P. b. b.
kulturno - politično glasilo
svetovnih in
Poštni urad Celovec 2 — Verlagspostarat Klagenfurt 2.
Birma ie tu!
Najbolje kupile ure, nakit
pri urarskem mojstru
Gotffried Anrather
Klagenfurt, Paulitschg. 9
Strokovna delavnica za popravila
domačih -dogodkov"
I/.haja v Celovcu — Erschcinungsort Klagenfurt
LETO XII./ŠTEVILKA 22
CELOVEC, DNE 2. JUNIJA 1960
CENA 2.- ŠILINGA
Krasno uspeli koncert Zveze pevskih društev v Celovcu
Slavje slovenske pesmi
V do zadnjega kotička napolnjeni veliki dvorani Glasbenega doma v Celovcu je minulo nedeljo pred 1000 rojaki iz Roža, Podjune in Zilje deset pevskih zborov, ki so včlanjeni v Zvezi pevskih društev, nastopilo s pestrim programom narodnih in umetnih pesmi. Kot povabljena gosta sta prišla med nas državnozborski poslanec dvomi svetnik dr. ing. Ludtvig W e i s s ter regens krškega bogoslovja msgr. dr. Friedrich Illwitzer. Iz Gorice je prihitelo 8-člansko zastopstvo tamošnjih Slovencev pod vodstvom msgr. dr. Močnika. Nadalje so se prireditve udeležili mil. g. kanonik Aleš Zechner, ki je zastopal zaradi birme zadržanega prevzv. g. škofa dr. Kostnerja, ravnatelj Slovenske gimnazije v Celovcu višji štud. svetnik dr. Joško Tischler, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev prof. dr. Valentin I n z k o in tajnik prof. dr. Vinko Z w i 11 e r ter predsednik Krščansko-kul-turnc zveze prof. dr. Pavle Zablatnik. Od pesmi do pesmi je rastlo navdušenje, ki je doseglo vrhunec, ko so na koncu združeni zbori — skupno 180 pevcev — zapeli Prešeren - Premrlovo zdravico: Žive naj vsi narodi!
„Duh Gospodov napolnjuje zemlje krog“
Tako poje Kristusova Cerkev ob vstopu k sveti daritvi v binkoštnem jutru. Površ-nežu in plitvežu se bo zdel tak zmagoslavni slavospev vere v vsepožiVljajočega božjega Duha pretirana poezija in nestvarna romantika.
In vendar bo še plitvi in površni človek ob nekoliko globljem pogledu in vpogledu v čuda božjega stvarstva moral spoznati in priznati, da je vse, prav vse v velikem in malem svetu, od brezmejnega vsemirja in vesoljstva do čudapolnega očesu nevidnega atoma prenapolnjeno z ne-izčrpljivo duhovnostjo. Še površncž in plit-Vež, ki smatra vero v Duha božjega kot nekaj zastarelega in nesodobnega, bi se čutil užaljenega v svoji časti, če bi mu kdo zabrusil v obraz, češ da je brez duha. V dnu duše in srca hoče vendarle vsak biti in postati vedno bogatejši in zrelejši na duhu in duhovnosti. Samo, da se tak revež ne zaveda, odkod da prihaja njegov duh in njegova, od njega tako zaželena, tako zelo čislana, le prevečkrat pretirano visoko cenjena »duhovnost«. On ne ve, da, ko v svoji domišljavi nevernosti taji resničnost veko-vitega božje-duhovnega sveta, pljuva v skledo, iz katere je in pije ali vsaj srka bore kapljice svoje duhovnosti.
Verni človek pa ve in se hvaležno zaveda, da prihaja vse, brezizjemno vse, kar je duhovnega po vsebini ali obliki iz enega, večnega vira, od Duha Gospodovega, ki napolnjuje svet. On ve, da je tisti Duh božji, ki je že v začetku, ko je bila zemlja še pusta in prazna, »plaval nad vodami«. Luč in zrak in toplota so vidne podobe njegove pričujočnosti in stvariteljne sile. Vse, kar klije in raste v pomladanski naravi, kar zori v svetlobi in toploti poletnega sonca, kar prinaša stoteren in tisočeren sad v jesenskih dnevih, odraža in oznanja čudo-tvorno moč in ljubezen vsepoživljajočega binkoštnega Duha.
Vsakršna resnica, ki jo je človeški duh iskal in našel, je razodetje tega enega Duha resnice. Vsakršna dobrota in ljubezen v človeških srcih v vseh časih in krajih je žarek tega enega Duha ljubezni in dobrote božje. Vsakršna lepota na človeških obrazih, v človeških umotvorih, v čudežih naravnega in nadnaravnega sveta je medel izraz in odraz, senca večne neustvarjene Lepote božjega Duha. Mir, edinost, združenje med poedinci in občestvi, v družini in družbi, v poklicnih skupnostih in skupinah, v narodu in med narodi je neizmeren, nepregleden neizčrpljiv plod delovanja Duha svetega edinstva v troedinem Bogu.
Verni človek pa ravno tako jasno ve in se zaveda, tla prihaja vsa brezduhovnost, vsaka laz in hudobija, vsaka grdoba in umazanost, vsa jeza in sovražnost, vsakršna needinost in razprtija, ves nemir in prepir v človeški družbi iz temnih globin in zastrupljenih virov tistega satanskega, lu-ciferskcga duha, ki je, skrit v podobi kače, vdrl v še rajsko lepi, sončni, blagoslovljeni svet prastvarstva in pračloveŠtva.
V tej zavesti vsestranske strahotne ogroženosti po nepreglednih in nepreračunlji-vih legijah demonskih sil, ki se ravno v teh dneh očividno stopnjujejo do grozo vzbujajoče nasilnosti in razdiralne mogočnosti, kliče verni človek, ki ima še buden čut in smisel za zadnje, vekovite realnosti, za končno odločilne resničnosti življenja, iz globočin svojega srca in svoje duše:
»Pridi Stvarnik, Sveti Duh!«
Govor predsednika dr. Krajgerja
V začetku se je iz pevcev stvori! živ venec naših treh dolin ter iz dobro izvež-banih grl je zadonel Prelovčev Pozdrav. Nato je predsednik Zveze pevskih društev dr. Franc Kraiger v lepem govoru pozdravil odlične goste in vse rojake ki so se zbrali, da ob poslušanju naše pesmi utrdijo vero v svoj rod in našo bodočnost, obenem pa dožive nekaj prijetnih ur glasbenega užitka. Dejal je: »Prav prisrčno po-ifldravljam vse, vas dragi Ziljani, ki se že skozi stoletja z ganljivo vdanostjo in ljubeznijo oklepate naše materne govorice, vas Rožane, ki ob Dravi ljubosumno čuvate domove Miklove Zale, in vse brate in sestre iz širne Podjune, domovine med Djekšami in Karavankami, ki nad njo v Peci čuva kralj Matjaž!
-Združila nas je vse tukaj ljubezen do naše domače pesmi, ki je dragocena dediščina naših prednikov. Do dna sem se tega zavedel pravzaprav šele, ko sem po drugi svetovni vojni prišel iz ujetništva in po dolgih letih zopet stopil v našo domačo cerkev ter zopet zaslišal naše blagozvočne, v srce segajoče pesmi. Bil sam tako ginjen, da so se mi zasolzile oči — in tega me ni prav nič sram povedati. Začutili sem v sebi zavest dolžnosti, da bi s svojimi skromnimi močmi tudi sodeloval pri petju. Začeli ‘smo se zbirati na vajah. Poleg cerkvenih pesmi smo včasih zapeli tudi kako okroglo, bodisi narodno bodisi umetno. Postajali smo vedno bolj vedre volje in vedno bolj navdušeni. Tako se je porodila misel, da obnovimo pevsko društvo, ki je bilo leta 1938 ukinjeno. To je pomenilo za nas nove vaje in potem nove prireditve. Nismo peli samo doma, ampak smo nato hodili z našo pesmijo gostovat tudi drugam.
Prepričan sem, da se je nekaj podobnega dogajalo tudi drugod. Nastajala so eno
za drugim pevska društva po naših krajih, zopet je donela naša mila pesem po naših dolinah, kot nekdaj. Eden k drugemu smo hodili v goste na prireditve in kmalu se je pojavila potreba, da ustanovimo nekako centralo, ki bo naše delo vzporejala in usmerjala. To je bil vzrok, da je nato bila ustanovljena Zveza pevskih društev.
Zbrali smo se v tej dvorani, da vam predstavimo sad našega skupnega dela. Ob tej priliki se zahvaljujem vam, dragi poslušalci, da ste prišli, pa tudi vam ljubljeni pevci in pevovodje za požrtvovalnost in trud pri vajah in nastopih.«
Zvrstili so se naši zbori
Izvajanja rojaka dr. Kraigerja so vsem res segle v srce. Nato je stopil na oder neumorno marljivi -tajnik Zveze peskih društev č. g. Tomaž H o 1 m a r, župnik obirški, ki je v kratkem a izklesanem govoru povedal, kaj je nam koroškim Slovencem pesem v našem maternem jeziku in zakaj jo ljubimo kot najdragocenejši zaklad. Njegov govor prinašamo v celoti na drugem mestu.
Nato so se zvrstili zbori iz naših krajev. Prvi je nastopil »Gorotan« iz Šmihela nad Pliberkom, ki je pod vodstvom svojega pridnega pevovodje občuteno začel z narodno »V Šmihelu ’no kajžico imam«, nato smo slišali še pesem Milke Hartmanove v priredbi S. Miheliča »Tam pod Peco zeleno« ter Venturinijevo »Znamenje«. Bi! je to lepo ubran, prisrčen mešan zbor, ki mu je videti, da z veseljem in ljubeznijo poje, 'da mu pesem vre iz srca.
Sledili so fantje izpod Jepe, iz okolice Baškega jezera pod vodstvom mladega, podjetnega pevovodje šimeja T r i e s n i -ga. Iz krepkih mladeniških grl je zadonela Nedvedova »Domovina mili kraj«, nato otožna Vodopivčeva »Ob večerni uri« ter narodna v Maroltovi priredbi »Moja
kosa«. Vse pesmi, med katerimi je posebno Maroltova tehnično težka, saj je bila namenjena za nekdanji vrhunski ansambel Akademskega zbora, so dobro podali. Bilo je kot da so peli naši fantje na vasi in pevovodji gre pohvala, da je svoje pevce znal združiti v prijetno donečo ubrano enoto.
Pevski zbor vsestransko delavnega Katoliškega društva Globasnica je nato nastopil z močnim mešanim zborom pod vodstvom svojega izkušenega pevovodje Hermana K a r i š a . Najprej so lepo podali narodno v Pavčičev! priredbi »Eno si zapojmo«. Se razume, pevci iz domovine Le-sičjaka niso mogli mimo tega ljudskega pevca, ki je najbolj zajel dušo podjunskih ljudi. Zato je segava »Pesem od bala« v priredbi Janeza Petjaka takoj zbudila vesel odmev v dvorani, prav tako pa tudi Petjakova »Zapihal je veter«. Zbor odlikujejo sočni glasovi, ki jih je zborovodja znal lepo vskladiti in s sigurno roko voditi.
Zelo prijetno presenečenje pa je bi! pevski zbor iz Dholice na severni strani Vrbskega jezera, ki je pod vodstvom pevovodja Janeza Sajovica zapel štiri pesmi. Od Laharnarjeve »Sem pevec« ter Adamičeve »iKaj pa delajo tičke« pa do ljubke Vodopivčeve o »Botru polžku« je zbor rastel. Dokler bomo imeli take močne žene in tako korajžne fante in može, se bo po Koroškem še glasno orila naša pesem. Korajža velja, prijatelji iz lepe Dholice nad jezerom!
Pliberški zbor je pod vodstvom prof. Silva Miheliča izvajal del obširnega pevskega programa, ki so ga v dolgih letih vaj obdelali s svojim strogim, tenkočutnim in zahtevnim pevovodjem. Zopet so si podajale roko narodne in umetne, od Foersterjeve »Ah ni li -zemljica krasna« prek Bajukove na besede Milke Hartmanove »V polje prihaja -pomlad«. Prav posebno je navdušila polnozvočna narodna »Po jezeru« v priredbi Stanka Premrla.
(Dalje na 4. strani)
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Naša pesem - naše življenje
(Govor č. g. Tomaža Holmarja na nedeljskem koncerfu)
Danes slavimo našo pesem in z njo slavimo tudi vse tiste, ki so nam to pesem ustvarjali, hranili in nam izročili.
Ustvarjali so jo naši pevci iz srede ljudstva in naroda, znani in neznani. Ujeli so v pesem mišljenje in modrost, čustvovanje: veselje, žalost, ljubezen — nič sovraštva, dovtipnost in vedro nagajivost, vse, kakor je čutil naš narod.
Ta pesem hrani zgodovino narodne duše iz davnih dni, vanjo se pa zliva tudi doživljanje naših dni. Zapeli so nam jo pevci, ki je v njih narodova struna bolj tenko občutila vse tresljaje dogodkov v narodu in okoli njega.
Zato je ta pesem naša in nam je dobra kot mati, resna kot oče, nežna kot hrepeneče dekle, prešerna kot fant od fare, poskočna in vesela kot brezskrben otrok. Vsa naša je, ob njej smo rasli in se vzgajali in je zato tudi del naše duševnosti in osebnosti.
In če bi mi to pesem opustili in je ne bi več peli, v milih zvokih materine besede, ne več v naših mehkih koroških narečjih Žile, Roža in Podjune?
Revni bi postali kakor človek, ki je imel dragocen zaklad, pa ga je izgubil.
Postali bi kakor človek, ki je pozabil svoje ime, pozabil, kje je doma, kaj je delal in kaj hoče.
Zato je danes slavje naše pesmi, da se še bolj zavemo, kaj nam pomeni naša pesem, da slovesno povemo, da jo ljubimo in jo hočemo ohraniti kot del našega živ-Ijenja.
Pogled na polno veliko dvorano na nedeljskem koncertu	(Vinko Zaletel)
Politični teden
Po svetu
Sovjetska pritožba propadla v Varnostnem svetu
Varnostni svet Združenih narodov, posebna ustanova, ki ima nalogo, da skrbi za ohranitev miru na svetu, je zavrnila zahtevo sovjetske vlade, da proglasi Ameriko za »napadalca« zaradi poletov »vohunskih« letal U-2 nad Sovjetsko zvezo. Sovjetska vlada je postavila to zahtevo potem, iko je nekaj let morala prenašati te polete, ker ni imela nobenega učinkovitega proti-orožja. Šele dne 1. maja se je, kot pravi moskovsko uradno 'poročilo, »'posrečilo raketnim četam« sestreliti eno izmed takih »vohunskih« letal ter ujeti pilota. Ker se je to zgodilo šele nad Sverdlovskim, v srcu Sovjetske zveze, onstran Urala v Sibiriji, ko je letalo že opravilo več kot pol svojega pota in bilo namenjeno proti Norveški, obstoji dvom, če je padec letala res pripisati učinku sovjetskih raket ali pa le kaki tehnični napaki.
Ameriška vlada je kot odgovor na sovjetsko obtožbo predložila svoje uradne spise o 137 sovjetskih vohunih, ki jih je bila y zadnjih letih zasačila na področju Združenih držav. Povečini so bili to sovjetski »diplomati«, ki so potem brez mnogih ceremonij bili izgnani iz dežele.
Grb, ki je imel »ušesa«
Posebna zanimivost v ameriškem dokaznem gradivu je pa bil lepo izdelan ameriški grb, ki ga je bila sovjetska vlada pred leti podarila ameriškemu poslaniku v Moskvi, da mu krasi njegovo delovno sobo. Res je skrbno izdelani grb visel dalj časa na steni poslanikove sobe. Poslanik se pa je čudil kako to, da naenkrat na sovjetskem zunanjem ministrstvu takorekoč berejo njegove misli. Ta uganka je bila razjasnjena šele, ko so nekoč pri snažen ju prahu z grba ugotovili, da ima vdelan droben a tenkoslušen prisluškovalni aparat z magnetofonskim trakom in malo radijsko odajno postajo, ki je vse registrirane razgovore, najbolj zaupne med poslanikom in njegovimi sodelavci sporočala naprej sovjetski vohunsiki centrali. Se razume, da si je poslanik omislil nov grb. Topot si ga je naročil iz Amerike.
