SAŠA VEGRI; ZAJTRKUJEM V UREJENEM NAROČJU. Tretja zbirka Saše Vegrijeve Zajtrkujem d urejenem naročju* je nova stopnja v njenem pesniškem razvoju. Ze rahla retrospektiva nam jasno pokaže, da je ta korak opaznejši od poprejšnjih, prav tako pa postaja očitneje, kako naglo se pred njo odpirajo spoznavni prostori in kako dosledno jih zna pesniško ubesediti. Nebrzdano veselje Mesečnega konja nas spominja na romantične vznesenosti, ki pa se začno že v Naplavljenem plenu krhati. Samozavestna vitalnost v stiku s konkretnostjo izgublja visoki lesk in prevzema prvine negativnega. Grenljiva
* Saša Vegri, Zajtrkujem v urejenem naročju. Založba Lipa 1967.
1046
razkavost, ki jo v njej vzbujajo vsakdanji eksistenčni pojavi, nam v naši retrospektivi razodevajo, da se je izpovedna sila Saše Vegrijeve usmerila navzdol, k vsakdanji stvarnosti in dlje v popredmetnost. Zbirka Zajtrkujem v urejenem naročju z vso svojo zunanjo in notranjo potenco priča, da je pesnica zdaj prestopila tisto mejo, ki jo pri nas navadno poimenujemo s kaj problematičnim izrazom deromantizacija življenja iu sveta. To samo po sebi ne bi bilo nič vzburljivega, saj je omenjeni kompleks pri nas že dalj časa predmet tako pesniškega oblikovanja kot kritičnega presojevanja in bi ji ta okvir kvečjemu jemal sloves, ki si ga je doslej pridobila s svojo izvirno besedo. Važno je namreč, da je Vegrijeva tudi v tej zbirki in še kako dosledno izbrala območje svoje izpovedi in jo v temeljnih dimenzijah ostro opredelila.
Vegrijina tretja zbirka v marsičem preseneča. Osrednji navrženi problem je njena specifična, povsem nova interpretacija lastnega sveta oziroma interpretacija odnosa do lastnega sveta. Ta odnos pravzaprav sploh ni več odnos, zakaj njen svet je, vsaj načelno in v konicah njene poezije, desubjektiviziran in ona v njem samo njen prirejeni del, predmet med predmeti, pojav med pojavi. Morda je ta svet v prvem ciklu splošen in predstavlja zgolj uvod vanj pa je zato vtis nekam tesnobno vznemirljiv ali celo nezadosten, toda ko stopimo v nov pesničin prostor, se stvari takoj opredele. Že v ciklu Uspavanke strahu je očitno, kako drugače kot doslej se avtorica odziva okolju in da preprosto skuša živeti svet zunaj sebe. svet svojih otrok. Kompleks materinske muke darovanja je obdelan brez tradicionalne iluzornosti, a kljub temu ostane nedotaknjen, bistveno se je spremenil način interpretacije, ki prepričljivo sugerira svoj elementarni izvor:
Vedno zahtevata
le mene za svojo igro.
Potem me pustita,
kot puščata pokrov
ali cunjice.
In jaz pospravljam
z igračami
tudi sebe,
dajem se na pravi prostor.
A moj pravi prostor
je zdaj tu,
zdaj tam,
vedno nekje
na sledi njunih iger.
V glavnini drugih ciklov, ki nosijo skupni naslov Relikvije, se razširja krog njene popredmetne vsakdanjosti na preostalo družino, to je moža. in na siceršnje okolje, ki ga biva. Kakor se je Vegrijeva nekoč veselila sveta, tako zdaj v njej rojeva muko in neprestano obremenjenost, ker je v tem svetu že vse dokončno urejeno:
Zajtrkujem v urejenem naročju.
Tako je prav,
tako je spodobno,
tako je najprimerneje.
Vse dobro tesni.
1047
Svet zaudarja po smradu, ki ga slovenska poezija doslej ni poznala, tu pa v nekakem liričnem naturalizmu pri dnevni svetlobi obrača stare trohneče relikvije, in si jih postavlja za stene, ker to pač so. A sredi njih zoper nje raste notranji odpor, gnus ali vsaj ugovor stvarem, ki si jo podrejajo zaradi svoje prisotnosti. Zakaj ta urejeni red ima v njenem svetu očitne posledice. Vegrijina zadnja beseda v zbirki je prepad, vendar to pot ne kot katastrofalen konec, ampak edina možnost, ki se ji odpira v njeni urejeni ujetosti.
Tako se je Saša Vegrijeva z novo zbirko poslovila od nekdanjega lepega sveta in se s popolnim pogumom spoprijela z objektivizirano banalnostjo svojega bivanja. V njej ni več klasičnih kategorij, kvečjemu njih negacija, čeprav pesnica seveda ni mogla mimo tradicionalno pojmovane gmote, ker v njej operira. Zbirka s svojo zunanjo podobo in svojim idejnim ozadjem postavlja avtorico v tisto pesniško skupino, ki si prizadeva detronizirati človekovo življenjsko iluzijo za ceno srhljive ali ploskovite stvarnosti. To je pač ena izmed možnih nazorskih opredelitev, Vegrijeva pa jo je realizirala s prepričljivo umetniško močjo.
Zbirko sestavljajo zgolj ciklično oblikovane pesmi, kar je tudi karakte-ristikum tovrstne poezije, vendar je v celoti opazen oblikovni premik. Prvi cikli so napisani še enotno v izredno dinamičnem ritmu in besednem razkošju, kasneje ritem popusti, tudi izraz se podreja novim vsebinskim zahtevkom in v ciklu Prijateljica doseže drugo skrajnost, ko se uveljavljajo novi elementi bivanjske poezije. Kljub temu pa ostaja izrazna moč Saše Vegri še vedno v njenih dosedanjih besednih formulacijah, ki vsebujejo mnogo pesniško imaginarnega, a se dovolj uspelo povezujejo z novo vsebinsko kategorijo.
Uvodno besedilo k zbirki je prispeval Taras Kermauner.
France   Pibernik
1048