Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena :' Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L 110	
Poštno ček. račun: štev. 24/12410	Za inozemstvo : Mesečno	L	190
■
i
Wi
Leto V. - Štev. 15
Gorica - 9. aprila 1953 - Trst
Izhaja vsak četrtek
KRIZA MLADINE JE KRIZA VZftOJITELJEV Nova sovjetska mirovna ofenziva
Ze neštetokrat je človek slišal ponoviti trditev, da je današnja niladina tako različna od prejšnjih dob, da je raztresena, brez volje za delo, brez višjih idealov, tako malo odporna v boju s slabim, brez podjetnosti, vsa zaverovana v seksualnost itd., z eno besedo, ti ljudje tožijo, da je današnja mladina v veliki krizi. Znake za tako krizo vidijo nekateri v raznih tragičnih primerih, v katere je zašel ta ali oni mladostnik (umor profesorja v Rimu, samomor dijaka tu in tam, razni primeri mladostne perverznosti, tatvin, nasilja, pijančevanja, slabih uspehov v šoli pri številnih dijakih itd.). Drugi vidijo znake krize, v katero je zašla mladina, v njeni odtujenosti problemom, za katere se s toliko strastjo borijo odrasli. Zato ji očitajo, da je nacionalno premalo zavedna, za življenje premalo podjetna, za veliko prihodnost preozkosrčna. Tretji vidijo zopet druge znake, iz katerih sklepajo o Peživljenjskosti sodobne mladine ter mečejo kamne nanjo. Splošno moramo reči, da je le malo onih, ki l>i imeli in kazali vero v sodobni mladi rod. Ali res gremo nasproti tako žalostni prihodnosti, ko bo zrasel sedanji mladi rod in bo zavzel svoje vodilno mesto v človeški družbi?
Predvsem moramo reči, da je med mladim in starejšim rodom vedno bila napetost, kar svet stoji. Če se človek ozre v pretekla stoletja in bere, kaj so tedaj starejši pisali o mladini svoje dobe, bo videl, da se velikokrat do besede ujemajo s sodbami sedanjosti. Zato nas negativna kritika o mladini prav nič ne preseneča. Prepričani smo, da bo za nami ostalo prav tako: starejši rod bo vedno ohranil mnogo predsodkov nasproti, novemu rodu, bo prav tako sodil, da so v njih mladosti bili boljši kot so sedanji. Narodna pesem je to resnico povedala po svoje takole:
»Kot so me mam’ca navadili, takšno navado zdaj 'mam: mam’ca so pobiče ljubili, jaz pa zdaj tudi tak’ znam.«
Zato se nam zdi, da spada vsako hvaljenje preteklosti na škodo sedanjosti v znano kategorijo ljudi, ki Jih po latinsko imenujemo nlauda-tores temporis actia, ljudi, ki hvalijo le to, kar je bilo. Seveda, bili so mladi, zato je bil tudi svet drugačen.
In vendar čeprav ne maramo biti med nlaudatores temporis actui, moramo vendar pritrditi, da ima tudi današnja mladina svojo krizo, kot jo je imel do sedaj še vsak mladi rod, da imajo zato kritike na račun Podobne mladine svoj stvarni teorij. Toda če opažamo pri mladini *8oraj omenjene in tudi še druge hibe, kdo je kriv? Jeli pri tem kri-Va.1? mladina? Kdo izmed nas starejših bi si upal vreči prvi kamen nanjo? Ali bi ne bilo veliko bolj Prav, če bi priznali:	Vsi	smo	so-
krivci pri krizi sodobne mladine, *ato ker smo sokrivi težkih razmer, n katerih živi. V prvi vrsti gre krivda staršem. Kolikokrat današnji starsi niso več vzgojitelji, temveč le roditelji svojih otrok. Potem ko so jim z večjo ali manjšo nevoljo dali Življenje, jim ne vedo posredovati tega, kar je več kot telesno življenje. dobro z go jo. Dalje gre velik del krivde tudi ostalim vzgojiteljem, šolnikom in drugim, ki niso dali mladini vsega, kar bi ji lahko dali
^Ur S° ^ bili dolžni dati. Kolikokrat smo že slišali pritožbe, da so *nnogi v šoli ne zato, da tam vršijo *voj poklic, temveč predvsem zato,
da ob koncu meseca povlečejo plačo. Končno obrnimo se na številne druge, ki pišejo, izdajajo, širijo knjige, slikanice, filme in tisoč reči, ki so namenjene mladini, a ne zato, da jo vodijo k višjim idealom, nego zato, da netijo v njej nizke strasti in nagone. Tudi ti imajo prav veliko krivdo pri krizi sodobne mladine.
Hočemo zato boljšo mladino in boljšo bodočnost? Dajmo mladini boljše vzgojitelje. Začnimo v družini pri starših, nadaljujmo v šoli pri učiteljih in profesorjih ter končajmo delo pri vseh onih, ki imajo z mladino opravka, zlasti pri časopisih in filmih.
Pri tem marsikaj presega naše moči in meje našega udejstvovanja. Nekaj pa lahko storimo: vsak naj začne z boljšo vzgojo v svoji družini, v svojem razredu, na svoji šoli in videli bomo, kako bo mladina takoj boljša. Zakaj verujmo:	Tudi
današnja mladina je zmožna največjih dejanj, samo treba je imeti vero vanjo in ji pomagati!
Hik
Nova avstrijska vlada
Po osemtedenskih pogajanjih med ljudsko (kršč. socialno) in social-demokratično stranko je prišlo pretekli teden do sporazuma in tudi do sestave nove vlade.
Glavni vzrok teh dolgotrajnih pogajanj je bil v različnem gledanju na finančno politiko, ki naj jo vodi nova vlada. Socialdemokrati so za velike javne investicije, za gradnjo stanovanjskih hiš in drugih javnih naprav, kar bi zmanjšalo brezposelnost. Ljudska stranka pa se boji prevelike obremenitve državnega proračuna, kar bi pomenilo zvišanje sedanjih davkov ter spravilo stabilnost avstrijske valute v nevarnost. To je bil tudi glavni razlog, zakaj je hotela ljudska stranka, da bi bila v novo vlado vključena tudi neodvisna stranka.
Sporazuip je bil sklenjen na sledeči podlagi:	Socialni demokrati
dobijo v vladi dve podtajništvi več kot so jih imeli prej. Nekatera vprašanja se ne bodo reševala na podlagi sporazuma med obema vladnima strankama, ampak na podlagi zborničnega glasovanja.
Sestava nove vlade je skoraj ista kot prej, le oseba državnega kanclerja je zamenjana. Novi kancler (ministrski predsednik) je Julij Ilaab, ki je od 1951. dalje predsednik ljudske stranke. Zunanji minister ostane Gruber.
Razpust senata in parlamenta v Rimu
Predsednik italijanske republike je razpustil poslansko in senatno zbornico. Volitve v obe zbornici se bodo vršile 7. in 8. junija. Poslanska zbornica bi se morala tako in tako raziti, ker poteče te dni doba njenega petletnega mandata; senatna zbornica pa bi lahko še eno leto delovala, toda državni predsednik jo je razpustil, ker ni dajala nobenega upanja, da bi mogla uspešno vršiti svojo nalogo. Zadnji, naravnost divjaški izgredi v senatu, ki so jih vprizorili socialkomunisti pri razpravljanju o uovem volilnem zakonu, so dali Einaudiju dovolj razlogov, da se je poslužil svojih ustavnih pravic ter razpustil senat.
Začetkom preteklega tedna je ves zapadni svet iznenadila novica, da sta rdeča Kitajska in Severna Koreja voljni sprejeti izmenjavo ranjenih in bolnih ujetnikov. Ta novica je vzbudila v vseh miroljubnih srcih novo upanje v mir, vendar je dvignila istočasno mnogo pomislekov v odkritosrčnost in iskrenost te izjave, posebno ker je prišla ta izjava s strani, kateri ni mogoče nikdar popolnoma zaupati. Toda pojdimo po vrsti!
Dne 22. febr. t. 1. je vrhovni poveljnik čet Združ. narodov na Koreji gen. Mark Clark poslal ministrskemu predsedniku Severne Koreje Kim-Il-Sungu in vrhovnemu poveljniku kitajskih »prostovoljcev« gen. Peng-Teh-Huaiu predlog o zamenjavi ranjenih in bolnih ujetnikov.
Dne 28. febr. je pekinški radio naznanil, da je kitajska kom. vlada sprejela ta predlog; obenem je omenil, da sta oba poveljnika komunističnih čet predlagala, da bi se z izmenjavo ranjenih in bolnih ujetnikov obnovila pogajanja za premirje. Ta pogajanja so že od 8. oktobra prekinjena.
Medtem je gen. Clark prejel od obeh komunističnih poveljnikov pismen odgovor, na katerega je takoj odgovoril. V tem odgovoru jemlje gen. Clark na znanje izraženo željo ter predlaga, da bi se zastopniki obeh strank sešli čim preje v Pan-munjonu ter se pogovorili o vseh podrobnostih te izmenjave. V tem odgovoru je gen. Clark izrazil upanje, da bo izmenjava ranjenih bolnikov olajšala izmenjavo vseh vojnih ujetnikov, seveda na podlagi predlogov, kot jih je stavilo poveljstvo Z. N., to je na podlagi prostovoljne povrnitve v domovino.
Oglasil se je nato po radiu ministrski predsednik kom. Kitajske Ču-En-Lai ter poudaril, da je prišel čas, da se napravi konec bojem na Koreji . Pri tem je predlagal, naj bi se izmenjali vsi ujetniki, ki se želijo vrniti domov, medtem ko bi bilo treba izročiti ostale kaki nevtralni državi, da bi se »zagotovila pravična rešitev njihove povrnitve.«
Po radiu se je oglasil tudi sovjetski zunanji minister Molotov, ki je naznanil, da'bo Sovjetska zveza delala na to, da pride do uresničitve Ču-En-Lajevega predloga. Te precej propagandistične besede tov. Molotova je sovjetski radio ponovil v 14 jezikih.
Medtem sta se obe vojskujoči se stranki sporazumeli, da se pričnejo pogajanja o izmenjavi ranjenih in bolnih ujetnikov v ponedeljek 6. aprila.
Znaki dobre volje
Vsi tisti, ki so o odkritosrčnosti in iskrenosti sedanje sovjetske miroljubnosti prepričani, imajo za u-temeljitev svojega prepričanja mnogo razlogov na razpolago. Tukaj hočemo navesti le glavne.
Tako je novi sovjetski gospodar tov. Malenkov že ob Stalinovem pogrebu podčrtal miroljubne namene Sovjetske zveze; iste misli je ponovil ob zasedanju Vrhovnega sovjeta.