Po izmenjavi medsebojnih očitkov, pri čemer se je pokazalo, da obe glavni velesili sveta z vsemi možnimi sredstvi vohunita, je potem prišlo do glasovanja, na katerem je bila sovjetska zahteva po obso-ditvi Amerike kot »napadalca« odklonjena, češ da letalo U 2 ni bilo , oboroženo in tore|j ni moglo ogrožati miru. Resolucija, ki jo je predlagala skupina manjših držav-članic Varnostnega sveta, potem poziva Obe sprti stranki, da v Parizu pretrgane razgovore čimprej obnovita. Ta poziv bo zaenkrat najbrž ostal mrtva črka.
Sovjetska vlada je izjavila, da se s porazom v Varnostnem svetu ne bo sprij a-znila ter da bo zadevo predložila generalni skupščini Združenih narodov v jeseni.
Med tem prepirom kdo ije kriv poloma v Parizu, pa pretresajo svet politični pa tudi postresni sunki, ki kažejo, kako negotovo je naše življenje na tej zemlji.
Državni udar vojakov v Turčiji V Turčiji je po enem mesecu krvavih demonstracij, prepovedi zapuščanja hiš po večerih, množičnih aretacij študentov ter pretepov v samem parlamentu moral ministrski predsednik Adman Menderes, predsednik »demokratske stranke«, poseči po poslednjem sredstvu. Razglasil je obsedno stanje in poveril vojaštvu vzdrževanje miru. Vojaštvo je nalog sprejelo, toda pod vodstvom generala Gursela je aretiralo najprej državnega predsednika Bayarja in ministrskega predsednika Menderesa, čigar diktatorske metode so kljub demokratičnemu imenu njegove stranke bile zbudile splošni odpor in skorajda ljudski upor. General Gurscl je izjavil, da bo vojaška vlada čimprej izvedla svobodne volitve in izročila oblast res demokratičnemu, izvoljenemu ljudskemu predstavništvu. Nemiri v Turčiji so pokazali, da je ta južni steber Atlantskega pakta spodjeden po črvu diktature. Ali bo General Gursel s svojimi pomočniki mogel ta steber ponovno utrditi, bo pokazal šele čas.
Bombe v Argentini
Minuli teden so v Argentini praznovali z velikimi slovesnostmi 150-letnieo osvoboditve izpod španskega kolonialnega jarma. Delegacije z Vzhoda in Zapada so prišle v prestolnico Buenos Aires. Toda sloves-
nosti so motili odmevi nedavnih bombnih atentatov na vidnejše predstavnike vojaščine, ki je eden izmed glavnih stebrov sedanjega državnega predsednika Frondizija. Ta je namreč prevzel upravo, v kateri sedi še mnogo pristašev pobeglega diktatorja Perona, ki si svojega nekdanjega gospodarja žele nazaj in zato zatiskajo eno ali celo obe očesi pred delovanjem Peronovih pristašev, ki imajo posebno ljubezen do bomb. Kljub ponovnim zahtevam vojaških krogov, da stopi na prste pristašem bivšega diktatorja, se to ni zgodilo. Ti so postali tako predrzni, da so pred kratkim položili bombo celo v vežo predsedniške palače v Buenos Airesu. Kljub slovesnostim in fanfaram, kaže položaj v Argentini, da v 150 letih svobode, ta država še ni dozorela za pravo svobodo.
Demonstracije na Japonskem
Sklenitev nove pogodbe med Japonsko in Združenimi državami glede sodelovanja ameriških čet, ki so od konca vojne na Japonskem, pri obrambi te otoške dežele, je zbudila veliko nevoljo. Zreli politični krogi sicer uvidevajo, da je prisotnost ameriških čet najboljša garancija za varnost Japonske, ki je v vznemirljivi bližini Sovjetske zveze in komunistične Kitajske, toda med ljudstvom Amerikanci iz dveh razlogov niso priljubljeni: 1. ker še ni zamrl spomin na obe atomski bombi, ki so jih bili Amerikanci leta 1945 spustili na Japonsko in 2. ker je vsaka tuja vojaščina nepriljubljena, posebno če gre za ponosno ljudstvo kot so Japonci. Ministrski predsednik Kishi je po dolgih in težkih pogajanjih z ameriško vlado dosegel sorazmerno ugoden sporazum, toda ko ga je predložil parlamentu, so nastale težave, kajti zadevo so izkoristili komunisti ter znali s spretno propagando razburkati ljudske občutke. Toda zaenlkrat se Kishi ne vda. Tudi
za konec junija napovedani obisk ameriškega predsednika Eisenhovverja noče preložiti, ker upa, da bo takrat svoje uporne Japonce ukrotil. Nemiri na Japonskem so zamajali to glavno postojanko ameriškega obrambnega sistema na Daljnem vzhodu.
Potres v Chile
Poleg teh političnih pretresljajev je silovit potres v južnem delu Čila zbudil pozornost sveta. V 10 dneh je skoraj 110 potresnih sunkov opustošilo pokrajino Com-cepcion. Mesta leže v razvalinah, morski valovi so preplavili pristanišča, že davno ugasli ognjeniki so zopet začeli bruhati, zemljo preprezajo globoke in široko zijajoče razpoke, reke spreminjajo svoje tokove, žareča lava preplavlja cvetoča polja in bujne gozdove.
Doslej so iz ruševin potegnili nad 6000 mrtvih, iz letali so pa iz najbolj prizadetih mest prepeljali 30.000 oseb na varno. Položaj še preostalega prebivalstva, ki gre v 3 milijone duš (polovica Avstrije) je zelo težak, ker manjka živeža, pitne vode in zdravil. Zaradi hude nadloge podgan, ki naravnost lezejo iz vseh lukenj, obstaja nevarnost izbruha bolezenskih epidemij. Po razrušenih mestih se pa pojavljajo tudi podgane v človeških telesih, namreč roparji in plenilci, ki se hočejo okoristiti s skrajno nesrečo bližnjih. V mestu Valdivia je nastala lakota ter je morala policija streljati na lačne prebivalce, ki so hoteli vdreti v skladišča.
Letala, ki dovažajo prvo pomoč, imajo težave z orientacijo, kajti stare zemljepisne karte ne odgovarjajo več sedanjim oblikam po potresu prizadete pokrajine. Potres je razgibal tudi ocean. Viharni valovi so preplavili številna obalna mesta na Havajskem otočju in celo segli do Japonske 6.000 km daleč in opustošili razsežne obalne predele. Kljub atomskim in vodikovim bombam, kljub raketam in letalom, ki hite hitreje kot zvok, je potres v Čile dokazal, da je človek v stvarstvu končno le neznaten črv.
... in pri nas v Avstriji
Po praznikih pride na vrsto delo
Notranji spori med obema koalicijskima partnerjema so v cvetnem mesecu maju v znatni meri zaposlili naše politike, kolikor pa jim je še preostalo časa, pa so ga porabili za razne slovesnosti. Vzrokov za praznovanje je bilo dovolj, omenjamo le najvalžnejše: osvoboditev izpod Hitlerjevega jarma po zmagovitih zaveznikih v začetku maja pred 15. leti ter sklep pogodbe sredi maja pred 5. leti. Obe glavni stranki Sta praznovali tudi 15-letnico njune obnovitve. Zopet je prišlo na tapeto vprašanje .zaslug za to, da je danes Avstrija neodvisna in uživa sorazmerno blagostanje. Eni so jih prisojali nekdanjemu kanclerju in potem zunanjemu ministru Figlu, ki je s svojo dobrodušnostjo, potrpežljivostjo in zvitostjo znal v politiki »razorožiti« vse štiri do zob oborožene okupacijske sile; socialisti so pa vedno znova 'podčrtavali zasluge dr. Rennerja v prvih povojnih letih ter bistroumnost tedanjega državnega tajnika dr. Kreiskega leta 1955 pri pogajanjih v Moskvi. Figi je dajal intervjuje časopisom, dr. Kreisky pa je svoj obraz pokazal vsem Avstrijcem, ki imajo televizijske aparate in vanje gledajo, da jih tako prepriča.
Za nameček je prišel še cesarski obisk na Dunaju, namreč obisk perzijskega šaha (cesarja) Reze Pahlevija, ki je pustil doma svojo 20 let mlajšo, lepo, tretjo, sedaj nosečo ženo Farah Dibo ter šel na turistično potovanje po Evropi. Prišel je v uniformi, ozka prša polna medalj. Naši državni predstavniki so ga pa sprejeli v fraku in cilindru. Po Slikah sodeč mož ni imel časa ,na pretek, med številnimi prireditvami njemu na čast, kot gala predstava v operi, velik sprejem na habsburškem cesarskem dvoru v Schbnbrunnu, brez Habsburžanov seveda, ki so pregnani iz dežele, plesi, predstavami španske jahalne šole, večerjami, izleti na Tirolsko ter lovi na Štajerskem. Ali se je mož tudi zabaval, pa se iz resnega obraza na fotografijah ne da sklepati. Brez dvoma pa je, da sta obe stranki, »rdeča« in »črna« ali »delavska« in »meščanska« tekmovali v tem, kdo bo bolj natančno izvrševal dvorski protokol Habsburžanov do gosta, čigar stari oče je bil prostak v ruski carski vojski.
Kmetijski zakon?
Toda čas hiti in neodložljive zadeve tudi ne morejo večno čakati. Tako je za junij napovedan precej obširen delovni pro-
gram. Na prvem mestu je že toliko krat odloženi temeljni zakon o ureditvi kmetijstva, katerega je bil obravnaval koalicijski odbor, ne da bi mogel priti do 'kakega zaključka. Že zopet strankarska .politika onemogoča sporazum, kajti socialisti zahtevajo, da bi naj notranji minister, ki je pristaš njihove stranke, ima tudi sood-ločilno besedo pri določevanju cen gotovih kmetijskih proizvodov. Tržni zakoni (Marktordnungsgesetze) so bili izločeni iz okvira kmetijskega zakona, ki se je tako skrčil na pičlih 12 členov in še o teh se ne moreta obe stranki zmeniti. Sporno je tudi vprašanje glede pristojnosti za kmetijske delavce, ki jih hočejo socialisti podrediti zvezni upravi. Izgleda, da bodo pogajanja za kmetijski zakon še dolgo tekla, mogoče utegne prej dozoreti nova žetev težko čakajočih kmetov, da jo bodo morali prodati po starih cenah.
Južna Tirolska pred Združene narode?
Zadeva, ki tudi postaja pekoča, je vprašanje manjšine na Južnem Tirolskem, za katero se z veliko energijo zavzema dunajska vlada, ne da bi mogla doslej kaj doseči brez ozira na večjo ali manjšo taktnost glede metod. Italijanski ministrski predsednik Tambroni je odgovoril zveznemu kanclerju Raabu na njegovo pismo. Toda kot je minulo nedeljo izjavil ing. Raab v svojem običajnem nedeljskem radijskem nagovoru, je odgovor negativen, ker Italija ne mara ustreči zahteva po podelitvi avtonomije ilmcenski pokrajini. Izgleda, da se bo dunajska vlada odločila za predložitev južnotirolskega vprašanja pred Združene narode, da tako izvaja politični pritisk na Italijo. To mora storiti najkasneje do 30. junija, da pride zadeva na dnevni red jesenskega zasedanja Združenih narodov. V mednarodni politiki se pač pogosto s taktnostjo ne opravi veliko, mnogo več s pritiskom, če so zanj podane možnosti. Položaj Avstrije pa ni najbolj rožnat, kajti glavne sile zapadnega tabora so zaveznice Italije, tako da lahko dunajska vlada računa samo na podporo nekaterih afriško azijskih držav, ki ne morejo pozabiti kolonialne preteklosti Italije in morda na .podporo Sovjetske zveze. Ta »družba« bi pa utegnila spraviti Avstrijo v*slabo luč. Vsekakor bo imel zunanji minister dr. Krei-sky obilo priložnosti, da v spopadu z italijansko diplomacijo zares pokaže svojo spretnost in bistroumnost na mednarodnem parketu!
SLOVENCI
dama in. pa saeta
Kanadski kardinal o pok. škofu Rožmanu
Verski mesečnik ,,I5o/ja beseda” prinaša izjavo nadškofa v Torontu (Kanada), kardinala Mc Gui-gana o pokojnem slovenskem škofu dr. Rožmanu. Kanadski kardinal je dejal: „Rad bi izrazil vsem slovenskim katoličanom, posebno pa onim iz ljubljanske škofije, iskreno sožalje. Naj bi spomin na pokojnega škofa Rožmana v vaših srcih nikdar ne zamrl, ampak živel naprej in vam dajal poguma in moči, da bi sledili njegovemu zgledu in posnemali njegove kreposti, posebno pa njegovo resnično pobožnost, duha molitve, predanost božji volji in njegovo nesebično gorečnost za božjo čast in rešenje duš.”
Ljubljanski škof Anton Vovk — 60-letnik
Pred kratkim je v Ljubljani doživel svoj 60. rojstni dan škof msgr. Anton Vovk, Prevzvišene-mu nadpastirju naše sosednje škofije, ki jo je že leta 1945 kot apostolski administrator v najhujših časih prevzel v upravo in jo sedaj prek vseh težav modro vodi kot redni škof, želimo tudi koroški Slovenci še mnogo let zdravja ter obilo božjega blagoslova in uspeha pri nadpastirskem delovanju.
Mariborsko gledališče nameravajo prenoviti
Upravni svet slovenskega narodnega gledališča v Mariboru je sklenil izvesti obnovo Talij inega hrama v spodnještajerski slovenski metropoli, ki te dni obhaja 100-letnico obstoja. Do konca habsburške monarhije je delovalo pod streho sedanjega gledališkega poslopja nemško gledališče, nato pa slovensko, ki se je iz skromnega provincialnega odra že v dobi med oljema vojnama razvilo v kvalitetno visokovredno umetniško ustanovo.
V tem smislu je sestavljen tudi okvirni načrt za program naslednje sezone, ki vsebuje med drugim nasledna dramska dela: Mateja Bora Zvezde so večne, Smoletovo Antigono, Millerjevo Smrt trgovskega potnika, Shakespcarejeve Vesele žene vvindsorske in Bretchtovo Beraško opero.
Operni program pa predvideva naslednje ponovitve iz letošnje sezone: opere Rusalka, Istrska svatba, Amelija, balet Čarovnice in Gluckovo Suito. Na novo pa bodo naštudirali Štiri Grobijane, Mi-gnon, Pagliacci in Cavalleria rusticana ter eno izmed Mozartovih oper. Med domačimi deli pa bodo nanovo pripravili Poličevega Desetega brata.
Slovenski slikar Špacapan na beneški Biennaii
Na Biennaii, najznamenitejši mednarodni razstavi likovne umetnosti, ki jo prireja posebna ustanova vsaki dve leti v Benetkah, bodo letos razstavljena dela izbranih umetnikov iz 32 držav. Med njimi bo v italijanskem oddelku pripravljena posebna spominska razstava Lojzeta Špacapana, slikarja, ki je bil po rodu goriški Slovenec, a je dolga leta živel in deloval v Turinu ter postal eden izmed vrhov italijanskega slikarstva. Rodil se je Špacapan leta 1889 v Gradiški. Gimnazijo je obiskoval v Gorici, nato pa je študiral na umetnostni akademiji na Dunaju, kjer je zbudil pozornost svojih učiteljev. Po dovršenem študiju se je vrnil v Gorico, kjer skozi deset let srečujemo Spacapa-nove ilustracije v slovenskih knjigah. Leta 1930 se je odselil v Turin, kjer je ostal do smrti. Razstavo je pripravila posebna komisija vodilnih italijanskih strokovnjakov, ki ji načeluje znani umetnostni kritik Lionello Vcnturi.
