J. Žnidjaršič: Barvni občutek živalij.                      725
kazala, da se različni vetrovi, ako zaznamenujemo vse vetrove celega leta skupaj s 100°/0, za Ljubljano v sledeče °/o dele. Največkrat imamo v Ljubljani vzhodni veter z 39°/0, potem burjo s 16°/0, nadalje zahodni veter z ll°/0, potem južnovzhodnega z 10°/0, potem gorenjski severozahodni veter z 9°/0, čisti sever s 6°/0, slednjič čisti jug s samo 4% in jugozahod tudi samo s 4°/„.
Razmere za j eden in isti veter so v različnih letih j ako različne. Za primerjanje s povprečnimi številkami vseh 10. let od 1864—1874. vzel sem številke dveh let posebej, 1. 1868 in 1. 1871. Tu menjuje sever mej 2—9°/0. Veliko večji je razloček pri burji, katera menjuje mej 13 in 32%- Še večji je razloček pri vzhodnem vetru, kateri menjuje mej 18—39°/0; sploh je pa vzhodni veter vender skoro vsako leto z največjimi °/0 zastopom. Jako majhen je razloček pri jugovzhodnem vetru, znaša le nekoliko nad 2°/0, malo večji, 3°/0, pri jugu. Ravno tako velik, kot pri burji, namreč za 19%, je tudi pri jugozahodnem vetru. Razločki v različnih letih so pri večini vetrov le neznatni; največji in sploh pomenljivi so pri burji, vzhodu in jugozahodu, in res sta posebno prvi in zadnji pri nas zelo muhasta: burja kot reprezentant lepega, jugozahod kot zastopnik grdega vremena.
Brezvetrije je pri nas le v 13-5%, to je kakih 55 dnij v letu. —
Barvni občutek živalij.
Spisal J. Znidaršič.
ej zanimljiva vprašanja o živalskem življenji spada tudi to: Imajo li živali barvni občutek, ali so barvno-slepe? Razlo- ' čujejo li barvo svitlobe, ali čutijo le razne stopinje svitlobe? — Prvi hip se dozdeva človeku, da je teško rešiti to vprašanje, vender je — vsaj pri nekaterih živalih — lehko spoznati, da imajo barvni občutek. O bučelah n. pr. se je sklepalo, da imajo barvni občutek, iz opazovanj, katero cvetje obiskujejo. Lubbock pa je to dokazal neposredno. Njegovi poskusi v ta namen so bili taki: Postavil je več steklenih ploščic z medom na raznobarvni papir; bučele so hodile med serkat, in so se navadile onim barvam, na katerih je bil med. Ako so bile bučele le nekolikokrati na jednej in istej barvi, ostale so jej zveste; kajti, kadar je papirje prestavil, znale so vedno najti svojo barvo. To bi ne bilo možno, ako bi si ne bile zapametile dotične barve.
726
J. Žnidaršič: Barvni občutek živalij.
Druga je se ve da določiti, je-li ta občutek popolen ali ne, dalje v katerej meri je razvit, t. j. katere barve živali razločujejo in kako. Tako n. pr. je nedvojbeno, da mravljam vijolična svetloba ne de dobro, , in isto tako, da jim je rudeča barva bolj ušečna, nego zelena. Mravlje imajo torej barvno čutilo, ali iz dosedanjih poskusov ne da se dognati, koliko barv razlikujejo, še menj, kakovi so dotični občutki.
Ribiči menijo, da tudi ribe niso brez barvnega občutka, zato jim radi nastavljajo vade določene barve. Znano je, da so nekateri barvni občutki mnogim živalim jako zoperni. Spomnimo se na bika in purana, katera ne moreta prenašati žive rudečine, in pobesnita od togote, ako jo gledata; tudi o vrabcih vemo, da niso -posebno veseli, kadar vidijo rumeno.
Pa ne samo, da živali barve ločijo, sme se trditi, da je nekaterim barvni čut Aivet življenja; premnogim vsaj zelo olahčuje boj za življenje. Mnoge živali, katere se branijo s strupom, z razjednim in smrdečim sokom, so obično očitnih barv, n. pr. rumene in črne, rudeče-rumene itd. Ko ugledajo sovražnika, skušajo ga najprej ostra-siti s svojimi barvami; cesto se jim to tudi posreči.
