Marko Milosavljevič MOČ IN ODGOVORNOST MNOŽIČNI MEDIJI IN NOVINARSTVO MED POPOLNO SVOBODO IN ODGOVORNO SVOBODO Zlorabe svobode govora morajo biti zatrte, toda komu si upamo predati moč, da bi to počel? Benjamin Franklin Vsaka moč in vsaka svoboda, sprejeta na osnovi družbenega konsenza (izjema je pač totalitarna moč v nedemokratičnem sistemu), predpostavlja pravice in dolžnosti. Za vsako moč obstajajo me- hanizmi nadzora in zagotavljanja odgovornosti, vprašljiva je le učinkovitost teh mehanizmov. Če teh mehanizmov ni, sploh ne moremo govoriti o demokratični družbi. In vendar se prav v razvitih demokracijah evropskega zahoda in ameriškega severa vedno pogosteje zastavljajo vprašanja o mehanizmih, ki zagotavljajo odgovornost in ce- lostno transparentnost medijskega sistema in no- vinarskega posla. Pravice množičnih občil so pogo- sto jasne in v osnovi pogosto določene že v ustavi. Primer ameriškega prvega amandmaja, ki zagotav- lja svobodo tiska in svobodo izražanja, je samo najbolj znamenit. Nejasen je odgovor na nasprot- no vprašanje: kakšne so dolžnosti množičnih občil. Tak nejasen, netransparenten položaj pravic in dolžnosti oz. moči in odgovornosti množičnih občil je posebej paradoksen, če upoštevamo, da celoten pomen množičnih občil in delo novinarjev temeljita na principu javnosti - na principu jav- nosti politike, javnega delovanja in ustvarjanja oseb in ustanov, javnih odločitev in javnih dejanj. Tudi kadar občila in novinarji posegajo na nejavno področje, predvsem na področje zasebnosti posa- meznikov ali tajnih dokumentov, ki naj bi ostali skriti očem širšega občinstva, to počno pod maksi- mo: »Javnost ima pravico zvedeti.« Prav zato, ker je tisto, kar je javno ali bi moralo biti javno, osnova delovanja množičnih občil, je logično pričakovati, da po takih principih delujejo tudi sama občila. Toda dejankost je pogosto drugačna. Pravila in načini novinarskega in uredniškega delovanja so pogosto netransparentni in prikriti. Občinstvo in celotna družba se zato znajde pred vprašanjem, kaj lahko od medijev pričakujejo, kaj lahko zahte- vajo in kaj lahko dejansko storijo. Taka vprašanja so najpogostejša, kadar pride do objave napačnih, zavajajočih ali etično spornih informacij in vsebin. Vsaka družba zato poskuša na tak ali drugačen način vzpostaviti različne oblike mehanizmov, s katerimi bi zagotovila javnost delovanja množič- nih občil nasploh in novinarjev še posebej. Odgo- voriti poskuša na vprašanja, do katere mere varo- vati zasebnost in kaj storiti v primeru kršitve; kaj storiti, da bi preprečili zavajanje državljanov in potrošnikov (denimo ob neločevanju uredniških in plačanih prispevkov), kako popraviti napačne informacije itn. Etične dileme novinarstva se med različnimi akterji razlikujejo in so odvisne od perspektive. S perspektive profesionalcev, torej tistih, ki se ukvarjajo z novinarstvom (novinarji, uredniki), se kot etične dileme najpogosteje zastavljajo tale vprašanja: • zavajanje naslovnikov • konflikt interesov (prijateljstvo med novi- narjem in akterjem dogodkov, plačila, darila, no- vinarjevo udejstvovanje v dogodkih, oglaševanja) • vdor v zasebnost • zadrževanje informacij • plagiatorstvo (Brooks et al. 2001). Etični problemi novinarstva, kot jih percipira občinstvo, so najpogosteje: • navajanje napačnih podatkov • zavračanje priznanja napak • neimenovanje, skrivanje virov • nekompetentost ali ignoranca novinarjev • napadanje šibkih • osredotočenost na slabe novice 79 MARKO MILOSAVLJEVIC • pomanjkanje raznovrstnosti • neprofesionalnost pri komunikacijskih situa- cijah (Haiman 2002). Profesionalna in javna perspektiva se stikata zlasti pri vprašanjih zavajanja (napačni podatki, zavračanje priznanja napak) in vdora v zasebnost (napadanje šibkih, pri čemer šibke najpogosteje definiramo kot »navadne«, ne javne osebe, mlado- letnike, razne manjšine, žrtve nasilja, nesreč, žalu- joče, prizadete in bolne) (Merrill 1997). TRIPARTITNOST MEDIJSKE REGULACIJE: Ï mp NAČINI ZAGOTAVLJANJA óé TRANSPARENTNOSTI Ш IN ODGOVORNOSTI Vprašanje, kaj storiti v primerih tovrstnega me- dijskega početja, in nasploh delovanje množičnih občil in novinarstva je navadno urejeno tripar- titno: z (državno) regulacijo, sestavljeno iz ustave, zakonov in podzakonskih aktov, in s samoregu- lacijo, ki jo navadno zastopajo medijski sveti in kodeksi novinarskih društev (zunanja, eksterna samoregulacija) in kodeksi posameznih medijskih hiš (notranja, interna samoregulacija). Zakoni so najbolj sporna oblika regulacije no- vinarskega in uredniškega dela. So rezultat dela politikov in zato pogosta oblika pritiska politike na novinarsko in medijsko neodvisnost in pokon- čnost. Medijski zakoni na Hrvaškem ali v Jugo- slaviji, denimo, so razglašali opozicijske časopise za pornografske ali jih kaznovali z enormnimi denarnimi vsotami zaradi domnevnega žaljenja ljudi iz vladajočih strank. Množična občila so del demokratičnega in s tem političnega procesa, po- litiki pa drugi del tega procesa - in imajo pri tem pogosto ravno nasprotne interese in namene, kot so tisti, ki jim sledijo občila (javnost političnega delovanja in odločanja). Politika lahko tudi s spre- jemanjem ustrezne zakonodaje poskuša onemo- gočiti zahtevano javnost svojega delovanja in utišati kritična občila. Zato je pomembno, da novinarji, uredniki in lastniki, pa tudi širša javnost ne prepustijo dolo- čanja meja novinarsko-medijskega dela zgolj zako- nom in politiki. Pomembno je, da se vse tri strani, novinarji, lastniki in zainteresirana javnost, samo- stojno odločijo urediti ključna etična vprašanja in razrešiti dileme, ki se ob tem porajajo. V slovenskem primeru naj bi bili prizadetima stranema, profesionalcem in občinstvu, v pomoč zakon o medijih, zakon o RTV Slovenija (akta regulacije), kodeks društva novinarjev Slovenije in - kot edini primer hišnega dokumenta - kodeks novinarjev RTV Slovenija' (dokumenta samo- regulacije). Od prej navedenih treh mehanizmov zagotavljanja odgovornosti množičnih občil v Slo- veniji nimamo le medijskega sveta (tiskovni svet bi bil napačna izbira pojma, saj je treba določiti pravila igre tudi za elektronska občila). Veliko evropskih držav se ga je odločilo usta- noviti, razlogi za to so jasni: • državna regulacija ali intervencija prehitro postane cenzura, posebej ko gre za objavo tajnih in spornih državnih dokumentov; • sodna pota popravljanja napak ali dokazo- vanja prav so navadno dolga in draga, od njih imajo še največjo korist odvetniki; • tudi v množičnih občilih je treba zagotoviti to, za kar se ta zavzemajo pri drugih akterjih: javnost in transparentnost delovanja. Medijski sveti so oblika samoregulacije, toda nikakor ne oblika samocenzure. Po dogovorih med novinarji, uredniki, lastniki in javnostjo obli- kujejo principe in pravila, ki preprečujejo državi, da bi se vmešavala v medijsko neodvisnost, in hkrati omogočajo prizadetim