KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino! letnik 25 št. 2 eto 1977 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25. letnik Ljubljana 1977 2. zvezek Jože Zontar: Petdndvajset let Kronike — Stran 77 Twenty-five Years of the »Kronika« Miro Stiplovšek: Razvoj delaivskega in Ijud- skofrontnega gibanja na domžalskem območ- ju 1935—1941 — Stran 81 Tlie Development of Worker's and People's Front Movement in the Domžale Region 1935—1941 Olga Janša-Zorn: Pregled raziskovanja slo- venske krajevne zgodovine — Stran 93 A Survey of Investigations of Slovene Local History Marjan Matjašič: Gospodairska in socialna zgodovina v delih slovenske krajevne zgodo- vine — Stran 102 Economic and Social History in Research on Slo- vene Local History Milan Zevart: Problematika orisov NOB za območja Slovenije — Stran 108 Some Problems Concerning the Presentation of the National Liberaüon War in .Slovenia............ Jera Vodušek-Starič: Problematika krajevno- zgodovinskih orisov za obdobje po osvobodi- tvi — Stran 114 Some Problems Concerning Local History after the Second World War Ignacij Voje: Simpozij slovenskih zgodovinar- jev o krajevni zgodovini — Stran 118 The Symposium of Slovene Historians on Local Hi- story Iz diskusije (Lidija Sentjurc, Ana Stucin) ¦— Stran 123 Selection from discussion Iz starih fotograifskih albumov — Stran 127 Photos from old albums Delo naših zavodov in društev — Stran 131 Notes on the activity of institutes and associations Nove publikacije — Stran 134 New publications ........________.........____ Na ovitku: Katastrski načrt Domžal (1825) Ureja uredniški odbor. Glavni urednik Olga Jansa-Zorn. Odgovorni urednik dr. Jože Zontar Izdaja in zalaga Zgodovinsko društvo za Slovenijo sekcija za krajevno zgodovino Predstavnik Majda Kunaver — Tiska tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani Uredništvo in uprava v Ljubljani, Mestni trg 27/III Tekoči račun 50101-678-47483 — Letna naročnina 75 din, posamezna številka 30 din. PETINDVAJSET LET KRONIKE J02E ZONTAR Ze na prvem povojnem zborovanju sloven- ! skih zgodovinarjev novembra 1946 v Ljub- \ Ijani je bilo govora o potrebi več zgodovin- skih glasil na Slovenskem. Naslednje zboro- vanje slovenskih zgodovinarjev septembra 1947 v Mariboru je v svoji resoluciji ugoto- \ vilo potrebo, da bi čimprej začeli izdajati zgodovinska glasila za Slovensko Primorje Ljubljano in severovzhodno Slovenijo. Na ; občnem zboru Zgodovinskega društva janu- ] arja 1948 pa je Franjo Baš predlagal, naj bi\ pričeli z revijo za zgodovino slovenskih mest. j ki bi imela poseben poudarek na gospodarski \ zgodovini. Revija bi torej — seveda na dru- \ gac'nih zasnovah — nasledila Kroniko sloven- \ skih mest, ki jo je izdajala mestna občina v Ljubljani v sodelovanju z mestnimi občinami Maribor, Celje, Ptuj, Kranj in Novo mesto v i letih 1934 do 1940; skupno je izšlo tedaj se-\ dem letnikov Kronike. Zborovanje slovenskih : zgodovinarjev v Novi Gorici oktobra 1948 je \ v resoluciji naložilo Zgodovinskemu društvu ; za Slovenijo, naj v sodelovanju z Mestnim ljudskim, odborom Ljubljana poskrbi za iz- dajanje časopisa za zgodovino urbanskih in industrijskih naselij. Zaradi takratnih splošnih gospodarskih te- žav je bilo treba štiri leta počakati na izved- bo tega načrta. Ob pripravah na izdajo se je vedno bolj izoblikoval tudi program revije. Prevladovale naj bi regionalne razprave (v primerjavi z dotedanjimi pogledi tudi za ag- rarna območja). Prispevki naj bi bili razum- ljivi tudi nestrokovnjakom in revija naj bi bila koristna tudi za šolski pouk. Delovala naj bi v tesni povezavi z društvenimi pod- ružnicami, zato naj bi širši uredniški odbor sestavljali tudi zastopniki podružnic. Sredi leta 1952 je Mestni ljudski odbor Ljubljana pokazal pripravljenost za financira- nje nove zgodovinske revije. Svet za prosveto in kulturo Mestnega ljudskega odbora Ljublja- na je poslal v juliju t.l. okrožnico vsem okra- jem, s katero jih je povabil k sofinanciranju nove revije. Nadalje je svet pozval Mestni ar- hiv ljubljanski, da izdela načrt za izdajanje no- ve revije. Načrt je bil v avgustu 1952 priprav- ljen (izdelal ga je dr. Sergij Vilfan) in z le- tom 1953 je začela revija izhajati. Prva šte- vilka je izšla v začetku julija 1953. Kot ime revije je bilo v načrtu iz leta 1952 predlagano Kronika slovenske krajevne zgo- 78 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 dovine, Časopis za slovensko krajevno zgo- dovino, ali krajše Kronika naših krajev. Kro- nika slovenskih krajev ali pa holj preprosto kot Naša preteklost. Sprejeto je hilo ime re- vije Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino. Naslov je na eni strani kazal na določeno kontinuiteto z bivšo Kroniko, na drugi strani pa je kazal tudi na to, da ne gre za navadno nadaljevanje prejšnje Kronike. Nadalje je načrt predvideval, da izidejo tri številke letno, vsaka v obsegu treh tiskarskih pol, po formatu nekoliko večje od Arhitekta, vendar pokončno. Vsaka številka bi imela po- prečno tri slikovne priloge in bi bila oprem- ljena z dvobarvnim tiskom na platnicah. Na- črt je bil v veliki meri uresničen, s tem da se je obseg v teku let nekoliko povečal. Tre- ba je poudariti, da je Kronika stalno izhajala zelo redno in da ni nikoli izšla v obliki dvoj- ne številke. Tudi ilustraciji revije je bila ves čas posvečena znatna skrb. V programski zasnovi, ki jo je objavilo uredništvo Kronike ob pričetku izhajanja, je naglasilo, da je znanstvena metoda dialektič- nega in historičnega materializma temeljna osnova za njegovo delovanje. Kronika naj bi izpolnila predvsem dve nalogi, ki se jima Zgodovinski časopis ne more v zadostni meri in prvenstveno posvetiti. Pospeševala naj bi predvsem zanimanje za zgodovino posameznih večjih ali manjših krajevnih območij sloven- skega narodnostnega ozemlja, vključno z zgo- dovinskim razvojem raznih gospodarskih pod- jetij, kulturnih, šolskih in drugih zavodov, drugič pa naj bi posredovala izsledke slo- venske zgodovine širšemu krogu bralcev na laže razumljiv način. Tako naj bi pomagala tudi pri pouku v osnovnih in srednjih šolah ter pospeševala splošni interes za zgodovin- sko čtivo. S tem naj bi izpolnjevala tudi glob- lji smoter, da na ožjem in bralcu dobro zna- nem okolju konkretno ponazoruje materialne temelje in pota družbenega razvoja, posebne oblike, v katerih se splošni razvoj družbe ka- že na tem območju, seznanjala ga torej z na- stankom tega okolja ter pomagala, da ga pra- vilno razume. Pri določanju vsebine te revije je bilo postavljeno načelo, da je treba skrbeti za to, da zajame revija ne le čim več krajevnih ob- močij, marveč tudi čim več strokovnih pod- ročij. Bila naj bi dovolj pestra tudi iz razlo- ga, da pritegne čim širši krog naročnikov, pri tem pa tudi krajevno različna. Takšna te- meljna vsebinska zasnova Kronike ni v teku let ničesar izgubila na aktualnosti in je osta- la v bistvu še danes nespremenjena. Sprva je uredniški odbor še posebej težil k temu, da bo Kronika pospeševala preučeva- nje gospodarske zgodovine. Takrat so namreč ugotavljali, da je dotedaj slovensko zgodo- vinopisje premalo obdelovalo zgodovino raz- nih industrijskih podjetij ter finančnih zavo- dov, še manj pa socialni položaj delavcev, delavsko gibanje ipd. Kolikor vsega tega so- delavci Kronike sami ne bi zmogli, bi napro- sili vodstva teh podjetij, da dajo na razpola- go ustrezne dokumente, da bodo drugi pisci obdelali ta razvoj ali pa da bodo v podjetjih sami sestavili prispevke in jih dali objaviti v Kroniki. Ves čas je uredništvo Kronike težilo k temu, da je treba objavljati prispevke tako iz go- spodarske, politične, kulturne zgodovine, umetnostne zgodovine in arheologije, zajeti torej čim širša področja, ki so vezana na po- samezne kraje. Zato tudi ni bila sprejeta ori- entacija (pred letom 1965), naj bi posvečala revija pretežno pozornost urbanizmu. Sprva se je pri pridobivanju člankov polagala poseb- na pozornost na tista območja, ki so bila dote- daj v slovenskem zgodovinopisju najslabše obdelana. To sta bili zlasti Slovensko Pri- morje in Prekmurje. Ves čas pa so šla priza- devanja v to smer, da bi bili prispevki čim bolj enakomerno zastopani z vseh območij. Krajevno je največ člankov z območja Ljub- ljane, močno zastopan pa je tudi Piran. Upo- števano je bilo slovensko etnično ozemlje, zato tudi v potrebni meri zamejski Sloven- ci. Pri urejanju Kronike so bila prizadevanja usmerjena v to, da so kolikor mogoče ena- komerno zajeta vsa časovna obdobja. Najbolj zastopana je bila druga polovica 19. stoletja in začetek 20. stoletja. Kljub temu, da imamo za to specializirane revije, je uredniški odbor težil za tem, da bi bilo primerno zastopano tudi obdobje ljudske revolucije in narodno- osvobodilne borbe. Novejša razmišljanja so usmerjena v to, kako vključiti tudi prikaze obdobja po osvoboditvi. Ni pa uspelo uresničiti zamisli, ki jo imamo v načrtu iz avgusta 1952 in ki jo je imel uredniški odbor večkrat na dnevnem redu. Po tej zamisli bi razen dveh krajevno me- šanih številk bila ena številka s povečano na- klado posvečena kakemu važnejšemu kraju, kjer bi jo kupovali kot samostojen zbornik tudi nenaročniki. Na primer, da bi pripravili posebno številko za turistične kraje Bled, Ro- gaško Slatino, Postojno ali večja industrijska središča kot Ljubljano, Maribor, Celje, Jese- nice, Trbovlje in Kranj. Nalogo popularizacije zgodovine je reševalo uredništvo na različne načine. Med drugim je prevzelo tudi idejo, naj bi v Kroniki ob- javljali v poljudni obliki najpomembnejše re- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 79 zultate slovenskega zgodovinopisja. Pri tem ne bi šlo za samo objavo študij, marveč za kratek in splošno zanimiv povzetek nekate- rih najbolj vidnih rezultatov. Ni šlo torej za novo sestavljena dela, marveč za populariza- cijo že obravnavanih dosežkov. Priložnost za pospeševanje širšega interesa za zgodovino se je nudila tudi ob zgodovinskih jubilejih. V posameznih zvezkih zavzemajo večino ob- sega razprave in članki, nato sledijo posa- mezne rubrike. Letnik 1953 je imel rubrike: Arhivi pripovedujejo, z zanimivimi drobci iz naših arhivov pred 400, 300 200 in 100 leti, Iz vxLSih revij, ki je vsebovala pregled vsebi- ne zgodovinskih člankov v slovenskih revi- jah in lokalnih časopisih, Muzejske novice s jjoročili muzejev ter Zgodovinsko branje. V letniku 1954 je rubrika Arhivi pripovedujejo odpadla. Od letnika 1956 dalje sta ostali samo še dve rubriki: Muzejske novice in Zgodovin- sko branje, ki sta bili v letniku 1968 preime- novani v rubriki: Iz dela naših zavodov in društev ter Nove publikacije. Leta 1973 je Kronika vpeljala še novo rubriko: Iz starih fotografskih albumov. Dosedanji letniki Kronike obsegajo skup- no 4698 strani; vseh člankov je bilo 587. Po- membno je tudi število sodelavcev, ki znaša 201. Prvotna zamisel, da naj bi Kronika prina- šala tudi članke o zgodovini podjetij, je bila uresničena v obliki priloge Kronike, katere naslov se je sicer nekoliko spreminjal, od leta 1964 pa se glasi: Gospodarsko zgodovinski spominski zbornik jubilejnih, slavnostnih in informativnih člankov ter člankov s kultur- nozgodovinskega področja Socialistične re- publike Slovenije. Vsebuje običajno krajše zgodovinske preglede nastanka, razvoja ali pa poslovanja gospodarskih delovnih orga- nizacij. V prvi številki letnika 1973 je Kronika objavila tudi bibliografsko kazalo dvajsetih letnikov, v tretji številki letnka 1974 pa bibliografsko kazalo predvojne Kronike slo- venskih mest. Kronika je že ob pričetku svojega izhaja- nja pozvala vse strokovnjake s področja kra- javne zgodovine iz vse Slovenije k sodelova- nju. Pridobila je zelo številen krog sodelav- cev (doslej 201), pri čemer pa se ni zapirala v kroge poklicnih strokovnjakov, marveč naj- demo med pisci prispevkov tudi druge; ob takem sodelovanju ni smela biti nikoli zane- marjena strokovna raven. Med sodelavci Kro- nike imamo nemalo število tudi mladih zgo- dovinarjev, ki so prav tukaj pričeli objavljati svoja dela. Zlasti je razveseljivo dejstvo, da je prišlo do tega sodelovanja mladih zgodo- vinarjev že ob načrtnem usmerjanju pri štu- diju na fakulteti. V nac'rtu iz leta 1952 je Mestni arhiv Ljub- ljane pripomnil, da ima že dalj časa v načrtu izdajo zgodovinskih monografij za Ljubljano. Nadalje je bila že pripravljena obsežna raz- prava prof. dr. Milka Kosa o Topografiji sred- njeveške Ljubljane in če bi jo želeli obja- viti v celoti, bi zavzemala celo številko re- vije. Zato je Mestni arhiv predlagal tako re- šitev, da bi uprava revije prevzela istočasno tudi izdajanje lokalnih monografij, ki bi iz- hajale kot posebne publikacije poleg revije. Tu bi objavljali take krajevne zgodovinske razprave, ki po svojem obsegu in znanstveni kvaliteti zaslužijo samostojno objavo. Na ta način je prišlo do ustanovitve serije Knjižnice Kronike, v kateri je izšlo do sedaj pet del: Milko Kos, Srednjeveška Ljubljana (1955), Igor Vrišer, Razvoj prebivalstva na območju Ljubljane (1956), Vlado Valenčič, SladkorrM industrija v Ljubljani (1957), Sergij Vilfan- Josip Cernivec, Zgodovina ljubljanske mestne hiše (1958) in Peter Vodopivec, Luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove (1971). Prvi uredniški odbor je dobila Kronika oh koncu leta 1948 na čelu z dr. Francetom Sker- lom. Naslednje leto je bilo vodstvo uredni- štva poverjeno Franju Bašu. V drugi polovici leta 1952, ko je bila dana materialna in orga- nizacijska osnova za pričetek izhajanja, je bilo izoblikovano novo uredništvo, ki mu je bil na čelu Zvone Miklavič, ostali člani pa so bili: Franjo Baš, France Dobrovoljc, dr. Rudi Kyovsky, Božo Otorepec in dr. Sergij Vilfan. Od leta 1967 do 1972 je bil glavni urednik dr. Pavle Blaznik, odgovorni urednik pa dr. Jože Som, sedaj pa je glavni urednik Olga Janša- Zorn in odgovorni urednik dr. Jože Zontar. Na podlagi določil zakona o javnem ob- veščanju ter po predhodnem dogovoru z zain- teresiranimi organizacijami in organi v okvi- ru Socialistične zveze delovnega ljudstva je Zgodovinsko društvo v letu 1974 oblikovalo tudi izdajateljski svet Kronike, ki mu pred- seduje dr. Ferdo Gestrin. V načrtu iz leta 1952 je Mestni arhiv Ljub- ljane predlagal, da se upravni posli Kronike dodele kaki že obstoječi historični lokalni us- tanovi, ki pa bi te posle morala voditi ločeno od svojega finančnega poslovanja. Zato naj bi ustanovili upravo revije kot samostojno pravno osebo, posle te uprave pa bi opravlja- li sodelavci določenega zavoda, npr. Mestne- ga arhiva Ljubljane. Predlog je bil sprejet in da bi se ustvarila podlaga za ločeno firmnč- no poslovanje, je bila poleg drugih razlogov ustanovljena pri Zgodovinskem društvu za 80 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 Slovenijo novembra 1952 Sekcija za krajevno zgodovino kot izdajatelj in založnik Kronike. Upravni posli pa so še do sedaj ostali v mno- gočem vezani na Mestni oziroma sedaj Zgo- dovinski arhiv Ljubljana. Izhajanje Kronike so najprej omogočali Mestni ljudski odbor Ljubljana, oziroma ka- sneje Okrajni ljudski odbor Ljubljana ter še drugi mestni ljudski odbori oziroma ljudski odbori mestnih občin, oziroma kasneje okrajni ljudski odbori. Ta način financiranja Kronike je v letu 1965 docela prenehal. Pred tem je od leta 1961 začelo prehajati subvencioniranje Kronike in Sklad za pospeševanje založništ- va LRS, od leta 1973 pa je prešlo na Razis- kovalno skupnost Slovenije. Dotacije pa niso omogočale kritja celotnih stroškov in si je morala uprava Kronike od vsega začetka pomagati z reklamnimi oglasi. Zaradi takega j načina zbiranja sredstev pa je že nekajkrat postala problematična možnost nadaljnjega izhajanja revije. V prepričanju, da revija še ne prihaja do vseh, ki jim je namenjena, sta uredništvo in uprava Kronike nekajkrat sprožila akcijo za povečanje števila naročnikov. Nadaljnji na- pori v tej smeri bodo še gotovo potrebni. S tem prikazom delovanja Kronike sem se želel oddolžiti tudi vsem, ki so kakorkoli pri- spevali k temu, da stopa Kronika v petin- dvajseto leto opravljanja svojega uspešnega poslanstva: članom izdajateljeskega sveta, vsem, ki so kakorkoli sodelovali pri urejanju in oblikovanju Kronike ter pri zagotavljanju materialnih osnov za izhajanje Kronike, biv- šim in sedanjim sodelavcem uprave Kronike ter tiskarni Tone Tomšič v Ljubljani, ki že od vsega začetka tiska Kroniko. kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 81 RAZVOJ DELAVSKEGA IN LJUDSKOFRONTNEGA GIBANJA NA DOMŽALSKEM OBMOCJU 1935—1941 miroslav stiplovsek Komisija za preučevanje zgodovine ZKS pri predsedstvu centralnega komiteja ZKS j? pobudnik in usmerjevalec raziskovanja de- lavskega gibanja med vojnema in posebej razvoja in delovanja partije na območjih Slo- venije. Hkrati poteka tudi akcija za pisanje preglednih orisov narodnoosvobodilnega bo- ja na območjih medvojnih okrožij, ki naj bi izšli v zbirki Knjižnica OF; to akcijo organi- zacijsko usmerjata koordinacijski odbor nek- danjih aktivistov ter svet za razvijanje revo- lucionarnih tradicij pri republiški konferenci SZDL, strokovno pa komisija za zgodovino sveta za razvijanje revolucionarnih tradicij pri predsedstvu republiškega odbora ZZB NOV. Tudi ta akcija narekuje preučevanje predvojnega revolucionarnega delavskega gi- banja na posameznih območjih Slovenije zla- sti od srede tridesetih let dalje, kajti brez njegovega poznavanja ni mogoče razumeti številnih posebnosti v začetkih NOB pa tudi njegovega nadaljnjega razvoja v nekdanjih partijskih okrožjih ne. Gre za zelo zahtevne in dolgoročne akcije na področju lokalne zgo- dovine problematike delavskega gibanja in NOB, dela te vrste pa bodo tudi dragocen prispevek k uresničevanju raziskovalnega na- črta Zgodovina Slovencev 1918—1945, torej na poti k znanstveni sintezi obdobja med voj- nama in NOB. Preučevanje delavskega gibanja in vloga partije med vojnama morata biti postavlje- na v širok družbenopolitični okvir, kajti če bi ravnali drugače, bi ne mogli prikazati eno poglavitnih značilnosti njenega delovanja na Slovenskem, namreč prodor partije med širo- ke ljudske množice, ki se je zlasti od srede tridesetih let nenehno krepil predvsem preko delavske enotnosti in ljudskofrontnega giba- nja. Prav ustanoivni kongres KPS v Cebinah je bil velika manifestacija volje slovenskih ko- munistov, »dati na razpolago svojemu ljudstvu vse svoje sile«, pokazal je njihovo »neomaj- ne zvestobo slovenskemu narodu« in jasno začrtal nalogo, da mora delavski razred op- raviti združevalno vlogo vseh demokratičnih sil slovenskega naroda »kot njegov najbolj napreden in najbolj organiziran del.