LETNIK VI VOLUME VI
ŠTEVILKA 25 NUMBER 25
SEPTEMBER 1985 SEPTEMBER 1985
ACROCEPHALUS
dvomesečno glasilo Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, Jugoslavija bimonthly journal of Bird watching and bird study association of Slovenia, Yugoslavia
61000 Ljubljana, langusova 10
naslov uredništva editorial address
urednik editor
uredniški svet editorial council
oblikovalec designer
tipkanje typing
lektorja
tisk print
cena price
Iztok Geister
64202 Naklo, Pokopališka 13,tel.064 47170
Iztok Geister, Janez Gregori,Boris Krystufek, dr.Sergej D.Matvejev, Dare Sere, dr. Andrej Župančič
Iztok Geister
Elizabeta Beševič
Janko Kovačič (za slov.-for slov.) Hinko Ciglič (za ang.-for engl.)
Sitotisk Janja Andrej Košir Žeškova 5, Kranj
100 din za številko
DRUŠTVO ZA OPAZOVANJE IN PROUČEVANJE PTIC SLOVENIJE - JUGOSLAVIJA BIRD WATCHING AND BIRD STUDY ASSOCIATION OF SLOVENIA - YUGOSLAVIA
naslov address
predsednik president
podpredsednik vicepr es ident
tajnik secretary
blagajnik treusurer
žiro račun izvršilni odbor
letna članarina
Langusova 10, 61000 Ljubljana
Rudolf Tekavčič
61351 Brezovica 350, tel.: 061 653506
Dr. Andrej Župančič
Veselova 10, 61000 Ljubljana,
tel.: 061 216974
Tomi Trilar
Pot v Bitnje 12, 64000 Kranj
Dare Sere
Glinško^a ploščad 12, 61000 Ljubljana
tel.: 061 348274
50101 - 678 - 73884
Franc Bračko, Janez Gregor i, Peter Grošelj, Dr.Sergej D.Mat vejev, Slavko Polak, Andrej Sovine, Dare Sere,Borut štumberger, Rudolf Tekavčič, Tomi Trilar, Dr .A. Župančič
800 din za posameznike  (400 din za dijake in študente)  in 2.000 din za ustanove.
33
Moraliteta o goseh Morality about geese
Dne 30.1.1985 sem se ob prihodu v Sečoveljske soline napotil po novi dovozni cesti za dinozavre,  ko sem nekaj sto metrov stran v bazenu Fontanige opazil pristanek jate neznanih gosi.  Brz sem pripravil fotoaparat in se skrivoma priplazil do zapuščene solinske stavbe,  od koder sem predvideval, da bo razgled na gosi najugodnejši,  Ker iz skrivališča zaradi nasipa ob kanalu Peketo gosi nisem videl,  sem se odločil,  da čimbolj neopazno stopim iz skrivališča,  brz pogledam z daljnogledom,  določim vrsto,  nato pa napravim še posnetek,  ki bo lepo dokumentiral dogodek.  Tudi v priročnik nisem pozabil pogledati in si tako osvežiti predstavo o najpomembnejših prepoznavnih znakih posameznih vrst gosi.  Stopil sem torej iz skrivališča in presenečeno opazil, da so zalezovane gosi zelo temne, vsekakor temnejše,  kot sem po slikah sodeč pričakoval.  Gos,  na katero sem skozi daljnogled osredotočil pozornost,  je imela oranžen kljun brez beline okrog,   to pa je bilo tudi vse,  kar sem nazorno videl,  kajti že naslednji hip so se gosi,  vznemirjeno oglašujoč se,  dvignile,   tako da sem jih v fotografski objektiv ujel že v nizkem letu nad vodno površino.   "Koliko skrbnih priprav za nekaj tako bežnih trenutkov," sem resignirano novnem pregledu priročnika sem se prepričal,  da sem opazoval njivske gosi  (Anser fabalis).   V beležnioi    sem pripisal,  da jih je bilo dvajset,  kolikor sem jih potem ko so se dvignile,  mrmraje naštel.  Dopoldan sem še nekajkrat opazoval manjše jate, ko so se dvignile,  mrmraje naštel.  Dopoldan sem še nekajkrat opazoval manjše jate, krožeče nad solinami,  dokler nisem ob 16.17 zagledal klina s 26 primerki,  od strani pa ga je spremljala še skupina 7 gosi.  Celotna eskadrilja je hitela proti planoti, imenovani Kras,  in izginila za njenim hrbtom.  Toda že čez 5 minut,  ob 16.22,  so se vrnile,   torej so le zarisale velik krog nad Savudrijskim polotokom in se,  kot da bi nekaj pozabile,  vrnile nad soline.  Najbrž so se res vrnile po zamudnike,  saj je nova jata,  kot sem kasneje ugotovil,  štela nič manj kot 70 primerkov.  Kako velika je bila jata, pove tudi pripetljaj,  da v trenutku,  ko so gosi letele točno nad mano in so mi bile torej najbližje,  objektiv fotografskega aparata ni zajel preveč razpotegnjenega klina in sem s pritiskom na sprožileo moral počakati,  da so se dovolj oddaljile.
Kot rečeno,   sem bil prepričan,  da sem opazoval njivske gosi.  Naneslo pa je,   da sva se kmaiu zatem srečala z našim vrlim tajnikom,   kolegom Tomijem Trilarjem,   ki je bil, ne da bi eden za drugega vedela v Sečoveljskih solinah dan za mano,  dne 31.1.  Navdušeno mi je pričel pripovedovati o beločelih goseh  (Anser albifrons),  ki da jih je tamkaj opazoval.  Samozavestno sem podvomil,  da so to res bile beločele gosi,  če sem pa sam dan poprej na istem mestu opazoval njivske gosi.  Razvnela se je polemika, ki jo je umirila šele moja napoved,  da bo bitko odločila dokumentarna fotografija. Zanašajoč se na trden dokaz,  sem se samozadovoljno muzal,  ko sva se poslovila,  in nestrpno čakal dan,  ko bodo moje gosi,  seveda njivske,  spet zagledale luč sveta. Toda njihovo ponovno življenje na fotografiji je žal veliko bolj mračno od tistega v naravi.  S posnetkov,  napravljenih s SO mm objektivom,  razen števila ptic,  ni mogoče razbrati ničesar o njihovi vrstni pripadnosti saj je na svetlejšem nebu videti le leteče silhuete. Medtem je Tomi v rubriki Iz ornitološke beležnice prepričljivo opisal,   kako je razločno videl belino nad kljunom,   kar mu gre seveda brez pomislekov verjeti,  saj si tega ne bi izmislil.  Kje sem potemtakem napravil napako,  kako sem kljub temu,  da sem razločno videl gos brez beline okrog kljuna,  zabredel v zmoto, v položaj,  ko niti dokaz vseh dokazov,  za kar je fotografija od nekdaj veljala,  ne more premakniti tehtnice v prid moji determinaciji.  Tuhtal sem in premišljeval in se    odločil,  da ponovno natančno pregledam vse priročnike.  Kar brž sem odkril,  da mladostni primerek beločele gosi prav tako kot njivska gos nima beline okrog kljuna.  V Petersonovem priročniku je ta razlika jasno naznačena,  v Heinzlovem,  ki ga zavoljo žepnega formata prenašam s sabo,  pa je ta razlika komajda zaznavna na majhni,  nejasno upodobljeni risbici ptice v letu.
34

isi*****
'
m
25'3a!*G^tLf ***** opaa^owa jata gosi,  verjetno beločelih  Unser albifrons), 15'  TlfZiTte3r°)tk at Se50Vl;Je obserVed fceee, probably the White-fronted Goose
in hrabrtm občutkom, da sem te zmote nemara veliko bolj vesel kot pravilne fa+e*-rmna^e    Zakaj? Ali mogoče zato,  ker v spoznanju ni ApaUUUfV^^v^ setth Hevzlkah naše revije se mi je ta občutek čbdobra utrdil         peUruiv^
Iztok Geister
35
Rdečenogi martinec Tringa totanus gnezdi v Sloveniji Redshank Tringa totanus breeds in Slovenia

V Evropi gnezdi rdečenogi martinec Tringa totanus  v skandinavskih in vzhodnoevropskih državah, na Islad-du in Veliki Britaniji, v severnih srednjeevropskih državah in v južni Španiji. Znana so tudi lokalna gnezdišča v drugih evropskih državah (Peterson, Mountfort, Hollom 1984) .
V Sloveniji je bil rdečenogi martinec opazovan v času preleta in letovanja (Geister, ustno). Najbližja gnezdišča so v severni Italiji, Avstriji in na Madžarskem.
Na preletu je od marca do sredine maja in od srede julija do konca septembra. Prezirnu je na britanskem otočju, obalah Atlantika, zahodne Evrope in sredozemskih držav. Prezirnu je pa tudi v tropski jugozahodni Afriki (Makatsch 1981).
