razigranost, materinska nežnost, obredno dogajanje in verovanje pa tudi tesnobna stiska. Med prijavami na razpis so izbirali člani komisije: etnomuzikologinja dr. Urša Šivic, etnolog dr. Bojan Knific in slavist Renato Horvat. Plod celovitega projekta je bila zgoščenka z dvainšestdesetimi točkami (pesmimi, obredji, rit-miziranimi besedili, vražami, igrami), ki zaokrožajo zgodbo z naslovom Sijaj, .sonce!
Naslednje leto (2011) smo sledili drugemu motivu. Ta je vodil k živemu izročilu Slovencev zunaj državnih meja. Slavista Renata Horvata je v komisiji zamenjala literarna in umetnostna zgodovinarka mag. Metka Lokar. Plod so bili sodobni terenski posnetki raznoličnih glasbenih hibridov ljudskih pesmi in viž - od Gorskega Kotarja, prek Benečije, Rezije, Nadiške doline, avstrijske Koroške, Porabja, vse do Pulja, Heerlena na Nizozemskem, Sto-ney Creeka v Kanadi in Clevelenda v ZDA - ujeti na zgoščenki z naslovom Za gorami...
Barve lanske jeseni (2012) pa so bile že sicer precej drugačne od tistih, ki smo jih vajeni. Soustvarjalci radijskih programov namreč hitro začutimo splošne družbene spremembe. Jesen je prinašala trpka spoznanja, a ljudske modrosti nas učijo, da so ljudje živeli še v mnogo težjih obdobjih in da so jih premagovali predvsem s pokončno držo, mnogokrat pa tudi z glasbo. Vendar ne z vsakršno glasbo, temveč le s tisto, ki jo izvaja vešč in glasbeno nadarjen godec. To je bila tema iskanja izročila leta 2012. Ob javnem razpisu smo zato zapisali: »Godi, godec! Raz-
vnemi svojo strast!« Sledili smo torej godčevskim muzikalnim strastem. Ob stalnih članih komisije - dr. Urši Šivic in dr. Bojanu Knificu - je tretji del odgovornosti prevzel dober poznavalec instrumentalnih glasbenih usedlin, prof. Tomaž Rauch. Zgoščenka Strast godca prinaša ubrani zvok glasbil različnih družin - od bršljanovega lista do cimbal, od violinskih citer do diatoničnih harmonik, od opreklja do činel, od tamburic do orglic, od violin do kontrabasov. Izročilo predstavljajo vse generacije in oba spola - od živahnih mož, ki z glasbo živijo domala vse svoje življenje, to pa stopa po poti osmih desetletij, žena, ki so se igranja harmonike morale učiti na skrivaj, do akademskih glasbenikov ter glasbeno izobraženih likovnikov, agronomov, računovodij, študentov, gimnazijcev in drugih. Iskreno godčevsko strast izražajo izvedbe trinajstih skupin oziroma posameznikov iz vseh slovenskih pokrajin.
Vse tri zgoščenke so pospremljene z dvojezičnimi dokumentarnimi opisi ter že na prvi pogled izražajo premišljeno oblikovno enovitost. Projekti se (zdaj že praviloma) končujejo meseca decembra z javno oddajo, kjer vsi izbrani pevci in godci predstavijo svoje bolj ali manj tradicijske izpovedi; Studio 14 zažari kot muzej žive glasbene dediščine, dogodki pa so navadno polni nepozabnih vtisov. Zgoščenke s svojo vsebino, obliko, spremno besedo in občutljivo oblikovanim zvokom izražajo zapis spomina z jasnimi konturami in odtenki duha časa, v katerem so nastale: za Vas, za nas in za tiste, ki bodo raziskovali za nami.
Etnologija je povsod
Matej Ocvirk*
ZGORNJESAVINJSKA KULTURNA IN NARAVNA DEDIŠČINA
NA POŠTNIH ZNAMKAH
184
S poštnimi znamkami se plačujejo poštne storitve tako v lokalnem kot mednarodnem poštnem prometu. Znamke se med seboj ločijo po vrednosti, velikosti, tisku, barvi in samem motivu ter pomenu. Poštne znamke so med drugim tudi medij za promocijo kulturne in naravne dediščine, tako v državi kot mednarodnem okolju. Znamke niso samo ekonomska ali filatelistična kategorija, s svojimi motivi prikazujejo tudi etnološko vrednost neke regije ali države (Gačnik 1996: 351). Izdajo znamk spremlja slogan Pošte Slovenije: »Spoznajmo Slovenijo skozi znamke. Njeno zgodovino, kulturo, naravo, kraje in ljudi« (Gačnik 1996a: 137).
