Ruski "oktober" v očeh Karla Kautskega, Rose Luxemburg in Tomaša Masaryka
AVGUST LEŠNIK
Trije prelomni "dogodki" so še posebej zaznamovali razvoj evropskega družbenega prostora v iztekajočem se burnem stoletju, stoletju velikega optimizma in hkrati hude negotovosti: prva svetovna vojna z ruskim oktobrom, druga svetovna vojna z železno zaveso ter padec berlinskega zidu 200 let po francoski revoluciji, ki je simbolično napovedal začetek procesa moderne demokratizacije tudi onkraj usihajoče železne zavese. Nedvomno imajo vsi trije ključni "dogodki" z vsemi svojimi vzroki, procesi in posledicami, tako v praksi kot v teoriji, svoje zagovornike in nasprotnike. Toda navkljub različnim in največkrat nasprotujočim si pogledom in interpretacijam bi večina zagotovo pritrdila, da je (bil) boj za svobodo in demokracijo listi mobilizacijski dejavnik. ki (je) prežema(-l) milijonske množice po vsej Evropi (in svetu).
Nič drugače ni bilo z ruskim "oktobrom". To je bil čas, zapolnjen z "upanjem"1, pa tudi "strahom" pred svetovno proletarsko revolucijo, obenem pa obogaten z izvirnimi teoretičnimi prispevki protagonistov tako socialdemokratskega kot komunističnega gibanja. V pričujočem prispevku predstavljam le nekaj (pogojno rečeno) nasprotujočih si pogledov2 treh markantnih osebnosti tedanjega časa, ki so si bili nazorsko blizu in daleč, na problem svobode in demokracije v kontekstu ruskega "oktobra": Karla Kautskega, Rose Luxemburg in Tomaša Masaryka.
I.
"Tu ni prostora, da bi razpravljal o boljševizmu; o njem povem le toliko...", ker je "radi mojega stališča do boljševikov mnogo ljudi bolela glava...," piše Tomaš Masaryk v svojem delu Svetovna revolucija\ in nadaljuje: "Zame je bil boljševizem v tem času predvsem vojaški problem, to je, kakšen bo njegov odnos do naše (op. češkoslovaške) armade; toda razume se, da sem zasledoval boljševiško gibanje tudi s sociološkim zanimanjem. Že davno sem opazoval delavsko in socialistično gibanje po vsej Evropi in pri nas doma in tako je nastala moja kritika marksizma4... Pod boljševiškim režimom sem preživel potem skoraj pol leta, videl sem ga v zarodkih in ga zasledoval, ko se je razvijal... Kar se principa tiče, ne smatram komunizma za socialni in socialistični ideal, če se pod komunizmom razume popolna gospodarska in socialna enakost. Normalno stanje
Na prisotnost nacionalizma opozarja francoski socialist Ludovic-Oscar Frossard v svojih spominih: "Ruski socialisti, ki jih jc vodila neukrotljiva volja, so dosegli listo, kar so socialisti vseh drugih dežel želeli, hoteli, pripravljali, pričakovali... Vse je tako pomagalo k temu, da jc Sovjetska Rusija postala središče socialističnega sveta. Vse se jc vrtelo okoli nje... Njeno čudovito izžarevanje jc ogrevalo socialistična srca. Naprej! Človeštvo ni bilo obsojeno, saj sc je v Rusiji zaril nov dan. Tako kot v vseh velikih zgodovinskih krizah so mučene duše tudi tokrat iskale svojo mistiko, ki so jo zdaj našle. Poslej je bila Moskva zanje 'branik vere'." (L. O. Frossard, De Juures a Lenine. Notes el souvenirs <l'un militant, Paris 1930, str. 34-36.)
O dani problematiki celoviteje razpravljam v svoji študiji: Razcep v mednarodnem socializmu (1914-1923), Koper/Capodistria 1994.