posameznikom ali ustanovam, pa tudi samim novinarjem, da pridejo do dogovora, opravičila ali popravka enostavneje, hitreje in ceneje, kot če bi to poskušali doseči na sodišču. Izkušnje z medijskimi sveti v Veliki Brita- niji, Nemčiji in Skandinaviji so izredno pozitivne. Po drugi strani pa je treba upoštevati lokalne specifičnosti, posebej politične, pri čemer je zlasti v postsocialističnih državah, v katerih se principi demokratičnosti šele vzpostavljajo, marsikaterega novinarja strah prevelike moči in vpliva lastnikov (strah, ki se je za upravičenega izkazal v primeru Nove KBM, njene lastniške in upravljalske prisot- nosti v Večeru ter s tem povezanih odločitev in - javno izraženih - staHšč njenih predstavnikov). Zato pogosto želijo samoregulacijo svojega delo- vanja ohraniti pod nadzorom svojih, novinarskih vrst, v nasprotju z recimo medijskim svetom, ki vključuje tudi lastnike. To je tudi glavni argument predstavnikov Društva novinarjev Slovenije proti ustanovitvi medijskega sveta. Ob tem se je treba vseeno zavedati, da novinar- ski kodeks ni zadosten mehanizem zagotavljanja odgovornih množičnih občil in odgovornega no- vinarstva. Vse od prvega, francoskega kodeksa iz leta 1918 je to kodeks poklica, ki ni prava profe- 80 MOČ IN ODGOVORNOST sija, med drugim zato, ker ni omejen z licenčnim dostopom do opravljanja. Razlog za to je, da novinarsko delo temelji na osnovni človekovi pravici, svobodnem izražanju mnenj in izmenje- vanju informacij. Pravo in medicina temeljita na drugih principih in lahko zato vstop v svojo pro- fesijo omejujeta z licencami. Če bi v novinarstvu uvedli podeljevanje licenc, bi omejili temeljne člo- vekove svoboščine in osnovo vsake demokratične družbe, pravico do nestrinjanja. Prav zato, ker ima možnost opravljanja novi- narskega poklica vsakdo (ne glede na zahteve, v zadnjem času vse pogostejše, po akademski izo- brazbi), je vzpostavljanje različnih oblik samo- regulacije (kamor sodi tudi novinarski kodeks) najpogosteje Sizifovo delo. To velja tudi za kodeks Društva novinarjev Slovenije, ki je bil sprejet okto- bra 2002 v Izoli. Glavna težava je v tem, da je kodeks slovenske- ga novinarskega društva prostovoljni interni ko- deks prostovoljne organizacije. Njegova določila niso pravno zavezujoča (kot so recimo določila danskega, ali kot je zakonsko zavezujoča medijska samoregulacija v Litvi), velja zgolj za člane dru- štva, napisali pa so ga (zase) sami člani združenja. S tem izpolnjuje vsa izhodišča koncepta samore- gulacije: državi preprečuje pretirano poseganje v novinarsko delo in tako z omejevanjem pravza- prav ohranja svobodo tiska, pri tem pa je nastal v internih krogih, ob upoštevanju vseh samozaščit- nih interesov stroke. Če je 27. (zadnje) določilo novega kodeksa, ki pravi: »Novinar je dolžan upo- števati enaka merila, kot jih sam zahteva od dru- gih« (določilo je dobesedno vzeto iz etičnega kode- ksa Društva profesionalnih ameriških novinarjev), na prvi pogled ohlapno, je ob dodatku nekaterih bistvenih zahtev do drugih sfer družbe (recimo »obveza, da se javni posli opravljajo javno in da so vladni dokumenti dostopni za preverjanje«, kot pravi ameriški kodeks novinarjev, oz. da morajo »novinarji budno opazovati, da se javni posli odvijajo javno«, kot pravi etični kodeks ameriških urednikov) jasno, da novinarski kodeks na ta na- čin pravzaprav govori o večji transparentnosti in javnosti lastnega poklica: če od drugih