Zato si kot Marija se smehljala, ko ji oznanja angel božji ukaz, da ne bi slutil, da si se ta čas za prvim oglom komurkoli vdala.
Dovolj nesramne si razkazovala te stroge oči in ta deviški obraz; pobotnica, poskusi, kdo sem jaz in če si boš še novo žrtev izbrala.
Ko pa je udaril s kladvom, ga je v hipu iztrgal marmornat prasket omami in ga pc učil, da se ni njej sami
res živi maščeval, ampak le kipu, ki ga je izklesal z lastnimi rokami; obstal je ko nekdo, ki se predrami.
ZIMSKA PODOBA
JOŽE    KERENČIČ
Kadarkoli je bil poleti Kromarjev študent doma, se je potikal med polji in sanjaril. Na Dravo, ki je tekla doli v ravneh, se je hodil kopat, zahajal je k fari med učitelje, mnoge ure pa je presedel pri knjigi. Pozimi je ostajal doma, Snega ni ljubil, zakaj bil je izmed onih, ki so jim dobri zimski čevlji daljni sen in je želel le tople obleke in perila, Drugače se ni mnogo izpremenilo. Vse je bilo' kakor poleti, le precej oguljena zimska suknja ga ni mogla greti. Tako je občutil mraz.
Pozimi so pri Kromarjevih mnogo zmrzovali. Ko se je burja lovila okoli oglov, je udirala skozi sleherno špranjo v hram, in to> ni bilo težko. V oknih je bilo že mnogo šip počenih, druge je nadomestila lepenka. Skozi kuhinjo se je večno sprehajal mrzel slap od okna v shrambo in na podstrešje, ali pa se je vrtinčil skozi oba dimnika.
Primanjkovalo je drv, ne le pri Kromarjevih, tudi drugod; marsikje so zmrzovali. Šum je tam okoli mnogo, cele planjave so jih. Najlepše so na grofijah, ormoški in dornovski, pri kloštru, in največja, ki na vzhodu lega na ravan, Zelena, je državna last.
539
Kromarjevi so kurili v kuhinji ves dan, zvečer pa malo v zadnji sobi. Ko so legali, so občutili dim in smrad, potem so- se nanju navadili. V študentov! sobi niso kurili. Vsi domači so se gnetli podnevi v kuhinji. Bilo je zatohlo. Oče in brat sta zdaj plela košare, zdaj delala zobce na zobače, ostali so- opravljali, se hodili iz mrzlega gret, se razgovarjali in tudi prerekali.
Študent, ki se je vrnil utrujen, z željami, da bi se doma sprostil in se sp-očil, ni nameraval študirati. V tej okolici bi tudi ne mogel. Pač pa se je čisto nagonsko predal nežnosti in obzirnosti domačih. Zjutraj je študent dolgo polegal. V postelji je bilo prijetno toplo, mati je bila vsa raznežena in mu je nosila v posteljo zajtrk kakor bolniku.
Neko jutro se je z odporom zavedel svojega poležkavanja. Očital mu ni nihče, prišlo je nenadno. Vznejevoljil se je nase, ves dan je bil nemiren. Dopušča, da mu strežejo'. Celo ugaja mu. Polega. Že peti dan je doma. Nič še ni storil. Mislil bi kdo — domači tako mislijo- —, da mnogo razmišlja, ko zjutraj polega. Vse je laž. Že dolgo ne zmore pametne in resne misli. Ni se znašel, odkar se je vrnil iz zapora. Kadar se poglobi za hip vase, se počuti trudnega v miselnih kompleksih, ki jim ne najde pravega izraza.
Polaščal se ga je nemir, ki mu ni našel opore ne v sebi ne pri domačih. Zato se je popoldne namenil k fari. Malo je kramljal z župnikom, dolgo se je razgovarjal z učiteljem o samih nebistvenih rečeh. Ko se je v temi vračal, je čutil isti nemir in tesnobo, vedel je, da je ta dan prav tako izgubljen kakor vsi ostali.
Doma so imeli temo. Starih dveh še ni bilo iz goric, kamor sta odšla po obedu. Študent je občutil mokroto v čevljih, a jima je vendar šel naproti. Pot vodi onstran ceste v grapo, nato po rebri na greben, koder žde viničarije, potem v globoko dolino, kjer se steka ob treh gruntih s cesto.
