F r a n c e P r o s n i k Maribor v p l i v k n j i g e na b r a l c a »Naši študenti so izgubili navado in okus za branje. Niso se naučili, kako naj berejo, in tudi ne pričakujejo zadovoljstva ali izboljšanja od knjige . . . Na vpraša- nje, katere knjige so jim zares pomembne, je večina ostala brez besed, ker jih je pač moje vprašanje zbegalo. Predstava o knjigi kot prijateljici j im je tuja. Zanje nikjer ni tiskane besede, h kateri bi se zatekli po nasvet, navdih ali veselje.« Štu- denti nimajo knjig, imajo pa glasbo. Ko bodo odložili walkmana, bodo ugotovili, da so gluhi. Tako trdi ameriški univerzitetni profesor Allan Bloom.1 Verjetno tako meni tudi marsikdo na Slovenskem. Podatek,2 da polovica Slovencev v letu dni ne pre- bere nobene knjige, dopušča takšno mnenje. Vendar pa mladi ljudje berejo pre- cej več kot starejši. V starosti med 18. in 25. letom je nebralcev le 32 %, med še mlajše pa raziskava ni segla. Dimitrij Rupel je nezadovoljen z nagibi za branje, premalo mu je bralcev, ki jih privlači skladnost celote literarnega dela in pa zanimiva zgradba pripovedi. Kako daleč stran je od težav A. Blooma. Pri tem pa se ne morem znebiti vtisa, da preveč resno jemlje rezultate anketne tehnike. Ta metoda ima namreč vgrajeno napako prisilnega izbora: anketiranec se čuti dolžnega izbrati enega izmed ponu- jenih odgovorov ali sam napisati enoumen odgovor. Bolj verjetno je, da bralca včasih pritegne napeta in razgibana zgodba, drugič zopet duhovitost in zabavnost ali pa več stvari hkrati. Navdušenje je nalezljivo. Pri tem se razlogov za privlačnost branja lahko zaveda ali pa tudi ne. Če je teoretsko izobražen, bo svo- je zadovoljstvo z zgradbo zgodbe lahko ustrezno ubesedil, vendar pa bo skladnost celote delovala tudi na bralca brez te vednosti. V tem smislu ni toliko pomembno, kaj si misli, zakaj mu je všeč ta ali ona knjiga; da le bere tista dela, ki so po meri- lih literarne teorije vredna branja. Previdnost v tolmačenju pa ni odveč niti ta- krat, ko zaide izven tega izbora. Na koncu koncev tudi ne gre samo za to, koliko knjig je kdo prebral in po kakšni vrednostni klasifikaciji so le-te razvrščene. Pre- 1 Povzeto po knjigi Allana Blooma Ameriška misel se zapira vase (The Closing of the American Mind, New York, 1987); prevod Ivana Dolenca objavljen v Naših razgledih 29. ja- nuarja 1988 pod naslovom Kdo je še zrel za pustolovščino s knjigo? in 12. februarja 1988 pod naslovom Ko bodo odložili walkmana, bodo ugotovili, da so gluhi. 2 Raziskava Gregorja Kocijana, Darke Podmenik, Dimitrija Rupla, Martina Žniderši- ča Knjiga in bralci III, Ljubljana, 1985.— Odmevnejša je bila polemika v prilogi Dela Književni listi med Dimitrijem Ruplom, Meto Grosman in Jolko Milic v marcu in aprilu 1986. pričan sem, da prenekateri statistično gledano le povprečni bralec zapre prebra- no knjigo z več in globljimi vtisi kot rutinski požiralec knjig. »Kako je torej z vplivom knjige na bralca?« Jaro Dolar na tako zastavljeno vprašanje odgovarja:3 »Priznati moramo, da vemo o tem le malo.« Profesor Bloom je spraševal študente, katere knjige so j im pomembne, in dobival odgovore, ki so mu vzbujali strah in jezo. Njegovo nezadovoljstvo se je le še povečevalo, ko so pozneje nekateri študenti pritekli za njim, »in ti so mi skuša- li dopovedati, da so knjige dejansko nekaj storile za njih, in sicer ne samo ena ali dve, pač pa da je takih knjig veliko. In potem so mi zdeklamirali cel seznam kla- sikov, o katerih so morda slišali v srednji šoli.