181. številka.
Ljubljana, v torek 11. avgusta.
XVIII. leto, 1885
I »haj a vsak dan zvečer, izimši nedelje in praznike, ter velja po pošti prejeraan za a v Bt ri j s k o-o£ e rs ko dežele za vse leto 15 gld., za pol leta S gld., za Četrt leta 4 ^ld., za jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vso leto 13 gld. za četrt leta 3 gld. 30 kr., &a joden mesec 1 gld. 10 kr. Za poniljanje na dom računa se po
10 kr. za mesec, po tO kr. za Četrt leta. — Za tuje dežele toliko veC, kolikor poštnina znaša. Za oznanila placnje se od četiristopne petit-vrste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 5 kr., če se dvakrat, in po 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankovati. — Rokopisi se ne vračajo.   Uredništvo in npravništvo je v Rudolfa Kirbiša hiši, ^Gledališka stolba". Upravništva naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
Deželne hipotečne banke.
x. Najstarejša deželna hipotečna banka v Avstriji je češka. Začela je že 1865 leta svoje delovanje, torej posluje 20 let. V tem času razvila se je tako velikansko, da je kazala bilanca koncem 1883. 1. bipotečnih posojil v 5°/o zastavnih pismih 72 542.751 gol d, v 4% pa 4,119.691 gold. Vsega vkupe je v prometu 76,119.500 gold. zastavnih pisem. Dobička je bilo 1. 1883 112.929 gold., re-servni fond pa je narastel na 1,229.830 gold.
Mala siležka deželica je kmalu potem, leta 1869, ustanovila avstro-siležko hipotečno banko, katera je izdala dozdaj za 7,300.000 gold. zastavnih pisem po 50/° in 4,/a°/o- Moravska, ustanovljena 1875. leta izdala je do konca 1. 1883. zastavnih pisem po 5Va0/o za 5,8f>9.800 gld., po 50/° za 4,311.400 gold. Najmlajša hipotečna banka je istrska, katera je začela poslovati 1881 leta in dozdaj izdala 5°/0 zastavnih pisem za 1,93G.000 gld.
Garancijo je pri vseh teh bankah prevzela dežela s svojim deželnim premoženjem. Istrski deželni zbor je še posebej dovolil 50.000 gold. za ustanovne stroške in sploh za prvo dotacijo.
Ako se primerjajo zneski, od teh deželnih zavodov izposojeni na hipoteke s skupnim zneskom hipotečnih dolgov v deželi, kaže se na prvi pogled, da so posestva pri druzih denarnih zavodih ali privatnih osobah zadolžena. Na Češkem na primer znašajo vsi bipotečni dolgovi 1.063 milj. gld., torej ima banka le 8°/0 vseh hipotečnih posojil, na Si-ležkem od 80 milijonov vseh dolgov blizu 10%, na Moravskem od 299 milij. le 10 milij., torej še ne 3°/c, in v Istri še toliko ne. Kdor tedaj pričakuje, da bi se po deželnih hipotečnih bankah dali amor-tizovati dolgovi, izgubil bode to nado v očigled vspehom že poslujočih deželnih bank.
A stvar ni tako slaba, kakor se kaže, temveč kriva je le osnova, vsled katere se deželne banke le malo ali nič ne razločujejo od druzih jednakih zavodov, ustanovljenih na delniški podlogi. Kajti banka, katera zahteva 5 ali celo 5Va°/o od dolžnika, nema nobene prednosti pred hranilnico, ki tudi navadno po 5°/0 pobira, zaostaja pa za hipotečnim oddelkom avstro-ogerske banke, katera v novejšem času izdava 4°/0 zastavna pisma in ker stoje te zastavnice na Dunajski borsi po 99, tedaj ima dolžnik posojilo skoro po 4J/0 v rokah.
Glavni pogrešek je tedaj in iz njega izvirajo vsi drugi, da so deželne hipotefne banke izdavalo in še izdavajo zastavna pisma z višjimi obresti, nego bi trebalo z ozirom na notranjo vrednost teh papirjev, ker so garantovani od cele dežele in ker se po žrebanji izplačujejo v teku 32 do 40 let v nominalnem znesku,
Res da državne obligacije nosijo po 5 °/0, pa pomisliti je treba, da pri njih upnik nema nobenega upanja, Še manj pa zagotovila, da bi se mu kedaj vrnil kapital, kolikor ga je zapisanega na dolžnem pismu, oziroma na obligaciji. Pri zastavnem pismu hipotečne banke pa, katero jo glede poroštva gotovo jednako dobro, ko državna obligacija, vrne so ves kapital. Zato vidimo, da stoji kurs na borsi za 4°/0 zastavna pisma avstro-ogerske banke 99, za 4°/0 Češke deželne banke 98, za 4°/0 moravske banke, katera so se lani začela izdavati 97, torej vsa blizu pari. In, čemur se ne bodemo čudili, 5% zastavna pisma imajo le za malo gld. višji kurs, namreč češka 103, moravska 102, avstro-ogerska 103, isterska 100 (?), avstro-silezka 102. Ker se 5% zastavna pisma vračajo tudi le po nominalnem znesku, ki se glasi na 100 gld., izgubi na kapitalu, kdor je plačuje nad 100 gld.
Skušnje s 5°/0 zastavnimi pismi, katera so po kursu le malo nad pari, napotile so češko, moravsko in silezko deželno hipotečno banko, da so začele izdavati pisma s 4l/a in s 4%,, tedaj bodo tudi posojila dajale, seveda v zastavnih pismih po istih obrestih, ker po pravilih za posojila ne smejo banke jemati višjih obrestij, nego jih same zahtevajo od dolžnikov. In banke so se prepričale, da v kursu na borsi ni veliko razločka mej 4*/a in celo mej 4 in 5°/0 zastavnimi pismi. Zato nameravajo vse tri banke konvertovati 5°/o v 4°/0 pisma, novih 5°/0 pa ne več izdavati. Pa tako konvertovanje se ne da naglo izpeljevati, dasi ima banka pravico vsako leto izžrebati in izplačati, kolikor hoče zastavnih pisem. A več jih ne more izplačati, nego ima gotovine, katera se steka v blagajnico iz amortizacijskih svot.
Istrska banka izdava le 5% zastavna pisma, za katera je kurs zaznamovan s 100 gld., pa da se ta kurs ohrani, sklenil je deželni odbor istrski neko pogodbo s kreditno banko na Dunaji, da kupi po tem kursu vsa pisma, ko bi se od katere strani ponujala.
Deželne hipotečne banke ustanovile so se z glavnim namenom, da bi zemljelastnikom omogočilo kolikor mogoče dober kup kredit in sicer ne na kratko ali prostovoljno odpoved od strani upnika, ampak na amortizacijo v gotovih 30 do 40 letnih obrokih. Namen in načelo oboje bilo je dobro, tem manj pa izpeljava, ker so se zahtevale previsoko obresti, tako da je imel dolžnik namesto 5% plačevati 6 do 7°/0 in ako se računa izguba pri prodaji zastavnih pisem, dokler neso dosegla sedanjega kursa, tudi več. Dokler se sedaj ne najde pota, po katerem bi deželnim bankam bilo mogoče, zahtevati k večjemu 4°/0 obresti, tako dolgo deželne banke ne-majo druzega pomena, kakor privatne, zaostajajo pa za avstro-ogersko banko, katere 4% na zastavna pisma stoje na 99 gld., tedaj le 1 gld. še pod pari.
Že več let opazujemo, da denarja čim daljo tembolj po ceni dobi, kdor si ga hoče izposoditi in je zaupanja vreden. Denarja včasih toliko leži v bankah, da ne vedo kani ž njim in da so zadovoljni, ako ga morejo le po 1 do 2°/0 naložiti. V Londonu se zadovolje celo s Va ali l°/o, tam tudi konsols (državne obligacije) ne nesejo več ko 3°/0. Pri nas v Avstriji pa uplivajo ravno državni papirji, da no pridemo do cenejega kredita, ker so še vedno globoko pod pari, tedaj vzlic 25°/0 davka 5°/0 nosijo. Dokler kapitalist na tako lehak način z odrezava-njem kuponov dobiva 5%, čemu bi segal po druzih papirjih, pri katerih bi imel menj dohodka.
