NAŠ GLAS SKUPŠČINSKE DELEGATSKE INFORMACIJE občina krško Poštnina plačana v gotovini Št. 7 • Leto XII, • 23. maj 1991 Obisk v Lonigu presegel pričakovanje! Na povabilo župana Lonigu. (Italija) se je tamkaj med 18. in 20. majem mudila uradna delegacija občine Krško, ki jo je vodil predsednik SO Krško Vojko Omerzu in v kateri so biH še Franc Jenič (Sekretar Sekretariata za razvoj), Ivan Molan (IS SO), Emil Vehovar (Obrtno združenje), Zoran Som (Zavarovalnica Triglav) ter Miran Resnik (podpredsednik SO). Na uradnih razgovorih, ki so bili 20. 5.,so z italijanske strani sodelovali predstavniki večjih firm ter gospodarskih zbornic iz Loniga ter Vi-cenze. Razveseljivo je, da so bili pogovori obeh delegacij povsem konkretni, tako da lahko že danes napovemo, da se bo sodelovanje na gospodarskem področju pričelo razvijati v splošno korist. Italijanski podjetnik bo, če mu bo seveda krika ponudba ustrezala, sklenil obsežnejši posel z našo mizarsko obrtjo, prav tako pa so podjetniki z območja Loniga in Vicenze zainteresirani za kooperacijo pri proizvodnji male kmetijske mehanizacije oz. strojev. Po omenjenih pogovorih se obetajo tudi večji posli s Podjetjem Videm, predvsem za izvoz njihove proizvodnje celuloze. Uradni obisk v Lonigu, ki ga krška delegacija lahko oceni za nadvse uspešnega, so sklenili z dogovorom, da italijanski podjetniki v letošnjem septembru obiščejo krško občino, ko naj bi obe strani sklenili nove posle. Ž.Šebek Obsežen električni mrk V torek, 21. maja 91 je ostala vsa južna Slovenija brez elektrike. V temi so bili Belokranjci, Dolenjci in PosavcL Mrk je trajal približno 90 minul, nekaj po pol deseti so namreč luči spet zasvetile. Medtem smo obiskali sedež Elektra v Novem mestu in njihov dispečerski center, kjer so poskušali kar najhitreje odpraviti napako. Vodja obratovanja PE Elektra Novo mesto, Boris Guštin nam je povedat »Ob 20.05 uri je bil izpad na daljnovodu iz Brestanice, verjetno kot posledica izpada kočevskega daljnovoda, kjer seje malo pred tem pojavila nesi-melrija. Kaže, daje zaradi tega prišlo do prebitja katodnega odvodnika v stikališču Brestanica Napako bodo morali odpraviti tam.« MiM P. S. Vest smo si izposodili, ker vemo, da so mnogi naši občani zaman klicali preobremenjeno telefonsko številko krške elektro distribucije. Osrednja Posavska proslava ob 50-letnici ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda ter 50-letnici izgnanstva bo v nedeljo, 9. junija 1991 na gradu v Brestanici Na proslavi, ki se bo pričela ob 11. uri, bo slavnostni govornik predsednik predsedstva Republike Slovenije, Milan Kučan, v kulturnem programu pa bodo sodelovali: pihalni orkester podjetja Videm iz Krškega, godba na pihala iz Loč, MePZ Kulturnega društva Stane Vogrinc iz Dobove, MoPZ Svobode iz Brestanice ter recitatorji šolskega centra iz Brežic. Napovedana prireditev bo hkrati osrednje dogodek v počastitev krškega občinskega praznika. Vabljeni! Obrigheimski zbor na obisku V časih, ko ob naših zapetljajih potrti poslušamo vsakodnevne vesti in zaskrbljeno zremo v prihodnost, so nas obiskali prijatelji iz Obrigheima. K nam so skupaj s svojimi podpornimi člani pripotovali pevke in pevci Mešanega pevskega zbora Saengerkranz-Frohsinn ter nam (v korajžo in vzpodbudo) lepo, ubrano zapeli svoje najlepše pesmi. Njihov prvi koncertni nastop je bil v soboto, 18. maja 1991, v krškem kulturnem domu. Naslednjega dne pa so zapeli pri sv. maši v brestaniški cerkvi. Zbor, ki letos slavi že 114. obletnico svojega delovanja, je svoj bogat program pesmi posvetil Mozartovemu jubileju. Tridnevno bivanje dragih gostov iz Obrigheima pri nas se je začelo v petek, 17. maja 1991 popoldan, s sprejemom in dobrodošlico v brestaniški šoli. Sprejel in pozdravil jih je predsednik SO Krško, dipl. ing. Vojko Omerzu. Tovariška srečanja z gosti v soboto po koncertu v hotelu Sremič in v nedeljo popoldan na Trški gori so dokazovala prisrčnost odnosov med prebivalci obeh občin, Obrigheim in Krško. Številni nagovori in zahvale, izrečene z besedo in s pesmijo, so dali temu snidenju se poseben pečat. Mesti Obrigheim in Krško imata že tradicionalne vezi in utrjeno prijateljstvo. Že od leta 1982 ti dve občini sodelujeta, še posebej na kulturnem področju. Tako tudi izmenjujeta koncertne nastope pevskih zborov. Tako nam po zadnjem gostovanju MePZ «Viktor Parma« in MoPZ Brestanica na 110. obletnici MePZ Saengerkranz-Frohsinn v Obrigheimu (leta 1987) Obrigheimčani vračajo obisk. Organizator tokratnega gostovanja, MoPZ DKD Svoboda Brestanica, je sicer želel goste iz Nemčije popeljati v ambient rajhenburškega gradu v Brestanici in tam, v izredno akustičnem okolju. 2 Naš glas 7, 23. maj 1991 Še skupni nastop gostov in gostiteljev pod vodstvom Janka Avsenaka. Na prejšnji strani: darilo v spomin za zborovodjo gostov. (Foto: Miloš Kukovičič) ustvariti gostom kar najboljše počutje in domačnost. Vreme pa je organizatorjem krepko ponaga-jalo. Načrtovani nastop na gradu je bil zato prestavljen v kulturni dom Krško. Občani krške občine izredno cenimo kulturno poslanstvo Obrigheimčanov, ki so prav v tem zgodovinskem trenutku pokazali smelost in pogum, da so nas pozdravili in spodbudili. Dokazali so tu- di, daje prijateljstvo med narodi še kako potrebno. (Foto: Miloš Kukovi6č) Durko Marjet* Klub podjetnikov bo ustanovljen Sredi februarja letos so se srečali krški podjetniki in obrtniki ter predstavniki izvršnega sveta, območne gospodarske zbornice in banke na razgovoru, ki naj bi pomenil začetek plodnega vzajemnega sodelovanja. Med idejami, k! so se tam porodile, je bila tudi tista o ustanovitvi kluba krških podjetnikov. Kljub pomislekom, češ da naj podjetništvo kot tako najprej zaživi, sicer bomo imeli samo še eno papirnato združenje več, so takrat izvolili iniciativni odbor. V njem so Emil Vehovar (predsednik), Bojan Gričar, Martin Žener in StankaVah-čič. Na sestanku v kostanjeviški gostilni Žolnir ustanovljenega kluba Manager za Posavje, kije bil pred kratkim v Mokricah, so na predlog gospoda Vehovarja sprejeli dogovor, daje treba podjetniške kadre v našem prostoru vendarle povezati, saj je transformacija lastnine na pohodu in bodo tovrst- ne razlike med njimi postopoma postale nebistvene. Podjetniki, managerji in obrtniki (drobno gospodarstvo) naj bi z razvojem postopoma prehajali iz »kategorije v kategorijo«, zato bo ločnica med njimi, kakor tudi med tistimi, ki delajo v podjetjih z znanim lastnikom ali v družbenih podjetjih, postala nebistvena. Tako so v že omenjeni iniciativni odbor sprejeli še Zorana Solna, Silvano Mozer, Rudija Mlinarica in Slavka Dimiča. Ta iniciativni odbor je sedaj sklical ustanovno skupščino Kluba podjetnikov občine Krško za v četrtek, 23. maja v gostišču Tri lučke. Vabilo je poslala v imenu iniciativnega odbora Območna gospodarska zbornica Posavja, na ustanovno skupščino pa so bili povabljeni »podjetniki, ki so ustanovili podjetje, in direktorji družbenih podjetij, ne glede na lastnino. Iniciativni odbor namreč meni, da je treba delo kluba že v samem začetku zastaviti tako, da bo odprto za vse gospodarske subjekte.« To naj bi bilo mesto, kjer se bodo lahko izmenjavale delovne izkušnje in druga vsebina, ki je povezana s poslovno dejavnostjo podjetnika. V predlogu pravil dela kluba je zapisano, da je namen kluba strokovno pomagati pri uveljavljanju podjetništva, skrbeti za izobraževanje in usposabljanje ter za društveno dejavnost članov. V klub se prostovoljno združujejo delodajalci iz podjetij z znano lastnino, torej lastniki, in njihovi delavci s posebnimi pooblastili — v soglasju z lastnikom podjetja. Klub se financira iz članarine in iz drugih virov, vodijo pa ga skupščina, upravni in nadzorni odbor s štirilrtnim (ponovljivim) mandatom. Dokument je predvidel tudi možnost ustanavljanja sekcij. V predlog programa dela so organizatorji ustanovne skupščine zapisali delovna področja, kot so: aktivno sooblikovanje zakonodaje preko parlamentarnega sistema, usmerjanje gospodarskih tokov v občini in izven nje, sodelovanje (vzajemno in z drugimi podjetniki) v razvoju, inovativnosti in poslovni politiki, usposabljanje članov in sodelovanje na posvetih, kijih organizirajo različne institucije, organiziranje interesnih in društvenih dejavnosti... NAŠ GLAS NAŠ GLAS — SKUPNE DELEGATSKE INFORMACIJE: Izdaja: Indok center skupščine občine Krško — Naklada: 2400 izvodov — Odgovorni urednik: Ivan Kastelic — Uredništvo: CKŽ 12, 68270 Krško, Telefon: (0608) 21-868 — Grafična priprava: Grafika, Novo mesto — Tisk: Tiskarna Novo mesto — Glasilo je oproščeno temeljnega davka od prometa proizvodov na podlagi mnenja Republiškega komiteja za informacije št.: 421-1/72 z dne 5. marca 1980 — Za točnost podatkov in informacij, ki so objavljeni kot uradna obvestila, pojasnila ah' strokovna gradiva, odgovarjajo posamezne službe, organi oziroma strokovni delavci, ki so pod temi besedili podpisani. Rokopisov in slik ne vračamo. Naš glas 7, 23. maj 1991 3 Videm v blokadi, proračun suh: Proračun se bo polnil samo ob uspešnem Vidmu Izredna seja IS (od leve): Janez Žarn, Stane Zorko, Miloš Medved, Franc Čargo, Marjan Gelb, Franc Pavlin, Dejan Avsec, Boris Rostohar, Franc Glinšek, Roman Stopak, Danilo Siter. Soočiti se z nezadovoljnimi krajani, ki terjajo asfalt, vodovod, kanalizacijo, urejeno zdravstvo, šolstvo in še celo vrsto reči, ni ravno prijetno, če si član izvršega sveta in če ti povsem odpove dotok denarja v proračun od tam, od koder nikakor ne bi smel. Sploh ne, če je to za samo na videz bogato krško občino že leta nazaj edini način graditve družbenega in (posledično) tudi osebnega standarda: čudodelni Sklad stavbnih zemljišč. Ravno tako pa ni malenkost, zlasti pa je posledično še bolj usodno, če mora zaradi prej naštetega kako podjetje poslati domov (na nedoločeno dolgo čakanje) preko dva tisoč svojih delavcev. Ob nezadovoljni, brezposelni množici se družba lahko poslovi tudi od že obstoječe infrastrukture, nikar da bi gradila novo, pa še od marsičesa. Tudi s temi, potencialno brezposelnimi delavci, se bo gotovo