študentski list Ljubljana, 8. marca 1967 Letnik XVII StevJlka 14 tribuna Foto Joco Žnidaršič OSMI MAREC S TANČICO IN BREZ NJE Besedlitev človekovega znanja na resnice razuma in resnice dejstev. Za pr-ve bi veljal zakon protislovnosti, za dru-ge pa ne, kar npr. pomeni, da nastane protislovje, če zanikam, da dma trikotnik tri kote, nd pa nikakršnega protislovja, če zanikaim, da roža nd rdeča. Ta razdelitev sovpade do neke mere z klasifikacijo na analitične (tavtološke) sodbe in sintetične (empirične) sodbe. Russell se ni zadovoljil z dvema tradicionalndma interpretacijama narave matematičnega znanja: a) da je ono posplošeno izkustvo (Mill) in b) da so matematične sodbe apirorne sintetične sodbe, ki izhajajo iz človekove subjektivne moči predstavljanja in razuma. (Kant) Analiza osnov matematike kot npr. mož-nosit defdniiranja prirodnih šteVil, tako, da se ne prizna obstoj števil »po sebi«, zmačaj matematičnih odnosov, ga je vodi-la v logdčno problematiko dn v vprašanje odnosa logike in matematike. Osnovne ma-tematične pojme je Russell poskušal defi-nirati s pomočjo logike in to nalogo je Russell dzvedel z logično teorijo razredov in logično teorijo relacij. Njegovi osnovni predpostavki sta, da število ni lastnost štetih stvari, ker je lahko enkrat število vzeto kot enotd, drugič pa kot množica, temveč, da je lastnost RAZREDOV stvari, in da je postavil teorijo zunanjdh odno-sov in s tem obenem zavmil poskuse spe-ljati relacijske sodbe na obliko atributiv-nih sodb, ki so dorninirale v Aristotelovi logiki. Pri teh svojih poskusih je Russell v obliki paradoksov, antinomij odkrival dialektiko matematičnih pojmov. čeprav je bil sam negativno razpoložen, do zavestne dialektične metode Hegla kot jo je spo znal preko angleškega novoheglovstva Bradleya in McTagarta. Mislim, da kljub temu ko Russell odklanja sdstem nemške-ga klasičnega idealizma, ostaja v bistveni točki ujet v njegovo vsebino, s tern ko iš-če minimum premis iz katere bi deduci ral človeško znainje. Izrazit dialektičen značaj kaže Russellova rešitev antinomije »razred vseh razredov«, ki jo je razrešil s pomočjo hierarhije jezika: razred, ki vsebuje druge razrede ne more biti sam vključen v ta obseg, ampak pripada raz-redu višjega reda, ali izraženo na jezikov-nem nivoju: dzjave o razredu je treba raz-likovati od izjav pripadnosti elementov k razredu. Russellova ideja hierarhije sim-bolov, jezika igra danes nepogrešljivo vlo-go v formaliziranih in sksiomatiziraniih si-stemih. že tu se jasno vidi, kako je v to problematiko organsko vpljučena problema-tika jezika, kateri je Russell tudj posvetil veliko pozornosti. Odkriva pomanjkljivo-sti našega aktualnega pomena, če pa bi izgradili logičen idealen jezik, brez name na seveda, da bd nadomestil pogovorni je-zik, pa bi lahko vstavili namesto simbo-lov, ki nimajo aktualnega pomena take, ki ga imajo in s tem bi zmanjšali napake v zaključevanju. Po tej liniji koraka velik del neopozitivistične kritike pojmov eksi-sfcencialistične filozofije. Tak idealen jezik naj bi po Russellu veljal za logiko, kjer bi ena sama beseda bila za vsak enosta-ven objekt, enostavno komponento. Tu se Russellova koncepcija jeeika povezuje z njegovo ontologijo v kateri razdeli svet pojavov na neposredno dano, enostavna. atomarna dejstva, ki jim ustrezajo ato-marni stavki in sestavljena, kompleksna dejstva, ki jim ustrezajo molekularni stav-ki. Russell je spoznal, da je tudi atomarno (kar se npr. označuje v jeziku z »to«, »ono«) tudi komplekg kvalitet. Mislim, da Russellova ontologija v bistvu ni presegla predhodnike pozitivistične smeri na katerg se naslanja Materialne stvari našega iz-kustva proglaša za logične konstrukcije. Iz kompleksa v naših občutkov kombinira mo »stvar«. človekov občutki naj bi bili »nevtralni elementi« in pripadajo tako konstrukciji »materialni objekt« kot kon-strukciji »človeški duh«. Tu je očividna zveza z empiriokriticizmom Machovega in Avenariusovega tipa, ki ga je Lenin svoj čas ostro kritiziral. V koncepciji, da je zu-nanji svet človekova konstrukoija, shema, je neopozitivizem neverjetno blizu naax>-Tom Nitzceja, Husserla. Ta pozicija ni po-polnoma brez osnove, saj so tudi klasiki marksizma poudarjali, da naše znanje ne-nehno shematizira, omrtviči bogato in ne-iačrpno stvarnost. Etična-družbeno-politološka problematika Avtorica obravnavane štu-tenaivnejši: podružabljenje človeštva ab vsesplošni odvisnostd in povezanosti. Rus-sell ie aprejema kapitalistiono perspektivo razvoja človeštva in že pred prvo svetovno vojno je zapisal, da kapitalizem predstav-lja oviro za nadaljnji razvoj družbe. Ka-pitalizem vodi do borbe nacionalnih inte-resov, kar predstavlja stalno grožnjo mi-ru. Russell je torej nekoliko poenostavlje-tio prišel do istega reeailtata kot Lenin v svoji analizi imperialiisana, da on vodi v svetovne vojne. Ob propadu carske Rusije se je zav»-dal, kljub skepsi možnih humanejših od-nosov po revoluciji, velikanskega svetov-nozgodovinskega pomena Oktobrske revo lucije, ko je zapisal: »Oni (t. j. boljševiki, op. avbor. tega prikaza) niso angeli, tei jih ,je treba oboževati, niti hudiči, ki jih je treba iztrebiti, ampak samo plemeniti in sposobni ljudje, ki z veliko veščino po-skušajo ustvariti skoraj nemogoče«. (cit. po S. Knjazeva »Filozofija Betranda Ru»-sella« str. 111). Russell je ugotovil, da so cializem v razmerah Rusije prevzema »ari-strokratsko obliko« za katero je značilno — koncentracije oblasti v rokah manjši-rve, predstavniški aparat se začne odvaja-ti od interesov večine, hitro investiranje, kult dela, nizki standard. Preveč pa je bil Russell obremenjen s splošnimi liberali-stičnimi in humanističnimi idejaoni, da bi mogel dojeti bistvo ddrektorja proletariata in razrednega boja. Oboje je ovrednota kot teorijo sovraštva, ki ne vodi k idea-lu harmonične urejene družbe. Ob zaključku naj navedeon občo karafc-teristiko Russellovih družbeno-političnih koncepcij kot jo daje S. Knjazeva: »Rus-sellov humanistični ideal in njegova kri-tika kapitalistične industrializirane družbe s stališča tega ideala nista posebno ori-ginalni. V marisečem samo ponavlja splo-šna mesta celotne humanistične in socia-listične (toda ne marksdstične) usmerjene misii tega stoletja. Morda je nekatere od teh misli formuliral prej kot druge, po-samična črta, posamični kamen v mozai-ku je njegov lastni doprinos; nekatere je formuliral ne da bi vedel za svoje soaniš-ljenike, ali v oelotd to ni ničegar bitno novega.« Cstr. 124). Originalni in pomem-ben Russellov doprinos ostaja torej na področju logike matematike in spoznavne teorije. Andrej Kirn Zemlja naše Gorenjske pcxi Stoiom ni samo z naravnkni lepotami bagata, teinveč z mnogimi starimi domovi, v katerih je tekla zibelka veldtoih sloveanskih mož, toi so živeli v daljini ald bližnji minulosti. V Doslovičah, vasioi med Begunjami in Žirovnioo, je edan bakih diomov storo swtina kaijža — rojstna hiša Frama Saleš-kega Finžgarja. Z življenjem, kii ga je živel, ves zavzet za slovenstvo, v polni meri razumevajoč tisočletne težnje svojega naroda in sodelu-joč z njim v najtežjih preizkušnjah, z živ-Ijenjem, v katerem je usbvaril delo, ki nam bo nenehen vzgled in vir neusahljive lju-beani do domoviine, velike skrbj za kleno domaoo materino besedo, neustavljive za-vzetx>sti za svetlo rast mladega rodu in neuiklanljive predmosti dobrefmfu, napred-neinu in vredneaniu, se je Fr. S. Finžgiar fcot človek in umetnik uvrstil med tiste sinove sLavenske mabetre, ki jim bosta me- SLOVENSKI JAVNOSTI! nehmo veljala naša hvaležmiost in apošto-vanje. Iskren namen, da se Finžgarjeva roj-stna hiša, ki je tudi vreden in zankniv spomeinik starega kmeokega stavbarstva, preuredi v muzej, so doslej preprecevale kulturnemu snovanju ne zmerora naklo-njene in izjemne razmere, ki danes celo grozijo, da se preureditev če že ne one-tnogoči, pa prav gotovo ob nepopravljivi in nenadomestiljiivi škodi zavleče v nedo-gled in negotovost. Zato je bil za odkup Fimžgarjeve rojstne hiše in njeno preure-ditev v muzej ustanovijen odbor, v kate-rem so kulturni, javni in družbeni delavoi jeseniške in radovljiške občine; odločno se bodo trudili. da se Finžgarjeva rojstna hisa č i m p r e j odfcupi in preuredi v kulburnii, spominski in narodqpisni muzej. Za uresnioitev tega namena se odbor obraoa na slovensko mladino, vse oboairue slovensbih občin in vso sloven&ko javnost s pozivom in prošnjo, da po svajih močeh prispeva v sklad za odkup Finžgarjeve roj-stne hiše. Samo deset starih dinarjev naj prispeva vsak Slovenec in Finžgarjeva roj-stna hiša bo odkupljena in preurejena v mTizej! Ob tem pozivu in prošnji vodi odbor misel in prepričanje, da hvaležna odlooitev spominu pisatelja tako zelo branega in priljubljenega romana, kot je »Pod svobodnim soncem«, ni samo dolž-nost občanov jeseniške občine, temveč vsega slovenskega naroda. Ne smemo po-zabiti, da je bil prav Fr. S. Finžgar po-budnik in zavzet navduševalec slovenake mladine pred vo.jno, da je s svojim pri-sp&vkom odikupila in v naši skupni lasti ohranila rojstno hišo velikega Vrbljana dr. Franceta Prešerna. Tudi tokrat se bo prav gotovo vsa slo-vensika mladina odzvala našemu pozivu; o akciji bo natančneje seznanjena še prefc svojih šolskih vodstev. Vse druge posa-meznike, društva, delovde in družbene skupnosti pa prosirno, da za odlkiinp Fin-žgarjeve rojstne hiše in za njeno preuredi-tev v muzej namenjena sredstva naka-žejo na žiro račun štev. 5153-679-2135 na naslov Zveza kulturnoprosvetnih organiza-oij občine Jesenice — sklad za odkup Fki-žgarjeve rojstne hiše. Odbor za odkup Finžgarjeve rojstne hi-še s hvaležnosbjo računa na kulbumo za-vest in razumevanje nas vseh. Svojo nalo-go šteje za neogibno dolžnost vsega naše-ga naroda; o poteku dela bo sprobi ob-veščal slovensko javnost. Odbor za nakup Finžgarjeve rojstne hiše Jesenice 4. STRAN TRIBUNA »In (PilatJ jim reče: ,Glejte, človekf Ko so ga zagledali veliki duhovniki in služabniki, so zavpili: ,Krizaj ga, križaj gaV Pilat jim reče: ,Vzemite ga vi in ga križajte; zakaj jaz ne najdem na njem nobene krivde.' (Janez, 19; 6). Vse se je zgodilo tako, kot se je zgodilo. Najbrž ni bilo pametnega razloga, da bi se drugače. Sicer pa je taka navada, da otroci molče, ko govore odrasli, da dajejo odgovore odgovornim, da odločajo tisti, ki so za to postavljeni in da dajejo pripombe tisti, ki se imajo za pametne. Jaz pa se omejujem samo na to, da po svoji vesti zapišem vse o tem, kar se je zgo-dilo. Odkar me je obsedla misel, da za drugačen po-tek dogodkov razloga ni bilo in ga ni, se mi zdi, da iz vsake stvari iz mene sameg%, izžareva tiha, prikrita grožnja: če ni razloga za vse to, potem je vseeno, kaj se zgodi. Pred štirimi leti je umrla Kajžarjeva mati. Mo-goče pred tremi, mogoče pred petimi, kdo bi si na-tančno zapomnil, kdaj se pripeti kakšen podoben brezpomemben dogodek? Ob takem nesrečnem slu-čaju, kot je smrt tvojega navideznega znanca, ostane človeku samo medel občutek, da je od tedaj minilo že nekaj časa, vendar pa spet ne toliko, da bi lahko rekel: dolgo je ze tega... Nekega jesenskega popoldneva, ko so bagri ravno začeli kopati temelje novi šoli, so jo zagrebli šest čevljev globoko v mastno zemljo, za farno cerkvijo sv. Mihaela. In oddahnili so se njeni osamosvojeni, preskrbljeni otroci s svojimi družinami, občinskim možem in krajevnim organizacijam se je odvalil ka-men od srca in njeni sosedje so spet svobodneje za-dihali. Le vaške klepetulje so se čutile prikrajšane, osiromašene za običajno snov svojih pogovorov: »Spet zvoni. Bog ve, koga je pobralo. Kaj pa stara Kajžar-ca? Pravijo, da je slaba. Ne, ona se še kar drži. Ja, tisti, za katerega bi bilo najbolje, ne bo zlepa umrl.