Zgornja Savinjska dolina je alpska pokrajina v povirju in zgornjem toku reke Savinje. Ledeniško dolino so oblikovali glavni ledenik in manjši stranski ledeniki. Dolino obdajajo vrhovi Ka-mniško-Savinjskih Alp, Karavanke z Olševo in kraške planote (Menina planina, Dobrovlje in Golte). Regija obsega naslednje občine: Mozirje, Nazarje, Rečico ob Savinji, Gornji Grad, Ljubno, Luče in Solčavo.
Zgornja Savinjska dolina ni znana samo po naravnih lepotah z gorami in neokrnjeno naravo, ampak tudi po bogati kulturni in etnološki dediščini. Ker njeni prebivalci že stoletja živijo v sožitju z naravo in spoštujejo tradicijo svojih prednikov, so ohranili
bogato in specifično regionalno naravno in kulturno dediščino, ki jo s pridom izkoriščajo tudi v turistične namene. Pošta Slovenije redno ali priložnostno izdaja serijske ali posamezne poštne znamke z motivi etnološke in kulturne dediščine različnih slovenskih regij in pokrajin, med njimi tudi Zgornje Savinjske doline. V nadaljevanju bom predstavil poštne znamke z motivi kulturne in naravne dediščine Zgornje Savinjske doline.
Kosa - Ljubno ob Savinji
Kosa je bila v preteklosti pomembno kmečko orodje za košnjo trave in žita. Poštna znamka Kosa - Ljubno ob Savinji je v seriji Slovenija - Evropa v malem izšla 19. 11. 2003 po risbi Zagorke Simic, oblikoval pa jo je Miljenko Licul. Na znamki sta predstavljena za okolico Ljubnega v Zgornji Savinjski dolini značilna kmečko orodje kosa in posebno orodje kosišče. Kosa sodi med dediščino poljedelskih orodij, ki so jo v preteklosti uporabljali za košnjo žit in trave, posebno orodje pa predstavlja specifično oblikovano kosišče. »Ročnik je spodnji ročaj kosišča oblikoval kot roko za roko in na roki izrezljal tudi uro, ki kaže pol deset. Po izročilu naj bi kazala pol deset zato, da so kosci vedeli, kdaj imajo malico.« Koso in kosišče danes hranijo kot del dediščine v zaselku Savina pri Ljubnem ob Savinji (Bogataj 2003: 7-8). V
Matej Ocvirk, prof. zgodovine in geografije. 3321 Teharje, Vrhe 13, E-naslov: matej.ozvirk@gmail.com
Ljubenske potice.
Foto: Matej Ocvirk, Celje, 2012
Jezersko-solčavska ovca. Foto: Matej Ocvirk, Celje, 2012
Ubrnenik in solčavski sirnek. Foto: Matej Ocvirk, Celje, 2012
1,25
Harmonija treh dolin Solčavsko
SLOVENIJA
Zgornjesavinjski želodec. Foto: Matej Ocvirk, Celje, 2012
Mozirski pustnaki.
Foto: Matej Ocvirk, Celje, 2012
Harmonija treh dolin - Solčavsko. Foto: Matej Ocvirk, Celje, 2012
bogato okrašenem in oblikovanem orodju se stikata rokodelska in ljudska umetnostna ustvarjalnost.
Jezersko-solčavska ovca
Slovensko ozemlje je znano po vrsti avtohtonih živalskih pasem, med njimi po jezersko-solčavski ovci, ki prihaja z območja Ka-mniško-Savinjskih Alp. Poštno znamko je oblikoval Jurij Mi-kuletič po fotografiji Toma Jeseničnika, izšla pa je 18. 9. 2003 v vrednosti takratnih 148 tolarjev. Slovenska avtohtona pasma ovac s kakovostno volno po navadi bele ali temnorjave barve je namenjena prireji kakovostnega jagnječjega mesa. Tip jezer-sko-solčavske ovce z značilno izstopajočim izobčanim profilom glave imenujejo tudi »očalarka«, saj ima okrog oči in na konicah ušes značilno črno liso. Pasma je vključena v program slovenskih avtohtonih pasem domačih živali in se skupaj z rejci vključuje v okoljske programe (Kompan 2003: 23-24).
