosti ansambelske igre, izraz homogenega igranja, v katerem ni bilo generacijskih prepadov. Starejša, med obema vojnama zrasla in zlita ekipa, se je neprestano dopolnjevala z diplomanti in absolventi gledališke Akademije. V Ljubljani ni bilo ansambelske krize kakor v Beogradu in Zagrebu, Ljubljana je imela vedno živ in sodoben gledališki utrip. To dejstvo se je, kakor smo videli, jasno uveljavilo v žarišču najrazličnejših stilov v Parizu ali v Varšavi ali doma v Jugoslaviji. Ob tem naj omenim, da smo po osvoboditvi v Ljubljani začeli dobivati prava priznanja šele po naših in zaradi naših nastopov zunaj Ljubljane. Prihod v Lodz Doma so že v letu 1945 pisali o naftalinskem Tujem detetu. Kasneje so se sporadično ponavljali glasovi o krizi našega gledališkega življenja (recimo leta 1952). Še po Parizu in ob Parizu in po Varšavi pa vse do danes so številni kritiki, esteti ali družbeni glasniki v raznih intervalih vedno znova in večkrat z vzvišenimi nasmeški ali ironijo pridigali svoja generacijska nasilstva ali ambicije ter pisali zdaj o krizi, zdaj o formalizmu, zdaj o akademizmu, zdaj o neodgovorni odgovornosti, pa še o ne vem kakšnem izmu. Redki so bili kritični zapiski, katerim je gledališki človek moral prisluhniti in jim slediti. Vedno znova se slovenski gledališki praktični ustvarjalec znajde na zatožni klopi raznih šolmastrskih arbitrov. V bran se jim je postavilo Umetniško vodstvo Drame (J. Kozak, Jerman, Jan, dr. Gavella, dr. Kreft, M. in V. Skrbinšek, Sever, S. Potokar), ko je v Gledališkem listu Drame SNG 1951/52 odgovarjalo med drugim: . . . »Pregled dela SNG od Osvoboditve do danes priča tudi v očeh najstrožjega kritika, da je kljub raznim, a nikakor bistvenim nedostatkom. Drama napredovala tako po svojem repertoarju kakor po umetniškem izvajanju. Vodstvo in ansambel (umetniški in tehnični) sta se z vso močjo trudila, da umetniško in idejno ne bi zaostajala na eni strani za naprednimi tokovi časa, na drugi strani pa bi se navezovala na lepo umetniško tradicijo slovenske gledališke umetnosti in dramatike. Nikakor nočemo preveličevati vrednosti našega dela, toda naj nam bo dovoljeno, da opozorimo na zelo nerodno dejstvo slovenske gledališke kritike, ki je proti svoji volji priznala pravo umetniško vrednost našega dela šele po gostovanju v Zagrebu in Beogradu. Neslovenska kritika nam je po gostovanju priznala celo neko usmerjevalno vlogo v jugoslovanski gledališki umetnosti. . . Lahko nam je danes očitati, da nismo nudili občinstvu dovolj modernega, sodobnega repertoarja; zadnje čase razumejo mnogi pod tem: zahodnoevropskega repertoarja. To ni tako lahko kakor se komu zdi. Stike našega gledališča z zahodnoevropskimi gledališči in sodobno dramatiko so ovirali razni objektivni vzroki, ki jih vseh ni mogoče še danes premagati in za katere ve vsak naš kulturni delavec, le nekateri kritiki nočejo tega priznati.. . Ker nam kritiki očitajo stilno in ideološko neenotnost, vprašamo, kje pa je stilna, ideološka in estetska enotnost gledališke kritike od 1945 dalje? Zelo čudna bi bila naša gledališka umetnost, če bi pri svojem delu tako švigali sem in tja kakor to dela kritika še danes...« Opozorim naj še na apel, ki so ga ravnateljstvi Drame in Opere Slovenskega narodnega gledališča, umetniška sveta obeh ustanov, Sekretariat osnovne organizacije Zveze komunistov, Odbor sindikalne podružnice v Slovenskem narodnem gledališču ter odbora Društva glasbenih umetnikov in Združenja dramskih umetnikov zavzeli do kritičnih pripomb o delu SNG, ki so bile objavljene v našem tisku ob razpravi o družbenem planu v obeh zborih OLO Ljubljana. Apel Naši javnosti je izšel v Gledališkem listu Drame SNG 1957/58, stran 338. Zlodejev monolog . . . Nebesa pekel, pekel nebesa — razvoj pleše v kolobarju; in komaj se zlodej zave, je že svetnik; in komaj se svetnik prekriža, plane v greh ... Kako pa je danes ... v januarju 1967?!. . . Les tournées de la maison »D rama« du Théâtre national Slovène en dehors de la Slovénie Les représentations données par la scène »Drama« du Théâtre National Slovène en dehors du territoire de la République de Slovénie seront étudiées ici en deux périodes: I. de la première à la deuxième guerre mondiale, II. de la Libération en 1945 jusqu’à 1960. I. En feuilletant la documentation sur nos tournées en dehors de la Slovénie, on constate que les critiques ont souligné partout la haute qualité artistique de nos spectacles, tout en signalant le problème de la langue, puisque le Slovène — et de ce fait les pièces elles-mêmes — restaient incompréhensibles pour la plupart de nos auditeurs. A Zagreb, la troupe de notre théâtre s’est produite pour la première fois en juin 1920, avec »Hlapci« (Les