Slovenski
Štev. 5.	V Celovcu 15. maja 1867. XVI. teöaj.
Pridiga za praznik vnebohoda.
(Zakaj da je Kristus šel v nebesa ; M. T.)
„Gospod Jezus, ko jim jc bil izgovoril je bil v nebo vzet." (Mark, 16. 19.)
Y v o d.
Studi mudimo se pri tistih, ktere ljubimo. Oče je rad pri svojih otrocih, pastir rad pri svojih ovcah, učenik pri svojih učencih, vojvoda pri svojih vojnikih. Kako pa je to, da nas je Jezus, ki je vse svoje ljubil do konca, na enkrat zapustil in se v oblacih vzdignil v nebo ? Saj je naš Oče, ki nas je s svojimi bolečinami in svojo smrtjo na križu rodil. On je dobri pastir, ki je za nas, njegove ovce, svoje življenje postavil, naj bi nas peklensko žrelo ne pogoltnilo. On je naš učenik, kteri edini ima besede večnega življenja ; je naš vojvoda, kteri edini naš pelja k zmagi in kroni. Kdo bo toraj za nas sirote brez očeta skerbel? Kdo nas revne in nevedne ovce na dobre pašnike vodil in zgrabljivih volkov varoval? Kdo nas nevedne učence podučeval ? Kdo nas brez vojvoda novince za vojsko uril? Kaj ga je vendar nagnilo, da nas je zapustil, saj je vendar sam rekel, da nas ne bo sirot za sebo pustil, temuč je z nami vse dni do konca sveta?
Glejte, Kristus je po dokončanem delu našega odrešenja in po vstanovitvi svoje cerkve na zemlji nazaj podal se v svoje in svojega Očeta veličastvo,
1) da je tudi nam pravi pot proti nebesom poka» zal, in
Slov. Pryatel,	13
2) n a j n a s j e p o d u č i I, d a š e mi s s v o j i m s e r c e m pri njem v nebesih prebivaj m o.
Od tega dvojnega me danes poslušajte, in prevideli hote, da se smemo tudi mi njegovega vnebohoda bolj veseliti, kakor nad svojo zapuščenostjo žalovati.
Blagoslovi Bog naše premišljevanje !
Razlaga.
Kristus je šel v nebesa, 1) daje še nam pravi pot gori pokazal. — Ko se je kralj Aleksander Veliki s Perzijani vojskoval in je hotel s svojo armado v sredo njih dežele priti, so za voljo velikega snega in žametov njegovi vojščaki nad tem obupali. Pa kaj stori Aleksander? S konja stopivši vzame sulico v roke in peš pred njimi naprej koraka, da jim pot kaže in srčnost daje, naj gredo še oni za njim. Tako gredo osramoteni za stopinjami svojega kralja. Enako je Kristus pred nami šel v nebesa, nam s svojim zgledom pot tje gori pokazat in nas podučit, da ni ravno lehko, vendar pa ne nemogoče za njim v nebesa dospeti.
Tudi mi bi bili lehko, kakor Aleksandrova armada, za voljo svojih slabost obupali in si mislili, da je pot v nebesa za nas pre-težaven, ker še nihče pred nami ni tje gori šel, nihče nam vanje pota pokazal. Danes pa je naš vojvoda, Jezus Kristus, vse to storil, in nam zraven pokazal, kam bomo na dan vstajenja tudi mi z dušo in s telesom za njim šli. Zakaj Kristusu, kot dobremu pastirju, ki je svoje življenje dal za svoje ovce, to še ni bilo dosti, ampak gre danes naprej pred njimi in jim kaže pot, po kterem se na večno zelene pašnike nebeškega kraljestva in k nikdar usi-hajočim studenčinam večnega življenja zamore priti.
Mi, kristjani ! ako hočemo po pravici obstati, moramo s prerokom spoznati, da smo od tega pravega pota vsi zašli, kakor ovce. Zato je našega dobrega pastirja, Jezusa Kristusa, njegova ljubezen gnala, da se nas je usmilil. Popustil je 99 ovec, to je: svoje angele , ki so se po večno zelenih gajih nebeškega raja božjega vžitka že veselili, in prišel je iskat stotero, to je : človeka, ki je po puščavi revne zemlje semtertje klamal, pa ne vedel pota ne steze, ki bi ga peljala na očetov dom. Da mu je ta pot v nebeško domovino pokazal, je toraj Kristus danes pred njim naprej šel. Sv. Avguštin pravi, da gredo ovce rade za svojim pastirjem, če gre pastir z zeleno vejico v roci pred njimi. S tako zeleno vejico iz nebeškega raja gre Kristus danes naprej pred nami. Kaže nam častitljivost svojega spremenjenega telesa in nam veselo upanje
daje, da bomo tudi mi prišli k vžitku večnega veselja, če le hočemo zvesto za njim hoditi.
Pa po kterem potu je šel Kristus v nebesa? Po nobenem drugem, kakor po robastem in težavnem potu križa. Vse njegovo življenje se mi zdi, kakor dolga lestvica, ki ima 33 krvavih klinov, in nas svoje učence kliče, da naj gremo za njim. S tem mislim 33 let njegovega življenja, ki jih je v uboštvu, v trudu in trpljenji, v potu in v bolečinah prebil in jih s sramotno smertjo na križu dokončal. Ako se hočete prepričati, kako kervava da je ta lestvica, spomnite se, da je komaj 8 dni star pri obrezovanji že kri prelival; potem pa v vednih revah in v pomanjkanji, v žeji in lakoti, v mrazu in vročini, v strahu in trepetu, v sovraštvu in preganjanji, v obrekovanji in v tisuč družili nadlogah živel. Spomnite se, da je na Getsemanskem vrtu pred velikostjo grenkega keliha krvavi pot potil ; da je bil kakor cesten ropar in tolovaj z zvezanimi rokami, od sodnika do sodnika vlačen, da so ga neusmiljeno suvali, pretepali in ga s trnjem kronali; da je moral potem težki križ sam na svojih ramah vrh Kalvarije nesti, kjer je bil nanj pribit, dokler je v največem zasmehovanji in zasramovanji od vsega ljudstva izdihnil svojo dušo Vidite, to je tek Kristusovega življenja, to pot, po kterem je On hodil, to je tista lestvica s 33 kervavimi klini, po kteri je Kristus v nebesa šel. Vrh nje stoje pisane besede: „Tako se pride .v nebesa!" Pod njo pa so besede sv.Petra, ki nam pravi: „Kristus je za nas terpel in vam zgled zapustil, da hodimo po njegovih stopinjah. "
Ker nam je pa Kristus ne le pot v nebesa pokazal, ampak je po njem sam pred nami naprej šel, naj si zato nihče ne do-mišljuje, da bo po bolj gladkem in zložnem potu tje prišel, kjer nas on na desnici Očetovi čaka. Nikakor drugače, ljubi moji ! kakor le po potu križa se pride k Jezusu ; zakaj učenec ne more biti več, kakor njegov učeuik in hlapec ne več, kakor njegov gospod. Po teli krvavih lestvah šla je za njim njegova mati; po njih njegov ljubi učenec sv. Janez, ki je pri zadnji večerji na njegovih prsih slonel ; po njih sv. Tomaž, ki ga je ta čast zadela, da je smel položiti svoj perst v njegove rane ; po njih sv. Peter in Pavelj, najviša izmed aposteljnov in stebra sv. kat. cerkve; po njih sv. Štefan, mož poln sv. Duha, in z malo besedami, vsi_ izvoljeni otroci Božji so po Kristusovih kervavih stopinjah križa in zatajevanja k njemu v nebesa dospeli.
Zato, kristjan ! veseli se, da je Kristus današnji dan v nebesai šel, kamor je tudi tebi pot pripravil in ti pokazal, kako zamoreš v svojo čast priti. Tudi ne žaluj, če so pota tvojega življenja polne križev in terpljenja; marveč se s tem oveseluj, da so ti križi in
terpljenja gotove znamenja, da na nebeških lestvah stojiš in boš srečno svoj cilj in konec dosegel, ako v poterpežljivosti in vdanosti stanoviten ostaneš. „Zakaj ako bomo ž njim terpeli, pravi apostelj, bomo ž njim vred poveličani,"
2) Kristus je današnji dan zemljo zapustil, naj nas je podučil, da še mi svoje serce od zemlje proti nebesom povzdigujemo, z vsemi svojimi mislimi in željami pri njem v nebesih prebivamo. Ravno to nam veleva sv. Pavelj, koKološanom piše : „Bratje, ako ste vstali s Kristusom, iščite, kar je gori, kjer je Kristus sedeč na desnici Božji; hrepenite po tistem, kar je zgorej, ne pa, kar je na zemlji." (3, 1.)
Otrokova ljubezen do očeta ali do matere ima toliko moč, da, akoravno so morebiti po telesu deleč narazen, so vendar po duhu, v svojih mislih in željah pogostoma združeni na enem kraji. Postavim, ako so oče v Rimir, so tudi otrokove misli ondi pri njih; zakaj naša duša je bolj tam, kjer ljubi, kakor tam, kjer živi. Ako se toraj oče z Rima na Dunaj preseli, tudi otrokove misli ne ostanejo v Rimu, temuč gredo za očetom na Dunaj, in ga tako rekoč spremljajo po vseh njegovih potih. — Tako je tudi Kristus zemljo zapustil in šel v nebesa, da bi še mi, njegovi otroci svoje serce od zemlje odtergali in vse svoje misli in želje proti nebesom ober-nili, v nebeškem Jeruzalemu prebivali, kjer je Kristus na desnici Očetovi.
Sv. Bazilij pravi, da so kače s pervega po koncu zravnane hodile, in še le potem začele se po trebuhu plaziti in prah zemlje jesti, ko so bile krive padca naših pervih starišev. To prekletstvo Božje toraj ni ljudi, ampak kače zadelo. Vendar pa je veliko kristjanov, ki s svojimi deli kažejo , da se po zemlji plazijo in prah jedo. Vprašaj zgrabljivca lakomnika, kje ima od jutra do večera svoje misli, skerbi in dela? Ali morebiti v nebesih? O kaj še! Obrnjene so na zemljo, na časne dobrote, na dobiček, na denar ; pečajo se z njivami, s travniki, z hišami in druzimi burkljarijami. Ali se ne pravi to, po zemlji se plaziti ili prah jesti? Vprašaj požrešnika, kje je s svojimi mislimi in željami ? Je pri Kristusu v nebesih ? O kaj še, njegov bog je trebuh, v čislih ste mu le jed in pijača. Vprašaj nečistnika, kje ima svoje serce, in zvedel boš, da ondi, kjer ima svoj zaklad. Po zemlji, ja po blatu se plazi, ter nagnusnosti vživa in smradljive mlakužine pije ; poniža se celo pod neumno živino. Zato, kristjan ! povzdigni vsaj danes svoje serce k nebesom, kjer je Kristus, tvoj Gospod in kralj, ter prosi ga, da njegove časti in njegovih nebeških dobrot deležen postaneš.
Sv. Arzeni zapustivši na svoje stare leta cesarski dvor in vse posvetne nečimurnosti živel je več let v samoti kakor bi več
svetov ne bil. Ko za smert nevarno zboli, stopijo njegovi «Senci k njemu in ga prosijo, naj jih še kaj poduči. Sv. Arzeni vzdigne svoje roke in oči proti nebesom in samo te dve besedi izpregovori: „Imejte svoje misli in želje tam, kjer je Kristus in večno veselje." Vsled tega beremo v življenji svetnikov, da se je njim veliko zemlja tako studila, da je niso mogli pogledati, pogleda v nebesa pa se nikoli ne nasititi. Tak bil je sv. Martin škof, kteremu so za tega del, ker je vedno proti nebesom gledal, „ogledovavec nebes" rekli. Ko je v neki dolgi bolezni vedno le na hrbtu ležal, hotel mu je eden njegovih prijatlov postreči, da bi se bil na stran zabernil. Pa reče mu : „Pustite mi vendar oči in serce proti nebesom ober-njene, da bo moja duša lehko naravnost k Bogu zletela!" Tak bil je sv. Ignaci Lojolanski. Pripoveduje se od njega, da je v jasnih nočeh rad v zgornji del hiše zahajal, kjer je imel odpert pogled proti zvezdnatemu nebu ; in premišljevaje zalo z zvezdami obsejano nebo je pogostoma klical : „O kako se mi zemlja studi, kedar nebesa ogledujem !J
Vidite, ti sveti možje so sicer s svojimi nogami po zemlji hodiii, ali njih serce, njih misli in želje bila so pri Bogu v nebesih. S telesom prebivali so med ljudmi, z dušo pa med izvoljenimi angeli in svetniki Božjimi. S sv. Pavlom so lehko rekli: „Naše prebivališče je v nebesih, od koder zveličarja čakamo, gospoda našega Jezusa Kristusa.
Sklep.
Kristjani ! te svete može z vso gorečnostjo posnemajmo, in nikar se več kakor otroci tega sveta, s svojimi mislimi in željami pri posvetnih nečimurnostih ne mudimo. Glejte Kristus nam je danes s svojim vnebohodom pokazal, kje je cilj in konec vsega našega hrepenenja in zaželenja. Hodimo po njegovih stopinjah, saj otrokom nikjer ni bolje, kakor doma pri očetu; ovcam nikjer ne bolje, kakor pri dobrem pastirju. Tje priti in večnih neminljivih dobrot se vdeležiti, to bodi zanaprej vse naše mišljenje, naše delovanje in bojevanje. Ti pa, o preljubi Zveličar ! podaj nam svoje roke, in vleči nas k sebi, da bomo deležni tvojih obljub. Amen.
Sesto povelikonocno nedeljo.
(Veselje krivičnih — žalost pravičnih; gov. J. Sk.)
„Iz shodnic vas bodo devali; pride celo ura, da bo vsak, kteri vas vmori, menil, da Bogu službo stori, Jan. 16, 2.
V vod.
Že veliko krivice se je na svetu godilo, črez ktero so žalovale nebesa. Večkrat že je stiskal bogat vbogega, močni slabega; večkrat že je greh visoko glavo nosil, čednost pa je na tihem žalovala. To najdemo danes nad Jezusovimi učenci; kar koli jim je Jezus prerokoval, vse se je na tanjko spolnilo. „Jz shodnic vas bodo devali," klical je Jezus svojim učencem, preden se je v nebesa podal. Dobro so Jezusovi učenci zapopadli ker-šansko zapoved: „Ljubi bližnega, kakor samega sebe;" da. bi torej vse ljudi srečne storili, šli so potem, ko so sv. Duha prejeli, od mesta do mesta, od enega kraja do druzega, da bi se božje kraljestvo po vsej zemlji razširilo. Kako pa jim je svet ta njih veliki trud povračeval ? Oslepljeni, tako rekoč v grehih zakopani Judje so jih preganjali, mučili in nevsmiljeno morili. Še celò veselili so se in so mislili Bogu dopadljivo delo storiti, če te oznanovavce sv. evangelja pomorijo, in tako so se na tanjko Jezusove besede spolnile, ki jim je rekel: „Vi böte žalovali in jokali, svet pa se bo veselil." Jn to kristjani ! kar se je godilo z Jezusovimi učenci godilo se je s kristjani tudi pozneji in se godi še dandanašni. Kolikrat se pravični preganja, da britko solze toči; krivični pak se veseli in ničesar mu ne pomanjkuje. To žali in boli marsikte-rega pravičnega, ker se čednost toliko preganja, hudobija pa visoko povzdiguje; in lehko bi ti nevarna misel v serce zlezla, da Bog se ne zmeni večkrat za pravičnega. Vas te skušnjave, moji prijatli in prijatlice ! obvarovati ; namenil sem vam danes govoriti :
I.	od veselja krivičnih in
II.	od žalosti pravičnih.
Vi böte iz tega spoznali, da krivični je pri vsem svojem veselju in vsej svojej sreči vendarle nesrečen; pravični pa je lahko tudi pri vsej svoji žalosti srečen in vesel. Od tega v imenu Božjem.