Hodil je počasi. Zrak je bil svež, mrzel, pa poln zatišja pred novim snegom, ki bo padel na zmrznjeno-. Hodil je starima naproti in je razmišljal o ljudeh, o zemlji in o hišah, mimo- katerih je hodil. Viničarije po grebenih so nizke, slamnate, vase pogreznjene, pri večini je mnogo otrok doma. Zdaj, ko je zima, ni dela. Nekateri možje drvarijo, hodijo sekat v grofovskoi in popovskoi za šibje in štore, drugod se gneto doma. Včasih so koline. Tedaj je praznik. Mnogokje gladujejo-. Iz hiš se kadi ves dan, mraza ne preženo ne štori ne šibje. Ko se zgosti mrak, se hiše pogreznejo v temo. Petroleja ni, trske se preveč kade, ljudje poklekajo in molijo rožni venec ali pa legajo- in se polglasno razgovarjajo, prepirajo, otroci jočejo. Govore o svetu, mislijo na zadnjo vojno, na fronte, kamor se vrača marsikak grenak spomin. Zelo drago so plačali ti ljudje,
540
ki žive kakor so živeli dedi in pradedi, da so zvedeli za Galicijo m Karpate, Sočo in Tirole. Marsikod so možje pustili svojo kri, oni pa, ki so se vrnili, so prinesli nazaj mnogo spoznanja o življenju v daljnih ravninah in gorah. Zdaj pač mislijo na vse to. Žene slej ko prej ne vedo mnogo ne o Karpatih in Galiciji, še manj o< ruskih nižinah.
Že nekaj let je od tega. Nič ni pozabljeno. Mnogi gledajo jasneje na vse to. Strahotna in polni groze mislijo na novo* vojno', ki se bo nekje začela. Tako nekako so morda pred sto leti ali še prej pod grofi zdeli v kočah, ko> so bili po> teh bregovih raztreseni bogataški hrami in kleti, koder so se dogajala grozodejstva, o katerih še danes mnogo' govore. Takih grozodejstev danes ni več, drugače pa teče življenje kakor prej. Ljudje delajo slej ko prej isto, le svet je od tistih dob hudo porasel. Takrat se je raztezal od grofije do grofije, danes sega do Karpatov in čez v ruske nižine, sega nekam v Azijo in Ameriko^. Ljudje prisluškujejo', se razgovarjajo, drhte, upajo, obupujejo, rastejo. Vsakdo ima še posebne skrbi. Alatiči ne, teh ni več. Koliba se podira, ves skrušen zeva izpod vdrte strehe okenjak. Zadnji Alatič je nekje v tovarni. Nikoli ne pride v ta kraj. Pri Bolfenku je kup otrok. Lani je najstarejša umrla za jetiko. Dorasla je bila, letos bi se možila. Z njim bi poiskala viničarijo. Vzelo jo je, rešena je, tako ne bo otrok ne lakote. Vogrinec je sam. Hči služi nekje na jugu. Vedno dalje gre. Pred leti so govorili, da se bo tam omožila. Vrnila se je rodit otroka, moža ni prignala. Po dveh mesecih je otrok umrl. Stari in hči sta jokala, poltem si je oddahnila in je šla nazaj v svet. Daleč je. Včasih pošlje staremu kak drobiž . . .
Študent je prisluhnil pesmi, ki je zadonela po dolini. Predramljen iz razmišljanja je cul osamljen kričavo piskavi glas. Zdrznil se je. Bil je oče. V sinu je zaplala kri.
Sto odstotni vojni invalid Janez Kromar, bivši domobranec kraljev-sko-cesarskega graškega regimenta, ranjen pri Gorlici devetnajst sto petnajstega leta spomladi, kc< je Rus pod Brusilovim pritisnil na Karpate; Janez Kromar, žrtev za čast in slavo slaboumnega apostolskega cesarja itd., ki hodi zdaj že leta s cevko pod pazduho', skozi katero mu odteka gnoj iz pljuč, je pel po bivši kraljevsko-cesarski cesti „vo«n Polstrau bis Luttemberg", ko se je vračal iz goric.
Študent je obstal. Starega je že slišal prepevati; včasi na štedilniku v kuhinji, cesto pa se je posiljeval v postelji, raztrgano, kričavo, ko> je v gnjijočih pljučih in pod pazduho sikalo. Kričanje starega je bilo polno groze. Študent je drhtel, domači so bili brezbrižni, celo> zabavali so se, le mati je starega zdobra in shuda mirila, vendar s prikritim zanosom nad njegovo žilavostjo.
54i
Tokrat je hripavo petje zadonelo mestoma čisto in se jasno prelivalo' po dolini in po rebreh.
Ho-la-dri-hooj-la-la, ho-la-dri-hooj-la-la; ho-la-dri-hooj-la-la, hooj-la-la-la!