11.5.1985 so bili na Cerkniškem polju med vasjo Dolenje jezero in Dolenja vas opazovani trije primerki rdečenogega martinca. Zadrževali so se na zamočvirjenem in delno poplavljenem travniku. Dva primerka sta se zadrževala skupaj, medtem ko se je eden zadrževal ločeno. Največjo pozornost je vzbudil primerek, ki je zletel s tal in v zraku pel ter s perutmi skoraj lebdel na mestu.
6.6.1985 je bil v istem okolišu opazovan samec, ki se je zadrževal pojoč v zraku, pri tem pa se je tudi svarilno oglašal. Z svojim obnašanjem in oglašanjem je dal slutiti, da ima v bližini gnezdo.
14.6.1985 je bila v tem okolišu odkrita tudi samica, vendar gnezdo ni bilo najdeno. Samec se je obnašal kot običajno.
18.6.1985 se je samec spet svarilno oglašal, vendar se je takoj spustil na tla. Od tam pa je s tal vzletela tudi samica. Takoj zatem pa sta s tal vzletela še dva mladiča. Po neizkušenem letu se je videlo, da sta to mladiča rdečenogega martinca. Mladiča sta imela za razliko od staršev manj intenzivno obarvane rdeče noge, tudi ni bilo videti, da bi imel

mladič del kljuna rdeče obarvan. Belina v perutih pa je bila enaka kot pri starših.
Gnezdilci tega predela so še: priba Vanellus vanellus3  poljski škrjanec Alauda arvensis,  rumena pastirica Motacilla flava cinereocapilla3  re-paljščica Saxioola rubetra  in trstni strnad Emberiza schoeniclus.
16. Rdečenogi majrtinec  (Curth) 16.  Redshank  (Curth)
Slika l:    Gnezditvena razširjenost
rdečenogega martinca v Evropi
(Peterson etc.) Figure 1: Breeding distribution of
the Redshank in Europe  (Peterson
etc.)
Pdečenogi martinec gnezdi na zamočvirjenih travnatih površinah, ob jezerih in obalah, barjih in podcto.
Samica znese običajno aprila ali maja štiri jajca, ki jih vali 22 - 25 dni. Mladiči samostojno letijo po 25 dneh, samostojnost pa dosežejo po 40 dneh. V nevarnosti samica gnezdo pokrije s travo.
Ob tem se lahko vprašamo ali je gnezdenje rdečenogega martinca na Cerkniškem jezeru res novejšega izvora. Gregorijeva razprava namreč navedene lokalitete ne obravnava (Gregori 1979), Pač pa je P. Grošelj 28.5.19B3 opazoval rdečenogega martinca desno od nasipa, ki povezuje Dolenje jezero z nasprotnim bregom (vir QAS). Favni-stični in gnezditveni podatek o rde-čenogem martincu na Cerkniškem jezeru dopolnjuje dosedanji seznam ptičev Cerkniškega jezera. Ta podatek ravno tako dopolnjuje Katalog favne Jugoslavije.
Rdečenogi martinec je novi gnezdilec ornitofavne Slovenije in tako naj bi tudi ta podatek in prispevek dodatno podkrepil trajno zaščito Cerkniškega jezera. Poznana je zamisel, da bi jezero začeli izkoriščati v vodno-energetske namene, s tem pa bi za večno izgubili enkratno lokalitete nacionalnega pomena.
LITERATURA
Gregori, J. (1979): Prispevek k poznavanju ptičev Cerkniškega jezera in bližnje okolice. Acta carsologi-ca VTII, 1978.
Harrison, C. (1975): Jungvogel, Eier und Nester aller Vögel Europas Nordafrikas und des Mittleren Ostens. Verlag Paul Parey, Hamburg und Berlin.
Matvejev, S.D., V.F. Vasic (1973): Aves. Catalogus faunae Jugoslavie IV/3.. SAZU, Ljubljana.
Peterson, R., Mountfort, G., Hollcm, P.A.D., (1984): Die Vögel Europas. Verlag Paul Parey, Hamburg und Berlin.
Stiefel, A., H.Scheufler (1984): Der Rotschenkel. Die Neue Brehm-Bucherei 562, A. Ziemsen Verlag, Wittenberg Lutherstadt,
Slika 2:    Topografija Cerkniškega
jezera  (Iljanić) Figure 2: Topography of Cerknica Lake
Slika 3:    Gnezditvena razširjenost rdečenogega martinca v Sloveniji
(OAS)
Figure 3: Breeding distribution of the Redshank in Slovenia  (OAS)
SUMMARY
In June  1985 a territorial singing male,  a female,  and two fledged young ones of the Redshank species were frequently observed on the Cerknica. Lake.  We can thus presume that this species indeed breeds in this part of Slovenia wich is something completely new to our country. This information is in view of the national conservation particularly welcome because of the threatening plans to convert the famous seasonal lake into an accumulation.
Dare Sere
Glinškova ploščad 12
Ljub Ijana
37
Ali mala cipa Anthus pratensis gnezdi v Sloveniji? Does Meadow Pipit Anthus pratensis breed in Slovenia?
Mislil sem, da bon lahko zapisal naslov nekoliko drugače, brez vprašaja. Stvari pa so se obrnile nekoliko po svoje. A vseeno je vprašanje toliko zanimivo, da ga kaže skupaj pretuhtati - in po možnosti v bodoče tudi rešiti.
Gnezdenje male cipe v Sloveniji ni poznano (MatvejevVasić, 1973), niti ni zanesljivih podatkov o njenem gnezdenju v drugih predelih Jugoslavije (Matvejev, 1976: 81).
Ko smo si 27.6.1973 s kolegi z Zavoda za spomeniško varstvo iz Maribora ogledovali naravne znamenitosti Štajerske, smo se ustavili tudi v Cegonci, hrastovem gozdu v bližini Slovenske Bistrice. Na bližnji travnik smo šli pogledat znamenita jezerca "Morska oka". Mojo pozornost je pritegnil samec cipe, ki je neutrudno pel in se območno spreleta-val na bližnjem rahlo zamočvirjenem travniku. Pel je podobno kot drevesna cipa, zadnji del napeva pa je bil povsem drugačen, končal se je z zvonkim "klinkanjem". Samec je med petjem poletel kvišku, pri zadnjem delu pesmi pa v značilnem letu spet pristal na tleh. Brez dvoma je bil to samec male cipe, Anthus pratensis.
Ponovna priložnost, da sem obiskal ta predel, se mi je ponudila 17.6.76. Tedaj sta tu pela dva samca male cipe. Petje sem kontroliral s posnetkom na magnetofonskiem traku. V bližini je pela tudi drevesna cipa Anthus tri-vialis.   Zanimivo je, da je petje drevesnih cip v teh predelih nekoliko drugačno, kot sem ga bil vajen. Petje je bolj zvonko, kot bi se malo "nalezle" petja male cipe. Tega dne sta peli dve mali cipi tudi v Racah, in sicer v zamočvirjenem delu, poraščenem z ločkcm, zahodno od ribnikov.
Ko sem 11.6.1982 prišel ponovno v Slovensko Bistrico, se dolgo nisem znašel, kje je travnik, ki sem ga iskal. Končno sem se moral sprijazniti
z resničnostjo: kjer je bil travnik z malimi cipami, je bila velika njiva, zasejana s pšenico, kje so bila
17. Mala cipa  (I.  Geister) 17. Meadow Pipit  (I.  Geister)

Slika 1:  Gnezditvena razširjenost
male oipe v Evropi  (Peterson etc.)
Figure 1: Breeding distribution of the Meadow Pipit in Europe  (Peterson etc.)
"Morska oka", pa je dalo slutiti le nekaj trstov v krogu krnjave pšenice.
Končne potrditve o gnezdenju male cipe v Sloveniji tako nisem dobil, ostali so podatki za leti 1973 in 1976. Vprašanju njenega gnezdenja v Sloveniji moramo posvetiti vso pozornost. Primerna mesta za njeno gnezdenje so predvsem rahlo zamočvirjeni (zato manj obdelovani!) travniki (npr. v okolici Pragerskega, Slovenskih Konjic, Slovenske Bistrice,'Rač itd.).
38
Slika 2:    Gnezditvena razširjenost male cipe v Sloveniji iGregori) Figure 1: Breeding distribution of
the Meadow Pipit in Slovenia
(Gregori)
LITERATURA
Matvejev, S.D., V.F. Vasid, (1973): Catalogus faunae Jugoslaviae. Aves IV/3, SAZU, Ljubljana.
Matvejev, S.D., (1976): Pregled faune ptica Balkanskog poluostrva. Posebna izdaja, knjiga 46, SANU, Beograd.