Pa še druga neprilika jo za dolžnika pri bipotečni banki. On ne dobi denarja, ampak zastavna pisma v roke, katera mora prodati, da pride do gotovega denarja. Kaka težavna manipulacija za kmet-skega dolžnika in še celo nevarnost, da pri prodaji ne trpi nepotrebne izgube. Istrska banka, da bi obvarovala dolžnike tacih izgub, ravnala je previdno in sklenila pogodbo z Dunajsko kreditno banko tako, da kreditna bankina filijala v Trstu kupi vsa njena zastavna pisma al pari. Da-li te to res godi, nam ni znano, tudi ne, ali ima banka vsled te pogodbe kako obvezo proti banki.
Iz teh splošnih opazek vidimo, da ni nobena posebna tekava ustanoviti deželno hipotečno banko, da pa je korist take banke jako problematična, dokler ne more dajati posojil z nižjimi obresti, kakor hranilnice in privatni kapitalisti, to je, dokler 4°/0 zastavna pisma ne stojo al pari. Pri tacem obresto-vanji se da misliti na amortizacijo, pri višjem pa ne.
LISTEK.
Za dragocenim korenom.
(Iz življenja, Isita^slcila. pogro5B<a.n.llco-v.) (Povest A. Ja. Maksiirova, posl. I. P.)
XII. Seokvijev beg.
(Dalje.)
Seo-kvi-ja je jezilo, da se mu posmehujejo, vender je molčal, otožno molčal, zamišljen v svoj neumen sklep.
— Vzemi, odreži si zubrovega mesa ... jej! ponujal mu je Lonhou.
— Nečem! . . . odgovoril je prisiljeno Seo-kvi, prisedel h grmadi in prižgal pipo.
— Oj, oj, ali jesti nečeš!? . . . čudil se je Ki-se ... Pa saj nesi kaj jedel tam v soteski.
— Kaj še mojega svežega mesa neče, rekel je razžaljen Lonhou. — Gotovo se je no^rl kako mrhovine . . .
— Ali hočeš spati? vprašal ga je po kratkem molčanji zasmehljivo starejšina.
— Tudi spati se mi ne ljubi! . . . odgovoril je jezen Seo kvi in vlekel iz pipe.
— Hvalo ti tovariš! rekel je vesel Lonhou. Vsi smo strašno utrujeni in potrebni spanja . . . Tedaj bomo mi pospali, ti pa straži nas in pazi na grmado.
Starejšinin predlog je tako razveselil Seo-kvi-ja, da se je jedva premagal, da ni preveč vidno pokazal svojega posebnega veselja. Težila ga je ravno kar še misel, kako bi spolnil še to noč izmišljeni sklep,  a sedaj je sam Lonhou razrešil to težavo.
— Dobro! zamrmral je Seo-kvi z ravno takim jecljajočim glasom in ohranil je na obrazu prejšnjo otožnost.
Ni minulo pol ure, ko so že silno trudni iska-telji žen-šena pospali, kakor bi bili mrtvi, kajti ničesar neso sumili, da je Seo-kvi sklenil okoristiti se ž njih zaupljivostjo in izvršiti težek prestopek proti vsem svojim tovarišem, prestopek, da mu ga ni podobnega tu v gošči, nečuven in vznemirjujoč.
Pustolovci so si razlagali slal o voljo Mandžurjevo samo s slučajnim nevspehom in zato bili popolnem mirni.
Minulo je dve uri. Seo-kvi je še vedno negibljivo sedel pred grmado in gledal v svetel plamen. Kakor je bilo videti, vršila se je v njem strašna, uporna nravstvena borba. Na njegovem surovem obrazu seje prehajal nemir. Vsi njegovi živci bili so nadnaravno napeti ... In sedaj se je, kakor se je videlo, Seo-kvi na nekaj odločil. Energično je stresel z glavo, previdno ustal in pazno pogledal svoje spečo tovariše. Noge so se mu tresle. Oči so se mu mrzlično in hudobno svetilo. Jedva je dihal, stopil je par korakov proti Lonhou-u, potem se pa ustavil v neodločnosti. Njegov mrzličen pogled bil je trdno uprt v brezskrbno spečega starejšim). In sedaj je Seo-kvi izvlekel svoj nož in naredil še dva koraka, ne da bi bil kaj obrnil oči od Lonbou-a. Tlarne grmade je na široki nož metalo lep, nesrečo oznanjanjoč svit, in osvetljevalo je h kratu mrtvo bledi obraz Mundžurja, ki je imel nekak miren, oknnmcl, prav kakor zamrznen izraz. Tiho kakor duh je pokleknil Seo-kvi pred starejšino, pre-
Politični razgled.
H^traiije dežele.
V Ljubljani 11. avgusta.
Več občin na (eskem je prosilo, da bi se odpisalo nekdaj davkov, ker so zaradi prevelike suše malo pridelaj«. Deželna finančna direkcija se je pa izjavila da ne more ustreči tej prošnji Po zakonu sme se davek samo odpisati, ako je polje poškodo- i vano po elementarnih nezgodah, kakor po toči, ognji 1 in povodnji. Na sušo ali močo se je pa že oziralo j pri uravnavi davka. Dovolilo se bode pa kmetom 1 brezobrestno posojilo iz deželnega zaklada, po raz- ! meri šk^de, katero njim je napravila suša. — Nem- i ška društva so ne bodo udeležila intronizacije Pra- j Ške^a nadškofa. S tem hočejo Nemci pokazati, da neso zadovoljni z novim nadškofom
V Budimpešto prišlo je 37 Francozov ogledat | o^crNko deželno  razstavo  pod vodstvom g. Les- j sepsa.  Deputacija društva madjarskih pisateljev in j umetnikom šla je njim v Szobb nasproti. V Pešti so j jih slovesno vsprejeli.   Fran Pule/ky  pozdravil je goste v imenu pisateljskega kluba,  podžupan Ger-loczy v imenu mesta. Lesseps se je zahvalil za po- ; vabilo. Klub pi ateljev in umetnikov je njim napravil banket.   Potem so pa ogledali razstavo, kjer je je pozdravil državni tajnik Matiekovich v francoščini. Pri banketu se ju napivalo cesarju, cesarici, presto- j lonasledniku, francoskim  gostom   francoskemu narodu,  Ogerskemu  narodu,  Jokai-u  kot  zastopniku j ogerskega slovstva
'i B8«*iBje države«
Shod avstrijskega  cesarja in rgi.Hk.cgu j
carja hode,  kakor se sedaj poroča, mej 20. m 30. I dnem t. m. V Kromeriži (lvieinsier) so razen hote- j lov v ta namen že najeli  vec privatnih stanovanj, i Oba vladarja bosta se udeležila manevrov,  ki bodo j tam kom eni tega meseca. V Kromeriži delajo se že { velike  priprave     Najviš i  dvornik knez Hohenlohc j prišel je včeraj tjakaj, da ogleda vse priprave in se dogovori  /  mestnimi  oblastvi   zastran vsprejema. Tudi namestnik grof Sehonborn pripeljal se je v to mestece, kojega ime je tako hitro zaslulo.
Vče aj odpotoval je grof Kulnoky v Varzin. Tega shoda avstrijskega ministra vnatijih zadev in iieuiNkc^a kancolarja še nemški časopisi jako vesele. To zmatrajo za zagotovilo, da se posebno prijateljstvo mej Avstrijo in Nemčijo ohrani. Kal-nokv in Bismarek se bosta posebno pogovarjala v narodnogospodarske] politiki. Nekateri upajo od Nemčije doseči nekatere za nas ugodnejše carinske tarife. Naši, zlasti pa pruski Nemci bi bili najrajši videli, da se sklene carinska zveza mej obema državama. Temu se pa stavijo take težave, da jih tudi nemški kancelar ne upa premagati
V Srl»iji se roparstva vedno množe. Kralj je zaukazal, da se upel.je v južnih okrajih v Užicah, Rudniku, Čacaku in Požarevei preki sud za roparje, katere vojaki ali redarji dobe v pest. Čudno je. da se baš pod sedanjo vlado tako množe roparji, poprej o tem ni bilo toliko slišati. Morda je to zlo posledica nezdravih politiških razmer v Srbiji. Mogoče je pa tudi, da imajo te naredbe proti roparjem ves drug.čen namen. Morda se pa le v nekaterih krajih prikazuje nevolja mej narodom in se je bati ustaje. Zato se je pa proglasil preki sud, da se bode proti izgrednikom moglo takoj z vse stro-gos jo postopalo. To bi bi bilo tudi verojetno, kajti poslednji čas se je poročalo iz Belega grada o nekem Bgitovanji Karadjordjevieevih pristašev — Albanski roparji so udrli 30 kilometrov daleč v srbsko oženi je in oropali vas Lebanjo. Okrožno oblastvo je odposlalo proti njim žaudarje. Unel se je boj mej žamlarji in roparji, pa so se prvi morali umakniti niuogobrojuejšiin roparjem. V boji je jeden žandar ubit, .jeden Arnavt pa težko ranjen. Roparji odgnali so potem vso živino. Nov dokaz, da Turčija ni več v stanu brzdati bojevitih Albancev.