« Skratka, javno mnenje je bilo tako, da bi bilo veliko bolje, ko bi revica uboga umrla vsaj nekaj mesecev poprej. Tako pa se je uboga starka toliko mučila in Še drugim povzročala neprijetnosti. No, včasih je treba malo potrpeti, kajti ni raz-loga, da vse ne bi uredilo tako, kot je lepo in prav. In zgodilo se je tako. Maloštevilni udeleženci pogrebne svečanosti, so vrnili zemlji, kar je bilo njenega. S ceremonialnimi obrazi so se poslovili od sorodnikov »nesrečnice« in se odpravili po bolj donosnih poslih. Tam za cerkvi-jo, med cvetočimi grobovi pa je sveže nasut kup zem-Ije, pel jalovo koračnico vsemu živahnemu in prazna, razpadajoča kajža »Na studencu« je votlo ponavljala njegov refren. »Uboga revica« v vsem svojem življenju ni pre-brala dosti zgodb, sploh pa ne pesmi. Brala je iz sveta in poslušala njegovo pesem in pela z njim v en glas: včasih malo tiše, plašno, ker ji je bil njegov ri-tem tuj (posebno med mestnimi Ijudmi, včasih gla-sno, vn iz srca, če se je ritem sveta ujemal z ritraom njenega življenja. Ljubila je in pela pesem o Ijubezni. Če je sadila krompir ali koruzo je pela pesem pričakovanja in ko je žela sadove six>jega znoja, je pela zemlja pesem svoje plodnosti. Kamni na senožetih so ji peli pesem svoje okamenelosti, ona pa jim je pela pesem svoje moči in mladosti, jih pobirala in prenašala na mejo. Poslušala je melodijo črnih oblakov in ječanje suhe, razpokane zemlje in govorila svojim otrokom: »Knji-ge? Te so za meščane, ki nimajo drugega dela. Pri nas ni časa za to! Knjiga: to je njiva, to je vaš oče. To so tujci, to je življenje. Pustite pri miru tiste ne-umnosti.« In potem je, kakor da ji je žal, navadno dodala: »Ampak učite se pa le, da vam ne bo treba skrbeti za kruh, tako kot nam.« Sicer pa, četudi je knjige brala, razumela jih ni. Govorile so ji o nekem tujem, čudnem svetu, v kate-rem ni videla drugega kot to, da če že imajo Ijudje delo, ga imajo tako malo in tako mnogo časa, da si delajo skrbi in probleme s stvarmi, za katero ni niti vedela, da so, ali pa so se ji zdele same po sebi umljive. In če bi jo kdo vprašal: »Kako pa kaj vaše kulturno življenje?« In če bi se ji slučajno zdelo, kaj bi to utegnilo pomeniti, bi odgovorila: »Hodim v cer- EMANCIPACIJA kev in včasih se igram domino z otroki, seveda, če imam čas.« Minevala so leta, ona pa se je v potu svojega obraza borila z zemljo, za svoj vsakdanji kruh in zemlja.je vztrajno vsrkavala njeno moč in mladost. Tudi otroci so rasli in dorasli. In videli so, da so s svojim delom vedno na istem, da nimajo ničesar otipljivega in ničesar, na kar bi bili lahko ponosni. Edino, vzdevek »kmetavzar neotesani«, je bil po nji-hovem načinu življenja neločljivo povezan z njimi. In odhajali so eden za drugim s trebuhom za kru-hom za boljšim kruhom. Jokala je, prosila vn gro-zila: »Nikjer ne bo tako lepa in lahko, kot si mislite. KOLIKO STANE ŠTUDIJ NA ZAHODNONEMŠKIH UNIVERZAH O tem poroča nemška revija ,Spots\ Iz sta-tistike je razvidno, da je študent, ki je končal univerzo s šestindvajsetimi leti, moral investi-rati vase približno 76.000 zahodnonemških mark, poleg tega pa še približno 22.000 mark za najem-nino. Eno leto šolanja na nemški univerzi sta-ne od 10.000 do 11.000 mark in povprečna najem-nina znaša ok. 2.500 mark na leto. 12.500 DM je (po oficialnem tečajuj 3,120.000 S din, kar v Zahodni Nemčiji pomeni vrednost skoro dveh avtomobilov. Zares drag študij. In kdo ga pla-ča? štipendijski sklad ,Mitbestimmung', ki ga je ustanovila Zveza zahodnonemških sindika-tov, je od leta 1954 omogočil študij 1.385 mla-dih fantov in deklet iz delavskih družin. (Studentenspiegel) Zemlja pa vedno rodi, sarao detati je treoa. &t radi jo boste obdelovali, pa bo prepozno.« Tudi to ni nič pomagalo in pravzaprav se ji je zdelo celo, da ravnajo zelo, zelo pametno. Zato ji je bilo še toliko bolj hudo, ne zato, ker so odšli, bolj zato, ker so poka-zali, da »lepše življenje« Ijubijo bolj od svojega doma in lastne matere. In takrat se je prvič počutila tako bedno in nebogljeno, staro, brez moči. Takrat, ko so širom po deželi rasle nove tovarne, nova stanovanja, nove ceste, ko so časopisi pisali o zaključnih fazah obnavljanja porušene domovine in o graditvi boljšega, pravičnejšega družbenega reda, je njeno že nekoliko trhlo in preperelo vero v sebe, svet in Boga, pričenjal glodati črv spoznanja. Počasi pa trdovratno. In tedaj je po lepi, stari navadi svo-jih prednikov obrnila svoj proseči pogled k nebu in molila: »Ti neskončno pravični in neusmiljeni sodnik, zakaj si položil svojo težko roko name. Mar že ni bilo Uovolj, da sem v delu potrošila svoje moči. Ali s svojim trpljenjem nisem zaslužila spodobne smrti. O vsemogočni Bog, nakloni mi vsaj moč, da v zaupa-nju vate prehodim pot svojega propadanja skozi ne-prijazni svet, pot preizkušnje, ki vodi k Tebi, posled-njemu upanju človeških rev.« Tako se je začela njena pot navzdol in ko se je že bolj plazila kot hodila po njej, ji je bilo še pre-kleto malo mar, da so medtem sociologi pisali učene razprave, da so filozofi prodirali y bistvu stvari, da se je Cerkev začenjala reformirati in je prišel nov župnik v faro, da so pesniki pisali pesmi, in da so bile Perspektive ukinjene, ker niso bile na liniji ob-čih družbenih naporov v graditvi socializma. Potem, ko so si ostroci poiskali lažji in boljši kruh, ko je umrl še mož in je bil ukinjen patriarhat, je ostala sama, zapuščena v razpadajoči kaj&i. Tudi vsepovsod pričujoča prisotnost Boga, o čemer se je v mladih letih učila pri verouku, jo je pričenjala motiti. Saj ni zaradi nje vsepovsod, saj mu ona ni nič mar in je zato končno vseeno, če je ali če ga ni. Vrhu vsega je pa dopustil, da je svet razvrednoten, njeno delo in njena Ijubezen izdana, ko so jo izdale lastne moči. Tako se je v njej ohladila vera in se razrasel pre-zir do svojih bližnjih in do Boga. Glava za glavo je morala iz hleva, njive je preraščal plevel in v gozdu so gospodarili drugi. In proti vaškim pobalinom, ki so ji obirali sadje na vrtu, je bila povsem brez moči. šolarji pa so hodili na končne izlete, nekateri so pripravljali kongres, TT je izhajal enkrat tedensko in socialno zavarovanje je bilo kot vedno na psu. Ude-ležba vaščanov na obcnem zboru je bila kot vedno, pa so vseeno sklenili zgraditi novo šolo. In, ker je imela njena njiva primeren pološaj, so jo odkupili. Tako je prišla na zakonit in pravičen način do začas-ne mesečne podpore, 9000 starih dinarjev. Več tako in tako ni potrebovala. Kaj naj bi pocenjala z novo obleko in podobnim luksuzom. Vedela je,~ da je to njeno zadnje dejanje in silno je trpela, ko je srkala moči svojih poslednjih bridkih dni iz cene polja, ki so ga pridne roke njenih prednikov uspele obvaro-vati vseh rubežev in kateremu je podarila svojo mla-dost. Misel na to jo je morila bolj kot njena osamlje-nost; to, da je padala po tleh, ko je nosila seno edini ovci ali drva v ¦ kuhinjo, ni bilo tako hudo. Tudi vid ji je pešal in sčasoma je tako oslabela, da je moraZa prositi pomoči mimoidoče, če je padla in se ni mogla pobrati. Potem se je vsa v zadregi opravičevala: »Oprostite gospod! O, kako ste dobri gospod. čigavi pa ste? A, tako! Veste, ne vidim več dobro, stara sem, sama sem. Hudo je to. Hvala, gospod. Ne zamerite gospod.« In gospodu je bilo nerodno, ker je vedel, da ni dober, in da ona ve, da on ni dober in ker je vse skupaj pač tako zato, ker je pač taka navada in, da je dobro, če se človek drži navad, če že ravno tako na-nese slučaj, čeprav je to neprijetno. In če je bil go-spod slnčajno turist v vasi in je svojo dogodivščino omenjal vaščanom, je te spravljal v zadrego, čeprav nihče ni vedel nobenega razloga, zakaj naj ne bi bilo tako, kot je, ampak drugače. In ko je resno obolela, so spet prišli do veljave danes že zelo pozabljeni odnosi starega sosedstva, o socialističnih odnosih pa ni bilo sluha ampak samo duh. Toda tudi dobrovoljna pomoč sosedov je ni mo-gla prav vzradostiti. Vdano je čakala odrešenja in za-vračala zdravnikovo pomoč. Reforme ni več dočakala. Na jesen jo je pobralo in -ni bilo razloga, da bi se zgodilo drugače. In Soča se je kot običajno izlivala v Jadransko morje, standard pa je rasel in rasel. Božidar Lakota Na način, ki meni samemu ni čisto razumljiv, sem prebil četrt leta s potepanjem po Tunisu, kjer sem imel strica, ter tudi po Italiji in švici, kjer ni-sem imel sploh nikogar. Moram reči, da odvisnost od dobrote in Ijubez-nivosti šoferjev in šoferk v teh deželah ni kakšna po-sebna pustolovščina. šoferji in šoferke so mi ustav-Ijali in se veselili, saj je prevažanje naših Ijudi tu doživljaj, ki je skoraj tako zanimiv, kot če bi na če-škem srečali Eskima. Spraševali so me tudi, kako je mogoče, da lahko kar tako mirno potujem. Odgovo-ril sem, da to ni kar tako, česar ni nihče razumel in razgovor je prišel v zadrego. Ker pa se je prihodnjič zgodilo isto, sem začel zatrjevati, da dandanes že lah-ko vsi potujemo, kamor hočemo, kakor hočemo, kdaj hočemo, za karkoli hočemo, naj hočemi ali nočemo. Dali so mi mir in jaz sem prišel, kamor sem že-lel in opravil sem vse nameravane stvari. Videl sem vilo, ki jo je za svoje starše postavil Corbusier, skozi plot sem si ogledal Chaplinov vrt, zlezel sem na stolp, v katerem je šivel Rilke, stopil na otok, kamor se je zatekel J. J. Roitsseau, sedel na stol, na katerem je sedel Kalvin, ogledal sem si hišo, v kateri se je rodil Rafael in se smejal trgovinici, kjer je prodajala pekarica, v katero je bil zaljubljen, hrepenel sem po čudovitih pariških dekletih, ki so v kratkih krildh plesale šejk, bilo mi fe nerodno po kolenih prelesti vseh 26 stopnic, po katerih je moral Kristus stopati pred Pilata, sanjal sem, da bi v vilah, v katerih Andry Hepburn ali Yul Brynner stanujeta komaj po SAMOKRITIKA štirinajst dni na leto, sam preživel celo življenje, do-tikal sem se zida največje pregrade na svetu, kjer je Godard posnel svoj prvi film, pokvaril sem si razpo-loženje, ko sem hodil po uličicah, kjer je s pločnika mogoče stopiti in leči naravnost v posteljo, prisluh-nil sem papežu, kako moli na balkonu in blagoslav-Ija Ijudstvo, okopal sem se v morju ter odpotoval v Benetke, kjer mi je dokončno pošel ves denar. Zato sevi moral jesti le suhe žemlje ter piti vodo in žal mi je bilo samega sebe. Pa sem se napotil v Rim božjo pomoč iskat, mi-sleč na svojo babico, ki mi je obljubila, da bo zame neprestano molila. Moja babica je namreč znana kot zanesljiva ženska in moram priznati, da je zopet držala besedo, saj sem se vozil z ovdovelo milijo-narko ter tri dni stanoval v njeni palači na via Appia. Stežka se da to pojasniti, opisati pa sploh ne. Nekaj pač je, da me je, čeprav sem se še tako premagoval, popadel smeh in popacal sem prt, ko je prvič prišel livriran lakaj z belimi rokavicami ter mi prinesel juho. Ravno tako je res, da me je drug sluga, ki se mu najbrž pravi komornik, hodil vsako jutro spraševat, če bom v postelji zajtrkoval čokolado ali jajčka na terasi, medtem ko je pred hišo stal njegov v »nobl« avto, ki sem ga po zajtrku hodil ogledovat. Končno pa je tudi res, da me je Madame pred odho-dom nekam v Afriko naposled popeljala po Rimu in ustavila sva se tudi pri Fontani di Trevi, kjer sva opazovala skupino ameriških turistk, ki so, čeprav so bile z eno nogo že v grobu, z velikanskim navdu-šenjem metale drobiž v vodo. še isti večer sva se z Madame poslovila in odšel sem tja, kamor spadam, to je med potepuhe na špan-ske stopnice. Poleg drugih je tam posedal tudi Da-nec, s katerim sva se nekako pred tednom dni srečala na cesti proti Veroni. »Nekaj mi je prišlo na pamet,« mi je rekel v dobrodošlico. »Kaj?