Res je, da je sestrelitev ameriškega in angleškega letala s strani češkoslovaških in sov. letalcev preklicala nekako miroljubne zagotovitve tov. Malenkova, toda dejstvo, da ■ je gen. Čujkov sklical konferenco, na kateri naj bi uredili varnost prometa v zračnem koridorju med Berlinom in Zapadno Nemčijo, je mi-
roljubne namene Sovjetske zveze postavila zopet v dobro luč.
Tudi dejstvo, da pri določitvi novega glavnega tajnika Z. N. sovjetski zastopnik ni postavil svojega veta, je mnogim dokaz, da je Sovjetska zveza opustila svojo dosedanjo politiko nenehnega sabotiranja ustanov ZN ter	da je krenila na	pot
mednarodnega sodelovanja.
Posebno prepričevalen dokaz spremembe sovjetske dosedanje politike smatrajo	mnogi izpustitev iz	zaporov devet	znanih, po večini	ju-
dovskih zdravnikov, ki so bili obtoženi, da so	umorili Ždanova	ter
stregli po življenju mnogih visokih sovjetskih osebnosti.
Mi priznavamo odkrito, da vsa ta dejstva, vsi ti ukrepi dokazujejo, da se je v Sovjetski zvezi po Stalinovi smrti nekaj spremenilo in da kažejo novi sovjetski gospodarji precej miroljubne namene svoje bodoče politike. Toda vprašanje je, ali smemo tem miroljubnim sovjetskim besedam in dejanjem tudi zaupati ?
llolk ne spremeni svoje narave
Mi bi v iskrenost miroljubnih namenov novih sovjetskih diktatorjev morda verjeli, ako bi ne vedeli, kdo so ti možje; ker jili pa dobro poznamo, naj nam nihče ne zameri, da smo napram njihovim miroljubnim besedam in tudi dejanjem rezervirani in nezaupni. Kdo so namreč ti možje, ki nas hočejo prepričati o svojih miroljubnih namenih in načrtih? Ali niso to možje, ki so uživali popolno Stalinovo zaupanje? Ali ni bil Malenkov osebni tajnik Stalinov? Ali ni Berja, ta krvnik in tlačitelj ruskih narodov, opravljal svojega krvniškega poklica s popolnim privoljenjem Stalina t Ali ni bil Molotov zvesti sluga svojega kremeljskega gospodarja? Ali smo res tako naivni, da bi mogli le za hip dvomiti, da Stalin ni poznal svojih najožjih sodelavcev, ali da bi se jih ne bil mogel iznebiti, če bi bil hotel? Če se jih pa ni iznebil, kot se je nešteto drugih, je znamenje, da so se z njim in njegovo politiko vsaj v glavnem popolnoma strinjali.
Ta politika pa je bila vse prej kot miroljubna. V zvezi s Hitlerjem je Sovjetska zveza napadla Poljsko ter si odvzela od nje lep kos. Napadla je Finsko ter storila isto. Zasužnjila si je Litvo, Letonijo in Estonijo, ostalo Poljsko, Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Vzhodno Nemčijo, del Avstrije in slednjič Češkoslovaško. Sprožila je vojno na Koreji ter jo še vedno vzdržuje in podpira. Pa to še ni vse! Ves čas obstanka ZN ovira delo te organizacije ter s svojim »vetom«, ki ga ima v varnostnem svetu, onemogoča vsak važnejši sklep. Po osmih letih, odkar, se je vojna končala, sta avstrijsko in nemško vprašanje zaradi sovjetskega zadržanja še vedno nerešeni.
V	vseh demokratičnih državah vzdržuje ter gmotno podpira komunistične stranke, ki naj bi v pripravnem trenutku strmoglavile sedanje demokratične vlade ter podvrgle svobodoljubne države moskovskemu despotizmu.
To je bila vsa dosedanja miro-
ljubnost Sovjetske zveze in za to naj se ne čudi, če ji zapadni demokratični svet kljub nekaterim dokazom sedanje miroljubnosti ne more zaupati. Vse kaže namreč, da sedanje zadržanje Sovjetske zveze ni povsem iskreno, da je samo začasno in da zasleduje neke cilje. Ti cilji so po mnenju poznavalcev sovjetskih razmer dvojne narave.
Cilji sedanje sovjetske miroljubnosti
Eden izmed ciljev, ki jih Sovjetska zveza s svojo sedanjo miroljubno politiko zasleduje, bi bil zunanje politične narave. S svojo novo mirovno ofenzivo upa Sovjetska zveza zaustaviti vedno bolj naraščajočo moč zapadnega sveta. Dejstvo je namreč, da postaja zapadni svet od dneva do dneva jačji in da se železni obroč okoli Sovjetske zveze in njenih satelitov vedno bolj utrjuje. Atomske bombe, ki jih Združene države zopet in zopet preizkušajo, dokazujejo, da jih morajo imeti precej lepo število v zalogi. Atlantska zveza, ki ji pripada poleg Združenih držav in Kanade še 12 evropskih držav, predstavlja ogromen gospodarski in vojaški potencial, ki mu Sovjetska zveza ne more biti kos. Vojaška povezanost Jugoslavije, Grčije in Turčije, posebno pa u-stanovitev evropske obrambne skupnosti bo vojaško moč zahodnega sveta še bolj povečala. Vsa ta dejstva dajejo Sovjetski zvezi veliko misliti in zato je razumljivo, da ji je zelo na tem, da bi ta obroč okoli sebe nekoliko zrahljala s tem, da bi s svojimi miroljubnimi preuredbami povečala francoski odpor proti evropski vojski ter razdvojila zapadne zaveznike.
Morda pa je notranji položaj, ki sili Sovjetsko zvezo, da si pridobi vsaj nekaj let oddiha ter uredi svoje domače razmere in razmere v satelitskih državah. Saj je znano v kakšno gospodarsko krizo so zašle vse kominformistične države, da ne govorimo o razpoloženju njihovega prebivalstva do rdečih oblastnikov. Pred temi dejstvi Sovjetska zveza ne more biti ne slepa ne gluha in novi sovjetski gospodarji niso tako neumni, da bi ne razumeli, kako nevarnost pomenijo v slučaju kakega konflikta nezadovoljni in do obupa razdraženi narodi.
Če vzamemo vse to v poštev, raz-vidimo, da se rdeči diktatorji ne poganjajo za mir iz čiste ljubezni do miru, ampak le zato, ker so zaradi odločnega zadržanja svobodnih narodov in vsled domačih razmer k temu prisiljeni. Zapadni državniki se vsega tega dobro zavedajo. Pripravljeni so pogajati se o vseh visečih vprašanjih, pri tem pa budno paziti, da jih rdeči lisjak ne izvabi zopet na led.
»Katoliški glas*' v vsako slovensko družino I
VARNOSTNI SVET je z vsemi glasovi razen enega vzdržanega (nac. Kitajske) določil kot kandidata za novega glavnega tajnika Združenih narodov Šveda Daga Hammarskjoel-da. Dogodek je prijetno iznenadil vse politične kroge. Še pred tremi tedni se je sovjetski zastopnik poslužil svojega »veta« ter ustavil določitev Kanadca Pearsona na to mesto. Zadnjo besedo pri imenovanju glavnega tajnika ima glavna skupščina ZN, ki bo novega glavnega tajnika gotovo potrdila. 1
tgpedardtui
Bela nedelja
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20, 19-31)
Tisti čas, zvečer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih durih v hišo, kjer so bili učenci zbrani iz strahu pred Judi, stopil v sredo mednje ter jim rekel: »Mir vam bodi.a — In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se tedaj učenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi. Kakor je mene Oče poslal, tudi jaz vas pošljem.a — In po teh besedah je vanje dihnil in jim rekel: »Prejmite Svetega Duha: katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni: katerim jih zadržite, so jim zadržani.«. — Tomaža pa, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Pravili so mu torej drugi učenci: »Gospoda smo videli.a — On jim je pa rekel: »Ako ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval.a — Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče:
»Mir vam bodi!
Potem pravi
Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.a — Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« — Jezus mu pravi: »Ker si me videl, Tomaž, veruješ; blagor tistim, ki niso videli in so verovali.« — Še mnogo drugih znamenj je storil Jezus vpričo svojih učencev, katera niso zapisana v tej knjigi. Ta pa so zapisana, da bi se vi uve-rili, da je Jezus — Kristus, Sin božji, in da bi po veri imeli življenje v njegotem imenu.
*
»DA BI SE UVERILI...«
Evangelij bele nedelje je tako lep! Dvoje nam prikazuje: postavitev zakramenta svete pokore, ki je dar velikonočnega dne grešnikom in pa Tomažev primer. Poglejmo oboje kratko!
Učenci so v strahu pred Judi. Boje se, da bi tudi nje ne zadela ista usoda kakor Učenika: sramotno križanje ali vsaj preganjanje. Zaprli so se v sobo in čakali, kako se bodo stvari razvijale. Niso še preboleli velikega petka, ko se je raznesla vest, da Gospoda v grobu ni več. da naj bi vstal, in iz tega je nastalo veliko hipotez, kaj bi vse moglo biti. Žene so sporočile, da so videle angela, ki jim je potrdil Gospodovo vstajenje, a apostoli niso najbrže dosti verjeli: babje čenče... Peter in Janez sta tekla h grobu in našla, kakor so pravile žene, a prepričati součencev najbrže nista mogla. Tudi dva učenca iz Emavsa se še nista vrnila, da bi pripovedovala čudovito srečanje z Gospodom pri lomljenju kruha ter bi tako potrdila vero v Gospodovo vstajenje v srcih apostolov, kakor se je iz upanja v njih samih utrdila v resnico. Tak je bil duševni položaj učencev proti večeru velikonočne nedelje.
Gospod sam je hotel njih preplah in negotovost pregnati, zakaj pri zaprtih durih pride v soho, stopi sredo mednje in reče: Mir vam bodi! Velikonočni pozdrav je to, pozdrav, ki želi vse tisto, kar srce in dušo umiri, zadovolji, osreči: MIR. In da bi ta mir v dušah bil stalen in zopet zadobljiv, če bi ga kdo izgubil, dihne vanje ter jim da oblast odpuščati in zadrževati grehe, postavi zakrament svete pokore. To je brez dvoma veliki dar Gospodov nam vsem, ki smo slabi in vsak trenutek moremo pasti v nove grehe, zgubili notranji mir, ravnotežje, srečo.
Zahvalimo se Gospodu /a ta velikonočni dar s tem, da smo pridni sprejemniki tega zakramenta!
*
Tomaž je čudak. Ce gledate evangelij, kadar poroča o njem, poroča kake posebnosti. On je tisti, ki je
pripravljen iti z Gospodom v smrt in pravi apostolom, ko se Gospod odpravlja v Betanijo obudit Lazarja: »Pojdimo se mi z njim, da umijemo.« (Jn II, 16).