še manj prijetno srečati. Ne glede na to, da (mimogrede bodi rečeno) tudi oni doma, v krajevnih skupnostih, terjajo denar za gradnjo komunalne infrastrukture. To je nekakšen kroki problema, s katerim se je srečala krška občinska vlada in ki mu bo morala poiskati rešitev. Verižna reakcija: denar, s katerim naj bi se preko Sklada stavbnih zemljišč polnil tudi proračun, iz Vidma in NEK že dve leti ni dotekal. Od skoraj 40 milijonov dinarjev (natančneje 38) se jih je doslej natekla dobra desetina, 4 milijoni. Ostali dolg naj bi podjetji poravnali po obrokih, a kaže, da bo tudi to sila težko uresničljivo. Elektrarna ga ni dobivala od tam, od koder bi ga morala (iz obeh republik!), Videm pa je bil med drugim tudi žrtev jugoslovanske carinske, državljanske, gospodarskoreformne, an-tejevskostabilizacijske... vojne. Zato je upravni odbor Sklada sklenil, da obe podjetji svoje dolgove do njega jemljeta premalo resno in da je treba sredstva nekako izterjati. Seveda je (po uradni dolžnosti) na ta ukrep reagirala celotna finančna nadstavba. Banka, ki ima v Vidmu precej svojega kapitala, ga je (po uradni dolžnosti in strokovni vesti) dolžna ščititi, zato je v podjetje poslala skupino svojih strokovnjakov, ki bodo pomagali poiskati kar najučinkovitejši izhod iz krize. Hkrati je banka Vidmu ustavila vse finančne tokove, Služba družbenega knjigovodstva pa se je bila dolžna pripraviti na svoj del ukrepov, ki sledijo blokadi žiro računa V takem položaju je predsednik IS SO Krško Franc Černelič sklical (9. maja 1991) izredno sejo vlade, kjer so si ob udeležbi predstavnikov Vidma in vseh ostalih zainteresiranih vsi prizadeti in zainteresirani skušali nabrati čim več informacij, na podlagi katerih naj bi se odločali za nadaljnje ukrepe. Direktor Vidma Franc čargo je ponovil, da njihovo podjetje vidi rešitev problema v odprodaji tujih dolgov, ki imajo na svetovnem tržišču 35 odstotkov vrednsti, med ukrepi je tudi razbitje tega velikega podjetja na manjše enote, ki se na trgu bolje znajdejo, in lastninjenje. Pri tem smo slišali tudi, katere produkcijske enote je imel gospod Čargo v mislih, in to, da bi si, na primer, stroške za odkup Papirkon-fekcije bilo pripravljenih razdeliti nekaj obrtnikov. Tare jih vrsta problemov, od (zanje) neugodnih razmerij cen preko surovin (pomanjkanje lesa) do nedokončanega remonta papirnega stroja I. Ta projekt ki je doslej pogoltnil že veliko denarja, ima praktično že prodano proizvodnjo. Od njegovega zagona (in seveda najprej od dokončanja) si Videm obeta dohodek, če pa investicija ne bo dokončana, jim bo vse skupaj samo še v večjo nadlogo — finančno. Vztrajanje občinskega proračuna pri izterjavi dolga Skladu stavbnih zemljišč bi seveda nujno vodilo v stečaj, zato je generalni direktor Vidma predlagal, naj občina z deležem, ki ga prinaša dolg Skladu stavbnih zemljišč, postane solastnik njihovega podjetja. Obveljal je sklep, da bo Videm skupaj z banko poiskal svoj predlog rešitve zagate, član poslovodnega odbora Miloš Medved je na seji skupščinskih zborov (14. maja 91) poslance obvestil o stanju v podjetju Videm, upravni odbor Sklada stavbnih zemljišč pa naj bi se odločil, ali bo vztrajal pri izterjavi dolga ali ne. Tudi tu niso obdržali tega žarečega ogeljčka. Na seji 21. maja so sklenili, da bodo o zadevi odločali skupno z občinsko vlado, na njeni seji prihodnjo sredo, 5. junija 1991. Vidmovo upanje — PS 1 v rekonstrukciji (Foto: Črt Čargo) 4 Naš glas 7, 23. maj 1991 Dnevi dr. Jožeta Bogataja: Sedmo srečanje krških zdravstvenih delavcev Dr. Šprajc: »RS za zdravstvo in socialno varstvo ni bil kos svoji nalogi!«. Dr. Ladika: »Pri nas se je vedno bati tega, da bodo začasne rešitve trajale najdlje!« Bogatajeve dneve, kot jih na kratko imenujejo, prirejajo krški zdravstveni delavci v spomin na, kot seje izrazil dr. Rudolf Ladika, »mnogo prezgodaj preminulega krškega zdravnika, dr. Jožeta Bogataja, kije svojo življenjsko energijo iztrošil v Krškem in čigar delo mi nadaljujemo.« Na priložnostni slovesnosti v petek, 10. maja, se je razen krških zdravstvenih delavcev in družine pokojnega dr. Bogataja zbralo le nekaj drugih povabljenih. Tudi slavnostni nagovor direktorja našega zdravstvenega centra, dr. Rudolfa Ladike, je bil zasnovan na vprašanju, kakšen bo vpliv velikih sprememb v naši družbi na delo zdravstvenih delavcev. Po njegovih ocenah dosedanje spremembe niso zadele vsega tistega, kar so si zdravstveni delavci želeli, ostalo pa je tudi veliko neizpolnjenih želja pri uporabnikih zdravstvenih storitev. Gospodarski položaj čedalje bolj zmanjšuje skupno pogačo, namenjeno financiranju družbenih dejavnosti, zato se slabša tudi materialni položaj zdravstva in zdravstveni delavci so še vedno daleč od tega, da bi lahko skrbeli samo za zdravje človeka, namesto da tekajo za denarjem. V današnjih časih je vendarle povsem razumljivo, da je govornik na slavnostni akademiji svoje stroke bil takorekoč prisiljen govoriti predvsem o denarju in ne o dosežkih svojih kolegov. Po oceni dr. Ladike je namreč možno naslutiti šele obrise sistemov financiranja njihovega tekočega dela (čeprav to trenutno kasni za dva meseca!), medtem ko je nujna posodobitev opreme padla na pleča lastnika, občine, ki je brez sredstev. Izrazil je uCanje, da to, kot gaje imenoval, prehodno obdobje, v katerem seje zdravstvo znašlo skupaj z našo celotno družbo, ne bo potrdilo reka, da pri nas najdlje trajajo začasne stvari in da bodo delavci Zdravstvenega zavoda Krško (tako se ta imenuje od 1. aprila 91) prihodnje leto, na osmem srečanju, posvečenem spominu na dr. Bogataja, lahko spregovorili o pozitivnih spremembah. Tudi dr. Emil Šprajc, kije kot predsednik kolektiva nagovoril jubilante in jim podelil nagrade, ni mogel mimo problematike, ki danes tare našo družbo. Saj je rekel, da hitro poslabšanje položaja zdravstva v sedanjem času ogroža delo zdravstvenih delavcev, to pa se negativno odraza na zdravstvenem stanju celotne populacije. »Ugotavljamo, da republiški sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo ni bil kos svoji nalogi, kar se je pokazalo ob sprejemanju republiškega proračuna, pripravi predloga restriktvnih ukrepov, porabi namensko zbranih sredstev za zdravstvo tudi v druge namene in zamudi pri pripravljanju nove zdravstvene zakonodaje, za katero še vedno menimo, da ni odraz strokovnih, organizacijskih ter razvojnih sposob- nosti slovenskega zdravstva,« je dejal. Poudaril pa je tudi, da se vsi skupaj zavedajo neugodnih gospodarskih razmer in da se jim bo zdravstvo moralo prilagoditi z možnimi in smiselnimi varčevalnimi ukrepi. V strokovnem delu srečanja je dr. Kuševič zbranim predstavil obsežno dejavnost ginekološke ambulante v krškem zdravstvenem zavodu. Dr. Emil Šprajc je nagrajencem voščil ob njihovih jubilejih, priporočil in zahvalil seje izvršnemu svetu za pokroviteljstvo ter prejšnji direktorici A l-miriBožovič, hkratipajepozvab »Menim, da boste bodoči jubilanti, vi, ki imate izkušnje, vi, kistepred leti delali v še težjih pogojih, ob še slabši finančni stimulaciji, lahko tukaj tvomo pomagali1« Kot predsednik sveta (javnega) zavoda je doktor Šprajc podelil priznanja jubilantom za 20- in 30-letno delo. Na spominskem posnetku so skupaj z vdovo dr. Bogataja, gospo Božo. Priznanje za de- lo (grafiko) sta prejeli Almira Božovič in medicinska sestra Jožica Serbec (za 20 let dela v ZD Krško), podelili pa so jo tudi občinskemu izvršnemu svetu. Za 10-letno delo so nagrade prejeli: Zdenka Cerjak, Viktorija Maksi, Vida Pet-kovsek, Anica Rozman in Vilma dr. Siier. Za dvajset let dela so jubilejne nagrade prejeli: Vesna ing. Bratič, Vida Kocjan, Hidajet dr. Lelič in Zlatka Mavsar. Tridesetletni delovni jubilej pa so proslavili Ana Abram, Marija llijaz, Anica Kaplan in Anica Repar. Od leve: Franc Černelič, gospa Boža Bogataj, Almira Božovič, Janja dr. Rošker (Bogata-jeva), Vlado dr. Kuševič. Naš glas 7, 23. maj 1991 5 »Če bi vsakdo opravljal svoj del posla tako, kot je treba, problemov skorajda ne bi bilo!« Tako pa so morali v krajevni skupnosti Dolenja vas poseči po ravnanju, ki niti njim samim ni povšeči. Ker občinska oblast in upravljalec deponije v Starem gradu nista izpolnila zahtev, ki so jih bili krajani postavili kot pogoj, da so potem pred skoraj 13 leti dali soglasje za postavitev občinske sanitarne deponije v njihovi krajevni skupnosti, in ker Se po letošnjih opozorilih nista pokazala kaj prida volje, da bi jih začela uresničevati, so v četrtek, 9. maja, prvič protestno zaprli dostop do odlagališča odpadkov za en dan. Ko se znova ni nič premaknilo, so zaporo ponovili 20. maja. O pogojih KS Dolenja vas in o tem, kako (ni)so bili izpolnjeni, smo v Našem glasu že pisali. »Največji vzrok blokade,« je v sporočilu za javnost zapisal organizacijski odbor za zaporo deponije, »pa je nereagiranje občinskih organov in upravljalca Kostaka Krško na vsa naša opozorila glede stalnega zadrževanja Romov na deponiji, njihovega pro-sjačenja po vaseh in nadlegovanja vaščanov, zare-ditev podgan in miši ter prave invazije teh glodalcev na bližnje hiše, neredne deratizacije, za-reditve mrčesa, pri čemer mislimo predvsem na rjave hrošče cvetožerje, ki se — tako je strokovno mnenje kmetijskega inštituta iz Ljubljane — zare-dijo prav na takšnih deponijah in odpadnem lubju. Omenjeni hrošči so v zadnjih letih precej oklestili pridelek jagod, sadja in okrasnih rož ter pšenice v krogu okoli 2 km. Letos jih je k sreči uničil zadnji sneg z zmrzaljo, vendar pa smo jih na deponiji opazili v velikem številu pred snegom. Tuje prisoten tudi stalen smrad po odpadkih, ki se nepokriti razkrajajo.