« — »Daj se prese-netitL« Nato je sonce zašlo, trgovci s starinami naspro-ti naju so zaprli trgovine, od časa do časa je še pri-peljal kakšen avtobus, za katerega okni so se videli ploščati obrazi turistov — in zaspal sem. Ob treh zjutraj me je Danec zbudil, me brez besed odvlekel k Fontani di Trevi, se slekel, izginil pod vodo in se zopet prikazal s polno pestjo kovancev. Vem, da je to prepovedano dejanja, celo zelo strogo prepove-dano; kovanci so zaščiteni kot večina izrazov člove-ške neumnosti, od strahu pa sem se stresel tudi zato, ker sem se bal, da kdo pride. Vendar se kljub temu nisem mogel ubraniti pred mislijo, da je to pravično delo. Prišlo mi je na um, da potepuhom, dokler ži-vijo ali bodo živeli na račun človeške neuvinnat.i. še ne bo šlo tako zelo slabo, Jifi Janoušek TRIBUNA STRAN 5 (ilej, na dian si mi odmeril dni, in čas moj je kakor nič pred tabo, in res ni več kot gola ničnost slednji človek, pa naj stoji tako trdno. (Sela.) Enako izginja človefc kot senca, zastonj se v resnici napre-za ... David, Psalm 39 Zakaj kdo ve, kaj je bilo človeku dobrega v tem življenju, v številu dni neplodnega življenja njegovega, ki minevajo kot senca? Ali kdo oznani človeku, kaj se bo godilo za njim pod soncem? Pridigar 6. pogl. Ne mislim, da je bil kralj David že kar eksisten-cialist; vsaj izdajal se ni za to. Bil je otožen človek — otožen, ker je marsikaj spoznal. Otožni ljudje so živeli vselej, za biblijskega kralja prav taiko kakor za J. P. Sartra: zakaj ofcožnast je nerazdružljivi brat re-snienega spoznanja. Takrat so se otožni ljudje imenovali preroki. Niso se ukvarjali vsi in ne vselej s poslednjiimi oloveškimi rečmi. V ospredju je bil narod-verovanje, skupnost. To so bili pomem.bni politioni pubilidsti, moralisti, zgodovinarji, genealogi. In pesniki. Stara zaveza je re-snična knjiga knjig. (To je nova zvrst marksistične koketnosti?) Zares. Ne vem, iz kakšnih raalogov so se klasiki marksizma ogibali starožidovske civilizacije. To je eden od civilizacijskih vrhov. Stara zaveza je ena od najstarejših in najpopolnejših spominov civilizacije. Kajpada mi, poslušni sinovi neposlušnih očetov, smo ta spomin izvrgli kakor meso pokvarjenih rib. Staro zavezo smo nenehno povezovali z nečim, s čimer ima v resnici maio povezave: krščanskim verovanjem. Sprejemali smo ne izvlroi tekst, am/pak njegovo poz-nejšo razlago im. adaptacijo. Krščanska raalaga je prav tako smešna kakor žaljiva — žaljiva za veliko litera-turo. Nekontrolirani izbruh Salamonove strasti se na primer ponavadi prikazuje le kot vdana sinovska ljubezen do matere cerkve — ki se še ni rodila. To je, kakor če bi Odiseju pripisali, da je zimogel vse jpevarnosti in miike na vodi samo za to, da bi prišel na pot do Sastina. (Torej — rehdbilitacija. Pri vas so v modi.) Obramba velike literature. Obramba cetotnosti fcuJjture. Tisti, ki dandanes tudi pri nas najbolj kriči-jo o svetovnosti kulture, mislijo le na majhecn kos sveta. Vendar kultura prestopa prav tako zemljepi-sne meje kakor meje čase. Kulturna središča ne pre-mikajo; v tem pogledu ni nikakršne dokondnosti. Sta-ri židje in stari Kitajci, Inddjci im Egipoani, Haldejci in Azteki: svet postane kdaj zares nedeljiv in njegovi dediči bi morali imeti predstavo o nedeljivosti dedi-ščine, Meščanska evropska kultuira je samo ena od mnogaii; je omejena; ni mogoče gledati vanjo kot v nespremenljivo ogledalo. Je stara, a ne zato, keir bi dolgo živela; zato, ker se noče ozirati v prihodnost; zato, ker je nima. (Fuj, bratec, tu nekje smrdi po šdanovšcini! Ho teli ste reči: dekadenca.) Nisem hotel r^i, zato tega nisem rekel. Ogibam se nerazumevamjeni, zategadelj ne izgovarjam besed, ki pomenijo toliko, da ne pomenijo nič. Hotel sem marveč povedati, da je potrebno neprenehoma misliti na celotno ^ročilo civilizacije. Nič novega ne skače iz čel; vse ima svojo zgodovino in predzgodovino. Mnoge reči se nara zdijo odkrifcja le zato, ker smo na-nje pozabili. (Nič novega pod soncem?) Ne, vendar so reči med nebom in zemlijo, ki se spreminjajo neskončno počasi: recimo vsesplošna človekova narava. Sovprašanja, ki se njih temelj sploh ne spreminja: vprašanje človekove indMdua.lne uso-de. Vse drugo se spreminja. Kaikor je povedal mo-drec: »Na svetu ni nič stalnejšega kot nestalnost sa-ma.« Edina stalnost v nestalnosti je prav temeljno vprašanje: kdo si? Odkod prihajaš in kam odiha-jaš? Kakšen je tvoj smisel? Že sama želja odgovoriiti na to je peklenski dar: je peklenski poskuis; je naj-bolj človekova žeilja. »človek, bivajoč v časti,« poje otožno kralj David, »ki ne razume sebe, postane po-doben živalim, ki poginjajo.« Torej, če ne razume sebe. Ce ne dojame sebe sa-mega — to je tudi eno od jeder grško-latinske kul-ture. In barooni Simplicissimus: »Vzrok človeškega po-gubljenja je ta, da niso vedeli, kaj so tili in kaj bi lahko postali.« In podtatranski pesnik, tudi nekoliko baročni Voj-tech Michalik: »Kaznovani smo s tem, da ne vemo.« Kazen, pogubljeraje, obsodba na stopnjo živaJi; sama zastavitev vprašanja je pogoj človečinosti. To je tvegano, več, je joinaško: tu ni besede o človeški sre-či: nima mesta ne na začetku he na koncu vprašanja. fčemu potem to vprašanje, ko ne zadeva člove-ško srečo? Junaštvo, ki nima smisla, je noro na-prezanje. Eksaltacija. In sploh kakšno junaštvo, če poteka iz strahu?) To je jiinaštvo proti strahu. (To je junaštvo iz strahu. Velika gesta pred po-gubo. Vsesvetovno junačenje. Podajte mi pekač. To-da nihče mu ni pogledal v hlače. Legenda si zapom-ni le geste, ne podatkov. Rekel bi: proč z vprašanjem, ko ne bi bila to voda na vaš mlin.) Proč z vprašanjem, enako bd lahko rekli: proč s človekom. Neodgovorljivost na vprašanje, njegovo tra-janje, njegova večnost je eden od pogojev 61oyeške eksistence. Tudi tisti, ki so se delali, da ga podirajo, so se poskušali z odgovorom. Govorili so: Srečni smo s tem, da vemo. V srednjem veku se je spoznamje ze-načilo s pogubo. Vedeže so sežigali na grmadah, znan-stvenike preganjali. (Marksisti ste tako mladi. Pa imate že svoj mali srednji vek.J Bolje je imeti ga za seboj kakor pred sabo. (če ste imeli svoj srednji vek, ste imeli tudi svo-jo predzgodovino, tudi svoj začetek, svoj vstop v zgo- vladimir minač adam, adam, kdo si? Iz knjige Paradoksi znanega slovaškega prozaista Vladimira Minača, ki je izšla lansko leto pri Vyda-vatel'svtu politiokej literatury v Bratislavi, objavlja-mo prioujoči polemioni zapis. Dasi je v njem beseda o dakaj znanih miselniii nasprotjih, izkazujejo para-doksi pod naslovom Adam, Adam, kdo si to vrednost, da nas na pronicljiv in lepo pisan način seznanjajo, v kakšnem odprtem duhu se pogovarjajo Slovaki. dovino. Imeli boste tudi dobo razcveta. In — tudi do-bo zatona.) Da. Samo da mi za to vemo. In pripravljamo svoj zaton. Torej, spoznanje kot sovražnik človeške sreče, ki se je imenoval odrešitev. Dolga stoletja propa-gande. Oredo quia absuirdum. Vera proti spoznanju. In nad vsem se je razpenjala sončna podoiba Raja. Raj ima v srednjeveški zavesti osrednji pomen. (To na nekaj spominja?) Samo zdaleč in čisto nakljuično. Komunizem je v nekem smislu odgovor. Srednjeveški centrum secu-ritas je beg pred vprašanji: David bi rekel, da se vra-čajo k raznim živalim; to je vrnitev na stopnjo brez greha. Poglejte si to davno izročilo: pravljica o ra-ju. To je netkaj več kakor naiven političen davek bož-jemu brezdomstvu; raj je popatniški kraj vseh, ki hočejo popofcovaiti; to je, ki se hočejo gitoti, to je, ki se nočejo odreči. (Potemtakem: naj živi raj!) Carramiba! Naj živi! Slednji nosi to poglavitmio upanje v žepu: slednji se spominja svojega praded-sfcva. Blaženi čas srednjega veka — blaženi čas upa-nja! Edina emancipacija, edina resnična svoboda je zaikleta v času pred našim spominom. Mi podeželski milademiči, po dve leti tešeni, se spominjamo materi-nih prsi — ne, ne spominjamo se, naša podzavest se spominja — kot na neskončni izviir blaženosti in sre-če. Doikler nismo vedeli. Dokler nismo razpoznavali, dokler nisrao razsločevali. Naš spoanin se začenja z raz- ločevanjem dobrega in hudega. Poznate kratko po-vest o rojstvu spoznanja? Da, o tistem jabolku. Ja-bolko, jabolček, zakaj nisi ostal na jablani? Oj gnu-sna, nezaiansko strupena kača spoznanja! Kako opol-zko prišepetava svojo skušnjavo, opolzko in nepre-kliono: Adam, Adam, kdo si? Nisi niihče, dokler ne sežeš po jabolku — to je jabolko spoznanja dobrega m hudega. (Ah, takšen naiven mit. Nesmiselno kroženje) To jabolko je enako mitično kot resnično. Resnič-ni sad. Prisvojitev plodu. Prva najpreprostejša oblika lastništva. Lastništvo je na začetku spoznanja. Obli-kuje prve odnose, prvo moralko: dobro in hudo se lo-čuje s pomočjo lastništva. (In smo na vaši poti.) Profesor Livlo Cipriani, ki je izpeljal eno od zadnjih odprav v zemeljski raj, je bil presenečen: na-šel je srečne ljudi. Pigmejci na Andamanih so na stop-nji prvega otroštva: ne poznajo vesti. Ne poznajo kazni, ker ne poznajo greha: ker ne poznajo lastni-štva. Ali se spomnite čudovitih Ovldovih verzov? Po-ena matusque aberant — ni bilo ne kazni ne strahu. Veliki in razgledani popotnik James Oook je odkril mnogo polinezijskih plemen v obdobju, ko so se uoi-li postajati lastniki — tudi po njegovi zaslugi. Last-ništvo jih je prisililo do zavesti; dokler ga niso po-znali, so hitro pozabljali. Prav to pričajo tudd porq-čila o novih odkritih primitivnih plemenih Bindibov v Avstraliji. Pogoj za raj je nelastništvo. (Kaj to pomeni?) Malo. Da ne biva tako imenovani večni olovek. Da je spremenljiv, da se je spremenil. Podaljšal si je ude, spremenil podobo nagubanosti možganov. To je nekdo drug. (Kakšen je smisel sprememb? Je človek boljši ali slabši?) Je druigačen. Kako je mogoče primerjati odra-slega človeka z enoletsnim otrofcom. (Izmikate se.) Na vprašanje ni odgovora. Nanj se da odgcxvoriti le z mitotm, optdimistifinlm ali pesimisitičnim, verskim ali filozofskim. (Potemtakem ima prav Robbe Grillet. Pravi: »Svet niti nima pomena niti ni absurden. Preprosto je.«) To je genialna resnica. In posebej še udobna. Da se nositi v slehernem slabem vremenu — mjslim na vesoljno slabo vreme. Terja splendid isolatlan, nevme-šaA/ianje, nevrednotenje. Svet sicer samo je, vendar je v gibanju: fco zahteva vrednotenje. Tvegaan, da bom zadnji domači moralist, vendar moram povedati: to je vrednotenje z moralko. Spoznali smo že dobro in zlo; ne moremo se vračati, vsaj nekaznovani ne. Kakor. hitro prenehamo vrednotiti, bomo prik.licaili ka-tastrofo. Najsodobnejša letala laliko zasujejo z bom-bami najfoolj nebogljeoie otroke. če ne bi bilo olo-veka, bi svet v resnici samo bil. človek prinaša vrednotenje. To je njegova usoda — mogoče tudi na-men. Svet brez človeka samo eksistira; s olovekom pa mora imeti smisel: mora biti dober. (Obvezni davek optimizmu.) Ne, ne mislim na socialistiono veliko proizvodnjo fridolinskiJh homunkulov. To je vprašanje popolne-ga zaupanja v človeka. Brez tega zaupanja ni mogo-če živeti, in še manj misliti na prihodnost. Prepričan sem, da človek ima možnost biti dober. če hočete — to je moja vera. (Biti dober! Po vsem tem/J Razgrevate se, torej vrednotite. Vidite, da s clo-vekom ni vse tako preprosto in tudi ne tako hudo. Po vsem tem. Klujb vsemu temu. Koncentracijska ta-borišča, to je le delni dokaz proti človeštvu. Dmga stran medalje kaže prav človečkost, neuničljivo člo-večkost v najmanj človeških razmerah; to je duhov-na in moralna podoba večine zapornikov. Ko bi se kdo znal prestaviti v grozo — tako kakor Dostojev-ski v Zapisnik iz mrtvega doma, vsaj tako — bi od kril olovekov zanos. Se spomiinjate: kakor je tenkočut-ni restavrator kos za kosom odstranjeval naključ-ni zaoos razmer, da bi pod grozljivim obrazom zlo-činca odkril olovekov prvotni obraz. (Iskal je boga — kolikor vem.) Spravil boga na zemljo, da bi v njem prepaznal človeka. Prav to štejem v dejanje resničnega zgo-dovinskega optimizma. Resniden, to pomeni poln protislovij. Zaupanje ne more bitf slepo in ne kratko-vidno: vselej ga je treba znova ie znova črpati iz te-meljev. Mit odkuipa, očiščenja, ki ima pri Dostojev-skern — in le pri njean — takšen pomen, je prav-zaprav proces panovnega rojstva zaupanja v človeka. (Rehabilitacija na tekočem traku. Najprej Biblija, zdaj Dostojevski. To je nekakšna nova povezava za napredek.) Ni mi ga treba rehabilitirati. To je avtor mojega doraščanja, živim po njegovih stopinjah. Niti dvanajs, jih še nisem imel, ko me je pri^sadel — nisem se mo gel premakniti. Prav on, mistik in iskavec boga, kakor pravite, mi je odprl vrata v uničevakio sanioto: ugotovil sem, da sem zgubil boga. Namesto tega mi je dal človeka. Verjamete, da mu ni bito fcreba govo-ritd o ljubezni in bratovstvu, da je resniono z muko ljubil ljudi? (Ruse in vsakovrstne Slovane. Tudi pravoslavne.J Ne glejte na krivi nos, če hočete videti duha. Sle-herni ima pravico do svojega strahu, do svoje staro-sti in zmot. Sicer, pa ni vse tako, kakor govorijo. So-vražil je zahodnoevropsko meščainstvo, pruske uži-vavce piva, francoske soproge (prav tako žene in go-spodične), londonske policaje, vendar je čutil z lom-donskimi sanjači. (Sovražim pisatelje. Naj bodo v kakršni koli ku-ti. Toda vi — zdaj razumem to zvezo. Povezani ste s pisateljskim kompleksom. Pogled na rešitelje je gnu-sen: fiat justitia, pereat mundus. Visoko vzdigovati zastavo rešiteljske ideje; naj vse propade, samo da bo zastava čista!) Cista zastava, to je lirično obdobje