Dne 4.4.1985 sem obiskal kolonijo sivih čapelj v Bišu blizu Lenarta v Slov. goricah, da bi ugotovil število zasedenih gnezd. Bližajoč se koloniji v jelševem gozdičku sredi obširnega polja, sem presenečen obstal. Ugledal sem podrta drevesa, ki so bila del kolonije. Številna gnezda so ležala na tleh in nemo pričala o nevestnem početju človeka. Verjetno je kmet jelše posekal zaradi potrebe po drvih, kar pa ne opravičuje uničevanja gnezd sive čaplje oziroma ogrožanja cele kolonije. 0 tem žalostnem primeru sem obvestil tudi Zavod za spomeniško varstvo Maribor, ki bo ustrezno ukrepal čeprav kolonija ni zavarovana.
SUMMARY
In Vili and ld76 the author observed)
in two  localities in the north-eastern. Slovenia,   territorial singing males of the Meadow Pipit species in their breeding period.  Later they were not seen there any  longer,  while one of the  localities was even destroyed. Breeding of this species has not been known in our country,  so that a question is raised,  if the Meadow Pipit should be counted as a new Slovene breeder.
Janez Gr eg ori,
Podkoren 72,
64280 kranjska Gora
Slika 1: Gnezditvena razširjenost sive čaplje v Sloveniji  (OAS)
Figure 1: Breeding distribution of the Grey Heron in Slovenia  (OAS)
Kolonija sive čaplje Ardea cinerea v Bišu ogrožena A threat to the Grey Heron Ardea cinerea colony at Biš
39
18.  Razdejanje v koloniji sive čaplje v Bisu  (F.  Bračko)
28.  Devastation in the Grey Heron colony at Biš (F. Bračko)
Kljub vznemirjanju pa so se dostojanstvene sive Čaplje pripravljale na gnezditev. Opazil sem nakaj novo zgrajenih gnezd, saj je bilo najmanj 15 uničenih. V koloniji sem naštel 50 odraslih primerkov, ali 25 parov, prav toliko je bilo tudi vidno zasedenih gnezd.
Dne 29.6.1985 sva s S. Beloglavcem ponovno obiskala kolonijo in naštela 30 gnezd z mladiči, ki so že lazili po vejah in nekateri tudi leteli. Kolonija v Bišu številčno upada. Leta 1983 sem naštel nad 50 zasedenih gnezd, leto kasneje pa samo 45. Čeprav so 3 leta zelo kratka doba za spremljanje populacije sive čaplje, je upadanje očitno. Eden izmed vzrokov je tudi sekanje dreves v sami koloniji, saj po sledovih sodeč, sekajo jelše že vrsto let in se gozdiček vidno
manjša ter spreminja v obdelovalno polje. Zato je lokaliteto nujno treba zavarovati, ker obstaja nevarnost, da nekega dne sivih čapelj v Bišu ne bo več.
SUMMARY
The author describes how the breeding Grey Heron colony was destroyed at Biš in the north-eastern Slovenia.  In early April3  when the herons just began to breed,  a farmer felled a number of trees with heron nests.  Thus he imperilled the colony wich is  from year  to year smaller (1983:  50,   1984:  45,   1985:  30 nests). The locality is not protected.
Franc Bračko Gregorčičeva 27 62000 Maribor
00
Planinski orel Aquila chrysaetos gnezdi tudi v slovenskem Primorju Golden Eagle Aquila chrysaetos breeds also in the littoral Slovenia
Dne 1.5.1985 se je skupina ornitologov odpravila iz Movraža (tam smo namreč imeli tabor) proti Sočergi. Bil je neverjetno vroč dan, zato smo skupaj sklenili/ da gremo v Oliko, v tamkajšnjo gostilno. Po naporni hoji tistega vročega dne, smo si ob cesti privoščili kratko pavzo. Ponovno smo imeli priložnost opazovati neznanega orla, ki je krožil nad nami (nekaj dni prej smo ga opazovali v okolici Movraža), potem pa izginil-za griči.
Tihomir Makovec, ki se nerad loči od svojega daljnogleda, nas je opozoril na kup vejevja v steni, in ni nam preostalo nič drugega, kot da smo šli pogledat. Ko smo priplezali na vrh stene, so se vrstila presenečenja. Odkritja M. Miklavca, ki se je stegnil čez rob stene, da bi videl v gnezdo, so se kar vrstila. Najprej kos zajčje noge, jajčna lunina in končno dva puhasta mladiča. Se spust po vrvi, nekaj posnetkov gnezda in že smo veselo odšli proti Oliki, kjer smo se zasluženo odžejali.
K orlovemu gnezdu smo se ponovno odpravili 12.5.1985 z A. Župančičem. V gnezdu sta bila še vedno dva puhasta mladiča, stara približno mesec dni. Ker smo vedeli, da se mladi orli izpeljejo šele po 12 tednih, smo prihajali k orlovemu gnezdu samo enkrat mesečno, tako smo jih čim manj motili. 8.6.1985 je bil v gnezdu samo 1 mladič velikosti purana, ki smo ga tega dne tudi obročkali. 7.7.1985 smo bili zadnjič pri orlo-vem gnezdu. Mladi orel je bil že v celoti operjen, le na glavi je imel nekaj ostankov belega puha. Navadno leže orlica le po dve jajci in ju vali 44 dni. Mladi orlici so sprva še sivo beli, kasneje belo volnati in slepi skoraj 14 dni. V "bratskih" bojih v gnezdu dostikrat najmlajši orlic izgubi življenje in le redki so primeri, da se obdržita oba. Po izračunih, ki smo jih naredili s pomočjo danih podatkov, je orlica znesla prvo jajce 7.3.1985, mladi orlic pa je poletel okoli 12.7.1985. Gnezdo v Sočergi je precej obsežno
19.  Obrookanje mladiča planinskega
orla na gnezdu v Sočergi^   8.6.
1985   (D.   Ota) 19.  Einging of a young Golden Eagle
in the nest on June 8th 1985 at
Sooerga  (D.  Ota)
																--
KL	IU MftSAtlUS JSKMb |			VlftMS									_			
														-	~	
	!?•			iđ												
J.    -.		mm		1						-			-			
		¦%_**	V-----,„	i?   ¦												
J   r*	• •	•		i									s			
i C	••	•									^			.		
1   ' J		-														
»•   <n															-	!"K      ¦
b													-			
i						-				._.	-					
I- .;													i			
.;      |							P									
			1     f	?.'												
1  ! i																
,u !				~i--------m—			b									
Slika 1: Gnezditvena    razširjenost
planinskega orla v Sloveniji  (OAS)-
Figure 1:  Breeding distribution of
the Golden Eagle in Slovenia  (OAS)
41
in verjetno sta orla na tem mestu gnezdila že pred leti.
Znano je, da par orlov redkokdaj uporabi eno gnezdo dve leti zapored, zato imata na svojem teritoriju več gnezdišč, ki jih z leti menjujeta, pač odvisno od hrane in nekaterih drugih dejavnikov. Po opombi A. Župančiča je orlji par iz Sočerge verjetno isti, ki je gnezdil pod Nanosom in v Koritnicah.
Marsikdo se bo spraševal, kako da si je izbral prav Sočergo za gnezdišče, ko pa je v Alpah dovolj prostora zanj, pa še bolj nedostopno je. Vendar orlova prvotna prebivališča so bile skalne stepe, obmorske čeri in samotne ravnine, od tod pa se je pred človekom umaknil v gore. V Dalmaciji gnezdi planinski orel v Mali Paklenici, na Škotskem pa gnezdijo orli neposredno nad gladino morja, na previsnih skalnih čereh. Gnezdo v Sočergi je do sedaj gnezdo na najnižji nadmorski višini, okoli 300 m.
V obdobju 1973-1984 smo v Sloveniji ujeli nekatere nove in redke vrste strnadov Emberizidae.  Ujete so bile naslednje vrste: laponski ostroglež Calcarius  lapponicus3  beloglavi strnad Emberiza leucooephala  in gozdni strnad Emberiza rustica.  Sedaj pa se jim je pridružil še mali strnad Emberiza pusilla.
Domovina malega strnada Emberiza pusilla  je severno območje Palearktike, in to od severne Skandinavije do vzhodne Sibirije (Voous 1962). Je selivec in prezimuje v jugovzhodni Aziji, v jesenskem in zimskem času pa je bil mali strnad opazovan in ujet skoraj po vsej Evropi. Iz ornitološke literature se vidi, da je mali strnad veliko bolj pogost, kot bi pričakovali. Najbolj številni so
podatki iz zahodne Evrope/ imamo pa
tudi podatke z Malte, iz Italije, Švice in Avstrije. Podatki so dobljeni v času od oktobra do aprila.
Navsezadnje tudi ime planinski orel ni najbolj posrečeno in bi bilo primerneje zlati orel, vendar je že tako, da ga bomo tudi v bodoče imeli za planinskega.