Mlad tržaški umetnik nagrajen v Ljubljani
Na razstavi, ki jo je priredila revija „Mlada pota” v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, je bilo predstavljenih javnosti 118 del 38 mladih umetnikov. Posebna komisija je meti drugimi podelila nagrado študentu slovenske višje tehnične šole v Trstu Klavdiju Palčiču.
Izredne pravice za rabo materinega jezika katoličanom v Jugoslaviji
Na prošnjo katoliških škofov Jugoslavije je Sv. stolica z reskriptom z dne 8. aprila podelila posebne privilegije katoliškim vernikom v Jugoslaviji glede petja in liturgije v domačem jeziku.
Pri zbornih mašah (missa lecta) je dovoljeno v domačem jeziku moliti v dobesednem ali smiselnem prevodu začetno antifono k vstopnim molit-v;un, Confiteor, Glorio, eno ali drugo molitev, ki jo duhovnik moli pri darovanju kruha ali vina, Suscipiat, Sanctus in Bencdictus, Oče naš, Jagnje Ijožje in tudi kakšno molitev pred in po obhajilu. Pri petih mašah (missa in cantu) smejo pevci na koru ali vsi verniki v domačem jeziku peti Kyrie, Gloria, Čredo, Sanctus, Bencdictus in Agnus Dei in sicer Ijodisi po liturgičnem besedilu ali po vsebinskem posnetku. Rcskript pravi v obrazložitvi, da je namen podelitev teh širokogrudnih pravic nuditi vernikom možnost, da pri sv. daritvi bolj sodelujejo v materinem jeziku in tako poglabljajo svojo zvezo z Bogom.
Nova družinska knjiga
Mohorjeva družba v Celovcu pripravlja knjigo »Kristusovo življenje”. Pričujoči sestavek ima namen, da bralce opozori in pripravi na to nadvse pomembno delo, ki ga je spisal italijanski pisatelj Ricciotti, v slovenščino pa prevedel pesnik Rafko Vodeb. O izidu te knjige bomo pravočasno ob-
vestili naše bralce.
Vsak čas ima svoje prednosti in istočasno (tudi svoje hibe. Morda bo poleg toliko lepega, kar je ustvaril človdk dvajsetega stoletja, njegova napaka, da preveč piše. Če se ne motim, je v naši slovstveni zgodovini zahteval Levstik, da se mora vsak pisatelj in pesnik pridno pripravljati, kako držati pero v rokah in ga dosledno pravilno vrteti, ker naravni talenti niso dovolj.
Logična posledica tega ljubimkanja s pisateljevanjem je dejstvo, da vsako leto izide ogromno 'število novih knjig in ubogi bralec je kar v zadregi, po kateri naj bi segel, katero naj kupi, ker se pač boji, da si ne bi navlekel v svojo knjižnico kupa na zunaj lepih ovitkov, ki so pa v resrrici samo kup smeti, če že ne kup gnoja.
iNi nič čudnega, če se bo vsakdo, bodisi zaradi, dvoma o notranji ceni ali pa tudi zaradi pomanjkanja denarja, vprašal, kakšna je vrednost Ricciottijevega Kristusovega življenjepisa. Vprašanje je samo po sebi umestno in si dovolim nanj na kratko odgovoriti.
V bralčevo zadoščenje priznam, da imam prav iste težave. V 10 letih sem že trikrat pregledal svojo knjižnico, jo sprašil in skrčil, ker sem ugotovil, da se dobrih knjig sploh ne splača brati. Da, je res in se zavedam, kaj trdim. In katere naj beremo v tem slučaju? Človek se mora omejiti samo na izvrstne, izključno na odlične, le najboljše knjige.
Verjetno si se oddahnil; bilo te je strah, da si pred osebo, ki je plačana, da dela propagando o stvari, katere morda niti videla ni. Vidim, da sva istih misli, a bodiva dobrohotna in ne obsojajva teh poklicnih propagandistov. Kaj hočeš, delo propagande je zanje vprašanje vsakadnjega kruha.
tisti tuji učenosti, katero je očitala preprosta Cankarjeva mama svojemu sinu, ko je jokaje spoznala, da mu je ravno ta ukradla vero — odnesla Boga iz srca.
Iz dejstva, da ne bom vsega razumel seveda ne sledi, da zato knjige ne bom vzel v roke. Vsakdo predobro ve, da je imel v rokah že mnogo knjig, ki jih je le deloma razumel. V romanih so večkrat celi oddelki, ki niso lahko umljivi in jih vsakdo po svoje razume; nekdo ostane le na površini, drugi prodre globlje. Po revijah in časopisih najdemo in beremo, kar nam je često španska vas. Še več, samo sveto pismo posameznikom različno govori. Preprosti ženici na preprost način, učenemu profesorju v veliko večji in jasnejši luči.
Nekako tako bo približno s Kristusovim življenjepisom, ki ga bomo Slovenci končno dobili v našem jeziku. Vsakdo bo mogel seči po njem in najti v njem, kar bo želel po svoji potrebi in zahtevi.
Preprost veren pastir bo pazljivo prebiral Jezusovo osebno življenje in javno delovanje; ker nima spornih problemov, bo kar preskočil uvodna razglabljanja. Pobožna ženica bo verjetno znova in znova počasi prebirala mojstrski popis velikega petka, se vživljala v Kristusovo dušo, trpela in spremljala Gospoda na odrešilni poti trpljenja. Uvodijo razpravljanje ji bo odveč in se zanj niti zmenila ne bo. Vsekakor ne bodo vsi tega kova. Moderno življenje prinaša s seboj mnogo problemov, mnogi zrejo tudi Odrešenikovo zgodovinsko osebnost bolj kritično, tem je potrebno razložiti, pokazati problem v pravi luči ter tu
in tam seči tudi po globljih in težjih dokazih. Tem služi dolgi uvod. V času ■praktične nevere, ki se pokazuje na vseh področjih, v več ali manj drugačni obliki, ta skupina bralcev vsak dan raste, prosi za rešitev problemov in ji je treba zadovoljiti.
Vsak bralec bo torej našel v Kristusovem življenjepisu hrano za svojo dušo. S tem namenom jo je zasnoval pisatelj, s tem ciljem jo sloveni prevajalec.
Spominjam se, kako je včasih moja mama ipotegnila iz predala velike omare debelo knjigo nedeljskih evangelijev. Umaknila se je za trenutek v kamrico, prebrala nekaj strani in se vesela vrnila v hišo, kjer smo na vse mile viže razgrajali otroci. V berilu je našla duhovno krepčilo. Nekaj podobnega bo našel vsak resnice željan kristjan v Jezusovem življenjepisu. Ne bo samo krasil police knjigoljubov in izobražencev; gospoda župnika in učitelja, študenta in učiteljiščnika, ampak bo v duhovno vzpodbudo vsaki katoliški družini, kjer bodo člani, mama in oče, sin in hčerka, segali po njej in v njej skušali globlje spoznati Zveličarja, iskali rešitev problemov, ki jih stavi življenje.
Ko sem bil v petem razredu ljudske šole, mi je učiteljica posodila Cankarjevo »Moje življenje«. Težko je bilo,. a nisem popustil. Prebiral sem stran za stranjo, dvakrat, trikrat. Vem, da nisem razumel vsega. A kakšen kamenček sem pa le odluščil ter sem bil srečen. Zdelo se mi je, da sem ptič, ki prvič zleti iz gnezda, se zmagoslavno spreletava nad stvarstvom in se dviga v nebeške višave. Kako lepo doživetje!
Ni se ti treba bati, da bi se moral pri branju omejiti le na kamenčke. Ljubezen do spoznanja, kdo je bil naš prvi Brat, nam bo pomagala ob energični volji predreti steno neznanja ter nam odprla pogled v življenje in v čudoviti duhovni svet Njega, ki je zato umrl na križu, da nas odreši za večno življenje.
DDr. Maksimilijan Jezernik
za otim piado a rQinui
Ricciottijev Kristusov življenjepis ne spada v to kategorijo knjig. Nobena propaganda ni odveč ali pretirana. Današnji človek, ki išče resnico in se otepa na vseh straneh laži, je začutil, da se skriva v tej knjigi nekaj izrednega; odkril je v njej lučko, ki mu v nočni temi kaže pot k oddaljenemu zavetišču. Tolle et lege! Vzemi in beri! Čez nekaj minut boš opazil, da imaš v rokah magnet, ki privlačuje moči luči in odbija sile temč. Poleg svetega pisma in sv. Tomaža je v moji bibloteki Ricciotti na častnem mestu.
Ali pa ni morda takšen Kristusov življenjepis samo za izobražene osebe in ne za mene, preprostega kmečkega gospodarja, delavca, fanta, ženo, dekle, ki ne razume globokih razmotrivanj učenih gospodov?
iPriznam, da ne boš mogel vsega takoj doumeti in nekaterih stvari morda nikdar; ■posebno kar je v uvodu. Veš, ta govori o
O izrednih uspehih ameriških atletov smo v zadnjem času dosti slišali. V našem listu smo ponovno poročali o fantastičnih metalcih krogle, ki so prišli s svojim zadnjim svetovnim rekordom prav pred vrata znamke 20 m. — Sedaj pa se je pojavilo kar dvanajst Amerikancev, ki skačejo s palico v višino nad 4.40 m. V zadnjih treh dneh tekmovanja so prekoračili olimpijsko normo 4.40 m naslednji skakalci: Bragg 4,67 m, Dooley 4,57 m, Brevver 4,49 m, Jeisy in Helms po 4,47 m, Mattos 4,43 m, Clark, Wadsworth, Scfuvarz, Uelses, Gutovski in Morris po 4,42 m. Tu pa še niso vpošteva-ni nekateri drugi odlični skakalci, zlasti D. Martin, ki je v dvorani skočil 4,76 m! — Tudi šprinterji (=tekači na kratke proge) so že v svojih prvih tekmovanjih nakazali kaj smemo pričakovati od drugih v Rimu. Amerikanci imajo namreč precej
zastopnikov za kratke proge, vendar se bo šele do konca junija odločilo kdo bo dobil vozovnico za Rim. — Indijski »čudoviti tekač«, 23-letni Milkha Singh, ki sme samo pri tekmah odložiti svoj turban, je najavil svojo kandidaturo v olimpijskem finalnem teku na 400 m s časom 46,5 m potem celo 46,1 sek. Da je omenjeni tekač v resnici močai, kažejo njegovi rekordni časi v teku na 100 in 200 m v času 10,4 in 20,7 sek. — Odlični avstralski tekač, najboljši lahko-atlet v 1. 1958, Herbert Elliott, napoveduje, da bo svoj lastni rekord v teku na eno miljo, zblojšal še letošnje leto. Sedanji rekord: 3:54,5 minut. — Njegova rojakinja, 24-letna Norma Thrower pa je izenačila svetovni rekord v teku čez zapreke na 80 ms časom 10,6 sek. Poleg nje so doslej dosegle isti rezultat: Zapad. Nemka iKopp, Rusinja Bystrowa in Vzh. Nemka Birk-meyer.
fttosfe U&ifr •zafoziti
Na šestem mednarodnem kongresu za velike jezove, na katerem se je pred kratkim v Newyorku zbralo 750 strokovnjakov iz 44 držav, je predsednik stalne Mednarodne komisije za velike jezove znani inženir Gail Hathaway presenetil zborovalce z enim največjih tehničnih projektov v zgodovini tehnične znanosti. Predlagal je namreč, naj bi v morju med Grenlandijo in Norveško zgradili 325 čevljev ali blizu sto metrov visok jez v dolžini tristo milj ali 480 kilometrov. Jez bo imel takšen namen, da se bo marsikomu zdel fantastičen: z njim naj bi namreč države na severni polobli sveta preprečile prihodnjo ledeno dobo, ki bo po mnenju nekaterih znanstvenikov nad severne predele Evrope, Amerike in Azije začela prihajati okoli leta 2060.
To znanstveno teorijo sta pred dvema letoma postavila dva učenjaka Kolumbijskega vseučilišča, profesorja Ewing in Donn, in jo utemeljujeta takole: »Doslej so vse štiri ledene dobe, ki so jih ugotovili geologi na severni polobli, nastopile vselej tedaj, kadar se je Atlantski ocean že tako ogrel, da je večja toplota vode imela za posledico taljenje zamrzlega Arktičnega morja, na visokem severu. V takem primeru se namreč ledovje, ki pokriva ogromno površino okoli Severnega tečaja, stali, voda izhlapeva, se v mrzli polarni atmosferi zgosti ter nato kot sneg pada na severne predele bližnjih celin. To je posledica naraščajoče toplote vode v Atlantskem oceanu. Oba omenjena učenjaka sodita, da bo v sto letih v Arktiki vse morje odprto, okoli leta 3000 pa bodo po njuni napovedi ledeniki, ki bodo nastali zaradi trajnega sneženja in kopičenja snega na bližnji celini, pokrivali že polovico ozemlja Združenih držav. Ledeniki pa se bodo zopet začeli umikati, če bo arktično morje že toliko izhlapelo, da se 'bo njegova gladina znižala za 90 metrov. Tedaj bi bilo namreč arktično morje odrezano od toplejših voda Atlantskega oceana z naravnim podvodnim grebenom, ki sega tisoč sto milj daleč v smeri od Grenlandije proti Norveški. Ta naravni greben na dnu morja je prekinjen samo na enem odseku v dolžini tristo milj.
Na to stanje se opira projekt inženirja Hatha'waya, ki predlaga, da bi naj na tem tristo milj dolgem odseku zgradili jez, ki bi segal 25 čevljev nad morsko gladino, tako da bi ločil arktične vode od atlantskih. S tem bi po njegovem mnenju preprečili prihod ledene dobe.
Ali že veste . . .
...da žive v Karibskem morju ribe pi-larice, ki lahko pregriznejo tudi tanjše železne verige;
... da je v ptičjem svetu v splošnem več samcev kot samic;
... da uniči pegasta sova na leto povprečno 2190 miši;
... da doživijo mravlje po ugotovitvah znanstvenikov starost 15 let.
FRAN ERJAVEC:	272
koroški Slovenci
(III. del)
Marmont je našel nekaj višjih francoskih uradnikov že v deželi (povečini so ostali ti še od prejšnje vojaške zasedbene Oblasti), nekaj svojih bivših sodelavcev je poklical tudi iz Dalmacije; ker pa mu je primanjkovalo sposobnega osebja, je nameščal na razne položaje tudi može iz Francije in Italije. Z njimi je potem začel graditi novo francosko upravo, a temelječo še na bivši avstrijski upravi, čim se je maršal dobro razgledal v deželi, je bil že izdan (25. XII. 1809) tudi prvi organizacijski dekret (nekaka prva začasna ustava) za novo ilirsko upravo, ki je bil pa zgolj začasnega, prehodnega značaja. Ta je Ohranjal v veljavi še skoro vse prejšnje postave in upravne ustanove, a jim je vcepljal, poleg nekaterih francoskih ustanov, že novi svobodoljubni francoski duh. Tako so bile n. pr. z duhom francoske enakopravnosti nezdružljive ustave avstrijskih deželnih stanov, ker so varovale le starodavne posebne pravice fevdalnega plemstva in visoke duhovščine, zato so jih Francozi tudi takoj ukinili.