Volilno gibanje obeta na Fraueoskeiu biti jako burno. To se je že videlo v nedeljo, ko se je
v Lyon pripeljal bivši ministerski predsednik Ferry na povabilo njegovih prijateljev, da govori pri ne keuj hft\|Hili Na kolodvoru ga jp že čakalo mnogo privržencev ih nasprotnikov. Ko se je pripeljal, slišali so se prijazni pozdravi, sikanje, žvižganje, ropot in kričanje. Pred sobano, v katerej je imel biti banket, zbralo se je mnogo Ferry-jevih nasprotnikov in prijateljev. Ko se je pripeljal Ferry, so se vrata v banketovo sobano odprla in ustopili so notri ude-ležitelji banketa. Bilo jih je 660. Zunaj je v tem množica vedno naraščala, hrup je bil vedno večji in naposled je prišlo do pretepa Pa tudi v sobani ni bilo vse v redu. Nekateri so s sikanjem in kričanjem motili govornika, tako dolgo, da so jih ven vrgli. Ferry je v svojem govoru poudarjal, da ni mnogo na tem ležeče, ali zmagajo pri volitvah zmerni ali radikalni republikanci, glavna stvar je, da se dobi trdna večina, ki bode mogla vzdrževati vlado. — V Parizu so v nedeljo postavili spomenik znanemu komunistu Blanqui-ju Bilo je pri tej priliki več govorov in klicalo se je: „Živila, komuna!" Polletja je koufiskovala več zastav. Sicer se pa mir ni motil. Seinski departement volil je z 337 glasi radi* kalca barona Songeona senatorjem na mesto pokojnega Iluga. Zmerni republikanec Daix dobil je 2">7 glasov.
Volitve za angleški parlament b do v tretjem tednu novembra. Gladstone bode v oktobru obiskal svoje volilce v Midlothianu.
Anglija je neki predlagala Turčiji, da naj njene čete posedejo Egipet. Zahtevala je pa, da bi se te čete postavile pod angleško nadzorstvo in da Turčija sklene ofenzivno in defenzivno zvezo z Anglijo nasproti Rusiji. Turke so ti predlogi jako osupnili. V Egipet bi radi poslali svoje čete, a to jih pa jezi, tla bi Angleži nadzorovali čete sultana, ki je vendar vrhovni oblastnik nad Egipt un. Proti Rusiji pa Turki tudi ne marajo sklepati zveze, ker se boje. da bi so s tem zapleli le v velike sitnosti in težave, ki bi celo utegnile uničiti njih dravo.
Pogreb bivšega predsednika Jflje«liiije«iii!» <lržav Granta v Novem .Torku bil je velikansk. Mrtvaški sprevod bil je (i angleških milj dolg. Udeležili so se ga Cleveland, Uendricks, Hayes, Arthur, ministri, sodci, diplomati, člani kongresa, governerji posamičnih držav.   Vse prodajaluice bile so zaprte.
Dopisi.
\t. 1'iilja dne 8. avgusta. (Raznoterosti) Poveljnik mornarice naše, baron Sterneck, nadaljuje neumorno reformatorično svoje delovanje. Ravnokar oživel se je v Pulji m or n arsko - teh n i ški komite pod načelništvom kontre-adinirala barona P i 11 n e r-j n.
Ta urad prevzel bode poslove dosedanjega 4. oddelka mornarske sekcije pri vojnem ministerstvu.
Načelnik direkcije za gradbo strojev v c. kr. pomorskem arsenalu g. Henrik H e tis ser poslovil se je te dni iz tega urada. Mož je služboval celih 25 let v tej lastnosti, a sedaj je imenovan načelnikom II. oddelka pri gori rečenem mornarsko-tehniškem komiteji.
Plodonosno delovanje tega moža v dolgi dobi 25 let ni bila le v eminentno korist države, njemu bilo je tudi korist delavca pri srci in za to korist potegoval se je vsekdar odločno, kadar-koli in kjer-koli je bilo treba. Njemu ni bil delavec le materijal, kakor tolikim mogotcem-delodajalcem, ampak človek, kakor vsakdo drugi, ki je vreden, da se mu pripravi človeka-vredna eksistenca. Razmere mej njim in delavci bile so skoro prijateljske bil je pravi, skrbni oče svojim podložnim. Da bi hoteli fabrikanti in bogataši posnemali tega moža-človekoljuba, socijalno pitanje ne bi bilo nikdar tako pereče postalo in njega rešenje ne bi
delalo našim državnikom tolikih preglavic. Presvetli cesar pripoznal je zasluge tega moža in podelil mu red železne krone II. vrste.
Najsrčniše čestitke vseh, ki ga poznajo, spremljajo blagega moža v novi njegov delokrog.
Treba je, da se danes dotaknemo najžalost-nejšega poglavja v življenji našega mesta — vzgoje mladine. Nikjer je ne nahaj ni tako zanemarjene, tako zdivjane mladine, kakor tu. Otroče, ki je začelo komaj žlobudrati, ti kar siplje kletve in naj-grše psovke iz ust. Pet-, šestleten fantič pri-devlje svoji lastni materi naslove, da so človeku lasje jezijo, naslove, ki jej naravnost odrekajo — žensko Čast. V večernih urah vidiš cele gruče na pol, ali tudi do celega nagih otrok pojati se po ulicah, tako, da je na mnogih krajih pasaža ovirana in si, mimoidoč, v vedni nevarnosti, da ti v glavo ne prileti od kake strani zalučani kamen.
Tacih prizorov nevajeni tujec kar strmi. Ubogi učitelji, katerim je naloga poučevati tako mladino!
Nasledki slabe vzgoje — katero pa imajo le stariši na vesti -— seveda ne morejo izostati. Ravno te dni doživeli smo žalosten dokaz popačenosti in zdivjanosti tukajšnje mladine. Obesil se je namreč 17 leten fant iz strahu pred sodnijo, ker je oskrunil 4Va letno dekletce. Rovica visi sedaj med življenjem in smrtjo.
Pretečeni teden imeli smo strašansko deževje. Plohe bile so tako silovite, da je v nekatere hiše voda pridrla do pasii visoko; v arsenal idoči delavci morali so do kolen po vodi gaziti. — In pri vsem tem strašna soparica in neznosna vročina.
C-t-Č.
las Aj«3<»všeine 9. avgusta. [Izviren, dopis.] Slovenski dijaki izbrali so si naš prijazni trg, da prirede v njem veliko dijaško veselico. Mi znamo ceniti to čast ter gotovo se bomo potrudili, da vsprejmemo vrlo narodno našo mladino kolikor mogoče sijajno. Vsak gospodar odičil bode svojo hišo tudi z narodnimi zastavami v znanje dijakom da so v iloinači zemlji, v svojem kraji ! Slehernega Vipavca sveta dolžnost je, da naše navdušeno dija-šivo z vsemi svojimi močmi podpira — le potem bode veselica tako sijajna, kakor si jo želimo! Nikdo ne kaži ni strankarstvo ni sebičnosti, vsak udeleži naj se te slavnosti v spodbujo mladini naši, da se nas tudi v prihodnje spominja.
Veselica vršila se bode na dvorišči g. Ursiča poleg „Čitalnice". Prostor je jako lep ter jako primeren, človeku ne bode treba so bati vročine, katera bi bila v dvorani neznosna. Prepričani smo, da bode jako mnogo občinstva, ker nam iz mnogih krajev odlični rodoljubi zagotavljajo svoj prihod; še celo iz daljnih Brd pride jih pol stotine, iz Trsta pa cele vrste voz. Nam se že nekako dozdeva, — soditi po naznanilih — da je Vipava še malokdaj videla toliko odličnega občinstva, kakor bode v dan 23. avgusta. Nikdo naj tedaj ne zamudi to redke slavnosti, katera se bode gotovo izvrstno obnesla. Na svidenje tedaj v Vipavi!