T. G. Masaryk, Svetovna revolucija za vojne in v vojni 19I4-I9IX. Spomini in razmišljanja, Ljubljana 19.36, str. 173.
T. G. Masaryk, Die philosophischcn und soziologischcn Grundlagcn des Marxisnius, Wicn 1X99.
družbe se v političnem in socialnem pogledu ne da uresničiti brez močnega individualizira, to je brez svobodne iniciative posameznikov, in to pomeni praktično tak režim, ki omogoča razvoj različnih, fizično in duhovno po naravi neenako nadarjenih individualnosti. Neenak je položaj vsakega individua v družbi, neenaka je njegova družbena okolica; posameznik zna najbolje, po lastnem spoznanju, uporabiti svoje lastne sile in sile svoje okolice; če odloča o človeku drug človek in ga vodi, nastane nevarnost, da ne bo temeljito in v polni meri izkoristil vseh sil tistega, ki ga vodi. To se vidi povsod, tudi politično v vseh oblikah vlade, kjer se je razvil močnejši centralizem; in komunizem je ravno centralističen. Zlasti boljševiški centralizem je zelo strumen...; boljševizem je absolutistična diktatura..., boljševizem je nezmotljiv in inkvizitorski in prav radi tega nima z znanostjo in z znanstveno filozofijo nič skupnega; znanost je kakor demokracija brez svobode nemogoča. Jaz smatram dosledno in pravilno izvajano demokracijo, ne le politično pač pa tudi gospodarsko in socialno demokracijo, z.a stanje družbe, ki je v našem času in precej dolgi bodočnosti primerno in zaželeno,"5 razmišlja in trdi češkoslovaški državnik, filozof in sociolog T. Masaryk v času, ko je vsa njegova dejavnost usmerjena in podrejena enemu samemu cilju - ustanovitvi samostojne češkoslovaške države.
II.
Stališča Karla Kautskega do ključnih teoretičnih in praktičnih vprašanj razvoja socializma, ki so se odprla z ruskim "oktobrom", so pomembna predvsem zato, ker je z njimi podal teoretično platformo socialdcmokracijc nasploh.
V spisu Diktatura proletarian^ je Kautsky sicer priznal, da je "prvič v svetovni zgodovini neka socialistična partija postala vladar velikega carstva", vendar je ta "socialistična partija, ki danes upravlja v Rusiji, prišla na oblast, boreč se proti drugim socialističnim partijam... Nasprotje med obema socialističnima smerema (op. boljšc-viške in menjševiške) ne temelji na osebni ljubosumnosti, temveč je to nasprotje dveh v temelju nasprotnih metod: demokratske in diktatorske. Obe smeri hočeta isto: proletariat in s tem človeštvo osvoboditi po poti socializma... Zato želimo preučiti naslednje: kakšen pomen ima demokracija za proletariat, kaj razumemo pod diktaturo proletariata in kakšne pogoje ustvarja diktatura kol oblika vladavine za osvoboditev proletariata."7
Kautsky je v nadaljevanju dokazoval nezmožnost dolgotrajnejšega obstoja diktature proletariata v zaostali kmečki Rusiji: "Tisto, kar se nam prikazuje kot diktatura proletariata, če bi se seveda dosledno izpeljalo - in če bi en razred sploh lahko izvajal diktaturo neposredno, kar pa lahko sama partija - bi se oblikovalo v kmečko diktaturo."x Kautsky je zato rešitev videl v vrnitvi na meščansko demokracijo, čeprav v Rusiji - v pravem smislu besede - ni nikdar obstajala. Zakaj na meščansko demokracijo? Vprašal se je, ali res drži trditev, da je socializem samo cilj in demokracija samo sredstvo za dosego tega cilja. In odgovoril: "Socializem pravzaprav ni naš končni cilj, temveč ta cilj pomeni 'ukinitev vsake vrste izkoriščanja in tlačenja, pa naj bo naravnano proti razredu, partiji, spolu, rasi' (Erfurtski program). Ta cilj želimo doseči s prolc-tarskim razrednim bojem, ker se proletariat kol najnižji razred ne more osvoboditi, če ne ukine vseh vzrokov izkoriščanja in tlačenja... Demokracija in socializem se potemtakem
T. G. Masaryk, Svetovna revolucija, sir. 172-173.
K Kautsky, Die Diktatur tics Proletariats, Wicn 1918; isti. Diktatura prolelarijata, v: 'Ortodoksni mark-si/anV i refornii/ani (Izbor spisov), Zagreb 1979. Ibidem, str. 109-110.