« Njegov pristop je še najbližji vprašalniku: zahteva takojšen in natančen od- govor. Poskusite se v hipu spomniti predzadnje ali predpredzadnje knjige, ki ste jo prebrali, in videli boste, v čem je težava. Potreben je čas in ustrezno razpolože- nje, da se sproži tok asociacij in ustvari kontakt s samim seboj. V ta notranji svet direktiven intervju ali anketa praviloma ne prodreta. Čustveno nabite vsebine potrebujejo posebne okoliščine, da se izrazijo. Kot psiholog sem se večkrat spraševal, kdo sliši ali vidi največ nepotvorjenih človeških odzivov. Med njimi je prav gotovo poštar starega kova, ki pisem ne me- če v nabiralnik, ampak prihaja v hišo. Presenetilo me je, koliko ljudje povejo od- vetniku ali sodniku, če mislijo, da to ne gre v njihovo škodo. Mogoče pa je v tem smislu najbolj privilegiran poklic profesorja slovenščine. Iz leta v leto lahko spremlja razvoj otroka in mladostnika na najpomembnejših področjih, v njegovi etični in estetski rasti. V mislih imam predvsem pisne izdelke — proste spise v osnovnošolskem obdobju in šolske naloge v času srednjega šolanja. Slednje omo- gočajo ob dovolj spodbudnem naslovu, da se osebnost pisca izrazi v polni meri. Že površno branje nas lahko prepriča, kako zaupne narave so ti literarni poskusi. Ko sledimo toku misli, lahko opazimo le začetno in končno cenzuro (ne tako red- ki klišejski uvodi in zaključki), sredina je svobodna kot pri šahu. Iz teh razlogov sem v proučevanju vpliva knjige izbral kot vir podatkov šol- ske naloge in ne anketiranje. Zajel sem šestdeset dijakov srednje družboslovne šole v dveh paralelkah tretjega letnika. Vsebino pisanja je določal naslov »Knji- ga, ki je vplivala na moje življenje«. Zunanji pogoji so bili standardni (razred, čas pouka, dolžina šolske ure), pač rutinska šolska naloga, ki se ocenjuje pri pro- fesorici, kjer je negativna ocena redkost. Analiza nima ambicije posploševati ugotovitve na raven hipotetičnega, povprečnega sedemnajstletnika, nasprotno — domnevati smemo, da so zajeti nadpovprečni bralci (starost, izbor šole). Ne po- stavljam si vprašanja, kakšni so slovenski bralci, ampak, kakšen vpliv ima lahko knjiga v dobrih pogojih. V analizi posamezne naloge me je zanimalo: — kakšen pomen pripisujejo dijaki branju — katere knjige navajajo kot pomembne — za kakšen vpliv gre — kakšni so identifikacijski procesi. Ali obstaja knjiga, ki je imela ali še ima pomemben vpliv, je prvo, kar sem iskal v spisih. Odgovore na to fiktivno vprašanje je mogoče združiti takole: 3 Jaro Dolar: O branju, pokorščini in o — čebelah, Mentor, november 1978, str. 17. da, določena ena vsaka po svoje več kot ena posplošeno pisanje o knjigi nobena 34 dijakov (57 %) 13 dijakov (22%) 7 dijakov (12 %) 4 dijaki (6%) 2 dijaka (3%). Prevladujejo bralci, ki jasno prepoznavajo določeno knjigo, ki ima v doseda- njem branju zanje dominanten vpliv. Praviloma temu sledi podrobnejša predsta- vitev knjige in opis doživljanja. Najljubšo knjigo so prebrali večkrat, tudi deset- krat. Cenijo tudi druge knjige, vendar je njihov vpliv bistveno manjši. Druga skupina je mogoče najbližja idealnemu