SUMMARY
In Slovenia the Golden Eagle, breeds primarily in the Alps.   In the Kars tic region breeds  (according to the available data) a single pair wich is of course changing its nesting place.  We presume that this year this particular pair breed in the Slovene part of Is-tria no more than 300 meters above the sea what is quite a sensation for our circumstances.
Iztok Škornik Krožna cesta 10 66000 Koper
Dne 9.2.1985 je Bojan Mali, zunanji sodelavec kustodiata za ornitologi-jo Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ujel v vasi Kleče (Ljubljana) neznanega majhnega strnada, katerega. je nato še živega prinesel v muzej. Pri pregledu ustrezne ornitološke literature in ob zbranih biometri-čnih podatkih je bilo ugotovljeno, da gre v tem primeru za malega strnada Emberiza pusilla.  Omenjeni primerek malega strnada hrani Prirodoslovni muzej Slovenije v svoji študijski zbirki.
Oglejmo si biometrične podatke in morfološke  značilnosti, na osnovi katerih smo določili vrsto (Tabela 1\
Razen biometričnih podatkov so bile ugotovljene še naslednje morfološke
značilnosti/ ki so dokazovale nesporno determinacijo. Naštejmo jih samo nekaj:
Mali strnad Emberiza pusilla ugotovljen v Sloveniji Little Bunting Emberiza pusilla confirmed in Slovenia
42
s
20, Mali strnad ujet 9,2.1985 v Klesah pri Ljubljani  (D.  Sere)
- proge po prsih so tanke in temne barve, za razliko od samice trst-nega strnada E.schoeniclus,  ki ima te proge debelejše in obrobljene rjavo;
- jasno poudarjena svetlo rjava temenska peresa, kakor tudi lešni-kova barva krovnih peres ušesa -
20.  Little Bunting,  caught on February 9th 1985 at Kleče near Ljubljana  (D,  Sere) ta krovna peresa pa ima samica trstnega strnada sivkasta;
- zoženost 6. letalnega peresa pri malem strnadu je rahlo zaznavna, pri trstnem strnadu pa je zoženost 6. letalnega peresa izrazita in tudi daljša;
- barva nog je svetlo rjava, za razliko od trstnega strnada, ki ima
VRSTA SPECIES
DOLŽINA PERUTI WING LENGHT
RAZDALJA NED VRHOM PERUTI IN 6, LETALNIM PERESOM LENGHT BETWEEN WING-POINT AND SIXTH PRIMARY
OBLIKA ZGORNJEGA DELA KLJUNA SHAPE OF UPPER MANDIBLE
E, pusilla (Svensson, 1984)
64 - 74 mm
2,5 - 5 mm
raven ali konkaven
E.  sohoenialu8 (Svensson, 1984)
70 - 84
mm
1 - 3 mm
konveksen
E.pusilla primerek iz Kleč specimen from Kleče
69 mm
3.5 mn
raven
Tabela 1: Biometrična primerjava vrst
Table    1:  The biometrical comparison', betveen the two species
običajno noge rjave ali mesnate barve;
- površen pregled tega primerka je naredil vtis, da gre za (majhno) samico trstnega strnada..
0 pojavljanju malega strnada v Sloveniji in Jugoslaviji v literaturi ni podatkov (Matvejev 1976). To  dejstvo je verjetno treba pripisati izredni podobnosti med malim strna-dom in samico trstnega strnada. Primerek malega strnada iz Ljubljane lahko štejemo za prvi dokazni material o pojavljanju te vrste pri nas.
LITERATURA
Bauer, K. (1954) : Zwergammer Emberiza pusilla am Neusiedler See beobachtet Egretta 4, 9.
British Birds, (1984): The "British Birds" List of Birds of the Western Palearctic.
Geister I., D.šere, (1974); No\o ugotovljene vrste ptic pevk v Sloveniji. Proteus, 37 (1) $3,11.
Eades, R.A. (1984): Little Bunting wintering on stubble field in England. British Birds 77: 6160617.
Kilzer, R. (1975) : Zwergemmer Erriberiza pusilla in Wald am Arlbergi Egretta 18, 24.
Matvejev, S.D. (1976): Pregled Faune ptica balkanskog poluostrva, I: Pi-ciformes et Passeriformes. SANU, Posebno izdanje, 252 : 254, Beograd.
Mills, David G.H. (1982): Leg coloration of Little and Reed Buntings. British Birds 75: 290 : 291.
Svensson,L. (1984): Identification Guide to Europaean Passerines. Na-turhistoriska Riksmuseet Stockholm.
Sere, D. (1980) : Beloglavi stmad Erriberiza leucocephala v Sloveniji. Acrocephalus, 3: 39-40.
Sere, D. (1980): Gozdni strnad Emberiza rustica, prvič ujet v Sloveniji. Acrocephalus, 1: 17.
Sere, D. (1980) : Laponski ostroglež Caloariu8 lapponicus. Acrocephalus, 6: 101.
Sere, D. (1981) : Snežni strnad Fle-ctrophenax nivalis.  Acrocephalus, 7: 16.
Sere, D. (1982) : Ptiči Stožic pri Ljubljani, 1972 - 1982 - Favnisti-čni pregled, obročkanje in najdbe. Acrocephalus, 13 - 14: 33.
Vinogradova, N.V., Doljnik, V.R.., Efremov, V.D., Paevskij, V.A. (1976): Opredelenie pola i vozarsta vorobi-nih ptic fauni SSSR. Akademija nauk SSSR, Zoologičeskij institut. Moskva. Str.: 145.
Voous K., H., (1962)i Die Vogelwelt Europas und ihre Verbreitung. Pa-rey Hamburg und Berlin.
Wallace, D.I.M. (19Ö0): Distinguishing Little and Reed Buntings. Fron-ties of Bird Identification, 236 - 244.
Winkler, R., (1984): Avifauna der Schweiz, eine kommentierte Artenliste. I. Passeriformes, Der Ornito-logische Beobachter, Beiheft 5, 1984: 59.
Slika 1:     Gnezditvena razširjenost malega strnada v Evropi
(Mäkatsoh) Figure 1: Breeding distribution of
the Little Bunting in Europe
(Makatsch)
SUMMARY
In the village of Kleče near Ljubljana a Little Bunting, presumably a female,  was oought on February 9 thy   1985.  This is the first specimen of this kind found within Slovenia and also Yugoslavia. The main reason why this species has not been confirmed before probably lies in the great resemblance between the Reed and Little Bunting.
Dare Sere
GlinŠkova ploščad 12
61000 Ljubljana
m
Od kod ovratniški papagajček Psittacula krameri na slovenski obali? How can Ring-necked Parakeet Psittacula krameri occur on the Slovene coast?
Ovratniški papagajček Psittacula krameri  spada v družino papagajčkov Psittaoiđae  in predstavlja zelo razširjeno prehodno obliko med afriškimi in indo-malajskimi ter avstralskimi papagajčki. Živi v Afriki od Senegalije do Etiopije in na velikem delu Indije ter na Cejlonu. Dolg je 39 do 41 an, od tega odpade dobrih 25 cm na dolg in tanek rep. Je pretežno travnato zelene barve, po ramenih in po krilih skoraj zeleno rumen, po licih in po obeh straneh vratu je nežno vijolično do nebesno moder; samček ima pod vratom črno in po zatilju rožno rdečo progo. Ima rumene oči, ozek očesni kolobar, rdeč kljun in sive noge. V Afriki je gozdni ptič, kjer prevladujejo grmovnati in trnjevi sestoji, v Indiji pa je pravi človekov spremljevalec, ki gnezdi pogosto celo v poslopjih in zidnih luknjah. Živi tudi v planinskih predelih nad 1500 m nadmorske višine. Dobro in hitro leti, slabo pleza, po tleh pa se nemočno ziblje. V Indiji dela Škodo na poljih in v sadovnjakih, v Afriki pa se zadovolji z gozdnim semenjem in s sadeži.
Začelo se je 29.6.1983, ko smo v prijetni in zabavni družbi proslavljali uspešen zaključek raziskovalnega tabora "SEČOVLJE 83". Gvido Mahnič, lastnik gostišča v Dragonji, nas je povabil, da si ogledamo njegovo lovsko sobo. Med njegovimi trofejami, med njimi siva caplja Ardea cinerea* velika bobnarica Botaurus stellaris in nekatere druge zaščitene vrste, sta v ozadju kraljevala nagačena primerka zelene papige. Ko smo lastnika povprašali, kje je ti dve papigi dobil, nam je kratko pojasnil, da ju je ustrelil na Sečoveljskih solinah oktobra 1975, novembra 1976 pa še eno. Po njegovih besedah pa se je v tistem času na solinah zadrževalo več zelenih papig.