I. d e 1.
Rekel sem, da hudobni imajo svoje veselje, imajo pa tudi svojo žalost, in veselje, kterega zdaj vživajo, na zadnje se v terpljenje spremeni
a)	Da Imajo tudi hudobni na tem svetu marsiktero veselje, tega ne bo nihče tajil. Pa svoje veselje iščejo le v posvetnih rečeh. Iščejo veselja, pa iščejo ga le po krivičnem potu, na Boga, na dušo in zveličanje pa pozabijo. Koliko se trudi krivični in misli, kako bi svojega brata ogoljtal ; in vesel je, če mu po sreči gré. Imajo bogastva čez zadosti in vsega, kar njih serce poželjuje. Ce jim je dolg čas, grejo na veselice, na raje, in najdejo še tavžent in tavžent drugih potov, da svoje pregrešne želje nasitijo. Herodež, ki je Jezusa zaničeval, imel je vsega zadosti, česar je njegovo grešno serce poželelo. Tako se je godila svoje dni; taka se godi še dandanašni; res, tudi krivični imajo veselje, pravega veselja jim pa vendar manjka, ker to veselje, kterega zdaj vživajo, hitro zgine, kar jih je danes veselilo, drugi dan že se jim studi.
b)	Pa krivični imajo tudi svoje terpljenje. Jes ne govorim tukaj od križev in težav, ktere mora vsak, krivični in pravični, prestati, ampak od terpljenja, kterega le krivični prestati mora. Ni boljšega blaga na svetu, kakor je mir vesti, in glejte ravno tega mira krivični nima, ker kakor silno težki kamen leži njegova hudobija na njegovem sercu. Naj se goljuf še toliko veseli, kedar svoje polne skrinje in žaklje pregleduje, pa nekaj ga na sercu žgč kakor ogenj, nekaj je, ki mu znotraj kliče, da se ves prestraši in to je glas vesti. Ona mu kliče noč in dan: „Ti si veliko po krivici skupaj spravil, na tvojem blagu visi marsiktera solza ubogih in zatiranih sirot, ktera za maščevanje v nebo vpije, tvoje bogastvo ti bo v večno pogubljenje." Ja ljubeznivi! to je strašen glas, in tega vedno poslušati, ito je grozovitno. Naj se tudi hudobni zapelji-vec veseli, da je to ali uno pošteno dekle ob čast in poštenje spravil; nekaj vendar je, da ga silno silno peče, in to je glas vesti, ki mu neprenehoma kliče: „Ti si vkradel nedolžni duši njen nar veči zaklad, ti si jo spravil v nesrečo in sramoto ; ti si hujši, kakor nar grozovitnejši tolovaj, oh! kako boš enkrat odgovarjal?" Ja ljubeznivi! to je strašen glas, to grize,_ to peče. Res je, da marsikteri terdovratni grešnik glas svoje vesti zadušiti hoče in svoje ušesa pred njim zatiska ; pa zastonj ; vest se ne da zadušiti
in dalej ko jo poslušati noče, strašnejše vpije. Že to terpljenje je veliko in strašno pa k temu pride še drugo terpljenje.
Krivični ve, da Bog je neskončno svet in greha terpeti ne more; on vé, da se je Bogu zameril, ker vest mu glasno vpije : „On, ki te je vstvaril, ki če le migne, in ni te več, on ne gleda več z dopadanjem na te." Pravični kristjan, pa kader ga terpljenje zadene, lahko z mirnim sercem na kviško pogleda k Tistemu, ki mu pomagati zamore; on z zaupanjem od Njega pomoči in rešenja pričakuje in se lehko tolaži rekoč: „Terpim po nedolžno, in moje terpljenje mi bo Bog povernil"; hudobni pa si mora misliti: „Zdaj se moram pokoriti za svoje grehe." On ima torej dvojni križ. Še več terpljenja bi vam lahko naštel, kterega krivični prenašati mora, pa naj bo zadosti; spoznali smo, da hudobni imajo svoje veselje, imajo pa tudi svojo žalost, in kar je nar hujše, njih veselje se na zadnje v žalost spremeni.
Kdor Boga zapusti, zastonj prave sreče pričakuje, na grešnem potu je ne bo nikdar našel. Greh veliko obljubi, pa malo derži ; naj se tudi krivični en časek veseli, vendar se njegovo veselje v terpljenje in žalost spremeni. Tako vidimo nad Judi. Nevsmiljeno so nekoliko časa oznanovavce sv. Jezusove vere preganjali, pa kader je mera polna, črez leti. Zadela jih je šiba božja; in pahnjeni so bili v nar yečo nesrečo. Njih lepo Jeruzalemsko mesto je bilo razdjano z imenitnim tempelnom vred, da kamen na kamnu ni ostal, raskropljeni so bili po celem svetu in hodijo še zdaj po svetu okoli, kakor zgubljene ovčice. Kdor torej pleve seje, ne bo nikdar pšenice žel; tako se je godila že nekdaj, tako se godi še zmiraj. Morebiti ste že sami take ljudi videli, ki so prišli po nepoštenem ravnanji in goljfiji ob vso svojo srečo, in zdaj revščino terpijo? Dolgo so se morebiti veselili, pa njih veselje je minulo in silna žalost je nastopila. Morebiti ste tudi take že poznali, ki so imeli nekdaj vsega zadosti, pa zapravili so božje darove in zdaj lačni okoli hodijo. Dokler jim je dobro šlo, bili so veseli; zdaj pa britko zdihujejo, ker njih veselje se je v žalost spremenilo. Tisti, ki so bili nekdaj zdravi in rudeči kakor kri, sedaj vsi bledi okoli tavajo, ker nalezli so si s razuzdanim življenjem hudo hudo bolezen, ktera zdaj na njih kosteh gloda in kmalo bo prinesel mizar ozko hišico za nje, v ktero jih bodo položili in venkej na britof zanesli; bili so nekdaj veseli, so popivali, rajali in kričali, zdaj pak zdihujejo, ker njih veselje se je v žalost spremenilo. Tako skusijo vsi, ki svetu in grehu služijo, da so le nezvestim gospodom služili, kar jih je nekdaj veselilo, jim zdaj silno žalost dela ; njih moč zgine in smert jim na vrata terka, grob se odpira pred njih očmi in jim žalostno kliče : Pridi k rajtengi, napravi se za dolgo pot v večnost! oh pa oni še niso
popravili soje storjene krivice, in že morajo stopiti pred pravičnega sodnika, ki bo vse po pravici in na tajnko odvagal. Ja kristjani ; tainkej v večnosti bo poravnano, kar tukaj ni bilo ravno. Naj se nam torej tudi zdi, da marsikteri krivičnik je tukaj srečen, ali neskončno pravični Bog živi, ki bo enkrat vse na tajnko odvagal. Če tukaj ne, gotovo se bo tamkej veselje krivičnega v morje žalosti spremenilo. Tako se torej z hudobnimi godi, imajo svoje veselje, imajo pa tudi svojo žalost, in veselje, kterega zdaj vživajo, se na zadnje v terpljenje spremeni,
II. d e 1.
Pravični pa imajo večkrat žalost, imajo pa tudi svoje veselje, in tudi njih žalost se na zadnje v veselje spremeni.
a)	Pravični imajo večkrat žalost. Le pomislite na Jezusove učence; koliko žalosti in terpljenja so oni morali prestati. Z žalostnim sercem so gledali terdovratne Jude, ki so se branili nauk sprejeti; in kaj so prejeli od hudobnega sveta za ves svoj trud? Preganjanje, sovražtvo, grozovitno smert. Kakor apostoli so žalostni tudi marsikteri pobožni in pravični kristjani. Oni vejo, da Kristus je rekel: „Bodite popolnoma, kakor je popolnoma vaš Oče v nebesih;" oni molijo in čujejo; pa vendar še marsiktero rano v svojem sercu najdejo; žalostni spoznajo, da njih volja je dobra, pa meso je slabo, da padejo iz človeške slabosti, in to je, kar jim žalost nareja
Žalostni so pravični, kedar vidijo, kako njih brat Boga žali, božje in cerkvene zapovedi zaničuje in v svoji slepoti če dalej bližej proti večnemu brezdnu leti. Žalostni so pravični, kader so od hudobnih zaničevani, zasramovani in preganjani. In tudi njih večkrat križi in nesreče zadenejo, tudi oni se jočejo na grobih svojih ljubih, padejo v nesrečo, revščino in bolezen. Vi vidite torej, da tudi pravični imajo svojo žalost, njih življenje je sterm pot z bodečim ternjem in ojstrimi kamni nastlan. Tako hoče neskončno modri Oče nebeški, da poskuša čednost pravičnih.
b)	Vendar imajo pa tudi pravični svoje veselje.
Veliko veselje dela pravičnim njih dobra in mirna vest, in kaj je bolšega, kakor mirna vest? vest je veselje, ktero tudi svetniki v nebesih vživajo in že v tem del svojega zveličanja najdejo; z veseljem se spominjajo svojih dobrih del na zemlji, kako so božjo voljo spolnovali, in ljubili tudi svojega bližnega.
Tako vesel se tudi pravični spomni svojih pretečenih dnevov in si misli: „Dneve mojega življenja sem Bogu daroval, po svoji moči sem spolnoval zapovedi božje" in tudi svojemu revnemu bratu
pomagal. Dobra vest spremlja pravičnega na njegovo delo in zvečer ga pelje k počitku in ga v sladko spanje zaziblje, spremlja ga kakor nar zvestejši prijatel na vseh potih in ga podpira v terpljenju in britkostih. Dober in pravičen kristjan z veselim obrazem lahko proti nebesom pogleduje in si misli: „Ti nar viši; si moj skerbni Oče, z dopadenjem gledaš na mene, scer poznaš_ tudi moje slabosti, veš pa tudi, da imam resnično voljo se poboljšati; ti vidiš moje seree, ktero je tebi čisto vdano ; ti me vodiš kakor skerbni Oči, za roko me pelješ in vse k moji večni sreči obračaš." Glejte, tako ima tudi pravični svoje veselje in to je nar boljše, nar stanovitnejše.
e) Verh tega se pa pravičnega žalost, na zadnje v veselje spremeni. Lepo se je tudi to pri apostolih spolnilo. _ Silno veliko terpljenja so na svetu imeli, preganjani so bili in grozovitno vmorjeni; pa njih žalost se je v veselje spremenila in nad njimi so se spolnile Jezusove besede, ki pravi: „Zveličani so, ki zavoljo pravice preganjanje terpijo, ker njih je nebeško kraljestvo." Ja, zdaj se veselijo v nebesih, ki so bili na svetu zaničevani in nedolžno preganjani, zdaj obdajajo tron Narsvetejšega, okinčani z neizvenljivo krono. To je konec vseh dobrih, vseh zvestih služabnikov božjih, njih žalost se v veselje spremeni. Pobožni kristjan! si morebiti večkrat žalosten, ker si še tako slab v dobrem pa vendar želiš pobožen biti, o le serčno naprej stopaj, tvoja žalost se bo_ v veselje spremenila, ker „zveličani so, pravi Kristus, ki so lačni in žejni pravice, oni bodo nasiteni." Si morebiti žalosten, ker se drugi iz tvoje pobožnosti norca delajo in se ti zaničljivo posmehujejo, ostani stanoviten ; si morebiti žalosten, da si v svojih prejšnih letih Boga pozabil in v grehe zabredel, le priuesi vreden sad pokore; tvoja žalost se bo v veselje sproobernila, ker Kristus sam govori: „Zveličani so, ki so žalostni, oni bodo potolaženi." V kratkem: Pravični gredo nebesom nasproti, in tam se bodo posušile vse njih solze, njih zdihovanje bo prestalo in vživali bodo večno veselje,
S k ! e f).
Ljubeznivi! zdaj sodite sami, kdo je bolj srečen pravični ali krivični? Veselje krivičnega je kratko in se na zadnje v žalost spremeni ; veselje pravičnega je večno in se v nebesih še v neizrečeno veče veselje spremeni. Če je tudi hudobnež na tem svetu srečen, pobožni kristjan pa se nam zdi nesrečen; nikar se temu ne čudimo, ker naša zemlja ni dežela plačila in veselja, ampak dolina solz in terpljenja; še le utikraj groba se bo pokazalo, da pravični je srečen, krivični pa nesrečen; torej le zvesto Boga prosimo, da nas vodi po pottì pravice in čednosti, ker le ta pot pelje v večno veselje — v večno srečo. Amen.
Pridiga za binkostno nedeljo.
(Sv. Duh je obnovil in obnavlja obličje zemlje ; gov. M. T.)
„Poterdnik sv. Duh pa, kterega bo poslal Oče •• mojem imenu, on vas bo učil vsega, in vas bo opomnil vsega, kar koli sem vam rekel," (Jan. 14, 26.)
V v o d.
Sv. katoliška cerkev obhaja danes dvojin praznik : prihod sv. Duha in svoj rojstni dan. Praznuje pervič prihod sv. Duha, od kterega pravi kraljevi prerok : „Izposlal boš svojega duha, in bodo vstvarjene, in obnovil boš obličje zemlje." (ps. 103, 30.) Spolnile so se pa tudi besede Kristusove : „Jez bom Očeta prosil, in vam bo dal drugega tolažnika, da pri vas ostane vekomaj, duha resnice, kterega svet ne more prejeti." (Jan. 14, 16, 17.) Tako namreč beremo v apostolskem djanji (2, 1.): „Ko je bilo 50 dni dopolnjenih, so bili vsi skupaj na tistem mestu (to je : na sionskem hribu v tisti hiši, kjer je bilo sv. Rešnje Telo postavljeno in Matija apostelj izvoljen). In vstal je nanagloma z neba šum, kakor prihajočega silnega piša, in je napolnil vso hišo, kjer so sedeli. In so se jim prikazali razdeljeni jeziki kakor ognja, in je sedel na njih slehernega. In so bili napolnjeni vsi s sv. Duhom, in so začeli govoriti v mnogoterih jezicih, kakor jim je sv. Duh dajal izgovarjati."
Je pa tudi danes rojstni dan sv. katoliške cerkve ; zakaj sy. cerkev, ki jo je Kristus z resnico svojih naukov, z močjo svoje gnade in s svojimi čudeži vstanovil, jo s svojo predrago kervijo sveto in neomadežano kot novo kraljestvo Božje na zemlji postavil, bila je današnji dan po obilnosti gnad sv. Duha dokončana.
Zato sv. cerkev ta dvojni praznik ne le danes in jutri z veseljem in s hvaležnostjo obhaja, ampak celo osmino ponavlja nadušeno pesem : „ Aleluja, Duh Gospodov je napolnil zemljo krog ; pridite, molimo Aleluja !" In to , kakor böte slišali, se sme po pravici razlegati po zemlje vsem širokem krogu; zakaj sv. Duh je obnovil vse obličje zemlje, in ga še vedno obnavlja, ako mu mi v tem nič opover ne stavimo.
To resnico hočemo na dalje premišljati; sprejmite jo z vernim in poduka želnim srcem!
Razlaga.
Sv. vera nas uč-i, da je sv. Duh pravi Bog, kakor Oče in Sin ; ene natore in enega bistva, kakor Oče in Sin, in zato z Očetom in Sinom en in enak Bog; zakaj „ti trije so eno", uči sv. Janez (5, 7.).
Na dalje nas sv. vera uči, da je sv. Duh, akoravno po natori in po bistvu z Očetom in Sinom en Bog, vendar zase od Očeta in Sina različna oseba, da se po številu in po imenu od obeh razloči, kakor je pisano : „Trije so, ki spričevanje dajejo v nebesih : Oče, Beseda, in sv. Duh." (ibid.)
Ravno tako nas sv. vera uči, da Oče ni od nikogar ne narejen, ne ustvarjen, ne rojen, je toraj perva oseba v božestvu ; da je Sin od Očeta samega ne narejen, ne ustvarjen, ampak rojen, in je toraj druga oseba; in da se sv. Duh od Očeta in Sina ob enem izhaja, da ni ne narejen, ne ustvarjen, ne rojen. (Simb. athan.)
Poslednjič nas sv. vera uči, da sv. Duh, kakor Oče in Sin v stvarjenji in vladanji sveta, v odrešenji, posvečenji in v zveličanji človeštva dela. Zakaj od stvarjenja govori sv. pismo: „Duh Božji se je razprostiral nad vodami." (Gen. 1, 2.) Od ohranjenja pravi: „Po duhu njegovih ust je uterjena nebes lepota." (ps. 32, 6,) Od vladarstva velt: „Duh Gospodov je napolnil zemlje krog." (Mod.
1,	7.) Glede na odrešenje je rekel angel Mariji : „Sv. Duh bo v te prišel in Moč Najvišega te bo obsenčila." Od posvečenja našega govori: „Duh resnice vas bo učil vso resnico."—„Ljubezen Božja je razlita v naših sercih po sv. Duhu." (I. Kor. 6, 11.) In od našega zveličanja po sv. Duhu piše sv. Pavel Rimljanom (8, 15.): „Prejeli ste Duha posinovljenih otrok, v kterem kličemo: Aba (Oče !). Duh sam namreč našemu duhu pričevanje daje, da smo otroci Božji ; ako pa otroci, tudi deleži, deleži sicer Božji, sodeleži pa Kristusovi.
V tacih otrocih Božjih prebiva potem sv. Duh, in dela v njih novo, nadnatorno, nebeško življenje, življenje gnade Božje. Sv. Duh razsvetljuje z lučjo svoje gnade njih um v spoznanje dobrega in resnice, kakor je pisano (II. Kor. 3, 5.): „Ne kakor da bi premogli iz sebe kaj misliti, kakor iz sebe, ampak naša zmožnost je iz Boga " Sv. Duh krepča našo voljo, da spoznane resnice in spoznano dobro v djanji spolnujemo, kakor sopet piše apostel : „Bog je, kteri dela v vas boteti in dopolniti po svoji dobri volji." (Fil.
2,	13.)