revolucije. Vsakršna resnična lirika je neznosna, pa tudi kruta. Noče biti nič drugega kot sama; stiska, prenareja in posiljuje vse, kar nima z njo zveze ali kar ji je na-sprotno. Mladost revolucije je revolucionarna lirika: je prav tako človeška kakor demonska. (Lirika! Magadanska koncentracijska taborišča! Velikanska pokrajina kot velikanska ječa. Strah in pe-tolizništvo. Razpelo in malikovanje. Čete za smrt. Usnjeni plašči, ki plahutajo skozi noč. Pokrajina za-držuje dih, slišati je le ropot njihovih nog; to je ri-tem vaše lirike.) In desetine milijonov zanosnih, ki so uzrli pri-hodnost. (Desetine milijonov slepih. Čreda verujočih. Ime-li so svoj katekizem, svojega boga, svoj mit. In gladi-atorje na dnu arene.) Kdor ni doživel, ne bo razumel. Ljudje so se re-snično s svojimi rokami dotaknili prihodnosti. Zdelo se jim je, da so do korenin razbili mehanizem, ki jih je bil pritiskal z vseh strani. Prebili so obroč. Ne-skončna širina, novi dom za vse ponižane in razža-ljene. Žrtev in navdušenje. Združitev ljudi v vsesve-tovno bratovstvo. Vi pravite Magadan, jaz pravim Stalingrad. Pravite strah, jaz mislim na Fučika. Ko pravite malikovanje, pravim jaz Lenin. Pravite četa za smrt: mislim na komunarde. Ko omenjate usnje-ne plašče, vidim interbrigadiste. Pravite katekizem, jaz pravim spoznanje za vse. Vidim navdušenje in ju-naštvo, trpljenje in žrtve. (Trpljenje in žrtve, pa vendarle: Naj živi prihod-nost, gorje jim, ki jo pripravljajo. Slava komuniz-mu, gorje komunizmu!) Vem, kaj hočete povedati: da smo pozabili na člo-veka. Tudi tako neumno geslo smo imeli: Na kon-cu slehernega našega napora je človek. Moral bi biti na začetku. Razmišljali smo le zgodovinsko in množično. Imeli smo strgane čevlje, pa smo se hoteli s Čeli dotakniti nebes. Nismo mislili na človeka, sicer bi si najprej priskrbeli dobre čevlje in šele nato de-lali revolucijo. Mislili smo na prikazni: recimo na na rod ali na ljudstvo. Prav toliko nismo mislili na in-dividualnega človeka, da smn vča^h pozabili tudi nase. (Nadaljevanje in konec prihodnjič) 6 STRAN - TRIBUNA chubby človek je opica brez repa slabši je od opice z repom od svobodne opice ki gre raje v smrt kot v kletko človek ujet v jeklene spone družbe pestuje svoj animaličen nagon samoohranitve ki ga imenuje junaštvo junak je kdor živi namesto da bi umrl še večji junak pa je kdor si sploh upa umreti GLAVNI STIMULATOR v nedeljo — kruh v ponedeljek — kruh v torek — kruh v sredo — kruh v četrtek — kruh v petek — kruh v soboto — brez kruha v nedeljo — brez kruha v ponedeljek — brez kruha v torek — brez kruha v sredo — brez kruha v četrtek — brez kruha v petek — brez kruha v soboto — brez kruha Kruh je karikatura blaginje v soboto — s trebuhom za kruhom v petek — s trebuhom za kruhom v četrtek — s trebuhom za kruhom v sredo — s trebuhom za kruhom v tor^k — s trebuhom za kruhom v ponedeljek — s trebuhom za kruhom v nedeljo — s trebuhom za kruhom in kdaj pridejo na vrsto kolači? v nedeljo? v ponedeljek? v torek? v sredo? v četrtek? v petek? v soboto? SOVRAŽIM ljudi brez hrbtenice geografski atlas ženitvovanjske ponudbe kavbojske filme umazane lase odprta vrata vas vaš odnos do nas vaše pleše vašo primitivnost vaše pridige vaše idole vaš standard vašo moralo vašo vzgojo vaše probleme vaše kurbe vaše plese paradižnikovo omako in trio slak CENIM the beatles the beatles the beatles the beatles the beatles the beatles the beatles the beatles the beatles antoina dylana donovana provose in eduarda PROIZVODNJE JE KRUH vveekend v dunkerqueu francoski barvni filrn režija: Henri Verneuill v glavnih vlogah: Jean-Paul Belmondo in Cathe- rine Spaak Posneti fikn po romanu — zakaj ne? Saj roman, ki nas prevzame, nosimo s seboj. Kot tai odprl v nas nova prostranstva, še neslutene razsežnosti. če nam je pot do nas samih, nam po mojem ne more biti tež-ko posneti po njem dober film. Tedaj se čutimo in se v filmu skozenj izpovedujemo kakor skozi opno, ki ne pusti v naše telo grobih snovi. To bi bil film, po-snet po romanu, v primeri s filmanim romanom. Lep zgled za prvi primer nam je dal Roger Vadim s fil-mom Nevarne vezi. Svarilen zgled za drugi Henri Ver-neuill z Weekendam v Dunkerqueu. Kaj ločuje ta dva filma glede na njuno skupno lastnost, da imata li-terarno predlogo? če bi gledalec na začetku Nevarnih vezd spregle-dal podatek, da je film posnet po romanu, in bi sam romana ne poznal, bi tega iz filma samega nikoli ne mogel razvideti, v našem primeru pa to začuti takoj za uvodnimi prizori. čustvo; ki nosi Vadima, tu manj-ka. Vadimova filmska govorica je zato sveža, natančna, medtem ko Verneuill stoka. Kar videti je, kako je Va-dima roman navdihnil, ga prestavil v drugo stanje, ka-kor prestavi na primer koga drugega glasba, medtern ko je Verneuilla zasužnjil, kakor nas na primer zasuž-nj obvezna vsebina domače naloge. V tem je razlo-ček med njima: Vadim je posnel film, ker ga je k temu silila knjiga, medtem ko jo je bral, Verneuill, ker se je zmenil s produoentom. Od tod vse odlike Vadimovega in vse hibe Ver-neuillovega filma. Clovek z obžalovanjem gleda, kako se Verneuill opoteka pod bremenom, ki si ga je naložil — ker je nadarjen režiser. O tem pričajo prizori letalskega in topniškega obstreljevanja, uvodni prizo-ri, ki kažejo nemočno čakanje franooske in angleške vojske na izkrcevanje in sklepna domislica, ko reži-ser ujame Catherine Spaak v svetlobni krog kot v oko usode, ki se posmehljivo oži... dokler ne ugasne obe-nem z življenjem mladega podoficirja, katerega smrt je povzročila s svojo zamudo. Ob teh prebliskih re-žijske domiselnosti in sekvencah, ki nedvoumno ka-žejo na avtorjevo izkušenost in znanje, naravnost bi-jejo v oči celi odlomki, ki so posneti popolnoma pri-povedno. Modrovanja in duhovičenja, vzeta iz roma-na, ki ne sodijo nikainor. Zdi se, da jih gledamo in poslušamo le zato, da nam izpolnijo čas. Tako se film, ki bi lahko, prikazujoč človekovo nemoč in surovo stvarnost smrti, odkril gledalcu neuničljivo človeško bit, ki zvezana z resnico prtmaguje v nas slo po živ-ljenju, da bi zlomila nasilje, sprevrže v pol zabavno, pol umetniško delo. Samo da nas njegova zabavna po-lovica dolgočasi, umetniška pa zabava. Omeniti velja melodijo, ki spremlja jtmaka na poti v zadnjih dveh dneh n.jegovega življenja. (Film prikazuje namreč dogajanje v Dunkerqueu 1. rn 2. ju-lija 1940. Požvižgujoča melodija je otožna in bodra hkrati in brez dvoma najlepši izraz za jnnakovo no-tranje življenje. Simbol konja v kletki, s katerim si skuša režiser pomagati, je preveč literaren, da bi nam mogel kaj pomeniti. Na koncu sicer vidimo živega konja na obali, predstavljajočega svobodo, prevzame nas, a simbol sam je gotovo predstavljen preokorno, preočitno. Kar Verneuill le z veliko muko poizkuša, je šlo Vadimu igraje spod rok. Zakaj Vadim je z romanom skočdl v vodo, da je izpodrinil svojo težo, Verneuill pa si je z njim naložil še dodatno. Talent pa ne trpi tla-ke. Mustang je. Dolžnost občuti kot kletko, v kateri brez smisla gine. Boris Paš goldfinger »KAKO JE V .MODERNEM' DUHU Z DOJEMANJEM IN KOMUNIKACIJO?« James Bond ni junak našega časa. Naš čas ne po-zna jiinakov. James Bond je jtinak zunaj časa. Pozi-cija zunaj časa mu omogoča nemogoče. Nemogoče se dogaja na način nedoslednega. Se pravi, da se sled, ki omogoča mogoče, nenadoma pretrga in zgodba teče zdaj po drugi sledi. Cez nekaj časa pa morda zopet po prejšnji. James Bond sledi cilju, kateremu se tako odmika. Ko pa je James Bond najbolj daleč od cilja, se zaradi nedoslednosti njegovega sledenja zgodi rav-no nemogoče, to je cilj. Sicer se to v življenju res dogaja, le v nasprotmi smeri. Ko si s svojim življenjem najbolj zadovoljen, npr. v nedeljskem avtu, se sredi dogajanja tvoje sre-če nekdo zaleti v tvoj avto in ti skoraj vzame življe-nje. James Bond pa je, ravno nasprotno, skoraj izgufo-ljen, ko mu nekdo reši življenje. Takšna preseneče-nja, življenjska in filmska, so le verjetnostmi načini mogočega. Vendar je tudi čudno v filmu prisotno. čuden je Bondov avto in čuden je služabnikov klobuk. čudna je Buster Keatnova hiša in čudne so Chaplinove ve-zalke. Danes mora biti uboj čuden, sicer smrti, če ta ni v radiju našega čustva, ne opazimo. Ko pravila neke organizacije postanejo neopazna, je za kršitev takšnih pravil potreben čudež. Goldfinger je happe-ning na platnu, tako kot je Dčchirex v Problernih 49 happening na papirju. »Z oglavniikom počesana žen-ska sedi narazen ali pa ima previsok glas.« še primer, kako stopiš izven bojkota. V trgovini ti prodajajo vino. Steklenica je zato, da vino ne kane na nogo. Ti pa kupiš vino in si v njem umiješ noge. Steklenica, ki si jo dobil zastonj, je zdaj v prostoru onstran oči. I.G. NASIRAZGLEDI ŠTIRINAJSTDNEVNIK ZA POLITIČNA, GOSPODARSKA IN KULTURNA VPRAŠANJA ist let 8. marca 1952 je izšla prva številka Naših razgle-dov, štiri.najstdnevnika za politična, gospodarska in kulturna vprašanja, letos stopajo potemtakem v svoj petnajsti letnik. V tem dolgem času, ki je za sloven-ske liste in revije dokaj redek, se je pokazalo, da sko-raj ni pomemembnejšega slovenskega kulturnega, znanstvenega ali javnega delavca, ki se na straneh Naših razgledov ne bi vsaj občasno priglasil k be-sedi. To nadalje pomeni, da nam dajejo vsi letniki štirinajstdnevnika skupaj poleg podobe o konkretnih odmevih slovenskega duha na konkretne teme in do-godke danes tudi že svojo zgodvinsko, dokumenta-rično izročilo; so bolj ali manj avtentičen odsev pet-najstletnega razdobja, kakor se je kazalo v sloven-skem življenju. Naš kratki zapis velja predvsem ugotoviti, kaj so za slovensko kulturo Naši razgledi pomenili in kakš-no mesto imajo v njej Takoj pri tem zbudi pozor-nost podatek, da si uredništvo (dolga leta pod vod-stvom Vlada Vodopivca) pri svoji odločitvi za izhaja-nje ni zamislilo, ali da vsaj ni seznanilo bravstva z vnaprejšnjim uvodnim načrtom, konceptom, in da je to storilo šele ob svoji stoti številki, ko je že lahko iz samega gradiva ugotovilo svojo vlogo in namen. Le-ta velja v bistvu še danes: » ... list je bil od prvega dne na razpolago sloven-skemu izobražen&tvu, da vanj piše ... povsod se po-nuja ugotovitev, da si lista nikoli ni lastil niti uredni-ški odbor niti kakršnakoli ozka skupina kot svoje po-sebno glasilo, marveč da so stolpci v&eskozi odprti naši inteligenci... Kar se tiče vloge uredništva pri tem, naj povemo: prizadevali smo si, ustvariti tri-buno socialistionih, konstruktivnih, ustvarjalnih, a kritionih misli, povedanih v vzdušju .strpnosti itn spo-štovanja do tujega mnenja.« »Poleg te diskusijske ima štirinajstdnevnik še ob-sežnejšo in nelahko informatiTno vlogo. Vendar smo si tudi tu vedno želeli poleg mformacij o dogajanju v svetu nuditi svojim bralcem tudi še poročila o boju nmeinj, o zanimivih idejah, koncepcijah, kriti-kah in polemikah, kakršne imajo v raznih deželah, strokah in gibanjih ...