Pri zadnji večerji Tomaž pokaže, kako malo je zapopadel Gospodovo poslanstvo. »Gospod, ne vemo, kam greš; in kako bi mogli vedeti za pot?« Pa je Gospod dober do njega in ga lepo pouči, da je On pot, rcsnica in življenje.
Kaj vse se je dogajalo v Tomaževem srcu ob vesteh na velikonočno jutro, Bog v,e. Vsega mu je bilo dovolj, čenč je imel polno, težak vzduh je vladal med apostoli, a on hodi svojo pot. Ven gre, na cesto in med ljudi, da se raztrese, da zve novice, da spozna resnico. A ko tako blodi po mestu, zamudi lepo priliko, da bi videl Gospoda, ki pride na večer k učencem. Ko so drugi bili polni veselja, da so videli Kristusa od mrtvih vstalega, se je on sam ves nesrečen proti večeru vrnil v apostolski zbor, njegova negotovost se ni spremenila v gotovost, zakaj ulica mu ni napolnila srca z resnico. Tedaj mu apostoli povedo vse, da so videli Gospoda in kaj jim je povedal. A Tomaž je vedno neveren Tomaž. Ne veruje, dokaza
hoče, otipljivega z lastnimi očmi in rokami.
Koliko je moral trpeti cel teden, ubogi Tomaž. Apostoli trdijo, da je Gospod vstal, v njem pa ni nobenih mirnih trenutkov:	je	morda	res,
morda ni res, a hočem se osebno prepričati, kaj je na stvari. A Gospoda ni in ga ni, da bi se prepričal in tako pregnal mučno negotovost iz srca.
Teden kasneje. Učenci so skupaj, tudi Tomaž. Gospod pride, pokliče Tomaža, naj se dejansko prepriča o resničnosti njegovega vstajenja. Tedaj pa je Tomaž cel mož: dotakne se ran Gospodovih, položi roko v njegovo srčno stran in veruje. Veruje tako močno in trdno, kakor nikdar preje v življenju. Izraz njegove žive vere so tri besede, polne vsebine: »Moj Gospod in moj Bog!«
V	teh besedah je povedano vse.
Si jih ti že kdaj razmislil, te Tomaževe besede? Kdo je tvoj Gospod, kdo tvoj Bog?
*
Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali. Mi nismo videli vstajenja Gospodovega, ne govorili s fizičnim Kristusom, pa verujemo. Morda ne tako trdno, pa vendar verujemo. Naša vera je podobna včasih tako močno Tomaževi neveri. Polni smo dvomov, a ne ločimo se od Gospoda. Negotovost nam muči srce, bega dušo. Tedaj se spomnimo besede Gospodove:	»Blagor onim,
ki niso vedeli, pa verujejo.« Tomaževa vera pa naj nam bo zgled one vere, ki ne vprašuje, ne išče otipljivih dokazov za resnice vere, marveč ponavlja:
MOJ GOSPOD IN MOJ BOG.
ZA KATOLIŠKI DOM
Iz življenja Cerkve
Velika noč po svetu
Ves krščanski svet je praznoval pretekle velikonočne praznike v zbranosti in veselju, kot se spodobi. Razni voditelji narodov, kjer je vera še ohranila pravico javnosti, so se ta dan udeležili verskih svečanosti. Tako poročajo o generalu Eisenho-werju, da se je kot protestant udeležil velikonočne verske svečanosti svoje cerkve.
Menda prvič smo slišali sporočilo, da je moskovski radio sam sporočal o tem, da se je tudi v Moskvi praznovala Velika noč.
V	cerkvi sv. Trojice je maševal patriarh Aleksej in ljudstvo je napolnilo svetišče do zadnjega kotička in še zunaj pred cerkvijo je ostalo veliko vernih Rusov.
V	Jeruzalemu so kljub izrednim razmeram, v katerih živijo še vedno jeruzalemski meščani, praznovali velikonočne praznike skoro kot v normalnih časih. Za lo priliko so oboje vojaške oblasti, judovske in transjordanske, dale razne olajšave vernikom, da so mogli obiskati baziliko božjega groba in pa se udeležiti križevega pota po jeruzalemskih ulicah, koder je na veliki petek Odrešenik nosil križ na Kalvarijo.
Velika noč v Rimu
Posebno slovesno se je praznovala Velika noč v Rimu. Iz raznih držav Evrope in tudi iz Amerike je za velikonočne praznike prispelo v sveto mesto čez deset tisoč romarjev. Poleg tega je bilo te dni v Rimu tudi veliko Italijanov, ki so prišli v Rim za Veliko noč. Sv. oče je zaradi tega imel izredne sprejeme romarjev, katerim je govoril kot običajno med svetim letom. Najlepše je pa bilo na praznik Gospodovega vstajenja, ko je opoldne sv. oče podelil svoj blagoslov vesoljnemu svetu, »urbi et orbi«, z lože sv. Petra pred množico, ki je napolnila prostorni trg pred baziliko. Pred blagoslovom je pa sv. oče imel tudi kratek nagovor, v katerem je med drugim dejal:
»V upanju na prihodnjo slavo se spodobi, da vršite dela življenja in ne smrti. Razlivajte vsepovsod žive vrelce, ki ste se jih napojili pri Kristusu. Naj postanejo deležni osvežujočih studencev tudi vaši bratje, ki so zaviti v temo zmote...
Vemo, da vi hočete bili kvas življenja, toda bojimo	se,	da se	boste utrudili	in
opešali, ker se isti boji nadaljujejo in po-vračajo.
Dovolite, da vas skupni oče opozori na to nevarnost. Želimo, da bi velikonočni zvonovi obenem z velikonočnim veseljem oznanili tudi to težko opozorilo: Današnja nevarnost je v utrujenosti dobrih! Otresite se omrtvelosti; zbudite se k prejšnji moči!«
Nato se je	sv.	oče spomnil še vseh,	ki
se borijo in	trpijo za	Kristusa blizu	in
daleč, ne da	bi	videli	na obzorju znake
Darovi za Katoliški dom			Č. A. - Peč .... Noze Alojz - USA -	» »	1.000.— 620.—
Delowski Marija - New York N. N. - Sv. Anton, Trst -Fon Josipina - Milan	Lir » »	3.060.— 3.000.— 2.000.—	F. B. - Sovodnje: v počastitev spomina pokojnega župnika Petra Butkoviča	»	1.000.—
F. A. - Štmaver - Č.g. Župančič Ivan, Benečija	» »	1.000. 2.500.—	H. K. - Gorica - prispevek za marec		»	1.000.—
Družina Černigoj - Tržič	»	6.000.—	Sosič Marija - Gorica	»	1.000,—
Cijan Amalija - Sovodnje -	»	500.—	N. N. - Gorica -	»	500.—
Julka Škvarča - Dolfin -	»	1.000.—	Čičigoj Estera - Gorica -	»	1.800.—
Bitežnik Marija - Gorica	. »	1.000.—	P. M. - Rupa -	»	1.500.—
VAN
resničnega izboljšanja ter jih je opozoril, naj vztrajajo in zaupajo v Kristusa.
Iz besed sv. očeta je torej razvidno, da nevarnosti niso še mimo in zaradi tega morajo verniki budno čuvati in vztrajati.
Velika noč v Sloveniji
Pretekle praznike se je zopet pokazalo, kako velik prepad zija v Sloveniji med ljudstvom in tako zvano ljudsko oblastjo. Ljudstvo je praznovalo velikonočne praznike po stari navadi. Cerkve so bile posebno na veliko nedeljo zelo polne in vstajenje na veliko sohoto zvečer ali na nedeljo zjutraj je priklicalo neštevilne množice. Z malo besedami povedano, ljudstvo je s svojimi duhovniki praznovalo praznik vstajenja Gospodovega kot je to že star običaj na Slovenskem. Tudi k sv. zakramentom je prišlo veliko vernikov, čeprav so bili vsi dnevi velikega tedna delavni dnevi razen Velike noči, ko je bilo že itak prosto zaradi nedelje.
Povsem drugačno je bilo zadržanje »oblasti« in vsega, kar je z njo v zvezi. Ta je popolnoma ignorirala velikonočne praznike. Zaman si veliki teden in na Veliko noč iskal kakega znamenja, da slovensko ljudstvo kaj praznuje. Časopisi besede »Velika noč« niso niti zapisali, saj celo tega niso objavili, da so Združeni narodi pre-kinili zasedanje za štiri dni zaradi velikonočnih praznikov. Ljubljanski radio je vse dni nadaljeval svoj redni program in tudi na veliki petek prinašal plesno glasbo. »Oblast« je imela pa® druge skrbi: Tito se je vrnil v Beograd, ljudsko štetje se je vršilo ravno na veliki teden, hiteli so reševati ljubljanski promet, in podobna vprašanja si srečaval v slovenskih časopisih z onstran meje ves veliki teden in na Veliko noč.
Moskovski radio je omenil, da so v Moskvi praznovali Veliko noč, ljubljanski pa ni čutil za potrebno, da se spomni tega velikega dneva vseh kristjanov.
Obnovljeni čudež Kristusovega trpljenja
Tudi na letošnji veliki petek se je v Konnersentu obnovil čudež Kristusovega trpljenja. Terezija Neuman, ki že od velikega petka leta 1926 doživlja vsako leto na ta dan Kristusovo trpljenje, je tudi letos kmalu po polnoči začela trpeti vse Jezusove bolečine velikega petka. Tri tisoč oseb je bilo priča njenemu trpljenju, ko so v nepretrganem mimohodu opazovali to izredno božjo izvoljenko. Tereziji Neuman je sedaj 53 let, in razen v letu 1951 že skozi 27 let doživlja na svojem telesu na vsak veliki petek Kristusovo trpljenje.
kajti kadar je po noči,
Nekega sončnega oktobra, ko sem bila v Rimu, sem slišala povest o Ivanu. O njem sem zvedela od mladega človeka, ki je pravkar zbežal iz Rusije, ker je bil član protikomunističnega tajnega gibanja. Obleka mu je bila razcapana, korak izmučen in uvel, obraz suh in žalosten, a njegove modre oči so izžarevale prestano trpljenje in bolečino.
Ivan je bil kakor vsak drug otrok že rojen v komunistični Rusiji. V šoli so ga učili, da ni Boga, kajti v vseh komunističnih šolah učijo, da ga ni.
Ko je Ivan začel hoditi v višjo šolo, je šel vsak dan na poti v šolo mimo majhne zapuščene cerkve. Tudi v Rusiji je odprto nekaj cerkva, zato da se lahko reče, da je v Veliki Sovjetski zvezi demokratska svoboda vere. Toda le stari ljudje smejo hoditi v te cerkve — le tisti ljudje, ki jim vera ob koncu življenja pomeni več kakor zasmeh ali celo smrt.