Toda ta dekret ni ostal dolgo v veljavi. V teku 1. 1810 se je dežela popolnoma pomirila, prebivalstvo se je sprijaznilo z novimi gospodarji in Francozi so imeli dovolj prilike spoznati deželo in njene potrebe. Ker so bile spričo dotedanjih vojn javne finance čisto upropaščene, je bil Marmont prisiljen najeti v Trstu najprej pol milijona in zatem še poldrugi milijon posojila, da je mogel pokrivati tekoče izdatke dežele, razen tega je pa nje-
ne stroške še vidno zmanjšal s tem, da je dosegel odhod v Italijo precejšnjega števila francoskega vojaštva (to je bilo za Ilirijo prvotno določeno na 24 bataljonov in 12 eskadronov). Ko je bil tako v letu 1810 spravljen ves položaj v kolikor toliko normalen tek, je zbral Marmont prve dni meseca januarja 1. 1811. veliko odposlanstvo, sestoječe iz zastopnikov vseh večjih ilirskih mest in gra-ničarskih polkov, ki je odšlo v Pariz poklonit se Napoleonu, razen tega naj bi pa »nove podložnike očaral sijaj cesarskega prestola in Pariza«, ker da imajo ti le »zmedene pojme o naši veličini«. S tem je očividno hotel notranje še bolj povezati ilirsko prebivalstvo s Francozi. Morda je to tudi vzrok, da je moralo odposlanstvo več tednov čakati na sprejem pri Napoleonu, a še tedaj cesar ni utegnil razgovarjati se kaj več o ilirskih zadevah, temveč mu je spregovoril le nekaj prijaznih in spodbujevalnih besed in odlikoval nekaj članov z redom častne legije. Beljaško okrožje je zastopal ob tej priliki najbogatejši in najuglednejši Gornjekorošec, beljaški (podžupan J. S. pl. Pob en he im, ki je potrošil za to pot baje toliko denarja, da je povzročilo to njegov poznejši gospodarski propad.
Ko se je torej v teku 1. 1810. označeno začasno stanje v Iliriji dobro utrdilo, je bilo nujno treba določiti stalni upravni ustroj »Ilirskih provinc«, ker je povzročala dotedanja nejasnost velike upravne težave in zmede. V Parizu se je posebna komisija posvetovala o njem že dolgo časa in, ker le ni prišlo do nobene odločitve, je odpotoval v zgodnji spomladi 1. 1811. v Pariz sam Marmont, da bi osebno poročal Napoleonu samemu in pristojnim osrednjim oblastem o stanju v Iliriji ter pospešil objavo definitivnega statuta Ilirije. Marmont je potem na dveh sejah komisije razjasnil položaj v
Iliriji in po vsej priliki je treba njegovemu odločnemu nastopu pripisati, da so, bili sprejeti menda skoro vsi njegovi predlogi (morda je bila glede kakih vprašanj zaslišana 'tudi zgoraj omenjena ilirska deputacija, ki se je mudila ravno tiste tedne v Parizu). Tako je izšel potem že dne 15. IV. 1811 Napoleonov dekret, obsegajoč 271 paragrafov (nekaka definitivna ustava), ki je določal končno organizacijo Ilirskih provinc; da pa bi bili preprečeni kaki prenagli upravni pretresi, naj bi dekret stopil v veljavo šele z novim letom 1812.
Čeprav je bil ta dekret v marsičem nejasen, je ustvaril vendarle pravno .podlago celotni upravni organizaciji Ilirskih provinc, jih razdelil na nižje upravne edi-nice, določil delokroge vodilnega uradništva (precej je omejil tudi oblast generalnega guvernerja, ki je bila za časa Marmonta še enaka podkraljevi) ter uredil pravosodje, davčno upravo, šolstvo, promet itd. V splošnem kaže ta dekret jasno težnjo, upravo Ilirije čim bolj približati upravi Francije, ni pa bilo še mogoče dati nižjim upravnim edinicam tistih demokratičnih svoboščin, ki so jih uživale v Franciji (n. pr. občine in kantoni). Ves dekret ima pravno precej ohlapno obliko, najbrž iz razloga, da je imela potem upravna oblast čim več možnosti uravnavati vso upravo po dejanskih razmerah in potrebah dežele, a ha drugi strani je povzročalo ravno to še tudi nadalje veliko zamotanost. Raznih vprašanj ttuli niso reševali zakoni temveč dekreti in naredbe, ki jih je izdajal guverner na predloge generalnega intendanta ali pa pravosodnega komisarja. Glede uradnega jezika ni določal ta osnovni dekret ničesar, le ilirski uradni list je označil francoščino za »jezik vlade in armade«.
(Dalje prihodnjič)
KOTMARA VES
Blagoslovitev gasilskega voza: V pozni jeseni smo dobili moderno opremljeni gasilski voz, ki je stal okrog 130.000 šil. Zadnjo nedeljo je bil v okviru lepe slovesnosti blagoslovljen. Kumovala sta mu g. Ma-resch in Lidija Močilnik, pd. Hajnžinka. Spored slovesnosti je bil bogat in posrečen. Gasilci, Iki se ponavadi blagoslovljene vode 'bolj bojijo, so iprikorakali celo k farni sv. maši. Pogrešali pa smo pri blagoslovitvi slovensko pesem, iki bi spadala zraven iz dveh razlogov: 1. ker smo na mešanem ozemlju, 2- ker je bil voz kupljen tudi z darovi slovenskih žuljev.
Smrtna žetev: Pozimi nam je smrt prizanesla, zdaj ipa tekom tedna zahtevala kar 3 žrtve: Zmrzlakinjo, Razaja in Terezijo Lampichler. Vsi trije so umrli nagle in neprevidene smrti. Dušam mir, sorodnikom pa naše sožalje!
Poroke: Cela vrsta za poroko zrelih fantov in deklet se je opogumilo za zakonski jarm: krojač Hubert Stangl in Strauss Marija, G a špar in Pušnikova Hilda, mizar Miklautz Hanzej in Frieda, šimenč in Kes-narjcva Šali, policist Kohlweg Johan in Waste Matilda, uradni sluga Cqpi Andrej in Scatova Tildi, mladi Mostečnik in Mi-
Slavje slovenske pesmi
(Nadaljevanje s 1. str.)
Po odmoru so nato nastopili vrli Selani in nam izpod Košute prinesli pozdrav naših planin. Kadar pojo Selani, se ti zdi, da je to nekaj posebnega, pa čeprav si iste pesmi že slišal drugod. Prof. Mihelič se je s tenkočutnostjo znal vživeti v posebnost tega gorskega sveta in njegovih ljudi, kjer se čustvena mehkoba druži z značajno trdnostjo v slovensko enovitost. Izraz ■tega so bile ubrano zapete narodne pesmi. Najprej Miheličeva priredba »Luštno je pomladi« ter selska domača »Pob’č sem star šele 18 let«, nato pa še Laharnarjeva »Kadar mlado leto«. Selane radi vedno znova poslušamo!
Spet so prišli na oder krepki fantje, topot iz Roža in nam pod vodstvom prof. dr. Toneja Fei ni ga zapeli mogočno otožno dalmatinsko narodno »PJovi plovi« v Simonitijevi priredbi, nato pa koroško narodno Lastovkam, kjer se je dr. Feinig
n ms m nomkem
šikovnikova Mici, mladi Seat in Marija čašelj iz Brodov. Bog daj vsem novoporo-čencem milost zakonske harmonije in številno potomstvo!
RIBNICA ob VRBSKEM JEZERU
(t Elizabeta Kanolzer, roj. Trabesinger) Zelo . je nas vse pretresla žalostna vest, da nas je ta ponedeljek po dolgotrajni bolezni zapustila ga. Lizi Kanolzer, žena tuk. uglednega čevljarja g. Ludovika Kanolzer-ja in dolgoletna ter zelo priljubljena uslužbenka znane celovške tvrdke Textil-J a n e s c h . Pokojna je bila doma iz ugledne Trabesingerjeve rodbine v Tinjah. — Naj počiva v miru; zelo prizadetim svojcem pa naše iskreno sožalje!
(Obširnejše poročilo bomo priobčili v prihodnji številki.)
sebno, ker si je izbral tehnično težak program. Mešani zbor Gallus je zapel koroško narodno v Devovi priredbi »Spev ptice pojo«, Adamičevi »Bom pismo pisala« in »Ko bi. rosica bila« ter prelepo Krekovo »Tam na vrtni gredi«. Bog daj, da 'bo ta nova greda slovenske pesmi v Celovcu tudi v bodoče bujno rastla in opojno donela.
Ob zaključku so nato združeni pevski zbori pod vodstvom osrednjega pevovodje dr. Cigana še zapeli koroško narodno v Devovi priredbi »Stoji harteljc zagrajen« ter našo narodno v dr. Ciganovi priredbi »Čej so tiste stezice«. Iz 180 grl je mogočno donela naša pesem, da so zadrhtela srca. Ob zadnjih akordih Prešeren - Premrlove Zdravice je dvorana zavalovila in zahrumela ter aplavza ni hotelo biti konca. Dobri dve uri sta le prenaglo minili. V očeh poslušalcev si bral zavzetost, radost, navdušenje. Bil je praznik naše pesmi, iz nje
Naši pevci in pevke na odru v Koncertnem domu
izkazal kot izvrsten solist, za zaključek pa še Foersterjevo pogumno »V hribih se dela dan«. Z vztrajnim delom je v kratkem času dr. Feinig svoj zbor spravil na znatno glasbeno raven. Res v hribih ob Dravi se dela dan!
Nato se je znova oglasila Podjuna od 'koroških pečin do žcljinskih bregov, ko sta nastopili združeni pevski društvi Obirsko in Želi nje pod vodstvom č. g. Tomaža Hol-marja. Zapeli so: »O Podjuna« ('besedilo Milka Hartman, uglasbitev Matija Tomc), dve narodni v priredbi dr. Fr. Cigana in Laharnarjevo »Koder zlato sonce hodi«. Kar so nam ti pevci podali, je plod dolgoletnega vztrajnega brušenja, sad dela pevovodje, ki združuje veliko znanje z umetniškim čutom ter strogo disciplino. Zato so bile pesmi zvočno izbrušene kot kristal, čiste kot lep sončni dan. Slišimo, da ta izvrstni zbor pripravlja lastni koncert in že vnaprej se veselimo na užitek, ki nam ga bo pripravil.
Pevsko društvo Gallus v Celovcu je najmlajše med zbori, ki so nastopili, nikakor pa ne najmanjše. Pevovodja dr. Cigan je priznan glasbeni pedagog in občutljiv a siguren dirigent. Vprav neverjetno je, kako je mogel v kratkem času obdelati tako številni in različni glasovni material ter iz njega ustvariti homogen zbor. Prav po-
je zvenelo naše slovensko življenje v Rožu, Zilji in Podjuni, ki je vse prestalo a nikdar obstalo. Življenje, ki se iz lastne moči vselej obnavlja iz roda v rod. V vseh zborih je bilo videti ramo ob rami starejši rod in mladino.
VERNBERG
Požarna hramba dbčine Vernberg, na katere ozemlju so tri župnije (Šentjur, Do-mačalle, Skočiddl in še del župnije Lipa), poseduje štiri ognjegasna poslopja (Podrav-Ije, Skočidol, Vernberg in Domačale). Zdaj je nabavila s pomočjo občine, dežele in zbirk za ognjegasnico Vernberg novo motorno brizgalnico s transportnim vozilom /a moštvo in potrebščine. Je delo velike firme iz Predarlske, ki ima svojo podružnico tudi v Beljaku. V nedeljo, dne 22. V., je bila na vrtu gostilne Schiller v Vern-bergu ob obilni udeležbi ljudstva iz vseh 26 vasi občine ter domačega in 10 okoliških požarnih hramb (skupno okoli 160 mož) slavnostna blagoslovitev te nove brizgalne. Blagoslovitev je iz cerkvenega obred-nika (Rituale Romanum) izvedel krajevni župnik, ki je imel prej tudi kratek nagovor. Pred njim so govorili poveljnik krajevne hrambe, g. Anton Marinitsch, župan občine Vernberg, g. Zetovnik, in zastopnik
požarne hrambe Vrba in njen poveljnik, g. Kointsch iz Vrbe. Cena te nove velike in lepe garniture je po izjavi g. župana bila 146.000.— šil. Vreme je bilo rahlo deževno. Dober znak, kajti gasilci potrebujejo za vaje in pravo gašenje — vode!
Seveda je bilo vse samo deutsch! Blagoslovitev seve latinsko (s prevodom deutsch). Ge bi bilo tudi slovensko kaj, bi bil morda koj ogenj v strehi!?
VOGRCE
Žalost in veselje se menjavata v življenju, življenje in smrt. Nekaj časa je mirno, vsakdanje, potem pridejo dogodki, ki vznemirjajo vso faro.
Na Vnebohod zvečer se je s svojim motorjem smrtno ponesrečil 19-leitni Rudi Flasohberger. Trije navdušeni vogrški motoristi so se precej hitro vozili po cesti iz Dobrle vesi proti Pliberku in pri vasi Kok-je se je Rudi zaletel s tako silo v mali bus, da je motor odletel daleč proč, Rudi pa je obležal s počeno lobanjo. Prepeljali so ga v bolnico, pa je tam še isti večer umrl. Močno motorno kolo mu je mati kupila šele pred enim mesecem.
Novica nas pravzaprav ni nič presenetila, ker smo vsi kaj takega pričakovali. Vedno je vozil tako hitro in predrzno, da je po nekaj manjših nesrečah skoro moralo priti enkrat do take strašne nesreče. Hudo pa je za tako mlado življenje, ki ga tako lahkomišljeno in neodgovorno žrtvujejo motornemu športu. Prav sedaj se je pri mojstru Kotschnigu v Šmihelu izučil za mehanika in je dobil delo pri novem mostu čez Dravo za podjunsko železnico in bi moral biti opora materi, čutimo s težko preiskušeno materjo, ki jo je zadel ta strašni udarec in bo sedaj povsem sama. To je dokazala tudi številna udeležba pri pogrebu v soboto popoldne.
Tragična smrt Rudija naj bo v opomin mladim fantom, da ne bodo na svojih motorčkih in motorjih prehitro odšli v večnost in povzročili domočim žalost in težko izgubo! Materi pa naše iskreno sožalje!
Takoj v nedeljo nato pa smo jk) dolgem, predolgem času zopet imeli veselo ojset, pravzaprav »dvojčki«. To, kar se je že dolgo kuhalo, se je sedaj skuhalo in kar so dolgo hrepeneli, se je izpolnilo. Da je hudo biti človeku samemu, je najbolj skušal Škofov Maks in sedaj, ko ima toliko dela na polju in da bo napravil nov hlev, nujno potrebuje gospodinjo. Ta je postala Gdbularjeva Neži. Ker sta oba tako pridna, delavna, sta za skupaj in 'bosta s skupno pomočjo prenovila Škofovo domačijo. Za priči sta bila Pajančič Johan iz Drveše vesi in nevestin sosed Mihej Liibas, naš organist.
Bolj nas je presenetil David Foltej, ki nas je že dolgo spravljal v dvome, ali bo ženin ali ne. Sedaj pa sc je res skoraj žil in hoče imeti mlado gospodinjo, da ne bo na stara leta tudi on stokali kot tisti Smihelčan:	V Smihcll’ pa eno kajžico
imam .. . Pa si dobil je nevesto, Čebularjem Mici, Nežino sestro. Tako sta obe če-bulanjevi dečli naenkrat odšli z doma, da so mama po pravici jokali. Tema dvema sta bila priči pliberški grof dr. Arybrand I hurn, ker Foltej dela na njegovi žagi, in pa Johan Steimvender.
Poroka je bila prvič po novem obredu, ko je treba kar trikrat reči »da«. Bo sedaj
Državna realna gimnazija in gimnazija za Slovence
OBJAVA
Sprejemni izpiti za prvi razred in tudi za višje razrede na Državni realni gimnaziji in gimnaziji za Slovence so v soboto, dne 9. julija 1960, to je prvi dan velikih počitnic.
Izpit za prvi razred obsega slovenščino, nemščino in računstvo v obsegu četrte šolske stopnje ljudske šole.
Prijave za sprejemni izpit so lahko ustne v pisarni šole, Lerchenfeldgasse 22, II. nadstropje, vsak dan od 8. do 12. ure in od 14. do 18. ure ali pa pismene do L julija 1960. Pismene prijave je treba kolko-vati s 6 šil. Prijavi pa je treba priložiti rojstni list in dokument avstrijskega državljanstva. Sola, katero učenec ali učenka sedaj obiskuje, naj pošlje »Schulerbcschrei-bung« direktno na ravnateljstvo šole, Kla-genfurt, Lerchenfeldstras.se 22.