« V pogovoru s predsednikom izvršnega sveta, 23. aprila, ko so rok za ureditev deponije podaljšali še za dva tedna, so zahtevah, naj upravljalec deponije v tem času zasuje vse smeti in začne postavljati zaščitno ograjo. »Deponija bi morala biti ograjena, tako da nihče nepoklican ne bi mogel nanjo. In če bi odpadke še teptali, tako kot so to delali v začetku, Romi tudi sicer ne bi imeli kaj pobirati. Prav tako bi bil smrad dosti manjši, če bi odpadke redno zasipavali. Skratka, z deponijo ne bi bilo problemov, če bi na njej vladal red,« meni Jože Stibrič, ki vodi organizacijski odbor za zaporo deponije. Ker pa tega reda ni in ker se niti zadnji dve zahtevi nista začeli uresničevati, so krajani s 1 SO podpisi podprli protestno zaporo. Udeležilo se je je precej manj ljudi — tisti četrtek je bil pač običajen delovni dan. Jože Stibrič, predsednik organizacijskega odbora za zaporo deponije Še tole so nam pokazali organizatorji protesta: »Ne morete si misliti, s kakšno vnemo so včeraj prekrivali smeti, ko so izvedeli za prihod novinarjev.« Je pa videz zasutega smetišča povsem drugačen od nezasutega. In vonj tudi. Člani organizacijskega odbora so opozorili tudi na pomanjkanje kontrole nad odpadki. Upravljalec deponije, pravijo, ne more pokazati knjige odlaganja posameznih vrst odpadkov, ker tega ne kontrolira. Sami pa so na smetišču videli poginule zajce prav času nalezljive bolezni teh živali (to so potem raznesle podgane in so domači zajci množično poginjali) in tudi poginulega psa. Ob taki brezskrbnosti, menijo,, bi se na deponiji prav lahko znašli še radioaktivni odpadki. V dopoldanskih urah je vaščane — sosede nuklearke in občinskega smetišča — med protestno zaporo obiskal krški župan Vojko Omerzu. Silvana Mozer, ki opravlja posle direktorja Kostaka, seje oglasila ie zjutraj, potem ko je svojim delavcem naročila, naj z odvozom smeti za tisti dan počakajo. Glede ograje so krajani od nje dobili pojasnilo, da gre Kostaku prevečslabo, da biograjo postavljal za eno leto, kolikor naj bi ta deponija še obratovala. 6 Na* glas 7, 23. maj 1991 Organizacijski odbor za blokado sanitarne deponije Datum: 21. 5. 91 Sporočilo za javnost Po opozorilni blokadi sanitarne deponije v Sp. Starem gradu z dne 9. 5. 91 smo skušali priti v stik z občinskimi organi ter upravljakem deponije Kostakom oziroma smo pričakovali njihov odziv. Ker tega vse do petka, 17.5.91, ni bilo, smo se odločili za ponovno blokado deponije v ponedeljek, 20.5.91, in pri tem ukrepu nameravali vztrajati vse do rešitve problemov. Kot odziv na nepričakovano ponovno blokado deponije in na vztrajnost vasčano v pa je bila za v torek, 21. maja ob 7. uri sklicana skupna seja organizacijskega odbora, IS SO Krško in Kostaka. Tu smo predstavili naše pogoje in moane rešitve. Pri tem pa smo sprejeli naslednje sklepe: 1. Blokada deponije se konča takoj, ko Kostak prične s postavljati žično ograjo okrog čela deponije — v dolžini 1.300 metrov. 2. Imenovali smo kontaktno komisijo vaščanov, v kateri so Niko Bogovič, Boris Rodman in Jože Stibrič, njen namen pa je opozarjanje na nepravilnosti pri odlaganju smeti ter vpogled (preko delavcev Kostaka, Planinca in Pereča) v evidenčne knjige deratizacij ter evidenco kontrole vsebine pripeljanih odpadkov. 3. V primeru, da do začetka jeseni ne bo pridobljena nova lokacija za sanitarno deponijo, se mora obvezno zasaditi zelena zavesa v smeri proti vasi Spodnji Stari Grad. 4. Prekrivanje odpadkov bo sprotno in ažurno, ravno tako rekultivacija pridobljenih površin. 5. Po zapolnitvi deponije bo ustavljena njena nadaljnja širitev. Takoj jo je treba sanirati, zapreti in preseliti na novo lokacijo, kjerkoli to že bo. Poleg lega smo se z občinskimi organi oziroma izvrtmm svetom k** tudi krajevmh težav m pri tem sprejeli smmmsje sklepe: 1. Na prvi skupščini mora biti posredovan odgovor na protestno pismo delegata Stibnča. 2. Takoj je treba pristopiti k rešitvi avtobusnega prevoza osnovnošolcev skozi naselje Spodnji Stari Grad — zaradi ukinitve železniškega prehoda. 3. Projekt za izgradnjo pločnikov in podhoda pod železniško progo mora biti izdelan v letošnjem letu. 4. V mesecu dni mora biti opravljen konstruktiven razgovor s predstavniki Železniškega gospodarstva Ljubljana v zvezi s podhodom in peronom na železniški postaji Libna — skupno s predstavniki NEK in krajevne skupnosti, dobiti moramo ustrezen odgovor o razgovorih. 5. Navezati je treba stike z vodnogospodarske skupnostjo v Novem mestu in takoj pričeti čiščenje struge potoka Stari Grad pod železniško progo. 6. Vodni zbiralnik na Libni bo glede na večje potrebe v nekaterih drugih delih občine in zaradi pomanjkanja sredstev zgrajen v naslednjem letu. 7. Takoj (ob primernem vremenu) se bo pričel izvajati program asfaltiranja krajevnih cest — po programu KS Dolenja vas in v okviru razpoložljivih sredstev. 8. Izvršni svet naj vpliva na Center za socialno delo, da se ob vsaki ponovni možni naselitvi Ro- mov v KS Dolenja vas obvezno posvetuje s krajevno skupnostjo in se ne igra skrivalnic. 9. Krajevna skupnost bo postavila na zasedanju krških skupščinskih zborov zahtevo po črtanju programa gradnje sadovnjakov v Črni mlaki iz družbenega plana. 10. Izvršni svet se bo angažiral, da bo vplival na saniranje manjših gramoznic v Spodnjem Starem Gradu in Pesjem povsod tam, kjer je lastnik parcel zemljiška skupnost, in jih bo ta iz povsem nefunkcionalnih spremenila v funkcionalna zemljišča, obenem pa bo IS vplival na ostale možne lastnike, da uredijo zemljišče. 11. Izvršni svet in predsednik SO Krško se obvezujeta, da bosta posredovala pri Medobčinskem inšpektoratu v zvezi z ugotavljanjem črnega izkopa gramoza v bližini vasi ter nehigienskih razmer v neposredni bližini novonastanjenega prebivalca Ivana Kovačiča. 12. Kabelski distribucijski sistem do krajanov, ki ga še nimajo, imajo pa plačanega, mora biti končan še v letošnjem letu. IS naj vpliva na gradbeni odbor. Organizacijski odbor je s sprejetimi sklepi zadovoljen in je na podlagi realnih zahtev dobil zadovoljive odgovore, tako da lahko z optimizmom in kančkom grenkega priokusa zremo v prihodnost. Kljub temu pa se sprašujemo, ali je bilo potrebno, da smo dvakrat blokirali deponijo? Da, bilo je potrebno! Upamo pa, da se bodo nekateri iz tega primera tudi kaj naučili, saj se na podlagi sprejetih sklepov jasno vidi, da bi z malo več posluha in volje vse to lahko že v samem začetku lahko preprečili — še pred prvo blokado. Ali res moramo vsak napredek izsiliti! Ah nam nihče več ne verjame, da mora predsednik IS iz preverjanj podatkov ugotoviti, da KS Dolenja vas resnično ni v vseh teh letih skoraj ničesar dobila od občine? Glede deponije pa to: deponija je zopet odprta od 25. maja 1991 od 7.30 ure dalje takoj, ko so delavci Kostaka pričeli z gradnjo žične ograje v dolžini 1.300 metrov. Mi vsi pa upamo, da nam po iskanju odgovorov in pravic ne bo več potrebno hoditi z blokado pred sanitarno deponijo. PrtoMHk odbora Me Sam« Na podlagi 6. točke 33. člena in 74. člena Statuta Obrtnega združenja Krško so delegati skupščine obrtnega združenja Krško na svoji 3. redni seji dne 23. aprila 1991 sprejeli naslednji SKLEP o določitvi osnove in stopnje članskega prispevka Obrtni zbornici Krško za čas od 1. junija 1991 dalje Članski prispevek plačujejo člani Obrtne zbornice Krško, ki redno samostojno opravljajo obrtno ali drugo gospodarsko dejavnost v skladu z določili Obrtnega zakona. Člani, ki opravljajo dopolnilno (popoldanska obrt) obrtno ali drugo gospodarsko dejavnost, plačujejo članski prispevek Obrtni zbornici Krško v nominalnem znesku. n. Osnova za obračunavanje članskega prispevka Obrtni zbornici Krško je bruto zavarovalna osnova, ki se uporablja za obračun prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. m. Stopnja za obračunavanje članskega prispevka Obrtni zbornici Krško, ki ga plačujejo samostojni obrtniki, ki redno opravljajo obrtno ali drugo gospodarsko dejavnost, znaša 2,85 % od osnove a 2. točke tega sklepa. Članski prispevek Obrtni zbornici Krško, ki ga plačujejo člani, ki opravljajo dopolnilno (popoldansko) obrtno ali drugo dejavnost, znaša 200,00 din mesečno. rv. Članski prispevek po tem sklepu obračunava in pobira Občinska uprava za družbene prihodke Krško po določilih medsebojnega sporazuma. Tako obračunani in pobrani prispevek nakazuje Občinska uprava za družbene prihodke Krško do 25. dne v mesecu za pretekli mesec na račun Obrtne zbornice Krško št. 51600-637-250 pri Službi družbenega knjigovodstva Krško. V. Do 31. maja 1991 se obračunava članski prispevek po sklepu, sprejetem na 2. redni seji skupščine Obrtnega združenja Krško z dne 24. januarja 1991. VI. Ta sklep začne veljati z dnem sprejetja na skupščini, uporablja pa se od 1. junija 1991 dalje. Predsednik skupščine: Ivan Moba Naš glas 7, 23. maj 1991 NAS GLAS SKUPNE DELEGATSKE INFORMACIJE Priznanja občine Krško za leto 1991 Delegati zborov SO Krško so na svoji zadnji seji (14. maja 1991) potrdili predloge za letošnje prejemnike občinskih odličij, ki jih bodo podelili na slavnostni seji ob občinskem prazniku, 7. juniju. Prejeli jih bodo: Gasilsko društvo Krško (veliki znak občine Krško), Gasilsko društvo Podbočje (nak občine Krško) in Labod - profitni center Libna Krško (riznanje občine Krško). Komisija za odlikovanja in občinska priznanja je, skladno z določili Pravilnika o izvajanju Odloka o občinskih priznanjih, objavila razpis za podelitev priznanj občine Krško za leto 1991. Razpis je bil objavljen v Našem glasu št. 3,28.2.1991. Razpisni rok, do katerega naj bi komisija sprejemala predloge, je bil 31.3.1991, vendar v tem času komisija ni prejela nobenega predloga. 