bralcu: ne veže jih zvestoba enemu samemu pisatelju ali naslovu, ampak se vedno znova prepustijo novemu literarnemu delu, najdejo v njem nekaj novega, zanje pomembnega. Spomnijo se zgodnjih let in začetka potovanja v svet knjige, nekatere knjige le omenijo, pri drugih se zadržijo dalj časa. Po pogostosti tretja skupina je zelo podobna prvi, le da so tem bralcem pose- bej pomembne dve ali tri knjige, ki jih doživljajo kot stalne spremljevalke v živ- Že tolikokrat omenjeni Američan Bloom bi v četrti kategoriji (posplošeno pi- sanje o pomenu in vlogi knjige) prepoznal svoje ignorantske študente. V sloven- ski verziji so to dijaki, ki se na splošno zavedajo velikega pomena knjig, radi po- vedo, da je knjiga človekova najboljša prijateljica, ne manjka jim besed, manjka jim pa vsaj en sam konkreten naslov knjige ali ime pisatelja. Zoprna skupina s štirimi predstavniki med šestdesetimi dijaki. Dvakrat je napisano: knjiga ni vplivala na moje življenje. Enkrat je odgovor filozofske narave — knjige in pisatelji so le del posameznega, manj pomembne- ga; nad vsem tem je en sam pomemben vpliv. V drugem primeru je podan zakrit opis frustracij ob siljenju k branju. Pritisk sta izvajala združeno dom in šola. Navzven je odpor do branja kot psihomotorične aktivnosti sicer izginil, posledice pa so trajne — bralec s knjigo nima veselja, bere le toliko, kolikor mora. Katere knjige navajajo kot posebej pomembne: mladinske knjige 43 (slovenske 10, tuje 33) romane 41 (slovenske 4, tuje 37) pesmi 3 (slovenske 1, tuje 2) poljudnoznanstvene knjige 2. V nasprotju z morebitnim pričakovanjem, da bo mladostnik odklanjal vse, kar ga spominja na njegovo neodraslost, torej, kar ga veže na otroštvo, vidimo, kako močni so zgodnji vtisi. Zelo velik delež predstavljajo dela mladinske knji- ževnosti. Domači avtorji so citirani znatno pogosteje kot pri romanih. Pravljice ni izbral nihče kot zanj najpomembnejšo knjigo, so pa velikokrat omenjene kot prijeten zgodnji spomin. Med posamičnimi naslovi vlada izrazita razpršenost, večkrat sta izbrana le Exuperyjev Mali princ in pa dela Hermanna Hesseja (predvsem Stepni volk, Narcis in Zlatoust). In za kakšne vplive gre? Naštel jih bom po pogostosti javljanja, pri čemer je frekvence jemati zgolj kot orientacijo, nikakor pa ne kot splošno veljavna raz- merja: ljenju. različne oblike rasti 35 odgovorov navdih, spodbuda za akcijo 15 odgovorov intenziven trenutni vpliv 6 odgovorov knjiga kot vir življenjskih napotkov 4 odgovori zabava, sprostitev 3 odgovori vpliv ni omenjen 3 odgovori estetski užitek 1 odgovor terapevtski učinek 1 odgovor. Skupna značilnost opisov v nalogah je neposredno doživljanje vtisov. Zelo ma- lo je govorjenja na splošno, ampak pišejo o tem, kako je knjiga vplivala nanje. V najpogostejši kategoriji (oblike rasti) diferencirano opisujejo čustveno, in- telektualno in pa celovito osebnostno rast. Največkrat menijo, da je knjiga veliko prispevala k njihovi intelektualni rasti, kar izražajo takole: razgibala jim je do- mišljijo, odpirala svet, jih naredila občutljive za doslej neznane pojave ipd. Inte- lektualne spodbude se često povezujejo z večjo čustveno dojemljivostjo: začeli so drugače razmišljati o prijateljstvu, o potrebi po družbi, knjiga jim je porušila do- sedanji pogled na svet, začutili so