Gastronomske razpoznavnosti Zgornje Savinjske doline
Zgornja Savinjska dolina je znana tudi po avtohtoni in okusni hrani, s katero lahko obiskovalci »potešijo« svojo lakoto. Gurmanske užitke savinjskega želodca je spoznal tudi angleški kralj Jurij VI. Poštni znamki z motivi zgornjesavinjskega želodca, ubrnenika in solčavskega sirneka je Pošta Slovenije po fotografiji Toma Jeseničnika izdala 27. 11. 2008 v vrednosti 0,45 evra. Savinjski želodec, v preteklosti praznično jed, so jedli ob praznikih, zlasti veliki noči in na poročnih gostijah, danes pa je zaščiteno živilo s priznano geografsko označbo. Savinjski želodec je sušena mesnina iz najkakovostnejšega svinjskega mesa in slanine (Bogataj 2008: 11-12). Ubernenik, imenovan tudi obrnek in ubrnjek, je stara pastirska močnata jed v obliki cmoka, narejena
iz pražene pšenične, ajdove ali koruzne moke, zalita s slanim vrelim mlekom, v katerega se umešata sladka smetana in maslo. V preteklosti so cmoke zavili v sveže hrenove liste in jih jedli za malico pri delu v gozdu ali na planini. Iz zmesi pripravljajo tudi kroglice ali večje svaljke, ki jih tople ali hladne ponudijo za malico ali zajtrk (internetni vir 1).
Solčavski sirnek je hrana, povezana s pastirsko in sirarsko dediščino. Skuta iz posnetega mleka z dodatkom kumine in soli je prelita s kislo smetano in zorjena v posodi, da dobi nekoliko pikanten okus. Sirnek uporabljajo tudi za pripravo kremne juhe ali sirnice. Pikanten sir uporabljajo tudi kot namaz na črnem kruhu in prilogo k narezkom vratovine, salam ali savinjskega želodca (Bogataj 2008: 11-12).
Pustnaki Mozirje
Znamka z maskami mozirskih pustnakov, ki jo je oblikovala Milena Gregorčič, je v seriji poštnih znamk Folklora izšla 29. 1. 2010. Pustovanje je čas norčij in sproščenega vzdušja, prinaša pa tudi pomlad in odganja zimo. Mozirski pustnaki so pustna skupina tradicionalnih slovenskih mask in sodijo med trška pusto-vanja. Pisni viri govorijo o pustovanju in aktivnostih mozirskih pustnakov že leta 1891 (internetni vir 2).	jg5
Pustnaki spadajo med starejše trške pustne skupine. Zanje se pustni čas začne že 11. novembra, ko objavijo svoj program pu-stovanja. Pustnaki so »ofirali« v ponedeljek, ko so hodili od hiše do hiše in vabili tržane na torkovo pustno povorko; ob tem so 22 pobirali tudi prispevke (Kuret 1984: 253). So elegantno oblečeni ^ v enotne uniforme s črnimi fraki, bele srajce s črnim metuljčkom ^ in bele hlače, na glavi pa nosijo črne cilindre s trakovi. Vsak s seboj v roki nosi škatlo (Tomažič 2010: 28). V sprevodu nosijo S uradno zastavo in pustno značko, spremlja pa jih pustna kraljica. i*
Sprevod pustnih mask se začne na pustni torek, na pepelnico pa v govoru razgalijo in »obelodanijo« mozirske dogodke in »zdrahe« prejšnjega leta.
Funkcija pustnakov je podeljevanje mozirskih trških pravic. To najpomembnejšo nalogo opravijo na debeli četrtek, ko trške pravice podelijo skupaj s pustnim županom in z drugimi člani pustnega odbora (prav tam).