«' V referatu želimo s prikazom nekaterih do- godkov in akcij v drugi polovici tridesetih let ilustrirati, kako je partija te svoje naloge izvajala ha domžalskem območju. Ob tem že- limo posebej opozoriti, da tega dela spričo vrzeli v arhivskem gradivu, pomanjkljivih po- datkov v časopisju in drugih publiciranih vi- rih, zlasti pa zaradi ilegalnih oblik delovianja partije, zaradi katerih mnogo pomembnih ak- cij nikdar ni bilo zapisanih, ni mogoče uspeš- no izpolniti brez pritegnitve pričevanj pred- vojnih komunistov oziroma organizatorjev de- lavskega gibanja. Se zlasti velja ta ugotovi- tev za opisovanje razmer na manjših območ- jih, za katere je praviloma ohranjenih naj- manj sočasnih pisanih virov. Zato je treba akcijo za zbiranje pričevanj predvojnih ko- munistov, ki jo organizira komisija za pre- učevanje zgodovine ZKS, le pospešiti, pose- bej pa poskrbeti, da bodo njihovi zapisovalci z dobrim poznavanjem splošnega razvoja de- lavskega gibanja in posebej delovanja parti- je to svojo nalogo čimbolj uspešno izpolnili in s tem obogatili za številne probleme, obdob- ja in območja le skromno zakladnico različ- nih vrst virov. Na domžalskem in kamniškem območju smo prek odbora aktivistov OF kamniškega okrožja s to akcijo že začeli. V zadnjih letih so tudi nekatere temeljne organizacije zdru- ženega dela (Helios, Domžale; Tosama, Vir in Papirnica Količevo)^ dale pobudo za preuče- vanje predvojnega delavskega gibanja v svo- jih tovarnah. Zlasti v preteklem letu je bilo delo pri zbiranju pričevanj predvojnih komu- nistov zelo intenzivno in tako smo dobili tudi wliko novih dragocenih podatkov o Ijudsko- frontnem shodu na Taboru nad Ihanom, či- gar 40-letnico proslavljamo hkrati s 25-let- nim jubilejem Kronike tudi s prvim simpo- zijem slovenskih zgodovinarjev o krajevni zgodovini. Prelomnica v delavskem gibanju in tudi družbenopolitičnem razvoju na domžalskem območju je bila velika stavka papirničarjev v Bonačevi tovarni na Količevem leta 1935, ki se je prav po zaslugi partije končala s po- membno zmago delavstva. S stavko koliških papirničarjev se začenja že tretje obdobje v razvoju delavskega gibanja na domžalskem območju. Njegovi začetki so povezani z nag- lim razvojem evropsko znane slamnikarske industrije v Domžalah in Mengšu v drugi po- lovici 19. stoletja. Številni dejavniki (večina zaposlenih v tej industrijski panogi je bila s kmečkega podeželja in ni bila odvisna le od tovarniškega zaslužka, temveč se je preživlja- la tudi z dohodki od svojih sicer majhnih po- sestev, prevlada ženske delovne sile, sezon- sko delo v slamnikarskih tovarnah) so vpli- 82 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 vali, da se delavstvo več kot tri desetletja po začetku obratovanja prvih slamnikarskih to- varn ni organiziralo. Končno so duhovniki leta 1897 ustanovili prvi krščanski delavski podporni društvi v Domžalah in Mengšu. Še- le deset let po svoji ustanovitvi sta jeseni 1907 organizirali prvi stavki domžalskega in mengeškega slamnikarskega delavstva, ki pa sta ostali osamljen pojav borbenosti, kajti nji- hovi orgianizatorji niso hoteli zaostriti odno- sov s tirolskimi podjetniki. Šele po hudem poslabšanju položaja delavstva v prvi sve- tovni vojni so delavke v največji slamnikar- ski tovarni v Domžalah Petra Ladstätterja aprila 1918 spet s stavko zaman poskušale izbojevati povečanje mezd. Z razpadom Av- stro-Ogrske se je tudi končalo prvo obdobje v delavskem gibanju na domžalskem območ- ju, za katerega je značilno, da je zavest o nuj- nosti organiziranosti delavstva v tedaj edini industrijski panogi —• slamnikarstvu, le del- no prodrla, da so imele njegove prve organi- zacije pretežno podporni in izobraževalni značaj, da so ostale zaprte v lokalni okvir in se niso vključile v krščanskosocialno Jugo- slovansko strokovno zvezo (JSZ) ter torej niso prerasle v prave strokovne organizacije — sindikate. Ze marca 1919 se je slamnikarsko delavst- vo v Domžalah in Mengšu sindikalno organi- organizirajo v JSZ. Strokovni organizaciji pa sta začeli delati v izjemno hudih razme- rah, kajti po nastanku jugoslovanske drža- ve je slamnikarska industrija z izgubo veli- kega tržišča in zaradi drugih težav zašla v krizo, ki se je kazala tudi v skrčenem obsegu obratovanja. Zaposlitev je dobilo le okrog 450 delavcev in delavk, torej približno le polovi- ca vsega delavstva iz obdobja pred prvo sve- tovno vojno. Zato so skupine JSZ — leta 1920 je njihovo število naraslo na šest — dosegle v mezdnih gibanjih le islkromne uspehe, v Meng- šu npr. apomladi 1919 šale po kolektivnem od- pustu — izporu, posebno pozornost pa so mo- rale posvetiti iskrbi za podpore brezposel- nim ter za njihovo zaposlitev, za kar so usta- novile tudi posredovalnico. Zadnji veliki ak- ciji slamnikarskega delavstva sta bili stavki v Ladstätterjevi tovarni v Domžalah in v tovarni Stemberger—Mellitzer v Mengšu v prvi polovici 1922, ki sta se končali z delnim uspehom. Slamnikarska industrija je nato v dvajsetih letih še nadalje propadala, odlo- čilni udarec pa je doživela v veliki gospodar- ski krizi, ko so morala slamnikarska podjetja združiti svojo proizvodnjo leta 1931 v eni sa- mi tovarni Universale v Domžalah. V takih razmerih je strokovno gibanje slamnikarske- ga delavstva postopoma povsem zamrlo.' Toda propad te industrijske panoge ni po- menil tudi konca industrije na domžalskem območju. Že vzporedno z upadanjem proiz- vodnje slamnikov so se začele razvijati nove industrijske panoge, na kar je vplivala obi- lica delovne sile, ugodni energetski viri ob Kamniški Bistrici ter dobre železniške ter cestne zveze. Tako sta. začeli leta 1920 obrato- vati lesno in kovinsko podjetje Bistra (ka- snejša tovarna barv Medic-Zankl) v Domža- lah in Bonačeva papirnica na Količevem, tri leta kasneje še tovarna Induplati v Jaršah in Kacjančičeva tovarna sanitetnega materiala na Viru, leta 1924 pa Marxova tovarna la- kov na Količevem. Prof. Anton Melik je ugo- tovil, da se nikjer v Ljubljanski kotlini »ni industrija izven starih urbanskih naselij tako' krepko naselila kot v Bistriški dolini.«* Zla- sti v Domžalah, Mengšu in Radomljah je bila zelo razvita tudi obrt, najbolj pečarska in mli- narska. Vsa ta podjetja so v dvajsetih letih povečevala proizvodnjo in zaposlovala vedno več delavstva. Sredi tridesetih let je bilo v večjih obratih zaposlenih okrog 1200 delav- cev in delavk.^ V nove tovarne so prihajali iz kmečkega okolja in se šele postopoma ob- likovali v pravo industrijsko delavstvo. Zato je vanj le počasi prodirala zavest o nujnosti sindikalne organizacije. V domžalski Bistri je delavstvo jeseni 1921 10 dni stavkalo brez večjega uspeha, podjetniki pa so z odpusti delavskih zaupnikov zatrli v letih 1927/28 prizadevanja jarškega in koliškega delavstva, da bi ustanovilo strokovne organizacije JSZ. V revolucionarnih razmerah po prevratu 1918 pa je poleg delavskih množičnih organi- zacij — sindikatov nastala na domžalskem območju tudi prva komunistična organiza- cija. Ustanovili so jo v Dobu sredi leta 1920 in je štela okrog 25 članov. V Dobu so bili nato številni sestanki in shodi, na katerih so širili komunistične ideje tudi vodilni funk- cionarji KPJ nia Slovenskem, dobska partij- ska organizacija pa je širila svoj vpliv zlasti v vasi na območju Črnega grabna in Morav- ske doline. Vpliv KPJ so pokazale volitve v ustavodajno skupščino novembra 1920, ko je zanjo v Dobu glasovalo kar 125 volilcev, po več deset glasov pa so dobili komunisti v Mengšu, na Trojanah, v Radomljah, v Mo- ravčah in v Domžalah. Zakon o zaščiti države sredi leta 1921 je potisnil KPJ v ilegalo, toda komunisti v Dobu so v različnih oblikah (na shodih, ob volitvah, s propagandnimi akci- jami itd.) delovali bolj ali manj aktivno še naprej ter vzdrževali stike s pokrajinskim ko- mitejem KPJ za Slovenijo. Do prepovedi po junijskem spopadu revolucionarnega delav- stva z orjunaši v Trbovljah leta 1924 je v kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 83 Dobu delovala tudi legalna komunistična or- ganizacija Neodvisne delavske stranke Jugo- slavije.^ Na le redkih podeželskih območjih Slovenije si je partija v dvajsetih letih pri- dobila tolikšen vpliv kot na dobskem in ta pojav vsekakor zasluži podrobnejšo preuči- tev. Stari dobski komunisti, okrepljeni z no- vimi člani, pa so imeli nato v tridesetih letih pomembno vlogo pri oživitvi in utrjevanju delavskega in ljudskofrontnega gibanja na domžalskem območju. Za drugo obdobje v razvoju delavskega gi- banja na domžalskem območju je značilno, da se je zelo razmahnilo v revolucionarnih raz- merah po prevratu, nato pa v dvajsetih letih skoraj povsem upadlo. Dobska partijska or- ganizacija je širila svoj vpliv zlasti med kmeč- kim prebivalstvom, delavstvo pa je bilo orga- nizirano v krščanskosocialnih strokovnih or- ganizacijah. Delavstvo na domžalskem območju je bilo podobno kot na sosednjem kamniškem območ- ju v obdobju sestoj anuarske diktature in go- spodarske krize brez svojih strokovnih or- ganizacij, edina skupina JSZ v tovarni Uni- versale je izgubila večino članstva in je bila dejansko brez moči, tako da je bilo prepu- ščeno na milost in nemilost podjetnikom, ki so razmere izkoristili za novo poslabšanje položaja delavstva z zniževanjem mezd, s kr- šenjem določil socialne zakonodaje, prizadeli pa so ga tudi z odpusti. Boj za konec teh nevzdržnih razmer je na kamniškem območju začelo delavstvo v Rem- čevi tovarni na Duplici, ki je maja 1934 z dolgotrajno stavko delno uspelo izbojevati svoje mezdne zahteve. Ta ogorčeni boj dup- Ijškega delavstva, v katerem je poseg partije vanj uspela razkriti policija, ki je aretirala Miho Marinka, Marijana Dermastio in Maro Dermastio, je odmeval tudi na domžalskem območju.' Pokrajinski komite KPJ za Slo- venijo je po konferenci v Goriöanah septemb- ra 1934, na kateri so ugotovili, da so v Slo- veniji objektivni pogoji za stavkovni val, po- zorno zasledoval razmere po podjetjih in nato preko komunistov ter simpatizerjev na tere- nu ob svojem neposrednem angažiranju po- skušal stavkovne in druge boje kar najbolje pripraviti ter podvzeti vse ukrepe za njihovo pravilno vodenje do uspešnega konca. Potem ko je krščanskosocialistična Delavska pravi- ca 7. marca 1935 obširno poročala o nevzdrž- nih razmerah v Bonačevi tovarni in pozvala delavstvo, naj se organizira, je vodstvo KPJ na Slovenskem posvetilo posebno pozornost razvoju odnosov med delavstvom in podjet- nikom na Količevem. Julija 1935, ko so po-j Udeleženci Ijudskolrontnega shoda na Taboru nad Ihanom 23. maja 1937 84 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 tekale zadnje priprave za ustanovitev stro- kovne organizacije JSZ v tej tovarni, je bil v Radomljah sestanek med predstavnikom pokrajinskega komiteja KPS za Slovenijo Ivanom Mačkom, Marijanom Dermastio iz Ra- domelj ter Francem Bukovcem, organizator- jem delavstva na Količevem, na katerem so se tudi dogovorili za stavko, če bo Bonač po- skušal podobno kot leta 1927 z odpusti delav- skih zaupnikov razbiti strokovno organiza- cijo. Ko je po začetku delovanja skupine JSZ na Količevem 17. avgusta 1935 podjetnik Bonač odpustil njenega predsednika Bukovca, je vseh 230 delavcev in delavk začelo stavkati, v hudem boju pa so enotno vztrajali vse do 14. oktobra 1935. Ta dolgotrajna stavka ima v marsikaterem pogledu posebno mesto v stavkovnem valu leta 1935. Glede na to, da je podjetnik z različnimi sredstvi poskušal stavko zlomiti — hotel je kolektivno odpusti- ti vse delavstvo, organizirati stavkolomstvo, zavlačeval je pogajanja, da bi z naraščajočo gmotno stisko stavkajoči popustili v svojih zahtevah — je bilo v tej stavki še posebno aktualno izvajanje navodil o vodenju stavk, ki jih je dala IV. državna konferenca KPJ de- cembra 1934 v Ljubljani. V njih je bilo po- udarjeno, da morajo komunisti s pravilno or- ganizacijo dati revolucionarni značaj in do- seči uspeh stavkovnih bojev na osnovi ak- cijske enotnosti delavstva. Ob začetku stav- ke morajo organizirati stavkovne straže, nato pa preprečevati stavkolomstvo in paničar- stvo, skrbeti za obveščanje javnosti in bojno razpoloženje delavstva, organizirati zanj gmot- no pomoč ne le med delavci v drugih podjet- jih, temveč tudi med kmeti in drugimi sloji, zlasti v svoji okolici, in končno morajo stav- ke tudi pravočasno skleniti. Pokrajinski komite KPJ za Slovenijo je imel pri usmerjanju stavke na Količevem ugodne pogoje, saj je bil predsednik stavkov- nega odbora Bukovec komunist, že pred stav- ko je z njim vzpostavil stalno zvezo preko Dermastie, na območju Doba, Prevoj in Lu- kovice pa je bilo tedaj okrog 15 komunistov in številni simpatizerji. Aktivnost komunistov s središčem v Dobu omenjajo partijska po- ročila iz časa obnavljanja in ponovnega utr- jevanja KPJ na Slovenskem po udarcih v času sestoj anuarske diktature, njihovi stiki s pokrajinskim partijskem komitejem pa so bi- li včasih tudi prekinjeni. Zlasti od preloma 1934/35 so svojo dejavnost zelo okrepili in se redno sestajali v Koželjevi hiši v Dobu. Po- budnik za začetek njihovega organiziranega delovanja je bil prof. Mirko Košir iz pokra- jinskega partijskega vodstva, ki je bil tedaj zaposlen v tovarni Medic-Zankl v Domžalah. Bukovec se je z njimi posvetoval že v pripra- vah za ustanovitev strokovne organizacije v Bonačevi tovarni, zlasti pomemben pa je bil njihov delež v veliki stavki. Organizirali so moralnopolitično in materialno podporo stav- kajočim. Na pogostih sestankih pri Koželju v času stavke so se dogovarjali o zbiranju ži- vil in denarja pri kmetih, trgovcih, obrtnikih in gostilničarjih na dobskem območju, v Čr- nem grabnu, v Moravski dolini, v Domžalah in drugod ter o nabiralnih akcijah med de- lavstvom domžalskega in tudi kamniškega območja. Brez te dobro organizirane materi- alne pomoči okoliškega prebivalstva, — po- moč je prihajala tudi od drugod iz organiza- cij JSZ, zlasti od vevških papirničarjev, po- krajinski komite KPJ za Slovenijo pa je or- ganiziral pomoč preko Zveze delavskih žena in deklet — bi stavkajoči delavci ne mogli zdržati tako dolgotrajnega boja. Uspeh pri zbiranju pomoči je bil posledica široke pro- pagandne akcije o upravičenosti in nujnosti te velike delavske stavke. Slovensko partijsko vodstvo je bilo nadrob- no obveščeno o vseh pomembnih dogodkih v času stavke, kar mu je omogočalo njeno pra- vilno usmerjanje, o tem pa pričata tudi dva obsežna članka v legalnem partijskem gla- silu Delavskem obzorniku, ki sta tudi pospe- šila sklepna pogajanja za konec stavke. Stro- kovna organizacija je poleg izboljšanja mezd- nih in delovnih razmer uspela tudi izbojeva- ti, da jo je moral podjetnik priznati in pri- stati na volitve delavskih zaupnikov. Stavka koliškega delavstva je zanimiva tudi v tem pogledu, da so vsa uradna posredovanja in zastopstva na pogajanjih opravljali funkcio- narji JSZ, toda partija je našla pota, da je uveljavila svojo metodo in taktiko boja. Za- radi opurtunističnega in kompromisarskega ravnanja strokovnega tajnika JSZ Petra Lom- barde, ki je ogrožalo uspešen potek stavke, pa je prišlo do polemike med krščansko soci- alistično Delavsko pravico in komunističnim Delavskim obzornikom, v kateri je slednji poudaril, da je odločno nastopanje proti pod- jetnikom za koristi delavskega razreda po- glavitni pogoj »za vsako enotnost in za vsa- ko skupno delavsko fronto«.® Tako je bila stavka koliškega delavstva nova priložnost, da je partija opredelila svoja temeljna stališča do enotne fronte in svoje pogoje za sodelova- nje s krščanskimi socialisti. Ob tem naj po- udarimo, da je Lombardo prišel v spore tudi s samim koliškim delavstvom, ki pa je dobro sodelovalo z drugimi voditelji JSZ. Stavka papirničarjev na Količevem ima torej po- membno mesto v stavkovnem valu leta 1935 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 85 stavkajoči delavci v Bonačevi tovarni leta 1935 na Slovenskem, tudi zato, ker je med okrog j 25 stavkami trajala najdlje. Toda odločilne- i ga pomena je bila za razvoj delavskega gi- j banjia na domžalskem in tudi kamniškem ob- močju, prav tako pa je komunistom odprla tudi pot za organiziranje širokega ljudsko- i frontnega gibanja. j Zgled koliških papirničarjev je opogumil delavce drugih podjetij, da so premagali strah pred delodajalčevimi ukrepi, zlasti odpusti, in se pogumno lotili ustanavljanja svojih strokovnih organizacij. Že pred stavko je ob- novila svojo aktivnost skupina JSZ v tovar- ni Universale, med njo so se v JSZ organizi- rali delavci v tovarnah Induplati v Jaršah, i Medič-Zankl v Domžalah in Marx na Ko- ; ličevem, jeseni 1935 v Staretovem lesnem j podjetju v Preserjah, sredi naslednjega leta i pa še opekarski delavci v Radoniljah in i tekstilno delavstvo v Kocjančičevi tovarni na \ Viru. Jeseni 1937 je bilo v osmih skupinah JSZ na domžalskem območju organiziranih skupaj 780 članov, prevladovale so delavke, ki jih je bilo organiziranih 449. V vsem kam- j niškem okraju pa je bilo tedaj organiziranih i v JSZ 1244 delavcev in delavk ali skoraj če- j trtina celotnega članstva JSZ na Slovenskem.' Toliko članov je redno izpolnjevalo svoje ob- veznosti, sicer pa je Delavska pravica leta 1937 pisala, da so v JSZ v kamniškem okraju zajeli okrog 2000 delavcev in delavk, pri če- < mer je iz propagandnih razlogov verjetno : štelo tudi tiste člane, ki niso redno plačevali prispevkov.^" V kamniškem okraju, ki je tako sredi tridesetih let postal eno poglavitnih opo- rišč JSZ, sta bili največji organizaciji v Jar- šah (330 članov) in na Količevem (200 čla- nov). Poudariti moramo, da se je tedaj sin- ; dikalno organizirala velika večina delavstva \ v vseh večjih tovarnah domžalskega območ- J ja (v Bonačevi tovarni skoraj vse, v Indupla- ti in Universale okrog tri četrtine), kar je bil eden temeljnih pogojev za uspešno delova- nje strokovnih organizacij. V sindikalnem gi- banju na domžalskem območju je JZS pov- j sem prevladovala, vodilna pa je bila tudi v | celotnem nekdanjem kamniškem okraju. V j socialnodemokratskih sindikatih Strokovne komisije (SK) oziroma v sindikatih URSS J so bili od leta 1938 organizirani le pečerji v Mengšu (njihova podružnica je štela le ok- rog 60 članov), od srede tridesetih let pa sta i bili močni organizaciji pri Titanu in Remcu, število članstva pa skupaj ni doseglo niti tretjine organiziranih v JSZ. Zelo šibak je bil j vpliv liberalne strokovne organizacije Narod- j ne strokovne zveze (NSZ), ki je imela od le- ta 1937 svojo podružnico z nekaj deset člani le v tovarni Medič-Zankl v Domžalah. Potem ko so klerikalci zaradi prehoda JSZ na de- 86 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 mokratične pozicije izgubili vpliv v njej, so ]5. novembra 1935 ustanovili novo strokovno organizacijo Zvezo združenih delavcev (ZZD) 7. namenom, da delavstvo »rešijo« iz objema marksizma in ga vodijo skladno s korporacij- skimi, to je fašističnimi načeli papeške okrož- nice Quadragesimo anno, je prav kamniško okrožje postalo pravo območje preizkušanja njune moči. Grobeljski misionarji so se takoj lotili pridobivanja delavstva za novo režim- sko organizacijo, kar je v praksi pomenilo razbijanje JSZ. Njihovo akcijo pa so delegati vseh skupin JSZ kamniškega okraja na po- svetu 21. maja 1936 v Radomljah soglasno obsodili. Ugotovili so, da se klerofašistična organizacija poskuša uveljaviti na nedostojen način, z blatenjem in obtoževanjem funkcio- narjev JSZ in da je ZZD najbolj napadalna prav na domžalskem in kamniškem območ- ju. Delegati so izjavili, da »bodo vsi kot en mož čuvali enakost JSZ v kamniškem okra- ju«.'' Rezultati velikih prizadevanj organizator- jev ZZD so bili zelo klavrni. Verskemu glasilu za kamniško okrožje Našemu listu, ki je izhajal v Grobljah, ni preostalo drugo, kot da je hudo napadalo organizacije JSZ, češ da so pod komunističnim vplivom. Režimska klerikalna organizacija ZZD se tudi kasneje ni uspela uveljaviti v delavskem gibanju v kamniškem okraju. Edino pomembnejšo to- varniško organizacijo je na domžalskem območja uspela ustanoviti v Induplati, kjer pa je leta 1938 ZZD dobila na volitvah le enega delavskega zaupnika, JZS pa osem. Prav napadalnost ZZD pa je leta 1936 pospešila tesno povezovanje teh skupin JSZ v kamniš- kem kraju z medstrokovnim odborom, ki je nato usmerjal skupne akcije. Ob tem naj pripomnimo, da je po začetnih trenjih zlasti po prizadevanju Franca Leskoška v kamni- škem okraju prišlo do enotnega nastopanja JSZ in SK v mezdnih gibanjih in drugih akcijah za izboljšanje položaja delavstva. Pomembno je torej tudi dejstvo, da se je hkrati s krepitvijo delavskega gibanja ust- varjala tudi tesna povezanost med delavstvom kamniškega in domžalskega območja, ki je omogočala tudi v slovenskem okviru zelo odmevne množične akcije in nastope. Z ustanovitvijo strokovnih organizacij v vseh večjih podjetjih na domžalskem in kamniškem območju se je začelo obdobje nepretrganega in uspešnega boja za izboljšanje gmotnih in delovnih razmer delavstva. Ob tem naj pripomnimo, da se je v drugi polovici tridesetih let po upadu gospodarske krize kre- pila na domžalskem in kamniškem območju industrija, kar se je kazalo v povečanju števila zaposlenih v podjetjih z dolgoletno tradicijo, v preraščanju nekaterih obrtnih obratov v industrijska in v nastajanju novih podjetij zlasti v Mengšu in Domžalah. Konec tridesetih let je bilo v večjih obratih na domžalskem območju že okrog 1800 zaposle- nih, toda v novih podjetjih delavstvo v glav- nem ni bilo sindikalno organizirano, kajti potreben je bil določen čas, da se je med seboj povezalo in se ustalilo v njih; prebuditi pa se je morala med njimi tudi delavska zavest. Poglavitna naloga strokovnih organi- zacij je bila sklenitev kolektivne pogodbe, to je, pismenega sporazuma med njo in podjet- nikom, s katero bi uredili vse delovne pogoje ter pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja. Kolektivne pogodbe so omejevale podjetnikovo siamovoljo in so jih zato neradi sklepali. Tudi po sklenitvah kolektivnih pogodb delo stro- kovnih organizacij ni bilo končano, kajti boriti so se morale za dosledno izvajanje vseh določb, pa tudi za njihovo izboljševanje. Zlasti je bilo treba nenehno skrbeti za prila- gajanje mezd po porastu življenjskih stroškov ter preprečevati samovoljo podjetnikov pri odpustih delavstva in pri njihovih poskusih, da bi zmanjšali vlogo delavskih zaupnikov in sploh strokovnih organizacij. Za izpolnjevanje vseh teh številnih nalog so strokovne organizacije vodile pogosta pogajanja in izvedle veliko posredovanj pri delodajalcih, zlasti pogosto pa so se morale odločati za mezdna gibanja. Že v kratkem času po ustanovitvi so v večini podjetij uspele urediti delovne in mezdne pogoje z bolj ali manj ugodnimi kolektivnimi pogodbami.'