Iz F.f nt omeni 9. avgusta. [Izv. dop.] Dne 6. t. m. priredil je g. Alojzij Vavpotič, brzojavni uradnik iz Trsta, povodom svojega tukajšnjega bivanja na dopustu iz posebne prijaznosti v gostilni g. Vavpotič-a jako zanimiv koncert na citrah, pri kojem nam je zopet pokazal, da je, kakor v istini sluje izmej najspretnejših igralcev na tem instrumentu. Vspored bilje izboren. Točke: I. „Pozdrav-
vidno je segel z levo roko po smodnikovem rogu, in ves čas ni obrnil oči od mirno spečega Lonhou-a . . . Minulo je nekaj minut . . . Seo-kvi je kakor oka-menel . . . Bal se je, da se starejšina probudi in ga prime na mestu zločina Bal se je ganiti, bal se je celo dihati. Čudno se mu je zdelo, da mu je sapa letela iz prsij s takim šumom, kakor veter ki vleče iz kake podzemeljske jame. Žile na sencih so bile kakor kovaška kladiva ... In sedaj je Mandžur potegnil k sebi smodnikov rog, pa rog je ostal, kakor bi bil prirastel k zemlji . . . Potegnil je močneje, nekaj je zaškripalo, pa rog se ni premaknil niti za jedno črto. To neznatno, jedva slišno škripanje napravilo je na Mandžurjeve živce strašen utis. Zdelo se mu je, kakor bi se bil smodnikov rog razjezil in s svojim krikom potresel vsa okrožu-joča drevesa, oživil vsako travico, vsako bilko. Jeden treuotek je že mislil, da je. izgubljen . . . Mislil je, da vsi pretreseni s tem škripanjem skočijo na noge in ga potolčejo. Obstal je na jednem mestu, bal je ganiti se in zadr/aval je dihanje. S čela so kapale na travo debele kaplje mrzlega potu . . .
Minulo je nekaj minut mučnega čakanja. Mandžur napel je ušesi. Tiho. Nikdo iz tovarišev se ni niti ganil. Prva nevarnost je minula, pa srce je Seo-kviju še vedno silno nemirno bilo. Kar se je zopet Man-džurja polotila neka divja odločnost. Mislil si je, da odstopiti ni več mogoče, naj tudi pogine. Mislil je, kako bi hitreje končal to stvar. Predrzno, z ne-potrpežljivimi živci je še močneje potegnil za rog. Lonhou se je v spanji počasi obrnil in se odvalil s smodnikovega roga . . . Mandžur vzel je nož in ga nastavil h grlu starejšine . . . Ko bi se bil starejšina še jedenkrat ganil, bi ga bil Seo-kvi zaklal. Pa Lonhou se je samo obrnil na drugo stran in še trdnejše zaspal kakor prej. Seo-kvi se je ložje oddahnil, , previdno prerezal jarmena, na katerih je visel rog in ustal . . . BaŠ z isto previdnostjo odrezal je rog Li-fu u . . .
Približala se je polunoč.   Nič več kakor šest ur je še bilo do zore.   Obotavljati se več ni bilo mogoče.   Seo-kvi vzel je puško in tri smodnikove j rogove in previdno se zgubil v goščo. Tema v go-| žčavi bila je neprodiijiva. Mandžur je po stezi na-
redil kakih deset korakov, potem pa obstal in por slušal, če ga ne zasledujejo ? Ne! . . . Sedaj je za-pokala mu pod nogami zlomivša se suha veja. Seo-kvi je obstal, kakor bi bil pribit in začel skrbno poslušati, pa povsod okrog je bila le tajinstvena tišina. Njegovi živci bili bo vedno bolj napeti . . . Pri tej priči obšel ga je grozen strah. Zdelo se mu, je, da teko za njim, in spustil se je v beg. Veje so ga teple po obrazu, trgale mu obleko in praskale mu telo. Skoro pri vsakem koraku se je spod-taknil, pal, težko ustal in bežal dalje, sam ni vedel kam. Gnal gaje naprej silen strah. Bežal je in ni6 ni čutil, da je truden. Začelo se je svitati. Nepre-drljiva tema je minula in po gošči se je razlila prijetna in prijazna polusvetloba . . . Seo-kvi tekel je še vedno. Na njegovem okrvavljenem truplu viseli so koščeki obleke . . . Obraz mu je bil razpra-skan, noge zbite in pokrite z ranami ... Tu se je steza zavila na levo in držala po strmem klanci. Seo-kvi utrujen je še tekel po ravnem, a sedaj ni mogel več dalje in popolnem onemogel ulegel se na travo pod holniom . . . (Dalje prih.)
_
Ijam Te", II. „Ogerska fantazija* po Ura-lauf-u, III. Wagnerjev „T ann h a uae r", IV. »Njej na ljubo* po g. Vavpotić-i, V. „Gratulacij a* po Umlauf-u, VI. Verdijeva „Traviata", Vil. „V veselji in žalosti* po VavpotiČ-i in VIII. „Be-neški karneval" so živo pričale o nenavadnej nadarjenosti umetnika-skladatelja in mnogobrojno odlično občinstvo ne samo zadovoljile, temveč v pravem pomenu besede iznenadile. Kot nameček čez spored aviral je g. A. Vavpotič „Sanje ljubezni" tako milo in nežno, da se je si. občinstvo jedva upalo dihati, boječ se preslišati kakega teb krasnih glasov — ker v vsej tej pieci prevladuje najlahneji pianissimo. Omeniti moram tudi tukajšnjih čitalniških pevcev, kateri so mej zgoraj omenjenimi točkami prev ubrano peli in v/.budili mej občinstvom splošno odobravanje.
Domače stvari,
— (Šola nemškega „Schulvereina." C. kr. deželni šolski svet kranjski naznanil jezalnji teden c. kr. mestnemu šolskemu svetu, Ljubljanskemu, da je odobril napravo nemške Četerorazredne deške šole nemškega „Schulvereina"," katera se prihodnje šolsko leto z dvema prvima razredoma prične. Potrdil je c. kr. deželni šolski svet tudi po dr. Weitlofu, predsedniku nemškega „Sehulve-r»'inaa za to šolo nasvetovane učitelje. Sola se bode v realkinem poslopju jako slovesno otvorila začetkom šolskega leta in sam dr. Weitlof, tako upajo Ljubljanski nemški „Schmerzenskinder", bode prišel kot instalator germanizma v Ljubljano. Tudi veliko nemško slovesnost mislijo uprizoriti Nemci Ljubljanski. Do pričetka novega šolskega leta pa bode lov na slovenske otroke za to šolo, z raznimi obljubami, a če to ne bode pomagalo, tudi z grožnjami in drugimi sredstvi.
— (Ljubljanske nemške deške in dekliške šole) prvi razred mora se otvoriti že prihodnje šolsko leto. Mestni šolski svet in mestni odbor se nikakor nesta protivila, da bi ti šoli bili samostalni a šele tedaj, ko bodeta imeli vsaj po tri razrede. To pa zaradi tega, da bi ne bilo treba plačevati vodji in voditeljici nemških šol, dokler slednje neso samostalne, službene doklade in stanarine. Mestni zbor vodili so pri tem le štedljivi oziri. Menimo, da bi nemštva v Ljubljani še ni bilo konec, ko bi se za sedaj otvoril nemške deške šole prvi razred kot paralelka na prvi mestni deški šoli, isto tako pa nemške dekliške šole prvi razred kot paralelka na mestni dekliški šoli, kateri itak ni slovenska. A kjer gre za ,.zatirano" nemštvo, utihniti morajo vsi Štedilni in drugi oziri, drugače pa je to pri zavodih slovenskih, za slednje ni toliko zanimanja niti toliko energije. Ker dobe Nemci v Ljubljani s prihodnjim šolskim letom novo šolo nemškega Schulvereina,po vrhu pa še nemško deško in dekliško šolo, ker jez nemškim otroškim vrtom tudi skrbljeno, da se ne izgubi niti jedna nemška dušica več, smemo vender pričakovati, da bodo potihnila neslana jadikovanja o „zatiranji Nemcev", kajti, ako se sedaj ne bode dovolj nemški učili, potem ne preostuje druzega, nego da se nemudoma piše po slavnoznani „Norimber-ški lij.u Pričakovati bi se sedaj tudi smelo, da se nekoliko ozir jemlje na prepohlevne Slovence in da ' se sedaj na „Vadniei" uvede slovenščina.
