ŠIMEN RAZPOTNIK Kraljična v vodnjaku (Čarobna pravljica.) (Konec.) Globoko v vodnjaku pa je čakala bela žena na otroka. Sedem noči je pošiljala svoje tri zlate ribice v Majine sanje. Prosile so jo: »Pridi, Maja, vrni se, vrni! Vila se joče po tebi!« Sleherno noč so prosile prisrčneje in obljubljale otroku zlato, bisere in druge drago* cene reči. V osmi noči pa so ji zagrozile z zlo kaznijo. Maja se ni dala preprositi in tudi grožnje se ni ustrašila. Samo izogibala se je vodnjaka, ker se ga je bala. Tudi njena mamica je hodila po vodo rajši v drug studenec v vasi. Toda vila je izpolnila obljubljeno grožnjo. Strašno se je mašče* vala. Iz majhne črne škatlice, ki jo je stražila dan in noč stara kra= stača v najtemnejšem kotu grada, je natresla črnega prahu v vodo: in prišlo je gorje, Prvi dan je zbolelo in poginilo v vasi sto ovac, nato sto krav in tretji dan sto konj. Grozen strah je prevzel prebi« valce. Četrti dan so pomrle vse kokoši, nato gosi in race. Nočni čuvaj pa je videl o polnoči, kako so se dvignile iz vod« njaka tri plapolajoče lučke, videl je tri ognjene ribice, kako so pla* 40 vale po zraku in izginile v hišici, kjer sta stanovali Maja in njena mamica. Povedal je na vasi, kar je videl ponoči. Vsi so poslej starko in njenega otroka smatrali za zli čarovnici in so ju dolžili, da sta krivi njihove nesreče. »Vrzite ju v vodo! so vpili, »vrzite ju k žabam in pajkom v vod* njak!« Če se je Maja le prikazala na cesti, so jo tepli in zasmehovali. Njena mati se ni upala več iz hiše; deklica pa je jokala, ker je vedela, da je nesrečo poslala vila, ker ni prišla k njej nazaj. Toda v vodnjak ni več hotela, preveč je imela rada svojo mamico, solnce in jasno nebo. »Ljubo, zlato solnčece, svetuj mi in pomagaj mi!« je prosila, jokala in sklepala proseče ročice. A solnce je molčalo. In vsako noč je poginilo sto živali v vasi. Vsak dan so bili vaščani bolj srditi na starko in njenega otroka. Ne= kega jutra niso mogli več krotiti grde svoje jeze. S kamni v rokah so se pri? bližali tiišici in že je jelo butati v vrata in treskati na tenke stene. Debel kamfen je priletel skozi preluknjano streho celo v sredino sobe. Toda postalo je še slabše. Deveti dan so ovenele po vrtovih vse cvetice in v desetem jutru so popadali sadovi nezreli z dreves. Beda in žalost je ležala nad vso vasjo. Le pšenica na poljih je ostala še nepokvarjena. »Če tudi ta ovene, moramo od lakote umreti!« so tarnali Ijudje. Vsako noč pa so priplavale žolte ribice v Majine sanje in so jo klicale in vabile; sleherno noč je čakala vila na robu vodnjaka na Majo. In tiho sta plakali vrbi... Maja je stala ob oknu, jokala in gledala za zahajajočim solncem. »Ljubo, zlato solnčece, svetuj mi in pomagaj mi!« Kolikokrat ga je že prosila na isti način. In glej, čudo! Solnce se ji je nasmehnilo in ji odgovorilo: »Maja, pojdi, vrni se k vili!« Deklica je ubogala. Brž ko se je znočilo, se je napotila k vodnjaku. Vrbi sta vztrepetali, ko sta zagledali otroka, in zaplakali. Radi bi ga zadržali, toda vedeli sta, da je njegova vrnitev potrebna, sicer pomrje vsa vas. Maja se je nagnila čez rob, vrbi sta razgrnili svoje veje kakor zagrinjalo okoli nje — nagnila se je — in padla v vodo. Padla pa je v razprostrte viline roke. Isti trenutek je steklena palača zatrepetala v silnem potresu; treskanje je nastalo v zemlji, valovi so visoko pljusknili in veter je brenčeče zatulil. Tisoč drobnih lučic se je prižgalo po vseh kotih. Prestrašena je dvignila Maja objokane oči, zavpiti je hotela — pa je ostrmela. — Vila je stala pred njo, imela pa je dolgo modro oblačilo in zlato krono v laseh. Steklene stene so izginile; vse je bliščalo v belem mramorju. Na gladkih tleh so ležale pestre mehke preproge, raz strop pa je visela nalik veliki pravljični ptici bleščeča svetiljka. Ob vratih so stali dečki z dolgimi svetlimi kodri, oblečeni v sinje žametne suk« njiče in svilene hlačke. Zlate verižice so imeli obešene ckrog vratu in srebrne čeveljčke na nogah. Trikrat so se priklonili pred Majo. »Zahvaljujem se ti, Maja,« reče čudovito lepa žena, »zlomila si zli čar, ki je ležal na meni. Nevesta gorskega kralja sem. Vodni duh me je začaral v vilo in moje tri gospodiče v ribe. Ker mu nisem hotela slediti v njegov grad sredi morja, me je odpeljal z doma mojega očeta in me prognal v ta stari vodnjak. ,Tako dolgo boš ostala zakleta,' je prisegel, ,dokler ne pride prostovoljno k tebi deklica z drugega sveta.' Ker si danes prišla, si me odrešila. V zahvalo vzemi vse zaklade, ki jih vidiš pred seboj.« Maja je trepetala od sreče. »Pomagajte najprej vaščanom!« je prosila. Prijazno in mitostno se je sklonila kraljična, vzela iz rok prvega dečka srebrno škatlico, odprla pokrov in pihnila vanjo. Zlat prah se je dvignil iz nje, se razpršil in padel v vodo. »Vse bo zopet dobro, Maja.« Nato je položila svojo roko na njeno glavico — Maja je zaspala. Ko se je pre« budila, ni bilo ne vile in ne lepih dečkov, iz* ginil je beli gradič. Toda tri košare, polne sre* brnih žog in zlatih kroglic pa gora dragocenih biserov so ležali pred Majo na travi. ( Čudila se je stara mamica, ko je našla isti dan v vedru namesto vode cel zaklad. Drugi dan je bilo v njem samo čisto zlato. Tretjega dne je pa s polnim čebrom biserov dvignila iz vode tudi — svojo ljubljeno Majo. , Kako se je razveselila starka! Jokala je med smehom od samega veselja. Zaklade sta pa spravili in varno skrili v svoji kočici. Tisti dan so dvignile vse ovenele cvetke svoje glavice in se zapet nasmehnile solncu, sadje je zopet viselo na drevju, imelo je rdeča ličeca in bilo je sladko ko med. Kar je bilo pa največje čudo: vse živali, ki so poginile, so stale zopet v hlevih. In žetev je bila bogata kakor nikdar prej. Sedaj šele je Maja vsem povedala zgodbo o začarani kraljični. Vaščani so se strašansko čudili in so seveda takoj prosili njo in starko oproščenja za vso bol, ki so jo jima prizadejali. Maja je dala sezidati v bližini vodnjaka lepo hišo z rdečo streho in svetlimi okni. Nad vrati so bile naslikane na belem kamnu tri zlate ribice, nad njimi pa je bilo napisanp s srebrnimi črkami: Pri začarani kraljični. '