^ Boj zanje in za njihovo izboljšanje je bil dostikrat zelo ogorčen in dolgotrajen, nekaj- krat pa s pogajanji ni bilo mogoče prisiliti delodajalcev na popuščanje. Tedaj je delavstvo poseglo po svojem najmočnejšem orožju —¦ stavki (na domžalskem območju leta 1935 dvakrat papirničarji pri Bonaču na Količe- vem ter gradbinci pri Medič-Zanklu v Dom- žalah, leta 1936 tekstilci v Kocjančičevi tovarni na Viru, kemični delavci pri Medič- Zanklu, delavci v opekarni v Radomljah in v mlinu na Homcu, leta 1938 pa pečarski delavci v Mengšu). Zlasti konec tridesetih let so morale zaradi naglega porasta draginje strokovne organizacije pogosto voditi akcije za povečanje mezd (npr. v drugi polovici 1939 in prvi polovici 1940 kar sedem večjih mezdnih gibanj). Poleg akcij za izboljšanje položaja delav- stva v posameznih tovarnah pa so strokovne organizacije razvile tudi druge oblike aktiv- nosti. Pomembna vsakoletna manifestacija njihove moči so bile prvomajske proslave. kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 87 razvile so kulturnoprosvetno aktivnost ter organizirale številna zborovanja, shode in proslave, med katerimi so imele nekatere tudi velik političen pomen. V njih je prišel tudi do izraza velik vpliv partije v sindikalnem gibanju. Poudarili smo že, da, je stavka na Količe- vem odprla komunistom pot za prodor v družbenopolitično življenje na domžalskem in kamniškem območju preko ljudske fronte. To je že takoj po stavki ugotovilo legalno partijsko glasiloi Ljudska pravioa,, ki je v članku Kmetje in stavka na Količevem uvo- doma z ziadovoljstvom ugotovila, da se je podjetnik Bonač hudo prevaral, ko je upal, da med njegovimi zaposlenimi še ni razvita delavska zavest, ker izhajajo iz kmečkega okolja, prav tako pa je vse presenetilo tudi dejstvo, da se mali kmetje, trgovci in obrtniki niso obnašali egoistično, temveč so bili de- lavstvu pravi zaveznik. Poudarila je, da je zlasti velika gospodarska kriza zbrisala mnoge razlike med delavci in kmeti, ki se sedaj zavedajo dejstva, da so boji in zmage enih hkrati tudi boji in zmage drugih. Članek je sklenila z ugotovitvijo: »V spominu delavcev na Količevem in v spominu vseh delavcev v Sloveniji bo večno živel odmev te pomoči in tega skupnega boja delavcev in kmetov ter ponos, da je delavski boj dosegel v teh krajih v tako kratkem času tako visoko stopnjo. Da- nes po končani stavki pa je nujna naloga delavstva na Količevem, da ostane v stalni zvezi s kmeti, da ohranja in poglablja zvezo delavskih in kmetskih množic. Kakor vse delavstvo, tako se mora zavedati tudi delavstvo na Količevem, da bojuje ono le en del boja, ki se danes bojuje za izboljšanje življenskega načina preprostega ljudstva, za povrnitev in ohranitev demokratskih svoboščin, to je za svobodo tiska, združevanja, govora" in shoda, za parlament, ki ga bo delovno ljudstvo izvo- lilo v svobodnih volitvah. Zavedati se mora, da je ta boj istočasno boj proti fašizmu in proti imperialistični vojni, ki jo skuša fašizem zanetiti. In vse te težavne naloge moreta iz- vršiti samo združena delavec in kmet.«'* Poglavitno organizacijsko in usmerjevalno delo pri izpolnjevanju te naloge je opravila partijska celica Dob—Prevoje, ki se je pod vodstvom Viktorja Avblja dokončno izobli- kovala konec leta 1935 in »je za tiste čase uspešno obvladala ali pokrivala vse območje kamniškega okraj a. «'^ Ob tem naj poudarimo, dia so tedaj v celico vključili le 7 komunistov, medtem ko so še okrog 10 komunistov iz konspirativnih razlogov oziroma zaradi iz- polnjevanja posebnih nalog niso povezali vanjo, vsi skupaj pa so sodelovali pri izpol- Viktor Avbelj, sekretar celice KPS Dob—Prevoje njevanju pomembnih akcij, kar velja tudi za številne simpatizerje, ki jih prav tako iz navedenih razlogov niso sprejeli v partijo, čeprav jih je več izpolnjevalo vse pogoje. Partijska celica Dob—Prevoje je skrbela za idejnopolitično vzgojo svojih članov in sim- patizerjev ter za njihovo seznanjanje z aktu- alnimi političnimi dogodki. Idejo ljudske fronte so najprej širili na območju Črnega grabna. Zelo uspešno so razpečevali Ljudsko pravico in po njeni prepovedi so organizirali tudi protestno podpisovalno akcijo, zaradi katere je bilo več komunistov zaslišanih na okrajnem sodišču na Brdu. Zlasti v začetku pomladi 1937 so komunisti na sestankih v Dobu, na Prevojah, v Tmjavi, v Lukovici, v Krašnji in v Blagovici, ki so se jih udeleževali tudi Tone Dolinšek, Jože Slak, Maks Ster- mecki in Tone Tomšič, širili program in sno- vali akcijske odbore Kmečko-delavskega gi- banja (KDG) oziroma ljudske fronte. Ta dejavnost in vpliv, ki ga je imela partijska celica Dob—Prevoje v sindikalnem gibanju prek svojih članov in simpatizerjev, je omo- gočalo, da je odločilno prispevala tudi k ve- likemu uspehu ljudskofrontnega shoda na Taboru nad Ihanom 23. maja 1937." 88 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 V prvi polovici 1937 so bila v Ijudskofront- nem gibanju na Slovenskem pereča zlasti vprašanja krepitve vloge delavskega razre- da v njem, pritegnitev demokratičnih kato- liških množic iz Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ), ne le iz JSZ vanj ter odnos Kmečko-delavskega gibanja do Hrvaške seljačke stranke, ki je s svojo hegemonistično politiko povzročila določeno krizo v KDG z izstopom skupine pristašev Vladka Mačka iz njega. Velika večina v vodstvu slovenskega KGD pa je vztrajala na stališču, da mora ostati to gibanje neodvisno in samostojno. V takih razmerah je KPS posvetila posebno pozornost utrjevanju ljudskofrontnega gibanja z akcijami na terenu, pri katerih pa je morala spričo prepovedi shodov in policijskih ukre- pov iskati vedno nove oblike. Tako je prva ljudskofrontna zborovanja po ustavnem kon- gresu organizirala navidezno kot izlete. Prvi tak izlet, dejansko ljudskofrontni shod, je bil 2. maja 1937 na Taboru nad Črnučami in se ga je udeležilo okrog 200 ljudi. Teden dni kasneje se je v Podgradu pri Zalogu število zborovalcev po policijskih poročilih že podvo- jilo. Tega shoda se je udeležilo tudi okrog 10 komunistov in simpatizerjev z območja Doba in Prevoj. Navdušeni nad vzdušjem in uspe- hom zaloškega tabora ljudske fronte so po- zdravili pobudo Toneta Tomšiča, da bi takšen shod organizirali tudi na domžalskem obmo- čju. Dogovorili so se, da bo udeležbo pre- bivalstva domžalskega in kamniškega območja organizirala celica KPS Dob—Prevoje, Tone Tomšič pa je prevzel nalogo, da bo poskrbel za udeležbo Ljubljančanov, za govornika in za vsebinsko obeležje shoda. Udeležba doma- činov naj bi pokazala, kako globoko je prodrla mednje ideja ljudske fronte, udeleženci iz Ljubljane in okolice pa naj bi dali shodu širše obeležje in poudarili njegov pomen. V pripravah na shod so člani celice KPS Dob—Prevoje uspeli zagotoviti udeležbo de- lavstva vseh večjih podjetij v kamniškem okraju, največjo iz Bonačeve tovarne na Ko- ličevem, kjer je Franc Bukovec propar;iral množično udeležbo na sestanku odbora skupi- ne JSZ. Člani te celice pa so si prizadevali KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 89 skladno z navodili doseči tudi ustreznO' sestavo udeležencev shoda. Zato so komunisti in sim- patizerji z osebno propagando zagotovili tudi udeležbo ne le kmečke mladine, temveč tudi številnih kmečkih posestnikov. Medtem so uspešno tekle tudi priprave v Ljubljani in okolici za udeležbo nia shodu, zlasti med delavci v tovarnah Saturnus, Eka, Hribar, Avtomontaža, Unitas, na Vevčah, v Sostrem, Zalogu, na Črnučah, Jezici in drugod ter med študenti in drugimi izobraženci. Za govornika je bil predviden funkcionar vod- stva KDG Ivan Kreft. Vse te obsežne priprave niso mogle ostati prikrite oblastem. Uprava dravske banovine je 19. maja 1937 poslala okrajnim načelnikom in policijskim upravam okrožnico, v kateri poudarja; »Ti izleti, ki se vrše pod krinko Ljudske fronte, dokazujejo, da so se komunisti vrgli na legalno delovanje med množicami. Ta način je uspešnejši kot ilegalno delovanje, za komuniste pa manj nevaren. Vseh teh izletov se udeleže znani, že predkaznovani komunisti iz Ljubljane, ki tam gotovo pro- pagirajo svoje ideje ...« Ob sklepu okrožnice je zato naročila: ».. .. posvetite izletom, ki jih bodo eventualno prirejali pristaši in sim- patizerji nezakonite »Ljudske fronte« posebno pozornost, ker ni izključeno, da se bodo ti izleti zlorabljali za propagando komunistič- nih idej.«" Okrajno načelstvo Kamnik je zato sklenilo poslati domžalski orožniški po- stojanki na dan shoda okrepitev 15 orožnikov, policijska uprava iz Ljubljane pa za nadzor več agentov. Priprave na ljudskofrontni shod na Taboru nad Ihanom so bile torej z obeh strani temeljite. V nedeljo 23. maja v jutranjih urah so po različnih poteh prihajali na Tabor domačini, skupaj približno 600, od teh okrog 80 kmeč- kih posestnikov, za udeležence shoda iz Ljub- ljane pa je bil organiziran skupni prihod z železniške postaje v Domžalah. Od tod je Viktor Avbelj vodil kolono pešcev in kole- sarjev s slovenskimi zastavami k cerkvi na Taboru. Med nad 400 udeleženci z ljubljan- skega območja, so bili poleg organizatorja 1'oneta Tomšiča tudi številni drugi vodilni partijski funkcionarji, iz CKKPS Pepca Kardelj in Oskar Kovačič ter številni sin- dikalni voditelji. Ko se je sprevod okrog devete ure približeval kraju zborovanja, so bili orožniki in policisti že zbrani v gozdu na Taboru. Zato so se organizatorji shoda odločili, da bo namesto Ivana Krefta, ki je bil krajši čas zaprt zaradi govora na Črnu- čah, govoril domačin, krojaški pomočnik in dijak Ivan Kočar, udeležence pa bo pozdra- vil v imenu prebivalstva domžalskega ob- močja Polde Miš. Med glavnim govorom so zborovalci vzklikali borbena gesla, po njem so prepevali revolucionarne pesmi, zbirali prispevke za Rdečo pomoč in delili napredno literaturo. Razlegala se je tudi himna ljud- ske fronte, ki govori o nasilju in izžemanju vladajočega beograjskega režima ter o združe- vanju delavskih in kmečkih sil slovenskega naroda za boj proti njemu. V vsebini glavnega govora in geslih so prišle do izraza programske zahteve ljudske fronte in manifesta ustanov- nega kongresa KPS. Ljudskofrontni shod na Taboru se je torej odvijal prav tako, kot je »predvidevala« banska uprava v svoji okrož- nici. S Tabora so se zborovalci v sprevodu na- potili v Dob, ker je bila nato veselica. Šele proti večeru, ko so se udeleženci shoda vračali domov, so posredovali orožniki. Iskali so po- datke o organizatorjih in 11 domačinov je bilo nato aretiranih. Z gladovno stavko pa so izbojevali izpustitev iz zapora, s pritožbo na sodišče v Celju pa so bili oproščeni zaporne in denarne kazni. Ljudskofrontni shod oziroma izlet na Tabor nad Ihanom je bil po oceni raziskovalcev ljudskofrontnega gibanja na Slovenskem »najbolje obiskan in pripravljen ... Ljubljan- ski policisti in orožniki niso bili zmožni raz- gnati zborovalcev, ki so po političnih govorih v strnjenem sprevodu krenili v Domžale (v Dob, op. M. S.) in manifestirali za ljudsko fronto, svobodno Slovenijo in Sovjetsko zvezo.«'* Shod na Taboru je bil eden izmed primerov velike pozornosti, ki jo je KPS po čebinskem kongresu posvetila nadaljnji po- globitvi ljudskofrontnega gibanja, na terenu, pritegnitvi širokih ljudskih množic vanj ter krepitvi delavskega razreda v njem, skratka izpolnjevanju naloge iz manifesta, ustanovne- ga kongresa KPS o strnjevanju vseh demo- kratičnih sil na Slovenskem. Se posebno pomemben je ta shod kot nova prelomnica v prodoru partije v družbenopo- litično življenje na domžalskem in kamni- škem območju. Shoda so se udeležili tudi številni taki delavci in kmetje, ki jih je klerikalni tabor imel »za svoje«. Zato ni čudno, da je Naš list iz Grobelj posvetil prikazovanju komunističnega značaja tega tabora veliko pozornost in posebej je po- udaril, da so se tako »razkrili« tudi krščanski socialisti. Velik uspeh ljudskofrontnega shoda na Taboru je bil solidna osnova za nadaljnjo krepitev vloge KPS v družbenopoli- tičnem življenju v kamniškem okraju, ki se je nato manifestirala še v več akcijah, še na- slednji mesec npr. na novem ljudskofrontnem. shodu 6. junija na Limbarski gori in z udelež- 90 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 bo okrog 100 ljudi na demonstracijah proti vo- ditelju JNS generalu Petru Živkoviču v Ljub- ljani. Po shodu na Taboru se je sestala tudi partijska celica Dob—Prevoje. Sestanka se je v imenu CK KPS udeležil Oskar Kovačič. Na njem so sklenili ustanoviti tudi novo partij- sko celico papirničarjev na Količevem, ki je še pred koncem leta 1937 začela delovati. Komunisti so nato sami ali preko svojih sim- patizerjev v strokovnih organizacijah in med kmečkim prebivalstvom izvedli številne pro- pagandne akcije, z ljudskofrontno idejo pa so prodrli tudi v Moravsko dolino. Vpliv so širili tudi preko mlekarskih zadrug na Pre- vojah, v Moravčah in Radomljah ter so v Mlekarski list, ki so ga dobivali vsi včlanjeni kmečki posestniki, vlagali propagandno par- tijsko literaturo. Komunisti so dobili tudi nalogo, da se včlanijo v različna društva in v njih širijo svoj vpliv. Za olajšanje legalnega sestajanja so v Dobu npr. organizirali espe- rantski krožek. Komunisti so širili resnico o španski državljanski vojni in zbirali denarne prispevke za pomoč republikanski Španiji. Ves čas pa je uspešno teklo po tovarnah in vaseh zbiranje denarja za Rdečo oziroma Ljudsko pomoč. Širše partijske konference KPS na Vrheh nad Trbovljami 26. avgusta 1938 se je kot delegat udeležil Viktor Avbelj. Poročal je, da je v kamniškem okrožju 17 komunistov, ki pa niso vsi povezani v partijskih celicah Dob—Prevoje in Količevo. Posameznike za- radi posebnih nalog niso organizirali na terenu. Med delavskimi akcijami, ki so odmevale tudi po vsej Sloveniji, je bil pomemben mno- žični nastop krščanskosocialističnega delav- stva, zlasti s kamniškega in domžalskega območja, na narodnem taboru ob odkritju spominske plošče generalu Rudolfu Maistru 4. septembra 1938 v Kamniku. Na tem zborova- nju je Mavricij Bore v imenu vsega sloven- skega krščanskosocialističnega delavstva prebral izjavo, s katero se to vključuje v boj za svobodo slovenskega naroda in za neod- visnost države, za enakopravnost slovenskega naroda z drugimi jugoslovanskimi narodi, proti sovražnikom narodne samobitnosti in demokracije, za rešitev socialnega vprašanja, zahteva pa od voditeljev jugoslovanske države, da odvrnejo od Jugoslavije nevarnost vojne. S tem narodnim, socialnim in gospo- darskopolitičnim programom se je JSZ jasno opredelila za narodnoobrambno gibanje, ki ga je po priključitvi Avstrije k nemškemu rajhu spričo nacistične nevarnosti sprožila in vodila KPS. Delavstvo se je nato tri tedne kasneje množično udeležilo še proslave 20- letnice Jugoslavije prav tako v Kamniku, ki jo je spet izrabilo za protifašistično demon- stracijo.'" V pripravah za parlamentarne volitve jeseni 1938 so se predstavniki partijske celice Dob—Prevoje in krščanski socialisti do- govorili za Antona Marinčka kot kandidata KDG na opozicijski listi. Na decembrskih volitvah je dobil Marinček v kamniškem okraju 279 glasov, opozicijski blok pa skupaj 834 glasov. Marinček je dobil največ glasov v Dobu (75), na domžalskem območju pa več kot 20 še v Lukovici, Domžalah in Radom- ljah.-" Mnogi krščanski socialisti se na javnih \'olitvah niso upali glasovati za opozicijskega kandidata in kandidat JRZ je dobil absolutno večino. Nova velika delavska manifestacija je bila proslava 20-letnice kamniške Solidarnosti in Delavske knjižnice 8. in 9. julija 1939.^' Te velike proslave se je udeležilo tudi številno delavstvo iz drugih krajev Slovenije, zlasti iz Ljubljane in z Jesenic, ter več vodilnih funk- cionarjev KPS. Ze naslednji mesec je Franc Leskošek nato sprejel na sestanku v Volčjem potoku v KPS 5 delavcev iz Kamnika in iz Duplice, z nalogo, da čimprej osnujejo partij- ske celice v Titanu in Remčevi tovarni. Še pred koncem leta 1939 so svojo nalogo izpol- nili. V začetku leta 1940 je bila ustanovljena tudi celica KPS v tovarni Induplati v Jaršah. Ta organizacijski ukrep je bil za razširitev vpliva partije v kamniškem okraju nujen, kajti doslej sio obstajale celice KPS le na domžalskem območju, pomemben pa je bil tudi poudarek na ustanavljanju tovarniških celic. Konec jeseni 1939 so bila v Domžalah in Kamniku velika protidraginjska zborovanja. Na kamniškem zborovanju je delavstvo vzkli- kalo tudi protivojna in protifašistična gesla. Komunisti domžalskega območja so pomagali vodilnim funkcionarjem KPS vzpostaviti zveze s tiskarjem Petrom Veitom na Viru, ki je nato leta 1939 natisnil delo Edvarda Kardelja Speransa, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, v tej tiskarni pa so tiskali tudi znani letak Kaj hočemo, to je program Zvezo delovnega ljudstva Slovenije, osrednje Ijud- skofrontne organizacije po začetku druge sve- tovne vojne. Pri Mišu na Gorjuši so se večkrat sestajali tudi nekateri člani CK KPS, pri njem pa je spomladi leta 1940 bival teden dni tudi sekretar tega foruma Franc Leskošek. Po Mišovem predlogu je organizacijski sekretar CK KPS Tone Tomšič izbral Judeževo doma- čijo na Vinjah za kraj tretje konference KPS 29./30. junija 1940, ki se je je udeležilo okrog 45 delegatov, in je sodila med organizacijsko- politične priprave na peto državno konferen- 91 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 co KPJ. Na njej so analizirali dotedanji raz- voj druge svetovne vojne, razpravljali o delo- vanju KPS od prvega, ustanovnega kongresa na Cebinah ter o bodočih nalogah, konferenco pa je zaključil generalni sekretar CK KPJ Josip Broz Tito z ugotovitvijo, da stoje pred KPJ odločilni revolucionarni dogodki.