Ivan je postal zelo radoveden, kaj se godi v tej majhni in zapuščeni cerkvi. Enkrat se je ojunačil in vstopil v poslopje. Najprej je seveda pogledal okoli sebe, če ga kdo ne vidi ali opazuje. Prav dobro se je zavedal, da stavi na kocko vso svojo bodočnost v šoli, morda celo življenje, če . vstopi v to, njim tako prepovedano stavbo.
Notranjost cerkve je bila kakor zunaj tako tudi znotraj v zelo slabem stanju, toda bila je čista in pometena. V svojem srcu je nekaj začutil, toda ni vedel kaj. Odkril se je.
Pogled se mu je ustavil na leseni sliki našega Gospoda, a on jo je le začudeno gledal. Vse, kar je videl na sliki, je bil le čudovito lep obraz tuje lepote, ljubezniv in topel, ki ga ni bil navajen.
Počasi in boječe se je približal. Prebral je napis: »Ne branile jim priti k meni!« Njegovo srce je 'začelo glasneje utripati in tolči, nekako tako, kakor ko je postal \od-ja športnega kluba. Zazdelo se mu je, da stoji že dolgo časa. Kdo je bil ta Človek? Kaj pomenijo napisane besede?
Naenkrat se je preplašeno zdrznil. Prisluhnil je. Zaslisal je korake na polomljenih starih stopnicah. Ne bo dobro, če ga kdo dobi tukaj. Tiho se je splazil v najtemnejši kot stare cerkvice. Zadržal si je dih in prisluškoval. Bil je samo neki starec, ki je pokleknil pred leseno sliko.
Precej časa je Ivan opazoval iz svojega skrivališča, a končno se je le ojunačil —-in korajže je rabil velikoi — ter se tiho približal klečeči postavi, šepetajoč je vprašal, kdo je Človek, naslikan na deski. Počasi se je starček dvignil in odpeljal mladeniča v ozadje cerkve.
Narahlo je položil roko na mladeničevo rame in mu začel govoriti o Človeku leseni sliki. Razložil mu je, da j< t0 ™ stus - Bog. Ivanu se je zabelo, da bo počil v smeh - saj Boga ni! Vsi so tako govorili, odkar se spominja. Toda pogledal je še enkrat na sliko in se mu je zazdelo, da ga vse njegovo bistvo privlači k njej. Ostal je in vprašal glede napisa. Možiček mu je začel govoriti o Kristusovih apostolih, kako so enkrat poskušali ubraniti otrokom priti k njemu in da jih je posvaril.
še več mu je pravil ter mu dal tenko knjižico štirih evangelijev. Potem je napravil tuje znamenje nad Ivanekovo glavo ter mu rekel, naj gre v miru. Povabil ga je, naj se še vrne ob tem času, kajti on bo vsak dan v cerkvici, če bo le Bog hotel. Razložil mu je, da je duhovnik in da ob tej uri vsak dan obišče svojega Gospoda in Učitelja.
Ivan je odšel in tuji mir je šel z njim...
Od takrat se je Ivan še večkrat vrnil staremu duhovniku. Ni mogel pomagati.
to so drugi že vsi
spali, v svoji majhni sobici bral evangelije, ga je vedno bolj vleklo 1. Kristusu in k
duhovniku.
Prišel je dan, ko je Ivančck zaprosil duhovnika za krst. Starček se je upiral, potem pa ga je vprašal, če se zares zaveda, kaj zahteva. In Ivan je pritrdil.
Nekega lepega pomladnega dne v zlati
zarji zahajajočega sonca je bil Ivan krščen. Nihče ni bil prisoten: le Bog, duhovnik in Ivanček. Drugo jutro je prvikrat prisostvoval najsvetejši daritvi ter sprejel sveto Rešnje Telo. Potem je bil še birman, kajti za železno zaveso, kjer je le malo škofov, smejo birmati tudi navadni duhovniki.
Kmalu nato, ko je Ivan sprejel te velike zakramente, je začel razumevati skrivnost svojega poslanstva: Kristusa oznaniti tudi drugim; kajti vsak kristjan je Kristusov poslanec in oznanjevalec.
Ni bilo dolgo in SO' starega duhovnika, ki je Ivana krstil, zaprli ter zapuščeno cerkvico zaklenili. Ivan se je počutil osamljen, toda ne prestrašen. Kakor vsakega ruskega mladeniča, tako so tudi njega poslali na delo na farmo blizu njegove rojstne vasice. Kakšno veselje ga je napolnilo, ko je po naključju dognal, da blizu njegove delavske barake stanuje izgnani duhovnik, ki so mu rdeči prepovedali izvrševati njegovo duhovniško službo, a jo je kljub prepovedi zaradi Boga še naprej izvrševal ter dnevno tvegal svoje življenje.
Počasi, previdno in mimo in v prispodobah je Ivan začel govoriti svojim sodelavcem o Bogu in božjih stvareh. Kmalu je našel toliko voljnih in pripravljenih src za poslušanje in nauk. Bile so lomne in deževne noči, ko je naš Ivanček vodil žene z otročiči k duiiovniku, da jih je ta krstil. V noč.iih urah je čez mokra ^o-lja vodil mladeniče in dekleta k duhovni-ku, da jih je učil in sptejemal v Cerkev. Toliko napornih, nevarnih in težavnih potov je napravil v dežju in noči. da je pripeljal duhouiika k smrtni postelji u mirajočega. Koliko zakramentov sv. zakona so sklenili mladi zaročenci z duhovniškim blagjslo vom. Ivan šc sam ne ve števila.
Bilo je krasno poletje, toda tako ni moglo dolgo trajati. Prišli so tudi po Ivana — ljudje, ki sovražijo Boga — in so ga odpeljali.
Poslali so ga v izgnanstvo, nekam daleč na ostri sever v brezmejnih ruskih stepah. Delati je moral: soliti polenovke s prostimi rokami in to 12 ur dnevno. Koža na dlaneh je razpokala in kri je curkoma vdrla iz njih, toda niso ga pustili. Kot smrt je shujšal, » se ga nihče ni usmilil pri tem ubijajočem delu.
Ivanček je še naprej govoril o Bogu. Njegovi tovariši jetniki so ga poslušali in prišel je dan, ko so ga zaprosili za krst. Ivan jih je še isto noč vse krstil — razen enega — 149 po številu.
Naslednje jutro so zopet prišli — ljudje, ki sovražijo Boga in ker sovražijo Njega, zato ne ljubijo ljudi — ter odpeljali Ivana in njegove kršeence. Ali zatajiti Boga ali umreti. In vsi so šli v smrt — naslednje jutro v zori.
Danes verjetno Ivan veliko pripoveduje našemu Bogu in Njegovi sveti Materi... veliko mu ve povedati o Sveti Rusiji,., o Rusiji, ki je še danes sveta ter iz dneva v dan postaja svetejša, ker toliko njenih otrok umira za vero in Boga...
Umirajo neopevani — pozabljeni, osamljeni in nepoznani... — mučenci... nekateri sami, drugi s tovariši... a podobno kakor Ivan, vsi umirajo iz ljubezni do Boga, do Svete Rusije, za vso družino človeštva.
To je torej povest, ki sem jo slišala v Rimu nekega sončnega popoldneva zadnjega oktobra. Povedal mi jo je mlad človek, čigar oči so se svetile v trpljenju in žalosti. Sedaj sem isto povest povedala Tebi... Upam, da se Ivan tudi Tebe spominja v svojih pogovorih pri Jezusu in Njegovi Materi. Upam, da prosi Boga, da da tudi Tebi milost sočutja, razumevanja in ljubezni.
Skrajšani odlomek iz knjige »My Russian Yesterdays« od C. De Hueck, priredil Fr.I.F■
Iz življenja naših izseljencev in beguncev
Delo „ Družabne pravde“
Tudi slovenski izseljenci po svetu nadaljujejo s študijem in reševanjem socialnega vprašanja. Ker je večina slovenskih beguncev iz 1. 1945 šla v Argentino, je razumljivo, da je tam sedaj sedež vse krščansko socialne delavnosti slovenskih izseljencev.
V	Buenos Airesu je sedaj že skoro pet let posebna organizacija slovenskih katoličanov Družabna pravda, ki se bavi z reše-\ anjem socialnih problemov. Njena pravila je potrdil nadškofijski ordinariat v Buenos Airesu. Ta organizacija pomeni v krščanskem socialnem gibanju velik korak naprej. Združuje namreč v svojih vrstah tako delavce kakor samostojne gospodarje, obrtnike in druge podjetnike. V njej študirajo socialni nauk Cerkve podjetniki skupaj z delavci. Člani Družabne pravde so prežeti z izredno ljubeznijo do popolnega poznega krščanskega socialnega nauka. Mnogi ^med njih morajo po trudaipolnem dnev-^ein delu potovati po 15 km in več do kraja, kjer se vrši študijski sestanek.
Organizacija Družabne pravde izdaja istoimenski mesečni časopis, katerega je doslej izšlo že nad 60 številk.
V	njem razpravljajo o socialnem vprašanju slovenski izobraženci, pa tudi de-lavci in podjetniki sami. Ta časopis je hkrati vez med slovenskimi izseljenci, ki nadaljujejo s slovenskim krščanskim gibanjem v Argentini, in s somišljeniki v drugih državah.
Družabno pravdo vodi odbor, kateremu je predsednik fotograf - mojster, podpredsednik vseučiliški profesor, tajnik mlad delavec in blagajnik samostojen obrtnik. Tako se že v odboru samem -reali tista nujna povezanost, ki je za reševanje socialnih 'prašanj potrebna, povezanost med delojemalci in delodajalci.
Kljub skromnim finančnim sredstvom je delo Družabne pravde zelo živahno. \ fflaju 1951 je organizacija dala pobudo za Proslavitev 60-letnice Rerum novarura in 20-letnice okrožnice sv. očeta Pija XI. Quadragesimo anno. Ta se je izvedla med drugim v Buenos Airesu in se je je udeležilo nad 500 slovenskih izseljencev. Leta 1952 je Družabna pravda uspešno izvedla organizacijo socialnega dne slovenskih katoličanov v Argentini. Socialni d an se je vršil 13. julija. Na tem socialnem dnevu so bile sprejete resolucije, ki naj služijo kot vodilo slovenski krščanskosocialni delavnosti v izseljenstvu:
1. Kot zvesti sinovi sv. Cerkve sprejemamo krščansko pojmovanje življenja za temelj v borbi za naš vsakdanji kruli.
2. Pogoj za versko, kulturno in narodno ohranitev slovenskega življenja v zamejstvu je urejeno družinsko življenje, k čemer v prvi vrsti spada urejeno družinsko stanovanje, če le mogoče lasten dom. Gradnjo lastnih domov in gospodarsko osamosvojitev priporočamo zato kot najbolj nujno gospodarsko in socialno nalogo.