Na dan izpita pa mora učenec predložiti zadnje šolsko spričevalo, katero bo dobil 8. julija 1960.
Glede izpitov za višje razrede pa dobite podrobna pojasnila v šolski pisarni vsak dan popoldne.
,	Ravnateljstvo
še bolj držalo. Cerkveni zbor jim je lepo prppeval, saj sta obe nevesti dolgoletni cerkveni pevki in tudi Maks rad pomaga pri cerkvenem zboru. Cerkev je bila še vsa v vencih, ki sta jih spletli predvsem obe nevesti, ki sta vedno radi pomagali pri okrasitvi ali čiščenju cerkve. Sedaj bo seveda vrsta na drugih dekletih. Najprej to hvalevredno delo, potem pa ženitev...
Na poroko smo precej dolgo, že nestrpno čakali, ker ženina Folteja, ki ga je vozil pliberški grof, ni bilo. Nismo mislili, da znajo biti naše dečle tako hude in trmaste, mojdunaj, da so bile mnogo hujše pri »šrangi« kot fantje.
Tudi ne vemo, zakaj bi morale toliko zahtevati pri »šrangi«, ko vendar nobena nevesta in ženin ne gre ven iz fare. Pa tudi močne so, da se je poznalo celo na grofovem avtu. To si moramo zapomniti za takrat, ko s'e bodo tiste »šrangarce« mo-žile!
»Ojset« je bila pri Komarju pri Sveti Luciji. Tam imajo veliko prostora in vsega potrebnega za take prilike. Taka ojset pa je še prilika, da pride muzika in da se mladina enkrat iznori. Seveda, nikjer ni za vse: eni ljubijo raj in direndaj, drugim to preseda in se dolgočasijo. Oba ženina pa sta izkazala kot zelo dobra varuha svojih nevest. Vsi poskusi mnogih in celo zgovornega Hermana so spodleteli in niso mogli ukrasti nobene neveste. Upamo, da. bodo vse življenje ostali tako lepo in srečni skupaj. To jim vsi želimo in naj preživijo mnoga srečna ‘leta v VogrČah!
ŠKOCIJAN
(Elektrarna posega v naše življenje)
Gradnja nove velike elektrarne v Kaz.a-zah bo močno prizadela tudi naše kraje in ljudi ob Dravi. To je videti že sedaj, ko še voda novega umetnega jezera ni preplavila njiv, poslopij in loga ob reki. Medtem ko dela na jezu pri Kazazah stotine pridnih rok, pa tudi pri nas čutimo prve posege tega novega veledbrata. Predstavniki »Dravskih elektrarn« se vozijo od enega do drugega 'posestnika, ki bo zaradi nove elektrarne izgubil v celoti ali deloma
(Nadaljevanje na 5. str.)
iinimiimiiiimiimiMiiiiimiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiitiiiiiuiiii
Državna realna gimnazija in gimnazija za Slovence
Dijaki Državne realne gimnazije in gimnazije za Slovence v Celovcu priredijo v nedeljo, dne 19. junija, ob 14.30 v veliki dvorani Doma glasbe (Kon-zerthaus) v Celovcu
PEVSKI KONCERT
pod naslovom:
PESEM POVEZUJE
V prvem delu bodo zadonele v originalnih jezikih pesmi številnih narodov, v drugem delu pa bodo štirje dijaški zbori odpeli vrsto slovenskih narodnih in umetnih pesmi
Porabite to priložnost, da vidite svojo mladino na odru!
Že lanska prireditev 5. in 6. junija je dokazala, da se na slovenski srednji šoli v Celovat opravlja resno delo. Tudi letos ne boste razočarani.
Vstopnice dobite v šolski pisarni oziroma jih naročite pismeno ali telefo-nično pod tel. štev. 5515 po 12, 10 in 8 šilingov.
............................mu......im................................................
Pomladna kuhinja
Zeliščna juha
'/8 kg zelišč, kot so: kislica, meta, kre-ibuljka, dalje slan krop, 5 dkg masla ali masti, 4 dkg moke, čebula, zelenjavna juha, sol, poper, pol del smetane, sok pol limone, 1 rezina kruha, 1 dkg masti, zelen peteršilj.
Zelišča osnažimo, skuhamo v slanem kropu in pretlačimo skozi sito ali drobno sesekljamo. Iz masla ali masti in moke naredimo svetlorumeno prežganje, v katerem prepražimo malo sesekljane čebule. Zalijemo z zelanjavno juho (od zelišč), pri-denemo zelišča, solimo, popopramo in dobro prevrnemo. Slednjič pridenemo sesekljan zelen peteršilj, kislo smetano ter juho še po okusu okisamo z limono in serviramo s kruhovimi kockami, ki smo jih prepražili na maslu ali masti.
Enolončnica z. grahom
Vs kg graha, ]A kg suhe svinjine. 4 dkg masti, 3 dkg moke, 5 dkg čebule, sol in paprika.
Grah zltiščimo, preberemo in operemo, zalijemo z vodo in pristavimo kuhat. Posebej zmešamo mast, moko in sesekljano čebulo ter dodamo grahu z opranim suhim mesom vred. Kuhano meso odločimo od kosti, zrežemo na kosce in zmešamo / grahom. Juho še papriciramo in solimo po okusu. Pri mladem grahu skuhamo meso posebej, nazadnje ga pridenemo grahu z juho vred.
Kopriva kot špinača
I kg kopriv, 1 dkg masti, 4 dkg moke, mleko ali nekaj žlic smetame, česen, sol, poper.
Vršičke mladih kopriv očistimo in denemo kuhat v majhno količino vode. Po nekaj minutah jih odcedimo, sesekljamo in denemo na svetlo prežganje, ki smo ga naredili iz moke in masti. Zalijemo z vodo iz kopriv in dodamo malo mleka ali smetane. Osolimo in popopramo.
Kako si pomagamo
Pri kuhanju se včasih dogodč majhne nesreče: jed se je prismodila, juha je presoljena, narastek je obsedel v obodu, meso ne diši več prav sveže in podobno. Razburjanje in jadikovanje ne pomagata prav nič. S treznim premislekom in znanjem pa bomo rešili, kar je še moč rešiti.
Prežgana jedila
Prežganih jedil ne smemo premešati, temveč moramo .posodo hitro odstraniti
od ognja in jo postaviti v mrzlo vodo. To prepreči neprijeten duh. Jed pretresemo v čist lonec, po dnu pa seveda pri tem ne strgamo. Jed skuhamo do konca med neprestanim mešanjem.
Prismojeno mleko
Prismojeno mleko ne moremo več uporabiti, ker bi neprijeten duh skvaril vse. Uporabljamo pa ga kot gnojilo pri zalivanju cvetlic, če se ni mleko preveč sesedlo, ga prevremo z dodatkom 1 do 2 noževih konic jedilne sode.
Presoljene jedi
Presoljene jedi zboljšamo z dodatkom ščepa sladkorja ali pa kuhamo v jedi kos kruha, ki ga pred serviranjem odstranimo. Presoljenim juham pomagamo z nesoljenimi vložki in enim umešanim rumenjakom.
Dišeče meso
Že dišeče meso operemo v mrzli vodi, kateri smo dodali zrno hipermangana ali pa ga še prej nadrgnemo s soljo in potem operemo. Trdo meso pa zmehčamo, če mu med dušenjem dodamo kozarček žganja.
Pokvarjeno maslo
Slabo dišeče maslo pustimo na robu štedilnika v kozički, da se stopi. Nato ga pre-cvremo s koščkom črnega kruha. Kruh namreč potegne nase ves neprijeten vonj. Žarko maslo postane užitno, če ga denemo v posodo, potresemo /, jedilno sodo in dobro premešamo. Nato dolijemo nanj mrzle vode in ga pustimo v njej 15 minut. To predelavo ponovimo parkrat.
Slabo uspeli narastki
Narastke, ki se ne ločijo od oboda, zrežemo v obodu v primerne kose in jih prepečemo.
NASVETI
Neprijeten duh v posodi za čaj
Čajniku ali drugi posodi za čaj, ki ga že dolgo nismo uporabljali, odvzamemo neprijeten duh, če položimo na njegovo dno košček sladkorja. Seveda moramo posodo prej dobro očistiti in posušiti. Čajna posoda, ki jo redko uporabljamo, bo ostala brez duha, če vedno pustimo v njej košček sladkorja.	,
Aluminijaste posode raznih konzerv, kot paštet, marmelad itd. ne zavrzimo, ko je konzerva prazna. Prav pripravne so za shranjevanje raznih drobnarij, kot so gumbi, žebljički, lasne zaponke in slično. Z nožem zgladimo ostri rob pokrova.
Pogajanja za kmetijski zakon
Pogajanja za kmetijski zakon so še v teku. Pred kratkim so obravnavali predvsem takozvano »zeleno poročilo. V pogajanjih, ki se vlečejo že mesece in mesece, so doslej mogli priti do enotnega mišljenja glede vrste važnih vprašanj. Ugleda, da bodo stopila sedaj v ospredje načelna sporna vprašanja med obema koalicijskima strankama, predvsem torej ustavna in kom-petenčna vprašanja. Zastopniki kmetov so bili ves čas mnenja, da kmetijski zakon ne more biti politični zakon, temveč da mora biti ta zakon agr ar negospodarski in strokovni zakon, ki bo vplival tako na kmeta kot na potrošnika in to na oba enako pozitivno. Saj gre pri tem zakonu za to, da se ohrani gospodarsko zdrav kmečki stan in zagotovi prehrana avstrijskega prebivalstva, kar je za nevtralno državo še prav posebno važno. Poleg tega pa je kupna moč kmečkega stanu pri ohranitvi delovnih mest v obrti in industriji soodlo-čujoč činitelj.
Zastopniki kmetov so vedno poudarjali, da se je treba izogibati pri pogajanjih o novem kmetijskem zakonu vseh vprašanj političnega proporca in prestiža. Zato bi
bila tudi povezava kmetijskega zakona z drugimi vprašanji neumestna. Pribiti pa je še treba, da na podlagi ustavnih določil, katera zakon predvideva, ne smejo biti dežele oropane nobenih pravic, ki so jih imele v zadnjih desetletjih.
Pismeno potrdilo je veliko vredno
• Niso redki slučaji, da popolnoma nov stroji, ki pridejo naravnost iz tovarne, nisc opremljeni s potrebnimi varnostnimi na pravami. Pogosto se kupec zanaša, da j( stroj izdelan po vseh pravilih, ki veljajo zt obrate. Če pa se zgodi nesreča, se lahko po javijo zelo neprijetne pravne težave.
Da se zavarujete pred takimi nevšečnost mi, si dajte izstaviti od zastopnika, ki van proda kak stroj, pismeno potrdilo, da j< stroj opremljen tudi z vsemi predpisanim varnostnimi napravami. Ako pozneje, kc stroj dobite, opazite, da vkljub temu manj ka kakšna zaščitna naprava, lahko od do bavitelja zahtevate, da vam brezplačno do stavi na dom še manjkajoče zaščitne delt stroja.
Šoferski kotiček
(Nadaljevanje)
Danes je vsaka vozna pot uporabna za skorajda vsa motorna vozila. Mnenje, da se na takih poteh ne more nič zgoditi, je pa sila pogrešeno. Pomislite, morda se boste spomnili, kolikokrat ste že ravno na raznih stranskih cestah takole ob nedeljah in praznikih srečali tudi na najožjih takih poteh motorizirane meščane, ki se jim je zahotelo priti ven iz blaznega prometa na glavnih cestah. Čisto razumljivo, in tega jim tudi nihče ne šteje v zlo. Treba se je tega samo zavedati fantom, ki ob nedeljskih popoldnevih tako radi preizkušajo svoje motocikle in mopede in jih gonijo z blazno naglico po bližnji okolici zanašajoč se na to, da oh nedeljah popoldne itak nihče ne vozi tod okoli razen njih.
Vedeti pa je treba, da niso vselej ljudje in njihova vozila krivi nesreč na podeželju. Precej krivde odpade tudi na ceste, po katerih se dandanes vrši promet. Pomislimo tu samo na nekatere ceste, ki so polne globokih kotanj, da vozaču, ki ni pazljiv, naravnost izbijejo krmilo iz rok. Drug vir številnih nesreč so tudi postajališča poštnih avtobusov, ki so — človdk bi skoro verjeti ne mogel, če se ne bi na lastne oči že tolikokrat prepričal — napravljena ravno v ovinkih, dasiravno bi bila lahko nekaj metrov proč od teh. Tudi če pogledamo, kje navadno stojijo zbiralnice mleka na deželnih in občinskih cestah, lahko samo zmajemo z glavo spričo take nepremišljenosti. Tovornjaki, ki zbirajo mleko, se morajo seveda ustaviti tik klopic za mlekarske kangle. Pri prehitevanju takih tovornjakov pride večkrat do nesreče. Morda boste šli sedaj in pregledali zbirališča, če niso ravno v vaši vasi postavljena na nepravem inestu. Bilo bi prav, kajti na ta način bi že odstranili vsaj eno možnost nezgode.
(Dalje prihodnjič)
Električne krušne peči, pralne stroje na ročni in motorni pogon, molzne stroje in stroje za posnemanje mleka, štedilnike ALFA, sobne peči vseh velikosti, kotle za kuhanje perila, gospodarske stroje vseh vrst, šivalne stroje, kolesa in vse nadomestne dele boste kupili vedno najceneje v trgovini
Johan Lomšek
št. Lipi, Tihoja. p. Dobrla ves
Na željo ugodni plačilni pogojil Ceniki zastonj!
— ' . v';' Bci H&5 na
(Nadaljevanje s 4. strani)
svtjjo posest. Pogajajo se za odkup zemljišč in sestavljajo pogodbe. Na splošno je treba reči, da pogajanja potekajo v še kar tlobrem ozračju, kajti družba »Dravske elektrarne« je pač voljna plačati tržno vrednost zemlje, ki jo potrebuje. Marsi-kdo je vesel, ko se naenkrat znajde s takimi lepimi vsotami v roki. Preudarni gospodarji so že nakupili drugod ustrezne kose zemlje, ali pa denar uporabili za modernizacijo svojih gospodarstev, kot nakup kmetijskih strojev, popravilo stavb in podobno. Žal so pa med njimi tudi taki, ki ne znajo prav obrniti ta denar. Razmetavajo ga, tako da v par letih ne bodo imeli več ne zemlje, ki bo pod dravsko vodo, pa tudi denarja ne, ki ga bo tako-rekoč »vzela Drava«. Tako je slišati od drugod, da je nekdo 200.000 šil. v nekaj mesecih zapravil.	,
Vendar je treba v zvezi z odkupom te zemlje upoštevati še nekaj: gre namreč predvsem za plodno zemljo in gozdne površine. Te so doslej ob smotrnem obdelovanju in izkoriščanju vsako leto dajale dohodek, ki ga ne bo več. In kapitalizacija teh donosov pa seveda znese veliko več kot je sploh moč pričakovati od enkratne denarne odškodnine, pa naj bo še tako z dobro voljo odmerjena. Dejstvo je pač, da je ta zemlja igrala pomembno vlogo v celotni strukturi gospodarstva naših krajev. Poleg tega je pa treba upoštevati še tradicionalno navezanost naših kmečkih ljudi na zemljo, katero so oni in pred njimi njih očetje ter dedje oplemenitili s svojim delom. Zato pri takih odkupih neizogibno pride do trdot, ki bi jih bilo moč ugla-
UtoošUem =!====
diti samo ob obojestranski uvidevnosti. Da fasluži navezanost naših ljudi na zemljo še posebno upoštevanje danes, ko od vseh strani prihajajo glasovi o begu z dežele ter upadanju volje po obdelovanju zemlje, ni treba posebej poudarjati. S tem pa seveda nočemo zagovarjati kakih povsem pretiranih zahtev posameznikov.