19. člen Pravilnika o izvajanju Odloka o priznanjih in znakih pozornosti občine Krško predvideva, da komisija vse predloge posreduje v obravnavo »občinskim vodstvom družbenopolitičnih organizacij, predsedstvu občinske skupščine in izvršnemu svetu, ki v skladu s poslovnikom občinske skupščine po svojih predstavnikih sodelujejo pri obravnavi in oblikovanju predloga«. Upoštevajoč analogijo zgoraj citiranega člena, je komisija na svoji seji |9. in 13. maja tega leta), posvečeni problematiki občinskih priznanj, povabila predstavnike redsedstva in izvršnega sveta skupščine občine ter vseh osmih v občini delujočih političnih strank. Predlog, ki so ga na teh posvetih izoblikovali, so obravnavali in potrdili delegati vseh treh skupščinskih zborov na seji 14. maja 1991. Veliki znak občine Krško so ob 120 letnici delovanja namenili GASILSKEMU DRUŠTVU KRŠKO, ki je vsa ta leta imelo pomembno vlogo v svoiem okolju. Do ustanovitve poklicne gasilske enote v Krškem je pogosto prevzemalo največje obveznosti in jih kakovostno opravljalo. Hkrati se je vključevalo v svoje okolje in je sodelovalo v aktivnostih tudi izven požarnega varstva. Leta 1971 je ob 100-letnici odprlo nov gasilski dom. Čas je pokazal, da je razvoj prehitel možnosti dela v tem domu, zato je bilo potrebno dograditi nove prostore na operativno in društveno delavnost Za dograditev je bilo v društvu doslej opravljenih že preko 10.000 delovnih ur. Tako so delovne akcije člane v društvu še bolj povezale. vodo, skrbi za vzgojo podmladka in izobražuje svoje operativne enote v Podbočju, Mladju, Prušnji vasi in Velikem Mra-ševem. Iz gasilcev, ki jih je vzgojilo in izobrazilo društvo, je bik) leta 1952 ustanovljeno tudi Gasilsko društvo Malo Mra-ševo, ki skrbi za požarno varnost v vaseh na levem bregu Krke. Priznanje občine Krško bo LABOD - PROFITNI CENTER LIBNA KRŠKO prejel ob 25-letnici obstoja in gospodarske rasti. Današnji Labodov center Libna je začel obratovati 1. januarja 1966, kar je bil za gospodarstvo Krškega velik korak v odpiranju delovnih mest primernih za ženske, ki jih je do takrat izrazito primanjkovalo. Kolektiv je rastel s trdim delom, vztrajnost in skromnostjo od prvih 25 delavk do današnjega 360-članskega kolektiva, katerega proizvodnja je v celoti namenjena izvozu. Doseganje in preseganje svetovnih normativov produktivnosti in kakovosti, vztrajnost in skromnost kolektiva so omogočili ohranjanje in krepitev poslovnih vezi s tujimi partnerji, s katerimi namerava Libna še širiti sodelovanje — tudi preko skupnih vlaganj. Društvo je eno najaktivnejših v občini in je ves čas prva rezerva poklicni gasilski enoti. Samo tudi skrbi za vzgojo podmladka in svojih operativnih članov Znak občine Krško bo prejelo GASILSKO DRUŠTVO PODBOČJE Ustanovljeno je bilo leta 1901 in je bilo prva organizirana oblika skrbi za varovanje premoženja v podgorjanskih in gorjanskih vaseh. Društvo je skrbelo za izobraževanje svojih članov, s prostovoljnimi prispevki in prostovoljnim delom zgradilo orodjarno in nakupilo najpotrebnejšo opremo. S časom je orožarna postala premajhna za vse aktivnosti, zgrajen je bil gasilski dom, ki večinoma z delom članov letošnjo 90-letnico pričakuje povečan in prenovljen, da bo zadostil vsem potrebam društva. Društvo izvaja tudi dejavnost v pozami preventivi, pomaga ljudem pri oskrbi s pifrio Dobitnike velikega znaka občine Krško smo še pred desetimi dnevi zalotili pri udarniški akciji: ometavanju doma gasilcev. V skupščini tokrat skoraj brez zapletov Zadnje zasedanje skupščine je minilo skorajda brez zapletov. Dnevnemu redu, ki smo ga skupaj s kratko predstavitvijo glavnih točk objavili v prejšnji številki, so dodali še predloge za dobitnike letošnjih občinskih priznanj in nato vsa predlagana gradiva sprejeli oziroma potrdili. Zbori so bili tokrat od začetka do konca sklepčni in so zasedanje z enajstimi točkami dnevnega reda zaključili v dobrih šestih urah. Program javne porabe, odlok o proračunu in program dela izvršnega sveta so dobili večinsko podporo v vseh treh zborih. Delegati so se strinjali, da je izvršni svet v programu javne porabe res upošteval večino pripomb, danih v skupščini. Med tistimi, ki bodo znova morale počakat na boljše čase, so za- hteve po urejanju cest v krajevnih skupnostih. Zavrnjen je bil amandma delegata Libne Ivana Žoher-ja, da naj bi iz sredstev za razvoj podjetništva financirali tudi delovna mesta v majhnih in srednjih družbenih podjetjih. Razočarani pa so menda tudi kmetijci -po besedah Ivana Kozoleta iz Agrokom-binata kmetijstvu v zadnjih 10 letih še nikoli ni bik) namenjeno tako malo denarja kot sedaj. Sicer pa je predsednik izvršnega sveta Franc Černelič zagovarjal realnost proračuna, načrtovanega v višini 312 milijonov din. Kot je povedal v skupščini, je trenutno realizacija 90,9-odstotna, dolgovi se odplačujejo, izpad prispevkov zaradi odloga plačil podjetjem se tudi nekako za sproti sporazumno nadomešča. Tako imenovani integralni proračun oziroma 8 NaS glas 7, 23. maj 1991 finančno gospodarjenje dejansko omogoča da se vsi programi in vse dejavnosti odvijajo kolikor toliko normalno, je dejal predsednik Černelič. Silvo Mav-ur (Zeleni j o realnosti proračuna ni bil prepričan in je predlagal, naj bi skupščina sprejela le neke vrste globalni proračun, vso odgovornost za razporejanje in porabo proračunskega denarja pa naložila izvršnemu svetu. Ta predlog v skupščini ni dobil podpore; Metod sonc (KS Krško) je menil, da takšen proračun, kot je predlagan, pač moramo imeti, saj morajo na njegovi podlagi vsi porabniki proračuna (izvajalci) ravno tako planirati in programirati, nikakor pa ni bil pripravljen izvršnemu svetu dati absolutne pravice, da bi razpolagal z vsemi sredstvi in jih delil po svoji presoji. Ne dvomiti o realnosti — bolj se mu zdi potrebno težiti k temu, da bo proračun realiziran. Niko Žibret (KS Krško) pa je predlagal, naj izvršni svet tekoče poroča o porabi proračunskega denarja in uresničevanju nalog iz programa Dogovor o usklajevanju davčne politike in odtok o davkih občanov je bila skupščina nekako prisilje- na sprejeti. To je namreč pomenilo pristati na dogovor, da si občina zagotovi lasten vir prihodkov, kar je (po navedenem dogovoru) pogoj, da potem dobi tisti denar iz republiškega proračuna (77 milijonov), ki je namnejen za t i. izravnavo občinskih proračunov. Pri odloku o davkih občanov pa se je vendarle zataknilo in je bil sprejet šele po enoumem usklajevanju. Zaradi znane težnje, da bi pri nas odpravili davek na premoženje, ga ob prvem glasovanju vsi zbori niso sprejeli kljub opozorilu direktorice uprave za družbene prihodke, da bi v tem primeru še naprej veljal stari odtok, po katerem so davki višji. Kot smo napovedali, je v skupščini tekla beseda o težavah krškega gospodarstva, v katerem je glavna pozornost veljala podjetju Videm. Predsednik SO Vojko Omerzu je pripravil tudi informacijo o poteku pogovorov z IS Republike Slovenije o jedrski elektrarni, a žal ni mogel povedati nič vzpodbudnega. Več o Vidmu in nuklearki lahko preberete v sporočilu o izredni seji občinskega izvršnega sveta in pogovoru predstavnikov naše občine v Ljubljani. Pregled dela Komisije za koordinacijo celovitega reševanja skupščinskih zahtev in problematike delovanja NEK med Izvršnim svetom Republike Slovenije in organi Skupščine občine Krško od 27. marca do 14. maja 1991. Dne 19. aprila 1991 je komisija na svoji seji pregledala zahteve SO Krško, ki jih je ta sprejela na svoji izredni seji 12.3.91 in ugotovila, da pristojni republiški organi niso ničesar storili za uresničitev navedenih sklepov, kljub temu, da poteče rok za ponovno razpravo o problematiki NEK in širitvi začasnega skladišča NS RAO že 12.5.91. Zato je komisija dne 19.5.91 sprejela naslednje sklepe: 1. Skliče se sestanek s člani republiškega izvršnega sveta, ki so sodelovali na izredni seji krške občinske skupščine (12.5.91) in člani komisije, kjer naj bi se seznanili z aktivnostmi republiških organov pri uresničevanju postavljenih zahtev. 2. Za izterjavo sredstev, ki jih NEK dolguje Skladu stavbnih zemljišč, naj se uporabijo vsa pravna sredstva, republiškemu sekretariatu za energetiko pa se pošlje obvestilo s specificiranimi podatki dolga NEK Skladu stavbnih zemljišč. 3. V primeru, da pristojni republiški organi zahtev krške občinske skupščine ne bodo izpolnjevali, bomo v Republiški skupščini zahtevali razpravo o reševanju problematike NEK. Na sestanku, ki ga je sklical podpredsednik IS Skupščine RS, dr. Šešerko, na pobudo komisije dne 10.5.91 v Ljubljani, kjer so bili prisotni dr. Šešerko, dr. Tomšič, ga. črešnar in g. Kos ter člani komisije iz Krškega (razen g. Černeliča), so prisotni pregledali sklepe izredne seje SO Krško, sprejete 12.3.91, ter ugotovili — na podlagi izvajanja dr. Šešerka, da pristojni republiški organi še niso oblikovali nobenih jasnih stališč glede izpolnitve zahtev SO Krško. Sprejetje bil sklep, da do 14. maja 91 pristojni republiški sekretariati pripravijo osnutek odgovorov do postavljenih zahtev, na sestanku, ki je bil sklican za 16. maj 1991 pa naj bi komisiji posredovali celovit odgovor na postavljene zahteve občinske skupščine. Dr. Šešerko je zagotovil, da bo IS Republiške skupščine do 1. oktobra 91 izoblikoval jasni scenarij glede reševanja problematike NEK. Komisija pa je sprejela stališče, da bo predlagala SO Krško, naj nadaljuje postopek javne razprave o širitvi začasnega skladišča RAO, s tem, da bo sprejem odloka o širitvi skladišča odvisen od izpolnitve zahtev občinske skupščine s strani pristojnih republiških organov. Informacijo je predsednik SO Krško Vojko Omerzu posredoval delegatom skupščinskih zborov na njihovem zasedanju, 14.5.91. Odpadni papir je iskano blago Z1 tono starega papirja prihranimo 5,3 kubičnega metra lesa Za predelavo tolikšne količine lesa porabimo 4000 kWh električne energije, 28000 litrov vode, ki jo v tem procesu onesnažimo in jo moramo potem čistiti. S temi podatki je Jože Molan iz podjetja Videm v skupščini podkrepil svojo pobudo, da bi se v Sloveniji odločili za znižanje prometnega davka za odpadni papir (sedaj znaša 33,5 %), pri čemer bi se lahko zvišala odkupna cena in bi tako znova spodbudili zbiranje te odpadne surovine, ki jo bo Videm še kako potreboval. Po rekonstrukciji, ki gre sedaj h koncu, bo njihov obnovljeni papirni stroj porabil dnevno od 130 do 150 ton starega papirja. Če je v svetu interes za zbiranje odpadnih surovin, meni Jože Molan, in če iz cele Evrope vozimo star papir k nam, potem moramo najti interes za to tudi doma, tako s stališča ekonomije kot ekologije. Pobudo so delegati seveda podprli in bo predstavljena tudi v republiški skupščini. Republiški delegat Metod sonc je predlagal le še razmislek o tem, ali naj pobuda velja le za papir ali pa za vse odpadne surovine. Izvedeli smo, da udeleženci razgovora 14. S. 91 z njegovim izidom