Dne 13.1.1981 pa so kolegi (Makovec, ustno) opazovali 6 primerkov ovra-tniškega papagajčka na kuruzišču v Polju (Škocjanski zatok). Vprašanje je bilo, kako je ta papiga prišla
na obalo. Eden od najpreprostejših odgovorov bi bil ta, da je pač pobegnila kakemu gojitelju, vendar število opazovanih papig na solinah in pa dejstvo, da je bila ta vrsta papig pred leti opazovana tudi v Škocjanskem zalivu, za ta odgovor ne zadošča.
Opazovanje ovratniškega papagajčka na obali je bila do nedavna nerazjašnjena skrivnost.
V eni izmed številk italijanske poljudnoznanstvene revije Airone je bil objavljen prispevek s prevedenim naslovom: Ovratniški papagajčki: iz tropov v Tržaški kras.
Avtor prispevka Pierandrea Brichetti opisuje manjšo skupino, ki je gnezdila v Milju (Muggia) pri Trstu na lokaliteti Sv. Bartolomej, v neposredni bližini jugoslovansko - italijanske meje. Skupina papagaj čkov si je za gnezditveno področje izbrala "ksero-termično oazo", ki je zaščitena pred vplivi burje in v kateri na klimo vpliva.. tudi morje pod njo. Prva opazovanja so iz polovice sedemdesetih let (Loris Dilena, Enrico Benussi).
Takrat naj bi par teh papig ušel (ali pa je bil namerno izpuščen) in le malo podatkov je bilo o njih do pred nekaj let, ko so bila odkrita prva gnezda v starih duplih ceder, ki so jih naredile zelene žolne, ali pa so papige gnezdile celo v električnih kabinah in s tem "dale vedeti", da z gnezdišči niso preveč izbirčne, (v Aziji na tak način uničujejo pagode in posmrtne spomenike) .
Avtor pravi, da je tudi v zimskem času kolonija, ki je lani štela okoli 15 osebkov, dobrega zdravja in skupaj z jatami vrabcev išče hrano po okolici (tudi pri nas). Sicer pa to ni prvi primer umetne naselitve neke vrste. Tudi v Angliji, v okolici Londona in v dolini Tamigi, je bil naseljen ovratniški papagajček. V 40- tih letih pa je kolonija vrste Myiopsitta monachus,  ki je bila kot poskus namerno izpuščena iz zoološkega vrta, kar desetletje uspešno gnezdila v parkih Porta Venezia v Milanu.
45
21,  Ovratniški papagajöek  (Psitacu-
lla krameri) 21. Ring-necked Parakeet
Čeprav spektakulären dogodek, pa ga moramo občudovati z zadržkom in sumom, kajti lahko se zgodi, da se njihov gnezditveni areal razširi tudi na naše ozemlje.
V kakšni meri bi bilo to brez posledic, pa naj vsak premisli sam.
LITERATURA
Heinzel, Fitter, Parslow (1972):
Pareys Vogelbuch. Pierandrea Brichetti (1985): A
spasso col binocolo;
Parrocchetti dal collare: dai tro-
pici al Carso triestino. Airone,
str. 149. H.W.Smolik (1967): Živalski svet,
ovratniški papagajček Psittacula
krameri,  str. 385.
Slika 1:    Gnezditvena lokaliteta in mesta opazovanja ovratniškega papagajska na slovenski obali
Figure 1: Breeding locality and the observation spots of the Ring-necked Parakeet on the Slovene coast
SUMMARY
At Sečovlje salt-works a coastal hunter caught,  in October 1975,  two Ring-necked Parakeets,  and another one in November 1976.  Young ornithologists noticed,  in January  1981, six specimens of this species in corn-fields near Koper and Ankaran. A group of these birds has been for some years successfully breeding at Milje near Trieste,  virtually on the border between Yugoslavia and Italy, which is certainly not far from the mentioned localities of the winter observation spots.
Iztok Škarnik Krožna cesta 10 66000 Koper
46
Iz ornitološke beležnice From ornithological notebook
SEVERNI SLAPNIK Gavia aretiaa
9.6.1984. sem na zajezenem jezeru Črnava pri Preddvoru dopoldne okrog dve uri opazoval in fotografiral severnega slapnika, ki se je na tem kraju menda zadrževal Že dalj časa. Po pripovedi učiteljice J. Korenčan je slapnik, domnevno zapeljan od mokre asfaltne bleščave, 12.5. pristal na šolskem dvorišču in si pri tem poškodoval plavalno kožico. Učenci so ga odnesli na jezero kjer se je zadrževal vse do 26.6.
Ptič ni bil prehudo boječ, saj je ves čas plaval na odprti vodi, čeprav je bilo na bližnji obali in v čolnih nekaj ljudi; pri tem se je vseeno držal na varnostni razdalji okrog tridesetih metrov. Večkrat se je potopil pod gladino, kjer je ostajal okrog deset sekund. Potapljanje je izkoristil posebno takrat, ko se je .umikal pred bližajočimi se ljudmi. Dr. Jurij Ku-rillo3  Kranc3  Vrečkova  5.
ZLATOUHI PONIREK Podiceps auritus
V polarni zimi 84/85, ko je temperatura krepko padla tudo do 30 stopinj pod ničlo, sem dne 21.1.1985 na redkih mestih nezaledenele Drave pod jezom Melje v Mariboru opazoval primerek zlatouhega ponirka v zimskem perju. Moram priznati, da ga prvi dan nisem mogel determinirati, šele s pomočjo Petersonovega priročnika in opisa v njem sem ga določil za zlatouhega ponirka. Sprva sem mislil, da gre za črnogrlega ponirka Podioeps nigrico-llis, ki ima značilno privihan kljun, ki ga pa ta ni imel.
drugemu izogibala. Tudi med drugimi plovci sem ponirka redkeje videl, čeprav je bila na jezeru številna druščina različnih vrst rac. Na tej lokaliteti sem tega redkega severnega gosta opazoval še ves februar, nato ga ni bilo več opaziti. Franc Bra5ko3 Gregorčičeva 27 3 Maribor
ČOPASTA ČAPLJA Ardeola ralloides
24.4.1985 sem ob Savi, Jarše pri Ljubljani, opazoval čopasto čapljo, ki se je zadrževala ob bregu reke. Verjetno jo je ustavilo sneženo vreme. To je moje tretje opazovanje te vrste na tem obnočju ob Savi. Dare Sere, Ljubljana3  Glinškova ploščad 12.
VELIKA BELA ČAPUA Egretta alba
S kolegico Ireno Furlan sva se 31. januarja 1985 mudila na krajšem izletu v Sečoveljskih solinah. Ko sva po nasipu ob Dragonji vstopala v soline, sva si na enem od poplavljenih solinskih poli pred nama ogledovala sivo čapljo Ardea cinerea  pri iskanju hrane. V njenem ozadju sva opazila belo čapljo enake velikosti, ki je ravno tako brodila po vodi.
Ko sva se ji približala na kakih 30 metrov, se je dvignila v zrak. Seveda sva bila pozorna na stopala, ki so bila črna. Velika bela čaplja Egretta alba je še enkrat zaokrožila in odletela proti kanalu Piket. Tomi Trilar3 Pot v Bitnje 12', 64000 Kranj.
BELOČELA GOS Anser albifrons
Še istega dne sva na travniku ob se-čoveljskem letališču opazila gosi sive barve z oranžnimi nogami in belim perjem okrog kljuna. Po pregledu priročnika sva ugotovila, da opazujeva be-ločele gosi Anser albifrons.  Iz tabele v priročniku sva razbrala, da po barvi kljuna lahko ločimo med podvrstama. Opazovane beločele gosi so imele mesnato rdeče kljune, torej gre za podvrsto A. A.  albifrons.
Ko sva se jim poizkušala približati, je vseh 34 beločelih gosi odletelo proti solinam. Kasneje se je del jate vrnil in sedel na solinska polja desno od rudnika. Tomi Trilar3  Pot v Bitnje 123 64000 Kranj.
47
ČRNA ŠTORKLJA Cioonia nigra
9.5. sem ob Iščici (Lj. barje) opazoval crno štorkljo, ki je zletela iz izsuševalnega kanala. Popoldne sem jo opazoval še enkrat in odletela je v smeri proti Ljubljani. Dare Sere, Ljubljana*  Glinškova ploščad 12
BELOČELA GOS Anser albifrons
Dne 18.1.1985 sva s kolegom M. Mi-klavcem odšla v Škocjanski zaliv z namenom, da fotografirava malega Žagarja Mergellus albellus.  Ko sva po nekaj urah uspešnega fotografiranja vsa premražena odhajala proti Kopru, sta se nad nama v tihem letu spustili dve neznani gosi, ki sta pristali kakih 300 m od mesta opazovanja na zaledeneli zaliv. Led nama je omogočil, da sva se gosema približala na 100 m. Iz te razdalje je bila jasno vidna bela lisa nad kljunom, bila je nekoliko temnejša po trebuhu in velikosti sive gosi.
