GDK: 9 
Etično reguliranje človekovega ravnanja z naravo 
Andrej KIRN" 
Obstaja trend na področju različnih strok 
in strokovnih društev, da svojo dejavnost 
tudi etično uravnavajo. Nastajanje številnih 
poklicnih etičnih kodeksov je najbolj viden 
zunanji formalni kazalec etične ozavešče­
nosti. Etični kodeksi naj bi imeli dvojno 
funkcijo: etično vspodbudo za korektno 
strokovno ravnanje in seveda tudi etično 
sankcija, obsodbo neprimernega ravnanja. 
Zaželjeno je, da bi prva funkcija prevlado-
vala. Poplava profesionalnih etičnih kodek-
sov kaže na novo potrebo, da se etično 
urejajo obstoječa medčloveška razmerja 
znotraj stroke ter med stroko in širšo 
družbeno skupnostjo. So tudi pogledi, ki 
ne vidijo pravega pomena etičnih kodek-
sov, ali pa celo vidijo njihovo škodljivost. 
John Ladd (v: Chalk R., Frankel, S., 
Chafer, B., eds. Professsional Ethics Ac-
tivities in the Scientific and Engineering 
Societies, American Association for the 
Advencementa of Science, Committe on 
Scientific Freedom and Responsibility, 
Washington 1980, str. 157-158) vidi na-
slednje možne negativne učinke poklicnih 
kodeksov: 
• so maska za člane društva, da ne 
delajo nič etičnega; 
• odvračajo od globalnih družbenih pro-
blemov, kot so npr. pomen profesionalizma 
z vidika demokracije, svobode, pravičnosti 
in družbene odgovornosti; 
• nič ne prispevajo k večji etičnosti; 
• ne morejo svetovati članom, kako se 
obnašati pri konkretnih kompleksnih pro-
blemih. 
Ne da bi se spuščal v oceno takšnega 
zelo kritičnega vrednotenja poklicnih etik, 
je potrebno vsaj malo zagovarjati etične 
kodekse. Priprava nanje sprošča širšo 
etično razmišljanje v strokovnih krogih. So 
zgodovinski signal etične ozaveščenosti 
stroke, ne glede na njihovo praktično 
moralno moč ali nemoč. 
* Prof. dr. A. K., Fakulteta za družbene vede, 
1000 Ljubljana, Kardeljeva ploščad 5, SLO 
236 Gozd V 54, 1996 
Pravni vidiki kazenske odgovornosti ne 
pokrivajo vsega možnega strokovnega rav-
nanja. Neko ravnanje je lahko strokovno-
etično sporno, vendar ni take narave, da 
bi bil človek zanj kazensko pravno odgovo-
ren. Ravno to praznino odgovornosti in 
dolžnosti pokrivajo različne profesionalne 
etike. 
Smo na točki velikega prehoda človeko­
vega praktičnega ravnanja in razumevanja 
svojih odnosov do narave. Nastajanje 
etičnih profesionalnih kodeksov je tudi 
eden izmed znamenj tega prehoda. Speci-
fičnost profesionalnih kodeksov, kot je npr. 
kodeks veterinarjev ali gozdarjev, je v tem, 
da vključujejo še norme etično korektnega 
strokovnega ravnanja tudi do naravno 
fizičnega okolja. Lahko rečemo, da okolj-
ska etika razširja meje dosedanje etike, 
ker ne vključuje samo razmerij med ljudmi, 
odnosov strokovnjakov med seboj in do 
drugih ljudi, ampak tudi do naravnih bitno-
sti, ki ne morejo biti moralno odgovorne; 
ker nimajo zavesti in svobode, ne morejo 
biti moralni subjekt, so pa lahko objekt 
človekovega moralnega ali nemoralnega 
ravnanja. Na okoljsko etiko je možno 
gledati kot na skrajno razširitev mej člove­
kove etične zavesti in moralne skupnosti, 
ki ni več omejena samo na medsebojna 
razmerja ljudi, ampak vključuje tudi narav-
ne bitnosti, kot so reke, gozdovi, rastline, 
živali. Skratka človeška moralna skupnost 
postaja razširjena ekološka moralna skup-
nost. Lahko pa rečemo tudi obratno: ekolo-
ška skupnost se je razširila v moralno 
skupnost, ker vključuje tudi ljudi in ni več 
čista biološka, ekološka skupnost. Skratka 
v etično presojo so pritegnjena najrazlič­
nejša praktična razmerja do narave in 
okolja. 
Ker vključujeta gozdarska in veterinarska 
poklicna etika pomembne elemente okolj-
ske etike, ne pomenita zato preproste 
uporabe obstoječe etike na nekem poklic-
nem področje, ampak pomenita dopolnitev 
in razširitev obstoječe etične zavesti in 
a 
il 
11 
11 
i( 
ir 
11 
i 
ii 
11 
fj 
[1 
! 
1, 
1 
iJ 
[! 
! 
il 
1 
1 
i 
11 
lj 
il 
11 
li 
"' 
11 
11 
11 
11 
li 
11 
il 
' 
prakse. Tu gre za določena razmerja npr. 
do rastlin, živali, biotičnih skupnosti, ki jih 
ni upoštevala dosedanja antropocentrična 
in teocentrična etika, kjer je šlo predvsem 
za razmerja med ljudmi in njihovega odna~ 
sa do svetega, do boga. V desetih božjih 
zapovedih npr. ni nobene zapovedi in ob-
veze, kako naj se človek ravna do drugih 
vrst. Pri poklicni etiki, kot sta npr. veterinar-
ska in gozdarska se mogoče komaj zave-
damo, kakšen duhovni prelom predstavlja-
ta z vidika dosedanje omejene etične 
tradicije. Zaradi tega v tej dediščini tudi ne 
bomo našli elementov, ki bi nam pomagali 
pri oblikovanju tovrstnih poklicnih kodek-
sov. 
Stroka in praksa morata identificirati 
možne konfliktne situacije in odnose, ki 
vključujejo strokovne vrednotne vidike 
ravnanja med različnimi subjekti in možne 
posledice ravnanj, ki jih lahko vrednotimo 
ne samo kot čisto strokovno neprimerna, 
ampak tudi kot moralno neustrezna. Etični 
kodeksi so seveda nekaj razvijajočega in 
se spreminjajo, ko življenje in stroka izna-
šala nove probleme in nova spoznanja. 
Etika gozdarjev zadeva dve vrsti odnosov: 
• odnos članov Zveze gozdarskih dru~ 
štev do drugih članov, do lastnikov gozdov, 
do izvajalcev, do širše družbene skupnosti 
in celo do prihodnjih generacij: 
• odnos članov Zveze gozdarskih dru-
štev Slovenije do gozda, kar vključuje 
elemente okoljske etike, to je spoštovanje 
načel raznovrstnosti, sonaravnosti, trajno~ 
sti, mnogonamenskosti idr. 
Pri uporabi gozda pa se gozdarji verjetno 
srečujejo z naslednjimi konfliktnimi interesi: 
• čisto ekonomski na eni strani ter stro~ 
kovno, okoljevarstveni na drugi, 
• kratkoročni in dolgoročni, 
. • delni in sistemsko celostni. 
Slika 1: Shema odnosov med različnimi subjekti in njihovega razmerja do gozda 
Zasebni strokovnjaki -javna gozdarska služba 
Izvajalci gozdnih 
del 
Drugi člani ZGDS 
Širša skupnost 
Prihodnje generacije 
GozdV 54, 1996 237