« Kolikor toliko stalnemu spremljevalcu našega življenja je jasno, da so Naši raagledi takšno zamisel uresničevali — in to so poudarjali budi poaznejši na- čelno zapisani koncepti (pod uredništvom Draga Dru-škoviča in Bogdana Cepudra — do danes in da jo tudi še uresriičujejo. Na njihovih straneh je potemtakem odmevala tuja in domača politična situacija zdaj bolj zdaj manj avtentično, bistveno in aktualno, vseskozi pa s tisto sredinsko in nepristransko usmerjenostjo, ki je za štirinajstdnevnik karakteristična od njego-vega nastanka naprej. S tem nikakor nočemo reči, da so se Naši razgledi ravnali po kakšnem eklekticistič-nem vodilu, pač pa to, da se nikoli niso izrekali za nobeno ekstremno prizadevanje na omenjenih pod-ročjih, marveč da so vseskozi ubirali neko srednjo pot med skrajnostmi. če to pomeni, da so občasno pričali o slovenskem kulturnem, gospodarskem in po litičnem življenju na umirjenejši način, kakor pa se je ta situacija v resnici kazala, porneni hkrati tudi, da se je to navsezadnje izkazalo v obliki demokra-tione odprtosti. Nemogoče je na kratko povedati to, kar so Naši razgledi govorili petnajst let. Svoje poslanstvo so izpol-njevali na ta način, da so ob sočasnih dogodkih, vprašanjih in polemikah cximevali po svojih močeh, to je po močeh scxlelavcev. Ne moremo zanikati, da je večina naših povezav s svetom, tujino potekala prek njihovih strani bolj kot prek kakršnekoli druge slo-venske periodike. Seveda imajo Naši razgledi to pred-nost, da imajo kot štirinajstdnevnik, torej kot časo pis, ki je med časopisom ki revijo, to možnost, da govorijo aktvialno in strokovno bkrati. Prav tako je očifcno, da se je v njih oglasila večima najsodobnejših domačih literatov, in da so do njih prav v zadnjem času posebno sprejemljivi. Ko bi naštevali imena, bi morali navesti skorajda vse svetovne sodobne klasike in obenem skoraj vse slovenske sodobne utvarjavce. Posebno vrednost so si Naši razgledi pridobivali še na ta način, da so seznanjali svoje bravstvo ob po-membnih vprašanjih ali dogodkih v obliki anket, zbi-ranja mnenj vidnih slovenskih kulturnih, znanstvenih in javnih delavcev. Nazadnje pa je potrebno opozoriti še na to, da se bodo v prihodnje razsirili s posebno prilogo, ki bo imela naslov Razgledi po svetu in ki nas bo potemtakem še obširneje seznanjala s tujo li-teraturo in publicistiko. To je pomembna odločitev, ki utegne odpravljati naše zumudništvo. Z vso to petnajstletno dejavnostjo, s prihodnjirni obljubami in s svojim prosvetno vzgojnim delom Našii ratagledi močno opravičujejo svojo eksistenco v slo venskem prostoru. H. V. TRIBUNA STRAH 7 divja reka ameriški barvni film režija Elia Kazan, v glavnih vlogah Montgomery Clift, Lee Remick, Jo van Fleet Režiser Elia Kazan nam je ostal v spominu pred-vsem s filmoma Tramvaj poželenje in Amerika, Ame-rika. Poznamo ga pa tudi kot enega izmed ameriških filmskih delavcev, ki so se vdali političnemu pritisku senatorja Maccarthyja za časa korejške vojne. Oboje: nadarjenost in šibek značaj razodeva tudi film, ki pri-haja na naša platna. Z njim nam Kazan še enkrat od-kriva obrabljeno resnico — hkrati s še bolj obrablje-no v filmu, da novo neusmiljeno podira staro — da umetnik s svojimi sedanjimi odločitvami hočeš no-češ ustvarja svoje prihodnje delo. Kakor v posmeh nam Kazan v filmu postreže tudi s to resnico le — kot bi mu bila prava skrita — z njene obratne stra-ni: kako nam delo oblikuje življenje. Mlad uradnik — igra ga Montgomery Clift — ki je priletel od zve-zne komisije na enega izmed otokov sredi Tennensee-ja z nalogo, da preseli z njega lastnico Ello Garth, se ob težavah, ki jih ima s preselitvijo trmaste starke, zaplete v Ijubezen z njeno hčerko. Gledalec pa se ob nekaj uspelih prizorih — reportažni začetek filma, se-kvenca, v kateri vržejo Clifta v vodo in poljub, po-snet skozi prednjo avtomobilsko sipo — zamisli, kako bi lahko bil to dober film, le kobi... Ko bi ne bil tako »narejen«. Kot salama po re-ceptu vsakega malo, ničesar preveč, tdko da se sča-soma naješ rasne diskriminacije, zmlete skupaj s pro~ padom patriarhalne (pravzaprav matriarhalne) življe-njske skupnosti in nujnostjo, da človek prebrodi mr-tvo Ijubezen; naješ se, ker je vse tako neresnično — n ih 6e NafsvE TU .VsA kg.i.f ni Ma :B(t)ad(Acta)T() ČBP 13SML pes mi VSA .k(i)mee gle da=l j.e pos(OAN) tra(lAla)NI? S IV aK.8Žel)od( eL mi sss(amo)Mrt • $ Požre!! edicija oho Edicija OHO je oanačba za seriijo del, ki so iašla v enem lefru, povečini v samozaložbi. Skozi vsa ta dela teče prizadevanje, da se spremeni knjiga oz. gramo-fonska plošča, kakršno poznamo na trgu. To prizade-vanje se od dela do dela stopnjuje. Vsaka naslednja knjiga je zgrajena z izkušnjami prejšnje. Ta naveza-nost vsake nove knjige na prejšnjo ustvarja celoto, ki jo imenujemo »edicija OHO«. ~" Dela, ki jih predstavljamo v okvlru edicije OHO, so naslednja: 1. artikel KNJIGA — avtor Marko Pogačnik, sa-mozaložba, 1966, 60 izv. 2. EVA — M. Pogačnik, F. Zagorionik, I. G. Plamen, T. šalamun, B. Rotar, A. Kermavner, samozaložba 1966 600 izv. 3 ALEš KERMAVNER — zbrano delo A. Ker-mavnerja, samozaložba, izdal UO ZŠJ, 1966, 800 izv. 4 OHO — I. G. Plamen, M. Pogačnik, samozaložba 1966, 200 izv. 5. Vizualne gramofonske plošče — Mileniko Mata-novid, samozaložba 1967, 50 izv. 6. 2 PESMI — I. G. Plamen, samozaložba, 1967, 50 izv. 7. (knjiga z obročkoim), Pogačnik, samozaložba 1967, 50 izv. Sodelavci edicije OHO so: Milenko Matanovic, Aleš Kermavner, I. G. Plamen, Marko Pogačnik, Bra-co Rotar, Tomaž šalamun in Franci Zagorionik. Sprehodimo se skozd edicijo in na posameznih izdajah poglejmo njene karakteristike. Artikel KNJIGA je na zunaj normalna knjiga. Na ovitku so natisnjeni podabki, ki jih zahteva zakon. Je vezana broširano. Sestavljajo jo listi fcot vsako knjigo. Toda listi so prazmi. Z ničimer niso potiskani. So pa listi preluknjani. Ko knjigo listamo, nastaja pred nami kipairsko delo. Za razliiko od vseh knjig, kl nosijo v sebi reproducirana kiparska dela, je ta knjiga, ki nosd (neposredno) v sebi kip (plastiko). Spoznali smo, da lahko knjiga nosi nekaj drugaonega od tega, kar srao navajeni, da nam prinaša. Maja sledi EVA. Prvo, kar opazimo drugačnega, je organizacija celote. V knjigi so objavljena saima dela, očišč©na vseh dodatkov, ki so sicer v knjigah ob-vezno prisotni. Dela ne nosijo imen avtorjev, strani ne nosijo številk numeracij, knjiga ne nosi nobenih podatkov ali razlag. Vsi, po zakonu potrebni podatki z imenom kmjige vred so na q,vitku, ki knjigo ovija, so torej zuinaj nje, namenjen* le kupou, katereimu knjigo reklamirajo. V sejptembru knjiga Aleša Kermavnerja. V knjigi je objavljeno zbrano življenjsko delo A. Kermavner-ja. Opozarjamo na način, kako je bo delo objavljeno. Ureditev knjige ne upošteva ne časovmega, ne žanrske- neužitno kot dekoracija, napolnjena z žaganjem name-sto s mesom. Ob tem pa še zavito skupaj po predsta-vah Janezka — politika, malomeščana in avtorjevi iz-kušnji, da si lahko na celuloidu pogumen, če si v živ-Ijenju pameten. Smola je samo, da se v takih primerih, kot zgo-vorno priča ta film, avtorjev pogum brez njegove vo-Ije prilagodi okoliščinam in prelevi v celuloidni po-gum. Tako lahko potem s sedeža udobno gledamo ra-sne diskriminatorje, prikazane kot hudiče, in črnce kot angele, povrhu pa še občudujemo avtorjevo ne-vsakdanjo življenjsko zrelost, s katero nam napove-duje napredek, medtem ko na vse kriplje žaluje za lepimi, starimi časi. Po isti zrelosti — mimogrede po-vedano: ki ima življenje v mezincu — so glavni junaki brez pege, tako da nam nobena smet ne moti dobre-ga občutka in — kar je glavno — ni nobenega slepo-mišenja z moralo. Z izkušenostjo, ki jo lahko da člo-veku le taka zrelost, Kazan tudi konča film tragično — se pravi s težo — in vendar srečno. To je tako lepo, da ob simbolih, ki jih dobimo za nameček — reka — čas, ki odnaša vse s sabo; drevesa, ki jih podirajo — pionirski duh, ki izginja; jez — ci-vilizacija, ki kroti stihijo — spomni film na bajne sa-deže iz te dešele betona in pločevine, ki so v svoji popolnosti, kot vemo, neverjetno brez okusa. Dolgo-časni. In film se tudi iz prizora v prizor vleče kot štrena, ne da bi dobro vedeli, zakaj; menda, ker ob vsemu zadoščujočemu nazoru, ki nam ga avtor ponu-ja, že vnaprej vemo pri vsakem prizoru, kaj je na vrsti v naslednjem. In to je žalostno kot režiserjeva usoda.' da je postal mesar, ki za denar razteleša, na-mesto umetnik, ki svoboden diha življenje. Grozljivo, ker stoji spet enkrat pred nami človek, ki nič ne ve, kot bog, ki ve vse. Nemočen bog, ki za obrazi Ijudi vseh poklicev iz dneva v dan ubija. Boris Paš & B A h SEJE,vse. h(o6e?.)po5(lhj!) et$ijb///REZ7 eon^Ca" Ces3mHt(ev(olu(ja(jce)ci( sterna)ja(jce)) IIIII..... PLAČC BO/ zapis o umetnosti (566)66)! !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! ga22GA VeC ga ali kakršnegakoli drugega formalnega zaporedja del. Tako kot pisec govori z uvrščanjem stavkov v spis, tako naj knjiga (ali revija) govori z razvrstitvijo spisov v celoto knjige (ali revije). Na primer: pesmi, grafike, reklame itd., so objavljene v na videz po-polnem neredu. V resnici pa so te stvari ena poteg druge zaradi določenih vsebinskih zvez med njiini. Kjer je potrebno, so vneseni elementi zunaj dela A. Kermavnerja (prazni listi, notica iz Dnevnika, Statis-faction, luknja itd.), ki so zato, da bi te pomenske vezi med posameznimi deli še poglobili. Z vsem tem že sama knjiga, ki jo samo pregledamo, da vtis celo-te, ki se hoee skozsi to knjigo izraziti. Posamezna dela potem ta vtis le še poglabljajo. Novembra je izšel OHO. Tokrat je v središču po-zornosti knjiga kot organiziran kulturni prostor. Na-mesto klasične književne oblike, ki dopušča zgolj M-nearno listanje, odkriva OHO ritmično listanje: stra-ni se odpirajo in odkrivajo, razkrivajo in zapirajo, knjiga se obrača, proces listanja je neskončen, v kro-gu. Na ta način je mogoče z materialnirni sredstvi iz-raziti vsebinske zveze med črto (risbo), besedo (pesmi jo) in prostorom (knjigo). Te dni sta izšli zadnji dve deli s področja knjige: Knjiga z obrookom (Pogačnik) presega izjkustvo po-dobne knjige, ki je izšla pred letom. Ta knjiga spet sestoji iz preluknjanih listov. Tokrat pa ne nosi več knjiga v sebi plastike, ampak je knjiga sama plastika. Listi so vpeti v kovinski obroček in se lahko gibljejo v vse smeri. Ovitka ni. Lahko se knjigo razstavi na mizi obesi na zid itd. Gledalec ji sam daje vsakokrat končno obliko. Tudi knjiga 2 PESMI je knjiga z obrookom. Le da so na listih, ki jih veže obroč, natisnjene črke oz. zlo gi. Z Mstanjem se prebere na čelni strani listov prva, na hrbtni strani pa druga pesem. Pesem se torej pre-bere z gibanjem skozi prostor knjige. Dalje so črke oz. zlogi nati&njeni z enajstimi barvami. Jasno je, da so vse knjige tiskane z barvo, knjiga 2 PESMI pa odkri-va barvo kot izrazni element besedila, ne da bi pri tein posnemala sldko. Kajti teh enajst barv je uporab-ljenih le tako, da se natisne pesem, ne pa za dodatek ali oikrasek. Na podoben način odkrivajo vizualne gramofon-ske plošče nove dimenaije gramofona. Te plošče se da zgiolj gledati. Plošoo položimo na vrtilno ploščo gramofona in jo poženemo s poljubno hitrostjo. Po-tem gledamo, kaj se dogaja z barvami in grafičnimi znaki na plošči. Navajeni smo, da gramofon uporab-ljamo le za poslušanje. Tokrat pa nam gramofon omogoča, da vidimo slike, kakršne se s klasičnimi sii-karskimi tehnikami ne da naslikati, naijmanj pa pred očmi vsakega gledalca posebej. (Sestavek je iz gradiva za tiskovmo konferenco, ki so jo dne 2. III. 1967 priredili M. Matanovič, I. G. Pla-men in M. Pogačnik ob izidu ©vojih noviih ded.) Očitno je, da so umetnine izzivi. A priori jih ne pojasnjujemo, ampak z njimi koimuniciramo, tako da jim pripisujemo sonisel, ki Miaja iz naših oblik živ-Ijenja in navad našega mišljenja, skratka, v moderno umetnost spreminjamo vsako umetnost tisti trenutek, ko z njo komuniciramo; to pomeni, da jo s svojim odnosom do nje oživljamo, kajti nobena umetnina ne more eksistirati sama zase; zunaj komunikacije s subjektom je le mrtev material. Umetnine so nedosegljivi vrhovi, h katerim ne pristopamo frontalno, ampak okrog njih krožimo, to se pravi, vsaka generacija — ali celo vsak subjefet (in-dividuum) — jih preučuje z nekega drugega aspekta in opazuje z drugimi, »novimi« očmi. Seveda pa nam mora bilti popolnoma jasno, da vsaka novejša inter-pretacija iimetnine ni nujno boljša od poprejšnje, je pa na vsak način drugačna. Vsak nov aspekt ima svoj trenutek, ki se ne more anticipirati niti umetno po-daljšati, toda njegov učinek je praviloma pomemben za naslednjega. Popolnoma jasno je, da ima umetniško delo svojo lastno imanentno logiko in da se njegovo bistvo izra-ža v notranjih strukturalnih odnosih raznih slojev umetniškega dela in oblikovnih elementov. Prav tako je jasno, da genetični odnosi, to je etape načina umet-nikovega prestopa od enega motiva na drugi, bistveno spreminjajo naoin estetskega vrednotenja umetniko-vega dela. Ni vedno spontaniteta tisti moment, ki je pomemben za nastanek umetniškega dela, prav tako fcudi zunanji, praktični umetnikovi cilji niso vedno v skladu z notranjimi odnosi, ki jih umetnikovo delo jasno kaže. Kakorkoli že, velačina umetnine je v tcm, da interpretira življenje na način, ki naj pomaga ure-jevati kaotiono stanje in osmišljati življenje na neki bolj spodbuden, bolj odgovoren način. Sami zakoni oblik v lametnosti se bistveno ne raz-likujejo od pravil neke poljubne igre. Upoštevanje pravil ne glede na njihov namen (cilj) je bolj ali manj nesmiselno, pa če so še