Kasneje sta gosi vznemirjeni vzleteli, tako smo ju lahko opazovali tudi med letom ter ju določili za beločelo gos Anser albifrons.  Isti dan smo v letu opazovali še 20 neznanih gosi. Tihomir Makoveo, Gasilska 8,  66000 Koper.
ŽLIČARICA Anas olypeata
Na ribniku v Hotinji vasi sem 16.12. 1984 opazil 9 neznanih rac, ki so se zadrževale skupaj z mlakaricami. Tudi velikosti so bile enake. Glava in vrat sta bila zelena, prsi pa bele. Perut je bila svetlo rjava. V letu sem opazil, da je trebuh temen. Daljša letalna peresa so bila temna. Kljun je bil sivkast in širok. Po tem opisu sem jih določil za race žlica-rice. Miran Ogrin,  Hotinja vas  1643 62312 Slivnica,
NAVADNI ZVONEC Buoephdla olangula
30.3.1984 sem s severnega brega predvojnega jezera v Bobovku splašil "črno raco z belimi sekundarnimi letalnimi peresi". Bilo je oblačno in se je mračilo, zato razen bele lise na koncu trupa nisem mogel razločiti nobenega zanesljivega znamenja. Postal pa sem pozoren na silhueto zvoncste glave, za katero se mi je za trenutek za-
zdelo, da je rjave barve.Naslednje jutro je v soncu plavala pred mano ista raca na povojnem jezeru in v njej sem z lahkoto prepoznal samico navadnega zvonca Buaephala olangula.  Vse je bilo jasno videti: rjavo zvončasto glavo, svetel vrh kljuna, siv hrbet in sivo oprsje ločeno od glave z belim ovratnikom. Bilo jo je veselje pogledati, še bolj pa me je osrečila, ko se je kot na paradi najmanj desetkrat spreletela nizko nad mano in se spet vrnila na vodo. Iztok Geister, 64202 Naklo,  Pokopališka 13
MALI ŽAGAR Mergus albellus
Dne 25.1.1985 sem pri jezu v Mariboru opazoval številne galebe, race in ponirke, ko sem nenadoma zagledal jato osmih rac, ki so priletele z vzhoda. Sedem sem jih določil kot sivke Aythya ferina,  ena pa je bila skoraj popolnoma bela. Zaokrožile so nad jezom in odletele nazaj. Pri beli raci, določil sem..jo kot samca malega Žagarja Mergus albellus, sta se lepo videli dve črni lisi na glavi in nenavadna oblika gJave v primerjavi z drugimi racami. To je moje prvo srečanje z malim Žagarjem. Ribič Andrej, Osojnikova 7,   62000 Maribor.
TATARSKA ŽVIŽGALKA Netta rufina
Dne 23.5.1984 je bilo vetrovno, a sončno jutro. Z avtomobilom sem se pripeljal na nasip Ptujskega jezera pri Budini, kjer je sicer spust za čolne.
Odpiral se mi je čudovit razgled na vzvalovano jezero s stotinami rac. Ena je bila prav blizu obale, bila je samica tatarske žvižgalke Netta rufina.  Počasi sem odprl vrata in v njihovem kritju opazoval stran plavajočo raco. Frana Janzekovič,  Bukovci 27,   62281 Markovci pri Ptuju.
RDEČENOGA P0ST0VKA Falao vespertinus
29.4.1985 sem ob Savi v Jaršah (Ljubljana) ujel v mrežo samico rdečenoge postovke, katero sem kasneje obročka-no izpustil. 11.5.1985 sem pri Dolenjem jezeru na Cerkniškem jezeru
opazil na žici pet primerkov, pri vasi
Martin jak pa tri primerke te vrste. Zadnji primerek v času preleta sem
opazoval 16.5.1985 ob Iščici na Ljubljanskem barju.
KOSEC Cvex orex
Ko širo se pred leti, če zapiski ne lažejo 2.6.1979, vzpenjali na Bre-ginjski ali Kobariški Stol (1027 m), se nismo mogli načuditi temu, da kosec, ki smo ga doslej imeli malo-dane za močvirsko ptico, živi na takšni suhi travnati strmini okrog 900 metrov visoko. Na njegov z-na-žilni , na klepanje kose spominja-joči glas je naju z B. Magajno takrat opozoril pronicljivi prisluškovalec ptičjim glasovom D.Sere.
20.5.1982 se je kosec vztrajno oglašal na travnatem otoku sredi takrat že melioriranega (beri opustošene-ga) Šempaškega polja. S kasetofonom sem ga zvabil na bližino 6 metrov, potem ko sem posnel njegovo oglašanje. Ko sem se mu hotel povsem približati, se je dvignil nad travni horizont, kot kobilica nerodno frfotajoč, in poniknil kakih deset metrov stran. Odveč je pripovedovati, kolikokrat sem pretaknil bližnji grm, da bi našel skrito gnezdo, vendar zaman.
2.6.1983 sem se proti večeru na poti s Cerkniškega jezera ustavil na Planinskem polju. Kakšen vzvišen občutek, če je prva ptica, ki jo slišiš, ko stopiš iz avtomobila, ravno kosec. Spet sem stikal okrog grma, seve da brez uspeha.
20.6.1984 sem na Tolminskih Ravnah (924) m), ki ležijo na najlepši gledališki način med amfiteatralnimi hribi, zaslišal koscev spev v osupljivi visokogorski akustiki. V družbi z J. Špiljkom me je pomanjkljivo in zmotljivo označena pot vodila nazaj čez Čadrg, tisti Čadrg, katerega grenko mehki rob izginja v nasprotno veduto kot pokrajina na Novi Gvineji. Naj je bila košenina še tako strma, spet sem pretaknil vsak grm in vsako ščavje, saj se je kosec ves čas izzivalno oglašal zdaj tukaj, zdaj tam.
V pogovoru z domačini sem izvedel nekaj nadvse zanimivih stvari. Domačini pravijo koscu krkljica, kar je seveda onomatopoetično poimenovanje
prepelice, s katero ga hkrati zamenjujejo. Njegov krk-krk naznanja dež, pravijo. Prav dobro vedo, da gnezdi v travi, in ne pozabijo se pohvaliti, da gnezdo, kadar med košnjo nanj naletijo, vselej oču\ajo. Tistega leta, ko smo se pogovarjali, s košnjo še niso pričeli, čakali so bolj stanovitnega vremena.
Zadnjič sem se srečal s koscem 19.6.1985, ponovno v družbi s kolegom Sere tom. Bilo je v Vasi ob Kolpi, spet tako, kot mi je najljubše: stopiš iz avta in ga zaslišiš kot neviden parnik, ki se oglaša iz megle. Iztok Geisterj  Naklo,  Pokopališka 13.
KOMATNA TEKICA Glareola speo.
25 »5~. 1985, ko sem s kolegi iz društva Ixobryhus "stikal" po vedno zanimivih Sečoveljskih solinah, smo v zapuščenem bazenu za pridobivanje soli, kjer zdaj že skoraj tradicionalno gnezdi čigra, opazili obris ptice, ki nam je bila že od dalež videti nenavadna, celo eksotična. Stala je na blatni stezi sredi bazena in nas opazovala z negibnostjo kamna, medtem ko smo se ji previdno približevali. K sreči je bil obrobljen slinček pod njenim kljunom dobro opazen, tako da smo po njem že od daleč kaj kmalu prepoznali komatno tekico. Kasneje istega dne smo jo na tem področju videli še enkrat. To je bilo moje prvo srečanje s to že na pogled zanimivo ptico. Žal med vzletom nismo bili pozorni na določitvene posebnosti in tako ne morem reči, ali je bila opazovana rjavoperutna ali črnoperutna ko-matna tekica. Davorin Tome,  Jamova 66, Ljubljana.
RJAVI GALEB Larus fusous
6.6.1985 sem nad Cerkniškim jezerom pri Gorenji vasi opazil v zraku dva različna galeba, ki sta krožila in se tudi drugače obnašala kot meni znana rečni in srebrni galeb. Po velikosti sta bila med rečnim in srebrnim galebom. En primerek je imel perje obarvano kot je na sploh značilno za spolno nedozorele galebe. Drugi galeb je imel bel rep in temno zgornjo stran peruti. Konice letalnih peres so bile bele, tako da je v letu bila videti bela črta na koncu letalnih peres. Po daljšem opazovanju sem
ju določil za rjava galeba. Odletela sta proti zahodu. Dare Sere,  Glin-škova ploščad 12,  Ljubljana,
KRIČAVA ČIGRA Sterna sandvicensis
Sistematična in dovolj pogosta o-pazovanja na določenem terenu s časom dajo popolnejšo sliko orni-tofavne obravnavanega področja. Tako je možno registrirati veČino redkih preletnikov, ki se pojavijo za nekaj dni ali samo ur.
