v lažnjivi obleki
Letnik II
Izhaja v mesecu dvakrat , kedar ga je volja. — Velj4 celo leto 2 gold. 40; kr., pol leta.l gold. 20 kr., Č Posamezne številke se dobivajo po 10 kr. v Klerr-oyi hukvarniei na vdlikem trgu št. 313
Nasledki. slovenskih volitev
se že kažejo, „Brencelj" -se tedaj ni motil, ko Vam je prerokoval, da se boste kesali, če ga ne. ubogate. Poslušajte tedaj.
Kljun, ves razkačen, da je v Novem mestu skoz rešeto padel, ne bo napeljal železnice memo Novega mesta,’ timveč 'v geografični karti, ktero namerja izdati, bo železna pot sla najmanj. 3 milje od mesta, tedaj je Novo-meščani na zemljovidu ne bodo imeli, če bi se tudi v resnici mesta dotikala.
V	Kamniku so obožali tisti gostilničarji;, ki niso Gaustra volili, kajti Prhavec, kteri jih je popred obiskoval, je čisto izostal in zahaja zdaj le v tiste gostilnice, kterih posestniki niso Murnika volili; te gostilnice bodo tedaj prav hitro obogatele.
V	Brežicah je del’ Cott v sveti jezi, da je propal proti duhovniku, „zacopral", da bodo odslej vse slovenske matere rodile le nemške sinove, tako, da ne bodo Zamogle njihovega jezika razumeti.
V	Ptujem se je zarotila ognjena straža, da bo gasila le takrat, kedar se kakemu nemškutarju možgani vnamejo. Ker se pa možgani le Slovencem zamorejo vneti, nemškutarjem pa ne, so Slovenci zdaj v veliki nevarnosti in brez pomoči, kajti tudi ljubljanska ognjena straža je boje enako obljubo storila.
V	Postojni pa bo, ker ni volila Muleja, rojen Antikrist, — če ne bo kje drugod. Gotovo pa je, da bodo postojnski psi do sodnega dne vedno, le lajali, kakor tudi vipavski.
Le v Ljubljani in Kočevji so nasledki dobri, ker so voljeni nemškutarji. Vsled tega bo ko dozdaj v magi-stratnih, in drugih pisarnah vladal kuhinjski jezik (kuheltajč), Kočevje pa dobi vseučilišče v sladkem in milem kočevskem jeziku.
Še nekaj. „Brencelj“ je po natančnem popraševanji izvedel, da je mesec na Kranjskem zato, mrknil, ker ie večina kranjskega deželnega zbora slovenska.- Ako bi
bila nemškutarska, bi ne bil mrknil mesec, ampak — „Slovenija“.
Vse te prikazni si dobro, vtrdite v glavo in volite drugič rajši Turke ko Slovence.
Ponudba.
Podpisani odbor, naznanja, da se mu je posrečilo j sestaviti popolnoma izurjeno mačjo godbo, ktero priporoča slavnemu občinstvu, s pristavkom, dajo zamore vsak ali vso ali le v oddelkih dobiti za pristojno plačo, da se le nekaj ur prej; oglasi pri podpisanem odboru.
Pogoji. 0
Slovesen koncert s 4 kotli in lončenim basom .; 24 gold. Večerna godba z renami, škafi in brlizganjem . 16	,,
Stalnica (Ständchen) z rjovenjem in cviljenjem 16	„
Mačnica s pišalkami in počeninimi lonci . ... 12	,,
Čveteropisk (Quartett) s kravjimi rogovi ioi. .8	,,
Tercet z 2 rogama in niškami	.	.	.. .	•.	.	4	,,
Sicer pa vsaka oseba polič žganja, da dobi glas, 1	„
in če se naredi godba poslancu, se plača po vrhu še . . ... .	• •	• ■	■>•	H	»
če se gode Slovencu sploh	.	.	. .	.	.	8	„
Odbor kočevske mestne bande.
Nemirna novica.
Odbor za javni nered v Kočevji, kakor Slišimo iz znanega gotovega vira, pismeno sklicuje vse Kočevce, ki se klatijo, pomeranče, sardine in enako robo prodajajoči po svetu med Slovenci in Nemci, nazaj na dom. IZ tega se sme sklepati, da Kočevci zopet nekaj namerjajo, dasiravno se nam zagotovlja, da se sklicujejo le k javnini vajam mačje godbe, da bodo, kedar treba, že izurjeni v tej muziki se v vsakem obziru odlikovali.