Pa ne le duša, ampak tudi telo takega otroka Božjega postane živ tempelj sv. Dulia, kakor pravi Korinčanom : „Ali ne veste, da so vaši udje tempelj sv. Dulia, ki je v vas ? Ali ne veste, da ste tempelj Božji, in da DuliBožji v vas prebiva? Ako pa kdo tempelj Božji oskruni, ga bo Bog končal, zakaj tempelj Božji je svet, kar ste vi." (I. Kor. 3, 16, ll.)
Poglejte toraj, kristijani ; v vnanjem stvarjenji, v človekovem natornem, kakor njegovem nadnatoraem življenji gnade je sv. Duh, ki ob enem z Očetom in Sinom rast in končanje daje, in tega Duha je danes Kristus od Očeta z nebes poslal v svojo cerkev, ki ga je v Jeruzalemu na sionskem hribu v molitvi pričakovala, in od tega trenutka bilo je obnovljeno obličje zemlje.
To obnovljenje po sv. Duhu se je precej današnji dan pokazalo, ko se jih je na pervo pridigo Petrovo dalo okoli 3000 spreo-berniti in kerstiti. Iz Jeruzalema pa je to obnovljenje seglo po druzih Judovskih deželah ; od Judov po vsem silnem Rimskem kraljestvu , in od tod k vsem ajdovskim narodom na vse štiri poze-meljske strani. Judje in adje so se zatekli v eno cerkev Kristusovo, molikovavski njih tempeljni in oltarji so se umaknili hišam Božjim in službi trojedinega Boga, laži nejevere in zmote so bile po naukih sv. vere in od resnice pregnane; greh in hudobija sta zbežala pred čednostjo in nedolžnostjo, in ljudje so postali iz sužnjih satana in klavnih darov pekla otroci Božji in dediči nebeškega kraljestva. Vse obličje zemlje je bilo toraj po sv. Duhu obnovljeno kakor v posameznih ljudeh in družinah, tako po celih občinah in narodih, in to obnovljenje se godi skozi vse stoletja notri do naših časov, kjer koli mu hudobija in pregreha opover ne stavi, Tako se v resnici spolnuje beseda kralja Davida: „Izposlal boš svojega duha in bodo vstvarjene, in obnovil boš obličje zemlje."
Te čudopolne delavnosti gnade pa so bile nad apostelni in pervimi vernimi po vnanjih znamenjih vpodobljene. Slišal se je namreč šum, kakor prihajočega viharja. Vihar, ki vse s svojo silo za sebo potegne, in potres hiše, kjer so bili zbrani, pomenja silo in vsemogočnost sv. Duha in njegovo Božje gospostvo. Da je ta vihar bil slišati z neba, pomenja, da ni kak duh iz globočine, ne duh tega sveta, ne duh časa, ampak da je Božji duh, ki vse proti nebesom zavrača, in od vekomaj do vekomaj veje. Da je' ta vihar nanagloma prišel, pomenja, da sv. Duh ni navezan ne na kraj, ne na čas, ne na osebo, ampak da dela in vlada, kjer, kakor in nad kterim hoče.
Podoba razdeljenih jezikov pomenja najprej dar jezikov ; pomenja pa tudi, da sv. Duh hoče svoje gnade nad vse ljudstva in jezike razliti. Njih ognjena podoba je na znanje dajala, da sv.
Duli vse madeže greha očiščuje, um razsvetljuje, voljo uterduje, serca v ljubezni Božji unema, novo življenje v Bogu stvari, vsega človeka na duši in na telesu predere, v otroka Božjega spremeni, in ga za delež Božji in večno zveličanje pripravlja.
Vidite! vsega tega nas spominja današnji praznik Kako pač čudopoln je Bog v svojem sv. Duhu ! „Koga je vendar človek, za-moremo z Davidom reči, da se ga ti, o Gospod! spominjaš, ali sin človeški, da ga obiskuješ?" Se li ne spodobi, da še miz besedami sv. cerkve kličemo polni hvale in hvaležnosti : Aleluja, duh Gospodov je napolnil zemlje krog; pridite, molimo, aleluja!
Ali, ljubi moji ! kakošno je tej hvali in hvaležnosti nasproti naše vedenje proti sv. Duhu? Ako s sveto cerkevjo tolikrat molimo: „Čast bodi Očetu in Sinu in sv. Duhu;" ali ž njo pojemo: „Svet, svet, svet je Gospod vojskinih trum, nebo in zemlja sta polne tvoje slave", ali se domišljamo tretje Božje osebe, da bi jej z Očetom in Sinom enako molitev, češčenje, hvalo in zahvalo dajali ?
Tudi mi smo bili pri sv. kerstu od sv. Duha v novo življenje gnade, pravičnosti in nedolžnosti kot otroci Božji prerojeni. Ali pa imamo še tisto dragoceno življenje, tisto nedolžnost in pravičnost? Smo še otroci Božji in deleži zveličanja? Ali pa, li nismo veliko več ob današnjem godu sv. Duha kakor merlici; otroci satanovi in rop peklenskega brezna?
Tudi mi smo bili v zakramentu sv. birme z močjo od zgoraj napolnjeni, da bi sv. vero ne le v sercu nosili, temuč jo očitno pred vsem svetom v vsem svojem djanji in nehanji spoznali in po njej živeli. Ali se pa nismo tega očitnega spoznanja večkrat sramovali? Ali nismo k zaničevanju Božjega imena molčali, in svoje vere z hudobnimi deli in pregrešnimi pogovori zatajili?
Tudi v nas hoče sv. Duh s svojo gnado delati, ko nas grešnike k pokori, nedolžne k stanovitnosti, pravične k svetosti, in vse k zvestemu spolnovanju Božjih in cerkvenih zapoved ter k spolno-vanju dolžnost našega stanu opominja. Ali pa imamo kako oko za žarek njegove gnade, kako uho sa glas njegove milosti, serce za ogenj njegove ljubezni, kako roko za dela njegovih naukov, kako nogo za hojo po njegovih potih? Naša duša njegov tabernakelj, naše telo njegov sv. tempelj, mi vsi delo njegovih čudov smo morebiti popolnoma delo greha in zato otroci satanovi, kakor pravi Kristus od taeih grešnikov: „Ki ste iz očeta hudiča."
Sv. Duh je sicer napolnil zemlje krog ; ali kteri duh vlada po družinah, kteri pri gospodarstvu , kteri v soseskah, med narodi in kteri sploh po svetu ? Ali je sv. Duh, ali duh napuha, prevzet-
nosti, ošabnosti, gizdavosti, duli lakomnosti, duh nevoščljivosti, duh nečistosti, pohujšanja in zapeljevanja, duh jeze in sovraštva, duh žertja in samogoltnosti ? Oh, li ni pov??d duh peklenski, kteremu se svet v zastavo daje v nesramno sužnost, ne pa Duh Božji, da bi po njem prišel k prostosti otrok Božjih?
Sklep.
Ljubi moji ! ako se kteremu iz med nas tako godi, ta je ne le delo stvarjenja po Očetu in delo odrešenja po Božjem Sinu, ampak je tudi čudopolno delo posvečenja po sv. Duhu v sebi raz-derl. Tak padi danes v praznik sv. Duha na kolena, se terkaj na persi, prekolni svoje sedanje življenje, razdeni verige greha, odpri svoje oči, svoje ušesa in svoje serce sv. Duhu, da sopet oživi v življenje gnade. In da bo temu tako, kličimo s sv. cerkevjo k svojemu Odrešeniku in Zveličarju, ki sedi na desnici Očetovi v neizrekljivem veličastvu : „Izpošlji svojega Duha, in bomo prestvar-jeni, in prenovljeno bo obličje zemlje!" Amen.
Pridiga za binkošlni ponedeljek.
(Govoril J. F—i. v Gorici)
Zakaj Boga ljubiti.
V vod.
Vse, karkoli o binkoštnih praznikih vidimo in slišimo k božji ljubezni nas spodbada. Slišali smo včeraj, kako da se je sv. Duh v podobi gorečih jezikov nad aposteljne spustil in njih serca za sv. evangelje tako vnel, da so vsem overam vkljub z naj večo gorečnostjo božjo resnico oznanovali. In ravno v spomin prihoda sv. Duha v podobi ognjenih jezikov kot v spomin goreče ljubezni sv. aposteljnov, zapoveduje sv. mati katoliška cerkev vsem mašnikom celo binkoštno osmino pri sv. maši nositi rudečobarvane oblačila; zakaj rudeča barva pomenja ljubezen. In ravno današnje sv. evangelje govori tudi o preveliki ljubezni božji do nas. In da
bi se pa ljubezen kristjanov do Boga vnela, delijo škofje v teh dneh zakrament sv. birme in v sv. Duha kličejo, da bi kakor v »posteljne tudi v birmance,,prišel in v njih sercu gorečo ljubezen vlil do Boga. Res, da zamoremo reči: Binkoštni prazniki so dnevi, ki nam ljubezen do Boga osnanujejo. In da bi se res v ljubezui do Boga prav vneli, hočem vam tudi jas danes o ljubezni govoriti in scer tri vzroke povedati, zakaj da imamo Boga ljubiti. Torej rečem : Mi imamo Boga ljubiti:
1)	Zavolj Njega samega,
2)	iz hvaležnosti za prejete dobrote, in
3)	iz dobička za čas in za večnost. Pripravite se !
Razlaga.
1) Boga ljubiti se pravi : do Boga in božjih reči veselje imeti, Bogu in božjim rečem spodobno čast skazovati, božje zapovedi skerbno spolnovati in zavolj Boga vse križe radovoljno prenašati. Zdaj pa rečem, da Boga ljubiti imamo zavolj Njega samega.
Vsakterega človeka že lastna natora naganja, to ljubiti, kar mu je lepo, drago in dobro. Mi ljubimo postavim človeka, ki je čednega obličja, lepega zaderžanja ali modrega ravnanja; mi radi imamo cvetlico, ktera je žlahno opisana ali dobro dišeča ; mi radi uživamo jedi in pijače, ktere so dobrega okusa; vsi vneti poslušamo ubrano godenje zvučenih godcev ali veselo žvergolenje ptičic v germovji; kratko reči: mi radi vidimo in slišimo, mi radi imamo in posedimo t. j. mi ljubimo vse to, kar nam je lepo, drago in dobro. Zdaj pa vprašam vas : Kdo je Jepši, kdo ljubeznivši, kdo boljši kakor je Bog? Ali marveč recite kaj da je Bog? Na to uprašanje za prav odgovoriti bi morali Boga in vse njegove lastnosti na tenjko poznali ; ker pa to nobenemu človeku ni dano, treba da si posvetimo z lučjo sv. vere, da poprašamo našo po veri razsvetljeno pamet, kaj da je Bog. Vera nas uči, da Bog je bitje, ki v sebi zapopade vse, karkoli je lepo, drago in dobro in vse to brez kraja, konca, in mere in scer tako popolnoma, da je On v resnici in djanji neograjena vsegamogočnost, neskončna modrost in dobrota, neskončna lepota in milost, neskončna resnica in pravica; da kratko rečem: Bog je bitje, ki vse žlahne lastnosti in čednosti neskončno popolno v sebi zapopade. Ravno tega nas tudi pamet uči. Oglejmo se le okoli sebe po svetu in kaj nek zapazimo, kaj vidimo ? Oh mi vidimo pred sebo prečudno stvarjenje božje, prekrasno natoro! Mi vidimo, orjaške v nebó kipeče goré, s kterimi
se obraščeni hribi in z žlahnim žitom pokrite doline vjemajo; mi vidimo čuda lepo barvanih cvetličic in preveliko sadunosnih dreves; mi najdemo vsakoverstnih žival po goščavah, po zraku, vodah, v zemlji ; mi vidimo človeka , ki s svojim bistrim duhom prečudne reči osnuje in nareja; mi vidimo nad sebo zlato sonce, milo luno, neštevilno zvezdic. Oh prečudna lepota, prekrasna natora ! In ko vse to vidimo in prevdarjamo, kaj nas nek naša pamet uči? Ona nam z močnim glasom upije : da tisti Bog, ki je vso to natoro tako žlahno stvaril in tako mojstersko vredil; da tisti Bog, ki vse svoje žive stvari od pametnega človeka do naj drobnejšega čer-viča redi in oskerbljuje, ki vse rastline od naj veličanskega drevesa do naj manjšega zelišča oblači in košati, da tisti Bog, ki čez dobre in hudobne svoje solnce izhajati in svoj dež padati pusti, da tisti Bog, ki je vse stvaril, kar je na nebu in na zemlji, mora res sam prečudno moder in bister, prečudno dober in milostiv, prečuduo lep in prijeten biti, ja da mora tedaj v sebi vse dobre lastnosti v veliko veči meri posesti, kakor pa stvari, ktere je stvaril. Tako nas tedaj pamet in vera učite, da Bog je neskončno in popolnoma bitje. In tako prečudno popolnoma bitje ne bomo ljubili ? Če tedaj ljubimo stvari, ktere so le nepopolnoma dobre, lepe ali žlalme, koliko več moramo ljubiti Boga, ki vse lepote, dobrote in žlahnosti popolnoma v sebi zapopade?— Ko je sv. Avguštin to krasno natoro premišljeval in jo s stvarnikom primerjal, izdihnil je rekoč: „Nič od vsega tega (kar je stvarjenega) ni mojemu Bogu enako: on ima neskončno več in žlahnejših lastnost, ktere moje serce vnemati in mojo željo spolniti premorejo." In na tako premišljevanje od božje ljubezni zadet zaupije: „O ti večno stara in večno nova lepota, zakaj te nisem poprej ljubil!" In kdo iz med nas ne bo obžaloval ves tisti čas, kterega smo zavolj posvetnih reči potratili, ne pa preživeli v ljubezni do Boga, od kterega sam Sin božji priča rekoč : „Noben ni dober kakor je Bog"? Mat. 19, 17. — Ljubimo tedaj Boga pervič zavolj Njega samega, drugič pa ljubimo ga iz hvaležnosti za prijete dobrote.
2. Kakor nas že lastna pamet naganja to ljubiti, kar nam je drago, lepo in ljubo; ravno tako nas tudi lastna natora spodbada in nam vkazujc, hvaležne se skazovati vsem tem, ki nam dobrote delijo. Kdo nam je pa veči dobrotnik od neskončno dobrotljivega Očeta v nebesih ? O koliko dobrot, ja prevelikih milost nam ni že po Njem došlo ? ! Bog je namreč tisti, ki nas je memo vseh drugih stvari na zemlji za angelji v nebesih nar imenitniše stvaril iu nam ta prežlahni svet kot gospodarjem v prebivališče odločil. Bog je tisti, od kterega imamo življenje, premoženje, vse dušne in telesne moči, ja vse, karkoli smo, imamo in posedimo. Bog je tisti, ki nas po besedah sv. Krizostoma
Slov. Prijatel,
14
veliko več ljudi kakor vsi očetje tega svetä nas ljubiti premorejo. In res, kteri oče bi svojega edinorojenega sina v terpljenje in v smert dal, da bi svoje hudobne služabnike pri življenju ohranil? Karkoli ni noben človek še storil, je storil pa nebeški Oče in scer iz gole ljubezni do nas svojih zagrešenih hlapcev. Po grehu Adama in Eve namreč smo vsi mi zapadli v oblast peklenskega satana; vredni smo bili po božji pravici za vekomaj pogubljeni biti. Toda nikar se nam ni godilo po našem zasluženji, ampak neskončnem vsmiljenju božjem. Bog namreč da svojega edinorojenega Sina v terpljenje in smert, da, kdor koli v njega veruje, ne pogubi se, ampak inni večno življenje. (Jan. 3. 16.) O prevelika ljubezen ! Bog Oče nas odreši od večnega pogubljenja ne s stroh-ljivimi rečmi, ne z zlatom ali srebrom, ampak z drago kervjo svojega Sina Jezusa Kr.! — Ali kaj? ne še zadovoljen s tem, da nas je stvaril, nas odrešil, da nas z vsem potrebnim oskerbljuje, on nas je sprejel tudi za svoje otroke, storil nas je za dediče svojega kraljestva, zagotovivši nas, da, če mu bomo do smerti udani in ga ljubili kakor dobri otroci, da se bomo kot dediči v nebesih veselili in to popolnoma brez konca.