Dne 9.7.1985 sem pri rednem popisu omitofavne ob reki Dravi v Bukovcih pri Ptuju opazoval 3 odrasle primerke kričave čigre Sterna
sandvicensis.
Ob prihodu sem opazil le eno kričavo čigro, ki je strmoglavijala v vodo. Po nekaj neuspelih poskusih lova je pristala na majhnem prodišču, ki se je dvigalo iz vode. Tam sta v družbi navadnih či-ger Sterna hirundo  in rečnih galebov Larus ridibundus,  počivali še drugi dve kričavi čigri.
Iz karte razširjenosti je razvidno, da Živi več populacij na severu Evrope, in sicer na britanskih otokih, Danskem, Nizozemskem in v ZRN. Dobimo jo tudi v Sredozemlju (jug Francije, severna Tunizija) in okrog Črnega morja ter Kaspijskega jezera. Je selivec, ki se seli cd julija do začetka oktobra, vrača pa se aprila in maja. Prezirnuje v južni Gržiji, Turčiji, severovzhodni Afriki in Rdečem morju in v Perzijskem zalivu.
Pričakovati je, da pri selitvi se-vernoevropskih populacij posamezni primerki letijo čez naše področje.
Potrebno je le temeljiteje pregledovati jate čiger in galebov, ki se ponekod v severovzhodni Sloveniji pojavljajo v velikem številu in dobljeni rezultati, so kar presenetljivi. Frana JanžekoviS,  Bukovci 27,   62281 Markovci pri Ptuju.
ČEBELAR Merops apiaster
Ko sem letos popisoval ptice nad Laškim, sem na Rebrnem pri bajtarju, ki se piše Adam Tone, v
veži med drugimi nagačenimi pticami videl čebelarja. Tone je povedal, da ga je pred približno 15 leti ustrelil v Stopcah, Na moje dodatno vprašanje je zatrdil, da spomladi. Po mojih rojstnih, a drugače pozabljenih krajih me je to jutro prijazno vodil Laščan Egon sipek. V meglenem jutru 21.6.1985 naju je po šilcu žganja pozdravilo sonce šele tu na Rebrnem, ko se pot, ki naju je vodila prek Gabrna, prevesi dol k Reki.
Pomalicala sva že spet visoko gori ob razglednem Sv. Petru (526 m) in sestopila k skrivnostnemu slapu, imenovanem Lahorniški sopot, v Tevčah. Lahomnica tu pada v zajetnem curku čez široko apnenčevo ustno v dopadljiv tolmun. Ko sva ob zapuščenem, duha poživljajočem mlinu slonela na brvi, sta kot na filmskem platnu pri-plesala na od sonca osvetljeno stopnjo siva pastirica in povodni kos. Lepšega sklepnega doživetja sedemurnega sprehoda mojemu sedemdesetletnemu sopotniku nisem mogel zaželeti. Skalila ga ni niti majhna, vendar vsiljiva -.nini elektrarna v kontejnerju nasproti častitljivega mlina. Iztok Geister, Naklo, PokopaliSkxx 13.
MESTNA LASTOVKA Delichon urbica
Mestno lastovko Delichon urbica poznamo predvsem kot gnezdilko na stavbah v urbanih naseljih.
Redkejši so primeri gnezdenja na skalnih pečinah.
Zanimiv je primer gnezditve mestne lastovke v Novi vasi pri Markovcih,
50
kjer je kolonijsko gnezdišče, in sicer na mostu čez kanal HE Formin. Gnezdišče je zanimivo iz
več pogledov. Lokacija je sredi polja, most je približno 3 metre od tal. Tudi postavitev gnezd nad samo vodno površino ni značilna za to vrsto.
Dodam naj še,, da je okrog 180 gnezd na vzhodni in okrog 30 na zahodni strani. Zanimivo bi tudi bilo izvedeti, ali je tako velika koncentracija gnezd mestne lastovke pogostejši pojav. Frana Janžekovič, Bukovci. 27,  62281 Markovci pri Ptuju.
MALI SLAVEC Luscinia megarhynchos
Dne 13.5.1984 sem v grmovju ob izviru reke Pivke v bližini gradu Kaleč zaslišal znan ptičji glas. To je bilo melodično petje malega slavca, ki ga poznamo z letovanja v Istri. V deževnem vremenu v popoldanskih urah se je slavec zadrževal na sorazmerno izpostavljenem mestu v leskovju in živahno pel. To je bilo moje prvo opazovanje malega slavca na Pivki (580 nm.v.). Pozneje ga nisem več opazoval. Slavko Polak, Koritnioe 65,   66253 KNEŽAK.
MODRA TAŠČICA Luscinia svecica
Dne 27.7.1985 sem lovil v trstičju Dravograjskega jezera. Na posnetek rumenega vrtnika se je na moje presenečenje v mrežo ujel mladostni primerek modre taščice. Podatek je zanimiv s favnističnega vidika, saj gre za nekoliko zgodnji datum pojavljanja, morda celo za lokalno selitev. Kakorkoli že, je to izziv za prihodnje, kajti v dravograjskem trstišču je dovolj pogojev, da bi se modra taščica pojavila kot gnezdilka. Sicer pa velja pregovor: ena lastovka še ne prinese pomladi. Franc Bračko, Gregorčičeva 27, Maribor.
SLEGUR Monticola saxatilis
Dne 17.6.1984 sem se v oblačnem, dež ponujajočemu vremenu z družino odpeljal na planino Pungrat pod Košuto z željo, da v tamkajšnjih jelovih gozdovih najdem triprstega detla Pi-ooides tridactylis.  Ko sem že ugledal prijazno zelenico, je na poseki
pred planino preletel golicave črno-bel detel brez rdečega podrepja. Skočil sem iz avtomobila in detla, bil je pravi, poiskal z daljnogledom na odmirajoči jelki. Ko je odletel globlje v gozd, sem se kajpak napotil za njim, a sem kaj kmalu odjenjal, saj daleč naokrog ni bilo videti in slišati ničesar.
V upanju, da bom videl še katerega, sem se nameril na planino Šijo (1631 m), kjer me je pod cesto ob staji presenetil navadni kupčar Oenanthe oe-nathe.  Še večje presenečenje pa me je čakalo za ovinkom, ko sem, spuščajoč se k naslednji planini, ki se ji reče Ilovka, opazil, da se je z bližine poti navkreber spreletela zamolklo rdeče modra ptica in sedla na neki zverižen grm. Kar verjeti nisem mogel, da res opazujem slegurja Monticola saxatilis,  hkrati pa, priznam, sem se spričo tega, da tako imenitna ptica domuje tako blizu mojega doma, ne da bi jaz za to vedel, počutil nekoliko osramočenega. V mislih sem ga namreč vselej iskal v primorskih hribih, zdaj pa ga najdem v Karavankah. Seveda sem prepričan, da ni edini predstavnik svoje vrste na teh prisojnih meliščih Košute, kamor se s kolegom Sovincem odpravljava že nekaj let zapored, pa nikakor ne prideva do tega, da bi to tudi storila.
No,ta junijski dan je bil res kot naročen. V zadnjem gozdu pred Kofcami (1488) sem poskusil s kasetofonom izzvati morebitnega malega skovika Glaucidium passerinum.  In glej ga šmen-ta, precej se je oglasil. Kar pridno je skovikal, a pokazati se vseeno ni maral. Iztok Geister,  Naklo,  Pokopališka 13.
BRŠKINKA Cisticola juncidis
Leta 1985 sem se mudil nekajkrat ob morju, med drugim zato, da preverim, kako jo'je v letošnji izjemno ostri zimi odnesla brškinka. 30.1. je v Sečovljah ob pogledu na od mraza ožgani osočnik sploh nisem pričakoval, četudi vem, da v trstiščih ob solinskih kanalih redno prezirnuje. Pač pa sem jo pogrešal 5. in 6.6., ko sem pretaknil vse soline na zahodnem bregu stare Dragonje, da bi jo našelr vendar zaman. Oglasila se ni in tudi vedel je nisem. Šele v septembru je D. Sere ob sečoveljskem letališču naletel na slabotno terito-
51
rialnega samca. Poleg njega je ujel še dva mladostna primerka.
Tudi v Škocjanskem zatoku je letos ni bilo ne videti ne slišati, kot mi je zatrdil I. Škornik. Na čer-varskih travnikih sem jo iskal 19. 20. in 21.4., vendar zaman, enako od 4.4. do 4.7. 12.7. sva z A. So-vincem opravila ekskurzijo ob Mirni z namenom, da najdeva pojočega samca. In res sva na približno 10 km dolgi trasi trikrat zaslišala značilno cipcipanje. Dva samca sta pela v ustju Mirne, eden pa na polju nedaleč od edinega mostu. Slišati je bilo tudi preganjanje, videl sem tudi samico, vendar je bilo samčevo petje neizrazito. Ob cesti blizu farme sva videla tipično rumeno obarvanega mladiča. Iz povedanega je mogoče sklepati, da je brškinka v Istri doživela drastično zmanjšanje populacije, vendar ja katastrofo, kot je videti, vendarle preživela. Kajpak bodo leta, ki prihajajo, za spremljanje rasti njene populacije izjemno zanimiva, saj smo prvič (?), v šestdesetih letih, prav to zamudili. Iztok Geister,   64202 Naklo, Pokopališka 13.