Grajšinski ferboltar.
Per moj kokoš! Pasja vera! Tri sto medvedov ! Koker da b’ človk ne bil za dru^ga, ko da se na njem probirajo flinte! Spet je vojska, per mej kokoš, pa nič klet.
Ja, vojska je, pa veste, zakaj ? Men se samemu čudno zdi, da se Prajz in Francos za španjski tron lasata, k' ne bo imel nobeden nič od tega. Pa, da boste vedli ta prav uržah vojske, bom pa en mal delj nazaj ^pogledal.
Veste, tam na Spanjskem nek' — gospod baron so rekli, da je to tam, kjer so španjš muhe in španjš ror domá — se je foljk spuntal in pregnal kraljico; kralja ni mogel pregnat, k’ ga tam ni blo. Polej so pa imel nekaj cajta tist republik, k’ je regirenga brez cesarja al kralja. Pa že niso mogli živet brez kralja in so poslal tistga generala, k’ je bil per njih gavpt, da naj gré pekljat po tujih hofih, če imajo kje kterga princa od več, da b’ jim ga šenkal ; kupit ga niso votli, kV se muja ne splača.
Tega generala — menda se mu reče Primk — so na vseh hoflh v Boga ime poslali, samo Pišmark, k’ je prajzovski minister, je imel enga odveč, menda se piše za Hosencalerja; jtega mo je ponudil in Primk si ga je vštelal po pošt na Spanjsko..
Tode Primk je naredil raj tengo brez birta. Ta birt je bil Napoljón, francozovski cesar, k’ ga že vsak pozná. Ta je rekel: „Ne boš, Jaka!“ in je^precej en rigelc porinil pred tiste vrata, k peljejo na Spanjsko. Nič se ne vé, al je votel Napoljón kakšenga svojih odvečnikov na španjski tron posadit, al mu ni blo všeč, da bi Prajzi svoje prince na Spanjsko šenkvali. Zato je pojerval, da more Prajs svoj ga princa, če ga je že na pošto dal, precej nazaj vzet; Prajs paje menda rekel, da ga on ni šenkal in toko se nista mogla zastopit, pa je postál sem in tje špetir in na zadnje sta oba perjela za flinte.
To bo vojska! Déte šentaj, kaj mislite, da je to špas? Prajs ima nove gvere, k’ se od zad bašejo in po dvejsetkrat v minutvi streljajo; Francos ima pa še take špricovnce, ki kar kugle ven mečejo, koker da b’ kofé mlel. Gospod baron so rekli, da so v cajtengah bral, da je Francos s takim špricovncam v 6 minutvah 300 konjskih mrh fental. Permaruha, ne votel bi pred tako špričo vnco stat, raj se preč obesim.
če b’ imel jest kaj za govorit, bi rekel, da naj bo Estrajhar v ti batalji, k’ ga nič ne briga, natural, to je, da naj se nič vmes ne meša. Ker ima take generale, k’ so se že toko avscajhnal, je narbolj, da pusti une se ravfat, če ne, bi b’la vojska prekmal per kraj, sej veste, koko hitro so bli z Dalmatincam firtek.
Permaruha ! Mene naj bi posta vli za generala, b’ vidli, koko bi blo hitro vse per kraj. Jest b’ jim pokazal! Enkrat bi tekel sovražnik za nam, enkrat mi pred sovraž-nikam in potlej bi tist zmagal, kteri bolj teče. Jest bi toko tekel, da bi še zajca vjel.
Pa dozdaj se še v cajtengah nič kaj pravega ne bere. Firbčen sem, al bo prehauptal Prajs al pa Francos. Men je vse glih, kter zmaga, jest nimam zoper nobenga kaj posebenga, men še nobeden ni kaše snedel. Če pa gré Estrajhar komu pomagat, bom pa mogel tud jest še an-rukat, k’ sem še per landber. Naj bo, se bomo pa vdarli, bomo vidli, kdo je bolj kerlc. Vse more hin bit, kder mi stara garda anrukamo.