Ibidem, str. 150.
nc razlikujeta v tem, da je ona sredstvo in on cilj. Oboje je sredstvo za isti cilj... Mi si socializma brez demokracije ne moremo predstavljati. Pod izrazom moderni socializem ne razumemo le družbeno organizirane produkcije, temveč tudi demokratično organizirano družbo. Zato je za nas socializem nujno povezan z demokracijo. Ni socializma brez demokracije. Oboje pa se razlikuje v nečem drugem: Demokracija je in še kako možna brez socializma. Celo čisto demokracijo si lahko zamislimo brez socializma, npr. v majhnih vaških skupnostih, v katerih obstaja popolna enakost ekonomskih pogojev za vsakogar, na podlagi privatnega lastništva nad sredstvi za proizvodnjo. V vsakem slučaju lahko rečemo, da je demokracija možna brez socializma in pred njim...9 V demokraciji, v kateri vlada večina ljudstva, se lahko uvede socializem šele takrat, ko se zanj pridobi večina. To je dolga in mučna pol. Mnogo hitreje pridemo do cilja, če se energična in cilja zavedajoča manjšina dokoplje do državne oblasti in jo izkoristi za uresničitev socialističnih ukrepov. Njeni uspehi bi takoj delovali prepričljivo in hitro bi usmerili večino, ki seje do zdaj upirala, v socializem. To zveni zelo mamljivo in tako je zvenelo tudi i/, ust starega Weitlinga. Ima pa eno napako - da predpostavl ja tisto, kar je treba šele dokazati...'" Vsebino socializma lahko popularno strnemo v stavek: 'Svobodo in kruh z.u vse.' To je listo, kar množice od njega pričakujejo, zalo se za njega zavzemajo. Svoboda ni nič manj pomembna kot kruh. Tudi dobro situirani, celo bogati razredi so se borili za svojo svobodo. Potreba po svobodi, po samoopredelitvi, je v človekovi naravi prav tako kol potreba po hrani. Do zdaj je bila socialdemokracija najvztrajnejši zaščitnik svobode vseh tlačenih, nc samo mezdnih delavcev, temveč tudi žena, preganjanih religij in ras, Židov, črncev, Kitajcev itd. S tem si je pridobila pristaše daleč zunaj kroga mezdnih delavcev... Čim jim je diktatura proletariata vzela pravno varnost, so se vsi ti drobni trgovci, obrtniki, srednji in veliki kmetje, večina intelektualcev prelevili v sovražnike socializma in diktature proletariata, čeprav so se pred-tem zavzemali za socializem, ker se je boril za svobodo vseh. S tem ni mogoče nikogar pridobiti, razen tistega, ki je že socialist. Lahko se samo pomnoži sovražnike socializma... Niso najboljše liste množice, ki za kruh in igre žrtvujejo svobodo. Nedvomno bi materialno blagostanje privedlo h komunizmu mnoge, ki so se do njega vedli nezaupljivo ali se odtujili od njega zaradi njegove politike brezpravnosti. Toda to blagostanje mora resnično priti, in to hitro, ne kot obljuba prihodnosti, če hoče diktatura proletariata pokazati svoje učinke. In s čim naj se doseže to blagostanje... v deželi (op. Rusiji), ki je ekonomsko še tako malo razvita, kjer je proletariat samo manjšina... Socializem - to pomeni obče blagostanje znotraj moderne kulture - postane možnost samo s hitrim razvojem produktivnih sil... Samo lam. kjer se je proletariat šolal v zadružni, sindikalni, mestni samoupravi in s sodelovanjem v državni zakonodaji in nadzoru vlade in kjer so številni intelektualci pripravljeni nuditi svoje usluge socialistični produkciji, se lahko takoj, brez ovir, zamenja kapitalizem... Že od vsega začetka se mora zato predpostaviti, da bodo povsod tam, kjer se lahko proletariat obdrži na državni oblasti samo z diktaturo nasproti demokraciji, težave, s katerimi je socializem konlronliran, tako velike, da izgleda pravzaprav izključeno, da lahko diktatura prinese blagostanje ter na ta način pomiri - z nasilniškim režimom - ljudske množice potem, ko jim je vzela politične svoboščine."11 Kautsky je zaključil, da v Rusiji ne vlada diktatura proletariata, temveč diktatura boljševiške partije. Rešitev revolucionarnih pridobitev je videl v pravočasni zamenjavi diktature z demokracijo.12