niso bili zadovoljni, saj je bilo narejenega izredno malo glede na roke in zapisane naloge posameznih republiških organov 9727 Naš glas 7, 23. maj 1991 9 Poslansko delo je naporno in večplastno: Posavci moramo na vsak način stopiti skupaj Kar nekajkrat je bilo treba prestaviti že napovedani razgovor, Id ga je z republiškimi poslanci na pobudo posavskih novinarjev sklical predsednik Sveta posavskih občin Vojko Omerzu. Zato niti ni bilo čudno, da so vsi, brez izjeme, na (13. maja letos) končno vendarle sklicanem sestanku priznali, da je dela odločno preveč. Gradiva so obsežna, seje republiške skupščine pogoste, zadeve včasih tako ozko strokovne, da bi človek potreboval pomoč izvedenca, ob vssm tem pa čaka še redno delo v službi. Saj se ni nihče pritožil, da ima v službi težave z nadrejenimi zaradi opravljanja svoje funkcije, če pa hoče človek biti pošten do sebe, pravi Niko Rainer iz Brežic, si mora priznati, da vsak izmed njih tvega očitke na delovnem mestu, češ: delo včasih trpi. In družina. Da o prostem času sploh ne govorimo, saj ga ni. Zato so vsi udeleženci razgovora odločno izjavljali, da bo nova ustava morala urediti in zagotoviti status poklicnim poslancem, saj so jim tudi sedaj sami v razpravah le težko kos. Povrhu vsega pa se glavnina dela sploh ne odvija v skupščinskih klopeh. Glavno garanje in tudi večino kreativnega ali celo pogajalskega dela poslanci opravijo v odborih in komisijah. Tam se tisti, strogo strankarskim načelom zavezani poslanci, tudi skušajo na vse kriplje izboriti za interese svoje regije. Na skupščinskem zasedanju je namreč že prepozno, ker takrat se podrejajo stališčem stranke, na katere listi so bili izvoljeni. Zaradi tega se je, na primer, poslancu iz Brežic, Cirilu Kolešniku, zgodilo, da je glasoval zoper amandma, ki ga je sam predlagal, ali da ni z govorniškega odra podprl kolega (Franca Pipana iz Sevnice), poslanca, ki ob celi vrsti svojih akcij v skupščini skuša Posavcem izboriti tudi rento... Pa Kolešnik ni proti njej in tudi ve, da je republiška vlada Posavcem ne namerava odtegniti. Le kolegu poslancu, Pipanu, ki je iz opozicijske stranke, tega ni prej povedal. Ta po drugi plati trdi, da disciplina v njegovi stranki ni odločilna in da je že glasoval za predlog vladajoče koalicije, če se mu je zdel primeren, ne da bi ga zato kdorkoli klical na zagovor. Glavne naloge vseh naših poslancev v republiški skupščini bodo vsekakor, ob rednem delu vsakega izmed njih, ostale pri izvedbi regionalizacije, pridobivanju posavske rente, osamosvajanju Slovenije, ki trenutno najbolj izčrpava tudi strokovne službe republiških upravnih organov, čeprav je vlada odločena rešiti tudi problem NEK. »Ustava sama ne bo rešila ničesar!« je poudaril gospod Kolešnik. »To bo kos papirja, načelen, kratek. Razdelil bo pristojnosti upravnih organov, toda ti niso regija in sami po sebi ne prinašajo ne samoupravljanja in ne demokracije. Te se bomo morali učiti skozi generacije, tudi s samodisciplino. Pogosto se sami zapletamo in se onemogočamo in za vse, kar bo tu narobe, si bomo sami krivi. Ko bomo stopili skupaj, brez zavisti, egoizma, bomo v tem posavskem prostoru lahko storili veliko za vse nas in za vsakega posebej.« Slišali smo tudi nekaj pripomb na račun novinarskega dela, našega in naših kolegov, ki poročajo iz republiške skupščine. »Vse prepogosto,« pravi Metod sonc iz Krškega, »izbirajo medstrankarske spopade v družbenopolitičnem zboru, ki so za ljudi pač zanimivi, premalo pa se strokovno poglobijo v delo zborov in v probleme.« Sam delegat v zboru občin, ocenjuje delo svojih kolegov dokaj ugodno. Manj so podrejeni strankarski disciplini, bolj interesom svojih občin in lažje se dogovorijo o rešitvah problemov. Tudi sam podpira program, ki se mu pač zdi dober. Ni pristal na delo v odborih in komisijah, prevzema pa veliko zadolžitev znotraj svojega kluba delegatov, tako je precej truda vložil pri sprejemanju republiškega proračuna in pri reševanju problematike v zvezi s krško jedrsko elektrarno. Doseči namreč skuša (med drugim) strankarsko razčiščevanje stališč že pred morebitnim referendumom o NEK, da bo lahko takrat imela odločilno besedo stroka. Z odzivom na svoje nastope v zvezi s to problematiko ni zadovoljen. Je pa to pravi naslov za reševanje vprašanj v zvezi z nuklearko tudi po mnenju poslanca Ivana Tomšeta iz Brežic. »Napak je, da se o problemih, ki so v zvezi s tem pred nami, pogovarjamo z delavci, strokovnjaki, zadolženimi za to, da elektrarna brezhibno, varno deluje. Za to imamo vlado in skupščino!« pravi. Sodi pa v njegov seznam poslanskih akcij cela vrsta dokumentov s področja ekologije, vključno z varčevanjem surovin in energije, ki so trenutno v delu. Šest poslancev imajo posavske občine Brežice, Krško in Sevnica v sedenjem sklicu Republiške skupščine. V zboru občin so dr. Cveto Gradišar (zdravnik), Niko Rainer (inženir v GG Brežice) in Metod Sonc (direktor Obrtne zadruge Resa), v družbenopolitičnem zboru pa Ciril Kolešnik (predsednik IS SO Brežice), Franc Pipan (odvetnik) in hran Tomše (vodja kadrovske službe v Termah Čatež in predsednik SO Brežice). V Zboru združenega dela svojega poslana nimamo, pač pa si ga »delimo« še z Dolenjsko. Metod Sonc Ivan Tomše Niko Rainer Ciril Kolešnik 10 Nas gbs 7, 23. maj 1991 Protest dijakov tretjih in četrtih letnikov srednjih šol Slovenije V vseh naših srednješolskih centrih so od 14. maja učenci tretjih in četrtih letnikov pete stopnje pričeli protest proti zaključnim izpitom. Protest so izkazovali z demonstracijami na ulicah. Demonstracije sta organizirati Zveza dijakov in Zveza četrtošolcev Slovenije. Skupščini RS so poslali naslednji ultimat: 1. Takoj naj se sprejme moratorij na zaključne izpite četrtih letnikov. 2. Vlada naj zagotovi, da sedanji tretji letniki do 1. 9. 1991 dobijo vse kataloge znanj ter natančna navodila o izvedbi zaključnega izpita. 3. Univerzi naj prihodnje leto upoštevata rezultate zaključnih izpitov pri vpisu na univerzo. Do sedaj zahtevam učencev ni bilo ugodeno, zato se protest učencev nadaljuje. Učenci naše šole so se odločili, da bodo od 20. maja naprej imeli redni pouk, protest pa bodo nadaljevali preko delegatov. Naši učenci so prejšnji teden demonstracije izvajali skupaj z učenci iz brežiške srednje šole. V sredo so jih pripravili naši učenci pred našo šolo. Povabili so predstavnike občine in radia Sevnica. V četrtek seje protest odvijal v Brežicah. V petek so naši učenci že delno pričeli s poukom. Kaj mislijo učenci o protestu? Učenci podpirajo postavljene zahteve, vendar opažajo nepovezanost in nepravilno organizacijo celotnega protesta. Veliko učencev ga ne jemlje resno kljub temu, da seje peščica njihovih sošolcev trudila, da bi protest izvedli »na nivoju«. Kaj mislijo učitelji? Učitelji podpirajo učence predvsem pri zahtevah o upoštevanju uspeha v tretjem in četrtem letniku pri vpisu na univerzo, sicer pa se pripravljajo na kvalitetno opravljanje zaključnih izpitov. Vedo pa, da učencem vsekakor ni lahko. O podobni situaciji seje svojčas dobro izrazil pedagog David Elkind: »Ko zboli vlada ali družba, dobijo otroci zdravilo« (ne pa bolnik; op.p.). Meni, da je politično izkoriščanje otrok največja ovira pri ustanavljanju takšnih šol, ki so osredotočene na otroka. Ko zboli vlada ali družba, je, žal, učitelj tisti, ki mora dajati zdravilo. Taki pritiski zavirajo učiteljevo akademsko svobodo in kreativnost. m iv|Mir Stavkajoče učence SŠ Krško (10. S. 91) je nagovoril tudi občinski minister Danilo Siter. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije Območna organizacija sindikatov Posavja Brežice, Krško, Sevnica Brežice, 13. maja 1991 Odprto protestno pismo Skupščini Republike Slovenije in njenemu Izvršnemu svetu Delavci Gozdnega gospodarstva Brežice, ki smo ostali brez dela in s tem brez socialne varnosti, odločno protestiramo zoper nedorečenost ukrepov (sklepov) Skupščine Republike Slovenije in Izvršnega sveta te skupščine. 1. Vaša odločitev o prepovedi sečnje gozdov nas je čez noč postavila v popolnoma negotove razmere. Nič krivi smo ostali brez rednega dela in zaslužka, s tem pa tudi brez socialne varnosti zase in za družine. 2. Vaša odločitev je bila jasno povezana tudi z odpuščanjem delavcev, kljub temu pa niste zagotovili denarja za reševanje odvečnih delavcev, pač pa ste vse breme naložili gozdnim organizacijam ali še bolj prav, tistim delavcem, ki imajo še delo. 3. Ne moremo razumeti, še manj pa zaupati taki oblasti, ki preko nedolžnih delavcev uresničuje prenagljene predvolilne obljube in s tem dela še večje krivice, kot jih je delala oblast po vojni. 4. Zahtevamo, da skupščina in izvršni svet čim prej dopolnita svoje odločitve s programom za reševanje odvečnih delavcev v gozdnih organizacijah in za ta program zagotovita tudi denar. V program naj se vključijo tudi občinske skupščine. 5. Večina nas živi na manj razvitih območjih, zato zahtevamo, da vsi organi občinskih in repu- bliške skupščine sprejmejo primerne programe za razvoj teh območij. Namenska sredstva bi ublažila naše stiske. 