3. Slovenskim delavcem v zamejstvu priporočamo, da se organizirajo, če mogoče v katoliških delavskih sindikatih dežele, kjer prebivajo, ali, kjer teh ni, v takih delavskih strokovnih organizacijah, ki ne. nasprotujejo krščanskemu nazoru.
d- 1 osebej pozivamo vse, ki so dobre v°lje, na socialni študij in socialno akcijo, Je zlasti priporočena in naložena od Cerkve, Obračamo se na delavce in delo-daj,ina yse ijjobražence, v prvi vrsti pa na vzgojitelje in mlajšo duhovščino, da se posveti študiju socialnih problemov in se
WILIIELM IlUNERMANN:	13
©če ‘-'Dam.ij.cm
»Si bom že sam naredil mir,« je kljubovalno odgovoril Jožef. In res, imel je prav. Najprej je v Valoneih zraslo spoštovanje do tega močnega fanta s krepkimi Pestmi. Še bolj pa so se vsi čudili, da de Veuster nikdar niti z besedico ni potožil nčiteljem. Sčasoma so ga resnično vzljubili, kajti znal je biti tovariš kakor nihče drugi.
Nekega dne je Lambert Conrady stopil predenj in mu rekel:
»Ti, Jožef, daj mi roko! Biti hočem tvoj Prijatelj!«
Jožef de Veuster je veselo udaril v fan-
l,,vo roko, nato pa se je zasmejal:
»Pač zalo, ker sem ti zadnjič nabobnal flamskega Leva na zadnjo plat?«
»Ah, kaj,« se je hranil Lambert, »samo tako... ker si pač odkrit dečko. To trdijo »udi drugi. Vsi pravijo, da si vreden, da ni bil Valonec.«
»In ti Flamec.«
»Jaz sem Valonec in sem ponosen na *°i« je oporekal Lambert.
usposobi za delo med delavstvom, to zlasti z ozirom na razmere v domovini.
5. Pozivamo k osnovanju študijskih krožkov tudi drugod med našimi izseljenci.
6. Pozivamo k večji povezanosti in edinosti življa v zamejstvu, ki naj dobi izraz tudi na socialnem in gospodarskem področju.
Po socialnem dnevu l. 1952 so takoj pričeli s sistematično izpeljavo resolucij. Slovenski izseljenci po svetu so te resolucije sprejeli z veliko dobro voljo in pripravljenostjo. Zlasti so se nemudoma pričeli ustanavljati, socialni študijski krožki in tečaji. V Argentini jih deluje sedaj že pet, razen tega se snujejo v New Yorku, Clevelandu, v Madridu, Londonu, Rimu in drugod.
Delavni slovenski izseljenci so se organizirali tudi v širše delavske organizacije, ki so članice mednarodnih katoliških delavskih organizacij.
t g. JANEZ HLADNIK
dobrotnik argentinskih Slovencev
deluje v Buenos Airesu in sicer v župniji Sv. Jožefa. V Argentino je prišel nekaj let pred drugo svetovno vojno. Tam je šestnajst let urejeval mesečnik »Duhovno življenje«, list, ki je sedaj tudi med nami na Primorskem dobro znan. Imenovani se je veliko trudil, da je posredoval za naše begunce pri argentinski vladi in izposloval
Sv. oče italijanskim kmetom
Italijanski kmetje v našem smislu besede so organizirani v veliki zvezi »neposrednih obdelovalcev« (coltivatori diretti), dočim obsega «federazione agricoltori« (kmečka zveza) večinoma veleposestnike. Zato pa so v odboru le federacije skoraj sami odvetniki, grofje, generali, profesorji itd., samo ne kmetje v našem smislu besede. Poli-tično je organizacija »neposrednih obdelovalcev« bolj demokristjanska, »federazione agricoltori« pa bolj monarhistična in stremi za tem, da bi se ustanovila velika italijanska »kmečka stranka«, češ da bi ta bolje ščitila kmečke koristi kot dosedanje vlade in stranke.
Zveza »neposrednih obdelovalcev« je imela v dneh 22. do 24. marca v Rimu svoj letni kongres, katerega se je udeležilo nad 50.000 članov. Na kongresu so med drugimi govorili predsednik vlade De Ga-speri, kmetijski minister Fanfani, finančni minister Vanoni in še drugi. Ob zaključku so se kongresisti zbrali na trgu sv. Petra, kjer so pozdravili sv. očeta, ki jim je odgovoril z naslednjimi besedami:
»Pozdravljamo vas, predragi neposredni obdelovalci, ko v slavi tega sonca, vašega velikega zaveznika pri plemenitem trudu na njivah, nam nudite danes pogled na verno kmečko Italijo, ki z napetimi silami svojih najkrepkejših členov skuša med trnjem in v težavah — kot pravi božja beseda — z znojem na obrazu proizvajati kruh za svoje sinove.
»Vaš zaveznik je to sonce, zaveznika sta
»Jaz sem pa Flamec. In tega sem vesel,« je dejal Jožef.
»Ti, meni se zdi, a je tako tudi prav,« je odgovoril Lambert po kratkem premisleku. »Mislim celo, da bi te ne mogel imeti rad, ako ti ne bi ljubil svoje domovine. Ne. In če hi me ti tedaj, ko sem na tablo narisal oslovsko glavo kot flamskega Leva, ne bil premikastil, bi te zaničeval.«
»Razumem te!« je rekel de Veuster. »Vesel sem, da hočeš biti moj prijatelj.«
»Da. In ti mi moraš mnogo pripovedovati o Flamski. Mislim, da more človek vzljubiti tudi domovino drugih ljudi. Jaz pa ti bom pomagal pri francoščini. Veliko si se že naučil. Samo strašno smešno izgovarjaš.«
Tako sla Flamec in Valonec postala prijatelja.
Seveda je bilo mnogo teže premagati domotožje. So ljudje, ki pravijo, da je domotožje otroška bolezen. To je napak. Kdor ne čuje več klica domovine, nima zdravega srca, temveč otopelo in bolno ali pa nikoli domovine imel ni.
Ioda neupogljiva Jožefova volja, trden flamski ponos se je upiral temu, da bi mu domotožje hromilo moč in ga odvračalo
dovoljenje, da so se mogli naseliti v Argentini. Proti koncu leta 1947 so se že mogli prvi begunci izseliti iz taborišč. Treba je poudariti, da je bilo delo g. Hladnika veliko, genialno, karitativno in narodilo delo. Kaj se pravi, dati beguncu možnost, priti iz taborišča in dobiti primerno delo ter zavest varnosti pred preganjalci, more oceniti le begunec, ki brez doma živi v taborišču dolgočasno življenje čakanja in brezposelnosti. Taborišče ubija voljo, pa tudi kvari moralo, če ni zadostnega dušnega pastirstva. Vsemu temu so se begunci ognili po požrtvovalnem Hladnikovem delovanju. Ne vem, ali je za to dobil primerno priznanje in tudi odlikovanje, mislim tudi od cerkvene oblasti. Res da lahko ni vsak begunec zadovoljen s tem, kar je dobil, ali možnost, da si zopet ustvari člo-vekavredno življenje mu je bila dana. Tudi v rednih razmerah bi najbrže nihče ne bil brez razočaranj in nevšečnosti...
G. Hladniku se je posrečilo, da je dobil kompleks zemljišča v Buenos Airesu, kjer je stavbišča za mnogo hiš. Za tri sto slovenskih družin je tako poskrbljeno. Gradbeni načrti so vsi potrjeni. Tako bo tam zrastla sredi velemesta Slovenska vas! 28. decembra lanskega leta so na tem zemljišču priredili primerno slovesnost v počastitev župana in občinskega odbora, ki so šli slovenskim beguncem tako na roko.
Gospod Hladnik je lani praznoval srebrno mašo, letos pa petdesetletnico rojstva. Pred kratkim je povečal cerkev sv. Jožefa, sezidal zvonik, župnišče in zasilno dvorano. To v teku par let; in le z mi-lodari!
K vsem tem naporom in uspehom mu morajo iskreno čestitati katoliško in narodno zavedni Slovenci. Plačnik naj mu bo pravični Bog!
S.
dež in sneg in kar vam Večni po materi prirodi nudi v pomoč k delu vaših rok; bolj kot prvine stvarstva je vaša vera v božjo Previdnost bolj združena z vašim trudom.
»Vračajoč se k vašim ognjiščem, k vašemu rodovitnemu delu, k vašim družinskim in družabnim opravilom, nesite s seboj, dragi sinovi, toplo voščilo Našega o-četovskega srca, ki je za mir, za moralno krepost, za blagostanje in za zvestobo Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi.
»In z voščilom naj vas spremlja apostolski blagoslov, ki ga iz globočine srca da-jamo vam, vašim družinam, vašim njivam in ki naj bo jamstvo božjega blagoslova, da boste vedno bolj delavni in pošteni državljani, vredni zemeljske Domovine in večne, katero nam je Jezus zaslužil s svojim Trpljenjem.«
Za višji pridelek koruze
Koliko koruze pridelajo naši kmetje na furlansko njivo, na hektar? Pridelki so zelo različni: na furlansko njivo pridelajo komaj 6 do 7 q, pa tudi 15, ali na hektar po 20 in tudi 50.
To so zelo velike razlike. Čitali pa smo, da so v Lombardiji dosegli na namakanih njivah preko 100 q in na suhih preko 90 q koruznega zrnja.
Umljivo je, da bi vsak pridelovalce koruze rad dosegel čim višji pridelek. Kdor pa hoče doseči višji pridelek, mora predvsem hoteti, da ga doseže. Od volje mnogo zavisi. Kdor ima trdno voljo nekaj doseči,
od dolžnosti. Kmečki fant je zaoral s plugom v njivo in je hotel tudi tukaj rezati brazdo, vedno naprej, ne da bi se oziral na desno ali levo, pred seboj je hotel potegniti ravne, ostre brazde.
Za mladega Flamca je bila to težka pre-skušnja, a v njej je ojeklenela volja in je zrasla moč srca.
Ko so se po enem letu približale počitnice in je iz dna srca zahrepenel po domovini, je Jožef de Veuster sedel k mizi in pisal:
»Ni m' prav, da so počitnice tako blizu. Prezgodaj bom prišel domov in bom v sedmih tednih počitnic spet pozabil vso francoščino, katere sem se bil priučil. Najrajši bi še nekaj tednov ostal tukaj, če bi še kdo drugi. Sam pa seveda ne morem o-stati.«
Doma so nad pismom zmajevali z glavo.
»Pozabil ie na dom,« je čmerno rentačil kmet.
»Tako čvekanje! Zdaj ko se bliža žetev!« je godrnjal Leon in se od jeze useknil.
»Ah, kaj,« je pojasnil Gerlmrd, »morajo tako pisati. Tako jim naroče. To je pesek v oči.«
»Sakrabolt!« je zaklel hlapec Peter Win-
bo vse storil, da to doseže, da pride do postavljenega cilja.