O neskončno dobrotljivi Bog! o Bog ljubezni! Kaj bi nam mogel še več storiti? Se nekaj je, kar bi bil vsmiljeni Bog nam še dati mogel in tudi to nam je dal, dal nam je sv. Dulia, kterega pri sv. kerstu zadobimo in od njega vse potrebne gnade in dobrote prejemljemo. Sv Bernard pravi : „Mi ljubimo tistega, ki nam kaj dobrega stori, nam kaj podari, nam v potrebi priskoči in pomaga, za nas kaj preterpi itd. Kako bi pa ne imeli ljubiti tistega, kteri nam je vse dal, kar imamo ; kteri nam je dal angele, da nas varujejo, sonce, mesec in zvezde, da nam svetijo, zemljo, da nas nosi, rastline in živali, da nas redijo in nas rasveseljujejo; kteri nas zmiram ohrani, da se spet v stari prah ne pogreznemo ; kteri nas vsak trenutek pred neštevilnimi nevarnostmi obvaruje ; kteri se za nas ni samo v smertno nevarnost podal, temuč je za nas nar grenkejšo smert na križu storil; kteri nam tako vsmiljeno grehe odpušča, naše rane zaceluje, našo slabost podpira, nas pred večnim pogubljenjem varùje in nas tako milostivo v nebesih plača in krona?" Ali tacega Boga ne bomo ljubili? Res vredni bi bili ^tistega prekletstva, kterega je s. Pavi čez vse tiste izrekel, ki Jezusa ne ljubijo; in podobni bi bili unim Jzraelcem, zoper ktere se je Gospod Bog potožil rekoč: „Vol pozna svojega poséstnika in osel jaselsvojega gospoda; Jzrael pa me ne pozna in moje ljudstvo ne zastopi." Jzaia 13. — Res gerda prekleta nehvaležnost je, ne ljubiti Boga ! Ljubimo ga tedaj iz dolžne hvaležnosti za prejete dobrote. — In tretjič ljubimo ga iz dobička za čas in večnost.
3. Gorje človeku, ki Boga ne ljubi; brez ljubezni do Boga ga dvojna nesreča zadeva; pervič: sercé mu je prazno in nezadovoljno, in drugič si za nebesa nič zaslužiti ne more.
Bog je človeka stvaril, da bi ga poznal, mu služil, ga ljubil in se večno zveličal. „V svojo čast sem ga stvaril, upodobil in storil." Jzaia 43. Po tem takem obstojt cilj in konec človeka, kratko reči: v ljubezni do Boga. Kdor tedaj Boga ne ljubi, po-potuje zunej svojega cilja in konca, jc zunej tistega mesta, za kterega ga je Bog stvaril, in torej zadovoljnega sercä nikar biti ne more in scer zató, ker vsaka reč le na svojem mestu nar bolj prav stoji. Ali ni res temu tako ? Glejte ptico: naj je ona v še tako lepi kletki zaperta, naj jo tudi naj nježuiša roka postavim kake kraljice znaj boljšimi jedrni oskerbljuje, ali bo ona pri vsem tem zadovoljna? Kaj pa še! marveč nemirna semtertje vse luknje s svojim kljunom pretika in skuša, kod da bi ušla. Zakaj pa je ptica v kletki nezadovoljna, kaj menite? Gotovo zató, ker se ne znajde na svojem mestu. Ptica je namreč stvarjena, pod milim nebom, čez hribe in doline ferkati, po polju, po gojzdu se pasti, ne pa v tesni kletki omrežena biti. In ko je temu takó, kako bo mogoče, da bi človek zadovoljen in srečen bil, ki Boga, zavolj kterega je stvarjen, ne ljubi, marveč se ga ogiba in ga žali? — Prav imd sv. Avguštin, da terdi: „Za-se si nas stvaril, o Gospod, in nemirno je naše sercé, dokler v tebi ne počiva."
Ne, ne, o kristjanje! le ljubiti Boga je naše prave mestò, ki nas zadovoli, nas osreči. Obernimo se kamorkoli se hočemo, iščimo, preiščimo, karkoli se nam ljubi, če Boga ne ljubimo, ne najdemo nikjer mirü, sreče in tolažbe. — In še več. Ce Boga ne ljubimo, za nebesa si nič zaslužiti ne moremo. Kdor Boga ne ljubi, mertev je na duši. Poglejmo merliča; kaj je? Ima scer oči, pa ne vidi, ušesa, pa ne sliši, jezik, pa ne govori, roké in noge, pa ne gibljejo se, vsi njegovi udje mu celo nič več za ta svet ne koristijo; merlič je za jamo. Ravno taka se godi z človekom, ki je brez ljubezni do Boga. Naj se on še toliko trudi in naj še toliko dobrega stori, ker pa nima ljubezni do Boga in je tedaj mertev na duši, ves njegov trud je prazen, brez zasluženja za sv. nebese. Ali se ni taka z Farizeji godila? Oni so toliko dobrega storili in se na videz tako lepó obnašali, da so jih ljudje za svetnike imeli in vendar je Jezus svojim apostoljnom rekel: „Povem vam, ako ne bo obilniša vaša pravica, kakor pismarjev in farisejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo." (Mat. 5, 20.) Zakaj pa ne? Zato ker so bili brez ljubezni do Bogà in kar so dobrega doper-našali, storili so le iz ljubezni do časti, iz napuha in prevzetnosti. Oh nesrečen je tisti, ki Boga ne ljubi! On je nemiren, nezadovoljen v sercu, mertev na duši, brez zasluženja za nebesa in se
zveličati ne more. Prav pravi torej sv. Avguštin. „Ako Boga ne ljubite, bo za vas naj veča nesreča; zakaj vi ne zamorete brez naj veče dobrote srečni biti, in njega ne böte nikoli posedli, ako ga ne ljubite."
Kristjanje! Ali ni res, da treba je, da Boga ljubimo? Ja! ljubiti ga imämo in moramo: zavolj njega samega, iz hvaležnosti za pregete dobrote, in iz dobička za čas in za večnost.
Sklep.
Pripoveduje se od Japaneev, da, ko so jim misionarji sv. evangelje oznanovali, ter jim pripovedovali, kako neskončno lep, mogočen in ljubezniv da je Bog, in kaj vsega da je on storil za človeka, da je clo za nas sam človek postal, terpel in vmerl, tedaj so vsi prevzeti zaupili: „O kako velik, kako dober, kako ljubezniv je Bog kristjanov!" Ko so pa slišali, da je dana posebna postava, ktera veleva Boga ljubiti, ktera temu, ki njega ne ljubi, kazen žuga, čudili so se brez nehanja. „Kako," so djali „k čemu nek to? ali je treba za pametnega človeka še posebnega povelja, naj Boga ljubi, Njega, ki nas je tako močno ljubil? Ali ni naj veča sreča, Njega ljubiti, in naj veča nesreča, Njega ne ljubiti? Kako! ali ne klečijo kristjani vedno pred oltarjem svojega Boga, prevzeti od njegove dobrote, vneti od njegove ljubezni?" — In ko so še le slišali, da je takib kristjanov, ki ne le Boga ne ljubijo, ampak ga žalijo, ga kolnejo, — tedaj so vsi serditi upili: „O hudobno ljudstvo! o nehvaležne serca! Ali je mogoče, da še kristjani tako hudobijo doprinašati zamorejo, in kje prebivajo taki brezbožni, neobčutljivi ljudje?" — Tako se je ta divji narod, ko je slišal pervokrat pripovedovati o neskončno ljubeznivem in dobrot-Ijivem Bogu, grozil zoper vse kristjane, ki Boga ne ljubijo. Grozili so se tedaj zoper tebe, nečistnik ! kteri več obrajtaš svoje ognjusne želje, kot pa Boga, ki ti zapoveduje: „Ne prešestuj." Grozili so se zoper tebe, lakomnež! ki si pripravljen zavolj kakega nečimurnega dobička, kakoršne koli pregrehe se zakriviti in Božjim zapovedim nasproti ravnati. Grozili so se zoper tebe, požrešnež! ki ob nedeljah in praznikih raji po ošterijah posejaš, po veselicah se potepaš, kakor da bi pa v cerkvi božjo besedo poslušal, Boga častil in molil. Grozili so se zoper tebe, — nas vse, ki svojih dolžnost tako na tenjko ne dopolnujemo, kakor nam Bog zapoveduje. Kristjanje! kaj bo pa še na sodni dan, ko jim bodo vsi naši grehi zoper Boga razodeti ? Takrat bodo zoper nas se uzdignili in s Sodnikom vred vpili: „Poberite se proč v večno pogubljenje! poberite se oj nehvaležni kristjani! spred božjega obličja f O večni Bog! kaj bo z nami, če te ne ljubimo!
Ja mi spoznamo, da nič druzega nas ne čaka, kakor večno pogubljenje. Zatorej se pa tudi zdaj serčno kesamo vseh grehov, s kteri mi smo se zoper tebe pregrešili. O neskončno dobri Oče! odpusti nam jih. Glej nas pripravljene vsega storiti, vsega se znebiti, karkoli ti od nas tirjaš. K vsemu temu podeli nam še svoj presv. blagoslov, pošlji nam tudi sv. Duha, da nas kot aposteljne v ljubezni do Tebe vname, da bomo od zdaj naprej le Tebt živeli in vmerli. Amen.
I, Pobinkoštno nedeljo in v praznik sv. Trojice.
(Skrivnost presvete Trojice, gov. — f—.)
O visokost bogastva, božje modrosti in znanja! kako nezapopadljive so njegove sodbo in neizvedne njegove pota List do Kioilj. 11, 33.
V vod.
Kako veličasten je Bog v čudežih svojega stvarjenja! Kdo zamore prešteti vse stvari od drobnega peska ob potoku do rumenega solnca na nebu? od malega červiča v prahu do divjega leva v puščavi?— Veličastneji je Bog v čudežih neumerjočih stvari, v angeljih in po svoji podobi vstvarjenih ljudeh! Kdo pregleda vse misli in želje le samo enega človeka? Koliko manj še le toliko verst nebeških duhov in božjih svetnikov? - Pa brez vsega konca in kraja veličastneji je Bog v svojem lastnem bitju, kterega vsa človeška pamet ne zapopade, ampak mora s. Pavlom spoznati in reči: „O visokost bogastva božje modrosti in znanja! kako nezapopadljive so njegove sodbe, in neizvedne njegove pota," kakor smo to ravno v današnem berilu slišali. O tem nam toraj ne gre modrovati, ampak verovati, ne preduhtovati, ampak svojo nezmožnost spoznati in moliti nezapopadljivega trojedinega Boga!— Dasiravno nam je pa nauk od enega božjega bistva v treh osebah (peršonah) to je nauk od presvete Trojice naj veča skrivnost, ktera vso človeško zastopnost presega, nam je Zveličar naš vendar le toliko od nje razodel, kolikor nam je v zveličanje vedeti potreba. Jn ravno to, kar nam j e on od s. Trojice n aznanil, bo danes za-popadek mojega govorjenja. —
Razlaga.
1) Živel je svoje dni bistroumen mož, sloveč cerkven učenik in velik svetnik, čegar modrost in učenost še dandanašnji občuduje ves keršanski svet, ki je veliko premišljeval s. Trojice nezapopad-ljivo skrivnost. V mestu Hipo na Afrikanskem preduhtuje noč in dan neizrečeno čudo božjega bitja in v bukve spisuje svoje premišljevanja. Truden in ves zamišljen gre nekega dne ob morju se sprehajat : kar vgleda prelepega fantiča ob morju sedeti, s sreberno žličico vodo zajemati, in v plitvo jamico vlivati. Sveti mož ga vpraša, kaj da zahteva s tem delom in fantič mu pove, da bo vse morje v to jamico zajel. „To ni mogoče", odgovori s. učenik! Fantič pa reče: „Poprej bom jaz celo morje v to jamico spravil, prejden boš ti neizrekljivo skrivnost presvete Trojice zapopadel in v bukvah popisal !" Kdo je bil ta s. mož, mi ne bo treba praviti, saj mislim — da ga poznate. Toraj le to pristavim: Če on, s. Avguštin, pri vsi svoji bistroumnosti in učenosti ni bil v stanu zapopasti presvete Trojice previsoke skrivnosti : kako jo hočemo mi spregledati s svojim slabim umom in svojo pičlo zastopnostjo !? Saj še stvarjenih reči okrog sebe, ko jih vendar z očmi vidimo ali clo z roko prijein-Ijemo, ne preduhtamo, kako bi zamogli pa zapopasti veliko skrivnost božjega bitja, ki v nedosegljivi luči prebiva. Poglejte travnato bilko, po zimi je ni bilo, zdej pa je veselo iz zemlje prirastla. : Ali mi pa zamore kdo razložiti, kako da se to godi ? in kako da že na pol suha koreninica iz nova oživi in ozeleni, ter žene v perjice, štiblo, cvetje in seme ? — V toplicah po letu in po zimi vroča voda iz zemlje vre ; ali nam je pa v stanu kdo povedati, kje da se greje in od kod da pride, da je nikoli ne zmanjka ? — Od stvarjenja semkaj dan za dnevom solnce na • nebu sije in gori, zemljo ogreva in razsvitljuje, in vendar ne zgori, in svoje gorkote in svitlobe ne zgubi : ali ni to čudno ? kdo to prav zapopade ? — Ali pa položi roko na serce: kaj ne kako bije, kako kij nje, in kri v enomer sem ter tje póle? In ko bi trenul, zastoji, in več ne bije, več ne kljuje, kakor malen več ne melje, kader mu voda poteče : kako da se je kri poprej gibala in zdej je zastala? kdo nam to na tanjko razjasni ? — Zdravniki, modrijani in drugi učeni možje nam marsiktero čudno reč modro razlože, ali vendar nam odgovora ne vedo na tisuč in tisuč reči, ktere okrog sebe vidimo, pa ne za-popademo. — Kaj bi rekel po tem takem še le od takih reči, kterih ne vidimo, ker so ali v zemlji pod nami, ali v solncu, luni in zvezdah nad nami ali pav svetih nebesih, v srečnem prebivališču angeljev in božjih svetnikov? — In mi, ki toliko stvarjenih reči ne zapo-pademo, bi s svojim otamnjenim umom hotli pregledati božje bitje
in presvete Trojice nedosegljivo skrivnost!? — Kaj porečete od človeka, kteri bi se hvalil, da bo v solnce popotoval, si ga na tanjko ogledal, in potem nazaj prišel, ter povedal, kakšno da je. Porečete, kaj ne, da mu gre za pamet? Jaz pa pravim : Poprej in lagleje bi do solnca prišel, kakor do luči, v kteri Bog stanuje!
Bi bil pa kdo tako nespameten, da bi rekel: „Kako bom kaj takega veroval, kar ne zapopadem ?" Mu rečem, kar je Kristus rekel nevernemu Tomažu: „Blagor jim, kteri niso videli in so verovali!" Živel je svoje dni nespameten mož, ki je terdil in rekel: „Kar ne vidim, ne verujem." Moder mož ga sliši in zaverne rekoč: „Ako je resnično, kar govoriš, in drugega verovati ne smemo, kakor le to, kar vidimo; tudi jaz ne morem verjeti, da pamet imaš, ker tvoje pameti še nikoli vidi I nisem."
2)	Dasiravno pa nam je skrivnost presvete Trojice previsoka, in ne zapopademo, kako da je le en sam Bog in vendar tri božje osebe: imamo pa vsaj nektere podobe in prilike, iz kterih nekoliko spoznamo, da nauk od trojedinega Boga ali od presvete Trojice nič nemogočega v sebi nima, dasiravno je naša pamet preplitva in preslaba to preskrivnostno resnico spregledati. — Po zimi imamo vodo, sneg in led ; so tri reči, vendar pa prav za prav le ena-voda, to vemo: ali kako se vse to naredi, in spet v vodo spremeni; tega prav za prav ne vemo. — Na ognjišču ali v peči vidimo ogenj, ki obstoji iz treh reči, iz plamena, svitlobe in gorkote, pa je le en ogenj, to nam je znano, dasiravno prav ne zapopademo, kako da te trojne reči skupej tiče. — Drevo ima korenino, deblo in veje, trojne reči, pa je le eno ; to vidimo in vemo, dasiravno na tanjko ne vemo, kako da vse to iz zemlje priraste. — To so sicer revne in slabe podobe, iz kterih pa vendar vsaj za silo spoznamo, da nauk od s. Trojice, kteri uči, da so tri osebe božje in vendar le en sam Bog, nič nemogočega v sebi ne zapopade, in da nauk od te presvete skrivnosti ne nasprotuje pravilom zdrave pameti, dasiravno je pregledati nismo v stanu. — Saj nam pa tudi potrebno ni, s. Trojico zapopasti ; v zveličanje nam je zadosti, da le vanjo verujemo, jo vredno častimo in molimo. Kolikor pa nam je vedeti potreba, nam je Jezus razložil, in nas s. vera uči.
3)	S. vera namreč nam pravi, da je Bog bitje, kterega ne vidimo, ker nima telesa; ima pa naj popolniši um in naj boljšo voljo; ima tako lepe lastnosti, da vso našo zastopnost presegajo, ker je vsemogočen in neskončno moder, večen in nespremenljiv, vsegaveden in povsod pričujoč, neskončno svet in neskončno pravičen, pa tudi naj dobrotniši in brez konca usmiljen. Vseh neiz-rečnih popolnost pa ni od nikogar prejel, jih že od vekomaj ima, in ker od začetka razun njega nikogar ni bilo, mu jih tudi nikdo dati ni bil v stanu, ampak jih le sam od sebe ima. Toraj pravimo: Bog je sam od sebe naj bolj popolnoma bitje.