^^ Na III. konferenci KPS so tudi sklenili še hitreje širiti in utrjevati partijske organiza- cije ter pospešiti akcijo za ustanovitev Društva prijateljev SZ. To akcijo so poleti 1940 uspešno izvedli tudi komunisti domžal- skega in kamniškega območja z zbiranjem podpisov po tovarnah in vaseh. V organiza- cijskem pogledu pa je bil posebno pomemben korak ustanovitev okrožnega komiteja KPS Kamnik na sestanku novembra 1940 v Pod- gorju, ki sta se je kot predsednika CK KPS udeležila Miha Marinko in Tomo Brejc. Za sekretarja OK KPS Kamnik je bil izvoljen Tone Šturm. V zadnjih mesecih pred fašističnim napa- dom na Jugoslavijo se je mreža partijskih j organizacij v kamniškem okrožju še razši- rila z ustanovitvijo mestne celice v Kamniku in celice v Radomljah, črnuški komunisti pa so v začetku 1941 ustanovili partijsko organi- zacijo tudi v Trzinu.^' OK KPS Kamnik pa je tedaj tesneje povezoval predvsem partijske organiziacije na kamniškem območju. V za- četku spomladi 1941 je torej v kamniškem partijskem okrožju delovalo 8 celic KPS, ki so imele okrog 50 članov in okrog 15 kandi- datov, v SKOJ je bilo okrog 20 članov, zelo širok pa je bil krog partijskih simpatizerjev.^'' Tako je bila do fašistične okupacije tudi v kamniškem okraju ustvarjena trdna partijska organizacijska mreža, na katero se je lahko oprl vojni oziroma vojnorevolucionarni komite za kamniško okrožje (dr. Marijan Dermastia, Tone Šturm, Stane Žerovnik), ki je po usta- novitvi maja 1941 začel s pripravami na vsta- 92 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 jo. Uspešen začetek oboroženih akcij zoper okupatorja v kamniškem partijskem okrožju v noči od 27. na 28. julij 1941, ki pomeni tudi začetek prve množične vstaje na Sloven- skem, je bil tudi rezultat uspešne krepitve partije in njene vloge v družbenopolitičnem življenju od srede tridesetih let. Ob tem naj poudarimo, da je bilo v obdobju 1935 do 1937 več akcij, ki so tudi v slovenskem merilu pokazale vpliv partije med delavstvom in kmečkim prebivalstvom, na domžalskem ob- močju, konec tridesetih let pa je bilo več takih akcij zlasti v Kamniku, na vseh velikih manifestacijah pa je seveda skupaj sodelovalo delavstvo domžalskega in kamni- škega območja. Številni udeleženci ljudsko- frontnega gibanja so po okupaciji preko od- borov OF in njenih množičnih organizacij dajali vso podporo revolucionarnemu narod- noosvobodilnemu boju, dobra sindikalna organiziranost delavstva v drugi polovici tridesetih let pa se je med NOB pokazala zlasti v delovanju odborov Delavske enotnosti, ki so ga ocenjevali kot najuspešnejše rua vsem Gorenjskem. Uspešno in požrtvovalno delo ko- munistov in njihovih simpatizerjev pred vojno je bilo torej eden poglavitnih pogojev tudi za uspešen razvoj NOB v kamniškem okrožju. OPOMBE: 1. Manifest KPS 1937 — Delavci! Delovno ljud- stvo! Slovenci! Trideset let po ustanovnem kon- gresu KPS, Ljubljana 1968, str. 7—21. — 2. Prim, članke Miroslava Stiplovška, Minilo je 50 let. Kemilak, glasilo delovnega kolektiva Helios Kemične industrije Dorr;žale, št. 5, november 1974 in št. 6, december 1974; Ob štirideset let- nici velike stavke papirniškega delavstva na Količevem. Tri obletnice papirnice Količevo, Ljubljana 1975, str. 9—64; Delavsko gibanje v tovarni sanitetnega materiala na Viru 1936 do 3 941. Kronika 1976, št. 2, str. 94—105. — 3. Miro- slav Stiplovšek, Strokovne organizacije slamni- karskega delavstva. Zgodovinski časopis XIX— XX. 1965/66, str 361—370. — 4. Anton Melik, Slovenija, geografski opis, tretji zvezek. Po- savska Slovenija, Ljubljana 1959, str. 132. — 5. Letna poročila podjetij so v fondu Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, fase. 309 v Arhivu SR Slovenije; kopije poročil so v arhivu občine Domžale na Krumperku v sestavu Zgodovin- skega arhiva Ljubljana; Industrija dravske ba- novine, Krajevni leksikon dravske banovine, I-jubljana 1937. — 6. Miroslav Stiplovšek, Ob štiridesetletnici velike stavke papirniškega de- lavstva na Količevem, cit. izd., str. 9—10, 17—18; Jože Koželj, ustni vir. — 7. Pregled pomembnej- ših dogodkov v razvoju in delovanju strokovnih organizacij v nekdanjem kamniškem okraju od srede tridesetih let do okupacije 1941 je v članku Miroslava Stiplovška, Delavsko gibanje na dom- žalskem in kamniškem območju v letih 1934 do 1941. Mengeški zbornik II — 1969, I. snopič, str. 30—55. V njem so tudi nadrobneje navedeni ar- hivski, časopisni in spominski viri ter dotedanja literatura o delavskem gibanju na domžalskem območju. — 8. Delavski obzornik, št. 2, 26. 10. 1935; o poteku in pomenu stavke v Bonačevi tovarni glej še članek M. Stiplovška, Stavka pa- rimičarjev na Količevem — leta 1935 najdaljša na Slovenskem. Komunist — Teoretična prilo- ga, oktober—december 1976, str. 36—41. — 9. Fond Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ), fase. 6 v arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gi- banja (IZDG); v tem fondu so ohranjena tudi pravila skupin JSZ z domžalskega območja. — 10. Delavska pravica, št. 13, 25. 3. 1937. — 11 Prav tam, št. 21, 28. 5. 1936. — 12. Kolektivne pogodbe in zapisniki sporazumov med podjetniki in strokovnimi organizacijami so v fondih JSZ in Delavske zbornice v arhivu IZDG; o vseh pom.embnih akcijah posameznih strokovnih or- ganizacij pa so obširno pisala zlasti njihova gla- sila, za JSZ Delavska pravica, za SK Delavec, za NSZ Nova pravda, za ZZD Delavska fronta in Slovenski delavec; fotokopije arhivskih do- kumentov in pomembnejših člankov iz delavske- ga gibanja na domžalskem območju so v arhivu občine Domžale na Krumperku. — 13. Delavska pravica, št. 29, 11. 7. 1940. — 14. Ljudska pravi- ca, št. 21, 29. 11. 1935. — 15. Spomini Viktorja Avblja 14. 8. 1975 v arhivu odbora aktivistov OF kamniškega okrožja. — 16. O razvoju in delova- nju partijskih organizacij na domžalskem in kamniškem območju od srede tridesetih let do okupacije 1941 so podatki v spominih Toma Brejca, Marice Brejc, Berta Kodriča, Romana Potočnika, Toneta Šturma, Avgusta Vidmarja in Staneta Žerovnika v arhivu CK ZKS; večino 1'Odatkov o tej problematiki pa smo zbrali od konca leta 1976 v več pogovorih z naslednjimi predvojnimi komunisti: z Viktorjem Avbljem, Ivanom Kočarjem, Jožetom Koželjem, Romanom Potočnikom, Milanom Starinom, Stankom Stairi- nom, Ivotom Svetinom, Tonetom Šturmom in Stanetom Zerovnikom. O povezavi partijskih or- ganizacij nekdanjega kamniškega okraja s po- krajinskim komitejem KPJ za Slovenijo oziroma s CK KPS ter o nekaterih velikih akcijah na domžalskem in kamniškem območju, ki so bile pomembne v slovenskem revolucionarnem de- lavskem gibanju in ljudskofrontnem gibanju, pa so dali podatke Ivan Maček, Miha Marinko, Pep- ca Kardelj, Ivan Kreft, Frane Leskošek in Vida Tomšič. Vsem se za sodelovanje lepo zahvalju- jemo. — 17. Policijski spisi v arhivu CK ZKS. — 18. Alenka Nedog, Tone Tomšič, Oris življe- nja in revolucionarnega delovanja, Ljubljana 1969, str. 178; Ivan Kreft, Slovensko ljudsko gi- banje 1918—1951, Maribor 1973, str. 129; M. Sti- plovšek, Ob 40-letniei ljudskofrontnega shoda na Taboru nad Ihanom, Komunist, št. 19, 9. 5. 1977; Ljudskofrontni shod na Taboru nad Ihanom, spomini Viktorja Avblja in Stanka Starina, Ob- činski poročevalec, glasilo SZDL občine Dom- žale, št. 9, 18. 5. 1977. — 19. Delavska pravica, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 93 Št. 37, 8. 9. in št. 40, 29. 9. 1938. — 20. Slovenec, št. 285 a, 13. 12. 1938. — 21. Delavska politika, št. 79, 19. 7. 1939. — 22. Gradivo o III. konferenoi KPS v airhivu CK ZKS; M. Stiplovšek, Josip Broz Tito na III. konferenci KPS na Vinjah, Občinski poročevalec, št. 9, 18. 5. 1977. — 23. Jože Ravbar, Razvoj delavskega gibanja v Trzinu pred vstajo. Mengeški zbornik II — 1969, I. sno- i pič, str. 59. — 24. O datumu nastanka posameznih partijskih organizacij v kamniškem okraju od srede tridesetih let dalje, o njihovem številu ter o članih so v dosedanji literaturi in spominih različni podatki. Navedene ugotovitve smo pre- verili na pogovoru 13. 5. 1977, na katerem so sodelovali Viktor Avbelj, Roman Potočnik, Stanko Starin, Ivo Svetina in Tone Šturm. PREGLED RAZISKOVANJA SLOVENSKE KRAJEVNE ZGODOVINE OLGA JANSA-ZORN Z vprašanjem slovenske krajevne zgodovi- ne se je ukvarjalo že IX. zborovanje sloven- skih zgodovinarjev v Kopru in Piranu leta 1955. Ob tej priložnositi je Pavle Blaznik' go- voril o poteh in vidikih slovenske krajevne zgodovine in med drugim poudaril, da se kra- jevna zgodovina »teritoriailno lahko omejuje na prav ozko področje npr. na vaško ali mestno naselbino, more pa zajemati tudi dokaj obsežne predele kot npr. prostrana zemljiška gospostva ali večje geografsko zaokrožene ce- lote. Glede na snov raziskuje lahko razne ne- znatne drobce iz pretdklosti in to iz najraz- ličnejših področij. Prav tako si pa more za- stavljati tudi težje in pomembnejše naloge: krajevna zgodovina te vrste zasleduje na oz- kem ali širokem ozemlju —• upoštevajoč obče zgodovinsiki tok — celoten razvoj ondotneg'a prebivalstva časovno omejeno aJli pa tudi ne- omejeno od najstarejših dni do danes.« Tudi B, Grafenauer v Strukturi in tehniki zgodovinske vedes naglasa, da se zgodovina lahko deli v teritorialnem pogledu na majhne geografske enote, na posamezna mesta ali sku- pino mest, ali celo na posamezna vaška na- selja ali njihovo majhno äkupino; ta iproble- matika ni brez zvez s splošnim razvojem. Ce- lo pri navadnem vaškem naseilju se ne po- stavljajo le vprašanjia vnanjega razvoja na- selja samega, marveč se vsako takšno vprašan nje povezuje s širšimi vprašanji gosipodar- skega in socialnega življenja. Prav tako je problematika zgodovine vsakega posameznega mesta povezana s širšimi vprašanji zgodovin- .skih obdobij. Težko je seveda reči, kalko veliko ozemlje še spada v lokalno zgodovino in kje sie začne re- gionalna ali pokrajinska zgodovina. O tem bi mogli razpravljati; v tem referatu sem upošte- vala v okviru krajevne zgodovine še dela, ki govorijo o ozemlju ene ali dveh današnjih občin. Ce skušamo ugotoviti, kje vse se danes pri nas piše o krajevni zgodovini, potem lahko rečemo, da najdemo podatke tako zbrane v samostojnih publikacijah in zbornikih kot raz- tresene po različnih revijah (Idrijsiki razgledi. Goriška srečanja. Kočevski razgledi) in kra- jevnih časopisih (Glas, Koroški fužinar, Ob- činski poročevalec v Domžalah, Dolenj,ski list itd.). In ne nazadnje je treba za razvoj slovenske lokalno^zgodiovinske historiografije podčrtati pomen Kronike, časopisa za slovensko krajev- no zgodovino, kjer danes po zaključenih 24 let- nikih lahko najdemo že serijo člankov o po- sameznih krajih (npr. o zgodovini Ljubljane, o zgodovini Pirana ipd.). V prvi polovici 20. stoletja' so Idkalnozgodovinsiki članki našli svoj prostor v Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko, oz. v kasnejšem Glasniku Muzej- skega društva za Slovenijo pa v CZN, ki je skušal pospeševati zanimanje za krajevno zgodovino, s tem da je uvedel poseben od- delek z naslovom »Gradivo za krajevne kroni- ke«. Tem revijam se je nekaj let pred vojno pridružila še Kronika sOiovenskih mest.'' Po vojni dalj časa nismo imeli glasila, ki bi na- črtno gojilo krajevno zgodovinopisje, saj je imel Zgodovinski časopis širše naloge in šele z oživitvijo Kronike 1953 se je položaj sipre- menU. Sedanja Kronika je tudi v jugoslovan- sikem prostoru edinstven pojav, saj pri drugih jugoslovanskih narodih ne najdemo historič- ne revije s podobnim konceptom. Uspelo ji je, da ob številnih lokalnih zbornikih in revijah zavzema poseben položaj kot centralna revija za slovensko krajevno zgodovino in da tako povezuje vse tiste, ki se zanimajo za krajevno 94 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 Zgodovino aii delajo na tem področju. Pred- vsem prinaša članke in razprave o zgodovini urbanih in industrij sikih naselij, obravnava zgodovino kmetijstva, obrti, industrije, rudar- stva v posameznih krajih, zgodovino prometa in trgovine, precejšen delež je posvečen zgo- dovini šolstva, zgodovini umetnosti in deloma literarni zgodovini. Seveda gredo ta razisko- vanja marsikdaj tudi preko lokainih okvirov. Od časovnih obdobij je najbolj zastopana dru- ga polovica 19. stoletja in 20. stoletje do dru- ge svetovne vojne; ni malo prispevkov, ki se tičejo srednjega veka, sicer pa so zastopana v Kroniki vsa obdobja od najstarejših časiov do danes. Poleg tega je treba poudariti, da teri- torialno zajema celotno slovensko narodnost- no ozemlje. Čeprav sikušajo članki v Kroniki biti na eni strani čimbolj poljudni in dostoipni širšemu krogu bralcev, so po drugi strani opremljeni z vsem potrebnim znanstvenim aparatom in na dostojnem znansitvenem nivoju. Z objav- ljanjem ocen in poročil o tekoči krajevnozgo- dovinski literaturi pa daje Kronika nekakšen pregled nad tem, kar izhaja pri nas o lokalni zgodovini. Nadrobnejši pregled objavljenih člankov, raziprav in ocen je razviden iz bibliografije Kronike, ki je izšla 1973. Za čas narodnoosvobodilne borbe in ljudske revolucije pa prinaša članke lokalnega zna- čaja tudi Borec (v zadnjem času npr. za Ma- ribor v NOB). Obenem naj opozorim, da v Zgodovinskem časopisu izhaja bibliografija slovenske zgo- dovine, ki v lokalnem delu navaja tudi raz- prave in članke ipoleg knjig m zbornikov. Da- lje naj opozorim na Slovensko bibliografijo, ki prav tako popisuje razprave in članke za posamezna leta, na Rybafevo bibliografijo v Zgodovinskem časopisu o knjižnih novostih za posamezna leta s področja zgodovine, ki vklju- čuje tudi publikacije lokalnozgodovinskega značaja in publikacije posameznih podjetij. Za obdobje NOB pa imamo Skerlovo biblio- grafijo (isicer ne s stališča krajevne zgodo- vine) in njeno nadaljevanje, delo Štefke Zad- nik ter bibliografijo knjig o NOB, ki sta jo se- stavili Ančka Posavec in Miša Sepe (Narodno- osvobodilni boj Slovencev, Bibliografija knjig 1945—1970; Lj. 1970, 73 str.). Veliko podatkov o lokalni zgodovini prina- ša Krajevni leksikon Slovenije (1968—1976), ki navaja ponekod tudi glavno Uteraturo', kar je zelo koristno zlasti za tiste, ki se želijo na hitro poučiti o kakem kraju (npr. kadar gre za šolske ekskurzije). Posebno mesto v vrsti krajevnozgodovin- skih publikacij prav gotovo zavzemajo knjižice iz serije Kulturni in naravni spomeniki Slo- venije — Zbirka vodnikov. Doslej je izšlo že nad 70 strokovno napisanih zvezkov, ki prika- zujejo posamezna mesta in vasi, gradove, mu- zeje in knjižnice, kulturnozgodoviške spome- nike i|pd. Pravkar pa je pričela izhajati nova podobna zbirka Spomeniki revolucionarnega delavskega gibanja Slovenije. Krajevni zgodovini služijo nekateri turistič- ni (npr. Ljubljana in njeno turistično zaledje, 1961; Pomurje, 1969) in gorski vodniki (Stanko Klinar: Karavanke; 1975 in drugi) in dela, kot so Pomniki naše revolucije (1961) ali Prazniki slovenskih občin (1975). Izhaja pa tudi cela vr- sta samostojnih publikacij o posameznih kra- jih. V eno skupino sodijo obsežne monografije, kot je Blaznikova Škof j a Lolka in loško go- spostvo (1973) ali Orožnova Zgodovina Celja in okolice (1971, 1974). Nekatera od teh del so tu- di časovno omejena npr. na NOB kot Zevar- tova NOB v Šaleški dolini (1977). Drugo slku- pino pa sestavljajo manjše lokalne raziskave (A. Pagon-Ogarev: Šebrelje skozi stoletja; Pepca Zajec: Poljudna zgodovina občine Ko^ panj; M. Valant: Zgodovina Zuzember'ka in Krajine; V. Benedik, Vače —¦ prazgodovinska naselbina trg in župnija). V letih po zadnji vojni, zlasti pa od srede 50 let dalje se je pojavila cela vrsta krajev- nih zbornikov, ki bi jih bilo mogoče razdeliti v tri kategorije: 1. zborniki, ki so dobili značaj periodičnih publikacij (Loški razgledi — 23 letnikov; Celjski zbornik —^15 letnikov; Kamniški zbornik— 12 letnikov; Zbornik občine Gro- suplje —¦ 7 letnikov); 2. zborniki, ki izhajajo z daljšimi presledki, kot so: Ptujisiki zbornik (1953, 1962, 1969, 1975), Savinjski zbornik (1959, 1965, 1974), Jeklo in ljudje (1964, 1969, 1975), Mengeški zbornik (1954,1969), Kranjski zbornik (1970, 1975), Gori.ški letnik (1974, 1975), Tolminski zbornilk (1956, 1975), Med Peco in Pohor- jem (1965, 1975), Ljubljana v Uegali (1959, 1961, 1967, 1970); 3. tretjo kategorijo pa sestavljajo zborniki, ki so dOiSlej izšli enkrat bodisi kot enkratne publikacije, bodisi z namenom, da bodo iz- hajali občasno, vendar je do sedaj izšel le po letnik. Sem bi štela npr.: Istrski zgodovinski zbornik, 1 (1953); Selška doima v preteklosti in sedanjosti (1973).; 720 let Ravne na Koroškem (1968); Slovenj Gradec ob 700 letnici (1951); Poetovio— Ptuj LXIX — 1969 (1969); Ormož skozi sto- letja (1973); Kostanjevica na Krki ob sedemstoletnici mestnega obstoja (1953); Novo mesto 1365—1965 (1969); 500 let me- sta Kočevja (1971) itd. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 95 Ne le po obsegu in kvaliteti, tudi po vse- bini SO si zborniki med seboj zelo različni. Medtem ko se nekateri omejujejo le na prikaz zgodovinskega razvoja obravnavanega pod- ročja, prinašajo drugi (in ti so v večini) tudi literarne prispevke, članke s področja umet- nostne zgodovine, etnologije, arheologije, ob- delujejo urbanistična vprašanja in sikušajo po- dati tudi sliko povojnega razvoja. Posamezni zborniki so tudi čaisovno omejeni, npr. na obdobje NOB (Litijski zbornik 1969). Poleg zbornikov je treba za razvoj krajevne zgodovine poudariti tudi vlogo nekaterih ko- ledarjev, predvsem zamejskih (Jadranski ko- ledar. Koroški koledar) in pa večja ali manj- ša dela, ki izhajajo kot spominske publikacije raznih šol (225 let novomeške gimnazije; Sto- letnica prve silovenske šole v Celju; 63. izvest- je gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju 1869— 1969; Letno poročilo gimnazije Brežice 1971 do 1972; Iz veka v vek, iz roda v rod krvi gre tok, duh išče pot. Petdeset let gimnazije v Murski Soboti), dalje publikacije ob obletni- cah raznih društev npr. gasilisikega, pevskega, godbe na pihala (Nad sto let tradicije godb na pihala v Laškem; 100 let gasilstva v Laškem; J. Dular, Metliški gasilci) in publikacije ob obletnicah posameznih podjetij (Alpina Ziri, TekstUana Kočevje, F. Kresal: Predilnica Li- tija v Litiji 1886—1976 itd.). Značilno za te vrste del je, da so lahko ožja, tj. omejena le na zgodovino šole, društva ali podjetja ali pa širša, se pravi, da vsebujejo tudi prikaz kraja in vso zgodovino ali le njen del. StevUni zborniki in druge publikacije vse- bujejo veliko zanimivega in dobrega gradiva ter pnispevkov, ki osvetljujejo posamezne probleme, ne dajejo pa celovitega pregleda zgodovine nekega kraja ali področja. V zvezi s kvaliteto člankov je mogoče reči, da se mno- gokrat pojavljajo tudi taki prispeviki, ki so jih avtorji pisali z velikim prizadevanjem in ljubeznjo, vendar pogrešamo v njih kritične obdelave. Srečujemo tudi trditve, povzete iz zastarele literature, ki so jih novejša razisko- vanja zavrgla. Prav gotovo pa zaradi takih in podobnih pomanjkljivoisti ne bomo zavirali izhajanja zbornikov in drugih publikacij. Menim, da je tu sekcija za krajevno zgodovino Zgodovin- skega društva storila pravilen korak, ko sku- ša z nasveti pomagati posameznim uredniškim odborom zbornikov. Zanimanje za lokalne zbornike je na sploh med ljudmi veliko, nji- hovo izhajanje pa marsikje podpirajo lokalni faktorji, kot so kulturne skupnosti, občinske skupščine in družbenopolitične organizacije. Osnovni problem krajevnozgodovinskih pro- učevanj je v pomanjkanju kvalificiranega pi- šočega kadra (na to je oipozorila tudi nedavna anketa sekcije za krajevno zgodovino), ki bi na tej problematiki intenzivnoinsdstematičnode- laH. Drug problem pa je pomanjkanje finanč- nih sredstev. Tako se s to problematiko ukvar- jajo le redki posamezniki, največkrat so to ktistosi muzejev, velik del sodelavcev zborni- kov pa odpade na univerzitetne profesorje in znanstvene ter strokovne sodelavce posamez- nih inštitutov. Malo je med pisci srednješol- skih in osnovnošolskih profesorjev. Mnogokje se s kraijevno zgodovino ukvarjajo posamezni ljubitelji zgodovine čisto amatersiko, od njih smo dobili že nekatera dobra dela, nökatera ddla pa so seveda slabša. Posamezniki se tudi posvetujejo s strokovnjaki in uporabljajo po- polnoma znanstveno^ metodo. Vsekakor bi se v bodoče morali bolj zave- dati, da uspeh krajevnozgodovinskih raziskav ne more biti posledica volje in dela posamez- nikov, temveč rezultat organiziranega dela. n Ker je v tem^ prispeviku nemogoče dati po- poln pregled vsega, kar je izšlo o krajevni zgodovini na Slovenskem,^ se bom skušala omejiti le na zbornike in važnejša monograf- ska deda, ki so izšla v zadnjih 32 letih o posa- meznh krajih in pokrajinah. Gre seveda za iz- bor literature in za zelo gplošen prikaz dose- danjih rezultatov dela pri proučevanju kra- jevne zgodovine. Ti rezultati pa niso majhni. Treba je priznati, da je bUo marsikje oprav- ljeno že veliko dela. , LJUBLJANA V letih 1956 do 1968 je bilo v dvanajst zvez- kih objavljeno Gradivo za zgodovino Ljub- ljane v srednjem veku. Od široko zasnovane knjige Zgodovina Ljubljane je izšla doslej le prva z naslovom Geologija in arheologija (1955, 458 str.), medtem ko je büo za drugo zbranih precej rokopisov, nekateri od teh so bili objavljeni v Kroniki.' Deloma v zvezi s temi načrti je leta 1962 izšla knjiga Ljublja- na, podobe iz njene zgodovine (128 str.). Publi- kacije Mestnega arhiva ljubljanskega obrav- navajo starejšo gospodarsko in družbeno zgo- dovino Ljubljane, zgodovino obrti od srednje- ga veka do začetka 18. stoletja itd. Ljubljano v zadnjih stoletjih fevdalizma pri- kazuje Josip Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje (1957, 226 str.)," 'M opisuje način življe- nja, različne navade, moralo takratnega časa ipd. Agrarno gospodarstvo Ljubljane do zem- ljiške odveze pa je obdelal Vlado Valencia (1958, 69 str.) . kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 Vrsta publikacij, pomembna za zgodovino Ljubljane, je izšla v zbirki Knjižnica Kronike. Tu naj omenim topografski cpis mesta in oko^ lice, ki ga podaja Milko Kos (Srednjeveška Ljubljana, 1955, 78 str.); o razvoju prebival- stva na območju Ljubljane po letu 1869 piše Igor Vrišer (1956, 67 str.); medtem ko Sergij Vilfan podaja zgodovino ljubljanske mestne hiše (1958, 127 str.). V samozaložbi sta o zgodovini Ljubljane iz- šli knjižici Milana Valanta: Zgodovina najsta- rejše Ljubljane (Šentjakoba; 1972, 51 str.) in Ljubljana do potresa (1895; 1977, 44 str.). 