Gospodarstvo celih vasi kot n. pr. Goreča ves, St. Lovrenc, Stražja ves, Vogle bo prizadeto zaradi izgube loga, iz katerega so doslej dobivali netivo. Tega bodo odslej morali nabavljati od drugod. Zaradi daljšega transporta bo seveda mnogo dražje in •tako bo denarna odškodnina kmalu porabljena. Zato se je pojavila zahteva, z vidika prizadetih gospodarstev, brez dvoma upravičena, da bi dobili odškodnino v naturi, to je v električnem toku, ki itak postaja vedno pomembnejši faktor v kmetijskem gospodarstvu. Menimo, da bi morala v tem pogledu priskočiti na pomoč oblast, kajti odvzete površine za elektrarno bodo vprav po električni energiji, ki jo bo le-ta proizvajala, služile celotni skupnosti. Zato bi bilo prav, ako bi žrtev prizadetih gospodarstev bila odškodovana tako, da bi ta gospodarstva prejemala električni tok po ugodnejših pogojih. Proizvodnja in razdelitev električne energije je itak v rokah državnih in drugih javnih (deželnih) ustanov, zato menimo, da bi to vprašanje bilo moč kako ustrezno urediti.
SELE
V petek, dne 27. maja so v zgodnjih urah skozi Sele dirkali številni motoristi in avtovozači. Kakor pravijo, pri tej dirki niso tekmovali za to, kdo bo najhitrejši, marveč čigavo vozilo bo najbolj vztrajno
zmagovalo ovinke in klance težavnih gorskih cest. Ni nam znano, kdo se je najbolj odlikoval. To pa vemo, da cestarji tožijo, ker so vozači za seboj pustili slab spomin na dirko, namreč razdrapane ceste!
KAMEN V PODJUNI
Zazibal se je edini zvon, samotar, v ka-menskem zvoniku v soboto, dne 14. maja in ponosno klical okoličanom, da se dogaja nekaj nenavadnega na Kamnu. Res je bilo... Imeli smo birmo. Take prilike so za vsako faro nekaj velikega in veselega.
»Kaj bo?« - je zdihovala neka žena - »nobenih deklet ne moremo dobiti, da bi nam spletle vence. Dandanes so res take... Same bomo morale vzeti vso stvar v roke.« Pa so res poprijele.
Moški svet menda pcxl strogim vodstvom vaških veljakov je dvigal mlaje in bolj učeni pa so celo tri nemške napise narisali.
Sprejem gospoda škofa je bil pred cerkvijo. Vršil se je, kakor navadno: govori in petje. Ostala slovesnost je bila v majhni, okusno obnovljeni cerkvici.
Za vse presenetljivo pa je bilo, kakor sem slišal od mnogih, nepričakovano majhna udeležba birmancev. V predzadnji birmi je bilo število birmancev 150 ali celo še več. Sedaj je bilo le 16 birmancev. To pa kljub temu, da jih je g. katehet v škoci-jamu vabil, naj izkoristijo to ugodno pri-
Ljubljanska Filharmonija pride
V okviru kulturne izmenjave med Koroško in Slovenijo bo v ponedeljek, dne 13. junija ob 8. uri zvečer gostovala v Koncertnem domu v Celovcu, Slovenska Filharmonija pod vodstvom njenega dirigenta Sama Hubada. Na ta odlični ansambel že sedaj opozarjamo. Karte v predprodaji pri Kamt-ner Reisebiiro.
liko in pridejo na Kamen. Ti paglavci so Se res držali svojega, da na Kamen ne bodo šli. Govori se, da je to radi neprijetnih dogodkov v cerkvi lani meseca novembra. Rečeno je bilo v šali tudi, da je bilo več kramarjev kakor birmancev. Ti nikdar zadovoljni in tukaj razočarani kramarji so kakor sem sam videl in slišal, slabe volje zapustili naš trdi, a dragi Kamen. ,
Nesreča goriških rojakov
Na povratku iz Celovca je skupino gori-skih rojakov, ki so se bili udeležili našega koncerta, prizadela huda nesreča.
V Tricesimu je avto č. g. Simčiča trčil v neko avtocisterno. Pri tem sta preč. g. msgr. Močnik in pesnica Zora Pišcančeva, zadobila težke poškodbe in so ju morali prepeljati v bolnico v Udinah, ostali potniki pa so kljub lažjim poškodbam mogli nadaljevati pot domov. Na srečo se obema ponesrečencema po najnovejših vesteh že obrača na bolje. Prav iz srca jima želimo čimprejšnje in popolno okrevanje.
»»Ali že veste?
Najbolje kupile pri
LODRON-u"
Zato si nabavite zavese, preproge, žimnice in odeje le v strokovni trgovini
Lodron
V I L L A C H, Lederergasse 12
Dekče - g&spbdihta . . .
Anamarija je že cela gospodična. No — in tega se deklica tudi dobro zaveda. Oblači se po naj novejši modi, pričesko ima vsak teden drugo, pa tudi lepotiči se rada. In njena mati, kako je ponosna na svojo hčerko, saj ve, da jo bo prej ali slej »oddala«. Prav zadnjič ji je rekla: »Veš, Anamarija, sedaj si pa že dovolj stara in si lahko poiščeš kakega resnega fanta. Milan bi bil kot nalašč zate: lep je, avto vozi in tudi dobro zasluži. Kako pogledujejo dekleta za njim!«
Vendar Anamarija še ni navdušena za zakonski stan. Rada pogleda na levo in desno, ker ve, da se moški močno zanimajo zanjo. Danes gre z Milanom v kino, jutri z Markom na ples itd., kajti deklica ljubi spremembo. In kadar se pozno v noč vrne domov, tedaj pripoveduje mamici, kako se je zabavala in kako so ji mladeniči dvorili. Seveda ponosna mamica uživa nad takim pripovedovanjem, češ naj ima otrok od življenja več, kot je imela ona.
Mož sicer pogosto pravi ženi, da pusti Animariji preveč svobode, a kaj pomaga, ko ga pa ne posluša. Pa tudi hčerka se ne zmeni dosti za očetove opomine. Saj ga pogosto zavrne: »Veš, očka, ti si še starokopiten!«
#
Sodobna Anamarija je zares otrok časa, ki ima to nesrečo, da ima tako lahkomiselno mater. Postala je otrok ulice in javnih lokalov — kina in plesišč. Vse vezi z družino je pretrgala in vse, kar je nekdaj veljalo za častno in primerno, ji je postalo starokopitno...
Saj sicer ni pokvarjena ali zlobna, le miselnost ulice jo je prevzela in dom ji ni dal prave vzgoje ...
Toda tudi za take mlade gospodične veljajo pravila dostojnosti in resne poštenosti. Res se je marsikaj spremenilo tekom let, vendar še nismo tako daleč napredovali ali nazadovali, da bi mlada gospodična lahko delala vse, kar se ji zljubi.
#
Moč
V življenju srečujemo ljudi z »močno voljo« in ljudi »slabiče«. Da jih ljudje tako opredeljujejo, je pač vzrok v tem, kako se znajo samega sebe obvladati, gospodovati nad svojim telesom in se ustavljati Čutnim zahtevam.
Duh in telo sta si v človeku v najtesnejši življenjski zvezi in imata zato zelo močan vpliv drug na drugega. Vse pa zavisi od tega, kdo bo v človeku močnejši — odločujoč gospodar...
Kako zelo vpliva telo na duha, lahko ■pri sebi opazujemo sleherni dan. Če smo telesno utrujeni, tudi duh ni pripravljen delati. Kadar pa smo res zdravi in sveži, je tudi duh voljan in za delo sposoben. Telesno bolni ljudje so pogosto bolni tudi na duhu; večkrat so bolj pomilovanja vredni radi njihove »duhovne zlomljenosti« kot telesnih bolečin.
Pogosto smo pa tudi priče, kako silno moč ima lahko duh do telesa. Saj slišimo večkrat: Ta žena še nekaj dni ne bo umrla, ker čaka še sina, ki bo prišel iz tujine; njena silna želja po sinu jo ohranja pri življenju. Kako mnogi hudo bolni v vedri potrpežljivosti prenašajo svoje bolečine; pri tem še celo na druge mislijo in se zanje žrtvujejo. Kako strmimo nad junaštvi mučencev, ki so vse bolečine skoro prezirali; v njih je duh bil popoln gospodar!
Znano je tudi, da zdravniki kar čudežno zdravijo s sugestijo; če se mu posreči bol-
duha
nika prepričati in si pridobiti njegovo zaupanje, je s tem že polovico uspeha. Zato velja pravilo: Dobra volja in zaupanje sta najboljši zdravili.
Hipohondrija ali namišljena bolehnost je veren izraz, kako more duh tudi kvarno vplivati na telo. Ta duševna 'bolezen povzroči namreč, da more pretiran strah in bolestna domišljija povzročiti, da bo telo sčasoma zares podleglo namišljeni bolezni.
Tudi je znano, da ob epidemijah zbole najprej oni, ki se boje okuženja. Prav tako pa je tudi že izpričano, kako zelo se lahko z odločno voljo in z mirnim ter vedrim duševnim razpoloženjem zares ubranimo okuženja ali bolezni vobče.
Zato ni za človeka nič bolj važno, ko da se čimprej nauči uporabljati silo svojega duha nad telesom in tako telo navaditi pokorščine. Če te bo nekoč vsaka malenkost potrla in iztirila in če boš postal čemeren starec ali sitna stara baba — če boš nekoč svojo »nervoznost« preklinjali, bo to zato, ker se v mladih letih nisi navadil postaviti se po robu svojim »kapricam«.
Če pa ostaneš veder in živahen, ko te muči zobobol ali si utrujen, da bi najraje omahnil, pa pokonci stojiš' in strumno hodiš; skratka: če ne tarnaš in se ne zmeniš za vsako majhno nevšečnost, si si priboril svobodo in tvoj duh ti bo pripravil mnogo lepih dni. Tvoje življenje bo ena sama pesem zadovoljstva in prijetne družabnosti.
T-i&msUL (estutcrt v Cannesu
Da bo mlada gospodična uživala ugled, je vendar potrebno, da upošteva vsaj sledeča pravila dostojnosti in primernosti, ki so še vedno sodobna:_____
Nikar ne postani »metulj ali enodnevnica«, ki se obesi na vsakega moškega; zato tudi darov od takih častilcev ne sprejemaj!
Nihče ne more zameriti dekletu, če gre zvečer v kino ali gledališče; toda izbrati Si mora primerno družbo — najbolje družbo deklet ali vsaj mešano družbo. Če pa se sama vrača domov, pa se ji pridruži znan moški, naj ne bo z njim predomača. Nikakor pa ga ne sme spremljati na njegov dom.
Prav tako ne bo resno dekle hodila sama z moškim na izlete ali daljša potovanja; saj bi moški sam lahko začel dvomiti o njenem poštenju.
Dekle, — četudi si postala gospodična, imej v časti svojo mladost in svoje dobro ime, ker ga boš še zelo potrebovala.
Iz našega
kulturnega življenja
Koncert pevske zveze v Celovcu. Saj si skoraj misliti ne moremo društvenega življenja brez pevskih zborov. V posebni meri velja to še za Koroško. Po naših društvenih dvoranah se še vedno mnogo prepeva in pri prireditvah skoro vedno nastopajo tudi pevci s par pesmimi za »priboljšek«. Pa tudi nekaj koncertov in radijskih nastopov pripravijo ti zbori vsako leto.
Preteklo nedeljo pa je devet pevskih zborov 'iz cele slovenske Koroške pripravilo zelo uspel pevski koncert v koncertni dvorani v Celovcu. Množice, ki so veliko dvorano prenapolnile, so obširen spored z velikim navdušenjem spremljale in vse zbore nagradile z vidnim priznanjem in z veliko pozornostjo spremljale program.
Predvsem pa je treba poudariti razveseljivo dejstvo, da smo med nastopajočimi pevci, katerih je bilo okoli dvesto, opazili zelo mnogo mladine. Iz celotnega programa se da bežno ugotoviti, da je ta mladina še zares idealna in zvesta izročilom nekdaj bujnega kulturnega življenja po dolinah Koroške.
V Cannesu na francoski južni obali, kjer se zbirajo bogati letoviščarji, so sredi maja zaključili 13. mednarodni filmski festival. Naj višjo nagrado »zlato palmo« je prejel Fellinijev film »Sladko življenje«, ki je vzbudil v Italiji toliko kritike in ogorčenja med resnimi 'ljudmi.
Nagrado sta dobila še sovjetska filma »Vojakova balada« in »Gospa s psičkom«. Kot najboljši igrailki sta bili nagrajeni Francozinja Jeane Moreau za vlogo v filmu »Umirjeni spevi« ter Grkinja Melina Mer-couri za film »Nikoli v nedeljo«.
Film »Vojakova balada« je prejel tudi nagrado za mladinske filme. Drugo nagrado v tem ciklu je prejel jugoslovanski film »Deveti krog«, ki ga je režiral Slovenec France Štiglic.
Katoliški filmski center »Office Catho-lique du Cinema« je nagradil danski film »Paw, deček med dvema svetovoma«.
Čemu festivali?
Najbolj znani so filmski festivali v Benetkah v Italiji in v Cannesu v Franciji. Polog teh prirejajo letno podobne festivale tudi v drugih državah na vzhodu in zapadu. Težko je izreči splošno sodbo, kateri festivali so najvažnejši, ker jih filmski mogotci skušajo izrabiti v svoje reklamne namene.
Namen filmskih festivalov bi naj bil prikazati to, kar je v teku leta bilo najboljšega izdelano iz svetovne filmske proizvodnje. Tudi bi naj ob takih prilikah odlikovali one zaslužne filmske delavce, ki največ prispevajo k izboljšanju in dvigu filma na višjo stopnjo. To je bil prvotni namen teh mednarodnih prireditev, ki so bile prvič v Benetkah.
Toda nekateri festivali služijo le za to, da zagotovijo filmom trgovski uspeh. Na teh festivalih se zbirajo pogosto tudi ,tkzv. filmski zvezdniki. Tam uganjajo svoja čudaštva, da vzbujajo pozornost in tako delajo reklamo za filme, v katerih nastopajo.
V Cannesu ...?
Cannes je povsem letoviški kraj, kamor je možen dostop samo petičnim bogatašem. Ob letnih filmskih festivalih se še posebno mnogo uživanja željnega sveta udeleži teh filmskih prireditev. Pod kakšnimi vidiki presojajo ti ljudje filme, si lahko mislimo. Saj se zbira ob teh dneh v Cannesu vse, kar si želi vpogleda v svet film-
skih zvezdnikov in njihovega avanturističnega življenja.
Vsako leto nam ti festivali potrjujejo, da imajo filmi vedno manj vrednosti. Večkrat so tisti, ki dobijo prvo nagrado, komaj nadpovprečni filmi. Tu ni glavni namen predvajanje dobrih filmov in podelitev nagrad, temveč reklama, ki je vsekakor odločilni činiitelj v kinematografiji.
Filmski festivali so v prvotni zamisli dobra ustanova in bi mogli mnogo pripomoči, da bi se ravan filma z umetniškega in moralnega stališča dvigala, a žal, so postali bolj zrcalo filmske revščine.
„Kekec“ - mladinski film
Na mednarodnem festivalu mladinskih filmov je leta 1952 v Benetkah dobil prvo nagrado med svetovnimi mladinskimi filmi tega leta slovenski mladinski film »Kekec«. Filmsko podjetje »Triglav« je pripravilo ta lepi film po zanimivi mladinski povesti pisatelja Vandota: »Kekec z naših gora«.
Imenovani film je izrazito mladinski film in je priporočljiv. V zelo živahnem dejanju prikazuje neustrašenega Kekca v njegovih doživljanjih v kraljestvu visokih alp-
Športni
2,171 m v višino!
Ameriški lahkoatleti neprestano rušijo stare svetovne rekorde in postavljajo nove. Toliko smo slišali v zadnjem času o njih, da komaj sledimo njihovim uspehom, katere prav po pravici imenujemo bajne. Sedaj se je zopet oglasil 19-letmi fenomen v skoku v višino John Thomas, ki je v letošnji pomladi postavil nov svetovni rekord v dvorani in ki je celo v rekordov razvajeni Ameriki povzročil pravcato senzacijo. Ta rezultat je nedavno postavil omenjeni atlet v Filadelfiji, ko je skočil 2,171 m visoko, s čimer je izboljšal prejšnji svetovni rekord ruskega atleta Jurija Stepanovva, ki ga je branil od leta 1957 dalje s skokom 2,16 m.