6. Hočemo živeti človeka vredno življenje, zato pričakujemo, da boste našo zahtevo proučili in ukrepali tako, da nam boste omogočili preživetje. Tisti, ki sprejemate take odločitve, morate sprejeti tudi odgovornost za nastale posledice, ne pajih prelagati na pleča nemočnih delavcev. Predsednik Območne organizacije sindikatov Posavja Jož* ČernoSa in 93 podpisanih delavcev Naš glas 7, 23. maj 1991 11 V krški občini najslabše izkoriščamo možnosti sofinanciranja Društvo kadrovskih delavcev Posavja in sevniška enota Republiškega zavoda za zaposlovanje sta imela 15. maja v Krškem posvet, ki sta ga oba sklicatelja naslovila Delovna zakonodaja v praksi. Udeležili so se ga kadrovski delavci iz družbenih podjetij v vseh treh občinah, namenjen pa je bil izmenjavi izkušenj pri uveljavljanju nove delovnopravne zakonodaje. Na pogovor je bil povabljen tudi posavski medobčinski inšpektorat, vendar se iz te institucije posveta ni nihče udeležil. Delavci sevniške enote zavoda za zaposlovanje so na podlagi letnih načrtov zaposlovanja posameznih podjetij prišli to take skupne ocene za Po-savje: povsod upada povpraševanje po delu, presežkov je vse več, stečaji so pred vrati. Zmanjševanje potreb po delavcih je še posebej očitno v krški občini, povsod pa je najmanj potreb po delavcih z nižjimi kvalifikacijami, kakršnih je med presežki največ. Po zbranih podatkih ocenjujejo, daje med presežnimi delavci v krški občini okoli 700 takih, ki bodo prešli v tako imenovano odprto brezposelnost, do konca leta pa naj bi se ta številka najmanj podvojila. Med podjetji, ki brezposelne že imajo ali jih napovedujejo, pa so poleg Kovinarske še SOP, Pionir, Gozdno gospodarstvo, Rudnik Senovo, SO, Transport. Ker so razmere povsod slabe, seveda ni mogoče iskati rešitve v sosednih občinah. Zavod za zaposlovanje zato v sodelovanju s podjetji poskusa čim bolje uveljaviti ukrepe, ki jih zagotavlja delovna zakonodaja, zlasti pa tako imenovane ukrepe aktivne politike zaposlovanja, o katerih smo v Našem glasu letos že podrobno pisali. Gre za različne oblike sofinanciranja iz sredstev republiškega zavoda ter strokovne pomoči pri prezaposlovanju, odpiranju novih delovnih mest ipd. Podatek, ki bi nas moral skrbeti, pa je ta, daje med posavskimi občinami ravno krška, ki ima največ delavcev, najmanj izkoristila razne možnosti sofinanciranja, ki jih omogoča zakonodaja. Delavci sevniškega zavoda pravijo, da krška podjetja doslej kljub temu, da so bila o teh možnostih obveščena, zanje niso pokazala dosti zanimanja in niso pripravila programov, ki so pogoj za pridobitev teh sredstev. Podobno velja za projekt »1000 novih delovnih mest«: v Posavju se je na razpis prijavilo 45 obrtnikov in podjetnikov, skupaj za 140 novih delovnih mest (za 50 so sredstva že odobrena, izbira pa še poteka); iz krške občine je bilo od tega samo 8 prijav, skupaj za 24 delovnih mest Beseda je na posvetu tekla tudi o pomoči brezposelnim, o javni delih, ki so jih doslej izvajali samo v sevniški občini, o spremembah pri zaposlovanju pripravnikov, pojavih nezakonitega odpovedovanja delovnega razmerja pri zasebnih delodajalcih in posebnostih, s katerimi se srečujejo kadrovski delavci pri svojem delu ter nekaterih negotovostih pri tolmačenju novih predpisov iz delovne zakonodaje. Povsem jasni i je bilo sporočilo, daje začasno ustavljena kapita..zacija nadomestil, menda za tri mesece. T ukrep menda dopušča zakon, ki pravi, da se kapitalizacija LAHKO priznava. Če proračun usahne, pa se lahko ustavi. mm Korak k resnici: Pogovori o demokraciji Pred letom je prišlo pri nas do pomembnih političnih sprememb, pravimo, da imamo demokratično urejeno družbo in državo, hkrati pa slišimo?vseh strani, da to, kar imamo, ni nobena demokracija. Zakaj? Na to vprašanje je skušal odgovoriti psiholog Janez Svetina v predavanju Vzgoja za življenje v demokraciji, ki gaje v ciklusu Korak k resnici pripravil (17. maja) krški odbor Slovenskih krščanskih demokratov. V naslednjih vrsticah povzemamo njegova razmišljanja. Vzroke za to vidi Janez Svetina v naravi samega Če pa hočemo, da bo družba demokratično človeka. Res je, da smo uvedli standardne demo- funkcionirala, se moramo ljudje za to usposobiti. kratične institucije, kot so parlament, večstrankarsko, volitve, a ljudje se nismo skorajda nič spremenili. Vsaka demokratična družbena ureditev zahteva še vrsto posebnih sposobnosti in lastnosti pri ljudeh, ki v tej ureditvi živijo. In če tega ljudje nimajo, so vsi zakoni, še tako lepo napisani, in vse demokratične institucije neučinkoviti. Ne samo značilno človeške stvari, na primer razumno mišljenje pa jasno besedno govorjenje in pojmovno mišljenje, čut za lepo, čut za pravo, iskanje nečesa onkraj človeka, pač pa tudi vse drugo nosi človek v sebi, kar je pred človekom — vse živalsko in še vse, kar je pod živalskim. In pogosto te stvari v človeku še zmeraj »igrajo prvo violino«, tako da tisto, kar je značilno človeškega, še nima nujno glavne besede. V človeku je še vedno močna težnja po dominaciji, po tem, da bi ukazoval drugim. To je podobno kot v živalskih tropih: najmočnejši si pribori na vrh tako, da premaga druge. Druga lastnost, prav tako iz predčloveške preteklosti, je L i. čredna tendenca — delati tako kot drugi. In če je človeška družba urejena samo po tem, kar prinašamo s seboj iz živalske preteklosti, potem je največja verjetnost, da bo urejena bolj ko ne avtoritarna Zavedati se moramo, da v našem prostoru večina ljudi nima zadosti nejasnih pogledov o tem, kaj je demokracija in demokratično življenje, in ne ustreznih izkušenj ne vedenjskih in osebnostnih lastnosti. Prave demokratične tradicije pri nas ni, tudi iz let pred vojno ne. Tudi vsa vzgoja je bila precej avtoritarna — beseda starejših je morala veljati. Iz te avtoritarne tradicije nikoli nismo imeli prave priložnosti, da bi se razvili in prešli v neko kolikor toliko demokratsko tradicijo mišljenja, vedenja, ravnanja, odločanja. Zato je to naloga, ki je pred nami, in se ne smemo čuditi, če stvari zaenkrat še ne tečejo idealno, na res demokratičen način. Demokratično kulturo moramo torej šele razviti. K tej kulturi pa sodi najprej neka splošna pametna vzgoja za življenje, ki naj človeku razvije njegovo telesno sposobnost, vitalnost, podjetnost, pogum, vztrajnost, borbenost in sposobnost za pametno obvladovanje lastne energije, mišljenje, kuluvirana čustva, moralna načela, čut za lepo. Poleg tega bi moral človek poznati pravila življenja, medčloveških odnosovin družbe, imeu izbran svoj cilj. Znati bi moral sam opazovati in z lastno pa- metjo presojati, da bi znal sam tudi izbirati med različnimi možnostmi. Neizogibno je potrebno, da imajo ljudje zadosti zaupanja vase, poguma, samozavesti, da tudi povedo svoje mišljenje, če se jim zdi kaj narobe. Še večji pogum je potreben, če se to mišljenje ne ujema z mišljenjem drugih — tistih, ki so na vrhu. To pa je eden temeljnih varnostnih mehanizmov v demokraciji. Biti moramo sposobni sporazumevanja in usklajevanja, upoštevanja 12 Naš glas 7, 23. maj 1991 Diploma krškemu bencinskemu servisu Tri leta je že tega, kar ima mesto Krško in njegova okolica na voljo samo bencinski servis v Stari vasi, kljub temu daje izračun pokazal ekonomsko upravičenost obstoja dveh črpalk že pred dvajsetimi leti. Reka avtomobilov s praznimi rezervoarji se seveda vali skozi starovaško črpalko. Ves čas od zaprtja tiste pod servisom Zastava avta v krškem delu mesta. K temu kaže za ilustracijo gneče dodati, da velika poraba motornih goriv pomeni tudi nujno pogosto dovažanje zalog, ko pa se bencin prečrpava iz cisterne v podzemne posode, morajo črpalkarji servis zapreti. Mesečno stočijo v Krškem 400 do 450 ton goriva. Razen tega se ocenjuje videz cestišča (madeži, čistoča nasploh, očiščen morebitni sneg...), zunanjost tehničnih naprav in druge opreme, urejenost zelenic, napisov in obvestil ter prodajnega prostora, garderob, sanitarij, skladišč, urejenost servisa izven delovnega časa, kup podrobnosti pri obnašanju, urejenosti, odnosu do strank, dela... prodajalcev, poslovanje, varnostni ukrepi, morebitni prekrški, ki seveda zbijajo nabrane toške... Tekmovanje je sicer internega značaja, udeležujejo se ga vsi servisi na področju posamezne Petrolove organizacijske enote, ki pa jih je na območju Slovenije šest. Kljub tej internosti pa v ocenjevanju (ločeno) sodelujejo in točkujejo vse zgoraj naštete elemente Turistična zveza Slovenije, Avto-moto zveza Slovenije, Petrol... Skupni seštevek na koncu torej določi na področju Slovenije po šest prvih, drugih in tretjih mest. Eno izmed šestih drugih mest je pripadlo letos že drugič prizadevnemu kolektivu »bencinkelnerjev« iz Stare vasi. Na sliki so delavci krškega servisa, ki smo jih tisto soboto »zalotili« pri delu: (od leve): Zvone Berkovič, Juhjana Zupančič (čistilka), Igor Tomse, Gregor Gerjevič, Janez Balas in Franc Petrovič, šef servisa. Vse to pa enajstčlanskemu delovnemu kolektivu v Stari vasi ni preprečilo, da ne bi na internem tekmovanju vseh 28 črpalk, ki spadajo k brežiš- kemu Petrolu, letos že drugič zapored dosegli drugo mesto. Prvo mesto so namreč (tudi letos že drugič zapored!) dosegli v Vinici, tretje pa v Boštanju. L> Zahvala Janezu Svetini iz rok Marice Ži-vič. (Foto: Miloš Kukovičič) več pogledov na isto stvar, priznavati obstoj več resnic, znati z besedami izražati svoje mišljenje, biti sposobni poslušati druge, pripravljeni na kompromise, odrekanja. Za reševanje problemov na katerikoli ravni pa je potrebno znanje, potrebna je usposobljenost in te demokratična razprava ne more nadomestiti. Mi pa pogosto delamo, kot da vsak zna vse. Ljudem moramo dati vsaj toliko znanja, da bodo znali presoditi, na kaj se ne spoznajo in o čem torej ne morejo odločati. Ljudje morajo biti sposobni izbrati voditelja, ki zna organizirati delovanje, in se znati tudi umakniti sposobnejšim. Če vseh omenjenih lastnosti ne razvijemo, po- tem taka družba pač ne more funkcionirati, in uveljavijo se tisti, ki imajo dovolj moči in brezobzirnosti ter potrebe po dominaciji — tudi tam, kjer so formalno uveljavljene vse demokratične institucije. »Zgrešeno bi bilo,« je ob zaključku dejal Janez Svetina, »če bi zdaj, po enem letu demokratičnih poskusov v Sloveniji ljudje izgubljali pogum, češ da je vse po starem ali pa še slabše — kot da se seme lahko razvije v klas od danes do jutri. Ni nujno, da bo prišlo do demokratične kulture, če se ljudje zelo ne trudijo, da bi to kulturo razvili. Na nas je, da to poskušamo početi in vsak lahko začne sam v svojem življenju — v družini, pri samem sebi.