1. Mohorič je napisal Razvoj ljubljanske tr- govine od fevdalnih dob do nacionalizacije go- spodarstva (Beograd 1951, 152 str.). Več samo- stojnih del pa je napisanih o zgodoivini Ijub- Ijanslke industrije, npr. Starejša ljubljanska industrija (Razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana, 1973, 69 str.), V. Valenčič, Sladkor- na industrija (1957, 64 str.). J, Som, Razvoj papirnice Vevče (1956, 152 str.), M. Kokolj, Vevški papirničarji v boju za svoje pravice 1942—1945 (1970, 402 str.), K. Kobe-Arzenšek, Tovarna dekorativnih tkanin (1969, 88 str.), is- ta. Pletenina (1971, 99 str.). Ljubljansko naselje Zelena jama kot etno- loški problem je študija Slavka Kremenška (1970, 152 str.). Za obdobje NOB velja na prvem mestu omeniti zbornik Ljubljana v ilegali (1959, 1961, 1967, 1970). Dalje Skerlovo (F. Bregar) knjiži- co Ljubljana v borbi (1950, 37 str ), revijO' Mo- ščanska kronika (1957—1959) s članiki pred- vsem iz dobe NOB pa tudi iz revolucionarnega delavskega gibanja. Izšel je Zbornik prispevkov iz zgodovine de- lavskega gibanja med vojnama in iz narodno- osvobodilnega boja na področju občine Ljub- ljana Moste-Polje (1965, 359 istr.). Posebej o položaju srednjih šol govori delo Franceta Skerla Ljubljanske srednje šole v letih 1941 do 1945 (1964, 275 str.). Za povojno zgodovino Ljubljane sta Mestni arhiv v Ljubljani in Kronika izdala obsežne Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem deset- letju po osvoboditvi 1945—1955 (1965, 327 str.) in Ljubljana 1945—1965 (Kronika XIII, 1965); Mestni arhiv v Ljubljani pa še knjigo Ljub- ljana 1945—1970, 92 str.). gorenjska O zgodovini gorenjskega železarstva imamo obsežno delo Ivana Mohoriča Dva tisoč let že- lezarstva na Gorenjskem (1969, 1970). Za jeseniško-bohinjski kot izhaja zbornik Jeklo in ljudje — Jeseniški zbornik (1964, 1969, 1975), ki med drugim prinaša članke o zgodovini železarstva, KID, bohinjskem puntu, NOB v zgornjesavsikem prostoru. Posebej o zgodovini železarne pa obstaja publikacija 90 let železarne Jesenice (1959, 203 str.). Dušan Kermavner je napisal obsežno delo v treh knjigah z naslovom Politični boji na Gorenj- skem in delavsko gibanje na Jesenicah-Javor- niku od začetkov do leta 1918 (1974). Prispevek k zgodovini Bleda in okolice po- meni delo Petra Ribnikarja: Slovenske pod- ložniSke prisege patrimonialnega sodišča Bled (1976, 102 str.). Za starejšo zgodovino Bleda in okolice bi omenila delo Franc Gornik: Bled v fevdalni dobi (1967, 243 str.); za novejšo pa zbornik Boj pod Triglavom (1966, 572 str.); za Begunje v NOB knjigo J. Gerčarja: Begunje, priča narodnega trpljenja (1969, 217 sitr. in 1975, 236 str.). NOB je v celoti posvečena revija Gorenjska v borbi za svobodo (izšlo je 5 zvezkov v letih 1959—1961), Cerkljanski zbornik 1941—1945 (1964, 192 str.) in zbornik občine Gorice z na- slovom Ljudstvo pod Storžičem v boju za svo- bodo (1955, 140 str.). Potem je tu še Zbornik Naklo 1960 (105 str.), ki prinaša v glavnem problematiko NOB, ima pa tudi krajši pregled zgodovine kraja, raz- voja šolstva, zadružništva, gasilstva in telesne kulture. O zgodovini Kranja imamo poleg še vedno aktualne Zontar j eve Zgodovine spominski zbornik 900 let Kranja (1960, 496 str.), kii go- vori med drugim o vlogi Kranja v blagovnem, prometu do 19. stoletja, podaja poglavitne čr- te urbanističnega razvoja, razvoj prebivalstva, uprave in sodstva, razvoj industrije in zgodo- vino NOB. Nekaj prispevikov pa je s področja arheologije, umetnostne zgodovine, etnologije in literarne zgodovine. Nadaljevanje tega zbornika je Kranjski zbornik (1970, 1975), kjer imamo prav tako zastopano krajevnozgodo- vinslko, umetnoistnozgodovinsko, arheološko, etnografsko in literarnozgodoVinEiko proble- matiko, predvsem pa je tu že precej povojne zgodovine. Posebej za zgodovino Krope in Kamne go- rice ter drugih fužinar skih krajev sta po- membni knjižici iz zbirke vodnikov Tehniš- kega muzeja Slovenije J. Gašperšič: Vigenjc (1956, 104. str.) in F. Baš — C. Rekar: Sloven- ska peč (1954, 73 str.). Za zagodovino Tržiča pa dve monografäki obdelavi Ivana Moho- riča Zgodovina obrti in industrije v Tržičv. (1957, 379 str.) in Bombažna predilnica in tkalnica v Tržiču (1960, 520 str.). O škofjeloškem področju je v 23 letnikih Loških razgledov zbrano bogato gradivo o Loki in loškem ozemlju, tako da lahko šteje- mo Lolko med najbolj proučene dele Slove- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 97 nije, posebno še tudi zato, ker imamo za loš- ko gospostvo obsežno sintetično delo Pavla Bla2*nika Skofja Loka in loška gospostvo 973—1803 (1973, 560 str.). V zvezi z Loškimi razgledi je treba reči, da so izmed lokalnih zbornikov edini, ki redno izhajajo in da po 23 letih še krepko živijo. S svojo pestro vse- bino izobražujejo bralce in jih krepijo v na- vezanosti na domači kraj. Za občino in njeno gospodarstvo pa so registrator razvoja in re- prezentant kulturnega stanja. V seriji poljudnoznanstvenih opisov slo- venskih pokrajin imamo za to področje Pla- ninove knjižice: Skofja Loka z bližnjo oko- lico (1962, 136 str.), Poljanska in Selška do- lina (1962, 148 str.), Skofja Loka s Poljansko in Selško dolino (1972, 196 str.) Potem je tu še zbornik Selška dolina v pre- teklosti in sedanjosti (1973, 389 str.) in pubU- kacija Olge Smid: Selca nekoč' (1973, 108 str.) ter ža čas NOB dela Ivana Jana (Dražgo- še, 1961; Dražgoška bitka, 1971; Cankarjev bataljon in dražgoška bitka, 1974). Kamniški zbornik žal v zadnjem času z iz- hajanjem zaostaja, doslej je izšlo 12 letni- kov, kar ga uvršča takoj za Loške razglede in Celjski zbornik. Iz ankete, ki smo jo ne- davno tega izvedli, pa je razvidno, da je v pripravi večja zgodovina Kamnika. NOB kamniškega območja obravnava Miro- slav Stiplovšek v delu Kamniško okrožje v narodnoosvobodilnem boju 1941—1945 (1975, 71 str.). Ob 800-letnioi prve omembe Mengša je iz- šel Mengeški zbornik I (1954, 244 str.), ki pri- naša poleg člankov iz zgodovine kraja tudi pisma J. Trdine ki zadevajo mengeško pre- teklost. Mengeški zbornik II (1969, 209 + 203 str.) pa obravnava delavsko gibanje, NOB, zgodovino šolstva, parlamentarne volitve na kamniškem in domžalskem območju, govori o zaslužnih Mengšanih, objavilja razne zanimi- ve podatke o krajevnih, osebnih in rodbin- skih imenih. Dalje je treba omeniti dve ob- sežni monografiji. To sta deli Staneta Stra- žarja: Kronika Doba (1970, 283 str.) in Svet pod Taborom — Kronika Ihana (1974, 336 str.). MEZISKA IN MISLINJSKA DOLINA Doslej sta izšla dva zbornika z naslovom Med Peco in Pohorjem (1965, 1975), kjer se razpravlja o rudarstvu in železarstvu, razvo- ju šolstva in delavslkem gibanju. V zborniku so tudi geografski in etnografski prispevki. Zbornik 300 let mežiški rudniki (1965, 264 str.) prikazuje zgodovinski razvoj rudarstva na tem predelu, napredno gibanje rudarjev, prinaša bibliografijo o mežiških rudnikih. Socialnogeograf ski razvoj v Mežiški dolini, v zadnjih 100 letih podaja Jakob Medved (1967, 186 str.). Posebej o industrializaciji Mežiške doline pa piše Juan Mohorič (1954, 315 str.). Publikacija 720 let Ravne na Koroškem (1968, 103 str.) prikazuje zgodovinski razvoj pokrajine cd najstarejših časov do leta 1848. Knjižica Slovenj Gradec ob 700-letnici (1951, 82 str.) skuša dati kratek pregled histo- ričnih dogajanj od najstarejših dni do Vključ- no druge svetovne vojne. Številni članki o zgodovini tega območja pa so objavljeni tudi v Koroškem fužinarju (izhaja od 1951. leta dalje). ŠTAJERSKA: POREČJE SAVE IN SAVINJE Obsežna monografija Janka Orožna: Zgo- dovina Trbovelj, Hrastnika in Dola I (1958, 725 str.) daje podroben prikaz razvoja nase- lij, posestnih razmer, gospodarske in ktii,- turne dejavnosti, razvojia šolstva itd. do leta 1918. Bolj z geografskega vidika je obdelal Igor Vrišer Rudarska mesta Zagorje, Trbov- lje, Hrastnik (1963, 218 str.),. Zbornik Rdeči revirji v dveh knjigah (1970, 1972) prinaša fotografske dokumente o življenju in boju delavstva v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku v letih 1918—1941. Posebej za Hrastnik imamo delo Stanka Brečka: Hrastnik skozi desetletja (1970, 513 str.). Pravkar je Revirslki muzej v Trbovljah iz- dal zbornik Desetletja bojev in zmag (1977, 198 str ), ki ima v precejšnji meri tudi kra- jevnozgodovinsiki pomen. Zbornika Rimske Toplice v borbi in svobodi (1954, 84 str.) in Iz trpljenja in krvi (1958, 252 str.) sta v glavnem posvečena NOB, čeprav imata tudi kratki zgodovini Rimskih Toplic oziroma Laškega. V letošnjem letu je v pri- pravi zbornik ob 750-letnici Laškega. Izšla je tudi publikacija Videm—Krško nekdaj in da- nes (1957, 114 str ), 'ki sega v srednji vek in današnji čas; zdaj pa se pripravlja zbornik ob 900-ietnici Krškega. Zbornik Posavje I. Brežice (1957, 133 istr ) daje sliko Brežic v srednjem veku, obravnava Pcsavje v hrvat- sko-slovenskem uporu 1573, prikazuje razvoj mesta in prebivalstva v 19. in 20. stoletju, največji poudarek pa je na zgodovini narod- noosvobodilnega boja. Za področje Colja in okolice imamo Celj- ski zbornik, ki je pričel izhajati leta 1951, ob 500-letnem jubileju mesta. Nekaj let nato ni izhajal, zato pa je v letih 1957—1965 izšel vsako leto. Uredništvo je ob njegovi 10-let- 98 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 niči zapisalo: »Celjsiki zbornik je hotel z vsa- ko publikacijo koristiti pokrajini med Sa- vinj'skimi Alpami in Sotio ter ljudem, ki na njej žive. Ni si lastil najvišjih ambicij, slku- šal je z rednim izhajanjem množiti lokalno kulturno in znanstveno tvornost.« Doslej je iz- šlo 15 letnikov, zadnja leta imamo v glavnem dvojne letnike, zadnji je 1973/74, medtem ko je letnik 1975/76 tik pred izidom. Za Cetljski zbornik lahko rečemo, da poleg Loških raz- gledov najbolj redno izhaja in da res goji krajevno zgodovino, ne zanemarja pa tudi. sodobnih problemov. Od izrednih izda/j Celj- skega zbornika velja omeniti bogato mono- grafijo Janka Orožna: Zgodovina Celja in okolice v dveh knjigah (1971, 1974), ki sega do leta 1941. Isti avtor je tudi že prej pisal o zgodovini Celja (Celje z zaledjem, 1948, 291 str.). Za zgodovino šolstva na celjskem ob- močju je pomemben zbornik Stoletnica prve slovenske šole v Celju (1975, 90 str.). Za dobo NOB pa naj omenim dela Staneta Terčaka Celjski Stari pisker (1959, 126 str.; 1976, 281 str.). in Frankolovski zločin (1971, 148 str.). Marsikaj iz zigodovine Šentjurja prinaša knjižica Ob odkritju spomenikov skladate- ljem Ipavcem (1972, 92 str.). Šentjur skozi borbo v svobodo (1956, 85 str.) je publikacija, ki prikazuje Šentjur v starejšem in novej- šem obdobju. Za Dobrno imamo delo Janka Orožna: Dobrna. Preteklost in sedanjost zdra- vilišča in kraja (1975, 95 str.). Dalje je izšel zbornik Med Mrzlico in Do- bravljami (1955, 268 str.), fai posveča veliko pozornost narodnoosvobodilnemu boju, ob- ravnava tudi delavsko gibanje v Preboldu itd. Zbornik Liboje (254etnica »Svobode« 1929—1954, 1954, 130 istr.) daje prav tako velik poudarek NOB, precej pa govori o času med obema vojnamia ter o razvoju rudar- stva in industrije. 125 let tekstilne tovarne Prebold (1842—1967) je delo Katarine Kobe- Arzenšek (1967, 78 str.). Za Vransko je izšla knjižica Vransko in nova šola 1974 (1974, 66 str.). V Žalcu izhaja Savinjski zbornik (1959, 1965, 1974), ki poleg zgodovinskih prinaša ak- tualne članke in literarne prispevke. Medtem ko je bil prvi Savinjski zbornik precej usmer- jen v dobo taborov (izšel je ob 90-letnici žal- skega tabora), zadnja veliko bolj obravna- vata sodobne probleme Žalca in Savinj."Ske doline. Ponekod dobivajo tudi posamezni manj- ši kraji svoje zgodovinske prikaze. Tak primer je npr. Letuš skozi čas (1976, 158 str.). Območje občin Mozirje in Žalec zajema delo Rado Zakonjšek: Velika preizkušnja. Prispe- vek k zgodovini NOV v Savinjski dolini 1941 do 1945 (1977, 549 str.). Za zgodovino gradu in naselja Salek pa imamo delo Ivana Stoparja Grad in naselje Salek (1975, 63 str.). Sicer pa je za Šaleško dolino izšla knjižica Hotenje, ki je postalo stvarnost (1971, 91 str.) s krajšimi prispevki o kulturni dediščini Šaileške doline, njenem deležu v slovenski kulturi, njeni vlogi v NOB itd. Veliko pridobitev za zgodovino narod- noosvobodilnega boja na tem področju pred- stavlja obsežna monografija Milana Ževarta Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini (1911, 683 str.). < ŠTAJERSKO PODRAVJE Med slovenskimi mesti, ki še nimajo večje sinteze o svoji zgodovini, je tudi Maribor. 1975 je Pokrajinski arhiv v Mariboru pričel izdajati Gradivo za zgodovino Maribora (zbral in uredil J. Mlinaric). Doslej sta izšla dva zve^a. Imamo sicer nekaj predvojnih del in posamezne preglede zgodovinskega raz- voja Majribora (Bogo Teply v publikaciji Vodnik po Mariboru in okolici, 1955, 285 str.)., gospodarskega razvoga (Ermin Kržičnik: Go- spodarsiki razvoj Maribora. Gradivo k zgodo- vini industrializacije mesta Maribora, 1956, 190 str.) in razvoja NOB Milan Ževart: Po sledovih narodnoosvobodilne vojne v mari- borskem okraju, 1962, 350 str.). Gradivo, zbrano na podlagi pričevanj in izjav več sto udeležencev, preživelih NOB v Mariboru, je objavila Milica Ostrovška v treh knjigah z n^lovom Kljub vsemu odpor (1963, 1968). Veliko člankov o Mariboru je najti w Ča- sopisu za zgodovino in narodopisje (doslej je izšlo 11 letnikov nove vrste), ki je siicer časo- pis širšega pomena, objavlja pa tudi prispevke iz lokalne zgodovine in to iz vsega dela seve- rovzhodne Slovenije. Poleg tega ima Maribor obsežen zbornik Splošne bolnišnice v Mariboru 1799—1959 (1959, 544 istr.), ki prinaša tudi nekaj zgodo^ viiiiskih člankov. Ob otvoritvi nove šole v Kamnici je izšla knjižica V lepše dni (1975, 93 str.). Pomembna je knjiga Jože Koropec: Zemljiške gospoščine v Dravski dolini do konca 16. stoletja (1969, 220 str.). Rozika Zigon je uredila knjižico Slovenska Bistrica 1941—1971 (1971, 26 str.). Zgodovina Ptuja je dokaj obdelana v šte- vilnih razpravah in ölanlkih štirih Ptujskih zbornikov (1953, 1962, 1969, 1975), ki prouču- jejo različna obdobja zgodovine z večjim ali manjšim poudarkom na arheologiji pa tudi na KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 99 novejši zgodovini. Posebej pa velja omeniti zbornik Poetovio—Ptuj. 69—1969 (1969, 257 str ), Iki prinaša več zgodovinskih prispevkov; med drugim daje podatke iz ptujske zgodo- vine po arhivskih dokumentih, govori o raz- voju prebivalstva, šolstvu, sodstvu ipd. Po- udarek je na starejših obdobjih. Od samostojnih del imamo kratek Vodnik po Ptuju in okolici (1957, 60 str.) Jožeta Maučeca; monografijo Ive in Jožeta Curka: Ptuj (1970, 154 str.) ter historično socialno- geografsko študijo Vladimira Bračiča: Ptujsko polje (1975, 218 str.). Zajeten zbornik Svet med Muro in Dravo (1968, 741 str.) spada med regionalne zborni- ke, čeprav prinaša tudi posamezne krajevno- zgodovinslke študije. Njegov predhodnik je zbornik Prlekija (1955, 100 str.) Za čas narodnoosvobodilnega boja imamo samostojno delo Draga Novaka: Prlekija v NC-B (1965, 238 str.). Ob 700-1etnici je dobil svoj zbornik tudi Ormož (Ormož skozi stoletja, 1973, 308 str.), kjer 19 avtorjev objavlja svoje lokalnozgodo- vinske pa tudi umetnostnozgodovinske in et- nografsike članke; časovno segajo od najsta- rejših časov do vključno NOB. Dodana je tudi Bibliografija Ormoža in okolice. PREKMUHJE o Prekmurju na sploh ni tako malo pdsa- nega, vendar gre v glavnem za širše članke in razprave npr. v zborniku Prekmurski Slovenci v zgodovini (1961, 129 str.), medtem ko so Idkalnozgodovinski članki raztreseni po različnih revijah in časopisih. Za čas od 1846—1954 je Miroslav Kokolj sestavil bibliografijo Prekmurje in Prekmurci v slovenskem periodičnem tisku (1957, 168 str), ki obsega pregled člankov, leposlovnih prispevkov, pK>ročil in vesti. Tudi Panonski zbornik (1966, 365 str.) in Etnografija Pomur- ja (1967, 196 str.) sta pokrajinskega značaja in imata le malo krajevne zgodovine. Pač pa najdemo za posamezne kraje vrsto podatkov v turističnem vodniku Pomurje (1969, 230 str.). O predvojnem naprednem tisku govori zbornik Ob naprednem tisku (1962, 121 str.). Julij Titi je napisal posebno knjigo Murska republika 1919 (1970, 151 str.), Ferdo Codina pa Prekmurje 1941—1945 (1967, 174 str.). Od samostojnih del lokalnega značaja je omeniti še zlasti Ivan Zelko: Gospodarska in družbena struktura turniške pražupnije po letu 1381 (1972, 97 str.). Marsikaj iz zgodovine Lendave je najti v Lendavskih zvezkih, ki so posvečeni lendavski kulturi, gasilstvu, dvo- jezičnemu šolstvu. Posebej pa naij omenim publikacijo Cočina Lendava 30 let v svobodi (1975, 127 str.). DOLENJSKA Z BELO KRAJINO Za Dolenjsko sta pred leti izšla zbornika Dolenjski zbornik (1961, 316 str.) in Dolenjska zemlja in ljudje (1962, 224 str). Edini zbor- nik na Dolenjiskem, Iki že sedem let (1969 do 1975) uspešno izhaja, je Zbornik občine Gro- suplje s podnaslovom Gospodarska, kulturna in zgodovinska kronika. Prinaša mnogo podat- kov iz zgodovine sedanje občine Grosuplje, življenjepise pomembnih ljudi, članke o zgo- dovini šolstva, gospodarsiki zgodovini in NOB. Za zgodovino stiäkega samostana imamo poleg Topografije stiske zemlje Metoda Mi- kuža (1946, 95 str ) še delo Jožeta M. Greben- ca: Gospodarska ustanovitev Stične ali njena dotacija leta 1135 (1973, 254 str.). Še najbolj je z vseh vidikov obdelano Novo mesto, in .sicer v zborniku Novo mesto 1365 do 1965. Prispevek za zgodovino mesta (1969, 240 str.), ki je lep primer krajevnozgodovinskega zbomifca, kakršnih bi si še želeli, s poudar- kom na zgodovini in zgodovini umetnosti; pri- naša pa tudi bibliografijo del o Novem mestu. O arheolov^kem Novem mestu je piisal Tone Knez, omenim naj le publikacijo z naslovom Novo mesto v davnini. Od bronaste dobe do ustanovitve mesta (1972 156 str.). Potem so tu .