Kdor pa hoče doseči visok pridelek koruze, mora:
1. Njivo pravočasno obdelati. Že v zimskem času bi morala biti taka njiva preorana, in sicer čim bolj globoko, ker koruza požene svoje korenine zelo globoko. Pred setvijo bi morali v drugo preorati. Ta preoranja koristijo toliko kot srednje gnojenje.
2. Velevažno je gnojenje. Koruza potrebuje mnogo hlevskega gnoja, dopolnjenega z umetnimi gnojili, predvsem s super-fosfatom. Hlevski gnoj bi morali spraviti v zemljo s prvim oranjem, umetna gnojila pa z drugim. Na 100 m-’ sta potrebna vsaj 2 q dobrega hlevskega gnoja in še 5 kg superfosfata.
3. Sejati pravočasno, to je ne prepozno.
V	naših krajih dajo najboljše pridelke njive, kjer je bila koruza posejana okoli 10. aprila.
4. Sejati pravo seme. Danes so priporočljive križane sorte, a pri tem ne smemo pozabiti, da ni vsaka križana sorta za vsako zemljo in lego ter podnebje. Izbira med sortami je nujno potrebna.
5. Paziti na pravilno gostoto. V tem oziru so meje dovolj široke. Zgodnje sorte so lahko bolj goste, pozne bolj redke. Pri poznih naj pridejo v srednjem po 3 do 4 stebla na štirjaški meter, pri zgodnjih tudi 5 in 6. Paziti je nadalje potrebno, da ni na njivi praznih mest. Taka je potrebno ali zopet podsejati ali pa presaditi tja stebla od koder so pregosta.
6. Potrebno je uničevati plevel, torej pleti in osuti ter takrat pognojiti še s čilskim ali pa apnenim solitrom (na 100 m- po 1 kg).
Vino moraš pretočiti
predno bo začelo sonce neusmiljeno pripekati. To moraš storiti čimprej, posebno če je klet slaba. Če je klet podzemna in hladna, nimaš take sile, vendar ne čakaj preko srede aprila.
Če ni vino čisto, drugače pa dobro, ga moraš očistili. Najprej raztopi v vsakem hi zdravega vina po 8 do 10 gramov ineta-bisulfita, potem pa dodaj čistilo. Če rabiš gelatino ali ribji klej, moraš še prej dodati vinu po 10 gramov čreslovine (tanina) na hi. — Če čistiš s špansko zemljo, dodatek čreslovine ni potreben. Če pa čistiš s kakšnim čistilom na podlagi žgane krvi, je dodatek čreslovine koristen.
Če je tvoje vino še sladko in računaš, da bo tekom aprila-maja povrelo, potem pazi, da ne postane prej kislo. Da pre-j>rečiš razvoj kisovih bakterij moraš držati vinsko posodo polno, v kleti moraš vsak mesec zažgali nekoliko žvepla, vinu pa dodaj na lil po eno kocko »enososine«.
*
Na vsak način pazi, da ne najde visoka toplota tvojega vina na obilnih drožjah, ki bi lahko začele gniti in vino bi se zbirsilo.
V vrtu
lahko seješ ta mesec še vse sorte zelenjadi. Poglej kaj manjka in pride prav v gospodinjstvu. — Pomni, da ljubi špinača dolge noči in kratke dneve, drugače gre rada v seme. Če boš hotel po sredi aprila sejati še špinačo, potem nabavi si seme sorte »juliana«, ki ne gre tako hitro v seme.
Kalifornijski kapar
ali kapar S. Jose je povzročil evropskemu sadjarstvu že ogromno škodo. Na stotisoče sadnih dreves so morali na primer v Jugoslaviji posekati in sežgati, ker so bila hudo okužena po tem škodljivcu. Isto pa
kelmolilen, vzel pipo iz ust, pljunil skozi okno in šel v hlev, da bi živini potožil svojo bridkost.
Samo mati ni rekla nobene besede. Poznala je svojega sina. Slutila je, iz kakšnega boja so zrasle besede: »Najrajši bi še nekaj tednov ostal tukaj.« Slutila je, kolikcg napora in koliko volje se je skrivalo za to odpovedjo domovini.
S sedemnajstimi leti je že treba rabiti voljo in moč, če se pretaka po žilah divje, vroče poželenje, če hoče vihar v prsih razdreti vse jezove in potrgati vsa sidra.
Zdravemu, vrednemu Flamcu ni bilo nič prizanesenega. Tudi v njegovi krvi je vrelo vroče življenje. Tudi v njegovem srcu sta besnela vihar in valovje. Tudi njegovi čuti so se zvijali v žerjavici mladih let.
Toda železna, trdna volja je zlomila vsak vihar. Odkrito, plemenito mišljenje je premagalo nagnjenje, ki je hotelo oblatiti čisto čelo.
Jožef de Veuster se je ukrotil. Že od zgodnje mladosti je čutil odpor do vsega, kar je bilo mehkužnega. Marsikatero noč je prespal na golih tleh ali pa si je potisnil v posteljo desko, ker ni hotel ležati na mehkem. Tudi v Braine le Comtu je
se je zgodilo in se godi v Italiji (posebno okoli Neaplja) in tudi v drugih državah.
Če se ta škodljivec pojavi in se ga ne uničuje s primernimi sredstvi, se zelo naglo razširi in drevo uniči: milijoni kaparjev srkajo iz drevesa sok in drevo je obsojeno.
Zato pa polagajo v vseh državah zelo veliko važnost na uničevanje tega škodljivca. Italijansko kmetijsko ministrstvo je naročilo vsem podrejenim strokovnim uradom, da propagirajo z vso marljivostjo pravočasno in primerno borbo proti temu kaparju. Žal pa ministrstvo dodaja, da nima na razpolago sredstev, da bi moglo v tekočem proračunskem letu priskočiti sadjarjem na pomoč z brezplačnimi škropivi.
Kletarski tečaji
V Piemontu (prov. Asti) je bil kletarski tečaj, ki je trajal celi mesec marec. Tečajniki so stanovali in bili na hrani pri salezijancih v Canelli in so imeli v samostanu teoretska predavanja. Praktično pa so se vežbali v zadružnih kleteh v Canelli in še v neki drugi.
Kaj takega bi bilo potrebno tudi pri nas. Saj naš obdelovalec vinogradov in negovalec trte je zelo spreten in marljiv pri tem delu, odpove pa, ko zbere s trte trud svojega dela in božjega blagoslova.
Naša kmetijska nadzorništva naj tudi organizirajo take tečaje.
Če imaš špargljev nasad
Če hočeš saditi šparglje — njegove korenike — potem ne koplji globokih jarkov. Korenike moramo saditi namreč v višini površine ostale zemlje ali pa celo malo višje, da ne bi škodila prevelika vlaga. Če je zemlja zelo- propustna, potem se lahko sadi malo globlje.
špargljem gnoji predvsem s prav dobro dozorelim gnojem, katerega razprostreš vrhu odkritih korenik. Če zmrzuje, moraš to delati hitro, ker korenike ne smejo ostati dolgo odkrite, ker bi lahko po-zeble.
Umetna gnojila so za šparglje samo dopolnila h gnoju: vrhu raztrošenega gnoja lahko raztrosiš še nekoliko superfosfata in kalijeve soli ali pa tudi pepela.
V zemlji nad špargljevimi korenikami naj ne bo kamenja in debelejšega gramoza, ker to ovira rezanje špargljev, lahko pa tudi razvoj beličev, ki niso lepo ravni temveč skrivljeni.
Nov slovenski duhovnik
V	noči na veliko nedeljo je bil v Rimu posvečen za mašnika vzhodnega obreda č. g. p. Janez Sodja, jezuit, ki študira na Gregorijanski univerzi. Novo sv. mašo pa je daroval na velikonočni ponedeljek v baziliki sv. Klementa na grobu sv. Cirila.
Čestitamo in prosimo novomašniku obilo božjega blagoslova!
Češki voditelj umrl v ječi
Kakor poroča katoliška agencija KNA je umrl v zaporu msgr. František Hala, ena najbolj vidnih osebnosti češkoslovaške ljudske stranke do državnega udara leta 1948. Pokojni je bil član begunske češkoslovaške vlade v Londonu in se je vrnil v Prago z Benešem. Leta 1948 so ga komunisti aretirali hkrati z msgr. Šramekom ter oba obsodili na daljšo zaporno kazen. Umrl je baje novembra lanskega leta. Isti vir potrjuje, da je msgr. Šramek še interniran ter da živi v premonstranskem samostanu v Grulichu, v pasu, ki meji Češko od Šlezije.
vrgel proč pernate blazine. Ostal je kmečki fant iz klenega, flamskega lesa. Skočil je v Seno, čeprav so še ledene plošče plavale po vodi. Prenekateri pomladni dan je iztrgal kakemu kmetu plug iz rok in rezal brazde do trde noči. Študent je za nekaj ur postal spet kmet in pozabil na šolo in na predpisani molk.
Toda Jožef de Veuster je imel še drugo oporo v viharju svojih mladih let. Usidral se je v večni temelj. Kaj je bil ves boj, ako je srce gorelo v ognju velikega Zakramenta? Kaj je bil vihar počutnosti, kaj človeške strasti proti binkoštnemu viharju milosti? Kaj je bilo vse trpljenje, ves boj, če je val božjega življenja zajel mlado dušo?
Zdelane, trde, žuljave roke so znale moliti. Vedno znova je stala pred mladim Flamcem Rubensova slika iz Antvverpna: »Križanje«. Pred to sliko je prejel božjo moč, ki je prevpila krik čutov.
Ko pa se je vroči dan nagnil in so zemljo ovile nočne sence, je klečal Jožef do Veuster v kapeli pred podobo Najeistejše Device. Okrog njega je bil globok mir. Le v rdeči oljenici je gorela lučka, ki je s svojim sijem ožarjala čisto čelo Brez-
GIO SIPOID ARISIT VIO
Stran 4.
KATOLIŠKI GLAS
Leto V. - 'ev. 15
Z GORIŠKEGA
Velika noč na Goriškem
Velikonočni prazniki so za nami, zato se lahko ozremo, kako smo jih preživeli, saj so vsako leto drugačni, čeprav se leto za letom povračajo že dva tisoč let.
POSTNE PRIDIGE
Udeležba pri sv. zakramentih je bila, bodisi v mestu kakor na deželi, še precej zadovoljiva. Seveda ne manjkajo zamudniki in taki, ki sploh ne mislijo na velikonočno dolžnost, vendar njih število v primeru s preteklimi leti ni poraslo, prej bi rekli, da se je zmanjšalo.
V	mestu smo imeli dva postna pridigarja. V stolnici je za italijanske vernike vsak večer govoril p. Emo Noci, ofm. Priklical je veliko poslušalcev, ki se zdi, da so odnesli tudi dokaj duhovnega sadu. Seveda je bilo med temi vedno več žensk kot moških. Vendar tudi ti slednji niso manjkali posebno na predvečer pred oljčno nedeljo, ko je bilo pri polnočni maši skupno sv. obhajilo.