— (Izjava grofa Margherija.) Iz Ru-doliovega se nam piše: „Na dr. Pozuika v nekem zakotnem lističi objavljeno „Poslano" grof Margheri ne bode odgovarjal, ker mu njegova čast brani, da bi zavračal neslanosti bodisi v omenjenem poslanem, bodisi v inseratih in ker se sploh neče spuščati v polemiko s pisatelji omenjenega lističa."
— („Laibacher VVochenblatt") razko-račil se je nad Šišenci, ker zahtevajo baje 8000 gld. odškodnine, ko bi, se Tivolskj grad odločil od Šiške in priklopil Ljubljani. Ko bi se bil pisec dotične notice prej poučil a šele potem pisal, ne bila bi se mu pripetila nezgoda, da jo lastnega pristaša in vnetega somišljenika z loparjem na. glavo zadel. Kajti slovenski odborniki Šišenski zmenili so se za prav prilično vsoto, a gospod Plautz bil je tisti, ki je predlagal, naj se zahteva nič manj kakor 8 0 00 gld., češ, naj Ljubljančani plačajo. „Wb-chenblatt" naj torej upliva na svojega pristaša gospoda Plautz a, da se spreobrne, vsa druga modrovanja in obiranja pa so popolnem nepotrebna.
— (Umrl) je danes nagloma vodja pomožnih uradov pri finančnem ravnateljstvu g. Fran Mi-lavec. Žalost po nedavno umršem sinu pospešila je baje njegovo smrt.
— (Umrl) je včeraj popoludne Leopold vi-| tez Garibol d i, c. kr. profesor in okrajni šolski ■ nadzornik v Ljubljani v 52. letu svoje dobe.
— (Hengthalerj e v samomor.) O okol-: nostih, vsled katerih se je iznenada usmrtil mestni ; blagajnik Hengthaler, smo se poučili na kompetent-, nem mestu in zvedeli to-le: Meseca julija je Heng-1 thaler, ki je bil nekaj časa poprej precej hudo bo-. lan, dobil štiritedensk dopust. Za njegove odsotno-[ sti se je slučajno neka stranka o priliki opomnila '., na plačilo, katero je bilo po blagajničnih knjigah Še ', na dolgu. Stranka je trdila, da je že plačala in se
res izkazala s pobotnico podpisano od mestnega blagajnika. Ker prejem tega plačila nikjer ni bil uknjižen, je mestnega blagajnika pristav pisal Hengtha-lerju, naj poroči, kako je ta stvar.   Hengthaler je j odgovoril, da je v redu in se je izgovarjal, da mu i je na dan plačila v blagajnici 50  goldinarjev go-i tovine preveč hodilo, pa da ni mogel spomniti se, ! od kod bi jih bil dobil.   Pismu je priložil 50 gol- • dinarjev in prosil, naj se izroče mestni blagajnici, j Vsled tega primerljaja je blagajnica dobila naročilo, naj takoj izterja vse zaostanke, ki se pri njej naha-: jajo propisani. Ob jeduem se je jelo preiskavati vse blagajnikovo poslovanje in pri tem preiskovanji so i se v blagajnikovih zapisnikih iz let 1879,   1880 in 1881 našle nekatere nepravilnosti. V soboto 8. dan ; t. m. se je Hengthaler vrnil z dopusta v Ljubljano, '' da bi zopet prevzel svojo službo Ob G zv je imela vršiti j se izročitev  Župan je Hengthalerja opozoril na gori omenjene nepravilnosti in ga pozval naj jih pojasni. Pregledovali so se razni dnevniki in primerjali s knjigami, a  nekaterih vsot, ki jih je H. prejel ni bilo nikjer najti upisanih.   Vsled tega je župan ukazal, da je stvar preiskavati še dalje, Hengtha-lerju pa je naznanil, da mu blagajničnih ključev ne more pustiti, dokler reč ni dognana.  K oj potem je Ilengtlialer prišel v županovo pisarno, je pred njim padel na koleni, prosil milosti in sam od sebe obstal, da si je prilastil tiste zneske, ki so se pogrešali v blagajničnih knjigah in skupaj iznašali 221 gld.   Župan ga je vprašal, ali je izneveril morebiti še kaj več,  ga pozval, naj izneverjene novce takoj naknadi in potem brez odloga prosi za svoje umirovljenje. Hengthaler je obljubil, da bo to storil, je v nedeljo dopoludne županu res prinesel omenjenih 221 gld. in pozneje na županovo zahtevanje še izročil nekaj novcev realk ine zaklade, ki jih jo zadnji čas imel pod svojo roko   Daljnje preiskovanje Ilength »lerjevega poslovanja dozdaj ni na dan spravilo  nobfinih novih fakt, vse mestne blagajnice in zaklade pa so se pri skontriranji, katero se je vršilo v ponedeljek popoludne po Hengthalerjevem samomoru, našle v popolnem redu.
— (Pojasnilo.) V naš list se je nedavno urinila pomota, po kateri je bil g. Prosenik v Metliki razžaljen. Da se torej Prosenekova „nesebičnost" v pravem svitu pokaže, hočemo danes pomoto popraviti ter konstatovati, da res g. Prosenek ni pošte Metliške zase iskal, iskal pa jo je za — svojega nečaka.
— (Za čebelarje.) Na Ižanski somenj bilo je postavljenih 982 panjev čebel večinoma izpod Turjaka, Kurešček-a, Lašč in Blok. Kupca je bilo malo. 300 panjev kupili so Ljubljanski kupci po 2 gld. G6 kr. do 4 gld. 40 kr. par. 082 ostalo jih je neprodanih na sejmišči in čakajo kupca na Velikega Šmarna dan.
— (V Bohinjski Bistrici) bode prihodnjo soboto 15. dan t. m. posvečevanje nove cerkve.
— (Trirazredna ljudska šola v Mengeš i) imela je koncem preteklega šolskega leta 316 učencev in učenk, izmej katerih jih je 230 za prestop v višji oddelek oziroma za odpust sposobnih. Poučevali so na tej šoli naslednji gg.: A. Javoršek, nadučitelj in vodja, A. Koblar, katehet, Fr. Marolt, učitelj, Emilija Gerkman, učiteljica.
— (Nova posojilnica) ustanovila se je v Slovenskem Plajberku. Načelniki nove posojilnice so: Marko Ogriz, predsednik; Štefan Wieser, namestnik; Martin Ogriz in Janez Lužnik, odbornika; Matej Ogriz in And. Wieser, pregledovalca računov.
— (Štrajk.) Kurilci pri Tržaški mestni plinovi tovarni ustavili so svoje delo, ker jim nečejo zvekšati mezde. Nezadovoljneže nadomestujejo Llov-dovi kurilci.
— (Razpisana) je služba davčnega izterjevalca pri davkarijah na Kranjskem. Prošnje v 14 dneh na c. kr. finančno ravnateljstvo v Ljubljani.
— (Razpisano) je mesto c. kr. okrajnega sodnika v Radovljici. Prošnje do 25. t. m.
——————————
Telegrami „Slovenskomu Narodu":
Berolin 11. avgusta. „Nationalzeitung" : j V dobro poučenih krogih se govori, da ni ne-| mogoče, da bode po sestanku ruskega carja s i carjem avstrijskim sestanek ruskega z nemškim : cesarjem. Kje bode sestanek se še nič ne ve, a misli se, da je knez Dolgoruki v tej zadevi i prišel v Gastein na pohod.
Marše i l le 10. avgusta. O včeraj popoludne j do danes 1. ure popoludne 17 ljudij za kolero umrlo.
London 10. avgusta. Gladstone odpotoval je i včeraj zvečer na jahtu „Sunbeam" za tri tedne v ! Nemško morje in na Norveško.
Cardiff 10. avgusta. Nek mornar, ki je do-! šel iz Marseille-a, umrl je včeraj v Bristolu za kolero.
lia/jiitt vesti.
* (Sneg v juliji.) V marmaroškem komi-! tatu na Ogerskem bilo je koncem julija tako mraz, j kakor po zimi. Pri Lolinu snežilo je jedenkrat I vso noč.
* (Toča.) Iz Szegedina se brzojavlja 8. t. m. j V tukajšnji okolici  razsajala je preteklo noč silna
nevihta, mej katero je gosta in debela toča skoro i popolnem   uničila vse koruzne in tohačue nasade.