4.)	Akoravno pa je božje bitje le eno in edino, so osebe vendar tri: Oče, Sin in s. Duh, ktere imajo vse eno božjo natoro, vse ene in ravno tiste božje lastnosti, vse božje ime, vsem trem se pripisujejo božje dela, vsem trem se skaznje božja čast. Nobena ni veča od druge, nobena popolniša, ker so vse tako popolnoma, da boljše in popolniše biti ne morejo. Razločijo se pa v tem, da je Bog Oče sam od sebe od vekomaj, Bog Sin rojen od Boga Očeta od vekomaj, in Bog s. Duh se izhaja od Boga Očeta in od Boga Sina od vekomaj.
5.)	Vsakteri teh treh Božjih oseb pa kaj posebnega pripisujemo, kakšno posebno delo prilastujemo, dasiravno se pri tistem vselej vse tri vdeležujejo. Tako nas s. vera uči, da je Bog Oče Stvarnik vseh reči. On je rumeno solnce nad nami prižgal, milo luno in svitle zvezde na nebo pripel, on zemljo naredil, in z živimi in neživimi stvarmi napolnil ; on je angelje ystvaril, in človeka na zemljo postavil, da bi ga človek spoznal, častil, molil, ljubil, mu pokoren in zveličan bil ; on vse vodi in vlada, in po očetovo skerbi za slednjo stvar.
S. vera nam na dalje pravi, da je Bog Sin, druga oseba v presveti Trojici, za nas človek postal, kader ga je prečista Devica po angeljevem oznanenji od s. Duha spočela. Je bil rojen v revnem hlevcu v Bethlehemu. Hodil je po svetu 33 let, učil je in čudeže delal, ter ž njimi svoje nauke poterdil. Nas odrešil je po svoji človeški natori, ki jo je pri svojem včlovečenju nase vzel, terpel in umeri, pa je tretji dan zopet od mertvih vstal in čez 40 dni v nebesa šel k svojemu Očetu, kjer sedi na desnici božji v svoji naj veči časti in oblasti, kjer tudi nam prostor pripravlja, da, kjer je on, naš Gospod, tudi mi bomo, njegovi hlapci.
5.	vera nam poslednjič pove, da nam je Bog Sin poslal od Očeta s. Duha, tretjo osebo v božjem bitju, kteri vse živi, s svojimi darmi napolnuje vse, kteri se hočejo ž njim skleniti. On nam um razsvetljuje in voljo k dobremu nagibuje. S. Duh vse prenavlja in po svečuje k ljubezni božji, ter nam v s. zakramentih podeluje in pomno-žuje posvečujočo gnado božjo, brez ktere nič dobrega storiti ne moremo.
6.)	To nas tedaj s. vera od presvete Trojice uči. „Trije so, govori Kristus, ki pričujejo v nebesih Oče, Sin in s. Duh, in ti trije so eno." S spoznanjem trojedinega Boga se loči keršanska vera od vsake druge. Judje in Turki verujejo sicer v enega Boga, toda ne spoznajo treh božjih oseb ; neverniki in neznabogi pa več < božjih oseb verujejo, enega edinega Boga pa ne spoznavajo. V spomin te presvete skrivnosti naše s. vere obhaja s. mati katoliška cerkev vsako leto pervo nedeljo po binkoštih praznik presvete Trojice, kakor ga mi danes praznujemo, ter nam vse, kar smo o Božiču, o Velikonoči in o Binkoštih posebej premišljevali, ta dan ob enem pred oči postavlja in nas opominja dobrote Očetove, ki je last-
nega Sina na svet poslal, da bi nas rešil večnega pogubljenja, nam pred oči postavlja ljubezen božjega Sina, ki je za našega zveličanja voljo svoje življenje daroval, terpel in vmerl, in svojo kri prelival; nam v spomin skličuje milost s. Duha, ki nas pri s. zakramentih posvečuje, in nam deli svoje nebeške dari. Če smo tedaj že vselej in vsaki čas dolžni, s. Trojico častiti, moramo jo še posebno današnji praznik hvaliti in moliti. — V imenu presvete Trojice smo tudi kerščeni. Kristus namreč je svojim aposteljnom in njih naslednikom zapovedal, ter rekel: „Pojdite, in učite vse narode, in kerščujtejih v imenu Očeta, in Sina in s. Duha," kakor v današnjem evangelju beremo. Pri s. kerstu smo trojedinemiu Bogu zvestobo obljubili. Ponovimo toraj večkrat storjeno obljubo, da bomo spolnovali na tanjko dolžnosti, ktere smo takrat prevzeli. Pri s, kerstu smo se tako rekoč k presveti Trojici v službo podali, nje hlapci in dekle postali; tro-jedini Bog pa nam je obljubil, po milosti in neskončni ljubezni z nami ravnati in nas ne zapustiti, dokler mu bomo zvesto služili; obljubil — nas ne kot hlapce in posle, tcmoč clo kot lastne otroke imeti, ako po njegovi s. volji ravnamo. Tako imenitni gospodi, kakor je presveta Trojica, služiti, pa nam gotovo ni v nečast, temoč naj veča čast, veča, kakor ko bi pri naj imenitnišem kralju perve službe imeli. Tako visoki in imenitni gospodi pa se mora tudi zvesto in z ljubeznijo služiti, jo na vso moč častiti, in se za nje čast in hvalo tudi pri drugih potegniti. Kakor je namreč Gospod milostljiv in u-smiljen do svojih služabnikov, tako tudi ne terpi, da bi se oni do njega nespodobno zaderžali in gerdo ravnali. Vsak greh pa je nespodobnost in gerdobija v božjih očeh; in pravi kristijan se ima preimenitnega in previsokega, da bi se ž njim pečal. Zato mu bo pa tudi Gospod Bog pogojeno plačilo ob svojem času na tanjko odraj-tal in na večer življenja dal, kar oko ni vidilo, uho ni slišalo, in nobenega človeka serce še ni občutilo. Amen.
Pridiga za praznik sv. R. Telesa.
(Kristusova ljubezen v tem zakram. — in naša nehvaležnost; gov.
M. T.)
Ko jo Jezus vedil, da je prišla njegova ura, da bi šel s tega sveta k Očetu, ker je svoje ljubil, ki so bili na svetu, jih je ljubil do konca. (Jan. 33, 1.)
V vod.
Kar je kdaj sv. Janez v sanjski prikazni na skalnatem Pa-temškem otoku vidil, namreč „sveto mesto, novi Jeruzalem, priti s neba od Boga, pripravljeno nevesto, ki je napravljena svojemu ženinu," (skr. raz. 21, 2) to se tako rekoč današnji prečestiti god in praznik v katoliški cerkvi godi. Zakaj ona je tisti novi Jeruzalem, ki je prišel s neba, in zlasti danes s vsem svojim lepotičjem nališ-pana, kakor nevesta, kedar pred poroko pričakuje svojega ženina.
Spomin današnje slovesnosti bi se sicer imel v četertek velikega tedna obhajati. Ali ker ta dan, ki je ravno pred spominom Jezusove smerti, tolikega veselja ne dopušča, je preveseli spomin neizrekljive ljubezni Gospodove sv. cerkev prestavila na četertek po prazniku sv. Trojice, tedaj v najlepši pomladanski čas, ko je v natori vsa radost in krasota oživljena, ko vrtovi in gojzdi pisanih cvetlic in zelenja dovolj ponujajo, da zamoremo veličastno obhajati preveseli spomin Jezusove ljubezni v zakramentu sv. Rešnjega Telesa. S prestavo tega praznika na današnji dan se sv. cerkev veliki teden zamore prepustiti največi žalosti in britkosti za voljo Kristusovega terpljenja in Njegove smerti; današnji dan pa najve-čemu veselju, nejveči radosti, ko je zamaknjena v premišljevanje Kristusove neizrekljive ljubezni Od te neizrekljive ljubezni Kristusove v zakramentu sv. R. T. bi vam tudi jaz rad nekoliko na dalje guvoril, ter vam pokazal,
1) da nam Kristus v njem toliko dobrega deli, kolikor le premore; od nas nasproti pa
2) za svojo ljubezen toliko hudegaterpi, kolikor le terpeti zamore.
To premišljevanje nas spodbadaj k nasprotni ljubezni in od-vračuj od nas vse nespodobnosti pri prejemi tega zakramenta!
Razlaga.
1) Ako se ljubezen dajavca spoznava iz velikosti daru, moramo gledé na ta dar, ki nam ga Kristus prinaša v najsv. zakramentu svojega R. Telesa, obstati, da njegova ljubezen nič veča ne more biti. Zakaj tu pri mizi Gospodovi ne prejmeš kruha in vina, s kakoršnim je bil Melkizedek Abrahamu postregel, ko se je s svojimi ljudmi truden iz vojne domu vrdčal. Tudi se ti ne ponuja kak ogledni kruh, s kakoršnim je veliki duhoven Abimeleh kralja Davida v boji poživil. Ravno tako ne prejmeš nekdanje mane ali nebeškega kruha, kakoršnega so Judje v puščavi jedli; ne kaj enakega, kakor je bilo Judovsko velikonočno jagnje. Vse to so bile le sence, le podobe tega, kar nam daje Kristus v zakramentu sv. Rešnjega Telesa, kjer vživamo Njegovo meso in Njegovo kri, in sicer na tako prečudno vižo, da mi tega nikakor umeti, ne vredno ceniti ne moremo.
Neskončna je bila ljubezen Očetova, ko je poslal svojega edinorojenega Sinu na svet. Zakaj po Njegovem včlovečenji smo bili ne le greha in peklenske sužnosti rešeni, temuč^ smo s Bogom, kakor njegovi otroci, še v posebno zavezo stopili. Še veča je ljubezen Kristusova v zakramentu sv. Rešnjega Telesa. Zakaj po včlovečenji je Oče svojega Sinu vsemu svetu sploh podaril; pri sv. obhajilu pa ga vsega vsakemu posebej podari. Kaj ne, srečne bi se šteli, ako bi nam kdo le ostanek telesa sv. Petra ali drugega Svetnika podaril, da bi ga shranili in to dragocenost čestili ; srečne, ako bi le nektere kapljice krvi kakošnega marternika v posodici imeli shranjene. Poglejte! v zakramentn sv. Rešnjega Telesa pa nam Kristus iz prevelike ljubezni dari vse svoje telo in vso svojo kri, ki jo je pri obrezovanji, pri bičanji, pri kronanji in na sv. križi prelil. In ko je Sin Božji človeško natoro s svojo Božjo osebo zedinil, je bila med vsemi milijoni le ena tako srečna, daje ž njim v najtesnejšo zavezo stopila. V zakramentu sv. R. Telesa pa Jezus vse svoje Božje bistvo ne enemu samemu, ampak vsem v vžitek daje; in to ne le enkrat, ampak tolikrat, koli korkrat hrepeni, to zavezo ž njim ponoviti.
Sv. Hieronim je v premišljevanji tega zakramenta še nekaj našel, po čimur se nam mora Kristusova ljubezen še veča zdeti,
Od kraljice Artemizije se bere, da je iz prevelike ljubezni do svojega moža pepel njegovega mertvega trupla, potem, ko so ga bili po ajdovski šegi sežgali, v vino namešala in ga popila, naj bi bila tako vse svoje žive dni s svojim rajnim soprngom zedinjena. Sv. Hieronim pravi, da še z večo ljubeznijo Kristus ravna z nami v zakramentu sv. R. Telesa, ker nam v njem daja svoje meso in svojo kri v podobab kruha in vina iz tega namena, da se, kakor drug telesni živež, v nas spremeni v naše meso in našo kri, in se tako nič več ne dà od nas ločiti. To je tudi sam hotel na znanje dati, ko je rekel ; „Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem."
Kakor velika in nezapopadljiva pa je ta ljubezen Kristusova v sv. obhajilu, vendar je še majhna v primeri s globoeim ponižanjem, kteremu se Kristus pri tej mizi svojim gostom ljubezujivo podvrže. Sv. Pavelj neskončne ljubezni Kristusove do _nas_ ubozih grešnikov ni mogel lepše dopovedati, kakor s tem, ko je pisal, da je Kristus, akoravno pravi Bog in Očetu v vsem enak, iz ljubeni do nas podobo grešnega hlapca nase vzel, in se ponižal do smerti na križi. Še veče je Njegovo poniževanje v zakramentu sv. Rešnjega Telesa. Globoko poniževanje za Sinu B. je bilo, ko je reven in slab otrok v jaslih ležal in nikjer nad sebo ni imel znamenja svoje Božje natore, ali ko je hotel za ubozega tesarjevega Sinu veljati, ko je bil znaničevan , zabljevan in kakor očiten grešnik tepen in kakor hudodelnik v smert na križi obsojen. Ali, ako bi bil hotel pri tem svojo Božjo natoro v vsem svojem veličastvu razodeti, bi se mu od vsega tega ne bilo nič zgodilo. Toraj je bilo njegovo najglobokejše poniževanje to, da je svojo Božjo natoro v človeški podobi skrival, in povsod hotel kot človek veljati. V zakramentu sv. R. Telesa pa še ne le svojo Božjo, ampak še celo človeško natoro pod podobama kruha in vina skriva. Globočina tolikega poniževanja pač ne more od drugod prihajati kakor iz globočine nezmerne ljubezni. Pač bi moralo naše serce terdo biti, kakor skala, ako bi mu tolike ljubezni še mi s ljubeznijo ne povračevali. Ali bodi Bogu potoženo, da se le prevelikokrat izpolnujejo besede sv. Magdalene Paciške, ki pravi: „Ljubezen se ne ljubi." To böte videli, ako vam še ob kratkem pokažem sramoto, ki jo hoče Kristus v tem zakramentu terpeti, pa jo vendar iz ljubezni do nas s vso poterpežljivostjo prenašati.
2.) Ne vname se ogenj v večem plamenu, kakor takrat, kedar močna sapa vanj piše. In Kristusova ljubezen v zakramentu sv. Rešnjega Telesa razodevlje se najočitniše po svoji potrpežljivosti pri zasramovanji. Da vam sramoto in krivico pokažem, ki jo Kristus na mesto dolžne zahvale in nasprotne ljubezni prejema, ne bom govoril od preklinovanja in krivic, s kterini so Judje in neverniki ta
sv. zakrament psovali; ne bom govoril od ajdov in krivovercev, ki se s tem zakramentom norčujejo, in ga v posmeh imajo ; pokazal yam bom le nespodobnost in zaničevanje, ki ga mora Kristus od vernih kristjanov pretrpeti, in lahko böte spoznali, da je v prenašanje vsega tega brez vse mere velike potrpežljivosti in ljubezni nad vsako ljubezen potreba.
Kristus, v zakramentu sv. Rešnjega Telesa v naših cerkvah pričujoč, nas vedno kliče: „Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil!" Ako tedaj zastonj kliče, in nihče, ali le malo kdo iz ljubezni in hvaležnosti pride in ga obišče, ga počesti in moli, ali ni to sramota zanj, ali njegovo zaničevanje? Ali bi ne bila sramota za kralja, ako bi svoje služabnike, sramota za gospoda, ako bi svoje hlapce klical, in bi ti služabniki in hlapci kraljev ali gospodov glas slišali, pa vendar ne marali, ga slušati? Kristus sicer nikdar ni sam na oltarji, ker ga tu neprenehoma trume angelov obdajajo in z vso ponižnostjo to skrivnost z zakritimi obrazi na kolenih molijo. Ali ravno za tega voljo je zasramovanje, ki mu prihaja od človeških otrok, še veče, ker ne za voljo angelov, ampak za voljo njih je na oltarji pričujoč, in zato ga mora neskončno boleti, ako ljudje zanj ne marajo, med tem, ko ga angeli molijo. Kajne, dobre prijatle obiskujemo radi, iu aüo nam le kaka ura ostaja, jo že v to rabimo, da se ž njimi pogovarjamo. Jezusa pa, največega in najboljega prijatla, ki je za nas dal svoje življenje, pustimo v zakramentu sv. Rešnjega Telesa velikokrat zastonj na nas čakati. Ob nedeljah in v praznicih nam časa za prazne pogovore, za vasovanje, za opravljanje, za igre, in zlasti za pijačo ostaja, ura za uro se s pohajkovanjem in postopanjem potrati; da bi pa Kristusa v tabernakeljni le pol ure čestili in molili, za to ga ni časa. Povejte, ali ni to zasramovanje Jezusa Kristusa, ki ga mora v srce žaliti'?