zahtevaš javno delovanje (utemeljeno na zgodovinskem principu javnosti), moraš tudi sam delovati tako. Novinarski kodeks skrbi za štiri vrste subjek- tov: prvi je vir informacij, drugi je predmet novi- narskega upovedovanja, tretji je naslovnik (bralec, poslušalec, gledalec) in četrti je sam novinar. Viru informacij so v novem kodeksu DNS namenjeni trije členi, predmetu novinarskega upovedovanja so neposredno namenjeni štirje členi, naslovniku (javnosti v najširšem pomenu) pa sedem členov. Razvidno je torej, da je veliko pozornosti posve- čeno zaščiti naslovnikov in njihovi pravici do temeljite, resnicoljubne informacije in hkrati do transparentnega delovanja novinarja. Členi, na- menjeni naslovniku, naj bi omogočali prav to: jas- ne principe, po katerih delujejo novinarji, in nji- hovo odgovornost do javnosti. Že prvi člen pravi, da mora novinar svoje napake - četudi nenamer- ne - priznati in popraviti. Zanimivo je, da kodeks ameriških novinarjev (po katerem so se ustvarjalci novega domačega kodeksa po lastnih besedah precej zgledovali) vse- buje tudi naslednja določila: »Novinarji morajo razjasniti in pojasniti medijsko pokrivanje dogod- ka in pozvati javnost k dialogu o obnašanju novi- narjev. Opogumiti morajo javnost, da predstavi pritožbe na račun medijev. Javno morajo predsta- viti neetične postopke novinarjev in medijev.« Po- dobno pravi etični kodeks Ameriškega združenja časopisnih urednikov. Teh določil v slovenskem kodeksu ni, a bi verjetno pripomogli k še večjemu občutku transparentnosti novinarskega in medij- skega delovanja. Ne glede na občutek zavezanosti javnosti svo- jega delovanja in namenjenosti kodeksa viru in- formacij, predmetu upovedovanja in naslovnikom pa je novi novinarski kodeks namenjen zlasti novi- narjem samim. Večina členov govori o pristojno- stih in pravicah novinarjev. Nekateri govorijo tudi o dolžnostih novinarjev (oziroma prek tega o pra- vicah naslovnikov ali predmetov upovedovanja), predvsem pa govorijo o avtorskih in tehničnih pri- stojnostih novinarja na eni strani in na drugi strani o komercialnih interesih, ki ogrožajo novinarjevo integriteto. Slednjim je posvečenih kar sedem členov. Največ razprav znotraj novinarskih vrst je po- tekalo prav glede teh. 17. člen, ki se je v predlogu glasil: »Novinar ne sme izkoriščati informacij o finančnih dogodkih, ki jih dobi pri svojem profe- sionalnem delu, za osebne interese. Prav tako ne sme prodajati ali kupovati delnic podjetij, o ka- terih poroča ali bo o njih poročal v bližnji prihod- nosti,« se je na koncu v drugem delu spremenil takole: »Če trguje z vrednostnimi papirji, o katerih poroča, mora to razkriti javnosti.« Pomemben je tudi 16. člen, ki pravi: »Da bi se novinar izognil dejanskim ali navideznim konflik- tom interesov, se mora odreči darilom, uslugam 81 MARKO MILOSAVLJEVIC ali nagradam in se izogibati brezplačnim potova- njem in drugim ugodnostim, dodatnim zaposlit- vam, delu v politiki, državnih uradih ali drugih javnih institucijah, če bi to lahko zmanjšalo nje- govo verodostojnost ali verodostojnost novinarske skupnosti.« Ponovno gre za člen, ki je dobesedno prepisan iz kodeksa ameriških novinarjev, čeprav bi lahko uporabili tudi soroden in bolj kategoričen člen iz etičnega kodeksa Ameriškega združenja časopisnih urednikov, ki pravi, da novinarji »ne smejo sprejeti ničesar niti se ne smejo ukvarjati s katero koli aktivnostjo, ki lahko kompromitira ali bi jo lahko razumeli tako, kakor da kompromitira njihovo poštenje.