vznemirjenost, ki jih je silila k novim iska- njem. Intelektualne avanture včasih spremljajo prikrite bojazni, na primer: začu- tila sem stik misli; rahlo, nenevarno trčenje dveh popolnoma samostojnih inte- lektov — ne knjige, ampak človeka. Ob knjigi čutijo možnost osebnostne rasti: podprla me je v moji drugačnosti, ni se mi treba več skrivati, zavedel sem se svo- jega odraščanja. Samo v dveh spisih se pojavijo znaki idolatrije (ali bom sploh kdaj takšna, k o t . . . , občudovala sem ta nedosegljivi vzor), ki prej hromijo rast, kot pa jo spodbujajo. V petnajstih nalogah je podan opis, kako so pod vplivom knjige postali tudi navzven aktivnejši. Najpogosteje je to navdih za prve samoiniciativne literarne poskuse in pa za pisanje dnevnikov. Poskušajo, tu in tam tudi z uspehom, spre- meniti odnos do svojih bližnjih, pa tudi stil življenja. Posebej prepričljiva sta opi- sa vpliva obeh poljudnoznanstvenih knjig. Deklica je ob začetku šolanja kot dari- lo prejela Enciklopedijo živali. Splet srečnih okoliščin jo je s to knjigo vodil od začetnega ogledovanja slik, potem prvega obsežnejšega branja, ob katerem se je mimogrede naučila brati, do ljubezni do živalskega sveta in poklicne odločitve. Podobno vlogo je odigrala knjiga o fotografiranju. V obeh primerih je videti, ka- ko močan vpliv ima lahko knjiga, če je vpeta v socialne odnose, ki se medsebojno podpirajo. Intenziven trenutni vpliv branja se kaže v podobi afektivnih reakcij: zgrože- nost ob neugodnem zapletu zgodbe, dvom o samem sebi, strah pred krutostjo sveta. Pisci v nadaljevanju ne opisujejo, v kaj so se ta burna čustva iztekla. Štirje bralci imajo vnaprej določen, že kar rigiden nagib za branje: v knjigi iščejo napotke za življenje. Kakšni so uspehi, ni opisano. Lažje je razumeti one, ki v knjigi, prav tako vnaprej, iščejo zabavo in sprostitev. Vsi trije namreč pišejo, da gre za posebna razpoloženja in da se takrat zatečejo k znani oziroma že več- krat prebrani knjigi. Ostale kategorije odgovorov verjetno ne potrebujejo pojasnil. Preostaja še vprašanje o procesih identifikacije. Preden preidem h konkretni analizi, naj opozorim na razmišljanje Mete Grosman,4 ko pravi: »Bra- 4 Meta Grosman: Pouk bralne sposobnosti (1). Jezik in slovstvo, XXXII, 1986/87, št. 5, str. 134. lec, še zlasti mladi bralec, v upodobljenih junakih in njihovih problemih prepo- znava samega sebe in svoje težave ali pa se srečuje z možnimi vzorniki, junaki, ki bi j im bil rad podoben, in takimi, od katerih želi biti različen. To lastnost bral- čevega odnosa do fiktivnih junakov nekateri kritiki še vedno opisujejo kot bral- čevo identifikacijo z leposlovnimi junaki, čeprav so drugi že v tridesetih letih spo- znali, da tako pojmovanje ni primerno. Če indentifikaciji pripišemo omenjeni po- men, bi to pomenilo, da bralec ni zmožen razlikovati med samim seboj in fiktivno osebo, s katero se identificira. Kolikor bi pri posameznih bralcih do take identifi- kacije zares prišlo, bi morali verjetno ugotoviti, da gre za neko nenormalno, če ne že kar patološko izgubo identitete in umišljanje druge (nadomestne) identite- te . . . Zato se zdi bolj smiselno poudariti fiktivno naravo bralčevega odnosa do le- poslovnih junakov . . . Tako pojmovanje nam omogoča razločevanje med različni- mi možnostmi, ko bralec