tako duhovita in umetelno za-mišljena. Torej, če ne vemo ali ne želimo vedeli niče-sar o namenu umetnikovega dela, imamo od njega to-liko, kolikor igralec, ki igra neko igro zgolj zaradi duhovitih in umetelno postavljenih pravil. Kakšno tunkcijo lma uaiietnost v kulturi neke skupnosti? Kultura je varstvo človeške skupnosti. Du-hovni izdelki, tradicije, konvencije, institucije itn. so samo sredstva in načini organizaeije v tej človeški skupnosti. Filozofija, znanost, religija in umetnost im-jo pomembno funkcijo v boju za obstanek človeštva. Ostanimo pri umetnosti. če gledamo njeno funkcijo od njenega nastanka pa vse do danes vidimo, da je sprva orodje magije, nato instrument animistionega obrednega akta v boju proti slabemu in zlemu v ko-riist skupnosti. Pozneje se spremeni v obliko oboževa-nja bogov (in njih slike, kipe ter religiozne himne), danes pa je v obliki očitne, večje ali manjše propa-gande v službi interesom neke družbe, klike, politič-ne stranke ali pa določenega družbenega razreda. Umetnik, ki je član neke skupnosti in je v svojih upih ter pričakovanjih od nje oclvisen, nehote in podzavestno postane njen zagovornik, torej lahko mirno trdirno, da je umetnost na neki način odkrita ali prikrita družbena propaganda. Toda to ne more biti dokaz človeške tinalnosti, ampak je trenuten pro-dukt na relaciji družba-umetnina. Produkt v trenutku aspekta našega časa, v katerem živimo in ki smo ga že osmenjali na začetku tega spisa. Zanimivo je tudi vprašanje odnosa širokih lmiožic do umetnine. Res je, da se publika načelno odloča proti boljši, v korist slabše umetnosti. Torej je odnos med kvaliteto in popularnostjo v obratnem soraz-merju. Med kvaliteto in popularnostjo namreč vla-da neika konstantna napetost, ki lahko včasih, npr. v moderni umetnasti, preide v neposreden konllikt. Kvalitativno dobra umetnost torej pripada ozki kul-turni družbi, ne pa Rousseaujevemu »naravnemu člo-veku«. Razumevanje umetnosti je neposredno pove-zano z razgledanimi alternativami, njena popuiarnost pa je a priori omejena. Nerazgledani sloji se bližajo umetnosti zgolj emocionalno; ne reagirajo na umet-nikovo «, (Delo, 18.2.1967), poročilo s seje odbora za napre-dek gospodarstva gospodarske zbornice SRS pod na-slovom Sfcandardizacija, enotna za vso državo (F. Je-ras, Delo 15.2.1967), dalje Nekaj misli ob razpravah o naši kadrovski politiki (Ivan Žele, Tribuna, 22.2. 1967, pa še nekaj poberkov v različnih časopisih. Vsem člankom je skupno, da sicer z besedami rogovilijo proti nestrokovnosti kot zavori reforme, na razlidne naoine pa v njih prodira na dan nezaupanje do takš-nih ali drugačnih strokovnjakov, diplome, tega siste-ma visokega šolstva in še česa. Vse zapise sicer dru-ži ganljiva skrb za samoupravljanje, vede ali nevede pa učinkujejo kot cokla in voda na mlin tistim, ki jim je konzerviranje sedanje kadrovske sestave po-sredno ali neposredno v prid. Ce se strinjamo z dejstvom da reforma kot pro ces stabilizacije in nadaljnje rasti go&podarstva ne moTe uspeti brez sposobnih inženirjev, ekonomi-stov itd., pa nadaljnja razglabljanja vodijo v na-vzikrižja. Ugoboviti bo najprej potrebno, kaj zdržuje seda-njo kadrovsko sestavo pri življenju, da toliko časa kljubuje naletom znanja oziroma pritiskom, ki jih rojevajo pozitivna reformna gibanja, ki so v posled-njem obdobju vse bolj plod organiziiranih prizadevanj širše družbene skupnosti. Če ta prizadevanja niso kampanjska, torej izmiš-ljena, so gotovo zasnovana na nekem spoznanju, pa najsi to priznamo ali ne. Osnova za spoznanje o po-trebi organizirane akcije za uvajanje sodobnih dosež-kov v tehnologijo in družbene službe pa je verjetno tole: a) pomanjkanje strokovnjakov za funkcioniranje družbene proizvodnje neposredno po osvoboditvi, b) nadorneščanje strokovnjakov z ljudmi, ki so bili na raapolago c) njihova utrditev in uveljavitev kot vnaprej do-ločenih za vodilna mesta v proizvodnji, d) njihovo končno formiranje kot družbene sku-pine z dokaj enakim načinom mišljenja in delovanja ter rezultati, ki so znani. Poudariti moram, da smo dolžni priznanje tem nesebičnim ljudem, ki so pogosto bolj z dobro voljo in željo doseči zastavljene cilje dosegli uspehe, ki so pioniT&kega pomena za našo nacionalno ekonomijo. V trenUitku pa, ko je ta struktura začela reproduci-rati samo sebe, pa je prav gotovo svojo vlogo doigra-la in, bojim se, zaigrata. dobršen del ugleda, ki ga je sicer, to moramo priznati, zaslužila. Znamo je, da da-nes vodstveni kader v podjetjih sestavljajo ljudje, ki so se kadrirali po tistem obdobju, ko je bilo prepri-čanje pred znanjem. Mnogi od teh pa še vedno pred-njačijo predvsem s srečo, da so jim razmere objek-tivno omogočile zavzeti pozioije, ki jih danes komaj zaslužijo. Ta skupina pa se je, navajena adminisfcrativnih poseganj v gospodarstvo, vnaprej prodane proizvod-nje, proizvajanja ne po računih, ampak državnem pla-nu, s svojim načinom mišljenja vzpostavila tudi kot faktor, ki deluje vse prej kot aktivator reformnib. priaadevanj. Bolj ali manj še vedno pričakuje reše vanje od zgoraj, ki lahko utrdi samo njen poiložaj in pomen. Bolj ali manj jo lahko tudi okarakteriziramo kot pristaša politike vodenja, ne pa samoupravljanija in razvijanja samostojnosti samoupravljavcev. Kot podkrepitev tej trditvi naj navedem samo dejstvo o sestavi naših občinskih, pa fcudi republdške skupšči-ne, kjer so pojavi upiranja reformi pogosti in javno-sti poznani (razprava o prispevku za socialno zava-rovanje, lokalizem in partikularistični interesi občin-skiih skupščin pri integracijskih gibanjih iitd.) Dmg primer pa je gotovo neuspeh reelekcije, podatek o številu visokošolsko izabraženih ljudi v gospodarstvu, število štipendij in denarja za izobraževanje nasploh. Zato bi bilo potrebno organizirane akcije za spre-minjanje bolje ceniti in iskati vsa možna sredstva, ne pa čakati na avtomatiome, ki naj to store brez bolečin v daljšem razdobju, čakati na dozorevanje za-vesti samouipravljalcev, ki da bodo sami poračunali s svojimi vodilnimi Ijudmi v podjetju, ko bo čas za to (ali ko bo vode že do grla). Omenjeni zapisi prav malo prispevajo k uspehu; prej opravičujejo to, kar je. Marjana Krambergerja ganljiva skrb za samo-upravljanje »... kdo iamed nas sd upa jamčiti, da nosi recimo vsak naš fakultetni izobraženec avtomatičnio v torbi znanje bodočega genialnega podjetniika, organi2»tor-ja in voditelja — posebno še, ko vemo, da pride z na-ših fakuiltet za vise take in podobne naloge dokaj ne-pripravljen. Je sploh dudno, če ga po naravl initedigen-ten in nabrit lisjak brez šol v naših priznano zaplete-nih razmerah marsikdaj povozi?« če odmislimo, da se K. z »vsak« in »marsikdaj« omeji od. ooibkov posjploševanja, je misel kristailino či~ sta. Matematika uči, da se napaka — če je ne oastra-Jiimo, ampak jo vlečemo v naslednje operacije, z vsa-kim novim postopkom le multipldcira. Dober matema-tik isto nalogo reši hitreje in točneje kot človek z osnovno šolo, še posebej, ker si matematik (strokov-njak) omisli še kakšno pomagalo, ki mu mehanizira osnovne operacije. Torej dvojni dobiček. Prevedimo primer v jezik problema, ki ga razi-skujemo. Visoka šola je včasih slaba, zato naj proiz-vodnjo še vedno vodijo »peš matematiki«. Tudi dober matematik se včasih zmoti v računu, samo zdi se mi, da hitreje kot še tako »po naravi inteligenten in na-brit lisjak« spozna, kje jo je zavozil. Jamstva, ki ga K. zahteva, mu verjetno res nihče ne more dati, si-cer pa si drznem pripomniti, da naj bi znanje (tudi diploma, ki je verjetno preverjena s podpisi vseh pro-fesorjev, skozi katerih roke je diplomant šel) zago-tavljalo večjo verjetnost uspešnosti in poslovno var-nost na daljše razdobje. Poleg tega pa je verjebno še res, da je določeno tveganje v poslovanju potrebno, če je razumno. Da se povrneon, misel K. je taka: ker so nekateri ~ fakuiltetni iaobraženci Ijuljka med klenim semenom, ohranimo raje plevel. Ali ne bi bilo bolje žito prese-jati, se pravi razmisliti in ukrepati v sistemu našega visokega šolstva. Bojirn se, da bi bilo to tudi ceneje. Bilo bi torej tudi bolj »poslovno« in manj »papirna-to birokratsko«. Misel, »da bi predpisali na kakršnikoli način ob-vezno izobrazbo«, se tudi meni ne zdi posebno sim-patična; ne zaradi tega, ker bi se mi takoj inako sto rilo, ker bi jo »grdo dali pod nos na čelo samo-upravljanja«, temveč bi bolj malo p6magalo lomiti utrjen način mišljenja, o katerem sem govoril na za-četku, in ki ga bomo uspešno zlomili le z organi-zirano akcijo v smeri diferenciacije dobrega od sla-bega, torej uspešnega od neu&pešnega in podobno. Ovir za samoupravljanje pa je resnidno tudi zdaj že precej. Vsi vemo, da so integracijska gibanja, ki so v osnovi globoko samoupravno dejanje (Iskra), mar-sikdaj ovirana od zakonov in predpisov. Itd. itd. Gospodarjenja brez mtervencij v preteklosti sko raj ni bilo, žal pa tudi le malo organizacij, ki so kot »krmarje« imele »inženir.je, ekonomiste in pravnike«. Več je bilo takih, kjer so strokovnjaki podložno stre-gli muham mojstrov najrazličnejših baž. Bistvo uspeš-nega gospodarjenja po starem pa je bilo z najrazlič-nejšimi intervencijami tu in tam najti nekoga, ki je interveniral s tako imenovanirni »ukrepi« ali novim nesamoupravnim predpisom. Ker či&tih ekonomskih odnosov nimamo in popol-* ne sprostitve po vsej verjetnosti še lep čas ne bo, tudi ni mogoče govoriti o tem, koliko je poslovni uspeh nekega podjetja dejansko uspeh dobrega po&lovanja, tudi dobrega vodstva, ampak so nekateri odnosi med proizvjalci še vedno izmaličeni zaradi najrazličnej-ših administrativnih ukrepov, ostankov preteklosti. Zato ne smemo čaikati, da bo podjetje zanihalo na robu prepada, ker v takem primeru niti najboljši eko-nomist čudeža ne napravi. če se pa čudež vendarle zgodi »brez navijanja cen... in podobne družbene potuhe«, potem se K.-jeva zahteva izrodi v absurd. Verbalno se sicer zavzema za izboljšanje, v trenutku pa, ko bi zahtevo moral ure&ničiti, se spomni, da bi »morda po nedolžnem sekali prav sposobne ljudi«, ki pa jiih je šele za ceno obstoja podjetja vendarle pripravljen žrtvovati. Med vrsticami t»>rej priznava, da v večini prime-rov dosedanja politika nezadržno pelje v prepad, voz pa ustavlja šele v zraku. To me spominja polemike o raketah in antiraketah, če jih je mogoče ustaviti 40-odstobno ali 80-odstotno. Z glavo skozi zid za vsako ceno, da pa raket ne bi izstreljevali, to pa ne! »Tretji primer«, ki ga je »treba predvideti«, je očitmio po mnenju K-ja v manjšini, namreč da bi »pod-jetja vedno bolj usodno zaostajala za drugimi in se spreminjala v prava gojišča najhujših materialnih in socialnih sporov in težav«. V takdii primerih bi šele lahko dovolili »intervencijo« družbenppolitidnih sil..., ki bi odprla samoupravljalcem oči in s pomočjo nji-hovega prebujenega interesa od znotraj vrgla krče-vito vztrajajoče vodstvo«. Bojim se, da takšnih primerov ni treba predvi-devati, ker se marsikatero podjetje že krepko otepa z njiimi. že sama stagnacija je zaradi današnjega hi-trega razvoja tehnologije nazadovanje. Nevarneje pa je sprejeti dmgi del misli o odpi-ranju ooi samoupravljalcem. Na kratko bi se temu reklo malce drugače takole: birokradja je vsiMda go-spodarsko reformo, da bi lahko zavrla težnje samo-upravljalcev. (Po čem?) Samoupravljanje je farsa, fci jo igrajo od zunaj postavljena vodstva v podjetjih z delavci. Družbenopolitične sile pa intervenirajo v tre-nu>fcku, ko je stvar zavožena. Domnevam, da K. tega ni mislil, lahko pa se nje-govih misli polasti kdo drug, ki komaj čaka, da bi s težko rofco zaustavil pot pozitivnih giibanj v zadnjem obdobju. Ali pa kdo, ki meaii, da družbenopolitične sile in njihove akcije sodijo že v staro šaro. Krog se torej lahko skilene. še za konec: ne branim »državne uprave«, toda »zakon o obveznd osebni delovno-položajni odgovor-nosti za molče prizsnan poslovni nenspeh« res ne vem, kaj naj bi rešil. Morda se K. sprašuje, kaiko je z reali-zaoijo načela javnosti in odgovornosti v naših uprav-nih iin političnih organih. Boj za uresničitev dekla-riranih načel je prav gotovo potreben, toda ne z nor-mafcivnimi akti, temveč z akcijo vseh, ki smo za to zainteresirani. Namesto na fakulteti - izobražuj se sam! če si bralec Študent, si z