Ako pa tudi semtertje nekteri v cerkev pridejo, da bi Kristusa v zakramentu sv. Rešnjega Telesa molili, vendar je njih število zmiraj manjše, kakor število tistih, ki ga s pravo ponižnostjo čestč in molijo. Zakaj koliko je tacih, ki so pri daritvi sv. maše le s telesom pričujoči, ki jim ne le za molitev, ampak še celo za notranje cerkveno zidovje ni mar, in med vso mašo morebiti še „očenasa" ne izmolijo. Koliko sopet druzih, ki se sramujejo pri sv. maši spodobno na obe koleni poklekniti, sv. R. Telo moliti in se kot grešniki na prsi trkati ! Koliko še druzih, ki celo takrat na svoje kolena ne padejo, kedar jim hoče Kristus z oltarja doli svoj nebeški blagoslov podeliti! Koliko tacih, ki se pri daritvi sv. maše na vse strani ozirajo, smejajo, pogovarjajo, sujejo, semtertje prerivajo in tlačijo sebi v škodo in pogubo, in družim v pohujšanje! Največ pa je tacih, kterim se sicer usta premikajo, in jagoda za jagodo na pater-
noštru spod prstov padajo ; ali njih misli so doma pri živini, ali na polji pri žitu, ali pa pri trtji in pri hramu v vinogradih; — njih srce je ondi, kjer je njih zaklad. Ako bi se bile te in enake nespodobnosti na dvoru Španskega kralja Filipa II. godile, bili bi za-dolženci s smrtjo kaznovani. Kristus pa, ginjen od nezapopadljive ljubezni, vse to zasramovanje voljno in potrpežljivo prenaša.
Kaj pa še le hočem reči od tistih brezbožnih in hudobnih kri-stijanov, ki so, kakor Juda Iškarijot, njegovi tatinski izdajavci, ki v stanu smrtnega greha k njegovi mizi pristopajo, in v njegovo naj-veče osramotenje svoje nevredne duše ž njegovim najsvetejšim mesom in ž njegovo krvjo skrunijo, sami sebi jedo in pijo pogubljenje ? Kristus sam toži nad njimi, rekoč: „Prejemajo me, kakor lev, ki ropa želi." Ali vendar se zemlja ne odpre, da bi jih požrla, in tudi ogenj ne trešči z neba, da bi jih požgal in pokončal. O ljubezen brez mere, brez konca in kraja! Pač prav veli sv. Pavelj : „Preklet bodi, kdor ne ljubi Gospoda našega Jezusa Kristusa!"
Sklep.
Kaj ne, ljubi moji! mi nočemo med tistimi biti. Velikoveč mu hočemo Njegovo ljubezen z nasprotno ljubeznijo, in zasramovanje in zaničevanje, ki ga ne le od judov, ajdov, krivovercev innevercev, ampak tudi od hudobnih kristjanov trpi, s tem povračevati, da ga bomo vselej ponižno čestili in molili, ga večkrat obiskovali, se za njegov užitek s čistim srcem pripravljali, ga večkrat vživali, da bo, kakor sedaj sladčica našim dušam, tako nam v smrtni uri zastava večnega življenja in častitljivega vstajenja. Amen.
Pridiga za II. pobinkoštno nedeljo.
(Velika večerja; gov. J. A — st.)
„Neki človek je pripravil veliko večerjo in jih je veliko povabil." Luk. 14.
V vod.
Danešnje sv. evangelje nam pripoveduje od neke velike večerje. Ta velika večerja ni nič drugega, kakor presv. rešnje Telo našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa. Tam v sv. taber-nakeljnu je ta presv. večerja shranjena in ravno ta teden sv. cerkev svoje verne vabi in kliče, naj častijo in molijo to presv. večerjo.
Počastimo in molimo sveto Jezusovo Telo, — ta pesem doni te dni v veliki cerkvi sv. Petra vEimu in se razlega po vseh kat. cerkvah cele zemlje. —
Počastimo in molimo sveto Jezusovo Telo, — tako moli v ponižnosti in ljubezni 200 milijonov odrešenih katoljških kristjanov od sončnega izhoda do sončnega zahoda, od enega konca do dru-zega konca sveta.
Počastimo in molimo sveto Jezusovo Telo ! Hvala, čast in slava bodi Jagnjetu, ki na tronu sedi! —tako prepevajo te dniKerubimi in Serafimi, in grešne usta umerljivega človeka s sveto grozo za njimi pojó, in trepečejo pred milostlivim Bogom, ki je velike reči nad nami storil.
In zares! če 200 milijonov umnih, pametnih ljudi te dni na svojih kolenih pred sveto monštranco kleči ; če se živi Bog v veličastni procesiji po našem polju prenaša, — to ne more nobena prazna misel biti; tukej mora biti kaj več, kakor mana starega testamenta, tukej se mora vernim podajati častitljiva hrana, ktera ni od tega sveta! In to tudi je.
Zato sem sklenil k naši tolažbi — in v čast nar svetejšemu zakramentu danes s pomočjo, sv. Duha visoko čast sv. večerje, ki se na naših oltarjih obhaja, nekoliko bolj na tanko premisliti.
Ta sveta večerja je cez vse imenitna in veličastna, ktere nobena človeška pamet ne more razumeti ; kajti
I.	velik je on, ki nas vabi ;
II.	draga je jed, ki se nam ponuja ;
III.	velika je truma gostov, ki so povabljeni, in
IV.	ta večerja nima ne konca ne kraja. —
Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ, govori Ti iz mojih ust!
Razlaga.
I. Gosta tema, tako pripoveduje sv. pismo, je nekdaj zemljo pokrivala ; pa Bog je rekel : „Naj bo luč !" — in bila je luč. To, ljubi moji ! je bilo delo božje. In glej ! po vsegamogočni besedi ravno tistega Boga se tudi na naših oltarjih sveti luč pravice božje; tukej stoji Odrešenik sveta po dnevi in po noči, in kliče vsem me-mogredočim :" Jes sem, kteri sem! Blagor mu, kteri ne vidi, in vendar veruje ! Pridite k meni, vi zapuščeni, pridite k Jagnjetu božjemu, ktero je vse vaše grehe na se vzelo !"
Tako ldiče, tako vabi edino-rojeni Sin vsegamogočnega Očeta, kteremu je po besedah sv. pisma dana vsa oblast v nebesih in na zemlji; po kterem so vse reči storjene, in brez kterega ni nič storjenega, kar je storjeno ; kteri je v začetku pri Bogu bil, in je z Očetom enega bitja in ene natore.
Če tedej nar Viši, kterega vseh devet angelskih korov v nebesih moli, če stvarnik nebes in zemlje, če gospod vseh gospodov, kralj vseh kraljev k človeškim otrokom pride, jih v sveti večerji poživi, redi in razveseli, — resnično, to so velike reči, da si večih misliti ne moremo. In vendar se to godi v zakramentu sv. Rešnjega Telesa, kjer se edino-rojeni §in večnega Očeta človeškim otrokom v živež da. Zato je ta zakrament čudež vseh čudežev, kterega nobena človeška pamet razumeti, in noben človeški jezik izreči ne more.
Scer nam je sv. pismo čuden izgled drazega pozemeljskega gostovanja prihranilo. Asuer, mogočni Perzianski vladar, kteri je imel 127 dežel pod svojo oblastjo, in pred kterim so vojvodi, kakor sužni, svoje kolena pripogovali, povabil je enkrat več sto vojvodov in imenitnih služabnikov iz svojega neizmernega kraljestva, in jim je, da bi pokazal bogastvo in čast svojega kraljestva, velikost in imenitnost svoje mogočnosti, napravil veliko gostovanje, ktero je 180 dni, to je, ravno pol leta terpelo. Kaj ne, ljubi moji! da to je redka prikazen v zgodovini sveta? kaj ne, da to je redko ponižanje mogočnega pozemljskega vladarja? To da dnevi pozemeljskega gostovanja in veselovanja so minuli, in ž njimi mogočni kralj Asuer ; njegove krone in kraljeve palice ni več ; njegova mogočna roka je strohnela, in se v prah zdrobila!
Vse dragaci je pa pri kraljevi mizi Jezusa Kristusa. Njegova roka pa nikoli ne umerje, njegova ljubezen nikoli ne omerzne, ampak vse ljudstva zemlje na svoje očetovsko serce vleče, da bi njegovi otroci po angeljsko postreženi bili v božjem kraljestvu na zemlji. Kralj vseli kraljev nas vabi k sv. mizi, toraj večerja res velika! —
II.	Kar to sv. večerjo še bolj poviša, je jed in pijača, ktera se nam pri nji predpostavlja. Naj se le na cesarskih in kraljevih mizah nar drajše jedi kadé, in nar žlahtnejše vina v zlatih kozarcih lesketajo, vse te jedi in pijače so vendar le mertve. Tukej na altarju pa vidimo kaj več; tukej imamo, kakor Zveličar sam pravi, živi kruh, ki je iz nebes prišel, in kdor bo od njega jedel, bo živel vekomej , in od kterega sv. ap. Pavi govori : „Ali ne veste, da kruh, kterega lomimo, je vživanje Telesa Gospodovega" ? I. Kor. 10, 16. In Odrešenik sveta sam pravi od te hrane: „Kdor moje meso je, in mojo kri pije; ostane v meni, in jes v njem." O velika misel, ki nas mora s sveto grozo napolniti, in pred ktero tudi mašnikova roka na altarju trepeče! Jezus Kristus, s mesom in kervjo, s telesom in z dušo, kakor Bog in človek se nam tukej vžiti da; Jezus Kristus, z vso na križu pridobljeno spravo; Jezus Kristus z vso na križu pridobljeno ljubeznijo ; Jezus Kristus, z vsemi dobrotami in milostmi, ki nam jih je na sv. križu pridobil ! In kdor njega zavživa, ta se ž njim popolnoma zedini in sklene, in je deležen vseh gnad, moči in čednost, ki so v njem zapopadene, in ostane ž njim zedinjen, kakor mladika z vinsko terto. O kdor zapopasti more, naj zapopade !
Scer nam sv. pismo pové : Ko so Izraelovi otroci svojo veliko noč obhajali, je Mojzes rekel: Če vas vprašajo: Cernute prazničnosti, te slovesnosti, ki jih tukej napravljate, recite : „Gospod gre memo!" Pri nas se pa še vse več godi! Tukej Gospod ne gre menio, on se pri svojih vseli, stopi iz nebes z vsem svojim božjim veličastvom v revno človeško serce, in ga stori v prebivališče neskončnega Boga ! Zato — naj se le sveti na Sinajski gori Mojzesovo obličje pri pogledu božje lepote, naj le gleda ljubeznivi učenec Janez s svojim umerljivim očesom v nebeški Jeruzalem, naj le sv. ap. Pavi zamaknjen bo v tretje nebesa — tukej se še veče reči godè ! Mi pa nebesa v svojem sercu nosimo, tron večnosti je v naših persih postavljen. O srečni občutleji! Oko naše neumerjoče duše zaupljivo gleda v očetovo božje oko, in človek se pogovarja z večno Besedo. — Poglej, kristjan ! tukej angelsko hrano iz nebeškega kraljestva, poglej angelsko pijačo iz nograda nebeškega Jeruzalema — glej tukej skrivnost presv. altarskega zakramenta!
III.	In kdo so tisti srečni, ki so k tej večerji povabljeni ? Ali morebiti samo otroci Izraelovi? O ne samo Izraelovi otroci,
Slov, Prijatel,	15
ampak vse ljudstva zemlje. Ni ga stantì , ni je starosti, ni spola, da bi k tej večerji poklican ne bil. Kralj na škerlatastem troni in berač v rastergani obleki se osrečenega čuti pri zavživanju te nebeške jedi. Pobožen, pravičen kristjan, pa tudi grešnik srečen kakor nar bolj nesrečen človek, na tem svetu pri tej božji mizi najde tolažbo nebeško, zakaj ta hrana razsvetli temote človeške^ duše, in ogreje merzlo grešno serce, ona dušo z gnado napolni, in posuši solze grenke žalosti in britkega terpljenja.
Mi vsi, ljubi moji ! smo se že morebiti v svojem lastnem življenju lahko od te resnice prepričali. Bil je en dan v našem življenju — oh, tako lepega in srečnega dneva potlej ni več! — in to je bil tisti dan, ko smo pervikrat iz žegnane roke svojega duhovnega pastirja Odrešenika sveta prejeli. O kako srečno je bilo takrat nedolžno otroško serce! Kako zlo se je veselilo svojega Boga ! In obljubim, da tudi Bog, in njegovi sveti angeli so imeli veselje nad sercem nedolžnim. Zakaj je bil dan pervega sv. Obhajila toliko srečen za nas? Položimo svojo roko na svoje serce, in odgovorimo si : Zato ker smo takrat po vrednem sv. Obhajilo prejeli.
To da leta otročje so prešle, in ž njimi oh! ž njimi morebiti tudi belo oblačilo nedolžnosti; morebiti je greh s svojo grozovitno roko posvečeni aitar Gospodov v našem sercu poderi, tempelj sv. Duha razdjal, in malika razuzdanosti v našem sercu postavil. Gotovo pa je, med tem, ko smo odrastli, smo velikrat kelh terpljenja do dna spraznili, velikrat smo resnico božje besede občutili, ki pravi: „Vsakdan ima svojo težavo." Vtrudeno očetovo in materno oko, ki se zavoljo skerbi za vsakdanji kruh še le pozno v noči zapre, naj mi priča, da sem resnico govoril. Pa tudi ti, grešnik ! ki si že velikrat žalil svojega Boga, in svoje serce s smertnimi grehi ranil, mi moraš moje besede poterditi. Ja tvoja obtežena vest mi oznanuje, da še le premalo sem povedal.
O nesrečni ! ti žaluješ, jokaš ! Tudi jes jokam s tebo solžč svojega Odrešenika, ki jih je na grobu Lacara, in nad Jeruzalemskim mestom jokal; vendar obupaj nikar kakor Judež. Saj se tudi za te ljubeznive Gospodove besede z altarja glasé : „Pridite k meni!"
Prerok Elija, tako pripoveduje sv. pismo, je bežal pred hudobno kraljico Jecabelo, ktera ga je preganjala, in umoriti iskala, in je šel v puščavo en dan hodä, in lačen, žalosten in truden se ie pod drevo ulegel in zaspal. In glej ! angel Gospodov se ga je dotaknil in mu rekel : Vstani, in jej ! In se je ozerl, in glej ! pri njegovi glavi je pod pepelom pečen kruh, in posoda vode. Tedaj je jedel in pil, ter zopet zaspal. In angel Gospodov se je spet ver-
nil, in se ga dotaknil, ter mu djal : Vstani, jej ; zakaj še dolgo pot imaš pred seboj Je vstal, jedel in pil, in v moči te jedi 40 dni in 40 noči hodil do Horeba božje gore, kjer je bil v zavetji pred svojimi sovražniki, in kjer se mu je Gospod v pohlevni sapi prikazal, in je ž njim govoril. — Pač lepa pripodoba za vse nesrečne in stiskane sine in hčere Adamove, ki v tej solzni dolini bivajo! Zakaj kdo je v stanu sošteti vse solze, ki se na en dan na zemlji stoéé ! Ko bi jih pristregli, celo jezero bi jih bilo, in kakor potok bi tekle^memo nas! Kdo jih je v stanu sošteti globoke zdihleje, ki se iz milijonov in milijonov žalostnih sere pozemeljskili popotnikov vsakdan raz zemlje proti nebu vzdigujejo ! To da potolaženi bodimo, angel božji nain stoji na strani, iii pravi: Zapuščeni! vstani in jej ; glej miza Gospodova je pripravljena, Bog sam se ti da v živež, in če boš od tega kruha jedel, ne boš lačen vekomaj ne! — Ja z hvaležnimi občutijeji izgovorim véliko skrivnost sv. vere: Elijev kruh je preroka živel 40 dni ; moč te božje hrane pa ni omejena od tesnih časa mej, ta hrana nikoli nehala ne bo.
IV. Glejte, jes ostanem pri vas do konca sveta, pravi Jezus večna resnica. In za res, od tistega časa, kar je na gori Kalvarii tekla njegova kri za odrešenje svetà, od tistega časa, je še zmirej pogernjena velika Gospodova miza, in bo pogernjena ostala noter do konca časov. In še potlej, kakor on sam govori, hoče z nami vživati od tertnega sadu v kraljestvu svojega Očeta. O sladka tolažba! o sveto upanje.
Ker pa Jezus iz ljubezni do nas svoj sedež po dnevi in po noči v sv. tabernakelni ima, vedno pripravljen gnade deliti, in s božjim kruhom duše nasititi, zatečemo se tudi vsaki čas lahko k njemu in mu svoje reve in nadloge potožimo; vsak čas svojega življenja lahko pridemo sem v božjo hišo, in njega nebeškega kralja prejmemo v svoje serce. Takrat pa, kader bomo vboleli, in ne bomo mogli več sem v hišo božjo priti, prišel bo Jezus nas obiskat na smertni postelji. Stopi za majhno časa v svojih mislih tje k smertni postelji umirajočega : njegove bolečine so že do verha prikipele, njegove noge omerzujejo, njegovi žnabli obledujejo, njegove oči so se globoko vderle, in glaževnate prihajajo, njegova sapa zastaja, in po čelu mu nastopa mertvaški pot. Zdej se umirajoči zadnjikrat vzdigne, in s slabim glasom pravi : Enkrat še bi rad na zemlji svojega Boga vžil, preden ga bom v večnosti gledal. Kmalo se spolni njegova želja, kmalo pride mašnik, in mu prinese v sreberni škatelci kruh. Bolnik se še enkrat sklone, pobožno sklene svoje mertvaške roke, in iz mašnikovih rok tistega prejme, ki je nebo in zemljo vstvaril, in kteri bo čez nektere minute njegov sodnik. Premisli tukej, keršanska duša, hrano, ne za 40 dni, ampak hrano za dolgo prihodnost, za neskončno večnost.