npr. prepoznava podobnost med seboj in fiktivno osebo, občuduje fiktivno osebo brez upanja na podobnost, izbere posamezno fiktivno osebo za svojega vzornika ali pa podoživlja misli in občutja druge osebe. Hkrati nas opozarja na to, da bralec do raznih oseb v delu čuti različno, da se njegovo razmerje do oseb med branjem spreminja in še na to, da ne čuti samo z njimi, marveč tudi do njih . . . « Težave poenostavljenega pojmovanja identifikacije se kažejo v nekaterih iz- javah v analiziranih nalogah — na primer: poizkušala sem se poistovetiti z njimi; hotela sem se postaviti v isti položaj junakov v knjigi; odklanjam istovetnost; se ne identificiram, ker živim v realnosti in ne bežim od resnice. Videti je, kot da so ti bralci indoktrinirani s predstavo, da se je treba poistovetiti z glavnim junakom zgodbe. Ta internalizirana prisila, najverjetneje ustvarjena s površno šolsko edu- kacijo, pa deluje zaviralno. V bralcu prej spodbuja težnjo po nasprotovanju, še zlasti, če knjig ne izbira sam, ampak mu jih določa na primer šolski program. Iz- hodiščna napačna formula se glasi: identifikacija je poistovetenje (jaz ne smem biti več jaz ampak nekdo drug; razlog za to pa je norma »dobrega, zaželenega« bralca). Kako pojmuje procese identifikacije psihoanalitična teorija? Anton Trste- njak5 piše: »Identifikacija pomeni ( . . . ) prevzemanje ali pravzaprav posnemanje lastnosti druge osebe, ki si jih tako rekoč včleni kot del svoje lastne osebnosti. Notranjo napetost zmanjšujemo v posnemanju ravnanja nekoga drugega. Tako otrok istoveti sebe s svojimi starši, ker se mu prikazujejo kot močnejši in zrelej- ši. Vsaka doba teži za svojimi značilnimi podobami istovetenja. Utegne se nekdo tudi istovetiti z živalmi, z ustanovami ali celo abstraktnimi in umišljenimi ideja- mi in neživimi predmeti. Končna struktura vsake osebnosti je navadno tvorba različnih identifikacij iz različnih življenjskih dob. Če prvotna izbira gonskega predmeta ni uresničljiva, nastopi nova izbira ali premaknitev gonskega predmeta ( . . . ) . Človek pravzaprav vedno išče nove in boljše načine za znižanje notranje napetosti.« Vrnimo se k analizi nalog. Brez težav bi bilo mogoče opisati odnos bralca do fiktivnih oseb, kot to predlaga Meta Grosman. Kaj pa dobimo, če sledimo psiho- loški teoriji? Izjave v nalogah je mogoče povzeti in razvrstiti tudi takole: identifikacija z zgodbo, sporočilom knjige 23 dijakov identifikacija z osebami 12 dijakov identifikacija ni omenjena 8 dijakov 5 Anton Trstenjak: Oris sodobne psihologije, 1. Maribor, Založba Obzorja 1971, str. 499. identifikacija s pisateljem 7 dijakov 5 dijakov 2 dijaka 2 dijaka. identifikacija s knjigo . identifikacija ni uspela identifikacijo zavrača . Najpogosteje se torej pojavlja identifikacija z zgodbo ali sporočilom zgodbe. Poglejmo, kako opisujejo ta odnos: imela sem občutek, kot da berem lastno zgod- bo, da je to tisto, česar nisem nikoli mogla označiti z besedami; večkrat primer- jam svoje življenje z opisi v knjigi; kot da sem prisoten v vsem tem dogajanju; sprejela sem idejo knjige, še več, ideja je postala del mene, ipd. Identifikacija s književnimi osebami je dovolj znano dejstvo, s primeri naj ilustriram le možno intenziteto: in že trepetam skupaj z glavno junakinjo; od staršev sem zahtevala, da me kličejo