Pel je oče, ki životari mnogo' let napol mrtvec. Nobenega besedila. Pel je poln nevidne sile. Skozi katakombe v pljučih je piskalo, zdaj se je hreščeče, zdaj izčiščeno in jasno razlegalo poi dolini. Bila je lepa valuijoča melodija, in če je bil kdo zunaj, se je čudil žilavosti starega Kromarja, prav kakor se je sin, ki se je potepal po svetu in si umišljal, da svet pozna. Hahljaje se, poln nejasnih silnih vtisov je stopil starima naproti.
Držala sta se okoli ledovja. Mati je v levici nosila cekar s steklenicami; oče je stiskal desnico v žepu dolge zimske suknje, ki mu jo je bil pred leti prepustil študent. V njej je bil videti še bolj usahel in poveŠenih pleč. Noge so se mu opletale, a vselej, kadar so' mu hotele klecniti, se je stari v pravem hipu oprl ob mater, da se je vzdržal pokonci. Ko se jima je bližal študent, sta utihnila in zlezla k jarku, da ju ne bi spoznal. Tedaj, ko je sin obstal pred njima, se je stara ustrašila, vzdrhtela, potem se začudila, nazadnje je spoznala sina in se mu smehljaje se oglasila. — »Naproti sem prišel", je dejal.
Nekaj hipov so molčali, potem se je stari razvezal jezik.
»Pojeva z atekom. Mislila sem, kdo je. Nate ne bi mislila. Ali si ga čul? Daleč ga morajo slišati. Tak je, pa spravi vse to iz sebe. Primi ateka. Dobro se oprimi, atek, da ne padeš."
Hiteli so in so hropeli mimo treh gruntov, njenega doma in dveh sosedov: Vanč živi, Vinca je vzela jetika, zdaj gospodari Roža z otroci.
»Kakor hrast sem", je hropel stari. »Kakor naša tepka, ki jo strela prečesne, pa se še ne posuši. Če bi imel deset sinov, bi še bil pred vsemi, tako zapojem", se je trgalo iz starega, Med besedami je lovil sapo. »Pošto j ta! Ne morem dalje."
Z roko si je segel nekam pod pazduho, nabiral je sape; potem se je nagnil naprej in se čisto naslonil na ženo in sina. Zopet so hiteli dalje.
»Močnejši od sinov sem. Sinovi boste pokveke", je stari šepetal.
Študenta so prevzeli vtiski. Mislil je, a nič domislil. Čutil je, da sita z njim dva človeka, ki sta jima duši na stežaj odprti in vsaka izgovorjena beseda je senca globokih skušenj. V temi je čutil mater, vso razživelo, tožno veselo, kako ji lica žare in sanjave oči blodijoi poi temi, kako ji raste iz spomina vse življenje.
»Zapojva še, atek!" je silila. »Vsi zapojmo, da bo cula Margeta (žena brata Vinca, ki doma gospodari). Tisto: ,Že čriček prepeva. . .'"
542
Stari je nabiral sapo, lice se mu je napelo, oči je venomer odpiral in zapiral; včasi je klecnil. Potem je zapel. Telo se je streslo. Večkrat se je pesem pretrgala, stari je nabral sapo, potem je zadonel čist in jasen glas. Iz dna je vrela žalost, kakor jo je občutil študent, ki ni pel in se je nervozno prestopal. Obnašanje starega ga je zgrabilo'. Občutil je nekaj silnega, nejasnega.
„Ne morem več", je zahlipal stari in hrope zakašljal. „Ne morem, pljuča ne vzdrže."
»Oddahni si", je rekla stara.— „Oče, ne mučite se", je dodal študent.
Molčali so, le starega je posiljeval kašelj, vse tri je zajela tesnoba. Tik pod grebenom so obstali. Doli pri gruntih se je oglasil pes. Morda je lajal že prej, toda stara ga je šele zdaj začula.
„Slišita, kako laja", je rekla. „Pri naših je. Kastor ni", je počasi dodala. — „Pri Vincu je."
„Ampak Kastor ni." Glas ji je otožno> vzdrhtel. „Na naš breg sem ga slišala, ko sem se omožila. Kastor! Ne, Kastorja ni več."
Stari ju je potegnil za sabo navkreber.
»Včasih sem jokala, ko sem poslušala Kastorja", je razkladala svoja razmišljanja. „Vinc se je očetu priliznil, nas ostalih niso trpeli. Vse so mu prepustili, a ne gre mu boljše kakor nam. Sam je polakotel. Gospo-dariti ne more. Postojta! Oddahni se, atek! Glej, tam sem pasla," Kazala je skozi temo v smeri nasprotne rebri. „Vinc je tisto prodal. Tudi kos šume je prodal. Nič boljše mu ne gre kakor nam."