Druge zopet skriva barva očem svojih sovražnikov in napado-valcev. Zelene živali n. pr. bivajo v travi in zelenem listji, in ostanejo tako čestokrat nevidne sovražnikovemu očesu. Kadar pa pridejo te živali na druge barve dno, opazi jih lehko požrešni, barve razločujoči ropar.
Mnogotere živali našle bi si teško hrane, ko bi ne ločile barv; barva cvetja, sadii itd. jih pa vabi uže od daleč. Osobito žuželke vodi barva cvetja, ko iščejo v njem sladkih sokov. Nekatere se dosledno drže izvestnih barv,   in se ne vsedajo na cvetje druzih barv.
Premnoga opazovanja živalskih svateb pričajo, da samice pri - izbiranji samca gledajo na lepe barve; reje velja to o samcih. Tu gre posebno imenovati nekatere ptiče in podnevne metulje. Danvin pripoveduje, da se o času svatbe gujanske kokice, rajčice in druge ptice shajajo; samec za samcem razvija in razpenja svoje krasno perje, ter se razkazuje samicam in ponaša pred njimi; te pa gledajo in si naposled izvolijo najljubeznivejšega snubača.
Ne redkokrat imajo živali lepo pisano obleko le o času svatbe, in tedaj se samci in samice gizdavo šopirijo, po dovršenej svatbi je pa zopet pohlevnejše vsakdanje oblačilo dobro.
J. Jesenko: Zemeljski potresi.
ni
Zemeljski potresi.
Spisal J. Jesenko. (Dalje.)
XIX. Razmera mej potresi in časom.
er so se zadnjih 50 let tako zelo pečali s temi prirodnimi pojavi, natanko jih opazovali in tudi poročila o njih iz minulih stoletij pridno nabirali, skušali so tudi rešiti vprašanje, ali je kaka zveza mej potresi in časom, o katerem se dogajajo. Mej potresi in posamnimi deli dneva (posamnimi urami, svitlim dnevom in nočjo) gotovo, ni nobene zveze, kajti potresi se dogajajo sedaj po dnevi, sedaj pa po noči, sedaj pred poludne, sedaj pa po poludne, sedaj pred polunočjo, sedaj pa po polunoči. —
Ker se potresi dogajajo sedaj ta, sedaj oni mesec, sedaj o polnej luni, sedaj o prvem ali zadnjem krajci, zlasti pa ker nekateri potresi trpe več mesecev, celo več let po vrsti, sklepali bi lehko, da tudi mej njimi in posamnimi meseci in luninimi izpremembami ni nikake zveze. A uže od nekdaj se je ustanovila vera, da se nekatere letne čase potresi bolj pogostoma ponavljajo kot drugikrat. Tej veri so pritegnile novejše preiskave. Starodavni Rimljani so blizu dolgo mislili, da so potresi po leti bolj pogostoma kakor po zimi, kajti Seneka omenja kot nekaj posebnega, da je neki potres za njega po zimi pokončal Kampanijo ter dostavlja, da se po besedah prednikov po zimi zemlja ni potresala. Nasprotno je učil grški prirodoznanec Aristotel; po njem se zemlja spomladi in jeseni potresa bolj gostoma kakor po zimi in po leti. Po Humboldtu se v Južnej Ameriki najbolj boje potresov o deževnej dobi ali tudi o dobi jednakih nočij; jednako tudi po otocih Molukih v Vzhodnjej Indiji in po Antiljih v Srednjej Ameriki. Isto poročata Smyth in Hoffman o potresih v Siciliji. Pozneje sta se s primerami mej potresi in posamnimi meseci in letnimi časi najbolj pečala Hoff in Peter Merian. Vse te preiskave pa je prekosil Aleksej Perrev iz Dijona. Na podlagi teh trudapolnih preiskav in primer je deloval R. Falb, a za svojo teorijo je nabral tudi premnogo gradiva
48