mano vred neumen, saj »je primerna strokovna raven Čedalje pomembnej-ša za obvladovanje sodobne teihnologlje in poslovanja. Analize (to pot iK)mejenem« smislu in začasno. Nevzdržnost takšnega staldšča je očitna. Italijan-ska suverenost nad ozemljem celotn^a Svobodnega fcržaškega ozemlja je prenehala s podpisom mirovne pogodbe 10. februarja 1947, saj tooka 2 21. člena tre-tjega oddelka te mirovne pogodbe med drtigim pravi, da »bo italijanska suverenost na področju Svobodne-ga tržaškega ozemlja v kasneje določenih mejah pre-nehala s pričetkom veljavnosti te pogodbe«. Res je sicer, da se tržaško vprašanje potem ni rešilo tako, kot je bilo prvotno zamišljeno, saj ni bil postavljen niti guverner niti ni varnostni svet OZN odigral svoje vloge. Vendar pa to ne spreminja doloob 21. člena, ki je bil postavljen brez slehenidh pogojev. V bistvu ne-vzdržno stanje je bilo patem urejeno 1954. leta z lon-donskim memorandumom (Lomdon, 5. oktober 1954), po katerem je (z manjšimi korekturami) področje biv-še cone B pripadlo Jugoslaviji, ozemlje cone A pa Italiji. S tem je bila zadeva rešena, čeprav je btila to, kot je izjavil tovariš Tito v zvezni ljudski skupščini, za nas velika žrtev. Ozemlje bivše cone B je bilo priključeno Jugosla-viji (kot ozemlje cone A Italiji) in je dobilo položaj, ki je enak položaju vseh ostalih jugoslovanskih pre-delov. Jugoslavija je sem razširila svojo suverenost, ker je pač imela za to na podlagi londonskega spo-razuma vso pravico. S tem torej odpadejo zadržki, ki jih postavljajo Italijani. Da pa se danes kljub temu pojavljajo zahteve po priključitvi Kopra in okolice Italiji, je to mogoče do neke mere razumeti le na podlagi razumevanja no-tranjepolitične struktuire v Italijd in odnosa med po-sameznimi političnkni grupacijami. Ugotoviti bi ve-ljalo dokajšnjo prisotnost desničarskih elementov, ki jim brez dvoma ni za zboljšanje odnosov z Jugosla-vijo ravno v korist. Vidim dve možni alternativi: prvič, da se prizna sedanje stanje, razdelitev, in drugič, da se stvar po-makne v prvotno stanje, kot je bilo pred rešitvijo ozi-roma pr«i londonskim sporazumom. S tem pa ima prav tako kot Italija tudi Jugoslavija pravico zahte-vati nazaj ozemlje bivše cone A. Presenetljivo, a ven-darle... Vem, da si ne kaže posebej beliti glave s takšnimd zahtevami. Treba je le s trezno politiko ugo-toviti realmo stanje, skrajnežem pa dopovedati, da drugaona rešitev ni možna. Edino realna je — po mo-jem mnenju — prva alternativa. Italijanski interesi oziroma ukrepi so — verjetno — samo političnega (ali bolje propagandno-politične-ga) im manj ekonomskega značaja. Toliiko bolj nera-zumljiva pa je ta italijanska akcija, ker se jugoslo-vaa^ko-italijanski ekonomski irf zlasti trgovinsfci od-nosi — kot to ugotavljajo tudi Italijani sami — izred-no ugodno razvijajo. Ta akcija ni bila le prva in (ver-jetno tudi) ne zadnja. Vsakdo pa verjetno želi, da bd tudi naši zapadni sosedje bolj spoštovali prijatelj-sko roko, ki jo je ponudila Jugoslavija na vseh podroc-jih in pri reševanju tržaškega vprašanja še posebej. Janez Terček V zadnji številki Tribune je med drugim bilo objavljeno tudi pismo tov. Gveta Zagorskega, na katerega smo dolžni odgovoriti takoj. članek s po-dobno vsebino, kot je ta odgovor, smo nameravali objaviti v eni izmed pri-hodnjih številk Tribune, ker se zave-damo, in tako smo se tudi obvezali, da moramo javnost obveščati o pora-bi denar ja, ki je prispel na žiro računa 503 8-72 in 503-8-49. Prepričani smo, da je naš UO bil pni v Jugoslaviji, ki je začel z akcijo za podporo vietnamskemu ljudstvu in Russellovemu razsodišču, oziroma, da smo bili prvi, ki smo glasno povedali, da se ne stiinjamo s takšno politiko ZDA in da jo ogorčeno obsojamo. K temu nas je še posebno spodbudila po-lemika s tov. Vidmarjem. Univerzi-tetni in Mednarodni odbor sta usta-noviia odbor za podporo Russellove-mu sodišču dn objavili tudi žiro račun v Tribuni, na katerega naj bi naši ob-čani in razne organizacije pošiljale svoje prispevke. 22. X. je bil ustanov-Ijen tudi iniciativni odbor za podporo Russellovemu sodišču, v katerem so rektor, nekaj dekanov, profesorjev, kulturnih delavcev in predstavniki študentov. Namen tega odbora je bil predvsem v tem, da bi aktiviral slo-vensko javnost, predvsem pa študente in inteljgenco, v protestu zoper vojno v Vietnamu. Skupno z uredništvom Tribune smo 20. XII. objavili posebno prilogo Tri-bune, ki je bila posvečena Vietnamu, objavili nekatere materiale Russello- ODBOR ZA PODPORO VIETNAMU IN RUSSELLOVEMU ODBORU PRI UO ZŠJ V UUBUANI ODGOVARJA vega razsodišča in tudi plakat. Po prvem zasedanju Russellovega sodišča se je ponudila še večja možnost za podpiranje le-tega, ker je eden izmed sedežev v Ljubljani. Tako lahko po-magamo tudi neposredno. Univerzitetiii odbor je na eni izmed svojih rednih sej sklenil, da se objavi tudi žiro račun, na katerega bi se ste-kala sredstva za neposredno podporo vietnamskemu ljudstvu. Ta sredstva bi potem izročili RK, da bi kupil naj-potrebnejše stvari, predvsetn zdravila, sanitetni material itd. Naš odbor je sklenil, da bo svojo akcijo omejil le na študente in sred-nješolsko mladino, ker so po 20. de-cembru začeli nastajati kot gobe po dežju koordinacijski odbori po raznih krajih in organizacijah. Že sami smo se začeli spraševati, koliko je teh od-borov in ali je lahko tako razdroblje-na akcija uspešna. Povprašali smo tu-di po nekaterih višjih forumih, kaks-no je to število, pa nam niso vedeli povedati. Želeli smo namreč sklicati predstavnike teh odborov, da bi se dogovorili za skupno akcijo. Morda gre res ponekod samo za predstavni-šfvo in mogoče celo samo za željo, da ne bi hotell ostati za drugimi. S tem nikakor nočemo in ne želimo trditl da bi to veljalo za vse. Obvestili bi vas radi tudi, da se bo-do na naš račun stekali prispevki vseh univerzitetnih središč v Jugoslaviji. Sprejet je namreč naš predlog, ki smo ga dali Mednarodnemu odboru pri CO ZŠJ, da bi združili delo in akcije med študenti in srednješolsko mladino. Od našega poziva v Tribuni pa do danes je prispelo na žiro račun 503-8-72 skupno 3.610 ND. Danes bi omerdli sa-mo skupine, ki so prispevale, v pri-hodnji številM pa bomo objavili ime-na ostalih: II. letnik filozofske fakul-tete — angleščina 140 ND, Megrad 1020 ND, gimnazija Bežigrad (bila je prva) 1021 ND, Zveza kulturnih delav-cev Maribor 279 ND, sekcija biotehni-ške fakultete visokošol. prof. in znan. delav. 200 ND. Od skupne svote smo porabili 20 ND za poštnino, 190 ND pa za tiskanje naslovov za pisma Rus-sellovega razsodišča, torej imamo še 3400 ND. Pripomnimo naj še, da bo velik del sredstev porabljen predvsem za izdajo publikacij o ameriškim vojnih zločinih in posarr,e?;nih konkretnih ak-cijah, o katerih bomo še poročali. Naj spregovorimo še o naših akci-jah. Konec januarja smo poslah vsem srednjim šolam in fakultetam poziv za združeno akcijo v zbiranju pomoči vietnamskemu ljudstvu in za podporo Russellovemu sodišču. Naše prihodnje akcije: 1. Za 8. marec bomo izdelali plakat s protestom proti vojni v Vietnamu. 2. Sredi marca želimo organizirati večer vietnamske poezije, da seznani-mo javnost neposredno z mislijo in trpljenjem vietnamskega ljudstva, vmes pa bi prikazali tudi nekaj filmov. Takšno prireditev smo želeli organi-zirati že prej, pa smo zaman čakali na filme, za katere smo prosili center za Vietnam t Pragi. Upamo pa, da nam bo sedaj pomagala naša RTV, ki ima v svojem arhivu precej filmov o Vietnamu. 3. O krvodajalski akciji, o kateri smo govorili takoj po ustanovitvi na-šega odbora, smo se dogovorili z GO RKS, da bodo študentje prišii na vrsto oktobra letos, ker ne morejo prej or-ganizirati kakšne večje akcije. Morda pa lahko upamo, da naša kri sploh ne bo več potrebna, ker bo morda vojna že končana. Upajmo! Poleg teh akcij pa bomo spremljali tudi dogodke v Vietnamu in po potrebi organizirali še kakšne druge akcije. Vendar je ta naš program samo okvi-ren. Bili bi veseli, če bi še ostali dejali svoje predloge in nam pomasrali pri širših akcijah. Zofk« Kiemea, Hrastar Franc Naše povprečno znanje o Irski je silno skrom-no. V gimnaziji smo jo pri zemljepisu odpravili v nekaj besedah, v naše časopise le redko zaide kakšna novica s te skrajno zahodne točke Evrope. če se za-čneš v mislih podrobneje baviti s to deželo, se ti ne-hote zazdi neznansko daleč, skoraj tako aleč kot Ki-tajska. Poznamo Sivifta, Joycea, Shawa, O'Caseya in druge, malo pa vemo o deželi, ki jih je rodila in o Ijudeh, med katerimi so doraščali in zoreli. Evropa veliko dolguje tej mali deželi. Mala Irska se je v svojem srednjeveškem razcvetu nesebično raz-dajala celemu Kontinentu in prinašala med barbare, ki so preplavili propadli rimski imperij, luč vere in omike. Zlata doba Irske se je pričela s prihodom sv. Patricka, ki je prinesel galskim plemenom krščan-stvo. V 6., 7. in 8. stoletju so na Irskem rasle šole in univerze. Množice irskih misijonarjev so odhajale na Kontinent. V irskih samostanih so v tem času nasta-jali znameniti rokopisi. še danes pa je množica ro-kopisov, ki v latinščini in irščini pripovedujejo o he-rojstvu teh pionirjev, raztresena po arhivih širom Evrope. Irska si je v tem času zaslužila znamenito ime »Luč zahoda« in »Otok svetnikov in učiteljev«. Vsi vsaj po imenu poznamo St. Gallen v švici, kjer je Irec sv. Gall ustanovil samostan, okoli katerega se je pozneje razvilo mesto in po njem prevzelo ime. Veli-ko teh pogumnih prosvetiteljev je delovalo v Franciji in Nemčiji, nekateri arhivski zapiski pa nam vsilju-jejo domnevo, da je delovanje irskih misijonarjev se-galo globoko v sedanjo Rusijo — tja do Kijeva. Po zgodovinski nujnosti je moral zlati dobi sle-diti kulturni zaton. Začel se je v 9. stoletju s prvimi izkrcavanji Vikingov, dokončale pa so ga anglo-nor-manske invazije. Sledil je čas, ko so angleški vladarji začeli Irsko sistematično naseljevati z angleškimi in škotskimi naseljenci. Tako je irski živelj počasi dobi-val značaj angleškega podložnika. Položaj se je še po-slabšal v dobi reformacije, ko so bile katoličanom od-vzete mnoge državljanske pravice. Angleški fevdalci so neusmiljeno izkorlščali prvotni živelj. Kot reak-cija na to so prišli prvi upori. Prvi večji organiziran irski upor je izbruhnil kot odmev na veliko ameri-ško borbo za neodvisnost in na francosko revolucijo. Upor je bil sicer v krvi zadušen, a Irci so dobili prve sedeže v britanskem parlamentu. Nov napredek je po-menil sprejem zakona o katoliški emancipaciji, ki ga je v začetku 19. stoletja v parlamentu izposloval O'Connell. V letih velike lakote, v sredini prejšnjega stoletja, se je prebivalstvo Irske zmanjšalo za cela dva miUjona. To je bila doba množičnega izseljevanja v Ameriko. Kolikor pa se jih ni izselilo, so pomrli od lakote, ker so jih zemljiški gospodarji izgnali z zem-Ije zaradi neplačevanja zemljiške rente. Upor, konec stoletja, ki je zahteval dokončno ureditev zemljiške-ga vprašanja, je zanimiv predvsem zato, ker se je te-daj prvič v človeški zgodovini pojavila beseda bojkot. Boycott je bil angleški oficir, ki je imel čast, da je prvi na lastni koži občutil ta način upora. Ko se je v začetku tega stoletja tudi zemljiško vprašanje koli-kor toliko uredilo, je ostala Irski le še ena velika ze-Ija: neodvisnost. Končno se je z vso močjo razplamtel ogenj zati-ranih uporov. Prišel je slavni Velikonočni ponedeljek 1916, ko je 1000 prostovoljcev zasedlo strateško važne točke v Dublinu in se cel teden upiralo prodoru an-gleških čet. Ko so se uporniki po enem tednu predali, so Angleži javno usmrtili petnajst voditeljev upora. Toda Neodvisna irska republika je bila proglašena že prvi dan upora. Na naslednjih volitvah je z veliko ve-čino zmagala Irska stranka, ki se je prvič v irski zgo-dovini ne oziraje se na London sestala kar v Dublinu in se proglasila za irsko skupščino. Pod pritiskom sve- NEKAJ VTISOV O IRSKI IN IRCIH tovne javnosti, utrujene od prve svetovne vojne, je bila Anglija prisiljena dati Irski neodvisnost. Z listi-no, ki je zagotavljala Irski neodvisnost pod pogojem, da ima Ulster pravico do samoodločbe, kar je v bistvu pomenilo svobodno Irsko brez Ulstra, so Angleži ir-skemu narodu zadali še zadnjo rano. Potrditev te li-stine v irskem parlamentu, je bila vzrok