Per mej kokoš ! Tri sto medvedov ! če ne bodo Prajzi tekli, bom pa jest, ne odjenjam pa ne, per mej kokoš, pa nič klet!
• Pet krav za groš
ali:
Kako je Slovenec vjel nemškutarja.
Resnična dogodba.
Bilo je pred volitvami v deželni zbor. Nemškutarski sleparji so lovili po kmetih glasove za svoje kandidate, obrekovali Slovence in duhovne, črnili poprejšnje slovenske poslance in neutrudljivi vodo napeljevali na svoj mlin, a s prav slabim vspehom. Vendar je tje pa sem komu nemčurska zanjka ostala za vratam in pripravljen je bil, voliti nemškutarje.
Miha, bogat posestnik in krčmar, pri kterem je včasih memo se peljaje kak nemčur ali uradnik obvisel in ga z „gospodom“ častil; (kmetje so mu sploh le rekli „Miha“, dasiravno je bil že v tretji latinski šoli „dritte“ vjel in študiranje potem na kol obesil), se je zlo hvalil s svojim „tajč pohrusten“ in se štel med „inteligencijo“, ker „kapital“ je že po očetu podedoval; tedaj se mu ni zdelo pristojno voliti Slovence, ker bi ljudje potem sodili, da on le slovenski jezik znd.
Nekega večera, bilo je tri dni pred volit vij o, prideta Jurko in Boštjan, tudi trdna kmeta, v njegovo gostilnico, se vsedeta za mizo in zahtevata bokal vina, se ve da boljšega.
Ančika, nježna hčerka krčmarja, se podviza in bokal stoji na mizi. Na to stopi v sobo Miha sam.
„Kuten tak“, pravi in se bliža mizi. „Bi gec?“
_ „Bigec ni naju nobeden“, pravi Jurko in nalije, „iil tudi kut nimava, a vendar vzemite kozarec in pijte ha zdravje slovenskih poslancev, ktere bomo volili. Šaj jih boste tudi Vi volili, se ve da“.
„Jaz? Jaz ne prej, da bo pet krav za groš“, zarenči Miha, a vendar vzameponudeni kozarec in trči na zdravje K r a n j c e v.
..»Naj živijo, saj so tudi Slovenci“, pravi Boštjan in izpije, potem nadaljuje: „Vi boste tedaj volili Slovence takrat, kedar bo pet krav za groš?“
„Da, takrat jih bom volil“, pravi krčmar odločno. „Jurko, Vi ste priča, kaj je rekel“.
„In jaz tudi“, pravi Ančika, iskrena Slovenka, ktera je od daleč poslušala pogovor.
„Molči ti, ocvirk“, se zadere Miha, „vendar ostanem pri tem, kar sem rekel“.
„Dobro!“ de Boštjan, „Vas bova prijela za besedo“. Jurko in Boštjan izpijeta, potem odideta.
Dan volitve se napoči, Miha obleče dolge hlače in gosposko suknjo, kakor ob nedeljah, in se napravlja k odhodu na volišče, ue stoji „bagerl“ pred hišo, v kterem se hoče odpeljati, kar stopi Boštjan v sobo.
„Dobro jutro, Miha! Bom dobil že poliček vina?“ „Zakaj pa ne! Kam greste? Ne boste šli volit?“ „Mislil sem, a danes je somenj in ker mi primanjkuje piče, ženem nekaj živinčet'v somenj.“
V tem hipu se odpro vrata in notri stopi Jurko, praznično oblečen.
„Dobro jutro! Polič boljšega“, veli in se vsede za mizo. „Kaj pa Vi, Boštjan, na vse zgodaj tukaj delate?“ „Na somanj grem“.
„Danes je volitev, ne veste tega?“
„Naj bo! Boste j?a brez mene volili! Jaz imam važno delo, ženem nekaj živinčet na somenj“.
Ančika,< prav mično praznično oblečena, prinese dva poliča.
„To se prav lepo vjame“, pravi Jurko, „tudi jaz sem se napotil na somenj; mislim nekaj živine kupiti. Prav nerad grem sicer, ker je danes volitev—“
Jurko se malo popraska, potem pravi: ,-,Veste kaj, jaz sem kupec. Koliko Vam dam za onih pet krav, ktere Vaš pastir ravnokar memo žene?“
„IJm! Čemu se bova dolgo pogojevala? Dajte mi groš, in Vaše so“.