Najprej je Thomas pri prvem poskusu gladko preskočil 2,13 m. Nato so mu dvignili prečko na 2,171 m, to je na višino novega svetovnega rekorda na prostem. 45.000 gledalcev je bilo navzočih ob
Tani - vLt&z . . .
Pogosto Slišimo zaničujoče obsojanje davnih časov srednjega veka: »V 'tistem temnem srednjem veku ... « in podobno.
Ali je pa bilo v tako obrekovanem srednjem veku zares vse tako mračnjaško in človeka nevredno, kot napredno posvet-njaški svet kriči, o tem resni zgodovinarji trdijo drugače. Res, da so takrat ljudje živeli mnogo preprostejše življenje; saj civilizacija je takrat bila še na zelo nizki stopnji. Toda s tem še ni rečeno, da so bili ljudje takrat nesrečnejši in da je bilo takrat več krivičnosti in nasilja!
Nasprotno, mnogi resni poznavalci tistih časov cblo trdijo, da je bil takratni človek v civilizaciji sicer še le v začetku, toda duhovna in srčna kultura takratnega človeka je bila neprimerno višja, kot je kultura modernega sveta. Saj še danes občudujemo neminljive spomenike takratne kulture: v umetnosti, književnosti, glasbi itd.
Eden takih pojavov srednjeveške duhovne in srčne kulture je bila ustanova vi-teštya. Mlad vitez se je po daljši preizkušnji zavezal, da bo izkazoval Bogu na j višjo čast, Cerkvi pa spoštovanje in pokorščino; da bo služil domovini, kakor bo ukazal Vladar; da bo nastopal zoper krivico, pravico pa branil; da bo ščitil po nedolžnem zatirane; da bo do poštenega ženstva spoštljiv in uslužen in da bo branil njih čast.
To je bila ustanova, ki je zajemala cvet takratne mladine; to mlado viteštvo je bilo vzgled in vodnik vsej drugi mladini; po njem so veljali za najvišje ideale: Bog — domovina — poštenje! Zares, plemenite obveznosti in plemeniti ideali! Ti idealli veljajo za vse čase in vse kraje!
Taki vitezi živijo zato tudi danes. To so vitezi po mišljenju, govorjenju in življenju; vitezi v službi Boga, Cerkve in naroda.
Viteštvo mladega fanta je znamenje njegove srčne kulture in plemenitosti. V vsem vsakdanjem življenju bo to njegovo viteštvo vidno; saj bo ves njegov odnos do ljudi en sam izraz njegovega poštenja.
Zlasti pa se viteštvo fanta pokaže v njegovem zadržanju do deklet. Spoštljivost in olikanost do njih mu je osnovno pravilo. Vendar to še ni dovolj; viteški fant si je privzgojil notranje spoštovanje do vsega poštenega ženstva in tako mu je njegova zunanja spoštljivost resničen izraz notranjega prepričanja. Tak viteški fant se zaveda, da mora žensko čast in poštenje ščititi pred vsakomur, ztlasti še pred samim seboj. V pravem viteštvu je namreč velika spoštljivost, nežna obzirnost in junaška sa-mozataja. Tako je viteški fant zanesljiv varuh najvišjih vrednot.
Katoliški fant! Bodi vitez v svoji okolici! To se pravi, da bodi varuh onih svetih idealov, katere so čuvali tvoji predniki skozi stoletja. Zato pa je njih rod do današnjih dni ostal gospodar na svoji zemlji in Bog mu je dal svoj blagoslov!
skih gora. Tudi v tej planinski idili je doma dobrota in hudobija, poosebljena v dobrem in hudobnem dedku. Plemeniti Kekec pripomore s svojo neustrašenostjo dobroti do zmage. Film je brez vsake tendence.
Film predvaja v teh dneh po naših vaseh potujoči kino in je priporočljiv vsem, zlasti. pa mladini.
KOTIČEK
tej priliki in so bili tako tihi, da bi skoraj miš sllišal, ko je mladi atlet vzel nalet. In glej, takoj prvi poskus je uspel. Nato je hotel Thomas svoj svetovni rekord v dvorani tudi na prostem doseči in si je dal dvigniti prečko na 2,196 m. To se mu sicer ni posrečilo, vsekakor je pa pri svojem drugem skoku — izmed treh dovoljenih — le malenkostno oplazil prečko, da je jedva padla na tla.
Omenjeni uspeh mladega atleta nam dokazuje, kako se Amerikanci pripravljajo na letošnje olimpijske igre v Rimu, na katere očividno polagajo izredno važnost. Dalje nam ta rezultat tudi kaže na kako visoki stopnji je današnja lahka atletika. Vzemi v roke meter in odmeri na steni svoje spalnice 2, 29 (to višino je skoraj preskočil) in boš videl kako' visoko je to. In ne pozabi pri tem: tako visoko je skočil brez vsake pomoči, samo s svojim gibčnim telesom in s svojimi prožnimi nogami!
P * j * S * /\ * N * O * B * R * /\ * N * J * E
?Md futMjstmi teti
Z bralci našega lista kramlja Alojzij Vauti, selski župnik (Nadaljevanje)
ipo-
Vrata so bila seveda zaklenjena. Policija je zbežala v zaklonišče v obokane kleti, za jetnike ji ni bilo mar. Klicev: odprite, odprite! ni slišala. V smrtni nevarnosti pa človek še vse poskusi, da si življenje reši. Nevarnost pa je že dosegla višek, kajti bombe so padale tudi že na glavno poslopje in ga zažgale. Želja po rešitvi je oslabele moči podvojila. V skrajni sili so sojetniki pograbili veliko klop, jo dvignili in z njo z vso silo butali in treskali v močna okovana vrata tako dolgo, da so odjenjala s podboji vred. Zdaj je prihitel neki stražnik in pokazal pot v zaklonišče. Nisem se drenjal, zadnji sem zapustil sobo in ob svitu goreče barake capljal za drugimi v klet. Tam nas je bilo toliko, da smo stali kakor ribe v konzervi. Tudi iz drugih zaporov so se namreč jetniki na podoben način oprostili. Dolge ure smo ostali v tej gneči, dokler niso pripravili še ene kleti. V tej smo morali počakati na jutro.
Po končanem bombnem napadu so pogasili požar v našem delu poslopja, drugi trakti so goreli še naslednji dan. Tudi naš trakt je bil močno poškodovan. Zjutraj so nas porazdelili po tistih celicah, ki so 'bile še količkaj porabne. V celice, določene za 5 jetnikov, so nas stlačili po 20 do 25. še so ležali kupi ometa po tleh, skozi okna brez šip je pihal mraz. Čepeli smo po tleh in še vesel si moral biti, če si na steno naslonjen mogel noge malo stegniti. Tudi ku-hitnja je bila zadeta in zadovoljiti smo se moralli s kosi kruha, črna kava, od dru-god pripeljana, je bila že mrzla, ko smo jo dobili. Bilo je res životarjenje, da se Bog usmili!
• Čez tri dni, na praznik Treh kraljev, je prišlo povelje, da moramo poslopje izprazniti, ker je nevarno, da se zruši. Ali nas bodo poslali v Straubing? Zbasali so nas v avtobuse, iki so nas skozi mesto pripeljali na zahodno stran v predmestje. Tam je bila velika telovadnica, dolga okoli 50 in široka 30 metrov. O njej mi je čudne reči pripovedoval neki Francoz že v Berlinu. In zdaj, naj tudi mi okušamo njene neprijetnosti!
Mrzlo je bilo v njej kot v ledenici. »Kurilo se ne bo, saj tudi mi stražniki nimamo zakurjeno!« je zarobantil nad nami stražnik. A potem je le prišlo drugače. Na vsakem koncu telovadnice je stala velika železna peč. Od nekod so privlekli nekaj premoga in zakurili. Seveda se v ogromnem zamraženem prostoru to niti najmanj ni poznalo. Le v bližini peči si se mogel malo ogreti. Razdelili smo se na dve skupini. Pri eni peči je bilo lepo organizirano: vsak se je mogel pol ure greti in po-
Tako so par-drugi skupini
tem dati prostor drugemu, krat vsi prišli na vrsto. Pri pa je vladala sebičnost: nekateri so obstopili peč in nobena prošnja ali ostra beseda jih ni odmaknila od nje.
Z gibanjem in marširanjem po telovadnici smo skušali ogreti otrple ude, pri tem pa dvigali cele oblake prahu. Težava je bila tudi z našo prehrano. Na drugi strani ceste je bila kaznilnica, a ni hotela prevzeti oskrbe za nas. Predno so uredili to našo prehrano je poteklo skoro dva dni. Mi pa smo omagovali od gladu. Še le drugi popoldan smo prejeli prvo toplo jed. Opešal sem že tako, da sem le z naj večjo težavo mogel vstati, če sem sedel ali ležal.
Seznanil sem se pa š tremi izvrstnimi fanti iz Spodnje štajerske. Imen dveh se še spominjam. Bila sta Janko Živko in France Alič. Alič je bil že na smrt obsojen in je celih 7 mesecev vklenjen čakal v samotni celici na smrt, pa so mu le sp ro-
sili pomiloščenje. Fantje so bili zelo strežljivi tukaj in tudi pozneje.
Dne 9. januarja smo bili rešeni te Sibirije. Začeli so zopet voziti vlaki na progi v smeri proti Passau. Kdor ni bil bolan, je smel s transportom na pot. Razume se, da smo Zbrali še vse ostanke moči. Le proč, proč iz tega kraja! Poldrugo uro smo vlklenjeni korakali skozi razbito mesto na malo predmestno postajo Dutzenteich. Tam je stal pripravljen vlak, sestavljen iz starih vagonov. Po dveumem čakanju se je končno vlak zganil in nas počasi vozil našemu cilju naproti.
Počutil sem se zelo slabo. Prosil sem spremljajočega stražnika, naj mi na večji postaji, kjer vlak dalj časa obstane, prinese vode ali kako drugo okrepčilo. Zaman. Imel sem vročino. Komaj sem se še zavedal. Ob devetih zvečer smo izstopili na postaji Straubing in še precej daleč korakali do velike kaznilnice. Po 29 dnevih na transportu smo torej dospeli na cilj, po katerem smo medpotoma tako hrepeneli. Pa že prva noč je dokazala, da so bile naše lepe sanje o Straubingu prazne in naše pričakovanje je bilo bridko razočarano že Ob prvem sprejemu.
(Dalje prihodnjič)
ZLA SLUTNJA
Na Dunaju leta 1944.
Jasno majniško jutro je obetalo lep spomladanski dan. Skozi široko odprta okna bolniške sobe v Lainzu je vel opojni duh cvetočega bezga. Kdor izmed bolnikov, ki je bil zmožen zapustiti posteljo, je pogledal skozi Okno, da se mu je nudil krasen pogled na razcvetelo pomlad. Kdor tega ni mogel, se je moral zadovoljiti s koščkom modrega neba in spevom ptic, ki so že na vse zgodaj oznanjale svojo radost nad najlepšim časom v letu.
Toda tista vigred je zbujala v srcih velikomestnega prebivalstva vse prej nego radost in veselje. Vedno pogosteje so se takrat pojavljala bombniška letala nad mestom in okolico ter razširjala strah in grozo. Ne samo onemogli bolniki v svojih posteljah, marveč tudi zdravo ljudstvo je trepetalo pred njimi. In tako je bilo tudi tistega dne, ki se mi je vtisnil neizbrisno v spomin.
Vsakdanje življenje v bolnici je bilo v tefku, ko se je oglasila sirena s svojim nevarnost oznanjujočim, pretresljivim piskom. Takoj se je začelo nemirno tekanje sem ter tja. S podvojenimi močmi so se lotili zdravniki in strežnice napornega dela, da čim hitreje spravijo bolnike, ki si sami ne morejo pomagati, zdravila in nujno potrebno, tedaj nenadomestljivo orodje v zaščiteno klet. Kdor se je mogel količkaj gibati, je pomagal. Toda še predno je bilo delo opravljeno, so tudi že bili prvi bomb-
niki nad mestom in z močnim treskom so začele padati prve bombe na zemljo. Sledil je udarec za udarcem, da se je treslo zidovje mogočne stavbe. Vsi prestrašeni smo ležali eden ob drugem v globoki kleti. Nihče ni zinil besedice, kajti vsak trenutek je bilo pričakovati, da se zruši poslopje ter nas pokoplje pod seboj.
Morala bi lagati, če bi se hotela pohvaliti s kakršnimkoli junaštvom. Vse moje junaštvo se je izčrpalo v molčeči grozi in slednjič v vdanosti v voljo nevidnega za-povednika.
Čeprav usodepoln, je čas minil tudi tisto jutro in se ni brigal za gorje. Polagoma je potihnil hrušč in ropot. Nad nami je zavladala tišina. Zdravniki so se začeli glasneje pogovarjati in tu in tam se je kdo zganil. K molitvi sklenjene roke so zopet omahnile nazaj na blazine. Zavedali smo se, da je začasno nevarnost minila.
V klet je stopil mož ter nam glasno oznanil, da so se letala oddaljila in bolnica k sreči ni prizadeta. Pač pa je težko poškodovana tovarna v neposredni bližini in mimo vodeča proga južne železnice.
Ko se je zopet oglasila sirena, v znamenje, da ni več neposredne nevarnosti, so nas polagoma spravili nazaj v bolniške sobe. Toda sedaj je udarjal skozi odprta okna duh po pogorišču in ne več po duh-tečem bezgu. Sonce je stalo že visoko na nebu, ter bilo videti kakor ogromna, goreča krogla, pomikajoča se skozi debelo, sivo meglo, v katero je protiletalsko top-
LOJZE NOVAK:
TOMAŽ ŠPOLAR
(Zgodba iz Argentine)
»Martin Brglez se je pisal.« mu je nenadoma prišlo na misel.
Ustavil se je sredi razmišljanja. Martin Brglez, morilec njegovega brata.
»Bog ve, če se je spovedal?« je pomislil Tomaž.
»Od takrat, ko je moj brat omahnil na meji med Slovensko Krajino in Štajersko v Muro pod njegovo roko, je poteklo že več kot trideset let. In če se še ni? Kako je mogel živeti? Živeti z. razbito dušo?«
Tomaža se je jela polaščati vedno hujša žalost. Nekoliko zaradi spomina bratove smrti, še bolj pa zaradi človeka, zločinca, ki je gotovo trpel, ki je bil potreben odpuščanja, milosti spokoritve, preden bi padel na tehtnico med življenjem in smrtjo. Spet je poskušal moliti. Pa se je sredi molitve zgubil.
»Zahvaljen Bog. Pokazal si mi sled,« je vzkliknil.
Nato ga je vedno huje mučila skrb.
»Ga bom našel?« se je spraševal.
Nazadnje se je skoraj zjezil. Zazdel se je samemu sebi kakor pustolovec, ki trmasto išče sled za zakladom tam, kjer ga ni. Ki od časa do časa zagori kakor privid, pa spet izgine. Tako je bilo z Martinom Brglezom. Neštetokrat ga je že videl. Pa se
mu je vedno umaknil. Je mar vedel, da je videl njegov zločin? Težko. Nihče ga ni zatožil. Ni bil niti osumljen. Nihče ni slutil, da je brat bil ubit. Utopil se je, so rekli. Potem je padel na njegov spomin molk. Samo trije so vedeli za zločin. Bog, Tomaž in Brglez.
Po tolikem času brezplodnega prizadevanja Tomaža Spolarja, ki je stal med obema kakor posredovalec, pa sta se njuni poti spet križali tamkaj na robu predmestja, ki se je zajedalo v pampo.
»Odpusti, Gospod! Ti veš za mojo bolečino! Zaupam«, je hotel zaključiti razmišljanje.