Slovenski verniki pa so imeli svoje postne govore kakor že dolgo let nazaj vsak petek na Travniku. Eetos je govoril č. g. Rafko Premrl in je obravnaval preroka Jono in njegove zgodbe. Prijetno je znal razvijati dogodivščine starega preroka in jih navezati na vprašanja iz sodobnega življenja. Vendar ne moremo pohvaliti njegovih poslušalcev, ki bi lahko prihajali v veliko večjem številu. Pri enkratni tedenski pridigi bi lahko bila travniška cerkev polna, če bi bilo v goriških vernikih le nekaj onega ognja, ki ga kažejo Ljubljančani. Tam so cerkve pri vseh pridigah polne in posebno pri večerni maši s pridigo v stolnici sv. Nikolaja je cerkev vedno natrpana. Zato se zdi, da Titov komunizem rodi več sadu med Slovenci v Gorici nego v Ljubljani. Goriški frontaši so namreč tako narodno zavedni, da rajši obiskujejo italijanske maše in pridige ali pa nobenih. Tudi njihovi dijaki se zdi, da se bolje počutijo, kjer se moli in poje po italijansko kakor po slovensko.
VELIKA NOČ V MESTU
Odkar je sv. oče vpeljal praznovanje sobotnih obredov na veliko soboto zvečer, se v goriških cerkvah povsod držijo tega gluho, brez kakršnih koli obredov. Udeležba pri večernih, oziroma nočnih obredih slednjega. Zato je bilo sobotno jutro res na veliko soboto pa tudi ni bila kaj šte-
vilna. Ne vemo, ali zato, ker se ljudje niso še privadili, ali zato, ker obredov ne čutijo. Vsekakor pa smo Goričani živo občutili pomanjkanje vstajenja. Samo pri Sv. Roku so ohranili to navado, zato pa je bila tam vstajenjska procesija nadvse slovesna ob zelo veliki udeležbi vernikov in tudi »muzike«, ki za tako priliko pri Sv. Roku nikoli ne manjka. Drugod smo tem bolestneje občutili to pomanjkanje, ker je že ob zori budilo slovesno pritrka-vanje z onstran meje, kjer so v Šempetru in drugod praznovali vstajenje po stari navadi na Veliko noč zjutraj. Mislimo, da se bomo Goričani težko privadili, če ne bo vstajenja. Zato bi si želeli, da bi bilo vsaj v eni izmed goriških mestnih cerkva slovesno vstajenje na Veliko noč zjutraj. Upamo, da nam bo g. nadškof za prihodnje leto to dovolil.
VELIKA NOC V OKOLICI
Po slovenskih vaseh v goriški okolici so pa povsod praznovali Veliko noč po starem slovenskem običaju z vstajenjem na Veliko noč zjutraj ali na veliko soboto zvečer. Lepo slovesnost je povečalo lepo vreme, ki traja že več kot dva meseca. To je privabilo na oba praznika neštevilno gostov v okolico goriškega mesta in zlasti v Brda. Prava procesija avtomobilov in raznih motornih vozil se je vila oba dneva proti Števerjanu in sploh po vseh cestah, ki vodijo iz mesta. Nič čudnega, saj je goriška okolica lepa kot nikoli med letom. Številna češnjeva drevesa so v polnem razcvetu. Zato se ti z bližnjih gričev zdi, da je Gorica vsa v cvetje odeta, kakor nevesta na poročni dan. Če k temu prištejemo še dobro vinsko kapljico in domači »pršut«, se ne bo nihče čudil, če ljudje niso vzdržali v mestu, temveč so rajši romali »v Emavs«, kamor je kdo mogel. Tudi tržaških gostov smo imeli izredno veliko.
SUŠA
Lepi so bili torej velikonočni prazniki, toda pustili so veliko skrb. Dež, ki se je že obetal, je zopet odšel in pustil naše njive in vinograde v velikanski suši, kot jo redko poznamo še celo poleti. Razen cvetočih dreves je vse še kot pozimi. Trava ne more poganjati in tudi semena ne, ker ni vode. Zato prosimo Gospoda, naj nam pošlje ljubega dežja, ker bo sicer stiska velika posebno za hrano živini.
Pater Leopold
Tako goreče je molil pater Leopold za versko edinost vzhodnih ločenih narodov in za vse, ki so se mu priporočali v molitev. Gotovo, da sedaj še bolj goreče prosi Boga za vse, ki se mu priporočajo in k njemu zatekajo.
Vsem, ki so že naročili in še bodo naročili življenjepis patra Leopolda, sporočamo, da bodo koncem aprila že lahko dobili zaželen življenjepis. Takoj ko bo delo v tiskarni končano in bo knjiga na razpolago, bo objavljeno v »Kat. glasu«. Vse do takrat še lahko naročite knjigo in jo dobite za 250 lir, s poštnino 350 lir, pozneje bo cena knjigi višja.
Vsaka slovenska družina naj gleda, da ne bo ostala brez tega življenjepisa našega rojaka in božjega služabnika patra Leopolda.
Premestitev učiteljev in začasna namestitev profesorjev
Prosvetno ministrstvo je izdalo odredbo, ki se tiče premestitve osnovnošolskih učiteljev za šolsko leto 1953-54. Prav tako je izšel odlok o imenovanju in začasni namestitvi profesorjev na srednjih šolah za prihodnje šolsko leto. Omenjena odloka sta na vpogled pri šolskem skrbništvu.
Železniški popust za upokojence
Državni upokojenci, vštevši učitelje in profesorje v pokoju, imajo po novem odloku pravico do 8 znižanih voznih listkov na leto. Zainteresirani učitelji v pokoju dvignejo lahko na šolskem skrbništvu še dva kupona za leto 1953. Železniške knjižice izdaja prometno ministrstvo.
Cerkvena imenovanja
Goriški nadškof je imenoval posebno komis ijo za cerkveno umetnost. Predsednik komisije je nadškof sam, med člani je za slovenski del dr. Rudi Klinec.
Msgr. Gregorec in Ivan Kretič sta bila imenovana za člana nadškofijskega katehetskega urada.
Dr. Kazimirju Humarju je bilo poverjeno vodstvo dekliške Marijine družbe v Gorici.
Bogomil Brecelj je postal začasni upravitelj v Sovodnjah, kjer je bil do sedaj za kaplana.
V	jugoslovanskem delu nadškofije so pa v zadnjih časih nastale naslednje spremembe :
Branko Rudež je iz Štomaža odšel v Sv. Križ na Vipavskem.
Iz Sv. Križa pa je Andrej Simčič prišel v Solkan za župnega upravitelja.
Dosedanji solkanski kaplan Zadnik Ro-bert je po novoletni amnestiji prišel iz zaporov in šel v Štomaž.
Dornberški župni upravitelj Jožko Štan-ta je bil premeščen v Velike Žablje, od koder je Lestan Aleksander odšel v Prva-čino na mesto Stanka Vrtovca, ki je prišel v Dornberg za župnika in dekana.
Sovodnje
Pri nas v Sovodnjah smo velikonočne praznike prav lepo preživeli. Ob cerkvenih slovesnostih smo podoživljali vso prazničnost in slovesnost dneva Gospodovega vstajenja. Tudi cerkveno petje je bilo kar čedno. Vsi skupaj smo tako prav lepo počastili vstalega Zveličarja.
Na velikonočni ponedeljek pa je naš dekliški krožek poromal v Emavs, in sicer v Števerjan. V sončnem pomladnem popoldnevu so se dekleta prav lepo imela in veselja ter živahnega razpoloženja ni manjkalo.
Zahvala
Podpisani Albert Gabrovec iz Števerjana se najlepše zahvaljujem Kmetsko-delavski zvezi, pevskemu zboru in večinskim svetovalcem za prijazni poslovilni večer, ki so mi ga priredili ob priliki mojega odhoda v Avstralijo, ter jim zagotavljam, da naših lepih Brd in prekrasne Slovenije ne bom nikoli pozabil.
Albert Gabrovec
Nove šmarnice
V	kratkem boda izšle nove šmarnice »Mati Stvarnikova«, ki jih je spisal e.g. dr. Tul. Lepe šmarnice vsem toplo priporočamo.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
S TRŽAŠKEGA
madežne. Pred to sliko je krepki fant padel na kolena in molil kakor otrok.
Pozdravljena Kraljica, mati usmiljenja!
V	njegovi duši je bila ponižnost, ki sc je sklanjala pred Materjo. In v taki molitvi je našel mir in pogum.
Kajti v ponižnosti se skriva najvišja moč.
II.	DEL
MISIJONAR OB VZNOŽJU VULKANOV
ČAKAJ, TVOJA URA PRIDE . . .
Hlapec Peter Winkelmohlen je kidal gnoj iz svinjaka. Iz ust mu je visela pipa. Bila pa je prazna in ni gorela. Dvigali so se hlapi iz svinjskega gnoja.
Peter je dregal z vilami v mokro slamo. Zraven se je zabaval z rejeno svinjo, ki ji je na novo nastiljal. Tega je bil vajen. Se moraš pač znati z živaljo pogovarjati, da postane domača. In je rekel Peter:
»Pujsa! Si že slišala? Danes pride študent iz Graven-Brakela. Kaj misliš, če še zna flamsko? Je pisal, da bi najraje še nekaj tednov ostal tam. Si že kaj takega slišala, pujsa?«
»Krrrrhlih!« je rekla pujsa in začela spet hrustati peso.
»Viš, kaj takega še nisi doživela!« Nevoljno je sunil hlapec z vilami v slamo.. »Prišel bo semle in rekel: ,Pierre,’ bo Tekel, ’Pierre, vi tako neprijetno dišite.’ Povem ti pa, pujsa, če mi poreče Pierre, mu vile zabodem v trebuh.«
»Krrrrhhh!« je zakrulila svinja.
»Ali še veš, kako je zadnjič Roza iz krčme Pri srebrni gosi’ prišla tod mimo, ko sem ravno nakidaval gnoj. Nedavno se je vrnila iz nekega francoskega zavoda. No, in ko me je videla, si je zatisnila nog in rekla fi done! In tedaj sem jaz rekel: 'Docela prav, gospodična!’ sem rekel, to je gnoj. Če mi Jožef poreče fi done, mu jo pa prisoliin. In če me nazove Pierre, mu zabodem vile v trebuh.«
V	tistem trenutku je močna pest udarila hlapca po rami in neki glas je zaklical: »Pierre, daj, zabodi me v trebuh!«' »Jožef!« je vzkliknil Peter. »Kako si me prestrašil!«
Jožef je pa čvrsto zagrabil za obe umazani roki, jih krepko stresel in se smejal: »Peter, prismojeni, ljubi, dobri Peter! Si menil, da postanem kakšna francoska za-vodarčka ? Kaj naj bi si pujsa mislila o meni ?«
»Oh!« je rekel Peter, »to je pač samo svinja. Pa ti me res še ogovarjaš Peter in fi done tudi ne rečeš. Ti mar nisem rekel, pujsa? Še je, kakor je bil.« In zvestemu hlapcu so od veselja stopile solse v oči.