« Toda po drugi strani je opre- deljenost, kaj lahko novinarja kompromitira, pri tem členu zelo šibka in izpostavljena povsem raz- ličnim interpretacijam. Če pogledamo razlike med novim in starim kodeksom DNS, opazimo, da so opredelitve in zahteve v novem kodeksu bistveno natančnejše, zlasti ko gre za mešanje oglaševalskih in novinar- skih vsebin (oziroma prepovedi tovrstnega meša- nja), pa tudi ko gre za dolžnosti novinarjev do naslovnikov, torej javnosti. Hkrati novi kodeks odpravlja množico odvečnih, zastarelih določil iz prejšnjega kodeksa, sprejetega v začetni fazi de- mokratizacije družbe leta 1991. Iz takratnega načina razmišljanja je izhajal tudi nesrečni člen o avtorizaciji intervjuja, ki je »neoporečen šele, ko ga odobri prizadeta stran« - člen, ki je povzročil veliko škode novinarski neodvisnosti in tudi v kodeksu kot obliki samoregulacije ohranjal vzvode nadzora nosilcev politične in ekonomske moči. V novem kodeksu je člen o avtorizaciji povsem izbri- san in dobro je tako. Dobro je tudi, da je spremenjen člen, ki v sta- rem kodeksu pravi, da je »uporaba nezakonitih in nepoštenih sredstev pri zbiranju informacij, dokaznih gradiv in slik« v nasprotju s kodeksom, s tem povezana smernica pa je bila: »Morebitni javni interes ne opravičuje kaznivih in nemoralnih oblik novinarskega raziskovanja.« Tak legalističen oziroma absolutističen deontološki pristop (ki te- melji na strogi in dosledni zavezanosti določe- nemu principu, najpogosteje legaUstičnemu; več o tem v: Brooks et al. 2001) k etiki novinarskega delovanja je v novem kodeksu spremenjen. 10. člen pravi: »Novinar se mora izogibati nedovolje- nim načinom zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti.« Novi kodeks je bolj teleološko-situacijsko prožen in pod določenimi pogoji omogoča tudi (zakonsko) nedovoljeno zbi- ranje podatkov - kar je pomembno zlasti tedaj, ko se primeri korupcije in kršenja pravic skrivajo za oznakami državne, vojaške in drugih skrivnosti. Manj upravičeno ali neupravičeno je tako nedovo- ljeno zbiranje podatkov, kadar gre za navadne, t. i. nejavne osebe. Za »navadnega« človeka, ki se v množičnih občilih ne pojavlja vsak dan in z mehanizmi no- vinarstva najpogosteje ni (dobro) seznanjen, so poleg 10. člena najpomembnejši tile. • Preambula, ki pravi: »Novinarji so dolžni predstavljati celovito sliko dogodkov in svoje delo, ob spoštovanju pravic drugih, opravljati natančno in vestno.« • Prvih pet členov in osmi (glej prilogo). • Členi, ki govorijo o splošnih etičnih normah. 20. člen pravi: »Novinar spoštuje pravico posa- meznika do zasebnosti in se izogiba senzaciona- lističnemu in neupravičenemu razkrivanju nje- gove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij in fotografij škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.« • 21. člen: »Ko novinar poroča s področja pra- vosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni prav- nomočno obsojen. Novinar mora biti pazljiv pri omembi imen in objavi slik storilcev, žrtev ter njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in pred- kazenskih postopkih.« • 22. člen: »Posebno obzirnost mora pokazati pri zbiranju informacij, poročanju in objavi foto- grafij ter prenašanju izjav o otrocih in mladolet- nikih, tistih, ki jih je doletela nesreča ali družinska tragedija, osebah z motnjami v telesnem ali dušev- nem razvoju ter drugih huje prizadetih ali bolnih.