še dela J. Jarc, T. Knez, J. Mlinaric: Vodnik po Novem mestu. Zgodovinski in gospodarski oris ter vodnik po mestu in Dolenjskem muze- ju (1970, 67 str.) in delo več avtorjev Novo mesto. Kulturnozgodovinski spomenik (1976, 183 str.). Čeprav publikacij o zgodovini šolstva pri posameznih krajih ne navajam, pa menim, da je prav, če pri Novem mestu omenimo knji- go 225 let novomeške gimnazije (1971, 511 str.). Poleg zbornika Kostanjevica na Krki ob se- demstoletnici mestnega obstoja (1953, 116 str.) imamo za zgodovino Kostanjevice še dve deli Jožeta Mlinarica: Topografija posesti kosta- nieviške opatije 1234—1786 (1972, 159 str.) in Kostanjeviško gospostvo po urbarju iz leta 1625 (1970, 76 str.). V zadnjem času smo dobili izdajo inventarjev arhivsikih fondov cisterci- janäkega samostana in gospostva Kostanjevica, jezuitäke rezidence in gospostva Pleterje in cistercijanskega samostana in gospostva Stič- ne. Izdaja teh inventarjev je delo Eme Umek (1974, 253 str.). Precej poljudno napisana je publikacija Kočevsko, zemljepisni, zgodovinski in umet- no stnokultur ni oris kočevskega okraja (1956, 247 str.) Obdelana je zemljepisna ipodoba, 100 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 Zgodovina od naselitve do 1941 in NOB. Zbor- nik 500 let mesta Kočevje. 1471—1971 (1971, 196 str.) Elicer ni ne vem kako obsežen, zajema pa tako zgodovino mesta in kočevsike pokra- jine kot geografske značilnosti, delavsko gi- banje, NOB in z enim prispevkom tudi povojni čas. Tekstilana Kočevje 50 let (1971, 111 str.) je publikacija, ki obravnava zgodovino tovar- ne sulkna v Kočevju pred vojno (od 1921. leta dalje), v času NOB in po vojni do 1971. leta. Zbornik Rudarji ob 20-letnici kočevskega zbora (1963, 67 str.) prinaša poleg zgodovine kočevskega premogovnika tudi zgodovino kc- čevake železnice. Izšla je knjižica Jože Žagar: Kočevje v narodnoosvobodilnem boju 1941 do 1945 (1976, 85 str.). Od leta 1975 dalje izhaja dvakrat letno re- vija Kočevski razgledi, ki daje tu in tam prostor tudi zgodovinskim prispevikom. Plenkača pesmi poje (1972, 167 str.) pa je kiiltumozgodovinska kronika Loškega potoka. O NOB na Doienjsikem je sorazmerno veliko pisanega (mimogrede naj opozorim na knjige iz zbinke »Knjižnica NOV in POS«), tipično krajevno zgodovinsiki deli pa sta Zoran Huda- les: Občina Trebnje v NOB (1975, 891 str.), in Janko Jarc: Partizanski Rog (1967, 269 str.). O Beli krajini so pisali Janez Vitkovič: Bela krajina skozi viharje k svobodi (1961, 181 str.); Jože Dular: Metlika skozi stoletja (1961, 131 str.) — delo je turistični vodnik, obenem pa daje lep zgodovinski prikaz mesta. Isti avtor je prispeval tudi Semič v Beli krajini (1970, 96 str.). Za NOB pa naj omenim delo Rudija Vog- riča: Boj Belokranjcev (1973, 553 str.) NOTRANJSKA Notranjska je na sploh dokaj slabo raziska- na. Tu so zborniki redki. O Vrhniki je precej pisanega, med drugim naj omenim delo Karel Grabeljšek: Vrhnika in okolica v boju za svo- bodo (1968, 176 str). Za Postojno imamo skromnejši zbornik 150 let Postojnske jame 1818—1968 (ur. V. Bohi- nec, 1968, 104 str.), kipa ne posega le v zgodo- vino, ampak tudi v naravoslovje. Pivka je šele pred (kratkim dobila svoj zbornik z naslovom Ljudje in kraji ob Pivki (1975, 343 str.), ki ima značaj krajevnega zbor- nika, zajeta je v glavnem problematika druge polovice 19. stoletja, obdobje med vojnama in NOB. Posebej so opisani pomembni Pivčani, mlini na Pivki, prebivalstvo Pivke v zadnjih 100 letih ipd., deloma sega zbornik tudi na ozemije Postojne. IDRIJA IN CERKLJANSKO Revijo Idrijski razgledi (1958—1976), ki je z XXI. letnikom prenehala izhajati, ker se je združila s Srečanji in Obalo v Primorska srečanja, je izdajal Mestni muzej v Idriji. V začetku je bil namen »obravnavati politično, zgodovinsko, zemljepisno, prosvetno, socialno in gospodarsko problematiko občin«. Na tej osnovi so se izoblikovale posamezne rubrike: objave občinskega ljudskega odbora, mladin- ski kotiček, borci pripovedujejo in glavni del — tu sio prispevki iz raznih strok. V zadnjih letih so te rubrike počasi izginjale, predvsem je bU okrnjen del, ki naj bi spremljal aktualna dogajanja. Delež zgodovinskih prispevkov v celoti ni majhen, nekateri so bili' v celoti posvečeni Idriji in Cerkljanskemu. Med avtor- ji je malo poklicnih zgodovinarjev in še ti niso Idrijčani. Največ je prispevkov, ki se tičejo rudnika, delavskega gibanja rudarjev, vrsta -ölahkov je o prvi slovenski realki v Id- riji, dijaških organizacijah itd. Poseben kom- pleks predstavljajo prispeviki o NOB na Idrijskem in Cerkljanskem, kjer je poleg nekaterih člankov in razprav objavljenih ve- liko spKDminov borcev. O idrijskem rudniku imamo delo Juana Mo- horiča: Rudnik živega srebra v Idriji. Zgodo- vinski prikaz nastanka, razvoja in dela 1493 do 1960 (1960, 476 str) in disertacijo Marije Ver- bič: Idrijski rudnik do konca 16. stoletja, (1966, 250 str.), ki še ni izšla v tisku ter med Vodniki Tehniškega muzeja Slovenije še Stanislav Mazi: Klavže nad Idrijo (1955, 70 str.). V zbiI^ki Dokazi je izšla publikacija Bolnica »Franja«, ki jo je uredil Viktor Volčjak (1960, 152 str.). GORISKA z VIPAVSKO DOLINO Goriški zbornik 1947—1957 (1957, 270 str.) je bil izdan ob 10-letnici priključitve Sloven- skega Primorja k FLRJ in naj bi izhajal občasno V celoti je bolj usmerjen v zgodovino pokrajine kot v pravo lokalno zgodovino. De- loma NOB, v glavnem pa povojnega razvoja se loteva Goriški zbornik 1948—1968 (1968, 184 str.). Goriški muzej je leta 1974 pričel izdajati Goriški letnik (1974, 1975), znal je pritegniti vrsto sodelavcev tu in onstran meje. Vsebin- sko zajema poleg zgodovine še arheologijo, etnologijo, umetnostno zgodovino, literaturo, časovno pa posega v vsa obdobja (povojnega razvoja doslej še niso vključili). Z zbirko Beril pa Goriški muzej izpopolnjuje vrzeli prav na področju krajevnozgodovinskih raziskav. Do- slej so izšli 4 zvezki: 1. Bovško berilo. Izbor KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 101 manj znanih člankov o Bovškem (1971, 95 str.); 2. Berilo o Rutu. Izbor objavljenega in neob- javljenega gradiva o vasi Rut na Tolminskem (1972, 110 str.); 3. Veliki tolminski punt leta 1713. Izbor gradiva (1973, 121 str.); 4. Skrbina na Krasu. Izbor objavljenega in neobjavljene- ga gradiva k zgodovinski in etnološlki podobi vasii (1975, 80 str.). Ludvik in Ciril Zorzut sta napisala zanimivo knjižico Svobodni kmetje. Zgodovinska pot zadružnikov iz Fojane na Dobrovo (1974, 96 str ). Ob obletnici taborov pa je izšlo delo iVe vdajmo se! Ob stoletnici Briškega tabora 1869—1969 (1969, 52 str.). Novejše obdobje pa zajema delo Milka Stolfe: Med briškimi griči je posijalo sonce (1963, 149 str.). Gornja Vipavska dolina v narodnoosvobodilni vojni je delo Lojzeta Bizjaka (1967, 170 str.). Izšla sta tudi dva Tolminska zbornika (1956, 147 str.; 1975, 509 str.). Med obema je 20 let presledka, zato so med njima precejšnje raz- like tako v vsebinskem kot v tehničnem pogle- du. Medtem ko ima prvi le dva krajša zgodo- vinska članka, je drugi v veliki meri posvečen NOB, kmečkim uporom in 800-iletnici Bovca. Ostalo odpade na vse mogoče od arheologije do raznih krajepisnih drobtinic. Z drobnimi zapiski vred obsega zbornik kar 70 naslovov. Leta 1972 je Goriški muzej oskrbel ponatis Rutarjeve Zgodovine Tolminske, ki zajema nekdanje sodne okraje Tolmin, Bovec in Cerkno. Zgodovinski, etnografäki in geograf- ski oris Baske grape in njene prve naselitve do danes predstavlja delo Vloda Močnika: Ba- ska grapa (1974, 104 str.). Marsikaj o goriški krajevni zgodovini naj- demo tudi v Srečanjih (prej Goriška srečai- nja). ISTRA Od zbornikov, ki so posvečeni slovenski Istri, naj omenimo: Istrski zgodovinski zbornik (1953, 300 str.). Ta prinaša članke iz istrske zgodovine, vrsto recenzij in dokumentov iz preteklosti istrsikih mest od 14. stoletja do NOB. Dalje Slovenski pomorski zbornik (1962, 188 str.), ki med drugim prinaša tudi članke o šolstvu in pomorstvu Pirana. Najnovejši zbornik Slovenska Istra v boju za svobodo (Prispevki in gradivo za krajevno zgodovino, 1976, 751 str.) obravnava le delno starejša obdobja, medtem ko obdobju po letu 1918 ipo- sveča precej več prostora. Na sploh je 'O treh isträkih mestih Kopru, Izoli in Piranu precej pisano v Kroniki, Obali in Srečanjih; cd Lamosto>ih del pa naj ome- nim dela Stane Bernik: Organizem slovenskih obmorskih mest Koper, Izola, Piran (1968, 231 str.); Miroslav Pahor: Socialni boji v občini Piran od XV. do XVIII. stoletja (1972, 288 str.) ter Miroslav Pahor-Tatjana Poberaj: Stare piranske soline (1963, 175 str ). Za tisk pa so pripravljeni statuti občine Piran (M. Pahor) in zgodovina pomorstva sred- njeveškega Pirana (F. Gestrin). Posebej o taborskem gibanju v Istri (Kubed) pa piše Janez Kramar: Prvi tabor v Istri (1970, 71 str.). Za zgodovino šolstva na Koprskem je po- membno delo Slovensko učiteljišče v Kopru 1875—1909 (1976, 104 str.). Zbornik Brkini 74. Tridesetletnica volitev v narodnoosvobodilne odbore na južnem Pri- morskem (1974, 192 str.) je omejen v glavnem na čas NOB. OPOMBE: 1. P. Blaznik, Pota in vidiki slovenske krajevne zgodovine. Kronika III/1955, št. 3, str. 145—150. — 2. B. Grafenauer, Struktura in tehnika zgo- dovinske vede. Ljubljana 1960, str. 196. — 3. Poleg nemških Mitteilungen des Museal-Vereins für Kraiin izhajajo od leta 1891 dalje tudi sloven- ska Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, pozneje se obe publikaciji združita v dvojezično Carniolo (1910—1919)- Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo izhaja od 1919 do 1945, Časopis za zgodoviino in narodopisje pa v letih 1904—1940. — 4. Kronika slovenskih mest I/1934-VII/1940. — 5. Bibliografijo knjig in člankov o krajevni zgodo- vini je najti v Bibliografiji slovenske zgodovine. Zgodovinski časopis XII-Xni/1958—1959, XV/1961, XVII/1963, XXIX/1975. — 6. S. Vilfan, Namesto predgovora: Stanje in perspektive sintetičnih pri- kazov zgodovine Ljubljane. Publikacije Mestnega arhiva ljubljanskega, razprave zv. 2,str.3—8. — 7. Pri vseh delih ;z krajevne zgodovine, ki jih v tem pregledu naštevam, uporabljam skrajšan biblio- grafski opis, tj. poleg naslova samo leto izdaje ifiitevuo strania ______________.......___________ ...______^____-^....^ 102; kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 GOSPODARSKA IN SOCIALNA ZGODOVINA V DELIH SLOVENSKE KRAJEVNE ZGODOVINE marjan matjasic Vsekakor ta pregled gospodarske in socialne zgodovine v delih slovenske krajevne zgodo- vine ne more biti popoln, že zaradi tega ne, ker ni bilo moč pritegniti, pregledati in uvrsti- ti marsikaterega dela slovenskih zgodovinar- jev, bodisi da so objavljena v drugih jugoslo- vanskih historičnih revijah ali celo v tujini. Kljub temu pa sem prepričan, da to ne more bistveno spremeniti slike, ki nam bo pokazala rezultate tridesetletnega raziskovanja krajev- ne gospodarske in socialne zgodovine, pred- vsem pa še vedno vidne bele lise v raz- iskovanju vprašanj gospodarske in socialne zgodovine marsikaterega dela Slovenije. Zani- manje za gospodarsko, posebno agrarno zgodovino je bilo v slovenskem zgodovinopisju v preteklosti prisotno, toda povsem novo obdobje v raziskovanju gospodarske in soci- alne zgodovine se je pričelo z zmago narodno- osvobodilne borbe, kar je bilo povsem v skladu z materialističnimi pojmovanji zgodo- vine, ki jih je uveljavljala naša socialistična revolucija. Pa tudi nove metode zgodovinskega razisko- vanja, ki se drugod uporabljajo že nekaj časa (v francoski šoli), se sedaj, kot še marsikje drugod v Evropi, v popolni meri uveljavljajo tudi pri nas.i Kot najpomembnejša pa se mi zdi ustano- vitev »Zgodovinskega društva za Slovenijo« že leto dni po končani vojni in pričetek izhajanja osrednje slovenske zgodovinske revije »Zgodovinskega časopisa«, ki je precej prostora odmeril objavam gospodarske in socialne zgodovine (čez 70 razprav in član- kov). Na drugi strani pa je omeniti entuziazem in pripravljenost slovensikih zgodovinarjev, da uresničijo zadane naloge. Kar zadeva na- loge na področju gospodarske in socialne zgodovine, je pomembno IV. zborovanje slovenskih zgodovinarjev septembra 1947 v Mariboru, na katerem je prof. Bogo Teply v svojem referatu postavil »gospodarsko in soci- alno zgodovino Slovencev« kot »glavno na- logo zgodovinarjev« in nakazal tudi pomen dela ekip na terenu. O tem in še o drugih vprašanjih gospodarske in socialne zgodovine so razpravljali še naslednji zbori slovenskih zgodovinar j ev.ä V tem času se že pripravlja uresničitev za- misli o izdaji zgodovine narodov Jugoslavije, ki bi naj bila napisana na temeljih najmoder- nejših metod zgodovinskega raziskovanja. predvsem pa na znanstvenem materializmu, kar je poleg poznavanja politične zgodovine zahtevalo tudi precej dobro poznavanje gospo- darske in socialne zgodovine, predvsem ob- dobja do 18. stoletja. Poleg »Zgodovinske časopisa« ima najpo- membnejšo vlogo pri objavljanju prispevkov krajevne gospodarske in socialne zgodovine »Kronika« — časopis za krajevno zgodovino (preko 160 prispevkov). Na drugi strani pa imamo precejšnje število raznih pokrajinskih zbornikov, ki niso le protiutež Kroniki, tem- več zelo važno dopolnilo pri raziskovanju gospodarske in socialne zgodovine posamez- nega kraja oz. pokrajine. Lahko rečem, da je po številu naslovov gospodarska in socialna zgodovina takoj za zgodovino NOB. Kako pomembni so ti zborniki za stopnjo raziska- nosti socialne in gospodarske zgodovine neke- ga kraja ali območja, nam pove že dejstvo, da kjer teh publikacij ni, so tudi bele lise največje. Se pomembnejše pa je to, da se okrog teh zbornikov zbirajo ljudje, ki pišejo. Razen v Zgodovinskem časopisu in Kroniki objavljajo slovenski zgodovinarji svoje pri- spevke iz gospodarske in socialne zgodovine še v drugih revialnih publikacijah, predvsem pa v pokrajinskih zbornikih. Tako sem še pregledal CZN, Loške razglede. Kranjski zbornik. Idrijske razglede. Kamniški zbornik, 800 let Mengša, Celjski zbornik. Savinjski zbornik. Ptujski zbornik, publikacijo »Ormož skozi stoletja«. Pravnik, Ekonomsko revijo, nekaj letnikov Arheološkega vestnika. Geo- grafski vestnik, publikacije SAZU in samo- stojne publikacije ter izpisal 721 naslovov. Ce to številko primerjamo s 30, toliko je bilo namreč objavljenih prispevkov oz. recen- zij na že objavljena dela v »Časopisu za zgo- dovino in narodopisje« med leti 1926—1940 in s 14 prispevki, objavljenimi do pričetka vojne v stari Kroniki, vidimo ogromen napre- dek, ki je bil storjen pri proučevanju gospodar- ske in socialne zgodovine v zadnjih 30 letih. V poprečju to pomeni 24 prispevkov na leto. Kljub zelo ugodni globalni podobi, ki nam jo daje število objavljenih prispevkov, pa je realna slika z razporeditvijo naslovov, ki obravnavajo probleme iz krajevne gospo- darske in socialne zgodovine na posameznih področjih, precej drugačna. Tako na Gorenjsko, ki je najvzorneje in najbolj raziskana pokrajina, od skupnega šte- vila (360) naslovov, odpade 31,3 "/o, na Ljub- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 103 : liano 14,8 "/o, na celotno vzhodno Slovenijo, hrez Prekmurja 12,2 "/o, na območja Celja, Savinjske, Šaleške in Mežiške doline 8,6 "/o, predvsem na obmorska mesta in nekaj na kraški svet 8,6 "/o, na Idrijo 8,4 »/o, na Kamnik in njegovo okolico 6,6 "/o, na prostor od Litije do Zidanega mostu 3,1 "/o, na Prekmurje 2,6 "/o. celotno Dolenjsko 2,3 "/o in na notranjost Istre 0,8 »/o. Seveda nam ti odstotki brez jasnega pre- gleda, o čem se je pisalo na posameznih pod- ročjih, le malo povedo. Zato si za začetek oglejmo stanje, kakršno velja za stopnjo raziskanosti gospodarske in socialne zgodovi- ne na območju Gorenjske zia čas do 19. stoletja in ga primerjajmo z ostalimi področji. Gorenjska je s svojimi 110 naslovi in po številu raziskanih problemov iz gospodarske in socialne zgodovine daleč pred ostalimi področji Slovenije. Da je tako, je vzrok v velikem zanimanju, predvsem v vztrajnem delu nekaterih uglednih slovenskih zgo- dovinarjev, ki so svoje raziskovalno delo po- svetili tudi preučevanju gospodarske in socialne zgodovine tega področja. Njihovim prispevkom je moč slediti skozi vsa trideseta leta. Od 110 naslovov je 69 za obdobje do 19. stoletja in jih lahko razvrstimo takole: — agrarna zgodovina — predvsem posestne razmere 17 del oz. naslovov — socialna zgo- dovina 10 naslovov — naselitvena in koloni- zacijska zgodovina po 2 naslova — obrt 18 naslovov — rudarstvo in fužinarstvo 9 na- slovov — promet in prometne zveze 6 naslovov — trgovske zveze 2 naslova — finančna poli- tika 2 naslova. Kar se tiče posestnih razmer v prejšnjih stoletjih, so z raziskavami dr. Blaznika naj- bolje raziskane na ozemlju loškega gospostva.'' Obdelana so takšna vprašanja kot popis kmetij na ozemlju loškega gospostva leta 1510 pa do strukture agrarne posesti do srede 18. stoletja. Prav v zvezi z loškim gospostvom so tudi na področju Dolenjske proučena freisinška zemljiška gospostva, kakor tudi vprašanje o posebnostih o starejši agrarni strukturi na Dolenjskem.^ Sicer pa je Dolenjska s 7 naslovi za obdobje od 19. stoletja ter z dvema pri- spevkoma za čas 19.—20. stoletja kaj slabo raziskano področje. Gorenjska ima raziskano zgodovino naselitev v zgodnjem srednjem, veku, mesto Kranj pa še posebej starejšo na- selitev na Kranjski ravnini." Leta 1968 je v Münchnu izšla knjiga dr. Blaznika, ki osvet- ljuje freisinško kolonizacijo na ozemlju loške- ga gospostva, že 15 let prej pa je bila raziskana kolonizacija na Sorskem polju.' Med ostalimi področji je le za področje Podravja narejena naselitvena zgodovina, za Kučnico v Prek- murju pa raziskano kolonizacijsko stanje v 13. stoletju.' Samo še nekatera področja v severovzhodni Sloveniji imajo tako dobro raziskane posestne razmere, kot to velja za loško gospostvo. V zadnjih 12 letih, posebno odkar izhaja CZN, je bilo na podlagi ohranjenih urbarjev razi- skanih preko 15 zemljiških gospostev. Večino tega dela je opravil dr. Koropec, ki je zraven zgodovinskega orisa podal vrsto posesti, upra- vo zemljiškega gospostva, preučil denar, mere in cene, obveznosti podložnikov, dohodke gospoščine, gospodarski in družbeni položaj podložnikov itd.^ V luči imenjskih cenitev iz leta 1542 sta preučeni Dravsko in Ptujsko polje, na podlagi ptujskih urbarjev iz 15. stoletja pa tudi Haloze.^ Uspeh tako načrtnega raziskovanja zem- ljiških gospostev pa predstavlja Koropčeva monografija »Zemljiške gospoščine v Dravski dolini do konca 16. stoletja«." Se pred 15 leti je bilo preučevanje gospo- darske in socialne zgodovine za to področje zelo zanemarjeno. Danes se to krepko pozna, predvsem na neraziskanosti novejših obdobij. Del, ki bi preučevala vprašanja socialne zgo- dovine za to obdobje, je v primerjavi s števi- lom raziskanih problemov iz gospodarske zgodovine mnogo manj, vsekakor pa so. Precej pa se tudi socialna zgodovina raziskuje skupaj z gospodarsko zgodovino. Obravnavajo se vprašanja kot kmečki upori," reformacija in protireformacija,*2 socialni položaj kmeta,'* upori rudarjev.'