* (Kako Rusi svoje kneze pokopavajo.) Te dni pokopali so truplo v Firenci uinr.šega in v mestece Tagil ob Uralu prepeljanega ruskega bogataša, kneza Demidova San-Donato, v tamošnji mestni cerkvi. Troški za vožnjo mrtveca iz Laške pa do Urala znašajo več nego 70.000 rubljev. Krsta sama velja 35.000 rubljev, mej  pogrebom razdelili
i so miloščin okolu 25.000 rubljev in sedmine, katera je trajala tri cele dni in tri cele noči, udeležilo se ^ je nad 20.000 delavcev in kmetov  ranjkegu kneza.
* (Težka nagrada) V Ameriki neniajo redov in zato so po slavno končanoj vojni poklonili generalu Grantu svetinjo 2000 cekinov težko, visečo na verižici, ki je bila tudi 2000 cekinov težka Ko so je v glavnem stanu dali Grantu na vrat, jo je ta hitro z vrata snel rekoč: „Tako težo more nositi le bivolov vrat."
* (Prvi sestanek Schvveninger j a z Bis ni are kom) je toli originalen, da zasluži, da ga priobčimo. Kako je železnemu kancelarju prišlo na misel, poklicati dr. Sehvveuingerja, ni znano, a poklical ga je. Dr. Schvveninger želel je najprej, da mu Bismarek pove zgodovino svojo bolezni. Ko je bil knez gotov, začel je Schweninger izpraševati ga. Bismarek je s početka radovoljno odgovarjal, a ko izpraševanju le ni bilo konca, naraščala jo nevolja od minute do minute in naposled dal si je duška odurno rekoč: „Ne vprašajte toliko!" Dr. Schvve-ninger odvrnil je krepkim nikakor ne pohlevnim glasom: „Kakor Vam drago, svetlost, a če hočete biti ozdravljeni, ne da bi se Vas izpraševalo, pokličite živinozdravnika, živinozdravnik zdravi in ne vpraša." Knez je kar osupnil na tej predrznosti in pisano je pogledoval zdravnika, kateri se pa tega pogleda, kakor je bilo videti, ni prav nič ustrašil. Po dolgem presledku izpregovoril je knez z mirnim glasom: „Če že mora biti, vprašajte v Božje iine še dalje, a jaz pričakujem, da se bodeta kot zdravnik isto tako skazali, kakor ste se kot surovež4 . . . Po soglasnem mnenji Bismarckove obitelji se je dr. Schvveninger tudi kot zdravnik tako obnesel, kakor je knez pričakoval.
Poslano.
Gosp. ^Ititijl Jonlto, županu in deželnemu poslancu
v Buloi.
Ker pride vb» naslednja zadeva kot peticija v prihodnjem zasedanji deželnega"zbora na dnevni red, tedaj prosim, da bi tole moje „Poslano" vsi p. D gg poslanci deželnega zbora goriškega pazljivo prebrali, ker jim bode o tej zadevi soditi.
Naselil sem se v Bolel leta 1HTU. z namenom, da bodem v liolci nadaljeval tem vspeSnejSe svoj obrt — čevljarstvo, ker vsak Bolčaii dobro ve, da je vozilo v Boleč na prodaj mnogo čevljarjev iz Kobarida svojo čevlje in čevljarsko blago, kakor: usnje, podpl to, dreto itd. Zraven čevljarstva namenil sem i»il tudi, da odprem prodiialnico blaga, kojega vsak Čevljar potrebuje. (J. župan Jimko pa je imel sam tako prodajulnico — — in mi ni hotel nikakor podpisati dovoljenja. Vedel je dobro, da ga popustč vsi kupovalci, će bodem prodajal jaz lako blago. Mučil me je že takrat na vse načine. Jeden pot neseni imel domovnega spričala, drugič družbinsko polu itd. Nagovarjal meje, da naj si vzamem dovoljenje samo za čevljarstvo, češ: Baj bom ostalo čevljarsko blago vse jedrio lahko prodajal. Jaz pa som dobro vedel, da je treba imeti za prodajanje čevljarskega blaga še posebno dovoljenje, in g. župan tudi; a mishl si je najbrže: „Ga pa boin!" Dejal mi je, da tacega dovoljenja ne dobim itd. Ko je pa videl, da imam voljo, poiskati mi kje drogje županov'podpis podpisal so mi je, da-si jako nejevoljen. In res! Župan jo inoral prodajanje čevljarskega blaga opustiti, ker so vsi kupovali blago pri meni, kar pa je g. župana neizrečeno jezilo. In njegova soprog.i se je celo Izrazila: TiBti iardamani doline nam je ves rkšeft prevzel." Vender mi tedaj ni prizadjal druzih silnoHhj, ker mu ušesi menda še nista tako visoko vzrastli in ni postal Še mogočni in častivredni — deželni poslanec.
Leta 1882. pa Bem bil j;.z kot jedna glavnih prič v nekej „kriminalnoj zadevi", in to proti g. županu Matiji Jonko. Ker jo pa ta jako kočna zadeva zaspala, zato je tudi jaz ne omenjam. S tem pa simo si nakopal vočbo 'sovraštvo vsemogočnega g. župana.   Od tedaj nemani već
miru pred njim, od tedaj županu i.« g. Mati i« menda jedino le za to, da mi dela sitnosti in stroška. Nalaga mi vedno le kazen na kazen, a jaz sem prisiljen vedno protestov ari tak m oepostavnostim, takim samopašnim županovim u kalom. Sledimo jim po vrsti, „kako. so Ins.« v Trsti".
L
S kupno pogodbo od 4. maja 1. 1883. sem bil kupil hišo št !•'•; od g. Ivana Štrausgitla, ki se jo preselil z vso svojo družino v Alzacijo-Loreno. Polja pa sem si nakupil ie prej, da redim lahko dve kravi in tudi jedno junico, a tudi po dve „ščetinasti Živali". Ker jo pa bila hiša jako slaha, hotel sem jo popraviti in polepšati — in tu sem čutil prvič mogočnost županovo Iz hleva sem hotel napraviti čevljarsko delavnico, a v delavnico vrata, ki bi imela izhod na javni občinski prostor. Opomniti pa moram, da je bilo v iatej steni ž« prej reč oken in tudi uhod v hlov bil jo na istem prostoru. Na podlagi o 1 stoječega zid. reda pa so v takem slučaji ne potrebuje niti planu, niti dovoljenja političnih oblastuij. Kor sem bil in sem še vedno odločen in očiten nasprotn k županovemu terorizmu in sploh župa-novanju, napravil sem cel plan in prosil občino, da m. dovoli popravo moje hišo v zmisiu priloženega planu. Prišla je komisija, da hi to stvar natančneje pregledala, in g. župan se je pri tej priliki izrazil: „Kdo bi mogel tukaj kaj braniti, saj je to le polepša nje trga*. Dobro! Komisija je odšla. Oez nekoliko časa pa mi občinski sluga prinese prepoved, da ne smem zidati po planu, da vrat ne smem napraviti, sploh prepovedal mi je vse, kar mi je župan pred jedno uro pred celo komisijo prignal. Li ne osvetljuje to žalostni županov značaj? Na to prepoved sem protestoval na c. kr. okrajno glavarstvo v dan 16. avgusta 1. 1883., katero jo ono županovo prepoved ovrglo. In meni bi ne bilo trebalo niti planu, niti dovoljenja 1 Popravljanje hiše pa sem moral tako odložiti za naslednje leto, kar jo našemu županu blažilo škodoželjno „preblago" srce.
To je pa bil šo le začetek. O čemer pa bode sodil deželni zbor goriški — to pojasnim sedaj.
n.
V dan 24. kimovca 1. 1884. sklical je g. župan občinski svet. Kako se pa delajo v našeui občinskem svetu sklepi, o tem sta „Slovenski Narod" in „Edinost* že dovolj govorila. Ravno tako se je zgodilo dne 24. kimovca pr. 1. G. župan Jonko jo dejal v seji gori omenjenega dne: „Da-nes moramo skloniti, da plačajo nekateri priseljenci p r i k u pn i ii o", — a povedal in svetoval ni niti kdo so ti priseljenci, niti koliko naj bi uplačali prikupnim-. Občinski svetovalci so si mislili, da meni g. župan posestnike nekih popolnem novih hiš, in vprašali so ga: Koga in katere neki meni? G. župan pa jih zsvrne: ,,'i'«> že pozneje tnjulk pove!'6 Toraj tako! Občinski svet naj obsodi, a ne ve: niti koga, niti koliko.' G. župan pa i i pustil, da bi so o tej zadevi še nadalje pogovarjalo, ampak pravi: rKdor je zadovoljen z mojim predlogom, naj sede!" In župan se jo vsedol, a njegovi vazali so so po vzgledu svojega gospoda tudi vsedli — in predlog je bil Vlprejet! Kaj? Kateri? Kmalu homo videli!