« • 23. člen: »Novinar se mora izogibati rasnim, spolnim, starostnim, verskim, etničnim in geo- grafskim stereotipom in stereotipom, povezanim s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim vide- zom in socialnim položajem. Diskriminacija zara- di spola, pripadnosti etnični, verski, socialni ali narodni skupnosti, žalitev verskih čustev in obi- čajev ter netenje mednacionalnih trenj niso do- pustni.« Štirje členi, od 20. do 23., posebej ščitijo na- vadne posameznike (mladoletnike, nejavne osebe, 82 MOČ IN ODGOVORNOST pripadnike raznih manjšin in druge »šibkejše« akterje v družbi in s tem pri potencialni medijski obravnavi) ter so v skladu s siceršnjimi mednarod- nimi smernicami na področju zagotavljanja medij- ske odgovornosti pri poročanju (podobne člene najdemo v kodeksu ameriških profesionalnih no- vinarjev, natančneje njegovem tretjem delu z na- slovom Zmanjšati možno škodo, in v Kodeksu profesionalnega delovanja britanske Nacionalne zveze novinarjev, NUJ, ki o tem govori v petem, šestem in desetem členu, pa tudi drugem, tretjem in četrtem). Tako je Kodeks Društva novinarjev Slovenije način, kako izboljšati samoregulacijo, je korak v smeri večje transparentnosti in odgovornosti no- vinarskega delovanja. Toda noben kodeks ni sam sebi namen. Pomembno je, koliko je v pomoč lju- dem, ki se po njem ravnajo ali morajo ravnati. Izboljšave, dobre plati in dobronamernosti novega kodeksa DNS imajo prav tu glavno težavo; kot smo omenili, je kodeks novinarskega društva pro- stovoljni interni kodeks prostovoljne organizacije. Ker v novinarstvu ne veljajo licenčne omejitve, kot recimo v pravu ali medicini. Društvo novinar- jev Slovenije ob kršitvah svojega kodeksa ne more zagroziti s tako usodnimi sankcijami, kot jih lahko v primerih hudega kršenja svojih kodeksov priča- kujejo pravniki ali zdravniki. Prav zato je tudi ko- deks Ameriškega združenja časopisnih urednikov, prvič sprejet leta 1922 kot Zakonik novinarskega obnašanja, že v nekaj letih neslavno propadel in ponovno zaživel šele leta 1975, tokrat kot Izjava o načelih. Nemoč tovrstnih kodeksov bi morda preprečila vključitev (vseh) založnikov in njihovih združenj, navadno prek medijskih svetov, v do- sledno izvajanje in upoštevanje novega kodeksa. Šele to bi morda zagotovilo dejansko večjo odgo- vornost (vseh) novinarjev do javnosti. Toda ob pripombah, ki se tudi v našem prostoru pojavljajo na račun medijskega sveta, zlasti iz vrst Društva novinarjev, takega sveta v Sloveniji še nekaj časa ni pričakovati. Uvodno vprašanje, ki si ga je pred dvema sto- letjema zastavil Benjamin Franklin, ostaja brez odgovora. Slovenija ni pri tem nobena izjema, kar dokazujejo aktualne razprave v vrstih demokra- tičnih in tudi manj demokratičnih družbah. Dile- me, ki ostajajo, so: • prepad med pravico vedeti in pravico do zasebnosti • razkorak med popolno svobodo in odgovor- no svobodo. Meje in obseg posamezne pravice in svobode se v vsaki družbi spreminjajo, so konstanten work in progress, kar dokazujejo aktualne razprave o pravici do zasebnosti v ZDA, ki so se sprožile po 11. septembru 2001, in o s tem povezanih posegih države v zasebnost posameznika, tudi njegovo ko- munikacijo in telekomunikacijo, pa tudi svobodo govora. Država je temeljito zmanjšala posamez- nikovo pravico do zasebnosti in hkrati z bolj (ali manj) subtilnimi mehanizmi posegla v svobodo govora - posameznikov in množičnih občil. Pravice