Krčmar pri teh besedah kviško skoči.
„Oho, stojte! jaz dam za vsako 30 goldinarjev“, pravi hitro.
„Ej, Vam jih ne prodam, ker je Jurko kupec. Daste groš za pet krav, Jurko?“
„Dam ga, tu je roka, Miha, Vi ste priča“.
„Že veljá!“
Jurko vzame groš iz mošnjice in ga vrže na mizo, da se sliši cvenk. Krčmar debelo gleda, ne vé prav, je li živ ali mrtev. Ančika se jame na ves glas smejati, njej se posveti lučica v glavi.
„Hej, le sem, Miha, pimo „likof“ in potem gremo volit Slovence“, pravi Jurko. „Danes je po pet krav za groš, tedaj boste tudi Vi ko mož beseda volili Slovence“.
„Ne bo dal“, se togoti Miha, „to je sleparija, ne pravična kupčija, ker nič rie veljá“.
„Zakaj ne? Tu je kupec; tu groš in zunaj pet krav, pa jih idite gledat. Kupčija je poštena, tedaj morete tudi Vi biti mož beseda, če ne ste baba in ne možak“. ,
Miha se še nekaj obotavlja, a vse nič ne pomaga. Jurko in Boštjan ga dregata tako dolgo, da se vsi trije vsedejo na Mihov voz in se odpeljejo k volitvi, kjer Miha vpričo Boštjana in Jurkota voli Slovenca.
Ko pozneje sedé v gostilnici pri bokalu in pijó na zdravje izvoljenega poslanca, pravi Jurko:
„Veste kaj, Boštjan, jaz vendar-le s kravami nimam kam. Premislil sem si in Vam jih prodam nazaj. Koliko mi obljubite?“
„Groš za vseh pet“, pravi Boštjan.
„Že veljá, mož beseda“.
Boštjan izleče groš iz žepa in ga vrže na mizo rekoč: „Tu imate“.
Miha to vidivši strmi in spozná, da sta ga prav zvito vjela. A kar je volil, je volil, besede ne more nazaj vzeti, ker je že zapisana. Tedaj vzame klobuk, plača in se odpelje s kislim obrazom brez poslovenja.
Jurko in Miha se mu smej ata.
„Zdaj pa še en bokal zavoljo dobre kupčije. Plačam ga jaz“, veli Boštjan.
„Jaz pa še enega“, pristavi Jurko, „ker ste krčmarja tako dobro na lastne limanice vjeli. Saj sem vedno mislil, da v Vaši koži kaj zvitega tiči. — Bog Vas živi!“
Pogovori.
Jože. Kaj misliš, na ktero stran se bodo zasukali v sedanji vojski naši nemčurji, na francosko ali na prusko?
jaka. To je pač lahko uganiti, Baj že od nekdaj na prusko cikajo.
Jože. Tedaj misliš, da bodo s Prusi potegnili?'
Jaka. Se vč da! Saj se uš prime rada tistega, kte-rega ima rada.
Jože. Pa tudi „Brencelj“.
*
' * *
Tine. če v sedanji vojski zmaga Prus, potem so naši nemškutarji na konji.
Tone. Slabo zd-nje.
Tine. Zakaj slabo?
Tone. Zato, ker so tako omahljivi.
*
* *
Jaka. Ljubljansko konštitucijsko društvo je sklenilo, da ostane v sedanjem boji Avstrija nepristranska, to je, da se ne meša nikakor v boj. Se ti ne zdi, da je to društvo jako jako predrzno, ker sklepa o zadevah celega cesarstva ?
Tone. Ko sta se nekdaj vojskovala tiger in slon, so prepovedale mravlje orošlanu (levu), da se ne sme vmes vtikati..
*
Jože. Bral sem, da bodo deželni zbori sklicani le v namen, da volijo poslance v dunajski državni zbor.
Tone. če jih pa ne bodo hoteli voliti?
Jože. Jih bo volilo pa ljubljansko konšt. društvo, kajti stavim, kar hočeš, da ni enega med udi, kteri bi ne šel na Dunaj, če tudi peš ali po vseh štirih. Se Rudež iz Starega trga bi tj e krevljal.
Grozovita	dogodba.