9	Ibidem, str. 110-112.
10	Ibidem, str. 156.
11	Ibidem, str. 156-158.
12	Ibidem, str. 188.
Lenin se je na Kautskijeva izvajanja odzval s polemičnim spisom Proletarska revolucija in renewal Kautsky13 ter s člankom O 'demokraciji' in diktaturi.14 Kautskemu je očital, da je celotno vprašanje skrčil na političnopravno vprašanje; namesto da hi marksistično analiziral pojem socializma in šc zlasti demokracije (njeno razredno vsebino), je ostal pri navadnem formalizmu, formalnopravni opredelitvi tega pojma, kar ga je privedlo do povsem nerevolucionamih sklepov. Če je Kautsky v Diktaturi prole-tariata opredelil še nekoliko nejasno "demokracijo" kot "oblast večine, pa tudi zaščito manjšine", se je v naslednjem spisu Demokracija ali diktatura15 izrecno postavil proti diktaturi. Menil jc, da ta v Nemčiji ni potrebna; moramo pa "na demokracijo budno paziti in se bojevati za splošno, enako, tajno volilno pravico, za kar se bojujemo že več kot pol stoletja".16 Diktaturo je identificiral s "stanjem", če pa bi postala "oblika oblasti", bi to pomenilo brezpravnost opozicije, odpravo volilne pravice, svobode zborovanja in dogovarjanja, potem ne bi bila več diktatura proletariata, temveč posameznika ali stranke.17 S takšnim stališčem je Kautsky nedvoumno zavrnil revolucionarni boj in diktaturo proletariata ter razglasil parlamentarni boj za edino možnega in pravilnega. Ker si socializma ni mogoče predstavljati brez demokracije, demokracija pa je "oblast večine", delavski razred ne more osvojiti in obdržati oblasti, če te večine nima. Če pa to večino ima, potem jo bo dobil tudi na volilnih lističih. Ko bi proletariat oblast osvojil, je ne bi le obdržal, temveč tudi razširil, saj - nevarnosti ni, večina je z njim. Tako je oborožena revolucija ad acta.1K
V istem obdobju je izdal Kautsky še tretji spis proti boljševikom Terorizem in komunizem.19 Osnovni greh boljševikov, poudarja Kautsky, je njihova diktatura, kar pomeni, da v Rusiji še ni bilo pogojev, da bi se socializem uresničil, ter jc zato državljanska vojna nujna posledica tega stanja. "Ker obstaja le alternativa: demokracija ali državljanska vojna, sklepam, da tam, kjer šc ni mogoč socializem na demokratičnih osnovah, kjer ga odklanja večina prebivalstva, šc ni čas zanj, medtem ko boljševizem misli, da bo manjšina morala povsod vsiliti socializem, to pa se lahko zgodi le z diktaturo in državljansko vojno...20 Demokracija jc nemogoča brez l judskega predstavništva, ki izhaja iz splošne, enake volilne pravice."21 S Kautskijevim najnovejšim delom je ostro polemiziral Lev Trocki v spisu Teroriz.em in komunizem. Anti-Kuutsky22 (1920), v katerem je branil ruski "oktober". Kautskemu jc očital nedialektičnost in formalizem v njegovem razumevanju demokracije ter njegovo pomanjkljivo razumevanje revolucionarnega toka v Sovjetski Rusiji, ki ga ocenjuje zgolj z liberalističnih in formalističnih pozicij, obenem pa prikriva resnico, da številnih vprašanj ni bilo in ni mogoče reševati prav zato, ker je tu imperializem vsilil državljansko vojno, strahovlado in blokado. "On (op. Kautsky) odklanja boljševiško melodijo, ki mu para ušesa, vendar ne išče druge. Uganka je enostavna: stari glasbenik sploh ne želi več igrati na instrument revolucije."23 Trockemu jc Kautsky odgovoril s knjigo Od demokracije do državnega