Stari se je neugnano iztrgal in se pognal po bregu navzgor.
„Tako! Glej, vedno> više, više", je hropel spotoma.
„Ne morem se mu načuditi", je šepetala stara sinu. „Trši je ko jeklo. Pognal se bo na vrh, tam bo sedel in čakal. Atek, počasi, počasi!" Toda glas je bil bolj bodreč. A stari se ni zmenil in je hitel.
„Primi cekar", je prosila sina. „Težko' je, roka me boli. Da, Kastorja ni več. Nikogar ni več, le hiša in zemlja. In Vinc z Margeto in deco. Kobili je prodal, zdaj ima drugi, krave so druge, vse je drugo. Obe kobili je prodal in je nam vsem izplačal. Ko bi vsaj to priznal. Midva pa sva kupila goli prelog. Dve leti sva z atekom ,regulala', sadila sva, da sva naredila gorico. Poleti se je Margeta težakom smejala in se norčevala iz mene. Vse so mi povedali. Kastor je lajal in me opominjal na dom. Mlada bi bila še kam šla, prosila sem jih: Pustite me, šivat po jdem. Nič! Kastor je poginil. Le Vinc je tam s pritepenko." Besede so vrele, vsaka polna bolesti in žalovanja. Mati je redko tožila, kakor toliko in toliko žena, ki so vase zaprte, rodijo otroke, garajo do smrti, hodijo skozi življenje s skrito mislijo, da bo kdaj drugače; njim ne, toda otrokom, otrokom. Taki so ti ljudje, tihi, vase zaprti, in tujec vidi spotoma
543
skozi vas tiha, vdana lica, v dušo nikoli ne vidi; svojo pot gre in poje pesem o zemlji in o sreči na njej. Le včasi se duše vase zaprtih sužnjev razgibajo v napol zavedni tožbi, zazrti v preteklost. Nikoli v bodočnost, zakaj ona je last otrok, zanje, pa je tam le smrt. Včasi se v teh ljudeh pregane, prelije se v redke, grenkobne iz dna iztrgane besede.
„Da, Kastorja ni več, ne konj ne krav, njiva je prodana in kos šume. Kdaj bo prodana še hiša? Ostal bo Vinc z Margeto in z deco."
Nekoč sta kupila kos brega, dve zimi sta ga prekopavala in ga zasadila. Zdaj rodi. Trpki so spomini. Trpljenje in znoj. Mati je vzdihala, študentu je bilo- mučno*.
Na vrhu ju je dočakal stari, v snegu je sedel in dremal. Dvignila sta ga, podprla, in spustili so se v domačo grapo. Stari se je vnovič razgibal in je začel kričati, študent je zamišljeno molčal, mati je starega mirila.
Pričelo je snežiti, vsipalo se je na zmrznjeni sneg. Zapihal je sever. Bil je mrzel in jim je ostro bril v lica, ko so hodili mahedravo, stari kričaje, študent zatopljen, matere pa skoro ni bilo čuti. Ob jarku se je oglasila: „Snežiti je začelo."
„Vrag po snegu", je zarenčal stari.
„Jutri bodo pragi polni. Zapihi bodo."
Potem so molčali in hropli, ko so se vzpenjali proti domu. Stari je pobegnil naprej. Na dvorišču je lajal pes, stari je kričal nad njim.
Domači so ležali v temi in se razgovarjali.
„Luč prižgite!" je renčal stari.
»Petroleja ni", se je oglasilo dekle.
„Deca, do pasu bo snega. Jutri boste gazili", je govorila stara.
„Luč prižgite!"
»Petroleja ni!"
„Kd'aj ste ga skurili", je zastokala stara.
„Ni ga več."
Zaropotalo je po sobi. Stari je zadel ob klop.
„Hudič!"
„ Jezus!"
Stokal je, potem je preklinjal in se dolgo ni umiril. Zrušil se je v posteljo, hči ga je sezula. Najmlajši je prižgal vžigalico. V medlečem soju je bila soba podobna razvalinam. Zopet se je razlezla tema, v kateri so se razpravljali, stokali in vzdihovali.
Študent je legel v sosednji sobi. Truden je bil. V polsnu je še slišal, da je stari prepeval. Potem je mahoma vse umolknilo razen težkega hro-penja, le študentu je razbijalo v sencih, in ko je že globoko spal, je blodil opit, žalostno in zgubljeno po bregovih . . .
544