* 18 naslovov za obrt in 9 za fužinarstvo in rudarstvo priča, da je tudi to področje člo- vekovega udejstvovanja v preteklosti za pod- ročje Gorenjske precej raziskano. Tako se je pisalo o oglar j en ju in rudarjenju na Jelovici pa tudi o tehniki in opremi rudarjev na Jelo- vici. Raziskano je gorenjsko železarstvo v 14. in 15. stoletju, po Zoisovem opisu pa tudi bohinjsko rudarstvo in fužinarstvo konec 18. stoletja. Najbolj strnjen prikaz železarstva na Gorenjskem vse do danes nam daje Moho- ričeva monografija: Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem.'* Tudi obrt je raziskana, še posebej to velja za samo Škof jo Loko in loško ozemlje. Tako imamo v dveh splošnih orisih za čas do 16. stoletja raziskano obrtno dejav- nost v Loki in na podeželju." Oboje pa do- polnjujejo raziskave posameznih obrti tako za ta čas kot tudi za poznejša obdobja. Velike raziskovalne pozornosti je bila delež- na zgodovina rudnika živega srebra v Idriji.'^ Raziskovalce so zanimala vprašanja, kot je 104 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 leto odkritja rudnika, prvi rudokopi, o lesu za idrijski rudnik in sama predelava cinobra v Idriji. Raziskan je socialni položaj idrijskih delavcev v 16. stoletju in prvi upor rudarjev. Sicer pa velja, da imamo naj celovitejši pri- kaz delovanja idrijskega rudnika prav za obdobje do konca 16. stoletja.»» Tudi idrijska rudarska nošnja je raziskana (sredina 18. sto- letja) in trgovska pogodba o dobavi živega srebra španskim kolonijam v Ameriki. Ze zaradi posebnih oblik razvoja in orga- niziranosti mestne uprave so uprava, social- ne razmere in gospodarske oblike življenja v treh primorskih mestih, posebno pa v Piranu, mnogo bolj in širše raziskane, kot to velja za mesta v notranjosti.^' Upravo in socialno zgodovino je raziskoval dr. Pahor, gospodar- ske oblike življenja dr. Gestrin. Od 9 naslovov, ki obravnavajo upravo in socialno zgodovino, kar 5 odpade na Piran.-" Raziskana so vprašanja kot: Pomen piranske ga patriciata v mestni upravi od 15. do 18. stoletja, oblastni in upravni organi Pirana v dobi beneške republike. Najpomembnejše delo za socialno zgodovino Pirana pa je knjiga Socialni boji v občini Piran od 15. do 18. sto- letja. Gospodarske oblike živbenja, pomorstvo, predvsem pa trgovino obravnava 10 naslo- vov.^^ Da omenim samo nekatere: »Piranska komenda v 14. stoletju,« »Pregled pomorstva v slovenskem Primorju,« Piranske ladjedel- nice in ladjedelci v poznem srednjem veku« in najpomembnejše »Trgovina slovenskega za- ledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja,« ki po vsebini in pomenu presega okvire primorskih mest in kaže v novi luči tudi mesta v notranjosti. Ob tem imajo same mesta kot Ptuj, Škof j a Loka, Idrija in Kranja- raziskane nekatere gospodarske in prometne zveze z drugimi področji in to predvsem za 13. in 17. stoletje Nesporno je, da ima Ljubljana med vsemi slovenskimi mesti najbolje in najskrbneje raziskano gospodarsko in socialno zgodovino. Tako je poleg Kamnika samo še za ljubljanski prostorja raziskana gospodarska in socialna zgodovina pred naselitvijo Slovencev. Sicer pa je vseh prispevkov za gospodarsko in so- cialno zgodovino Ljubljane približno 52. Od teh je samo eno delo, ki se ukvarja z agrarno zgodovino Ljubljane.^"* Zelo skrbno je raziskana obrt v Ljubljani v publikaciji Mestnega arhiva. Obdelano je obdobje od srednjega veka pa do začetka 18. stoletja.25 Tudi razvoj ljubljanske trgovine od fevdalnih dob do socializacije gospodarstva je proučen.2" Izmed del, ki obravnavajo socialno zgodo- vino, bi omenil Vilfanovo razpravo Koseščina v Logu in vprašanje kosezov v vzhodni oko- lici Ljubljane ter Valenčičevo razpravo Etnič- ne strukture ljubljanskega prebivalstva v ča- su protestantizma. Ce velja za ostale predele Slovenije spoznanje, da v raziskovanju gospodarske in socialne zgodovine za obdobje 17. in 18. stoletja vlada praznina, tega za Ljubljano ne moremo trditi. Ze sam podatek, da od 36 del, približno 1/3 obravnava probleme iz gospo- darske in socialne zgodovine prav za ta čas, nam to zgovorno potrjuje. Tako ima- mo raziskane začetke in delovanje ljub- ljanske suknarne, delo svilarske manu- iakture, baročno kositrarstvo, delovanje pr- ve obrtniške zadruge cehovskih rokodelcev kakor tudi vprašanje strukture ljubljan- skega prebivalstva na začetku 18. stoletja.^' Ce bi že iz navade primerjali Ljubljano z Mariborom ali obratno Maribor z Ljubljano, bi lahko spoznali, da je proučevanje gospo- darske in socialne zgodovine Maribora s tremi prispevki za starejše obdobje in enim, ki po- seže tudi v 20. stoletje, res samo na začetku ir. nič več! Preden bi začeli z deli, ki obravnavajo najnovejše obdobje krajevne gospodarske in socialne zgodovine, mi dovolite, da spregovo- rim o vprašanju, ali res pomeni manjše števi- lo del za obdobje 19. in 20. stoletja tudi slabšo raziskanost? ! V procentih se po območjih to izraža takole: Za Gorenjsko je od skupnega števila naslo- vov 38 o/o za čas 19. in 20. stoletja. Za Idrijo 36 Vo, Istro 17 »/o. Notranjsko 83 "/o, Ljubljano 29 »/o. Dolenjsko 25 »/o, Kamnik z okohco 50 »/o, revirje 97 "/o, Celje, Šaleško, Mežiško in Sa- vinjsko dolino 63 "Io, severozahodna Slovenija brez Prekmurja 50 "/o in Prekmurje 55 "/o. Da, to velja za vsa področja, ki so že zane- marjena v raziskovanju starejših obdobij (No- tranjska, Dolenjska, Istra, severovzhodna Slo- venija). Nikakor pa kaj tekega ne moremo reči za Gorenjsko, Ljubljano, revirje, Celje, Kamnik in do neke mere tudi za Idrijo, posebno še ne, če se zavemo, da soi ob- močja Slovenije, ki do danes praktično nimajo raziskane svoje gospodarske in so- cialne zgodovine za vsa obdobja. Za no- vejša obdobja imamo veliko več sploš- nih sintez, kar je sicer objektivno pogo- jeno s samim zgodovinskim razvojem v tem času. Predvsem to velja za dela s socialno zgodovinsko tematiko, ki jih je v primerjavi z deli krajevne gospodarske zgodovine veliko premalo za posamezna področja. Ob raziskovanju problemov iz gospodarske in socialne zgodovine na širšem prostoru so bile vsekakor narejene študije, ki so osvetlile KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 19 H 105! raziskano tematiko tudi na posameznih pod- ročjih. Nekatere od njih so bile objavljene v pokrajinskih zbornikih. Mislim pa, da bi bile objavljene še tudi ostale študije, če bi le obstajali na vseh področjih pokrajinski zbor- niki, predvsem pa ljudje, ki bi avtorje spod- budili k takšnim objavam. A vendar se je treba vprašanja raziskovanja krajevne gospodarske in socialne zgodovine celoviteje lotiti in brez premišljanj o večji ali manjši pomembnosti raziskovanja starejših oziroma novejših obdobij. Predvsem se je treba vprašati, kaj je poglavitni vzrok, da je tako lahko potegniti mejo med dobro raziska- nimi in skoraj popolnoma neraziskanimi območji Slovenije. 19. in 2Q. stoletje Gorenjska ima poleg železarstva zelo dobro raziskan razvoj tekstilne industrije, predvsem to velja za področje Kranja. Poleg tega pa še raziskan položaj delavstva v Kranju med obema vojnama s posebnim ozirom na tek- stilno delavstvo ter stavkovno gibanje v Kra- nju in okolici.^^ Za obdobje 19. stoletja pa je vsekakor naj- pomembnejša razprava Dušana Kermavnerja, ki obravnava obubožanje v propadajočih železarskih krajih na Gorenjskem.^« Zanimivo je, da so avtorji raziskovali tudi takšna vpra- šanja, kot je elektrifikacija kranjskega območ- ja med leti 1892—1940, oziroma gradnjo škofjeloških vodovodov v letih 1898—1902 in kar še enkrat potrjuje, da je Gorenjska resnič- no najbolje raziskana tudi za to obdobje.'" K temu prispeva tudi cela vrsta doneskov; veči- no od njih so napisali nezgodo vinar j i in govorijo o zgodovini in razvoju posameznih industrijskih obratov. Ta pojav, da pišejo o zgodovini in razvoju posameznih industrijskih podjetij nezgodo vi- narji, zasledimo povsod tam, kjer izhajajo pokrajinski zborniki.s' Ce je zgodovina idrijskega rudnika za čas 16. stoletja izredno dobro raziskana, pa za obdobje 19. stoletja nimamo niti ene razprave, ki bi nam osvetlila samo zgodovino rudnika, dokončno uveljavitev kapitalističnega produk- cijskega načina proizvodnje in velik pomen, ki ga je prav gotovo imel v okviru Avstrije in v širšem, evropskem prostoru. Več pozornosti je bila deležna socialna zgo- dovina, zgodovina delavskega gibanja, pred- vsem za čas druge polovice 19. stoletja in začetka 20. stoletja.a^ Ob dejstvu, da do danes še vedno nimamo zgodovinarja, ki bi raziskoval gospodarsko zgodovino za čas druge svetovne vojne, pa pomeni razprava z naslovom »Rudnik Idrija med nemško okupacijo 20. 9. 1943—28. 4. 1945«, eno prvih del, ki obravnava gospodar- sko zgodovino idustrijskega obrata za čas druge svetovne vojne na Slovenskem.-'^ Veliko bolje je raziskano partizansko gospodarstvo.'* Revirji so tisto območje, ki imajo raziskano gospodarsko in socialno zgodovino, posebno kar se tiče premogovništva. Od 9 razprav je samo ena, ki zaobseže celotno zgodovino do leta 1918. O premogovništvu v Zagorju in nasploh na Slovenskem do srede 19. stoletja je pisal J. Šorn, D. Kermavner pa v dveh prispevkih o zgodovini rudarskih stavk v tr- boveljskem revirju in o stavki v jami Ojstro leta 1883.3» O nastanku rudarstva in industrije v Celju in njegovem zaledju kakor tudi v Spodnji Savinjski dolini je pisal Janko Orožen, še posebej pa je obdelal zgodovino premogovnika v Velenju."* Za Ljubljano so v tem obdobju raziskani začetki posameznih industrijskih panog, kot so tobačna, kemična, bombažna, nadalje raz- voj papirnice Vevče in zgodovina delavskega in mezdnega gibanja vevških papirničarjev.'' V Geografskem vestniku XX—XXI je izšel prvi prispevek, od leta 1965 pa še nadaljnjih 6, ki na osnovi franciscejskega katastra in stanja danes govorijo o razvoju posestnih raz- mer na nekaterih območjih severozahodne Slovenije (Haloze, ormoško-ljutomerske gori- ce) v zadnjih 150 letih.'^ Ti prispevki, kakor tudi Zgonikova razprava »Prehajanje konjiško-oplotniške graščinske posesti na kapitalistično gospodarjenje zožuje in odpravlja servitutne pravice«,'« so edine raziskave te vrste v slovenskem prostoru in skoraj tudi vse za to obdobje za območje severozahodne Slovenije. Na koncu bi opozoril še na dvoje stvari. Kar se tiče prometa, imamo zelo podrobno preučene gradnje in gospodarski pomen po- sameznih odsekov železniških prog na Slo- venskem in v Istri, zasluga za to pa gre Jožetu Jenku.« Tudi prva dva poizkusa zgodovine bančni- štva sta tako za Prekmurje s Keršovanovo zgodovino murskosoboških bank, ki zaobseže čas med leti 1867—1953, kakor tudi za pod- ročje Celja z Orožnovim pregledom denar- ništva v Celju, čeprav temu področju raziskovanja gospodarske zgodovine do sedaj ni bila posvečena velika pozornost."' OPOMBE: 1. Gospodarska in družbena zgodovina Sloven- cev Zgodovina agrarnih panog. Ljubljana 1970, 106 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 str. v. — 2. Isto, str. VI. — 3. P. Blaznik, Struk- tura agrarne posesti na tleh loškega gospostva do srede 18. stoletja, Loški razgledi XII/1965, str. 23—29. P. Blaznik, Loško gospostvo v času Eggen- bergovega najema (1591—1604), Loški razgledi XI/1964, str. 43t—49. — 4. P. Blaznik, Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti, SAZU 1958, 94. str. P. Blaznik, Posebnosti sta- rejše agrarne strukture na Dolenjskem, Kronika XIV/1966, št. 1, str. 1—8. — 5. M. Kos, Naselitev Gorenjske v ranem srednjem veku. Arheološki vestnik 1970/1971, str. 7—16. M. Kos, Starejša na- selitev na Kranjski ravnim, 900 let Kranja 1960, str. 51—73. — 6. P. Blaznik, Das Hochstift Freising und die Kolonisation der Herrschaft Lack in Mittelalter. München, Trofenik 106«, 24. str. (Li- terae Slovenicae, V). P. Blaznik, Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sorskem polju. Razpra- ve SAZU II — razred za zgodovinske in druž- bene vede, Lj. 1953, str. 139—242. — 7. J. Cur k. Oris naselitvene zgodovine Podravja. »Or- mož skozi stoletja«, Maribor 1973, str. 7—^19. I. Zelko, Kolonizacijsko stanje v Kučnici v XIII. stoletju. Kronika V/1957, št. 3, str. 105—111. — S. J. Koropec, Slovenjebistriški isvet v luči prviih deželnoknežjih urbarjev, Kronika V/1957, št. 1, str. 20—25. J. Koropec, Srednjeveško konjiško gospostvo, CZN 8/1972, prvi zvezek, str. 1—13. J. Koropec, Srednjeveški Hrastovec, CZN 9/1973, prvi zvezek, str. 47—59. — 9. V. Bračič, Ptujsko polje v luči imenjskih cenitev iz leta 1542, Ptuj- ski zbornik 1975, sitr. 235—^253. J. Koropec, Imenj- ska cenitev 1542 in Dravsko polje. Ptujski zbor- nik 1975, str. 195—199. M. Kos, Haloze po ptuj- skih urbarjih iz 15. stoletja, ZC 1960, str. 187—193. — 10. J. Koropec, Zemljiške gospoščine v Dravski dolini do konca 16. stoletja, Maribor 1969, 220. str. — 11. V. Demšar, Loško gospostvo in kmečka puntarija. Kronika XXI/1973, št. 1. str. 5—12. P. Blaznik, Upori loških podložnikov konec 15. m v začetku 16. stoletja. Loški razgledi 11/1955, str. 65—^70. A. Klasinc, Haloze v boju za staro pravdo. Ptujski zbornik 1975, str. 25—57. J. Koropec, Šta- tenberg in kmečki upor, CZN 8/1972, prvi zve- zek, str. 14—34. G. Pferschy, Ursachen und Fol- gen des Bauernaufstandes 1635 zu Novi klošter, CZN V/1969, Str. 296—312. — 12. P. Blaznik, Re- formacija in protireformacija na tleh loškega gospostva. Loški razgledi IX/1962, str. 71—104. J. Richter, Maribor v reformacijski dobi, CZK 1965. I. Zelko, Gradivo za zgodovino reformacije v Prekmurju, CZN 8/1973, prvi zvezek, str. 100 do 126. V. Valenčič, Etnična struktura ljubljanskeg.i prebivalstva v času protestantizma. Kronika XVI/1968, št. 3, sitr 137—139. — 13. P. Blaznik, Obveznosti podložnikov do zemljiških gospostev v območju Kranja, 900 let Kranja I960, str. 84—104. 14. M. Verbič, Prvi upor idrijskih rudarjev leta 1599, Idrijski razgledi XIV/3, str. 113—125. 15. J. Gašperšič, Gorenjsko železarstvo v XIV. in XV. stoletju. Kronika VII/1959, št. 1, str. 5—10 .1. Gašperšič, O tehniki in opremi nek- danjih rudarjev na Jelovici, Kronika X/1962, št. 1, str. 9—19 J. Gašperšič, O oglarstvu na Jelovici, Loški razgledi VII/1960, str 63—74. M. Verbič, Bohinjsko rudarstvo in lužinarstvo konec 18. sto- letja. Kronika IV/1956, št. 1, str 6—14. — IG. P. Blaznik, O podeželski obrti na loškem ozem- lju do začetka 16. stoletja. Loški razgledi VI/1959, str. 91—97. P. Blaznik, O obrti v Škof ji Loki v srednjem veku. Loški (razgledi VIII/'1960i str. 80—87. B. Otorepec, Donesek h gospod, zgodo- vini Kamnika do XVI. stoletja. Kamniški zbor- nik 3, 1957, 43—61. — 17. Zasluga dr Marije Verbičeve. — 18. M. Verbič, Idrijski rudnik do konca 16. stoletja. Tipkopisna disertacija. Uni- verza v Ljubljani 1966, 251 str. K. Bezeg, Prvi rudokopi v Idriji, Idrijski razgledi 11/1957, št. 1. str. 29—31. M. Verbič, Idrijski delavec v 16. stoletju, ZC 1952^1953, str 531—551. L. Bressa- ni, Konvencija med Španijo in cesarstvom (Av- strijo) iz leta 1791 za dobavo živega srebra iz C k. idrijskega rudnika Ameriki in španskim Indijam ( = španski Ameriki), Idrijski razgle- di XVI/1971, št. 4, str. 196—201. — 19. P. Blaznik, Od reverza (1589) do transakcije (1637). (Borba loških meščanov z zemljiškim gospodom za utr- ditev mestne avtonomije.) Loški razgledi XiV/1937, str. 51—60. — 20. M. Pahor, Oblastni in upravni organi v dobi beneške republike, Kronika VI/1958, št. 3, str. 109—130. M. Pahor, Pomen piranskega patriciata v mestni upravi od XIV. do XVIII. stoletja. Kronika XVI/1968, št. 2, str. 82—90. M. Pahor, Socialni boji v občini Piran od XV. do XVIII. stoletja, Ljubljana 1972, 288 str. — 21. F. Gestrin, Piranska komenda v 14. stoletju. Hauptmannov zbornik, SAZU, Ljublja- na 1966, str. 241—268. F. Gestrin, Pregled po- morstva v Slovenskem Primorju. »Pomorski zbornik 1942—1962« (jubil.), str 1489--1515. F. Gestrin, Piranske ladjedelnice in ladjedelci v poznem srednjem veku. Kronika XXIV/1974, št. 2, str. 170—178. F. Gestrin, Trgovina slovenske- ga zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja, SAZU, Ljubljana 1965, 296 str. — 22. F. Gestrin, Prispevek h gospodarski zgodovi- ni Ptuja v pr\'i polovici 16. stoletja, CZN V/1969, str. 228—235. Josip Zontar, Vloga in pomen Ptu- ja v mednarodni trgovini poznega srednjega in novega veka. Kronika XIX/1971, št. 3, str. 149 do 151. M. Iljanič, Nekoliko podataka o vezama Ptu- ja i Varaždina u 16. i 17. stolječu. Ptujski zbor- nik 1975, str. 289—294. S. Majnik, Prometne in poštne zveze Idrije v preteklih stoletjih. Idrij- ski razgledi XIV/1969, št. 4, str 2,11—216. P. Blaznik, Stare prometne povezave med Skoljo Loko in Freisingom, Loški razgledi XV/1968, str. 49—55. M. Verbič, Gospodarski stiki Loke z Idri- jo v 16. in 17. stoletju. Loški razgledi X/1963, str. 97—103. Josip Zontar, Vloga Kranja v bla- govnem prometu v teku stoletij (do 19. veka), 900 let Kranja, 1960, str. 137—159. F. Gestrin, O nameravani trgovski poti iz Ancone in Pesara v Italiji na Nizozemsko prek Ljubljane za Fer- dinanda L, ZC 1967, str. 202—204. — 23. B. Gra- fenauer, Zgodovina ljubljanskega prostora pred naselitvijo Slovencev, Kronika XI/1963, št. 2, str. 86—94. S. Gabrovec, Kamniško ozemlje v pra- zgodovini. Kamniški zbornik 1965, str. 89—134. — 24. V. Valenčič, Agrarno gospodarstvo Ljubljano KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 107 5 do zemljiške odveze, Ljubljana 1958, Mestni ar- hiv 68 str. — 25. B. Otorepec, Rokodelsitvo in obrt v srednjeveški Ljubljani. V: Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja. Zbornik razprav (Publikacije Mestnega arhiva Ijubljianskega, Razprave, zv. 3) Ljubljana 1972, str. 5—54. — 26. I. Mohorič, Razvoj ljubljanske trgovine od fevdalnih dob do socializacije gospo- darstva, Beograd 1951, »Trgovinska knjiga«, 75. str. — 27. J. Sorn, Začetki suknarne kranjskih deželnih stanov, ZC 1952—1953, str. 663—685. J. Som, Ljubljanska suknarna, ZC 1955, str. 62 do 87. I. Slokar, Ljubljanska suknarna, ZC 1962, str. 55—79. J. Šorn, Svilarska manufaktura v Ljubljani (1725—ok. 1800), Kronika 1/1953, št. 2, str. 103—111. I. Slokar, Zgodovina ljubljan- skih opekam od XVI. stoletja do 1731, Kronika VIII/1960, št. 1, str 40—50. V. Valenčič, O go- spodarski stmkturi ljubljanskega prebivalstva v začetku XVIII. stoletja. Kronika V/1957, št. 1, str 5—13. — 28. C. Zoreč, Nekaj podatkov o razvoju tekstilne industrije in delavskega giba- nja v Kranju, Kranjski zbornik 1954, str. 7—13. F. Kresal, Tekstilno delavstvo v Kranju med obema vojnama, Kranjski zbornik 1970, str. 362—371. F. Kresal, Položaj delavstva v Kranju med obema vojnama. Kranjski zbornik 1975, str. 264—282. I. Križnar, Stavkovno gibanje v Kranju Ln okolici, 900 let Kranja, 1960, str. 340—351. J. Som, Velika industrija v Kranju med obema vojnama, 900 let Kranja, 1960, str. 323—339. — 29. D. Kermavner, Pavperizem (obu- božanje) v propadajočih železarskih krajih na Gorenjskem pred sto leti. Loški razgledi XVII/1970, str 46—72. — 30. Glej Kranjski zbor- nik 1970 in Loške razglede III/1956. — 31. J. Dermota, Nastanek in razvoj tovame »Niko« v Železnikih, Loški razgledi X/1963, str 163—166. J. Šter, Nastanek in razvoj lesne industrije v Sevški dolini. Loški razgledi XIV/1967, str. 314—133. — 32. J. Bavdaž, Iz zgodovine delav- stva — predsocialistično obdobje. Idrijski raz- gledi XI/1966, št. 3, str. 62^-65. J. Bavdaž, Mezdno gibanje v Idriji 1898—1900, Idrijski razgledi XIV/1969, št. 3, str. 126—151. U. Lipušček, Etbin Kristan in Idrija, Idrijski razgledi XII/1967, št 4, str. 71—72, J. Pfejfer, Epidemija črnih koz v Id- riji leta 1801, Idrijski razgledi XVII/1972, št. 1—2, str. 30—38. — 33. S. Majnik, Rudnik Idrija med nemško okupacijo 20. 9. 1943—28. 4. 