in svoboščine ne obstajajo v socialnem vakuumu, temveč v jasni odvisnosti od stanja družbe kot celote in od specifičnega razvoja dogodkov. Enako velja za množična občila, ki so specifične družbene institucije s specifično orga- nizacijo dela. Zahteva po njihovi večji javnosti in transparentnosti delovanja je zahteva po večji odgovornosti, je zahteva po odgovorni svobodi. Popolne svobode pač v nobeni družbi ni. PRILOGA KODEKS DRUŠTVA NOVINARJEV SLOVENIJE (OKTOBER 2002) Î - ' - PREAMBULA - . Prvo vodilo dela novinarjev je pravica javnosti do čim boljše informiranosti. Obveščenost jav- nosti je temelj delovanja sodobnih družb in je po- goj za delovanje demokratičnega sistema. Da bi zagotovili pravico javnosti do obveščenosti, mora- jo novinarji vedno braniti načela svobode zbiranja in objavljanja informacij in pravico do izražanja mnenj. Novinarji so dolžni predstavljati celovito sliko dogodkov in svoje delo, ob spoštovanju pra- vic drugih, opravljati natančno in vestno. Takšno delo je temelj verodostojnosti novinarjev. Kodeks velja za besedilo, fotografijo, sliko in zvok. NOVINARSKO DELO 1. Novinar mora preverjati točnost zbranih in- formacij in biti previden, da se izogne napakam. Svoje napake - četudi nenamerne - mora priznati in popraviti. 83 MARKO MILOSAVLJEVIC 2. Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo. 3. Ko novinar objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja, mora na to opozoriti. 4. Novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. Javnost ima pravico poznati vir informacije, da bi lahko ocenila njen pomen in verodostojnost. Če sicer ni mogoče pridobiti infor- macije, se novinar lahko dogovori o anonimnosti vira. 5. Novinar sme zavrniti pričanje in razkritje vira informacij. 6. Novinar se mora izogibati plačevanju infor- macij in biti previden pri tistih, ki v zameno za informacije pričakujejo denar ali ugodnosti. 7. Novinar ne sme zamolčati pomembnih in- formacij, ki jih je zbral, ali ponarejati dokumentov. 8. Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo ponarejati vsebine. Primerno mora biti oz- načena tudi simbolna ali arhivska slika. 9. Plagiati so nedopustni. 10. Novinar se mora izogibati nedovoljenim načinom zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj pred- staviti javnosti. 11. Novinar mora ločiti informacije od komen- tarjev. Razlika med poročilom o dejstvih in ko- mentarjem mora biti jasno razvidna. 12. Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, mora to razkriti oziroma se kot novinar izločiti. KONFLIKTI INTERESOV ii"'. 13. Prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih besedil ter opravil ni dopustno. 14. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti razpoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če bi utegnil obstajati kakr- šenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi in no- vinarskimi vsebinami so nedopustni. 15. Novinar se mora izogibati situacijam, ki bi lahko privedle do konflikta interesov, dejanskega ali navideznega, s katerim bi lahko kompromitiral svoje dobro ime oziroma novinarsko skupnost. 16. Da bi se novinar izognil dejanskim ali na- videznim konfliktom interesov, se mora odreči darilom, uslugam aH nagradam in se izogibati brezplačnim potovanjem in drugim ugodnostim, dodatnim zaposlitvam, delu v politiki, državnih uradih ali drugih javnih institucijah, če bi to lahko zmanjšalo njegovo verodostojnost ali verodostoj- nost novinarske skupnosti. 