13	Lenin, I/hrana dela, IV, Ljubl jana 1950, sir. 24-129.
14	Lcnjin, I/abrana dela, XII, Beograd I960, str. 454-458.
K. Kautsky, Demokratie oder Diktatur, Berlin 1919.
16 Ibidem, sir. 46.
t n
K. Kautsky. v: 'Ortodoksni marksi/am' i reformi/am, sir. 132-133. 1X K. Kautsky, Der Wcg /ur Macht, Berlin 1920, sir. 13.
K. Kautsky, Terrorismus und Kommunismus. Ein Beilrag /ur Naturgeschichte der Revolution, Berlin 1919.
2(1 Ibidem, str. 145.
21	Ibidem, str. 150.
22	L. Trocki, I/ revolucije, Rijeka 1971, str. 127-296 (Terorizam i komuni/am).
23	Ibidem, str. 293.
suženjstva,2'* v kateri je dosledno zagovarjal svoja stališča in zapisal, da je "državno suženjstvo - skrajna točka boljševiškega komunizma".25 Ker ima boljševizem v "teoriji in praksi izrazilo reakcionaren značaj, bo ostal temen madež v zgodovini socializma"26, zaključuje Karl Kautsky, voditelj tiste (op. centrislične) strujc socialističnega gibanja, ki socializma in (parlamentarne) demokracije ni izključevala.
III.
Rosa Luxemburg, ki je dočakala oktobrsko revolucijo v zaporu, je v njej videla začetek svetovne socialistične revolucije, ki se bo uspešno končala, če jo bo podprl in nadaljeval proletariat drugih dežel, ter obenem izrekla nekaj kritičnih pripomb na sam potek revolucije, vendar se le-te v mnogočem razlikujejo od kritičnih pripomb Kaut-skega. Svojo oceno in kritiko ruske revolucije je napisala jeseni 1918 v spisu Ruska revolucija,21 brez vsakršnih dokumentov ali stikov, ki bi ji bili nujno potrebni. V tem delu, ki so ga nasprotniki Lenina in Komunistične internacionale često zlorabljali, v komunističnem gibanju pa neredko a priori odklanjali, je R. Luxemburg po eni strani oktobrsko revolucijo navdušeno pozdravila kot dogodek svetovnozgodovinskega pomena, kot začetek svetovne socialistične revolucije; po drugi pa je dokaj ostro kritizirala Leninovo reševanje kmečkega in nacionalnega vprašanja, razpust ustavodajne skupščine in sploh pojmovanje odnosa med demokracijo in diktaturo pri Leninu in Trockem. Njen namen ni bil s kritičnimi pripombami zanikati tega zgodovinskega dogodka, ki jc bil, kot piše, neposredno nadaljevanje revolucije iz let 1905-1907, ne pa darilo nemških "osvoboditeljev" (kot so govorili v SPD2S), temveč jc razumela rusko revolucijo predvsem kol negacijo Kautskyjevih stališč, pa tudi njegovih somišljenikov, ki so bili prepričani, da Rusija za socialno revolucijo še ni zrela in cia jc naredilo rusko delavsko gibanje veliko napako, ko je buržoazno revolucijo nadaljevalo s socialistično: "Kautsky. uradni tempeljski čuvar marksizma, si prizadeva od izbruha vojne sem... za: 1. inler-nacionalo kot instrument miru, 2. razorožitev in Društvo narodov, nacionalizem, in 3. demokracijo, ne pa za socializem... V tem položaju jc pripadla boljševiški smeri zgodovinska zasluga, da jc od vsega začetka razglašala in se z železno doslednostjo držala tiste taktike, ki je edina lahko rešila demokracijo in odprla revoluciji nadaljnjo pot. Vso oblast izključno v roke delavskim in kmečkim množicam, v roke sovjetom - to je bil dejansko edini izhod iz težav, v katere jc zašla revolucija, lo jc bil zamah, ki je presekal gordijski vozel, izpeljal revolucijo iz zagate in ji očistil pot za nadaljnji neovirani razvoj. Leninska stranka jc bila tako v Rusiji edina, ki jc dojela v tistem prvem razdobju prave interese revolucije, bila je njen gonilni element, v tem pomenu torej edina stranka, ki je uresničevala resnično socialistično politiko...29 Boljšcviki so kot namen prevzema oblasti takoj objavili revolucionarni program: ne zagotovitev meščanske demokracije, pač pa diktaturo (=oblast) proletariata. ki vodi k uresničenju socializma.