»Kako pa je potlej s tistim pismom?« je nato nezaupno vprašal in se s pipinim ustnikom popraskal po glavi.
»Ja, Peter, to je pa nekaj drugega. Če začneš nekje orati, potem moraš vztrajati in če bi še tako rad stekel k materinemu krilu.«
»A, tako je to! Zdaj razumem,« je rekel hlapec in zadnji kamen se mu je odvalil od srca.
»Kako je pa kaj doma?« je vprašal Jožef.
»Oh, še kar precej dobro. Govedo in prašiči so zdravi. Pujso bomo kmalu zaklali. To gnjat bodo dobile častite sestre v Udenu na Holandskem, h katerim je vstopila naša Pavlina. To je tako rekoč častila gnjat. In drugo — no, obrni se, pujsa — drugo gnjat bodo dobili prečastiti očetje v Loe-venu, kjer je naš Avgust v samostanu. To je torej prečastita gnjat.«
»Ne bi rekel,« se je zasmejal Jožef.
Sv. Barbara
Za velikonočno nedeljo je bilo v naši cerkvici lepo in svečano kakor že dolgo ne. Nabito polna cerkev je za Sv. Barbaro gotovo redkost. To nedeljo pa je bila cerkev premajhna. Posebno razveseljivo je bilo videti mnoge može in fante.
Dekleta so pripravila novo latinsko mašo in so s svojimi ubranimi glasovi vernike pripravila do občutka, da prisostvujejo slovesni maši v kaki veliki župni cerkvi.
Tujca bi zelo iznenadilo vzorno obnašanje otrok. Tako lepo je bilo opazovati nekatere, ki so skoro nepremično ostali resno sklenjenih rok skozi vso mašo.
Zdi se, da so korenine krščanstva tudi pri Sv. Barbari še žive in da bodo okopane in od božjega sonca ogrete pognale novo zelenje.
Mačkovlje
Za letošnjo Veliko noč je bilo pri nas posebno lepo. Češnje, hruške in slive so tiste dni najlepse zacvetele in vsa vas je bila v belem cvetju: najlepši naravni okras poleg prvega zelenja za velikonočno procesijo.
Procesije se je udeležila razen redkih izjem vsa vas. Fantje so nosili nad mon-štranco s sv. Rešnjim Telesom novo nebo
—	baldahin, ki ga doslej naša podružna cerkev ni imela. Letos je prvič nastopila pri procesiji domača godba. Mešani zbor je pel velikonočne pesmi. Visoko iz zvonika pa je donela pritrkavajoča pesem treh zvonov, katero so zaman pričakovali za zmagoslavni praznik vstajenja že toliko let.
Tistim, ki stalno zahajajo v našo majhno cerkev, je za te praznike prinesel posebno veliko veselje nov tabernakelj iz lepega marmorja. Dosedanji je bil lesen in res neprimeren za cerkev, kjer se stalno hrani sv. Resnje Telo. Tako ima Kralj naše vasi dostojen prestol med nami.
. Mnogi vaščani, tudi fantje in možje, so Kristusu pripravili prestol tudi v svojem
Iz Beneške Slovenije
Nova odkritja v Landrski jami
Marsikdo se je že povzpel po strmih stopnicah do vhoda v Landrsko jamo v Slov. Benečiji. Vendar do sedaj ni bil nihče še tako pogumen kot trije goriški fantje, člani raziskovalnega krožka. Dne 2. aprila so se dobro pripravljeni napotili po ozkih in nevarnih hodnikih v notranjost se neraziskane jame. Hodili so celih stirinajst ur in odkrili med potjo čudovite reči. Našli so 13 jezer, med njimi nekatera že suha. Štirinajsto jezero je bilo še posebno veliko in voda kristalno čista, lakoj so pripravili gumijast čoln, 9 katerim so preplavili jezero. Tu so doživeli edino nesrečo drznega potovanja. Enemu izmed fantov se je obleka oprijela kapnika s tako močjo, da je padel v mrzle vode jezera in potegnil s seboj električno bakljo in še druge neobhodno potrebne stvari. Fant se je spretno rešil, a se znova potopil, da je potegnil iz jezera še gorečo bakljo in ostali material. Ostala dva sta nadaljevala pot, a ko sta prišla do petnajstega jezera sta se morala vrniti, kajti bilo je tako veliko, da se nista več upala naprej. Brez dvoma bo tem trem pogumnim fantom sledil se marsikdo in lako odkril še nadaljnje skrivnosti Landrske jame.
srcu s prejemom velikonočnih zakramentov. Druge pa ta dolžnost še čaka. Velika not namreč ne sme ostati v zunanjosti, temveč mora seči v najglobljo globino duš. Šele tedaj prinaša resnično veselje in zmagoslavje-
V7 nedeljo 12. aprila bodo zopet gostovali v farni dvorani v Bazovici igralci »Slovenskega odra« iz Trsta. Nastopili bodo / prelepo T i mme rin a risovo igro
»ŽUPNIK IZ CVETOČEGA VINOGRADA«
To igro bomo ob tej priliki prvič videli na Tržaškem. Delo je eno najlepših v svetovnem slovstvu. Igro režira prof. Jože Peterlin. Začetek predstave bo ob 16.30-Bazovci in okoličani, pridite!
Radio Trst II.
Nedelja, 12. aprila: 8.45 Kmetijska oddaja.
—	9.30 Vera in naš čas. — 11.30 Oddaji za najmlajše. — 12.15 Od melodije d« melodije. — 13.00 Glasba po željah. -
15.00 Naša mladina pred mikrofonom. — li.25 Koncert angleške vojaške godbe. —<
18.00 Novice iz delavskega sveta. — 19.00 Iz filmskega sveta. — 21.30 Izbrana lii* ka. — 21.40 Musorgski: BORIS GODUNOV, 1. in 2. dejanje.
Ponedeljek, 13. 4.: 13.30 Kulturni obzornik. —	19.00 Mamica pripoveduje. —■
21.00 Književnost in umetnost. *- 22.00 Musorgski: Boris Godunov, 3. in 4. dej'
Torek, 14. 4.: 13.00 Glasba po željah. -
19.00 Tehnika in gospodarstvo. — 20.3® Aktualnosti. — 21.00 Čitamo za vas. —-22.42 Koncert pianista dr. Danila Švare*
Sreda, 15. 4. .* 13.30 Kulturni obzornik. —-
19.00 Zdravniški vedež. — 20.30 Šola io vzgoja. — 21.00 Koncert violinista Karla Rupla. — 21.30 Vokalni kvartet. — 22.00 Schubert: Simfonija št. 8.
Četrtek, 16. 4.: 13.00 Pevski duet in harmonika. — 19.00 Slovenščina za Slovence. —- 20.00 Koncert moškega zbora Jadran.— 21.00 Radijski oder - John vao Druten: Spominjam se mame.
Petek, 17. 4.: 13.00 Glasba po željah. —
19.00 Kraji in ljudje.'— 20.30 Tržaški kulturni razgledi. -— 22.00 Iz koncertnih dvoran Velike Britanije. — 22.45 Liszto-ve skladbe.
Sobota, 18. 4.: 13.00 Šramel kvintet in pevski duet. — 13.30 Kulturni obzornik. —
19.00 Pogovor z ženo. — 21.00 Malo za salo - malo zares. — 22.00 Liszt: Koncert
za klavir st. 2.
Poslušajte versko uro na radiu Trst II. vsako nedeljo ob 9,301
DAROVI
Za SLOVENSKO SIROTIŠČE
N. N. 500; G. Štekar iz Števerjana 70 kg krompirja; N. N. 1 posteljo in veČ perila in obleke za sirote; N. N. - Gorica, Don Boscova ulica 1000; N. Ž. - Gorica 1000; gospa Kati iz Pevme 500; g. Simčič, zidarski podjetnik 2.500.— lir.
Naj vstali Zveličar vsem plemenitim do* brotnikom obilno poplača!
Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠCE
Ga. Urh - Paludetto 1000; N. N. iz Q0. rice za pirhe 10.000.— lir.
Bog povrni obilo!
»Kajpada! Vidiš, kako gre marsikaj vsaksebi, kar je bilo nekoč vkup in je docela proti svetemu pismu. Kajti, kar je Bog združil, naj človek ne loči.«
Jožef se je moral iz srca smejati. Da, to je bil Peter. Spet je bil doma.
»A ušesa in rilec dobi župnik,« je nadaljeval hlapec, »ker jih gospodje tako radi jedo. In krvavica, ta bo pa romala v šolo v Werchtern, kajti učitelj ni najbolj imeniten...«
»I, Peter! Kaj pa dobim jaz?« je zaklical Jožef očitajoče.
»Ti, da, ti,« je rekel Peter in si podre-gal s pipinim ročajem resasto brado. »1' dobiš, no, na to pa res nismo mislili. Bomo pa morali pujso na novo deliti.«
»Za to zdaj res nimam več časa, I eter,« se je smejal študent. »Rajši mi povej, kje so vsi naši. Domačija je kakor izumrla.«
»Da, vsi so na polju. Danes žanjemo. Haas je rekel, če prideš ti, je rekel, in če ne boš preveč truden, je rekel, in ko se odpočiješ, jc rekel...«
»In če mi brž ne daš moje. kose, te ubijem!« je divje zaklical Jožef in že planil na skedenj ter snel koso s klina. Res, tu so še vedno visele njegove hlače in modri
jopič. Tako! Dol z modno navlako! Smuk v delovno obleko! še cokle na noge!
»Spet sem kmet!« je zakričal fant in tekel na polje-.
»Marija je tudi tam,« je zaklical za njim hlapec in Jožef se je smejal veS srečen.
Nato si je pa Peter z rokavom nekaj obrisal z obraza in rekel v svinjaku: »Še je, kakor je bil, pujsa!«
Jožef si je z ostro koso zarezal svojo red v žito in Marija Deselaers jc poleg njega pobirala klasje in ga vezala v snope. Pot je fantu v curkih lil po telesu, toda smejal se je v neugnanem veselju.
Prišla je požinjka. Poslednji voz so pod bleščečim nebom peljali na skedenj. Na vrhu voza je sedel Jožef de Veuster. Po-nosneje ne sedi noben kralj na svojem prestolu, srečnejši ni noben skopuh na svoji vreči denarja kot kmet na vozu, k> pelje na njem svoje zadnje snope. Jožef je od same sreče vriskal in pel:
»Da mi je flamsko mati pela otroku v zibelki — tt> vem, ker duša je vesela, čim več doživljam dni.«
(Nadaljevanje)