Ljubenske potice
Ljubno ne slovi samo po tradiciji splavarjenja in »flosarjih«, ampak tudi po posebni izdelavi cvetnonedeljskih butaric, imenovanih ljubenske potice. Znamki z njihovim motivom je po fotografiji Janeza Pukšiča oblikoval Edi Berk in sta izšli 18. 3. 2010. Svojevrstne in unikatne butarice izdelujejo ob veliki noči in jih na cvetno nedeljo nosijo v cerkev. Narejene so iz svežega zelenja in drugih naravnih materialov (plodov, šibja in mahu). Oblikovane in sestavljene so v različne oblike kmečkih orodij, predmetov notranje opreme bivališč, objektov verskega značaja, upodobljenih živali in moških ali ženskih figur (Bogataj 2010: 4). Vsako cvetno nedeljo na Ljubnem pripravijo razstavo posebnih in zanimiv ljubenskih potic.
Solčavsko - harmonija treh dolin
Zgornjo Savinjsko dolino krasijo številne naravne lepote in neokrnjena narava. Eno najlepših slovenskih območij z bogato naravno dediščino je gotovo območje Solčavskega. Motiv na poštni znamki, ki jo je po fotografiji Toma Jeseničnika oblikoval Edi Berk, je solčavska pokrajina s tremi ledeniškimi dolinami. Znamka je izšla 30. marca 2012 v seriji Turizem v vrednosti 1,25 evra.
Solčavsko sestavljajo tri ledeniške doline (Robanov in Matkov kot ter Logarska dolina), obdajajo jo vrhovi Kamniško-Savinj-skih Alp in Karavank. Doline slovijo po naravnih biserih, med katerimi izstopa slap Rinka. Krajinski parki Logarska dolina ter Matkov in Robanov kot so od leta 1987 zavarovana območja, na katerih varujejo naravne znamenitosti, gozdove in kulturno dediščino. Krajinski parki z veliko ekološko, biotsko in krajinsko
vrednostjo izražajo harmonijo med človekom in naravo. Solčavsko se je leta 2008 kot zmagovalec med slovenskimi kraji in območji uvrstilo na drugo mesto v tekmovanju, ki ga pripravlja Evropska komisija EDEN (European Destinations of Excellence - Evropske destinacije odličnosti) (Bogataj 2012: 27). Projekt EDEN spodbuja trajnostne modele za razvoj turizma in izhaja iz državnih natečajev, na katerih vsaka posamezna država vsako leto izbere najboljšo turistično destinacijo.
Viri in literatura
BOGATAJ, Janez: Slovenija - Evropa v malem. Bilten: poštne znamke = Bulletin: postage stamps = Briefmarken, 48, 2003, 7-8; http://www.posta. si/bilteni/477.
BOGATAJ, Janez: Zgornjesavinjski želodec, ubrnenik in solčavski sirnek.
Bilten: poštne znamke = Bulletin: postage stamps = Briefmarken, 73, 2008, 11-12; http://www.posta.si/bilteni/477)
BOGATAJ, Janez: Ljubenske potice. Bilten: poštne znamke = Bulletin: postage stamps = Briefmarken, 80, 2010, 4-5; http://www.posta.si/bilteni/477. BOGATAJ, Janez: Solčavsko - harmonija treh dolin. Bilten: poštne znamke = Bulletin: postage stamps = Briefmarken, 90, 2012, 26-27; http://www. posta.si/bilteni/477.
GAČNIK, Aleš: Etnološka dediščina in filatelija. Etnolog, 1996, 351-365.
GAČNIK, Aleš: Znamka kot medij za promocijo dediščine: Podoba koranta na priložnostnih znamkah, žigu, kuverti prvega dne Pošte Slovenija. Argo: Časopis slovenskih muzejev 39/1,2, 1996a, 135-137.
KOMPAN, Drago: Jezersko-solčavska ovca. Bilten: poštne znamke = Bulletin: postage stamps = Briefmarken, 47, 2003, 23-24; http://www.posta.si/ bilteni/477.
Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1995, 329.
KURET, Niko: Maske slovenskih pokrajin. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1984.
TOMAŽIČ, Tanja: Mozirski pustnaki. Bilten: poštne znamke = Bulletin: postage stamps = Briefmarken, 79, 2010, 28-29; http://www.posta.si/bilte-ni/477.
Internetna vira
Internetni vir 1: htpp/www.slovenia.info, 20. 11. 2012. Internetni vir 2: htpp/www.pust-mozirski.si, 22. 11. 2012.
186