po imenih junakov; v domišljiji sva vodili na sprehode dva velika temna ovčarja, psa sva drugim tudi opisovali. Na sklep o identifikaciji s pisateljem so me pripeljale te in podobne izjave: Lahko se poistovetiš s človekom, ki ga sploh ni več, brodiš po njegovih mislih in ga počasi, počasi spreminjaš v del sebe . . . Kako je mogoče, da so pisateljevi po- gledi tako podobni mojim . . . Kako je mogel biti H. Hesse tako neposreden! Pogo- stokrat tudi mislim z njegovo glavo. Kategorijo »identifikacija s knjigo« uporabljam s tem poimenovanjem bolj zaradi zvestobe zapisom kot pa pomenske analize. Dijaki pišejo: ob branju knji- ge postanem del nje, ob koncu čutim zbeganost; vse, kar preberem, enostavno po- stane del mene; vsaka knjiga je po svoje novo življenje; jaz sem ta knjiga — to je kot moja zgodba. Zdi se mi, da hočejo poudariti celoto (splet fabule, knjižnih oseb, načina podajanja) in da ne čutijo potrebe, da bi diferencirali doživetje, v ka- terem uživajo. Omenil sem že, da tretješolcev družboslovne gimnazije ne jemljem za pov- prečne bralce, ampak domnevam, da bistveno presegajo ta nivo. Prav mogoče je, da se bo manj zahteven ali pa mlajši bralec zadovoljil z istovetenjem z junakom zgodbe, če te možnosti ne bo videl, pa bo knjigo odklonil. Ob bolj diferenciranem odnosu do branja pa smemo pričakovati tudi bolj zapletene procese identifikaci- je. V ospredje stopi ideja in sporočilo knjige, posredno pa tudi posebna oblika mi- selnega kontakta z avtorjem. V tem smislu pojmujem tudi zanimanje za »sklad- nost celote, ki deluje prepričljivo« in »zanimivo zgradbo pripovedi« kot prepričljiv znak za bralčevo identifikacijo s pisateljem, ne kot z osebo nasploh ampak kot z ustvarjalcem literarnega dela. Der Autor des Artikels, ein klinischer Psychologe, nahm beim Ergründen des Einflus- ses des Buches auf den jungen Leser als Angabenquelle die Arbeiten beziehungsweise die Aufsätze von sechzig Schülern des dritten Jahrganges der gesellschaftswissenschaftlichen (Mittel)schule in Maribor. Den Gehalt der Aufgabe bestimmte der Titel: Das Buch, das mein Leben beeinflusste. In der Analyse der einzelnen Arbeit interessierte den Autoren: welche Bedeutung schreiben die Jugendlichen dem Lesen zu, welche Bücher geben sie als bedeutsam an, um was für einen Einfluss geht es und wie sind die Identifikationsprozesse. Z u s a m m e n f a s s u n g EINFLUSS DES BUCHES AUF DEN LESER Die Schlüsse, die der Autor aus der grössten Anzahl von Antworten zog, sind folgende: vor- wiegend gibt es Leser, die ein bestimmtes Buch, das bei der bisherigen Lektüre einen do- minanten Einfluss auf sie ausübte, genau erkennen. Unter den Büchern sind besonders be- deutend Werke der Jugendliteratur, da sie am häufigsten als angenehme und dauerhafte frühe Erinnerung erwähnt werden. Unter den auserwählten Büchern sind mehrmals nur Exuperys Mali princ (Der kleine Prinz) und die Werke Hermann Hesses angegeben. Nach den Angaben der enquettierten Leser beeinflusste das Buch in den meisten Fällen ihr ge- fühlsmässiges, intellektuelles oder gesamtes persönliches Wachstum, oftmals auch als An- regung zur Aktion. Junge Leser identifizieren sich meistens mit dem Geschehnis des Bu- ches oder mit seinen Personen, manchmal auch mit dem Schriftsteller. Prevedla Danuška Troj anovid