državljanske vojne, ki se je končala naposled z zmago tiste strani, ki je soglašala z vsebino te listine. Tako je postala Irska končno neodvisna republika v okviru Common-toealtha, Ulster pa je ostal angleški kroni. Pozneje, ko je postal predsednik republike Eamon de Valera, je Irska izstopila iz Commonioealtha in si med drugim postavila za cilj tudi, da dobi nazaj Ulster. Danes je Eamon de Valera še vedno predsednik, pa tudi Ulster je še vedno angleški. Stoletja trajajoča vlada Anglije je imela za posle-dico izumiranje stare irščine in popoln prodor angle-skega jezika med vse plasti prebivalstva. čeprav se irska vlada močno trudi, da bi irščino ohranila pri življenju, se ta ohranja le še na skrajnih zahodnih obalah Irske, kamor je bil kljub dolgi dobi angleški vpliv slabotnejši. čeprav je v ustavi kot uradni jezik na prvem mestu irščina, jo danes od približno 3 mi-lijonov prebivalcev republike govori le slabih 10.000. Tudi uvedba irskega jezika v obvezno šolanje ni pri-nesla želenih rezultatov. Tako se otroci že od prvega razreda dalje uče hkrati irščine in angleščine. Pri vseh teh naporih pa je vlada zašla v drugo skrajnost. Iz dolgoletnega občutka narodne ogroženosti se je ro-dil nacionalizem. Ta se ne manifestira na zunaj, a ustvarja v določenih primerih vzdušje, ki lahko po-stane neznosno. Tujec je na Irskem morda najbolj presenečen, ko ob koncu vsake filmske predstave na platnu zaplapola irska zastava in se oglasi narodna himna. Dvorana stoje in rnolče pričaka konec. Tudi ob koncu plesov ansambli intonirajo himno, in če nisi preje opozorjen, lahko pride do mucnih situacij. Me-ni samemu se je primerilo, da sem v neki podeželski gostilni zvečer, ko so jo zapirali, prisostvoval himni v izvedbi zbora gostov gostilne. Vse je bilo popolnoma resno, čeprav so se morali nekateri od njih naslanjati na pult. Nekoč sem se skoraj sprl s prijateljem Tomom. Nekako je naneslo, da sva se začela pogovarjati o iz-seljevanju. Potožil mi je, da današnja mladina nima niti trohice domoljubja. Vsako leto tisoči mladih Iju-di odhaja v Anglijo in Ameriko za delom. Dejal sem mu, da človek, ki irna prazen želodec, ne premišljuje mnogo o domoljubju. Ni mi bilo jasno, kakšno do-rrioljubje ima Tom v mislih. Iz pogovora z mnogimi mladimi Ijudmi sem izvedel kopico zanimivih stvari. V šoli je mladina že od prvih let dalje vzgajana v do-moljubju, ki pa se skoraj nikoli ne dvigne nad učenje irščine in ponavljanje zgodovinskih letnic o znameni-tih irskih domoljubnih uporih. Zato sem tudi Toma vprašal, zakaj se otroci sploh uče stare irščine, ko pa v sodobnem življenju potrebujejo mnogo važnejših stvari. Odgovoril mi je, da tako postanejo boljši do-moljubi. Ker ga nisem hotel žaliti, sem mu le priki-mal. Najbolje to vzdušje ilustrira zgodba, ki sem jo slišal iz ust nekega študenta. Dva inzenirja v Dublinu zaprosita za službo. Prvi je s težavo opravil diplomo in je bil vsa leta študija med najslabšimi študenti. Zna pa irščino. Drugi je diplomiral z odlicnim uspe-hom in je obetajoč mlad strokovnjak, pa ne zna ir- ščme. V službo je sprejet prvi, ker zna irščino, drugi pa si je moral poiskati službo v Angliji. Ob teh kri-terijih presoje domoljubja sem se z rahlimi poprav-ki nehote spomnil razmer pri nas. Ko smo nekega večera v naš krog mednarodne delovne brigade povabili člana irskega parlamenta, sem se veselil, ker sem mislil, da bom tako iz naj-bolj poklicanih ust prejel odgovor na mnoga zanimiva vprašanja. Na žalost je bil mož na eno uho naglušen in tudi sicer ni bil kdove kaj pri moči, saj je imel ne-kaj čez 80 let. Irski prijatelji so mi dali diskretno ve-deti, da je v irskem parlamentu in vladi še vedno množica tistih Ijudi, ki so se borili v Velikonočni vstaji ali pa v letih tik po njej. Dermott se je iz vse-ga tega grenko ponorčeval rekoč, da vlado sestavljajo slepi in gluhi člani, ostali pa so le lazji invalidi. De-jansko je sedanji predsednik republike 86-letni Ea-mon de Valera že nekaj let slep. Kljub temu pa je kan-didiral na lanskoletnih predsedniških volitvah in po-razil svojega 30 let mlajšega nasprotnika O'Higginsa. Na žalost mi gospod poslanec ni mogel postreči s programom opozicijske stranke. Zanimalo me je na-mreč, zakaj se je večina mestnega prebivalstva na zad-njih volitvah izrekla proti de Valeri. Odgovor sem do-bil nekega dne^v časopisih, ki so oznanili, da vlada nujno povišuje davke. Morda bo to počasi prepričalo tudi irsko podezelje, da bo na prihodnjih volitvah od-dalo svoje glasove opoziciji. Na to mislijo trezni Irci, ki vedo, da Irska ni dovolj bogata, da bi zdrže-vala vlado v sedanjem obsegu. Nasmejati sem se moral zgodbi nekega trgovca z živino, s katerim sem se peljal v Belfast. živinoreja je namreč glavni izvozni artikel Irske in se z njo do-bro zasluži. Dejal mi je, da se je do pred kratkim z izvozom živine ukvarjal le privatno. Ko pa je v ne-kem časopisu zasledil sporočilo, da daje vlada na vsa-ko glavo goveda, ki gre v izvoz, posebno premijo, se je tudi sam javil na natečaj. Sedaj pa je dobil po po-šti nakaznico za plačilo 500 funtov davka, kajti vest o premijah je bila najbrž le uspela potegavščina. Ko je pripovedoval to zgodbo, je vmes krepko klel in pri-povedoval zgodbe o vladi in njenih ministrih. Tako sem izvedel, da so prejšnjega ministra za finance pre-stavili na mesto ministra za kmetijstvo, ker je bil na svojem delovnem mestu vedno tako pijan, da ni bil zmožen podpisovati drobnejših bančnih formularjev. Koliko je bilo na vseh teh zgodbah resnice, ne mo-rem soditi, saj so v vsaki deželi Ijudje, ki niso zado-voljni z vsako stvarjo in radi nergajo in napihujejo take zgodbe. Ob razmišljanju o Irski, bi bilo nepravično, če ne bi vsaj z nekaj besedami omenili vloge Cerkve. Cer-kev je v svobodno Irsko prinesla poleg ogromne kul-turne dediščine tudi velik delež, ki ga je med angle-ško nadvlado imela pri krepitvi narodne zavesti. Mor-da bi tudi Irci v času Reformacije tako kot škoti sprejeli anglikansko vero, če ne bi bila s katoliško vero tako neločljivo povezana najslavnejša irska zgodo-toina. Irska je danes najbolj katoliška država na svetu, saj je katoličanov kar 95 odstotkov. Uradno je Cerkev ločena od države, vendar je razumljivo, da je njen vpliv še vedno na vseh področjih zelo velik. Ko končujem bežne vtise o Irski, se mi nehote vsiljuje vprašanje, če sem jih sprejemal kot pripad-nik malega naroda objektivno. Ali se moji vtisi, kot vtisi pripadnika malega naroda, ki se je prav tako kot irski stoletja boril za kulturno, narodno in poli-tično svobodo, kot pripadnika naroda, ki mu je obču-tek narodne ogroženosti že prešel skoraj v podzavest, ali se ti vtisi zelo razlikujejo od onih, ki jih na Irskem dobi pripadnik nekega velikega naroda? Milan Smolej Akademija znanosti v ČSSR že od leta 1958 izdaja Slovar starocerkvenoslovanskega jezika. Dolga leta ga je po vzoru MIKLOŠIČEVEGA slovarja pripravljal dr. Josef Vajs, sedanji redakcijski kolegij pa to delo nadaljuje: trije zvezki so že izdani, predvidenih pa je nadaljnjih 57. Z izdajanjem tega slovarja je češka akademija med drugim hotela počasfciti tudi obletnico izhajanja Miklošičevega slovarja (ki je izhajal na Dunaju v letih 1862—1865). Ne glede na skoro enako velik besedni fond je je obseg vzornika — Miklošičevega slovarja — precej manjši. Nov slovar je tudi mnogo bolj sistematičen, saj je sestavljen po načelih modernega jezikoslovja. To se vidi že v sami razporeditvi in obravnavi gesel, ki so vzorno obdelana in pojasnjena z različnih stališč. Vedno je navedeno reoimo kje, v katerih starocerkve-noslovanskih spomenikih je obravnavana beseda upo-rabljena (npr. v Savini knjigi, Supraseljskem zbor-niku, Sinajskih lističih ipd.) ali pa, da ima beseda ve-liko frekvenco (kar je označeno z occurrit saepe ali oceurrit saepissime). Pri liturgičnih izrazih, ki so bili v staro cerkveno slovanščino sprejeti iz gršdine, sledi za geslom izvirna grška beseda. V tem primeru je pri-dan tudi njihov stvarni pomen. Taka pojasnila so v latinščini in so zelo drobno tiskana. Drugače pa so namesto stvarnih definicij besedne, in to v petih jezi-kih: češkem, ruskem, nemškem, grškem in latinskem. če ima katero izmed gesel več pomenov, so navede-ni vtsi — s citati iz originalnih rokopisov. Tudi homo-nima in sinonimi so označeni in razloženi s pomoč-jo primerov uporabe in funkcije. Vendar pa niti izdajanje tega slovarja ni lahko. Zakaj? Prvi zvezek slovarja je štel 5750 izvodov, kar je izredno veliko. Izdajatelji so namreč računali na zanimanje, kakršnega je stara cerkvena slovanščina dandanes deležna v Sovjetski zvezi, in na razvoj so-vjetske filalogije. če bi torej vse sovjetske srednje šole, kjer ta jezik poučujejo, slovar kupile, bi tudi takšna velika naklada zlahka pošla. Toda glavnina pojasnil je v latinskem jeziku in kdo izmed sovjet-skih profesorjev in študentov jih bo razvozlaval? Tu-di povsod drugje latinščino opuščajo. Zato je nakla-da naglo padla (prvi zvezek iz 1.1958 v 5750 izvodih, drugi zvezek, izdan 1. 1961, v 2800 izvodih, tretji, izdan 1.1965, pa v 1600 izvodih !). Slaba stran slovarja je še, da je oz. bo zaradi naj-različnejših težav zelo drag. Računajo, da skupna ce-na vseh šestdesetih predvidenih izvodov ne bo nižja *i 238 dolarjev! K.P. RAZPIS ZA UDELEŽBO na jugoslovansko-ameriškem seminarju Univerza v Ljubljani in Great Lakes Colleges Association priredita od 4. do 16. septembra letos v študentskem domu Višje gospodinjske šole v Grobljah tretji zaporedni jugoslovansko-ameriški seminar, posvečen razpravi o sociolo ških, ekonomskih in političnih vidikih pomemb-nih družbenih pojavov. Tema letošnjega seminarja bo problem in-dustrializacije, ki bo osvetljen z jugoslovanskih in ameriških gledišč v predavanjih in v raz-pravi. Seminarja se bo udeležilo 18 študentov Great Lakes Colleges in 18 študentov ljubljanske uni-verze, ki bodo prebivali ves čas seminarja v Grobljah ter se udeleževali razprave in drugih skupnih prireditev. Izmed 18 udeležencev iz študentskih vrst naše univerze bodo 4 izbrani za trimesečno potovanje po ZDA od srede aprila do srede julija letos, 4 pa v prihodnjem letu. Stroške udeležbe na seminarju in poti po ZDA bodo plačali prireditelji. Univerza v Ljubljani vabi slušatelje pravne in ekonomske fakultete, slušatelje filozofskega in sociološkega oddelka filozofske fakultete in slušatelje visoke šole za politične vede k pri-javi za udeležbo na seminarju. Prijavi je treba priložiti: potrdilo o aktivnem obvladanju angleščine, potrdilo o opravljenih izpitih z ocenami, izjavo, da bo prijavljenec sodeloval na semi-narju 1967 ves čas in pomagal ameriškim štu-dentom pri njlhovih študijskih nalogah. Kandidati, ki se potegujejo za potovanje v ZDA, naj prilože tudi predlog za temo študij-ske naloge, ki jo bodo morali izdelati v ZDA, ter priporočilo profesorja, s katerim jie bila te-ma izbrana. Prijave s prilogatni sprejema tajništvo uni-verze v Ljubljani do 15. marca 1967. RAZPIS Medfakultetno prvenstvo ljubljanske univerze v streljanju z zračno puško — razpis Prvenstvo bo v sredo 15. marca 1967 ob 16. uri v študentskem naselju; blok V. Nastopijo lahko vsi redni in izredni študentje fakultet, akademij, visokih in višjih šoL Tekmuje se posamezno in ekipno. Moška šteje tri, ženska dva člana. Naboje in tarče bo dal organizator, prav tako puške, kolikor ne boste imeli svojih. Raz-glasitev rezultatov bo pol ure po končanera tekmovanju v kavarni študentskega naselja. Prijave oddajte po svojih športnih referen-tih ali sami na ZšOTK, Trg revolucije 1/1, vsak dan razen sobote od 13—14h do 10. marca, lahko pa tudi neposredno pol ure pred pričet-kom tekmovanja na strelišču. ZŠOTK RAZPIS Mednarodni odbor UO ZŠJ na univerzi v Ljubljani razpisuje prosto mesto za udeležbo na mednarodnem seminarju v Stockholmu od 23. do 30. aprila letos. Vodilna tema seminarja je: Socialni in mednarodni odnosi ter problem študentskth domov. Pogoji: 1. reden študent (-ka) 2. poznavanje splošne študentske in posebej materialne problematike študentov 3. aktivno delovanje v ZŠJ — priporočilo FO ali odbora združenja 4. odlično znanje angleškega jezika O kandidatih bo odločalo predsedstvo UO ZŠJ. Razpis velja 7 dni. Prijave oddajte na Mednarodnem odboru, Trg revolucije 1, med uradnimi urami.