Čuj, o ljudstvo, kaj zgodilo,	Hudodelca zdaj zagrabi
Kaj se hud’ga pripetilo	Boj razkačen, kri ga vabi.
Je v Ljubljani	To je klanje
Slabo znani.	In mečkanje!
Naj posluša to ves svet	Vsaka, ktera v njega skoč’,
Zavzčt.	Je proč.
V našem mestu je človeče,	Ko neusmiljen’p jih podavi ,
K’ po Slovencih blato meče,	Ves krvav se v postijo spravi,
Korel Dežman,	Hajti zdajci
Znani Klešman,	Mu po srajci
Strahovito je grešil,	Pivcev novih maha roj.
Moril.	Spet boj!
On nemirno v postlji spava,	Spet začne se ljuto klanje;
Bedro piščeta prebava,	Ni še culo se z Dež manj e,
Ki v kazini	Da bi take
Ga v drušini	Krvi mlake
Znancev je na večer snel,	Stale na morišču b’le
' Ter šel.	Že kjč.
Po navadi renegati	Korla vendar vfest ne peče,
V. stanu niso dobro spati.	Da nedolžna kri tu teče; •
V sredi spanja	Ko se vpeha,
Se mu sanja,	Se le neha
Da slovensk’ ga po trebuh’	Zleze v posteljo zopet
Tlač’ duh.	Se gret.
Skoro nas junaški Korel	A gorje mu! Zdaj duhovi,
^Straha v spanji bi obnorel.	Hčere in srdit’ sinovi
„Kje hudiča;	Pokončanih
Sta li briča?	In zaklanih
Kak’ le pride k meni strah	Vsako noč pij6 mu kri,
Skoz pah ?“	Če spi.
Korel hitro kviško skoči —	Korel zdaj ne more spati ,
Skor napet mu trebuh poči —	Ne sovražnic vseh poklati;
In prikazen	Nima spanja ,
Al’ golazen	Se mu sanja,
Hoče hitro pokončat’ —	Da poklani tož’ga rod
V „Tagblatt“.	Povsod.
Komaj prvo vrsto skuje,	Nad Slovenci se maščuje,
Vgrizne nekaj ga še huje.	Zabavljive članke kuje.
A zdaj jezno	Kder mii grejo
Stvar nadležno	Pod odejo
V ljuto roko svojo sprav’,	Roji lačni srkat kri,
Jo dav’.	To st'ri.
Žej’n krvi jej vrat zavije,	Nauk je ta, otroci zlati:
Ga nedolžna kri oblije,	Če Yam ljubo, mirno spati,
In po roki	Ne morite!
Se široki	Raj’ vbežite!
Curk’ rudeči mu vlij 6.	če zadaviš tud’ jih sto,
Strašno!	Kaj b’ b’lo!
Če Vas bodo zarad sile	
Sodni dan še c’ló tožile,	
S čim	li bote
Ve sirote	
Zagovaqalé	se tam,
Ne znam! ,	
Rešitev uganjke v štev. 13.	
Pčs tako teče, kakor „Tagblatt“ laže; ker namreč	
„Tagblatt“ tako laže, kakor pčs teče.	
!! Kurijozum!!
^ Kaj tacega pa še ne!!!
Le malo dni še za videti!!!
Znani Tagblatovi dopisnik izpod Triglava je poslal v Ljubljano na ogled fotografirano glavo tiste svinje, ktero je bil on na.Brezijah ovohal in staknil. Vidi se v magazinih, kjer hranijo stare in neprodane liste ljublj. „Tagblatt-a“. Da bi vse od večega do malega to resnično, pravo, čudno fotografirano s viiij sko glavo zamoglo videti, je vstopnina prav nizko postavljena. Cisti dohodek je namenjen vstanovi, iz ktere bodo vlekli lačni „Tagblatt-ovi“ korešpondenti iz dežele svoje remuneracije. Ce že druzega ne, naj vsaj blagi namen obilne trume gledalcev skupaj privabi.
Kača in žabe.
Bilo je pred volitvami. „Brencelj“, truden od vélicega agitiranja, vsede se na „proklete grablje“, da bi kadil pipo pravega turškega, kar zagleda unkraj bajarja čudno prikazen.