SRPIČNA TRSTNICA Acrocephalus  scirpaceuc
15.5. in 17.5.1985 je v grmovju pred Prirodoslovnim muzejem Slovenije v centru Ljubljane pela srpična trstni-ca. V tem času je ta vrsta na preletu.
Dare Sere,  Glinškova ploščad 12,  Lju-bljana
^RBJA LISTNICA Phyllosoopus oollybita
V domačem sadovnjaku sem 14.12.1984 opazil vrbjo listnico Phyllosoopus oollybita,  kako si je iskala hranoI Ker sem se ji približal na zelo majhno razdaljo (ca. 5 m) in sem imel daljnogled, sem lahko razločno vedel črne noge, sivkast kljun in temne oči. Zelo zanimivo bi bilo vedeti, kaj je vplivalo na to, da se ni odselila. Miran Ogrin,   Hotinja vas  164,   62312 Slivnica.
PLAŠICA R&niz pendulinus
29.5.1985 sem ob Iščici pri Igu zaslišal oglašanje plašice.Ker se je bližala nevihta, sem omenjeni predel obiskal ponovno 4.6.1985.
Samec se je oglašal in gradil gnezdo. Samice pa ni bilo videti. Ko sem 9.6. 1985 ponovno obiskal to mesto, sem našel zapuščeno in nedograjeno gnezdo, ki je bilo na vrbi 6 metrov od tal. Ker samice ni bilo videti, domnevam, da je bil to samo poizkus gnezditve. 27.7. 1985 sem v bližini ujel odraslega samca. (Glej tudi prispevek T. Jančarja v št. 21, op. ur.). Dare Sere,  Glinškova ploščad 12,  Ljubio ana.
SNEŽNI STRNAD Plßotrophenax nivalis
Dne 12.11.1984 sem šel na dravsko pro-dišče v Bukovcih. Nekoč strah vzbujajoča Drava je danes za zapornicami Ptujskega jezera bolj podobna potoku kot mogočni reki. Šele z jesenskim (v letu 1984) preoblikovanjem rečne struge so jo razširili. Sedanja globina vode pa je tolikšna, da jo v škornjih prebrodiš. Današnji popotnik bo tako naletel na skoraj izsušeno strugo strogih geometrijskih oblik. Šele reka Dravinja nekoliko izpolni dravsko strugo.
Na tem mestu, kjer se Dravinja izteka v Dravo, sem tega dne srečal samca sneženega strnada Plectrophenax nivalis. Ptica je bila v zimskem perju in prav zaupljiva. Na tem mestu sem običajno naletel na repnike, ščinkavce, zelence, vrabce in druge zrnojede ptice. Franc Janžekovič,  Bukovci 27,   62281 Markovci.
52 Nove knjige
New books
oiseax nicheurs de la haute valee de l'orbe (d. glayre/ d.magnenat)
Nos Oiseaux, 1984 Switzerland
"Kaj za vraga nas briga ptičji svet neke visokogorske doline bogu za hrbtom nekje med Francijo in Švico," poreče kateri izmed bralcev, ko objavljamo prikaz atlasa Orbeške doline ob vznožju Jure.
V letih 1980-82 sta navdušena ornitologa Glayre in Magnenat, drugače pa oba Daniela, v 322 dneh skarti-rala gnezdilce tega naravnega bazena, za kar sta porabila kar 2830 terenskih ur. Od 322 kvadratnih kilometrov jih je več kot 200 na švicarskem, ostali so na francoskem ozemlju. To je prvi poskus uresničitve tiste drzne zamisli o regionalnih atlasih, osnovanih na nacionalnem projektu, o katerem smo v Acrocephalusu pred časom že poročali. Atlas Orbeške doline je torej skar-tiran v mreži 1x1 km. Rezultati, kakršnikoli že so, za nas niso tako zanimivi, kot je zanimiva metoda dela, ki bo služila za vzor ne samo popisovalcem v Švici, ampak tudi pri nas in najbrž po vsem svetu.
Knjiga je razdeljena na uvod, v katerem so pojasnjeni metodologija in osnovne geografske danosti prouče-
vanega področja, na poglavje, ki o-bravnava ekologijo doline, na osrednji del s komentiranimi prikazi gnezdilcev in na poglavje, ki govori o varstvu obravnavanega predela. 95 zemljevidov pojasnjuje razširjenost potrjenih gnezdilcev, 8 verjetnih in 11 možnih anezdilcev je prikazanih posebej, dodana so opažanja drugih vrst.
Knjiga je izredno funkcionalno urejena. Dolina je v uvodu predstavljena z dvema navdušujočima posnetkoma iz zraka, z natančnim zemljevidom in zemljevidno mrežo obravnavanega predela. Zemljevidni raster za vsako vrsto je pripravljen izredno plastično (s senco, ki predstavlja gorovje, edinim vodotokom in tremi jezeri) in pregledno (le z dvema velikostnima razredoma distribucijskih pik).
Knjigo priporočam vsakemu popisovalcu ptic in še zlasti tistim srečnežem, ki se bodo v blišnji prihodnosti lotili tako čudovitih regionalnih projektov, kot so v Sloveniji Triglavski narodni park, Prekmurje, Ljubljansko barje, Cerkniško jezero, če naštejem le nakaj najbolj vabljivih izzivov.
Nejevernim Tomažem dolgu jem za konec še tale odgovor: "Orbeške doline najbrž ne ban videl nikdar. Vedno pa bom imel pred očmi čudovito knjigo o njenih pticah." Iztok Geister,  Naklo,  Pokopališka 13
Skrivnostna fotografija Mystery photograph
Na fotografiji iz prejšnje slikovne u-ganke je begavec pribe Vanella vanellun, ki ga je fotografirala Damijana Ota.
Foto trenutek Camera's eye view
MALI  DEŽEVNIK Charadsrius dubius
Fotografiran spomladi 1980 v bližini Dobrove na prodiščih Malega grabna s 500 mn objektivom.
To simpatično ptico, ki s svojim gibanjem še najbolj spominja na navito otroško igračko, si je za motiv izbralo že veliko fotografov. Regulacijski posegi na vedno večjem številu slovenskin rek žal manjšajo število prodišč,  na katerih deževnik lahko gnezdi. Še pred ßetimi leti sem deževnike lahko opazoval na prodiš-ču, oddaljenem od mojega doma le deset minut hoje. Danes je tudi kolo že prepočasno, do prvih prodišč,  kjer gnezdijo,  se moram peljati z avtomobilom.
FOTO:   Benjamin Tome
ACROCEPHALUS
25 (65 1935
VSEBINA Moraliteta o goseh
Rfiečenogi martinec Tringa to tonus gnezdi v Sloveniji
Ali mala cipa Anthus pratensis gnezdi v Sloveniji?
Kolonija sive čaplje Ardea cinerea v Bišu ogrožena
Planinski orel Aquila chrysaetos gnezdi tudi v slovenskem Primorju
Mali strnad Emberiza pusilla ugotovljen v Sloveniji
CONTENTS 33    Morality about geese
35    Redshank Tringa    totanus breeds in Slovenia
37    Does Meadow Pipit Anthus pratensis breed in Slovenia?
38    A threat to the Grey Heron Krdea cinera colony at Biš
L|0   Golden Eagle Aquila chrysaetos breeds also in littoral Slovenia
t]\   Little Bunting Emberiza pusilla confirmed in Slovenia
Od kod ovratniški papagajček Psitta-   1$   How can Ring-necked Parakeet Psittacula cula krameri na slovenski obali?                    krameri- occur on the Slovene coast?
Iz ornitološke beležnice:
46    From ornithological notebook:
Gavia arctica,  Podiceps aurituss  Ardeola ralloides,   Egretta alba9  Anser albifrons* Ciconia nigra,  Anas clypeato^   Bucephala clangulo3 Hergus albellus9  Netto rufino3 Falco vespertinusj   Crex crex>   Glareola spec,   Lotus fuscus*  Sterna sandvicensis3 Merops apioster3  Delichon urbica.   Luscinia megavhynchos3   Lusoinia svecica, Monti-cola saxatilis,   Cisticola junoidis, Acrocephalus scirpaceus,  Phylloscopus colly-bita3  RewLz pendulinus,  Flectrophenax nivalis
tove knjige
Skrivnostna fotografija .
52    New books
52    Mystery photograph
Slika na naslovni strani: Charadrius dubius   {I. Geister) : Front Cover