K. Kautsky, Von tier Demokratic /ur Staatsklavcrci. Einc Auseinandcrsetzung mit Trolzki, Berlin 1921.
25	Ibidem, sir. 122.
26	Ibidem, str. 127-12S.
27	R Luxemburg, Izbrani spisi, sir. 741-7X2: K ruski revoluciji /uredniški naslov/.
Desnica je zmago oktobrske revolucije pripisala sebi - "če ne bi bilo glasovanja za vojne kredite in zmag nemške vojske nad ruskimi armadami, bi boljšcviki prišli v Sibirijo in ne na oblast".
29 R. Luxemburg, Izbrani spisi, sir. 74X-750.
Ibidem, str. 753. "S tent so boljšcviki rešili sloveče vprašanje o 'ljudski večini', vprašanje, ki leži nemškim socialnim demokratom že od nekdaj na prsih kot mora. Kol pridni učenci parlamentarnega krete-nizma so preprosto prenašali na revolucijo pogrošno modrost parlamentarnega otroškega igrišča: Če hočeš kaj doseči, moraš imeti večino. Torej moramo bili ludi v revoluciji najprej 'večina'. Resnična dialektika revolucije pa postavlja to parlamentarno modrost na glavo: nc s pomočjo večine do revolu-
"Temeljna napaka v teoriji Lenina in Trockega," zaključuje R. Luxemburg, "je v tem. da natanko tako kot Kautsky postavljata demokracijo proti diktaturi. 'Diktatura ali demokracija', tako zastavljajo vprašanje boljševiki in Kautsky. Slednji sc odloči seveda za demokracijo, in siccr za meščansko demokracijo, ker mu pač pomeni nasprotje socialističnega prevrata. Lenin in Trocki se, nasprotno, odločita za diktaturo v nasprotju z demokracijo in s tem za diktaturo peščice ljudi, to je za diktaturo po meščanskem vzoru. Gre za dva nasprotna pola, ki sta oba daleč proč od resnično socialistične politike. Ko prevzame proletariat oblast, se ne more ravnati po nasvetu Kautskega in sc s pretvezo o 'nezrelosti dežele' odreči socialističnemu prevratu ter se posvetili izključno demokraciji, ne da bi pri tem izdal samega sebe, Intcrnacionalo in revolucijo... Ko pride proletariat na oblast, jc njegova zgodovinska naloga, poudarja Rosa. da ustvari namesto meščanske socialistično demokracijo, nc pa da odpravi sleherno demokracijo... Socialistična demokracija ni torej nič drugega kot diktatura proletariata. Da. diktatura! Toda ta diktatura jc v načinu, kako sc uporablja demokracija, nc pa v njeni odpravi... Vendar mora biti to diktatura razreda, ne pa kake vodilne manjšine v imenu razreda..."31
Kritika Rose Luxemburg je bila vedno izredno ostra, saj je bila zanjo kritika osnova naprednemu socialističnemu gibanju; bila jc prepričana, da bi boljševiki ravnali drugače - v duhu njene kritike, čc ne bi bili v tako težkih pogojih ter pod pritiskom vojne in nemške okupacije (op. vrednost in realnost njene kritike jc v upoštevanju objektivnih zgodovinskih okoliščin v Rusiji!). Kljub napakam je boljševikom pripisala zgodovinsko zaslugo, da so z osvojitvijo politične oblasti in s praktičnim zastavljanjem vprašanja o uresničenju socializma stopili na čelo mednarodnega proletariata: "Naj nemški