V dan 7. oktobra leta 1884. so mi uroči naslednji
dopis: Ššt 840
Na Gospoda Jože Mu/, ni k h: št 106
v Bovcu
Ker je občinsko starašinstvo v seji dne 24ga Kimovca t. 1. sklep napravili, da usaki nedomačin, in usaki tajisti kateri ui zadobil servetutne prabice, ino da se je u tukaišni občini udeležil iuo uživa te pravice, bodi si drva za kurjavo ali druge Btvari bodi si voda pri vodnjukah, kateri bo rabili mnogo stroškov za napravo, potem zidanje cerkvi it. d. jo obsojen plačati v občinsko denarnico 1U0. gl — kateri zm-sek more biti u plačen v dubi enimi letu na preuiir tetertneh termin h, ampak prvi v dobi 14 dnevah, Ako bi so ktemu ne udeležil, more se od držati rabo vseh teh ser\ iriin.il] pravic.
Občinski urad v Bovcu dne 2 Oktobra 1884
Župan
L. S. Jonko m. p.
Koliko je budalosti v tem županovem dekretu, nečem pretresovati, a pri moji veri, da bi se celo Marko Poblin tej k>asični slovenščini na vso moč kihal.
Sedaj po poglejmo malo natančneje ta odlok. — Z omenjenim dekretom si je vi »S mogočni gospod župan prisvojil pravico, da obsoja celo za preteklost, ali: njegovi sklepi so celo „rUekwlrkeinl", kakor bi dojal Nemec. §. 68. obč. r. govori o nekej „nespodbijanej navadi", t. j. kakor je bilo vselej in za vse, tako naj bode tudi za posameznika. C o seje naselil v Bolci kak tujec iu je kupil tukaj hišo, tedaj je zadobil tudi pravico do uživanja občinskega premoženj a, kakor prvotni Bolčan.   Ud 1. 1857. do danes bo lujei pokupili naslednje hiše h kmetijami: št. 325, 118, 120, 4.r>, 33, 12G, 29f>, ;'2, 262, 369, 194, 368, 79, 192, 107, 78, 17, 16, 112, 123, 118, a isti g. župan — tujee Jonko jo kupil hiše Rt. 115, 114, 170« 'tao, :fjt». — in vendar uživa g. Jonko in vsi gori navedeui tujci cbč nsko premoženje, ne da bi upiit-«-itli kuj prikupnine.   Jaz pa in še par druzih, ki bo nam ne ljubi, da bi lizali njegove samosilniške pete, jaz torej naj plačam 100 gld., če bocem uživati ono, kar župan sam in ž njim vred cela dolga vrsta tujcev brez vsakega uplačila?!   Li ni to največja krivica, ki vpije v nebo za maščevanje?! — II. Št. 118 in 325 pa sti dobili tujce za gospodarje se /n menoj, in vendar uživati vse pravice brez prikupnine — in jaz naj plačam  ;00 gld.!? — Vrbu tega so Bollkl občin..rji skladali denar (od 1. 1871.—1875.) po hišnih številkah, da so nakupili gozde in pašnike ud vis. erarja; — odkupila jih je tedaj tudi moja hiša, iu pravica do uživanja občinskega premoženja je bila inje iii-o u pntvicu in nikakor no osebna, kakor je župan menda polagal deželnemu odboru.   L. 1871. pa jo občinski svet prav odločno sklenil: da imajo ttervituto ki«e in ne om-be.  Će je moja hiša izgubila gospodarja, tedaj ni izgubila pravico do uživanja občinskega imetka — ni mi toraj treba plačati 100 gld., kakor neste plačali Vi, g. kupan, kakor ni plačala cela dolga vrata tukaj nasolje-uib tujcev.
A to še ni dovelj! Gori Bem navčl lepo številco •tarik hiš, ki so dobilo nove gospodarje, in to ptujce — toraj ravno tako, kakor jaz — a uživajo vso jedno vse pravice, mej katerimi jo tudi moj najv, Či sovražnik gosp. Jonko sam. Hišne štev. 409 do i is pa so čisto nove, z novimi gospodarji, ki niso uplačali niti vinarja v odkupnino gozdov in pašnikov od vis. erarja, a uživajo vender le vse pravice, a moja ntnra hiša naj bi iste izgubila?! In županstvom dekret govori, da: u-.uki nedomačin, in UMttkl tajisti,--itd. — uplača 100 gld.
prikupnine! A mej tistim usaki je g. župan pozabil na samega sebe, pozabil na vse gori navedeno — in obsodil samo mene in par druzih?! Cu pozabimo na tO, da sklepi obč. sveta nemajo nikakor veljave za preteklost in bi občinsko starešinstvo raje sklenilo takole: od danes naprej u plača 100 gl. prikupnine vsak ptujec, ki bi botul imoti pravico do uživanja obč. imetka — vprašam:  kako je to,  da jo izbral g. župan mej vsem
ptnjei samo meno in še par druzih, a ni hotel obogatiti obč. denarnice s e svojim 11 o ta k o m in se stotaki vseh gori navedenih ?!
Kdor ima le količkaj oči, ta bi videl prav jasno, da da se mi od župana godi v nebo upijoča kriviea. Deželni odbor |>a je moj rekura »dbil, češ: da je „j u s comunalis" lo osebna pravica, da nisem užival nikoli obciiiHkega lmeika tto naj se dobro zapomni, ker bodem pozneje o tem šo govori), da sem se naselil v Bolci šo le pred dvema letoma, da toraj za me ne velja „ne spod bij ana navada", o kateri govori prej a sno § 63. ob. r. Ta zavrnitev deželnega odbora je popolnem neutemeljena in neresnična, o tem spričuje moje gornje izpovedanje — in o tem bodo govora še v prihodnjem z .sedanji deželnega zbora. In deželni odbor je potreboval za to rešitev 10 mesecev! Dokazal sem jasno dovolj, da je ,jus comunalis" laišim in ne oaebua pravica, dokaza! sem, da velja tudi za mene „nespodbljana navada", če velja celo za novozidane hiše. Pa v občinskem uradu mi je dojal tajnik (in mimogrede naj omenim, da bi tajn k imel držati jezik za zobmi — iu ostati vedno le občinski tajnik): „0! župan obsodi, kogar hoče". Upam, da boite visoki deželni zbor drugačne misli, da g. županu pove, da obstoječi zakon ni smola in kvas ter vsaj meno i v tem slučaji reši županovega paševBtva.
III.
V 3. dan t. m. bila jo seja občinBkcga starešinstva, — a največ radi meno. Občinsko starešinstvo pa se je izrazilo, da naj ostane vso Se pri starem, ker jo cela zadeva Še v pravdi. Prav! Drugi dan pa mi pošlje g. župan dekret v katerem se mi pove, da me |e obclnaki svet ki>snoval: 2 gld., ker sem dat nekomu občanu ni o j i dve junici na pašo; 5 gld., ker t*ein prejemu 1 drva iu listje Iz občinskega svela. Visokemu deželnemu odhoru pa jo poročal, da nisem užival nikoli občinskega imetka. Kako se strinja to? Za vsaki daljnji prestopek pa bodem kaznovan z 10 gld. globe. Sedaj pa vprašam: beda j Je občinsko sveto-valtitvo kuj tacega akienllo? zakaj se mi da za vsako kazen obrok le 8 dnij? in: li misli g. župan oklic a ti „pod lipo" ta sklep občinskega starešinstva? Kako moreto biti tako predrzni in ne-Bramui ter pravite, da j e gori omenjene kazni sklenil obč. svet, ko pri seji 3. t m. ni bilo čisto nič o tem govora. Da pri seji ni bilo o tem govora, dokazujejo občinski svetovalci: O stan Cezaro, Matija Pire, Anton Šulin, Ferdinand Kaus, Ivan Šol ar in tudi gosp. notar Kosmann. Li ne osvetljuje to dovolj, da se župan ne briga za občinski svet in kar samovoljno narekuje kazni v občinskega sveta imenu, da si hladi tako svojo hudobno srce?! Kaznuje m«, ker sem užival občinski imetek, a visokemu deželnemu odboru jo poročal, da niMem užival nikoli občinskega line tka! I Vis. deželni odbor opozarjam na to, ker bodem v tej zadevi zahteval morda colo disciplinarno preiskavo. Prosim ga, da stvar vcuder dobro preišče in ne pusti, da župan izpije ohčinarju krv, čo mu isti ne ližo lažnjivih peta. Če si pa bode vis. doželni odbor iskal Bporočil na moj prihodnji rekurs v tej zadevi pri našom gosp. županu, tako bodo skušal isti visoki deželni odbor zopet debelo nalagati, kakor je njegova navada. „Kjer reBnico in pravice zvon no zvoni, tam tudi sodniku po pravici soditi ni" — de naš narodni pregovor.