Tam leži lačna kača prežč na žabe, ktere so se prekucvale in ragljale po varni vodi, Kača je piskala in rožljala po grmu, kar je zamogla, da bi pozornost žab na-se obrnila, a žabe né verjamejo šumenji in se ne dajo zapeljati, da bi šle kačo gledat. Tedaj je ka$a že v nevarnosti,' da glada pogine.
A kača je zvita žival. Misli si: „Ni vraga, da bi tih-le živalic ne prekanila! Saj je moja stara mati prekanila celó Evo“. Vtakne tedaj v zemljo dolgo preklo, natveziena-njo pisano zastavo, da prav lepo v vetru frfrá. Ko žabe zapazijo to pisano óno, jo ogledujejo najprej od daleč, potem zlezejo iz vode'in se bližajo, se vé da boječe, da bi, ko bi se prikazala kača, brž nazaj v vodo poskakale.
Nektere teh žab, starejši „špispurgarji“, se, ko kače nikjer ni videti, krog zastave brez straha vležejo, beró žabji „Tagblatt“ in se pomenkvajo, kaj bi neki ta lepa zàstava pomenila; a druge, bolj pazljive in ne tako lahkoverne, gredó sicer ž njimi, pa vedno imajo oči obrnjene proti kotu, kjer je navadno tičala kača.
Kar plané hinavka iz skrivnega kota; žabe se prestrašijo, in one, ki so pazljivo gledale od daleč/ poskačejo v vodo nazaj, One pa, ki se niso bale nobene nevarnosti in kači prišle skoro pod nos, niso zamogle uiti in tako so jih smeleli kačji zobjé.
„Brencelj“ pa si je v varni visočini za ušesa zapisal nauk te dogodbe in ko je pozneje čul izid volitev za deželne zbore po mestih, mu je prišla na misel zvita kača in lahkoverne „špispurgarake“ žabe.
0 volitvah.
„Rud&ž,
Kam krevljaš?“ — „V Blatno vas Po par klobas, Dobim da glas Za Suppppana In doktorja Kalt’neggeija“.
Nemcurske gasilne straže popotnica.
(Poje se ko: „Naprej !“)
Mi smo gasilna straža Nemčurskega rodu,
Slovenska nima vraža Za nami nič sledu.'
Z bokalom v desnici Gasimo žejo si,
Prav slabo pri "„šprici“,
Kder »iška vas gori.
Mi vsi znamo vlivat’ vrlo Pivo, vino v gladko grlo:
KO pa pride z ognjam boj, Takrat slabo je, o.joj!
Ne. poznamo „šprice, šlavba“, Naj gasi ž njim kmečka mavba; Kder pri nas v grlu gori,
Takrat smo gasilci mi. .
Bralcem!
Te dni izfrči „Brencelj v koledarjev! Obleki“. Brez da bi se hvalil, je ta obleka sicer draga , a jako krasna, ker okinčana z blizo 20 podobami. Več zdaj „Brencelj“ ne povč, bo že videl vsak, kedar ga^ v roke dobi. Vkljub temu ne bo veljal več ko 25 krajcarjev (brez poštnine) za naročnike „Brenceljna“, a 30 krajcarjev za vsacega sploh, res malo, če se pomisli, da bo imel še čez 80 strani. Kdor ga je že plačal, ga bo dobil precej po pošti proti temu, da nam poštnino (6 kr.) pri priložnosti povrne, Pošiljal se bo tudi drugim naročnikom in kdor ga ne misli sprejeti, naj nam ga nazaj pošlje; plačali nam ga bodo že, če ne prej, pri ponovljenji naročnine za „Brenceljna“. ,,Brencelj“ v6, da so njegovi naročniki vsi od las do pčt poštenjaki, kterim sme še več upati ke 30 krajcarjev.
Pa vendar-le jih je še nekaj med tistimi, kteri „Brenceljnovega“ davka za prvo polovico tekočega leta se do zdaj niso plačali. _ „Brencelj“ jih tedaj prijazno opomni, da naj se podvizajo s plačilom, če ne, jim bo poslal „Rešpehtarjovo kuharco“, ktera je ravno' zdaj čisto brez „dinsta“, na „eksekucion“.
„Brencelj“,
pobiralec davkov.
Odgovorni vrednik in založnik Jak. Alésovc. ■— Natisnil J. Blaznik v Ljubljani.