vladni socialisti le kričijo, kako jc boljševiška oblast v Rusi ji le spačena podoba diktature proletariata. Če je to bila in če je. potem je zalo, ker jc pač sad obnašanja nemškega proletariata. ki jc bilo spačena podoba socialističnega razrednega boja. Nad nami vsemi jc zakon zgodovine. Socialistični družbeni sistem je mogoče uresničiti le v mednarodnem merilu... V Rusiji so vprašanje lahko lc zastavili; niso pa ga mogli rešiti v Rusiji, ker je rešljivo le v mednarodnem okviru... V tem zadnjem razdobju, ko stojimo po vsem svetu pred odločilnimi končnimi boji, je bil in je najpomembnejši problem socializma pravzaprav akutno vprašanje epohe, nc to ali ono podrobno vprašanje taktike, ampak: akcijska sposobnost proletariata, dejavnost množic, volja po oblasti socializma sploh. V tem pogledu so bili Lenin, Trocki in tovariši prvi, ki so dali svetovnemu proletariatu zgled, in doslej so še zmerom edini, ki lahko vzkliknejo s Huttnom:32 Jaz sem si upal!"33
Aktualnost Rosincga dela je v njenih splošnih pogledih na demokracijo, v poudarjanju zgodovinsko primarne vloge ljudskih množic, v opozarjanju na nevarnost birokratizma v družbi, v potrebi po nadzoru oblasti, zlasti pa v nujnosti, da se socialistična demokracija razvija ne samo na političnem, marveč tudi na socialnem in ekonomskem področju (op. socialna država!). Če vemo, da sta bila tako Kaulsky kot Lenin v vlogi, ko sta "morala" zagovarjati oziroma hranili stališča dveh nasprotujočih si socialističnih usmeritev, in so bila njuna stališča največkrat vpeta v dnevno politiko ter
cionarne taktike, pač pa s pomočjo revolucionarne taktike do večine. Samo stranka, ki /na voditi, to jc poganjati stvar naprej, si v revolucionarni vihri pridobi privržence. Zaradi odločnosti, s katero so Lenin in tovariši v odločilnem trenutku izdali edino revolucionarno geslo: Vso oblast delavcem in kmetom!, so se prelevili če/ noč i/ preganjane, obrekovane, 'ilegalne' manjšine, katere voditelji so se morali kot Marat skrivati po kleteh, v popolnega gospodarja položaja."
31	Ibidem, str. 773-775.
32	Ulrich von Hutten (1488-1523), nemški humanist in bojevnik za reformacijo, domnevni soavtor "Pisem mračnjakov" lEpistolue obscurorum virorum, 1515-1II.
33	R. Luxemburg, Izbrani spisi, str. 776-777.
medsebojno obtoževanje, potem se zdi, da so bila stališča in opozorila "neobremenjene" R. Luxemburg teoretični prispevek, ki je v konkretnem problemu prekašal teorijo prvih dveh. Še več. njeno stališče, da se "socialistična demokracija razvija nc samo na političnem, marveč tudi na socialnem in ekonomskem področju." je dejansko istovetno z Masarykovim: "Jaz. smatram dosledno in pravilno izvajano demokracijo, ne le politično pač pa tudi gospodarsko in socialno demokracijo, z.a stanje družbe, ki je v našem času in precej dolgi bodočnosti primerno in zaželeno^
^ T. G. Masaryk, Svetovna revoluci ja, str. 173.