G. Jonko! Za vsako reč grozite lo s: tožil ga bodem! A če ste poštenjak, odgovorite mi javnim potom kakor je dejal Kobaridski dopisnik v „Slovenskom Narodu" od 30. p. m.
A da bi p. n. čitatelji vedeli, kaj je, tisti užitek občanskega imetka, tedaj bi strmeli. Vidiš, dragi čitatelj, ta užitek je tako silno velik, da smeš kupiti seženj drv za S—9 gld., a rjuho listja za :iO —40 kr., a čo nimaš servitute, tako bi se moral greti pri luni in kuhati pri sobici. U misliš, da imamo gozde, da kar tam drva posekamo? Kupiti, drago jih moramo kupiti — to občinsko drva. A župan jih kupi lahko tudi 100 sežnjev, tujec, kakor jaz — in jih potom on drugim prodaja, da ima nekaj dobička ter bi tako njegovi otročički lakoto no umirali!!
V Bolci, dne 7. avgusta 1885.
Jožef HllKllIk.
Tujci:
10. avgusta.
Pri Nlonn:  Turba K Dunaja. — Urbas iz Gradca.
— Tirman z Dunaja. — Massoprost iz Trsta. — Lakonv iz Gorico. — Schmidtbauur z Dunaja. — pl. Jilek iz Pulja.
— Fischer iz Karlovca.
Pri  Muli- i:   Friedrich z Dunaja.  — Miirtnolli iz Trsta. — Ilornstirker z Dunaja.
Meteorologično poročilo.
Casona-' Stuni° 9    7ir» barom, h-.:
Toin-
Ve-
zovanja
peratura | trovi ;
Mo-
Nebo , krina v
7. zjutraj 73827mm. \ 15T°C 2. pop.' 7:i(5 28 mm.    23 8" C 9. zvečer 730' 37 mm. I  19 2U C
si. zali.' megla z. sv z. i jan. brezv. jas.
0001
^-u-iisijslra, borza
dne 11. avgusta t. 1. (Izvirno telegrafično poročilo.)
Papirna renta..........82 gld. 70 kr.
Srebrna renta..........83   m   35 n
Zlata renta...........109   „ 05
5°/0 marčna renta.........99   „   60 „
Akcije narodne banke....... 877   „   — „
Kreditne akcije......... 283   „   60 „
London............125   B   30 „
Srebro............. —   n   — »
Napol............ 9   „   93 „
C. kr cekini.......... 5   „   92 „
Nemške marke.........61   „   40 „
4°/0 državne srečke iz I. 1854   250 gld.   127   ,   — n
Državne srečke iz 1  1861 100 gld.   167   „ 75
4°/0 avstr zlata renta, davka prosta.   .   108   „95 „
Ogrska zlata renta 4°/0......V8   „   65 .
„     papirna renta 5°/0......92   „   15 „
59/0 štajerske zemljišč  odvoz  oblig .   .   104   „   — „
Dunava reg srečke b»ft   .   .     100 gld.   116   „   50 .
Zemlj. obč avstr. 4*/t*/a z'at* za8t  Mst' • » »
Prior, oblig Elizabetine zapad železnice   115   „   10 „
Prior oblig Ferdinandove sev. železnice   106   „25 „
Kreditne srečke.....100 gld.   178   „   — „
Rudolfov« srečke.....10   „      18   „   £0 ,
Akcije anglo-avstr. banke .   .   120   „       98   „   25 „
Trammway-dništ vel j. 170 gld a. v. .   .   189   »70 „
V „NARODNI TISKARNI" v LJUBLJANI
jo izšel in se dobiva:
Knez Serebrjani.
Roman. Spisal grof A. K. Tolstoj, poslovenil J. P. — Ml. 8°, 609 stranij. Cena 70 kr,, po pošti 80 kr.
Vabilo na naročbo
Jurčičevih zbranih spisov.
i. n. m.
IV.
Zbranih spisov stoji:
....   gld. V— ....      „ 160 ....      „ 070 ....      „ 1-20 ....      „ 070 ....      „ 120 ....      „ 0-70 ....      „ 120 Naročnina za zvezek I, II., III., IV. in V. stoji 3 gld. 50 kr., '.n elegantno vezanih prvih 5 zvezkov 6 gld.
Naročnina pošilja se   nnjprikladneje s poštnimi nakaznicami pod naslovom: g. J o 8. Stare v Lj ubij a ni, Marije Terezije cesta 5. Naročniki dobivajo knjige franco. (22—28) Dijaki dobivajo Jurčičeve ..Zbrane upise" po 60 kr. izvod, ako si naroče skupno po 10 izvodov ter zanje pošljejo gosp. dru. Jos. Staretu v Ljubljano naročil no svoto
6 «old- Odbor za Jurčičev spomenik.
Jurčičevih zvezek, nevezan po
elegantno vezan po zvezek, nevezan po
elegantno vezan po zvezek, nevezan po
elegantno vezan po zvezek, nevezan po
elegantno vezan po Ako pa tudi oddaj emo vsak posamičen zvezek, vender so priporoča, pošiljati naročnino za več zvezkov skupaj. Naročnina znaša za L, II., III. in IV. nevezani zvezek 3 gld. Za vse štiri lepo vezane zvezke .< gld.
Cvet zoper trganje!
je odločno najboljše zdravilo zoper protin ter ii vinaii/.em, trganje po udih, bolečine v križi ter živcih, oteklino, otrple ude in Vite itd., malo časa, čo se rabi, pa mine popolnem trganje, kar dokazuje obilno zahval. Zahteva naj se samo ,,cvetu zoper trganje po dr. Malici" z zraven stoječim SdjuhmftTf*.        znamenjem; 1 steklenica 50 kr.
Prodaja in vsak  dan razpošilja zdravila s pošto na deželo: (401—6)
TRWKOCZY
!
Srednja temperatura 19*4°, za 05° pod normalom.
I .1.1 14 VIC\\ TRIKOCKT* j J| 3J^F~ zraven rotovža v Ljubljani. ■
Velika partija   1 (W8-io«
ostankov suka*
(po 3—4 metrol, v vseh barvah, za polno možko obleko, pošilja po poštnem povzetji, ostanek po 5 gl.
Ij. Storclt v lini n.
Ako bi se blago ne dopadalo, se more zamenjati. Uzorci proti pošiljatvi marke za 10 kr.
imronlno društvo \i življenje i London«.
y' Filijala za Avstrijo: Filijala za Ogersko:
Dunaj, Giselastrasse št. 1, l Pešta, Franz - Josefsplatz
v hiši društva. Št. 5 in 6, v hiši drufitva.
Društvena aktiva.................. frank. 87,284.420-—
Letni dohodki na premijah in obrestih dne* 30. junija 1884 ... „ 17,134.22605
Izplačitve zavarovalnin in rent in zakupnin itd. za obstanka društva (1848) več kot............... ,, 149,800.000-—
V Hlednjej dvanaJBtmesečnej poslovalnej perijodi uložilo se je pri
društvu za .................. m 63,992.275—
ponudb, vsled česar znaša skupni znesek za obstanka društva
na uloženih ponudbah več kot........... » 1.324,770.129-55
Prospekte in druga razjasnila daje
Glavna agentura v Ljubljani, na Tržaškej cesti št. 3, II. nadstropje pri Val. Zesoliliotn. (315—4)
Lastnina in tisk „Narodne Tiskarne".
Izdatelj in odgovorni urednik: Ivan Železnikar.
5361
89