valets) de Cankar dans une mise en scène de O. Šest. Nos premières représentations à Belgrade, capitale de la Yougoslavie, organisées par le Ministère de l’éducation nationale, eurent lieu le 15, le 16 et le 17 juin 1925. Nous y donnâmes »Veronika Deseniška« de Župančič (mise en scène: O. Šest), »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« (Le scandale dans la vallée de Saint-Florian) de Cankar (m. e. s.: O. Šest) et »Vdova Rošlinka« (La veuve Rošlin) de Golar (m. e. s.: Fr. Lipah). Notre deuxième visite à Belgrade eut lieu le 3 juillet 1929, à l’occasion du congrès de l’Union des comédiens, avec »Ukročena trmoglavka« (La mégère apprivoisée) de Shakespeare (m. e. s.: Šest). »Krog s kredo« (Le cercle de craie) de Klabund (m. e. s.: Debevec) prévu pour la scène du Manège ne fut pas joué, faute de public. Du 4 juin au 15 juillet 1930, nous jouâmes en tournée dans 19 villes yougoslaves où nous donnâmes 43 représentations en 46 jours. Répertoire: »Pohuj- sanje«, «Vdova Rošlinka«, «Pustolovec pred vrati« (L’ aventurier devant la porte — Begovic), «Grožnja« (La menace — Frondaie). Le bilan montra un déficit de 103 448,10 din. Cette tournée fut organisée et dirigée par Polonca Juvanova, son directeur artistique fut O. Šest, et treize autres membres de notre ensemble y prirent part. Entre 1931 et 1941, notre théâtre ne donna aucune représentation en dehors de la Slovénie. La raison en fut certainement la situation politique. L’abolition de la dictature de Živkovič, l’épineuse question croate, le pacte tripartitc et d’autres problèmes politiques s’opposaient au développement de nos relations avec les autres régions de la Yougoslavie. II. Après la Libération, notre théâtre alla d’abord à Zagreb où nous donnâmes du 3 au 6 mai 1949 «Hlapci« (m. e. s.: Jan), «Gorje pametnemu« (Le malheur d’avoir trop d’esprit) de Gribojedov (m. e. s.: Gavella) et «Kranjski komedijanti« (Les comédiens de Carniole) de Kreft (m. e. s.: Kreft). Du 1er au 3 juillet de cette même année nous jouâmes au Narodno pozorište de Belgrade «Hlapci« et «Gorje pametnemu«. Le 2 et le 3 octobre 1959, nous donnâmes à Zagreb «Zvezde so večne« (Les étoiles sont éternelles) de Matej Bor (m. e. s.: Jan) et «Za narodov blagor« (Pour le bien du peuple) de Cankar (m. e. s.: M. Korun). Le 16 et le 17 juin 1959, nous jouâmes au Jugoslavensko dramsko pozorište de Belgrade «Za narodov blagor«, «Ozri se v gnevu« (Look back in aniger) de Osborne (m. e. s.: Jamnik) et «Smrt trgovskega potnika« (La mort d’un commis voyageur) de Miller (m. e. s.: Jan); nous y fûmes accueillis d’une manière très hospitalière, mais l’auditoire resta presque entièrement vide. Un chapitre particulièrement important pour la mission de notre théâtre commence avec nos tournées chez les Slovènes au-delà de nos frontières. La représentation de »Kranjski komedijanti« donnée le 18 mai 1952 à Celovec (Klagenfurt) fut la première pièce jouée par un théâtre Slovène dans cette ville. Notre première visite officielle à Trieste eut lieu le 15 mai 1954, avec »Veseli dan ali Matiček se ženi« (La folle journée ou Matiček se marie) de Linhart (m. e. s.: Molka) et »Hlapci«. En janvier 1960, nous revînmes à Trieste avec »Dvanajst porotnikov« (Douze hommes en colère) de Rose et Budjuhn. Au festival »Sterijino pozor je« de Novi Sad, notre théâtre obtint, au cours de douze ans, un nombre impressionnant de prix et d’éloges. Notre participation au Illème festival de Paris en 1956 fut la première manifestation, du théâtre Slovène dans l’arène internationale. Cette affirmation de notre scène centrale représente un point culminant qui, depuis, n’a pas été dépassé. Les représentations du Théâtre des Nations se sont déroulées du 14 mai au 21 juillet 1956 sur la scène du Théâtre Sarah-Bernhardt. Ce fut pour le théâtre Slovène une épreuve fort difficile, mais elle lui a apporté beaucoup d’honneur. Dans cette concurrence internationale où nous avons rivalisé avec 18 pays, 19 troupes de théâtre ont donné en 61 soirées 22 pièces. Nous avons joué le 1er, et 2 et le 3 juillet Les Valets de Cankar. Pologne. Après le succès que nous avons remporté à Paris, le Panstwowy Teatr powzechny de Lodz donna l’initiative pour un échange réciproque: 54 membres du théâtre de Lodz vinrent jouer du 5 au 15 avril 1957 à Ljubljana et à Zagreb, et 54 membres de notre ensemble donnèrent du 24 avril au 9 mai à Lodz et à Varsovie »Hlapci«, »Spomin na dva ponedeljka« (Le souvenir de deux lundis) et »Pogled z mostu« (Vue du pont) de Miller (m. e. s.: Jan) et L’école des maris et Le mariage forcé de Molière (m. e. s.: Jamnik). Cette première tournée en Pologne prépara la voie pour deux autres qui eurent lieu en 1963 et en 1965.