« Nas glas 7,23. maj 1991 13 Izgnanci — prve žrtve načrta o iztrebljenju Slovencev Nekaj informacij o nekdanjih slovenskih izgnancih in njihovi želji po društvu Letos bo minilo 50 let, odkar je odpeljal prvi vlak slovenskih izgnancev, ki so jih na silo odtrgali z rodne grude in izgnali, ne izselili, v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v številna nemška taborišča. Ob tej priložnosti naj bi prišlo do ustanovitve društva slovenskih izgnancev za Slovenijo. Iniciativni odbor, ki deluje že nekaj mesecev, pripravlja tudi proslavo ob 50-letnici slovenskega izgnanstva. Žal mnogi še danes ne vedo, da so bili slovenski izgnanci del peklenskega Hitlerjevega načrta, da uniči slovenski narod. Ne slišimo tako redko tudi pripombe, češ da se izgnancem »niti ni godilo tako slabo«. Nekateri še vedno merijo vse s partizansko puško ali kvečjemu s krematoriji, ker se ne zavedajo, daje bilo v tretjem rajhu na tisoče načinov boja proti nacizmu pa tudi načinov trpljenja. Poti, po katerih so nacisti pehali nesrečneže v trpljenje in pogosto tudi smrt, so bile na tisoč načinov trnove. Po eni od njih so hodili slovenski izgnanci. Slovenska inteligenca in duhovščina v predelih, ki so bili priključeni k nemškemu rajhu, in kmetje v Posavju in Obsotelju so bili prve žrtve fašističnega genocida. Nacisti so imeli načrt, da bi izgnali 220.000 do 260.000 Slovencev ali vsakega tretjega človeka, ki je tedaj živel pod nemško okupacijo. Vstaja jugoslovanskih narodov in sam potek druge svetovne vojne sta jim to preprečila, zato so izgnali »samo« 54.000 do 60.000 Slovencev, od inteligence, duhovščine do preprostih kmečkih družin. Večino so izgnali že do konca leta 1941, zato najbrž nikomur ne bo prišlo na misel, da bi rekel, da so bili tudi tisoči slovenskih izgnancev žrtve državljanske vojne ali da so se zaradi njih morali domobranci pridružiti okupatorju v boju proti nevarnosti komunizma. Slovenski zgodovinar dr. Tone Ferenc je v svoji znani raziskavi »Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941 —1945« dognal, da so sprva nameravali vse ljudi izgnati v Srbijo in druge dele razpadle Jugoslavije. Toda Himmler seje nenadoma odločil za spremembo v načrtih za depor-tacijo obmejnega prebivalstva Spodnjega Posavja in Obsotelja. Ob spoznanju, da Slovencev zaradi množične vstaje ni mogoče več izganjati v Srbijo ali na Hrvaško, in zaradi pritiska predstavnikov kočevarskih Nemcev, da jih morajo preseliti na domove izgnanih Slovencev do zime 1941, se je Himmler odločil za najhitrejšo rešitev — izgon v Nemčijo. Slovenske izgnance so na rasnih pregledih razvrstili na več skupin, in to neodvisno od njihovega političnega prepričanja ali stopnje narodne zavesti. Po svojih rasnih merilih so večini določili dosmrtno suženjstvo, medtem ko so nekaterim priznali sposobnost ponemčenja. Precej slovenskih družin so nameravali naseliti v lubiinskem distriktu na Poljskem, od koder so nasilno izgnali Poljake. Potem ko so Slovence pripeljali v zbirno taborišče v Stockdorfu pri Lodzu, so morali nacisti svojo zamisel kmalu opustiti, kajti Slovenci so vsi do zadnjega zahtevali, naj jih vrnejo domov ali pa — v najslabšem primeru — nazaj v taborišča v Nemčiji. Celo vodja planskega oddelka pri osrednjem vselitvenem uradu SS-Obersturmfuhrer dr. Gradmann je v svojem poročilu vodji priznal, da se Slovenci vsi do zadnjega branijo, da bi jih naselili v Lublinu. Raje se odločijo za beg in premnogim se to celo posreči. Ne bi se smeli čuditi — je zapisal nacistični funkcionar — če bodo Slovenci kmalu okrepitev za poljske in slovenske partizane. Usodo Slovencev (kot Slovanov) je jasno nakazal Hitler že s svojo knjigo »Mein Kampf«. Teoretiki nemškega življenjskega prostora so namreč menili, da je treba na preureditev jugovzhodne Evrope gledati kot na sestavni del problema celotne nemške politike v vzhodni Evropi. Nacisti so s tem samo do skrajnih meja potencirali staro vele-nemško politiko do Slovencev, kije stara približno toliko, kolikor je star nemški nacionalizem. Njegova prizadevanja za germanizacijo zasledimo že stoletja nazaj, čeprav dobi ta proces svojo zavestno usmeritev šele od polovice 19. stoletja. Glavni nosilci nemškega imperialističnega pritiska na Slovenskem so bili razna društva (Deutsc-her Schulverein, Siidmark idr.) in predvsem nemški kapital. Skozi desetletja so se vrstile številne razprave nemških publicistov z zahtevami po slovenski Štajerski in delu Koroške. Najprej so govorili o tako imenovani »vitanjski črti« kot novi meji, dokler v nekem članku ne preberemo, da Brežice, Zidani Most in Trbovlje spadajo v skupno Nemčijo. Že leta 1928 so bili pri Gradcu in kasneje v Trieru ideološki tečaji za nemške mladinske aktiviste iz Jugoslavije. Leta 1933 so nastale prve celice ilegalnega nacionalsocialističnega gibanja na Spodnjem Štajerskem in kmalu tudi na kočevskem nemškem otoku. Martin Sturm je že 13. aprila 1939 pisal Hitlerju: »Mi, Nemci iz Kočevja in južne Štajerske, se zanašamo na vas, fuhrer, da nas boste priključili k rajhu...« Jugoslovanska obveščevalna služba je aprila 1939 ugotovila, da se v Sloveniji tajno formirajo oddelki SA. V letu 1940 nastanejo konkretni načrti o ureditvi slovenske Štajerske, ko bi jo naj zasedla nemška vojska. V te načrte je sprva vključen tudi večji del Prekmurja. V njih med drugim piše, »da sije treba prizadevati, da se vzpostavijo stare meje voj vodine Štajerske« (od Maribora do Sevnice). V drugi polovici leta 1940, zlasti pa v prvih mesecih leta 1941, so se začeli pripravljati na zasedbo in priključitev slovenske Štajerske in Gorenjske. Gauleiter dr. Uiberreither je po konferenci v Gradcu povedal (konec marca ali prve dni aprila 1941), da mu je Hitler zaupal nalogo, da ponemči slovensko Štajersko. O tem sestanku je Edo Pa-idasch iz Celja zapisal: »Razpravljamo o izselitvi obsavskega in obsotelskega pasu...« Pristopna izjava Podpisani............................................................, rojen............................................................, stanujoč v..............................................................................................., izjavljam, da sem pripravljen postati član novoustanovljenega Društva izgnancev Slovenije ter delovati v skladu z njegovim programom in pravili Med vojno sem bil v nemškem taborišču, izgnan v Srbijo, na Hrvaško, v Bosno, zbežal pred nevarnostjo izgona. Ali pa: želim se vključiti v društvo kot bližnji sorodnik izgnancev (ustrezno podčrtajte!). Datum Podpis Pristopne izjave pošljite do 5. Brestanici. junija letos gospe Fiirstovi na grad Rajhenburg v 14 Nas glas 7,23. maj 1991 Nekaj dni pred napadom na Jugoslavijo je Himmler naročil vodji osrednjega vselitvenega urada v Lodzu, SS-Sturmbannfuhrerju dr. Sand-bergerju, naj začne pripravljati izgon okoli 100.000 Slovencev. Kmalu so to številko bistveno povečali. Iz vrst nekdanjih izgnancev je priSla pobuda, naj bi čimprej ustanovili društvo slovenskih izgnancev. Le-to naj bi z raznimi oblikami dejavnosti kar največ prispevalo k oblikovanju zgodovinskega spomina, ki naj bi bivšim izgnancem dajal moč h veselje za življenje v težko pribor -jeni svobodi Njegova naloga bi bila, da zbira zgodovinsko gradivo o vseh razsežnostih izgnanstva v letih 1941—1945, ga objavlja v knjigah in publikacijah, organizira izlete v kraje nekdanjega izgnanstva, skrbi za obeležitev nekdanjih taborišč in grobov v tujini umrlih izgnancev, spodbuja znanstveno raziskovanje fenomena izgnanstva itd. Društvo naj bi z različnimi oblikami sodelovanja odpiralo poti sodelovanja z Evropo. S pomočjo naprednih organizacij in društev, zlasti tistih s protifašistično usmeritvijo, naj bi zahtevalo od oblasti v Združeni Nemčiji, da pokažejo dolžno spoštovanje in pozornost sloven- žrtvam genocida, ki ga je izvajala nacistična Nemčija nad slovenskim narodom. Društvo naj bi zastavilo ves svoj moralni vpliv, da bi nemške oblasti pokazale vsaj minimum pripravljenosti za plačilo odškodnine nekdanjim izgnancem, ki so bili prve žrtve genocida. S tem namenom naj bi se povezovalo z naprednimi organizacijami v Nemčiji. Posebna skrb društva bi morala biti namenjena ljudem, ki trpijo za posledicami hudega življenja v nacističnih taboriščih. Od ustreznih oblasti Republike Slovenije naj bi zahtevalo, da posvetijo več organizirane socialne in zdravstvene skrbi nekdanjim izgnancem, ki kot žrtve fašizma v preteklosti niso uživali ustreznih olajšav. Kakorkoli so se individualne usode izgnancev razločevale med seboj, jim je bilo vsem skupno, da so bili izgnanci prve žrtve načrtovanega genocida nad slovenskim narodom. To je tudi glavni motiv, da se nekdanji izgnanci dejavno povežejo v društvu. Nacionalne in socialne izkušnje, nastale v izgnanstvu in v odporu proti njemu, so lahko še vedno močna in živa prvina zavesti in ravnanja pripadnikov slovenskega naroda v sedanjosti in prihodnosti. Iniciativni odbor za ustanovitev društva izgnancev Spomini Rezike Kramer iz Dobove ... V drugi polovici oktobra, natanko 21. X. 1941, so se po hišah pojavili posebni gestapovski odposlanci, ki so napovedovali preseljevanje. Vest o tem so potrdili tudi lepaki po vseh okoliških vaseh. V paničnem strahu smo si pripravljali najnujnejše na pot: nekaj oblek, perila in hrane. Tisto leto je polje izredno bogato obrodilo, kleti in hrami so bili polni pridelkov. Žalosten, moreč, neutolažljiv dan je bil to! Kdo bo prvi, kam, kako zapustiti domačo grudo — so bila vprašanja, na katera ni mogel nihče odgovoriti. ... Ni bilo časa za žalost, porivali so nas proti avtu, solze so se posušile, misli onemele, opotekajoče še krik: »Nikamor ne grem, raje nas postrelite!