17. Novinar ne sme zlorabljati informacij o fi- nančnih dogodkih, ki jih dobi pri svojem profesio- nalnem delu, za osebne interese. Če trguje z vred- nostnimi papirji, o katerih poroča, mora to razkriti javnosti. 18. Novinar je dolžan zavrniti ugodnosti, ki jih ponujajo oglaševalci ali interesne skupine, in se upreti poskusom, da bi vplivali na njegovo po- ročanje. 19. Morebitne neizogibne konflikte interesov mora razkriti javnosti ali se kot novinar iz poro- čanja in komentiranja izločiti. oJ.v SPLOŠNE ETIČNE NORME 1 и 20. Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes. Pri poro- čanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo infor- macij in fotografij škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti. 21. Ko novinar poroča s področja pravosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Novinar mora biti pazljiv pri omembi imen in objavi slik storilcev, žrtev ter njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih. 22. Posebno obzirnost mora pokazati pri zbi- ranju informacij, poročanju in objavi fotografij ter prenašanju izjav o otrocih in mladoletnikih, tistih, ki jih je doletela nesreča ali družinska tragedija, osebah z motnjami v telesnem aH duševnem raz- voju ter drugih huje prizadetih aU bolnih. 23. Novinar se mora izogibati rasnim, spolnim, starostnim, verskim, etničnim in geografskim ste- reotipom in stereotipom, povezanim s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom in so- cialnim položajem. Diskriminacija zaradi spola, pripadnosti etnični, verski, socialni ali narodni skupnosti, žalitev verskih čustev in običajev ter netenje mednacionalnih trenj niso dopustni. 84 MOČ IN ODGOVORNOST PRAVICE NOVINARJEV IN RAZMERJA DO JAVNOSTI 24. Novinar ima pravico zavrniti delo, ki je v nasprotju s tem kodeksom ali njegovim prepri- čanjem. 25. Nihče ne sme brez soglasja novinarja po- mensko spremeniti ali predelati njegovega izdelka. Novinar ima pravico podpisovati prispevke. Ni ga mogoče podpisovati brez njegove vednosti ali proti njegovi volji. 26. Novinar se je zavezan odzvati vabilu na razpravo Častnega razsodišča in mora upoštevati njegove razsodbe. Glede svojega profesionalnega ravnanja kot pristojno priznava zgolj sodbo svojih poklicnih kolegov. 27. Novinar je dolžan upoštevati enaka merila, kot jih sam zahteva od drugih. OPOMBA ' RTV Slovenija je edina medijska hiša v Sloveniji, ki ima svoj kodeks. Zaradi specifičnosti položaja novinarjev in urednikov v javnem rtv zavodu je bil potreben poseben regulacijski mehanizem, ki bi zaobjel različne in specifične situacije, v katerih se pri svojem delu znajdejo tamkajšnji poročevalci. Dokument z naslovom Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenije je bil sprejet maja 2000 in junija dopolnjen. LITERATURA Brooks, B. S., Kennedy, G., Moen, D. R., Ranly, D. (2001), Telling The Story. Boston: Bedford/St. Martin's. DeFleur, m. L., Everette, E. D. (1981), Understanding Mass Communication. Boston: Houghton Mifflin. GozziNi, G. (2001), Istorija novinarstva. Beograd: Clio. Haiman, R. J. (2001 ), Best Practices for Newspaper Journalists. Washington: Freedom Forum. Kodeks Ameriškega združenja časopisnih urednikov. Kodeks britanske Nacionalne zveze novinarjev (NUJ). Kodeks Društva novinarjev Slovenije. Kodeks Društva profesionalnih ameriških novinarjev. Milosavljevič, M. (2000), Trojanski konj v kodeksu. Novinar, maj 2000, 1:4. 85