Ko je prišel v župnišče, se je po tiho splazil v svojo sobo, trdo zaprl vrata in pokleknil pred Kristusovo podobo. In je molil:
»Pomagaj! Pokaži mi pot, kakor si jo pokazal neštetim. Pošlji mi svojega Duha...«
Še je premikal ustnice, k molitvi sklenjene roke pa so mu omahnile in čez oči so mu padle veke, težke kakor dva železna zapaha. Zaspal je kleče in ko se je zbudil, je bil že skoraj dan. Zavlekel se je na posteljo in čez dobro uro spet vstal in stopil k oltarju.
»Et introibo ad altare Dei...« je molil.
S težko, trudno roko je črtal po zraku križe, stopal je trdo, kakor da so bile noge polne svinca. V mraku, prepojenem z dimom sveč in kadila, pa je viselo razpeto nevidno in boleče, kakor tla se je zgrnila
nad oltarjem vsa žalost velikega petka. Tiho veličastje se je prelivalo v turobno razpoloženje njegove duše, ki se mu je zazdela v tistem hipu prazna kakor razsežna planota. Zakaj se je počutil nenadoma tako praznega? Mar mu je pošla zadnja sila, usahnil poslednji nemir? Nemir iskanja, ki je kakor moč, sila, ki povede človeka do najbolj oddaljenih ciljev. Ga res ne bo dosegla njegova beseda? In je zapel sunkovito, skoraj trmasto, kakor da bi si ukazal:
»Sursum corda ...”
»Habemus ad Dominum.-..« je odpel organist.
Po tem se mu je zazdelo, da se je vse skupaj nekam pogreznilo. Samo suličaste plamene sveč in odbijajočo se svetlobo keliha je videl kakor v oddaljeni omotici. Ko se je nazadnje obrnil in podelil blagoslov, je za hip obstal kakor zamaknjen in se zagledal po cerkvi. Obrazi so tonili v sivino mračnega dne, skozi odprta glavna vrata je videl kako je deževalo enakomerno, v drobnih, gostih curkih. Vrgel je pogled po obrazih, nato se je obrnil k oltarju kakor razočaran.
»Bom zvedel za njegovo bivališče!« se je skoraj pridušil, ko je odhajal od oltarja.
Takoj po maši se je napotil in celo dopoldne kolovratil po predmestju. Ko se je vrnil nekoliko čez poldan v župnišče, mu je na obrazu ležala sled tihe zmage ...
. /H ajniski ozki ih
Oj, nebo je kakor halja z zvezdicami vsa pretkana, ki jo majniška Kraljica v veličanstvu v raju nosi ko za svoje ljudstvo prosi Sina svojega in Kralja —
Mati nam ljubeče vdana.
Oj, nebo in tvoja dalja!
Pota gori so nam znana, saj jih kaže nam Devica ki na pota milost trosi in nam srečno pot izprosi in kraj pota njena halja sprejme milostno zemljana.
Milka Hartman
■■■■■■■■■■■■■■■■■■BHanHMM
ništvo zavilo vse mesto. Ta prikaz je bil naravnost grozljivo čaroben.
Ura na steni je kazala opoldanski čas. Tedaj se nas je vnovič polastil nemir. Iz hodnikov je bilo čuti glasno stokanje in hropenje. Pripeljali so nesrečneže, ki so bili pri zračnem napadu težko ranjeni. Več-jidol so to bili delavci in delavke iz zadetih tovarn. Požrtvovalno delo zdravnikov in strežnic ni moglo preprečiti, da je marsikdo izdihnil, še preden so ga položili v posteljo.
Na jed tisti dan nihče ni mislil. Kako' bi pač tudi? živeli smo še, in vse drugo je bilo postransko.
Pozneje so prišli obiski dn vsakdo izmed nas se je čutil srečnega, da mu je še usojeno gledati v znani in dragi obraz.
čez nekaj dni me je obiskala mlada sorodnica, ki je živela s starši v mestu. Zaradi njene značajnosti sem ji bila prisrčno naklonjena. Med pripovedovanjem, kaj vse se je pripetilo tistega dne, je hkrati povesila glavo in žalostno dejala:
»Ko 'boš ozdravela, pojdeš nazaj v varnejši kraj, jaz pa moram ostati pri svojem poslu v ogroženem velemestu. Slutim namreč, da bom ena izmed mnogoštevilnih, ki te vojne ne bodo preživeli. Spomni se na moje današnje besede, ko boš zvedela, da me ni več med živimi!« In utrnila se ji je solza.
»Zakaj ravno ti?« — sem jo hotela potolažiti. »Ne vdajaj se takim mislim. Mlada si še in zdrava. Sreča in veselje te še čakata, ko b oenkrat minilo vse to gorje!«
Toda ona je samo odkimala in se kmalu nato poslovila. In poslovila se je zares za vedno. Takrat sem jo videla zadnjič. Nekaj mesecev pozneje me je dosegla vest, da je ni več med živimi. Smrt jo je zadela pod razvalinami do tal porušene hiše, kamor se je slučajno zatekla pred zračnim napadom, ki jo je iznenadil na cesti.
Že mesece poprej je slutila dopolnitev neizogibne usode. Kdo izmed nas more raztolmačiti misterij človeškega bitja in čustvovanja. — Nihče.	N. K.
Na večer, ko je dan postal še bolj siv in mrk in ko je nad predmestjem viselo kakor razpeto sivo dolgočasje, je Tomaž špolar spet korakal mimo temnih, mrkih tovarn. Ni se ustavljal na razbitih križiščih, ni ga motila razkopana ulica. Rinil je naprej ves upehan, prepoten od vlage, ki se mu je vpijala v obleko. Njegove oči so iskale pampe. Kdaj se bo razgrnila pred njim vsa siva in dolgočasna praznina ravni? Kdaj bo izginila za njim poslednja razbita hiša, pogreznjena v molk vlažnega slaka, ki se je spenjal po zarjavelih pločevinah in črvi-vih deskah sten?
»Tukaj gotovo, da ne bi našel besede,« se je za hip ustavil in si obrisal potno čelo.
»Človeka stisne, ga zgnete v nemo gmoto, tako, da postane kakor eno s to beračijo bednih domov. Tam zunaj v pampi postane človeku laže, postane bolj prost. Kakor da dobi novega razmaha, razsežnosti«, se je tolažil v mislih.
Pred njim je ležala dolga in blatna ulica in tam daleč na koncu, kjer se je čudno zožila kakor v drobno sivo konico, se mu je zazdelo, da se je zajedala nekam v praznoto. Je bila tam pampa? Potegnil je iz žepa počečkan list in napenjal oči. Črta povzdolž. Dolga, tenka črta. To je bila pampa. Pampa pa je imela spet svoje steze in pota. Tako. Drevo na levi. Ombu.
(Nadaljevanje)
STAtiLER
Eine Weltreise
. . . ist teurer als eine Luxuswohnung. Machen Sie deshalb nur eine „kleine Weltreise" in Ihrem Urlaub und kaufen Sie Ihre Mobel trotzdem nach Ihrem Ge-schmack. Unsere Mobel sind auOerst preiswerf und wir geben Ihnen mit unserem Kreditsystem weitere Vorteile.
lIlIllMiiiillig
	
Liebe macht blind...
... so sagt man — wenn es aber an die Wirklichkeit, das „Sich-Einrichten" geht, dann sind beide sehr real
■	und wdgen lange, bevor sie sich fur ein Mobelstuck entscheiden. Wenn auch dieser Schrank 4.382.— kostet, so ist es doch eine Anschaffung fur lange, lange Jahre. Unser Rat an alle Verliebten: Sehen Sie sich mal alle Moglichkeiten des Wohnens an, die wir Ihnen in unserer Ausstellung bieten.
■	Unsere bestc Reklame ist die standig steigende <?ahl zufriedener Kunden.
■	Die Auswahl ist unitbertroffen.
■	Wir fiihren nach wie vor das giinstigste Volks-Sclilat-zimmer.
■	Itcsichtigen Sie unsere neuc Teppich- und Vorhang-stoffe-Abteilung.
■	Keratung durch unsere Architekten und Zustellung mit cigenen Mobclautos kostenlos.
■	Kreditgewahrung zinsenfrei durch Eigenfinanzicrung und SW-Krcdit bis 30 Monatc.
Diese Vorteile bietet Ihnen Ihr
Haus der gufen Mobel
KLAGENFURT, Thealergasse 4 • Tel. 50-24, 52-62
Titmi
Itorovljt:
Sobota, dne 4. 6,: Oh ..diese Ferien (IV). — Nedelja, dne 5. 6.: Das Tagebuch der Anne Frank (111++)• — Ponedeljek, dne 6. 6.: Freddy, die Gitarre und das Meer (III). — Torek, dne 7. 6.: Die Hexenkiiche des Dr. Rambov (IVa).
Pliberk:
Sobota, dne 4. in nedelja 5. 6.: GruB und Kul3 vom Tegernsee 1IV). — Ponedeljek, dne 6. 6.: Der Fuchs von Pariš (IV). — Sreda, dne 8. 6.: Der Rebell von Neapel • (IV).
št. Jakob v Rožu:
Sobota, dne 4. 6.: Ein Stiick vom Himmel (I++). — Ponedeljek, dne 6. 6.: Der Wasscrdoktor (II). — Sreda, dne 8. C.: Fuzzy, mit Pcitsche und Pištole (III).
Ristrica v Rožu:
Sobota, dne 4. G.: Menschen-raub in Singapur (IVa). — Nedelja, dne 5. G.: Der Adler von Vel-satal (III). — Ponedeljek, dne G. 6.: Saison in Oberbayern (III). — Sreda, dne 8. 6.: Das Teufelskom-mando (III).
Gledališče v Celovcu
MESTNO GLEDALIŠČE:
Petek 3. 6.: An einem Tag wie jeder andere, drama. — Sobota 4. 6. ob 19.00 uri: Lohengrin, opera.
—	BinkoJtna nedelja 5. in bink. ponedeljek 6. G.: Auf der grunen VViese, opereta. — Sreda 8. 6.: Auf der grunen VViese, opereta. — Četrtek 9. 6.: Ein Tag wie jeder andere, drama (poslednjič). — Petek 10. 6. Der 10G. Geburtstag, komedija (premiera). — Sobota 11. in nedelja 12. 6.: Der 10G. Geburtstag. — Sobota 11. in nedelja 12. 6.: Auf der grunen VViese, opereta.
—	Začetek vseh predstav ob 20.15 uri (razen v soboto 4. 6.)
•
KONCERTNI DOM:
Sobota 4., nedelja 5., ponedeljek G., sobota 11. G.: Mcine Nichte Suzannc, glasbena komedija. — Začetek vselej ob 19.30.
25.000 MLADIH LJUDI iz 63 NARODOV PRI LURŠKI MARIJI
Minuli teden se je v Lurdu na mednarodnem romanju Krščanske kmečke mladine zbralo 25.000 mladih fantov in deklet iz vsega sveta. Na tem romanju je bila častno zastopana tudi slovenska koroška mladina. Prišli so tudi zastopniki gradiščanskih Hrvatov. Višek je dosegla slovesnost v zaključnem zborovanju na stadionu v Lurdu, kjer je zbrano mladino prek radia nagovoril sv. oče Janez XXIII. V' Lurd so sc peljali preko Švice, Italije in nazaj po drugi poti čez Lyon in Švico. V torek so sc Korošci vsi veseli vrnili v Celovec.
Radio aparati šivalni stroji Kolesa
V VELIKI IZBIRI
(Hadiakaiu
KERN
Klagenfurt. Burggatte
Ugodna plačila na obroke
Z veliko žalosfjo sporočamo, da je včeraj odšla k Vsemogočnemu po večno plačilo naša nadvse zvesta dolgoletna sodelavka, gospa
iššzabeta Kanolzer, ^ Trabesinger
v 60. letu starosti, po dolgotrajni, s potrpežljivostjo prenašani bolezni, spre-videna s tolažili za umirajoče.
Pogreb blage pokojnice je bil v sredo, 1. junija, popoldne iz hiše žalosti v Ribnici na domače pokopališče v Hodišah.
Našo ljubo gospo Lizi, ki je bila nam vsem v svojem več kot 30-letnem službovanju v naši trgovini najlepši vzgled zvestobe in poklicne vestnosti, bomo vedno ohranili v častnem spominu!
Celovec, 1. junija 1960.
8
Družini
Theo in Wilheim Janesch
Uslužbenci tvrdke
Textil - Janesch
NEKAJ O NENAVADNIH STARCIH
Pit Chandler iz Johannesburga si je dal te dni odstriči valujočo dolgo brado, češ, da ga dela preveč starega. Mož šteje 117 pomladi.
Te dni sta se poročila v Chicagu 74-letni Benjamin Rogers in 78-letna gospa Bals. Podjetni ženin je povedal, da se je poročil, ker je po 30-letnem igranju spoznal, da je gospa Bals najboljša partnerica pri igri domino.
RES GOSTA MEGLA
Neki londonski list je razpisal natečaj za najboljšo zgodbo o londonski megli. Prvo nagrado je dobil trgovec, ki je sporočil doživljaj s svojim vajencem. Ta je nekega jutra po telefonu zahteval, da sam govori s šefom in mu sporočil:
»Halo! Danes ne morem priti v službo, ker sinoči zaradi, megle nisem našel domov!«
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
NEDELJA, 5. G.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 6. G.: 7.30 S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — TOREK, 7. 6.: 14.00 Poročila, objave. — Dr. Ivan Grafenauer: Koroške ljudske pesmi, ki so šle v druge slov. pokrajine. — SREDA, 8. 6.: 14.00 Poročila, objave. Domači vrt.
-	Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 9. G. 14.00 Poročila, objave. — Iz potne torbe: Pri tujih narodih v gosteh. — PETEK, 10. G.: Poročila, objave.
—	Pisana paleta. — SOBOTA, 11. G.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. 18.15 Sosedov sin. (3.)
stf.Sdnffgl
KLAGENFURT. lO.-OktoberstraBe
(neben KinoPrechtl)
Blago za poletne obleke £ fhgfaet
\JdiUa izbica! VUziu cene-!
Klagenfurt, Alfer Platz 35
Zelo velika zaloga otroških vozičkov, tudi rabljenih, že od 190.— S.
Perilo za dojenčke, otroke, dame in gospode
Posteljnina
Stotine otroških vozičkov in postelj!
trgovina h. THOMASSER
VILLACH, WIDMANNGASSE 33
Nahmasčhinen in allergrofiter Auswahl in mo- dernen Sch ankcn und Vcrsenk-	.* tischen von S 2565.— an.	9Q Leo Truppe	R	^ VILLACH, Oberer Kirchenpl_ Begueme Teilzahlung	v	■ |i««	
	
Štedilnike, peči 1 kmetijske 1 potrebščine ugodno in na obroke pri HANS WERNI KLAGENFURT. Paulitsdigasse (Prosen	1 G hof)
Strokovna trgovina za umetne cvetlice, mirte in damske klobuke
KLAGENFURT. Alter Plab 34
Bald kommen sie
—	namlich die crsten Gaste unseres Landes.
Sind Sie dafiir vorbereitet?
Jetzt eilt es
—	namlich die Anschalfung von Fremdcn-zimmern. Wer wird sie Ihnen jetzt noch
sofort liefern konnen?
Prompte Lieferung
—	namlich jede Menge, dast ist bei F. R. C.-Mobeln der besondere Vortcil aus der eige-
nen Erzeugung.
Freie Zustellung
—	namlich iiberallhin in Karntcn und Ost-tirol, cin sclbstverstandlichcr Kundcndienst
der F. R. C.-Moljelfabrik.
fos-tins-UL obudi, ty03poditt\e, pozoc!
Že sedaj si po ugodnih cenah nabavite manjkajočo opremo
v trgovini s preprogami
RADLMAYR
VILLACH
Velika zaloga žimnic, zaves, talnih oblog in raznih drugih vrsf blaga za opremo sob
Pianine otafiave!
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik — Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7.— šil., letno 80.— šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 2G. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.