« To je bil nesrečni 22. oktober! Ob avtomobilu so stali gestapovci, oboroženi s puškami in strojnicami. Nagnati so nas kot živino in nas mimo dragih, tako znanih hiš, odpeljali neznano kam. Prva postaja — Rajhenburg. Vsakemu posamezniku so popisali premičnine in nepremičnine, ki jih je pustil doma — ironija! Na vrat so nam obesili vrvico z ovalno ploščico, na kateri je bila vtisnjena številka. ... Čez dan, dva so nas naložili na vlake. Mimo nas so drvela drevesa, polja, travniki, hiše, slovenska zemlja. Slepo smo zrli v daljavo, v neznano prihodnost Pot slovenskega izgnanca se je vlekla tja v Spodnjo Šlezijo, na Saško, na Bavarsko, v Tu-rinško, Badensko... Naselili so nas v 163 taborišč. ._ Po 30—120 ljudi je spalo v enem prostoru. Pogradi so segali do 3 metre v višino. Hrana je bila nezadostna in slaba. Nemci so nas zmerjali s »cigansko bando«. Mislili so, da smo prišli prostovoljno in da jim odjedamo kruh. Otroci, namenjeni za ponemčevanje, so obiskovali nemške šole, kjer so jih nemški otroci zaničevali in se jim po-smehovali. Bolj srečni so bili otroci, ki so lahko ostali v taborišču. Slovenska učiteljica jih je poleg nemškega poučevala tudi v slovenskem jeziku. ... Edino veselje taboriščnikov je bilo, daje prispelo kako pismo, morda živilska karta ali celo kak priboljšek od dobrih ljudi iz domovine. Takrat so se odprle rane in marsikatera solza je spolzela po licih, polnih skrbi. V težkih urah jih je družila skupna misel na vrnitev v ljubljeno domovino. Marsikdo seje upiral iti iz taborišča na posest, ki so mu jo »dodelili«. Vsako jutro je bil sklic vseh taboriščnikov, ta je šel na delo sem, oni tja. Ponekod je borza dela razdelila taboriščnike od 14. do 60. teta in jih pošiljala na delo h kmetom, k obrtnikom, v gozdove, v rudnike in drugam. ... Kljub vsemu trpljenju smo se vrnili na svoja domača ognjišča, po katerih smo hrepeneli vsa leta izgnanstva. Toda vsi niso imeli te sreče, njihovi grobovi so razsejani po tuji zemlji kot večni spomenik trpljenju naših ljudi, ki so jih s silo odtrgali od domače zemlje-. Iz dnevnika M. Halerja st. iz Artič Taborišče Oberschreiberkau.- Ponedeljek, 7. maja 1945: Danes, ob eni uri popoldne, sem bil od tovariša Jožefa Slovenca obveščen: naši mučitelji so zbežali ! Takoj smo sklicali kratko posvetovanje in odločili, da prevzamemo vodstvo taborišča 186, kakor tudi 183... Živilsko skladišče smo našli prazno. Takoj smo napeli vse sile. da bi nabavili nekaj hrane. Tovariš Žabkar je vzpostavil stražo in dežurno služba. _. Petek, 3. julija 1945: Ob tretji uri zjutraj smo pri Šilju prekoračili jugoslovansko mejo. Nepopisno veselje, petje, vriskanje in vzklikanje! Vozili smo se vedno hitreje. Okrog četrte ure popoldne smo že bili na Vidmu, kjer smo raztovorili prve tovariše, nato naprej v Brežice, ostali pa so se peljali še do Dobove... Krajevni odbori Osvobodilne fronte so nam takoj poslali vodnike, ki so nas popeljali na naše domove. Žalostna je bila njihova slika, marsikdo je zajokal ob pogledu na opustošenje, jokali smo tudi od veselja in ganotja. Spet smo doma, odrešeni in svobodni! Izbral: Živko Šebek Iz spominov Jožeta Supančiča iz Loč ... Med tistimi, ki so bili izgnani na Nemško, so bili z območja Dobove tudi godbeniki leta 1927 ustanovljenega gasilskega društva Loče. Po okupaciji so se v jeseni leta 1941 zbrali na zadnjem sestanku in se dogovorili, da vsak godbenik odgovarja za svoj instrument, če se še kdaj združijo. Vodja taborišča v Hirschbergu je bil na Dunaju kapelnik in se je imenoval Hans Maurer. Zbral je godbenike iz različnih taborišč in začel redno vaditi, dva- do trikrat tedensko. Ločkim godbenikom sta se v taborišču priključila še dva člana kapelske godbe in eden iz krške. Največ smo igrali koračnice, valčke, polke, najbolj priljubljen pa je bil potpuri skladatelja Jaklja z naslovom Slovenski biseri. S pesmijo smo po taborišču skušali vsaj malo omiliti zlo usodo in navduševati Slovence s pesmijo, ki naj bi jim dajala pogum za življenje, obstoj slovenskega naroda in misel na vrnitev v ljubljeno domovino. Ta potpuri je ostal v spominu naših godbenikov do današnjih dni in tli v srcih ljudi, ki so v tujini preživljali hude in nepozabne čase... Naš glas 7, 23. maj 1991 15 Slovesnost na Hrvaški gori: »Voda je v vinorodnih krajih nujna, le uporabljajte jo predvsem za umivanje in pranje vinske posode! To je bil eden izmed komentarjev predsednika gradbenega odbora, gospoda Ivana Abrama, ko je v soboto, 11. maja 91, pričenjal slovesnost ob izročitvi namenu novozgrajenega vodovoda in električne napeljave. Bili smo namreč povabljeni na slavnostni zaključek gradnje električne in vodovodne napeljave, namenjene majhnemu, raztresenemu naselju na pobočjih HrvaŠke gore. To je kraj, ki ni več v občini Krško in do njega pridete, če s ceste med Prekopo in Šentjernejem pri odcepu za Ledečo vas zavijete levo, v vasi zapeljete zopet levo prek potoka in vozite po asfaltni cesti strmo v breg, dokler ne pridete do nekaj hiš. Tam so si postavili vinograde in hiše tudi naši občani in očitno so vsi sku- paj imeli srečo, daje med njimi tudi krški podjetnik (krovec) Ivan Abram. Iz razgovorov z ljudmi smo namreč razbrali, da brez njega marsikaj ne bi bilo narejeno. Pripadnost območja drugi občini jim vsem skupaj sploh ni preprečila, da ne bi zavihali rokavov in se družno s sosedi — domačini —krepko lotili dela. Pred tremi leti so že asfaltirali 2,1 kilometra ceste in ker jim je delo šlo tako lepo od rok, ker seje pokazalo, da imajo voljo in da znajo složno poprijeti, se je gradbeni odbor v skoraj isti sestavi lotil še vodovoda in elektrifikacije za območje Hrvaške gore, Kruglovnika in Rakovnika. Opravili so v dobrem letu, vrednost projekta ocenjujejo na 1.000 starih milijard. Prostor za vodni zbiralnik so dobili brezplačno, z ozemeljskimi od-škodninaskimi zahtevki niso imeli nikakršnih problemov. Redko poseljeno območje s SS gospodarstvi sije le stežka obetalo širšo družbeno pomoč, kot se temu ponavadi reče. Kljub temu smo iz ust predsednika gradbenega odbora, gospoda Abrama, na otvoritveni slovesnosti slišali tudi zahvalo za razumevanje in pomoč krajevni skupnosti Šentjernej, tamkajšnjemu elektrodis-tribucijskemu podjetju in krškemu Kostaku. Seveda so se domačini, graditelji, najpogosteje morali po pomoč obrniti na lastne lopate in lastne žepe. Vsaka hiša je prispevala potrebna sredsva in povprečno 400 delovnih ur. Posamezniki so opravili 300, nekateri pa 500 delovnih ur, izkopati je bilo treba štiri kilometre kanala, veliko je bilo trdega terena in miniranja... Vsega skupaj ni bilo preprosto organizirati že zato, ker je 55 domačinov zaposlenih v krški občini, 45 v novomeški, kraj pa je hribovit, 8 kilometrov oddaljen od Hrvaške. Trdna volja in iznajdljivost je zmogla vse in tako smo se zbrali na prijetni, v lastni režiji organizirani slavnostni izročitvi v uporabo vodovoda in električne napeljave. Zavreti je ni mogel niti dež, ki seje vsul ravno med slovesnostjo. Predsednik gradbenega odbora seje vsem zahvalil za trud in razumevanje, slavnostno dejanje (prižiganje luči in odprtje pipe) pa je pripadlo predsedniku krške občinske skupščine, Vojku Omerzuju. Njegove besede so bile kajpak pohvalne, saj v časih, ko denarja povsod primanjkuje še za najosnovnejše reči, ko smo tako rekoč že pozabili na nekdanje slavnostne otvoritve dragih in velikanskih objektov, drugačne niti niso mogle biti. Nekoč bi govorniki na takih lokalnih proslavah poudarjali, da je to sicer skromen dogodek, da pa je za njihov majhen kraj neskončno pomemben, zato da so še posebej hvaležni mestnim veljakom, ker so jih počastili s svojim obiskom. Ničesar takega nismo slišali tisto sobotno popoldne na Hrvaški gori. Krški župan si je ob pohvalah in voščilih na račun prizadevnih krajanov le še naglas in vroče zaželel, da bi lahko čim večkrat bil navzoč pri podobnih otvoritvah, kjer so uspešni, pridni in podjetni ljudje popeljali svoje okolje k želenemu cilju. » Tisoč let so si ljudje v teh krajih svetili s slamo, trskami, svečami, leščerbamL Končno smo dobili elektriko tudi mi, zato prosim našega slavnostnega gosta, krškega župana, naj simbolično prekine tradicijo in s temle kladivcem udari po dotrajani petrolejki ter prižge žarnico,« je povabil predsednik gradbenega odbora, gospod Abram. Županje bil nekoliko neroden in petrolejka udarca s kladivom ni prenesla. Steklo se je zdrobilo. Kljub temu so mu (slavnostnemu gostu) storjeno \ 16 Nii gUs 7, 23. maj 1991 škodo oprostiti Morda tudi zato, ker je po stroki diplomirani elektroinženir, so ga vseeno povabili, naj prižge luč. Nevihta seje medtem že ravno lepo razživela, dežje padal, tu pa tam se je zabliskato in rahlo zabobnelo, veter je nosil dežne kaplje pod cerado prikolice, kjer je potekal otvoritveni proces. Inženir Omerzuje zbrano pritisnil na stikalo in žarnica je posvetila. Malo smo vsi, z gostiteljem vred, debelo pogledali, ko je že kazalo, da župan ne more, ne da bi ga polomil Žarnica je namreč začela kar tuliti. Potem smo šele ugotovili, daje to sirena in domači pobje, ki so sicer uspešno napeljali celotno tamkajšnje elektično omrežje, so priznali, da so sireno »po nerodnem zvezali tako, da seje kar sama od sebe vključila. Pardon!« Očitno sije bila za prvo nesrečo kriva petrolejka sama, zato je gospod Abram povabil župana, naj jima natočiše vsakemu kozarec čiste gorske studenčnice, ki jo bosta, v dokaz njene neoporečnosti, družno izpila. Pokazal je tudi uradno potrdilo K os taka, na katerem je bilo zapisano, daje kemijska in bakteriološka neoporečnost tukajšnjega izvira tolikšna, da iz njega teče skoraj samo hadvao. Gostitelj'je županu lepo (sicer diskretno, a dovolj glasno, da smo slišali tudi mi v bližini!) naročil, naj odpre TOPLO pipo. Ni uspelo. Namesto čiste studenčnice je v kozarec priteklo nekaj črnega. Vsi smo debelo pogledali, saj gaje gost očitno zopet polomil Le strokovno oko izkušenega vinogradnika, Abramovega Ivana, je odkrilo, da še ni vse izgubljeno. Po-duhalje, poskusil in izjavil »Kaže, da nam je župan vodo spremenil v vino! Samo, lepo vas prosim, sosedje, nikar tudi vi ne poskušajte tega. Vodo uporabljajte samo za kuhanje, umivanje, v kletarjenju pa za pranje vinske posode!«. Slavnostnega obreda je bih konec in obiskovalci so se lahko pred dežjem zatekli pod nedokončani Abramov vikend v soseščini Mladi gospod Abram je priznal da so z zidavo in pokrivanjem zgradbe pohiteli ravno zato, ker so se ob otvoritvi bali slabega vremena. Objekt so do strehe postavili v treh tednih in tako seje zgodilo, da je predsednik gradbenega odbora dobil v dar sliko akademskega slikarja Jožeta Marinča, na kateri je videti pobočje Hrvaške gore, poraščeno z vinogradi, in z njegovo hišo v gradnji. So pač delali hitreje kot umetnik. Je pa Abramov sin Ivan priznal daje imel nekaj malega sitnosti ravno s krovci, pa jih je vendarle pripravil do tega, da so pravočasno opraviti. :«mmM*MmffWl!