In tako bo vdarila poslednja ura vsakemu človeku. Meni, in vam, in vsem ljudem, kar jih na zemlji živi, približal se bo tisti groze polni večer, ko bomo morali ta svet zapustiti, in se v večnost perseliti. O blagor nam takrat, če smo se Jezusa in njegovih svetih naukov zvesto deržali ! Začela se bo potem za nas velika večerja v božjem kraljestvu, kjer bomo z Abrahamom, Izakom in Jakobom pri mizi sedeli, v družbi Serafimov in svetih angelov, v družbi kraljice nebeške Marije prečiste Device, v družbi presv. Trojice.
Pri tej misli vendar stermé obstojim, um mi zastaja, besedi mi zmankuje, s svojim slabim jezikom te neizrečene sreče nisem vstani dopovedati. Zato v ponižnosti pred očesom Narsvetejšega na svoje kolena padem, in s Petrom zdihnem: Gospod! beži od mene preč, ker jes sem grešen človek! Zakličem s sv. Pavlom: Oko še ni vidilo, uho še ni slišalo, in v nobenega človeka serce še ni prišlo kar je Bog tem pripravil, ki njega ljubijo. Tam v sv. nebesih bo še le prava velika večerja, ktere ne bode nikoli več konec.
Sklep.
Ti pa, sveta nevesta Jezusova, kat cerkev! le se lepšaj in zalj-ljšaj te prijetne dni s svojim svatovskim oblačilom, po vsej pravici se zaljšati smeš. Vi Kerubimi in Serafimi le prepevajte pesem nebeško. Svet, svet, svet je Gospod vsegamogočni Bog, kteri je bil, kteri je, in kteri vekomej bo. Vi Izvoljeni božji! le prepevajte svojemu Bogu večno Alelujo, da vaši prijetni glasovi doné po nezmernih prostorih neskončnosti, in skoz nebes nebesa se razlegajo. Ti pa, umerljivi človek, sklepaj svoje roke, in v ponižnosti moli kralja nebes in zemlje, ki v podobi Kruha po naših altarjih prebiva. Tudi ve, zapuščene duše v vicah, vi naši bratje in sestre, ki v nezmernem terpljenji božji pravici do zadnjega vinarja plačujete svoj dolg, tudi vi sklepajte danes svoje odrešene roke, in kličite k Očetu luči : Jagnje božje, ki grehe sveta odjemljes, usmili se nas! Daj nam večni mir, da bomo tudi mi deležni angeljskega kruha pred tronom Narvišega, in da bomo presveto altarsko skrivnost hvalili in častili na vekomej! In nebo in zemlja naj odgovorita: Naj se zgodi! Amen.
Pridiga pri procesiji v križevem tednu.
(Kaj naj premišljamo, da ne bomo za voljo prihodnosti v skrbi
gov. M. T.)
Ja globoèine vpijem k tebi, o Gospod! Gospod, usliši moj glas! (ps. 129, 1. 2,)
V v o d.
Veliko preganjanja imel je nekdaj pobožni David preterpeti, ko se je moral pred serditim Savlom semtertje potikati. Še v večih zadergah pa je bil, ko se je njegov lastni sin Absalon zoper njega spuntai, in mu po kroni, po vladarstvu in po življenji stregel. V tej stiski zdihoval je z zaupanjem in z vso ponižnostjo svojega serca k Gospodu, naj ga ne izda v roke njegovih sovražnikov, rekoč: „Iz globočine vpijem k tebi, o Gospod! Gospod, usliši moj glas!" Bog se je ozerl na njegovo molitev in podjal puntarsko druhal, da je David sopet v miru in v sreči vladal Izraelovo ljudstvo.
Iz tega vidimo, koliko da prava, ponižna in zaupljiva molitev pravičnega pri Bogu zamore, in kako resnične da so besede Jezusove (Jan. 16, 23.), ki jih je govoril svojim učencem rekši : „Vse, česar böte Očeta prosili v mojem imenu, vam bo dal."
Ljubi moji ! kdo iz med nas iz lastne skušnje ne ve, da smo tudi mi, kakor kralj David, v veliko in v hudih stiskah in zadrgah ? In kdor si jih le količkaj k sercu jemlje, ali ne premišlja resnobno, kako da bi jih zamogel od sebe odverniti? Glejte! vse naše življenje mora sicer biti vedna molitev ; to je : naj jemo ali pijemo, delamo ali počivamo, budimo ali spimo, v vsem nam gre iskati Božje časti in zveličanja svoje duše. Vendar pričujoči križev teden pa je še posebno od sv. katoliške cerkve v molitev odme-njen, naj bi nam ljubi Oče v nebesih žitno polje blagoslovil, ga slane, toče, suše, mokrote in vsakoršne uime varoval, nam dodelil ljubo zdravje in blaženi mir. Ali čez vse to, čez srečo kakor nesrečo našo, raztegnjeno je neprezirljivo zagrinjalo, in le Bogu je znano, kakošna prihodnost nas čaka. Vendar za tega del, akoravno
nas stiske in nadloge tarejo, hočemo terdno v Boga zaupati, da naša molitev, ako nam bo iz ponižnega, skesanega in v njegovo voljo vdanega serca prihajala, ne bo brez sadu ostala. Toraj kaj pa naj premišljamo, da bo za voljo prihodnosti mirno in potolaženo naše serce? — Na to vprašanje Vam želim danes z Božjo pomočjo ob kratkem odgovoriti. Poslušajte me v imenu Jezusovem!
Razlaga.
1. Med veliko slovesnostmi, ki jih sv. kat. cerkev skozi leto obhaja, so procesije križevega tedna zlasti za kmečke ljudi pravi praznični dnevi. Zakaj ko hodimo memo njiv in travnikov, ki nam s svojim lepim mladim zelenjem oko in serce oveseljnjejo, povzdignemo ob enem svoje misli k Bogu, od kterega nam vse dobro dohaja. Iz tega pa izvira naše zaupanje na njegovo vsemogočnost, dobrotljivost in previdnost, česar vse nas sopet spodbada k hvaležnosti za prejete darove. Pri tem pa si mora kristjan najprej misliti, daje tek vsega našega dela in truda v božjih rokah. Sv. Pavelj, ki je v Korintu keršč. srenjo ustanovil in jim potem svojega učenca Apolona učenika dal, da jih je v veri poterdoval, jim v 1. listu med drugim piše: „Jaz sem sadil, Apolo je priliva!, Bog pa je rast dajal;" (3, 6.) to je: midva oba bi brez Boga ne bila nič opravila, ako bi on ne bil najnega dela blagoslovil. In zato pravi na dalje : „Tedaj ni nič, kteri sadi, in nič, kteri priliva, ampak Bog je, kteri rast daje." (3, 7.) Od tod lep izrek: Prazno je delo brez blagoslova z nebes. Ali pa odgovorite mi sami, česa da si želite, kedar svoje polje zorjete in obsejete? Ali mar ne toplote, da bi seme v zemlji kalilo; po zimi snežene odeje, da žito mraza in viharjev varuje, spomladi in poletu pa, da bi se solnčno vreme z dežjem lepo vrstilo, naj bi žita naprej rastla, srečno do-zorila in nam bogato žetev obrodila ? Vprašam : V čigavi moči pa je mraz in gorkota? v čigavi solnčno in deževno vreme? Ali mar ne v vsemogočnosti Božji? Ako pa je vse to le v Božji moči, moramo tudi prepričani biti, da je zgoli le na Bogu ležeče, da imajo naše dela dober tek in vspeh. Zato, kakor nam je pa Božje pomoči potreba, tako potreba nam je molitve, da te pomoči vredni postanemo. „Ako Gospod hiše ne zida, pravi kraljevi psalmist, zastonj delajo, kteri jo zidajo." Ravno tako, ako Bog blagoslova in vspeha z nebes ne pošlje, je ves terpež in ves pot obraza, so vsi žulji obdelovavca zastonj. Kako potreba nam je toraj terdnega zaupanja na Božjo vsemogočnost in previdnost, kako silno potreba zbrane in pobožne molitve, da sad zemlje nam ohrani, da točo,
viharje in nevihte od nas odverne, ter daje solncu sijati in dežju rositi ob pravem času!
A pri tem, da je ves vspeh naših del le od Boga zavisen, in da ga moramo te pomoči s molitevjo prositi, ne smemo pozabiti, da Gospod, kakor pravi sv. pismo, le pravične blagoslovlja, molitev grešnika pa da ne usliši. Da bi toraj naša molitev: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh" uslišana, mora tudi s spravičnostjo našega življenja, z odkritoserčno voljo dobro delati in hudega se varovati, ali vsaj s resničnim kesanjem nad grehi sklenjena biti.
2) Druga resnica, ki naj jo za voljo prihodnosti premišljamo, je ta: Bogje in bo ostal naš neskončno dobro t lj ivi Oče, naj se naše delo dobro ali slabo izide. Po dobri in bogati žetvi nam je lehko Božjo dobrotljivost častiti, lehko se nam iz serca vzdiguje goreča zahvala, kedar so žitne shrambe napolnjene. In to je tudi prav, zakaj nič geršega bi za nas ne bilo, kakor nehvaležuost do Boga, ako bi tudi nad nami, kakor kdaj nad Izraelci lehko tožil: „Otroke sem zredil in povišal; oni pak so me zavergli." Ali kaj nam je pa tedaj storiti, kedar se nam naše poljske dela spreveržejo in ponesrečijo, ako nam slana cvetje in zelišča popari, ali nam toča žitno polje zmlati in sadno drevje oklesti; ako pridejo nad nas hudi časi, lakota, revščina, dragina, kužne in nevarne bolezni, ali kakor se nani vrh drugih sedanjih stisk sopet sedaj obeta, nesrečna kervava vojska? Večidel ljudje v tacih okoliščinah radi zoper Boga godrnjajo , nad njegovo dobrot-ljivostjo dvomijo, njegovo modrost in previdnost grajajo, se nad njegovimi šibami jezé in hudujejo, čez hudobne ljudi tožijo ; zraven pa ne položč roke na lastno serce, naj bi se spomnili, da so tudi oni med številom tistih, zoper ktere se vzdiguje maščevavni meč Gospodov. Je pa li tako obnašanje kerščansko ? O, nič manj, kakor to! Kraljevi prerok David pravi: „Usmiljenje Gospodovo je od vekomaj do vekomaj nad njimi, ki se ga bojijo." (ps. 102, il.) Ima mar zdravnik z bolnikom slabe namene, ako mu grenke zdravila daje, ali če njegove rane s razbeljenim železom žge, mu celò roko ali nogo odžaga , da le drugo truplo zdravo ostane ? Li ni oče svojemu otroku tudi tedaj dober, kedar mu nož ali vilice iz rok vzame, naj bi se ne obrezal ali ne obodel, ali če mu igrače potare, da ga k delu nakloni? In kdo bi se prederznil kaj enakega od Boga terditi? Mar človek od samega kruha živi? Ali ne potrebuje sto in sto drugih 'gnad? česar pa mu na eni strani odvzame, to mu na drugi obilno poverne. In večidel je tisto, česar telesu najhujše dé duši najbolj koristno. „Dobro mi je, je kdaj klical David v svojih mnozih nadlogah in težavah, ker si me ponižal, da se učim tvojih pravičnost." (ps. 118, 71.) Bog toraj je in bo ostal naš naj dobrotljivši Oče, naj nam že daje ali jemlje. Zato v svojih
stiskah z Jobom kličimo: „Gospod je dal, Gospod je vzel; — ime Gospodovo bodi češčeno!"
Iz te nespremenljive dobrotljivosti Božje pa, kaj naj se učimo? Odgovor na to je: Bodimo zadovoljni s svojim stanom, ter mirni in potolaženi za voljo prihodnosti, Gospodu se zročimo in nanj verzimo vse svoje skerbi. Naj nam pošlje vreme, kakoršno hoče, naj nam sad zemlje da ali vzame, nam pošlje veselje ali žalost, mir ali vojsko, njegova sv. volja naj se zgodi kakor v nebesih, tako na zemlji. Pravi kristjan nikdar ne obupa, temuč z zaupanjem povzdiguje serce, oči in roke proti dobrotnemu Očetu nad zvezdami, ki ptice pod nebom živi in lilije polja oblači, in bo tolikanj manj pripustil, da bi njegovi otroci kruha stradali.
3.) Poslednjic, da bomo z mirnim in potolaženim sercem vsega pričakovali, kar nam prihodnost skriva, kako se nam gre že sedaj na to pripravljati? — Bog nas je vstvaril po svoji podobi. Dal nam je um, prosto voljo, ter razne druge moči in zmožnosti na duši in na telesu. Te dušne kakor telesne zmožnosti naj toraj sleherni po Božji volji in po meri svojih darov, ki jjh je prejel, prav in dobro obrača. Vsak naj svoje premoženje in gospodarstvo tako oskrbljuje, ako bi na eni strani utegnil kako škodo ali nesrečo terpeti, se mu ta škoda od druge plati poverne. Enak mora biti po Jezusovem nauku modremu možu, ki je na skalo sezidal svojo hišo, in ploha se je ulila, in prišle so vode, in vetrovi so pihali in so se v tisto hišo vperli, pa ni padla; (Mat- 7, 24, 25.) ne pa podoben neumnemu možu, kteri je sezidal svojo hišo na pesek, da so jo plohe, vode in vetrovi poderli, in je bila njena podrtija velika.
Ljubi moji! mi v prihodnost ne moremo videti. Mi ne vemo, kakošnih časov bomo še vse doživeli, kje in kakošne vojske se po sedanjem stanju narodov lehko vnamejo, kdaj in kako končajo. Vse je v Božji moči, v kterega moramo vso svojo vero in zaupanje staviti. Zato, kdor v sedanjih časih ne zna modro gospodariti, kdor pri obdelovanji svojega polja v kmetijskih zadevah in izboljšavah ne napreduje, si s pridnostjo in varčnostjo nič ne prihrani, kdor Božje darove, komaj da jih prejme, že sopet od sebe verze, se s svojo prevzetnostjo in baharijo košati, zraven pa postopa, pijančeva in igra ter se čez svoj stan povzdiguje, ta je podoben unemu ne-spametaežu, čegar hiša je na pesek zidana, in ki jo bodo viharji hudih časov do tal poderli. Kdor pa v sedanjih časih z modrostjo in previdnostjo, z varčnostjo in pridnostjo svoje gospodarstvo vodi, kdor danes na to misli, da mu bo tudi jutri še kaj potreba, kdor po svojem stanu živi, ter sebe iu svojo družino po svojem stanu oblači, v svoji kmečki hiši gospodičev in gospodičin ne terpi in mestnih potreb in gizdavost ne pozna; — tega hiša je sezidana na
skalo. Če tudi pribucé vetrovi nesrečnih časov, bodo mu sicer hišo potresli, a nikdar je ne poderli. Zato, pomagaj si sam, in tudi Bog ti bo pomagal, ti svetuje star pregovor.
Sklep.
Zato bodi danes naš sklep, da hočemo sicer s trdnim zaupanjem k Bogu moliti, naj nam sad zemlje da in ohrani; a zraven tega tudi, da hoče vsak po svojem stanu, bodi si predpostavljeni ali podložni, gospodar ali gospodinja, sin ali ptuji posel, svoje dolžnosti zvesto spolnovati, storjene zanikernosti popravljati, svojih grehov se skesati in zanaprej nič več zoper Božje zapovedi ravnati. Potem bo tudi Bog šibo svoje jeze milostno od nas odveril, ter nam dal vživati mirne in vesele čase. Amen.
Osnovane pridige.
6. Povelikonocna nedelja.
Sv. Duh in učenci priče Jezusove.
Y v o d.
Jezus je zapustil zemljo in šel v nebesa. Alj bode mar zdaj vse njegovo delo pri kraju? Oh ne! Obljubil je poslati namesto sebe tolažnika sv. D., ta bo pričeval od njega, in tudi njegovi učenci mu bodo pričevali. To bodemo danes premišljevali in vidili, kako so sv. Duh in učenci Jezusu priče?
Razlaga.
Sv. Duh in učenci so pričevali od J. . .
1. Sv. Duh je razsvetil učence, da so učili od Jezusa.
Pred bink. nedeljo niso prav umeli J. nauka — alj potem:
bili so neumni ribiči, potem visoko učeni možje, raznesil se je po njih J. nauk po celem svetu : padla je huda stara tmota, nastala je luč. Poznali so ljudje Očeta v nebesih, — pot, ki k Njemu pelje, — kako ga čestiti . . vse to so oznanovali tako, kakor jih je bil učil Jezus : „Ker so od začetka bili pri njem."
