Zvezda, Trg osvoboditve, Kazina
Zvezda in Trg osvoboditve, kdo ju ne pozna. Pa ju res? Dolge zgodovine ne pišejo le gradovi in palače, tudi mestni trgi jo imajo. Trg osvoboditve se je pred nekaj leti imenoval Trg revolucije, še malo nazaj pa Kongresni trg. In tega Kongresnega trga se ne moremo in ne moremo odvaditi, tako kot Šentpetrske ceste ali starih dinarjev. Še vedno nam rad uide z jezika. Table z imeni uiicje lahko zamenjati, spomin pa se krčevito oklepa starih. Zdaj, upam, v sta-rem delu mesta »vprašljivih« ulic ni več in nam bo s preimenovanji prizanešeno.
A tudi Kongresni trg ni nosil tega imena od pamtiveka. Se prej so mu rekli »jama«. Tu je v rimskih časih teklo severno obzidje in ob njem obrambni jarek. Ta jarek pa je bil prav trdovraten, več kot tisoč petsto let se je boril z zobom časa. Korito, ki se je vleklo od Nunske cerkve proti Ljub-ljanici, je popolnoma zravnal šele Plečnik v tem stoletju. Tako je za njim izginila še zadnja sled. Na Emono pa nas še vedno spominjata kip Emonca in pa severna vrata (porta pretoria), kjer je zdaj galerija Emonska vrata. Pozlačen bronast kip so našli ob grad-nji Kazine, original je na varnem v mu-zeju, kopija pa stoji v Zvezdi.
Tam, kjer ]e zdaj park Zvezda, je bil v srednjem veku vicedomski vrt in po-tem več kot dve stoletji kapucinski samostan. Stavbo, ki je stala v vogalu nasproti današnje Matice, so podrli še-le 1817. Zaradi bližajočega se kongresa so začeli urejati park in že takrat je dobil obliko zvezde z osmimi kraki. Leta 1821 je bil v Ljubljani kongres Svete alianse in presvitlim cesarjem v čast in slavo so uredili tudi trg - od tod tudi ime Kongresni trg - in tod prireja-li vojaške parade. Zakaj so se avstrij-ski cesar Franc L, pruski knez, ruski car Aleksanderin neapeljsko-sicilski kralj Ferdinand zbrali v Ljubljani? Pripraviti so želeli vrnitev neapeljske-ga kralja na prestol, revolucija leta 1820 ga je namreč strmoglavila.
Sredi Zvezde je dolgo stal kip gene-rala Radeckega; njemu je za zasluge v boju z Italijani cesar poklonil tudi Ti-volski grad. Ob prevratu so kip odstra-nili. Šele več desetletij kasneje se je pojavil nov kip, mogočen konjenik, Aleksander I.
In kakšna je bila sicer Zvezda med obema vojnama? Poti so bile peščene, senco so jim dajali stoletni kostanji. V vogalu nasproti Kazine je stal paviljon za godbo, ki je igrala vsako nedeljo dopoldne. Takrat je šla Ljubljana, sta-ro in mlado, na promenado. Ta vogal je bil z nizko leseno ograjo ločen od osta-lega parka, postavljeno je bilo nekaj mizic in natakarji so s pladnji švigali čez cesto iz kavarne Zvezda.
Kazina, rdeče rumena zgradba z veli-kirrv balkonom, zdaj ne kaže nič kaj ugledno lice. Zgradilo jo je društvo Kazina v klasicističnem slogu leta 1837. To društvo je imelo sicer lepo spisana, demokratična pravila, a je bi-la v njem le smetana meščanstva. Ne-kaj let je bil vanj včlanjen celo France Prešeren, menda je tu videval Julijo. A v Nebeški procesiji je vzel na piko tudi Kazino in njeno družbo:
Zidat' vdihne jim kazino, kaj da je ime pove, žensko, moško tam mladino z materami vred kaze.
Kazina, ki je pozneje postala zbirali-šče ljubljanskega nemštva, je po prvi svetovni vojni prišla v roke gostilni-čarju Krapežu, zavednemu Slovencu, nekdanjemu lastniku Narodne kavar-ne. Obnovil jo je in preuredil, njegov vrt je bil menda najlepši v Jugoslaviji. Divil se je nad njega lepoto tudi prene-kateri tujec. Na vogalu je uredil Kavar-no Zvezda. Tam so sedaj arkade, saj je ob širitvi Titove ceste zmanjkalo pro-stora za pešce. V Kazini se je obdržala le še ena več kot stolena tradicija. Tudi dandanes se tu pleše, tod domuje Štu-denstki plesni klub Kazina. Po vojni,
dokler ni bila zgrajena palača na Subi-čevi, je tu zasedala slovenska ljudska skupščina.
V Zvezdi je torej kralj leta 1940, po šestih letih priprav, zajezdil konja, pa ne le to. Arhitekt Plečnik je že prej uredil Kongresni trg, ga zravnal in tla-koval, po sredi pa je v osi od Nunske cerkve do Filharmonije postavil 6 luči na stebrih. V Zvezdi so tik pred drugo svetovno vojno ob nemalo hude krvi stare kostanje zamenjale platane, ob robovih je postavil konfine - betonske stebričke. Močno je poudaril pot, ki teče sredi parka, vzporedno s Titovo. Tu je namreč stal tudi kip in Plečnik je želel ustvariti os, ki bi se iz Vegove in čez Zvezdo nadaljevala v dvorišča sko-raj do Čopove. Desno od Kazine bi postavil propileje, za njimi pa ustvaril veličasten trg.
Tudi drugod po Ljubljani zanikrna dvorišča, natrpana z barakami, drvar-nicami, garažami in drugo navlako še vedno kar kličejo po pošteni metli. Ka-ko mirne in dragocene površine bi se nam odkrile sredi mesta. A kaj, ko je dobra volja le na eni strani. Lastniki o odstranitvi seveda še slišati nočejo.
Zgodbe o kipu še ni konec. Prišla je vojna in Italijani so ga odstranili in pretopili. Zamenjala naj bi ga ogro-
mna fontana, narejena po fašističnih vzorih. Načrti so na srečo ostali v pre-dalih. Po vojni, ko je bilo priključeno Slovensko Primorje, so sem potavili sidro, znak, da smo postali pomorski narod. Tu je zdaj zbirališče starih in mladih - in golobov. Zožali in tlakova-li so poti, prej so bile peščene in mno-go širše, tako, da sta se po sredi vsake vlekli še dve vrsti dreves.
Kongresni trg je bil trg v pravem pomenu besede in je ljudi kar klical, naj se tu zbirajo. Ob kapitulaciji Av-stroogrske je bila tod leta 1918 velika manifestacija, med vojno so pred Kazi-no dvakrat demonstrirale slovenske žene. Ob osvoboditvi, 10. maja 1945 se je tu zbrala množica, da bi pozdravila prvo narodno vlado. V imenu Ljub-ljančanov je govoril naš drugi veliki poet, Oton Župančič. Poleti istega leta so Ljubljančani sprejeli tudi predsed-nika Tita. Tem dnem v spomin je seda-nje ime trga, tu je cilj Pohoda po poteh okupirane Ljubljane.
Razen teh svetlih trenutkov, ko ga še napolnijo ljudje, trg zdaj ni več trg, je le še parkirišče, nepregledno polje plo-čevine. Kajti trg je srce mesta, sem se stekajo, tu se spet razlijejo naše poti. Pravi trg utripa, živi, ta pa je mrtev.
Breda Ogorelec