2.	Sv. Duh je pomagal učencem, da so živeli za Jezusa. Sveto živeti, zatajevati se, ljubiti se med seboj itd. učil je Jezus. Po njegovem nauku so živeli . . . poglejte v sv. bukve, kaj pripovedujejo od J. učencov in pervih kristjanov? Sbirali so se, da so lomili sv. kruh to je darovali nekervavo daritvo sv. maše, da so molili in peli Bogu na čest ; — ljubili se med seboj, da so bili vsi ena duša in eno serce ; — radi so stregli ubogim svojim bratom in delili jim od svoje obilnosti ; — judje in ajdje so jih preganjali, oni pa so jim dobrega delali in molili za nje : To je bil pravi Jezusov duh, tako so pričevali od J. in pomagal jim je sv. Duh. Slabi so bili in k hudemu nagnjeni, kakor mi . . . sv. Duh jim je delil svoje pomoči.
3.	Sv. Duh je poterdil učence, da so umerli za Jezusa. Kar je Jezus danes oznanil svojim učencem, to tudi res . ." Iz zhodnic . . . Zapirali, mučili, morili so jih, učenci so pa vendar pričevali Jezusu : Sv. Peter binkoštno nedeljo : „Priče smo vsega tega, kar je (dj. apost. 10, 39.)" Priče smo njegove slave (II. Pet. 116) —" Kar je od začetka bilo ... (I. Jan. 1, 1.) Vse so dali za J., kri in življenje, sv. Duh jim je dajal potrebne pomoči in stanovitnosti.
Sklep.
Učenci so pričevali od Jez. — tudi mi smo učenci J. — alj tudi mi pričujemo od Jezusa, alj govorimo, delamo, terpimo kot učenci J. ? Sv. Duh nas razsvetljuj in podpiraj, da pričujemo od J. in ga spoznavljamo pred svetom. Potem bo tudi nas spoznal pred svojim neb. Očetom. Amen.
Binkoštna nedelja,
V kom prebiva sv. Duh?
V vod.
„Kerščeni böte s sv. Duhom kmalo po teh dneh" rekel je J. na oljski gori. Učenci so zaperti v Jeruzalemu — deseti den jo m kaj se zgodi? Spolnilo seje, kar je J. obljubil. (Popiše se prihod sv. Duha). Sv. Duh pa prebiva še zdaj v sv. cerkvi in vsi ga sprejemljemo v ssv. zakramentih: tempeljni smo sv. Duha. Tudi mi smo ga sprejeli,alj paše stanuje v nas? Poglejmo vsv. današnje evangelje in vidili bomo, v kom prebiva s v. Dnh.
Razloga
V tistem prebiva sv. Duh:
1.	Kdor se zvesto derži božje besede. „Ako me kdo ljubi ... in pri njem prebivala . . . Kdor se božje besede derži, v tem prebivata J. in Oče neb. Kje pa se nahaja božja beseda. Iz nebes nam jo je najpred prinesel Jezus, oznanoval tri leta, izročil jo svojim učencem in poslal sv. Duha, naj jo ohrani in razširja po celem svetu. Naša božja beseda, nauk sv. cerkve je od sv. Duha; kdor se torej derži ga, v tem je sv. Duh. Pa koliko jih je, ki nočejo verovati, pa še več takih, ki nočejo po veri živeti. Neverniki
—	grešniki v vas ni sv. Duh !
2.	Kdor nosi v serca sveti mir. „Mir vam zapustim . . vam jaz dam." Prerokovali so sv. preroki, da bo odrešenik vojvoda mirü, — angeici so peli pri rojstvu J. mir ljudem, — po vstajenju je J. pozdravljal učence: Mir vam in danes jim izročuje mir, kterega svet ne more dati. J. pravi učenec živi v miru s Bogom: noben smerten greh mu ne dela nepokoja, - v miru z ljudmi : ne pozna jeze in sovražtva, — v miru s svojim sercem: nobena posvetna skerb alj ljubezen ga ne moti. To je J. sveti mir. Tega nam deli sv. Duh, ki ga je J. poslal namesti sebe. Grešnik — togotnež
—	posvetnež ti nimaš J. mirü, torej nimaš tudi sv. Duha.
. 3. Kdor hrani v sercu sladko upanje. „Vaše serce naj se ne . . . Dobro je vedel J. kako huda vojska učence čaka;
torej jih opominja, naj se ne bojé; saj veste, da taka mora biti,— mene so . . . ali učenec več od mojstra? Pa grem k Očetu, tam bom prosil za vas, od tod vam pošijem sv. Duha, ki vas bode po-terdil, in tam pri Očetu pripravljam vam večno plačilo. To sladko upanje dal je svojim učencem J. in nam ga vlija J. namestnik, tolažnik sv. Duh. Ti, ki praviš, da si preslab in ne zmoreš srečno se vojskovati, — ti, ki si v svojih težavah ves pobit, — ti, ki nikoli ne povzdiguješ svojih oči proti nebesom, kjer se ti miglja neb. krona, kratko ti, ki nimaš upanja, nimaš tudi sv. Duha, kajti sad sv. Duha je veselje v Gospodu.
Sklep.
Binkoštna nedelja je: spomnimo, da smo tudi mi sprejeli sv. Duha. Alj ga še imamo ? Srečen, kdor se derži zvesto božje besede, kdor nosi v sercu sveti mir in hrani sveto upanje, ta ima v sebi sv. Duha. Oh da bi bili tako srečni mi vsi ! Amen.
Zvoni v službi sv. cerkve: Iz Blahovesla 1863.
Laudo Deum verum, plebem voco, congrego elerum, Defunctos piango, nimbum fugo, festaque honoro.
I. Zvon oznanuje:
1. najsvetejšo skrivnost naše vere, to je, včlo-več enj a in smerti Gospodove.
a) Trikrat na dan oznanuje nam zvon skrivnost Gospodovega včlovečenja.
a) Sladko počiva človek v svoji postelji in krepča telo s sladkim spanjem, pa, čuj ! nenadama bije na njegovo uho glas zvona; človek se prebudi, stori znamnje sv. križa in moli: „Angelj Gospodov!" — In vstane, prebujen od tega nebeškega buditelja, in gre zopet vesel po svojih navadnih opravilih.
ß) In kedar mu o poldne pot pri delu z čela kaplje, in se lakot oglašuje in je od dela ves truden : takrat vdrugič zapoje iz zvonika zvon, in spomni človeka na skrivnost Gospodovega včlovečenja. Delavni človek položi na stran sekiro ali drugo orodje, s kterim je ravno delal, ter moli : „Angelj Gospodov !" in napoti se
proti domu, da bi svoje vtrudeno telo z obedom okrepčal, in za poletne vročine se odpočil v hladni senci.
5) In kedar je zopet celo popoldne delal, in milo solnčice za gore zahaja, in tiha noč bliža se, vse s temo zakriti : takrat vtretjič zvon na zvoniku zazvoni k „Avemarii." — Tako tedaj trikrat na dan oznanuje nam zvon skrivnost Gospodovega včlovečenja, da je „Beseda meso postala, in prebivala med nami", in da prečista devica Maria je ta srečna^mati, ktera nam je Sinu božjega porodila, in ktero mi s trojim „Češčena si Maria" častimo in v priprošnjo prosimo.
b) V petek o treh popoldne*) oznanuje nam zvon skrivnost Kristusove smerti.
V petek o treh popoldne je umrl naš mili Odrešenik, ki je svojo drago kri prelil za naše odrešenje na gori Kalvarii na lesu križa. Tam v nezmernih bolečinah v sredi med dvema razbojnikoma je končal svoje življenje s smertjo ne samo bolestno, ampak tudi naj sramotnejšo — na lesu križa! Tam je kri prelil za človeški rod do zadnje kapljice; tam je raztergal dolžno pismo, ktero je proti nam pričalo; tam je zadostil za grehe vseh ljudi; tam je cela priroda (ali natura) svojo žalost kazala nad njegovo smertjo in tako spričevala, da je Jezus resničen Bog; tam je Jezus na križi viseč spokorjenega razbojnika pomiloval, in vsem spokornim grešnikom nebeške vrata odperl. Oh, recite, ljubi moji! ali ni bil to naj znamenitniši čas pod solncem, čas v kterem je Odrešenik sveta na križi vpil: Oče! v tvoje roke izročim svojo dušo? — In glejte, da bi se spodobno spomin te prigodbe ponavljal, je naša sv. cerkev naredila, da se vsaki petek o treh popoldne zvoni na spomin Jezusove smerti. Zvon tedaj oznanuje v petek: O kristjan! spomni se, da o treh na veliki petek je umrl naš Gospod Jezus Kr.; tudi za tvoje grehe je on umrl! Zatorej obžaluj svoje grehe in delaj pokoro, da se Njegova draga kri na tebi ne zgubi.
2) Zvon nam oznanuje prihod gostov a) milih, b) in nemilih.
a) Milih: Kedar pride vladar (cesar, kralj; do kakega mesta svojih dežel: tu pozdravlja zvonenje z vsemi zvonovi imenitnega in ljubega gosta.
Ko se kteremu kraju bliža škof, ali pa njegov namestnik: poglej ! tudi tu oznanuje glas vseh zvonov iz zvonika, da pride služabnik Gospodov, da bi širil v tej soseski nebeški blagoslov.
*) Po nekterih krajih, kakor je na Goriškem navada, zvonijo v spomin Kristusove smerti precej o poldne, kedar je k navadnemu Angeljskemu cesčenju odzvonilo.
Ko pride Gospodov dan, ali kteri praznik med letom, glej ! tu radostni glas vseh zvonov oznanuje njih prihod ta dan pred praznikom proti večeru, ali zvoni „sveti večer", kakor pravimo.
Ali to so nam mili gosti. Ali zvon oznanuje nam tudi prihod
b) nemilih gostov.
a) Tako, postavim, o tihi noči se udari na zvon, za kratek hip vdrugič, potem vtretjič itd. — Oh, takrat se vsakdo prestraši, poskoči iz postelje, pogleduje skoz okno, na kteri strani je viditi tega strašnega gosta, kterega zvon oznanuje z zamolklim glasom. More to biti tudi druga nesreča, ktero zvon oznanuje, postavim, povodinj, punt, nenaden prihod sovražnikov itd.
ß) Posebno pa je ena žalostna prigodba, ktero nam zvon naznanja, namreč on nam mora povedati, kdaj nekteri iz naših milih znancev in sosedov ta svet zapusti. Kedar strašni gost, kterega imenujemo „smert", v nekako hišo pride, koj nam to oznani zvon, ki zvoni „večno uro.
II. Zvon kliče.
Drugi namen zvonov je, da nas kliče :
1)	k službam božjim v cerkev,
2)	k delom usmiljenja.
1) Zvonovi kličejo v cerkev k službibožji. Na dela-pust pred nedeljami in prazniki zvonovi oznanujejo glasno, da se bliža dan Gospodov ali pa kteri drugi praznik ; v nedeljo in v praznik pa vabijo nas s svojim veselim zvonenjem v cerkev k božji službi. — Kedar zvoni za v cerkev, zdi se, kakor da bi zvonovi k nam tako le govorili: Podvizajte se, kristjani ! v Gospodovo hišo ; to je edini kraj pod solncem, kjer ste pred Bogom vsi enaki. Tam ni nobenega razločka med stanom in stanom, med bogatim in ubogim, med višim in nižim ; tam se oznanuje božja beseda, se daruje sveta maša, se delé sv. sakramenti ravno tako beraču kakor kralju, ravno tako kmetu, kakor gospodu, ravno tako uradniku kakor rokodelcu ; tam ste vsi ena družina Gospoclovn, ktcra kliče k Bogu : „Oče naš, kteri si v nebesih!" Tako sklicujejo nas zvonovi z veselim glasom v nedeljo in v praznik k duhovnim službam.
Pa tudi v delavnik kliče zvon pobožne kristjane, da ako jim je mogoče, grejo v cerkev k daritvi sv. maše ; za to da bi noben hip ali trenutek ne minul, v kterem bi po celem svetu od izhoda do zahoda solnca se ne opravljala ta naj svetejša daritev. In kedar On, kteri je za nas visel na križi, je pričujoč na oltarji iu se pri
povzdigovanji od mašnika pobožnemu ljudstvu kaže: takrat zvon oznanuje ljudem to blaženo pričujočnost Boga-Gloveka na oltarji, in opominja tudi tiste, ki so zunej cerkve bodi si na ulicah, bodi si na polji ali v hiši pri svojih opravilih, da bi na svoje kolena padli, in počastili Njega, kteri iz nebes doli na oltar stopa, zakaj veseli ga, prebivati med ljudmi.
2) Zvonovi kličejo nas tudi k delom usmiljenja.
Kedar, postavim, začne kje goreti, ali pride nagla povodinj i. t. d. tedaj vpije zvon na zvoniku: Vstanite, kristjani! Kjer koli ste, hitite, pomagajte varovati premoženje, blago svojega bližnega; ali kedar, postavim, nenadama sovražniki pridervijo v deželo, ali vstane punt, takrat strašni glas zvona vpije: Kdor je zvest domovini in cesarju , zgrabite orožje in pomagajte braniti domovino in vse deželske in deržavne pravice proti hudobnim ljudem !
III. Zvon spremljuje.
Tretji namen zvonov je, da nas spremljujejo po naj imenitniših potih našega življenja.
Ložej in rajši se popotva, kader ima človek kterega ljubega tovarša pri sebi. Tako ima tudi kristjan, kader gre za procesijo mnogo tovaršev, s kterimi hodi. Vendar pak eden naj ljubših lo-varšev pri takih procesijah, ako ravno ni živ in uma nima, je nam kristjanom blagoslovljeni zvon s svojim zvonenjem.
Bodi si, da gremo s procesijo kam na božjo pot, ali da se po opravljeni božji poti od tam domü vračamo: vselej nas ljubko sprejemlje zvon s svojim milim glasom. Kader je križe v teden, in naše procesije se po polji vijejo, tu nas sprejemlje tudi milozvo-nenje iz zvonika.
Kader pri naj krasnejših dveh procesijah: „Vstajenja Kristusovega" in sv. rešnjega Telesa ven iz cerkev gremo s svojim Odre-šenikom in Bogom skritim pod podobo belega kruha : tudi takrat nas spremljajo na tej pot naši zvonovi, in dajejo s svojim glasom večo slavo tej pobožnosti, ravno tako, kakor je znamenje žalosti, kader umolknijo zvonovi zadne tri dni vélikega tedna, in se znamenje daje le s lesom : Zgodi se kakšen krat tudi, da znonovi vmol-knejo tudi med letom za kazen cerkveno, (interdictum ecclesiasticum.)
Ali tudi z žalostmin glasom spremljujejo zvonovi popotvajočega kristjana na njegovi posledni poti, kader pa že sam s svojimi nogami hoditi ne more. Žalostnim glasom spremljajo hišnega očeta, kader ga j o Raj oči otroci in prijatli pokopat nosijo; z žalostnim glasom spremljajo k grobu zakonskega moža, zakonsko ženo ali
pa cvetečega mladenča ali dekle, ali pa malo dete, ktero ni še po-zenalo ne zmot ne lepot tukajšnega življenja. In ko bi človek tudi nobenega ne imel, kteri bi ga k pogrebu spremljal, je tu zvon, kteri povzdigne svoj žalostni glas in oznanuje soseski, daje zgubila enega izmed sosedov, in žaluje nad rajnkim.
Zvon tadaj oznanuje, kliče, spremljuje!
Naznanilo družbe sv. Mohora.
Meseca julija t. 1. razpošlje družba sv. Mohora svojim udom sledečo bukve: 1) „Življenje svetnikov in svetnic Božjih" od dr. J. Rogača (1. zvezka II. polovica 17 — 18 pol); 2) „Umni vinorejec" od Fr. Jančarja 6'/2 pol); 3) „Fabiola ali cerkev v katakombah" kardinala Wisemana 15'/2pOI); 4) .,Slov. Večernice" XV. zv. (5 pol); 5) „Poboljšani sosedje ali sadjereja v pogovorih" od J. Tomšiča (3'/2 pol) in 6) „Koledarček za I. 1868" z imenikom vseh družnikov (11 — 12 pol). — To.se naznanja s lem pristavkom, da poteče čas, v kterem se more še letos v družbo stopili, že s koncem tekočega meseca ; kdor bi se še le meseca junija ali pozneje oglasil, dobil bi za poslani denar samo toliko bukev kakor po bukvarnicah in se ne bo mogel šteti za uda. Vabimo s lem vse čast. Slovence iti Slovenke, da se jih do 31. majnika še prav veliko število oglasi.
V Celovcu 1. maja 1867.
Družbin odbor.
Odgovorni izdaj, in vred, Andr, Einspielcr. — Natisnil J, &F, Leon v Celovcu