1945, Idrij- ski razgledi XV/1970, št 3, str. 157—167. — 34. M. Mikuž, Slovensko gospodarstvo v luči par- tizanskih dokumentov, Ljubljana 1969, 316 str. M. Mikuž^ Pregled gospodarske dejavnosti v narodnoosvobodilni borbi v Sloveniji, ZC 1956 do 1957, str. 217—281. M. Dolenc, Klanje stoke te kontrola živežnih namernica životinjskoga po- rekla u NOR-u Slovenije, Beograd 1972, Savez veterinara i veterinarskih tehničara SFRJ, str. 927—930. M. Dolenc, Morbitet životinja na teri- toriju 7 i 9 korpusa, Beograd 1972, Savez vete- rinara i veterinarskih tehničara SFRJ, str. 772 do 778. — 35. J. Som, Ob 200-letnici premogovnika Zagorje ob Savi, Kronika V/1957, št. 1, str. 1—5. J. Som, Premogovništvo na slovenskem ozemlju do sredine 19. stoletja Ljubljana 1961, 240 str. (tipkopisna disertacija). D. Kermavner, Iz zgo- dovine rudarskih stavi? v trboveljskem revirju, Ljubljana 1950, 41 str. D. Kermavner, Stavka v premogovniku Ojstro leta 1883, Kronika XXI/1973, št. 2, str. 166—16«. — 36. J. Orožen, Zgodovina premogovnika v Velenju, Celjski zbornik 1960, str. 257—279. — 37. I. Slokar, Zgo- dovina ljubljanskih opekarn od leta 1732 do leta 1860, Kronika VIII/1960, št. 1, str 40—50. I. Slokar, Začetki tobačne industrije v Ljubljani, Kronika IX/1961, št. 1, 16—19. I. Slokar, Začetki kemične industrije v Ljubljani in njeni okolici, Kronika X/1962, št. 1, str. 30—35. I. Slokar Bombažna industrija v Ljubljani do leta 1860, Kronika XX/1972, št. 1, str. 13—16. J. Som, Razvoj Papirnice Vevče, Ljubljana 1956, 184 str. M. Kokolj, Vevški papirničarji v boju za svoje pravice 1842—1945, Ljubljana 1970, 396 str. — 3S. F. Kolarič, Haloze. (Razvoj zemljiškoposest- nih odnosov v k. o. Gorca in Dežno v dohi od leta 1825 do 1947), Geografski vestnik 1948/1949, str. 121—152. B. Belec, Zemljiškoposestna struk- tura katastrskih občin Plešivica in Kog leta 1824 in 1961, CZN IV/1968, str. 204—222. — 39. M. Zgonik, Prehajanje konjiško-oplotniške graščin- ske posesiti na kapitalistično gospodarjenje zo- žuje in odpravlja servitutne pravice, CZN XI/1975. str. 48—64. — 40. J. Jenko, Ob stoletnici proge Pragersko—Kotoriba (Velika Kaniža—Budim- pešta), Kronika VII/1959, št. 3, str. 168—174. J. Jenko, Ob stoletnici koroške železnice, Kronika XI/1963, št. 3, str. 178—185. J. Jenko, Zgodovin- ski razvoj projekta železnice Skofja Loka Di- vača (Trst), Loški razgledi 1964/XI, str. 82—101. — 41. F. Keršovan, Murskosoboške banke v pre- teklosti (Spomini), Kronika XII/1964, št. 2, str. 105—110. J. Orožen, Denarništvo v Celju, Celje 1973, 78. str. 108 j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 PROBLEMATIKA ORISOV NOB ZA OBMOCJA SLOVENIJE MILAN ZEVART Ob zasnovi tega, v primerjavi z obsežno problematiko kratkega poročila, sem bü v zadregi, in sicer zeto, ker je na voljo brošura Pregledni orisi narodnoosvobodilnega boja na območjih Slovenije, problematika in nekaj napotil, Ljubljana 1973, ki smo jo po sklepu komisije za zgodovino sveta aa razvijanje re- volucionarnih tradicij pri predsedstvu repub- liškega odbora Zveze združenj borcev NOV pripravili Tone Ferenc, Mirko Stiplovšek in jaz. Ta brošura predstavlja bistveno proble- matiko orisov NOB na območjih Slovenije in postavlja avtorjem teh orisov za Knjiž- nico OF dokaj zahtevne naloge. S stali- šča zbiranja in obravnavanja gradiva ozi- roma virov sem o tej problematiki po- ročal na zborovanju slovenskih zgodovi- narjev v Murski Soboti leta 1959' in na po- svetovanju strokovnih delavcev iz muzejev re- volucije in NOB na Visu leta 1971.^ Tudi ti dve poročili sta bili objavljeni. Torej kaj dosti bistveno novega od tega poročila le ne more- mo pričakovati. Skušal pa sem povzeti izkuš- nje, ki sem jih pridobil pri zbiranju gradiva in pripravi enega takih orisov. Omenjena brošura pa mi naj dovoljuje, da se bom neka- terih problemov, ki so tam temeljito obdelani, le bolj bežno dotaknil. O pomenu monografij o narodnoosvobodil- nem boju na posameznih območjih Slovenije le tole: prof. Metod Mikuž je v sklepni besedi v peti knjigi svojega Pregleda zgodovine NOB v Sloveniji' opozoril na pomen raziskovanja posebnosti NOB na posameznih območjih in zapisal, da so posebnosti razvoja bile odvisne od različnih vzrokov, ki jih bo treba še raz- iskati. Prav temeljiti orisi NOB za posamezna območja so v prvi vrsti poklicani, da prikažejo upoštevanja vredne posebnosti in značilnosti razvoja NOB ter razlike v intenzivnosti osvo- bodilnega gibanja na posameznih območjih in v posameznih obdobjih. Predvsem orisi NOB na posameznih območjih Slovenije bodo lahko prikazali velike napore množic v boju proti okupatorjem in njihovim pomagačem, natanč- neje prikazali razmerje moči med okupator- jem in osvobodilnim gibanjem v posameznih obdobjih in tudi to, kako velikanski aparat, ki so ga vzpostavili okupatorji za uresničitev svojih raznarodovalnih in drugih namenov za uničenje slovenskega naroda in za boj proti osvobodilnemu gibanju, je moralo in je razbilo osvobodilno gibanje na veliki večini sloven- skega ozemlja. Ti orisi bodo lahko zelo kon- kretno prikazali številne oblike udeležbe in .sodelovanja Slovencev v narodnoosvobodilni vojni in žrtve, ki jih je zahteval boj za naci- onalno in socialno osvoboditev. Že skrbno zbrani, urejeni in obdelani podatki o žrtvah za vsa območja Slovenije bodo močno osvetlili intenzivnost osvobodilnega gibanja na posa- meznih območjih in delež teh območij v osvo- bodilnem gibanju. Orisi bodo lahko prikazali razne silnice, ki so vplivale na razvoj, in do- polnili ter tudi korigirali nekatere poenostav- ljene sheme vsaj za posamezna ožja ali širša območja. Velja tudi to, da mladim rodovom narodnoosvobodilni boj najlaže približamo z domačimi dogajanji in orisi NOB bi morali imeti pomembno vlogo pri pouku zgodovine NOB in pri razvijanju tradicij NOB nasploh. Predvsem pa bodo ti orisi poleg monografij o enotah NOV in POS in razprav o posamez- nih temah zelo pomembna osnova za celovito sintezo narodnoosvobodilnega boja na Sloven- skem. Doslej je izšlo kar dosti prispevkov in tudi samostojnih publikacij za posamezne kraje in tudi več krajev, dosti krajevnih kronik v roko- pisih pa je pri organizacijah Zveze združenj borcev NOV, a izšlo je le malo orisov narod- noosvobodilnega boja za širša območja. Ideal- no bi bilo, če bi pred pisanjem orisa NOB na nekem območju imeli že na voljo orise NOB v posameznih krajih tega območja, zlasti če bi take krajevne zgodovine imele dovolj kon- kretnih in natančnih podatkov o padlih borcih in žrtvah fašističnega nasilja, o terenskih od- borih OF, o partizanskih ustanovah itd. Taki krajevni orisi bi zelo olajšali delo avtorjem ori- sov NOB na širših območjih. Vendar krajevne zgodovine ali kronike niso nujen pogoj za monografijo širšega območja, saj mora avtor take monografije že pri zbiranju virov in pri zasnovi svoje monografije zastaviti delo bolj na široko in bolj v globino in problematiko zajeti bolj celovito. Pri zbiranju virov se pra- viloma ne more razbremeniti tako, da bi opu- stil zbiranje gradiva za posamezne kraje, ampak mora zajeti vse vire. Predvsem pa bo moral sam opraviti kritičen pretres vseh virov. In če velja, da so krajevne zgodovine in kro- nike lahko koristne za orise širših območij, velja tudi obratno. V glavnem velja, da je raziskava NOB na terenu precej zanemarjeno področje, še po- sebej, če ga primerjamo z velikimi dosežki pri preučevanju vojaških dogajanj in s števil- nimi in tudi kvalitetnimi monografijami partizanskih vojaških enot, ki so izšle v kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 109 : Knjižnici NOV in POS. V tej Knjižnici je doslej izšlo v njenem osnovnem delu 28 monografij o vojaških enotah in o vo- jaških dogajanjih, nekaj del o vojaških dogajanjih pa je izšlo tudi v problem- skem delu te Knjižnice. V Knjižnici OF so doslej izšli le trije orisi narodnoosvobodil- nega boja, in sicer za Belo krajino, občino Trebnje in Šaleško dolino." Tako stanje je tudi posledica dejstva, da se je akcija za načrtno preučevanje partizanskih enot začela znatno prej kot akcija za pripravo monografij za Knjižnico OF. Delno je lahko tudi posledica dejstva, da je problematika orisov NOB na terenu le bolj raznolična in praviloma zahteva več dela pri zbiranju gradiva. Končno imamo na voljo 19 knjig VI. dela Zbornika dokumen- tov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov in le štiri knjige Do- kumentov ljudske revolucije v Sloveniji. Ob ugotovitvi, da je bilo do nedavnega raziskovanje osvobodilnega boja na terenu, zlasti če upoštevamo usmerjeno dejavnost, premalo intenzivno, pa moramo vendar po- udariti, da bi bilo tudi na področju lokalnega zgodovinopisja NOB že dosti napravljenega. Predvsem je bilo veliko storjenega pri zbira- nju gradiva na terenu. Tu so bila še zlasti pomembna prizadevanja razmeroma goste, čeprav s strokovnimi močmi premalo zase- dene in ne povsem enakomerno po Sloveniji razporejene mreže muzejev in oddelkov revo- lucije in NOB ter organizacij Zveze združenj borcev NOV. V muzeje in tudi arhive organi- zacij ZZB NOV je prišlo ogromno gradiva in podatkov, ki bodo zelo pomembni za zgodo- vinarja NOB na ožjem ali širšem območju. Res pa je, da zbiranje gradiva ni bilo na vseh območjih Slovenije enako intenzivno in da je tudi kvaliteta zbranega gradiva zelo razno- lična. Ze bežen pregled po bibliografskem gradivu nam pove, da je bilo objavljeno ogromno prispevkov po časopisih in listih, v periodičnih in enkratnih zbornikih in da je izšlo tudi dosti samostojnih publikacij in med njimi največ takih, ki obravnavajo NOB v posameznih kra- jih z njihovo okolico z že značilnimi naslovi: Vrhnika in okolica v boju za svobodo, Prihova in okolica v NOB, Fram in okolica v NOB.* Izšle so tudi monografije za širša območja. Tri smo že omenili, tu naj dodamo le, da imata tudi že Prlekija in Prekmurje svoji monografiji.* Med deli, ki obravnavajo ožja ali širša območja, so kvalitetna dela, in ker smo tu v Domžalah, je treba med temi omeniti razpravo Mirka Stiplovška: Pregled razvoja NOB v Mengšu in okolici in kot primer krat- kega že v marsičem sintetičnega pregleda Kamniško okrožje v narodnoosvobodilnem boju 1941—1945.^ Zadnje obsežno delo, ki je izšlo s to tematiko, je delo Rada Zakonjška Veli- ka preizkušnja, Ljubljana 1977, ki obrav- nava Spodnjo in Gornjo Savinjsko ter Za- drečko dolino oziroma območji občin Žalec in Mozirje. To delo najbolj intenzivno obravnava 1941. leto, ne zajema pa celotne problema- tike za naslednja obdobja. Med zgodovinskim tekstom so reportažni zapisi in spomini in tudi spomini avtorja, ki je bil tudi sam sa- vinjski prvoborec. Na posvetovanju o problemih zgodovino- pisja novejše slovenske zgodovine in nalogah Inštituta za zgodovino delavskega gibanja leta 1969 je France Skerl v svojem poročilu o dotedanjem raziskovanju NOB v odstavku z naslovom Obdelave lokalnih primerov^ ocenil dotedanje rezultate in zaključil, da so avtorji lazen nekaj izjem uporabljali pretežno ana- litično metodo, da problemov niso globlje obravnavali in reševali, a da bodo njihova dela dragocen vir zgodovinarju, ki bo prob- leme zajel globlje in v širšem okviru. Skerl je navedel nekaj primerov lokalnega zgodo- vinopisja in posebej poudaril obravnavo zgo- dovine Ljubljane, za katero imamo doslej najobsežnejši zbornik v štirih knjigah Ljub- ljana v ilegali,' za katerega pa seveda velja, kot je tudi v uvodu zapisano, da še ni zgodo- vina NOB v Ljubljani, ampak je zbornik spominskih in zgodovinskih ter drugih pri- spevkov in virov. Med drugimi deli je Skerl posebej omenil delo Milice Ostrovške. Kljub vsemu odpor,'" ki prikazuje Maribor v času okupacije in NOB predvsem po spominskih virih. Obsežneje je prispevke in publikacije, ki predstavljajo ožja in širša območja, pred- stavil v že omenjeni sklepni besedi prof. Metod Mikuž." Tu seveda ni časa in tudi ne potrebe, da bi poskušali podati pregled vsega, kar je bilo napisanega o tematiki, ki jo obravnavamo. Se težje bi bilo podati pravično oceno vsaj pomembnejših prispevkov. Na splošno pa bi lahko rekli tole: po zasnovi obravnave, širi- ni zajete problematike, metodologiji raziskave in odgovorih na postavljena vprašanja so, če upoštevamo obsežnejše prispevke oziroma publikacije, le-te zelo raznolične in zelo raz- ličnih kvalitet. Ob dejstvu, da so med števil- nimi deli in prispevki tudi zelo kvalitetni in da so vsi po svoji zanimivi in koristni za nadaljnjo obravnavo, pa naj navedemo naj- bolj pogoste in značilne pomanjkljivosti pri znatnem številu obravnavanih del: 1. pri pripravi znatnega dela prispevkov so avtorji premalo časa posvetili kritičnemu pre- noi KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 tresu virov, večkrat pa takega pretresa sploh ni bilo. Velja, da bi morali avtorji vire v večji meri uborabljati, manj pa jih nekritično na- vajati, v celoti ali v obsežnih odlomkih; 2. pri nekaterih orisih malo širših območij je le preveč bolj malo pomembnih in tudi obrobnih podrobnosti, premalo pa bolj kom- pleksne obravnave razvoja NOB; 3. pri samostojnih publikacijah prevladu- jejo take, ki so zborniki pričevanj, objav delov dokumentov ali tudi celotnih dokumen- tov, a ne vedno po pravilih znanstvene objave virov, reportažnih in literarnih zapisov, vez- nih tekstov in tudi bolj ali manj popolnih kronoloških pregledov dogodkov, ki pa niso vedno sestavljeni po nekem premišljenem iz- . boru in sistemu. Dostikrat so v takih zborni- kih seznami padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja s kratkimi življenjepisi in opisi spominskih obeležij. V takih zbornikih in drugje naletimo pogosto na prispevke, ki so pretežno spominski vir, a delno temeljijo na dokumentih in drugih pričevanjih. Pri neka- terih prispevkih si nismo hitro na jasnem, ali gre za pričevanje, zgodovinsko obdelavo ali beletristiko. Zgodovinsko jedro, ki ga pravi- loma tako pisanje ima, pa moramo v vsakem primeru iskati. So prispevki, v katerih je dosti velikih besed, a malo stvarnih podatkov in malo stvarnega zgodovinskega prikaza, ki je vsaj za del bralcev bolj sposoben prikazati veličino narodnoosvobodilnega boja. V celoti so take publikacije, o katerih smo govorili, zelo koristne, a postopoma bi jih morale za- menjavati bolj dognane in take, ki bodo bolj pripomogle k širšim sintezam; 4. Slabost mnogih prispevkov z lokalno te- matiko je preveč poenostavljen prikaz. Posa- mezni procesi in dogodki so podani preveč izolirano in tako, da niso upoštevani vsi vzroki in vse silnice, ki so vplivali na dogajanja. Preveč izolirano obravnavanje večkrat ne daje povsem prave slike. Zlasti prehod iz sta- re Jugoslavije v čas okupacije in NOB je večkrat predstavljen močno shematično. Iz nekaj podatkov o gospodarskem stanju, soci- alni strukturi in političnem položaju pred na- padom na Jugoslavijo izhajajo ne dovolj utemeljeni zaključki oziroma osvetlitve bodo- čih dogajanj. Rezultat je tudi ta, da nekateri avtorji v začetku okupacije, ki je kljub izred- no pomembnemu dejstvu — kontinuiteti de- lovanja KPS — le močno spremenila celotno situacijo, ne vidijo mejnika,, ki bi ga bilo pri periodizaciji vredno upoštevati. Se nekatere stvari motijo pri prebiranju nekaterih del s področja lokalne historiogra- fije NOB: preširoki okviri, ohlapne in nepre- cizne formulacije, nesistematičen in neorga- niziran tekst, neenakomernost obravnave oziroma prevelika odvisnost od lažje dostopnih virov; zato posamezna obdobja niso enako intenzivno obdelana in včasih manj pomembni dogodki bolj kot pomembni procesi. Na sploš- no velja, da so avtorji posvečali večjo pozor- nost prvim obdobjem osvobodilnega boja ozi- roma letu 1941, ne glede na to, da je bil na obravnavanem območju narodnoosvobodilni boj v kasnejših obdobjih bolj intenziven in množičen. Torej bo treba literaturo z lokalno tematiko pred uporabo za pripravo orisov zgodovine NOB na širših območjih kritično pretresli, pri bodočih akcijah pa kar najbolj upoštevati omenjena napotila in se truditi za kvaliteto. Ko obravnavamo dela o NOB na ožjih ali širših območjih, ne moremo mimo tega, da ne bi omenili, da je tudi v monografijah o eno- tah NOV in POS v kar številnih primerih in kar temeljito obdelano tudi stanje na terenu in dejavnost organizacij osvobodilnega gi- banja. Razumljivo je, da so terenu posvetili največjo pozornost avtorji, ki obravnavajo enote, vezane na določeno območje, se pravi, zlasti odrede. Močno sta na primer upoštevala stanje na terenu avtorja monografij o Belo- kranjskem in Istrskem odredu, monografija o dolomitskih odredih pa ima že tako naslov Dolomiti v NOB.'2 Brigade praviloma niso bile vezane na neko območje in je razumljivo, da so avtorji praviloma v manjši meri obravna- vali teren, stanje na terenu so prikazali pred- vsem pred formiranjem in ob formiranju brigade. Veliko pozornost pa je posvetil terenu avtor monografije o Šlandrovi bri- gadi,'ä ki postavlja zgodovino te enote v okvir širših vojaških in političnih doga- janj in daje tudi tehten prikaz dejjavnosti političnih organizacij osvobodilnega gibanja in ljudske oblasti v zapadnih okrožjih območja IV. operativne cone, kjer je Slandrova brigada najdlje delovala. Zaradi navedenega in seveda tudi zaradi druge vsebine bodo avtorji orisov NOB morali upoštevati monografije o parti- zanskih enotah, ki so se bojevale na območjih, ki jih bodo obravnavali. Glede časovnega okvira orisov NOB pa tole: v delih, ki smo jih na splošno obravnavali, so avtorji ravnali različno. Nekateri navajajo tudi podatke o začetkih delavskega gibanja pred prvo svetovno vojno, precej jih začne z letom 1918, a se za čas stare Jugoslavije navajajo predvsem akcije delavcev in razvoj komunistične organizacije, nekateri se ome- jujejo na prikaz stanja pred začetkom oku- pacije ali začnejo kar z NOB. Ker gre za orise NOB, bo prav, če se bodo avtorji omejili na svoje obdobje, na obdobje od aprila 1941 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 nv do maja 1945, v uvodnem poglavju pa prika- zali gospodarske, socialne in politične razme- re pred začetkom okupacije in pri tem pouda- rili tisto, kar je pomembno za razumevanje nadaljnjih dogajanj. S tem pa ni rečeno, da bodo grešili, če bodo izjemoma pri osvetlitvi nekaterih problemov posegli bolj v preteklost. Ne glede na to, da mora pisec orisa NOB na določenem območju upoštevati, da so bile partizanske in okupatorjeve akcije na njego- vem območju mnogokrat le del širše zasnova- nih in izvedenih akcij, operacij in ukrepov in da je NOB na njegovem območju del NOB slovenskega naroda in narodov in narodnosti Jugoslavije, da so dogajanja na sosednjih ali širših območjih in tudi taka v svetovnih okvi- rih lahko močno vplivala na razvoj na njego- vem terenu in da so zveze osvobodilnega gi- banja na nekem območju potekale na vse strani, se bo moral vendar omejiti, kar se da na svoj teren. Vsekakor pa ne bi bilo smotrno, da bi orise NOB debelili s preširokimi zgo- dovinskimi okviri oziroma s podatki iz slo- venskega, jugoslovanskega ali celo svetovnega okvira. V okvir načrtne akcije za pripravo mono- grafij za Knjižnico OF spadajo dela o narod- noosvobodilnem boju v okrožjih KPS in OF, in sicer tistih, ki so obstajala do preureditev sredi leta 1944 in ki se v številnih primerih skladajo z bolj ali manj zaključeno geograf- sko enoto. Primerni pa so lahko tudi orisi NOB po zaokroženih geografskih enotah. Tam, kjer se partizanska politično teritorialna enota sklada z območjem ene ali več današnjih občin, bo imel avtor lažje delo, ker so se določene vrste virov zbirale za območja občin. Za območja okrožij ali tudi smotrno izbranih geografskih enot je že mogoče podati poglobljeno in zaokroženo zgodovino NOB in njenih značilnosti. Za taka območja je tudi lažje zbrati gradivo kot za manjša in če se par- tizansko okrožje ujema vsaj delno z večjo oku- patorjevo upravno politično enoto, bo zbira- nje gradiva oziroma dokumentov še olajšano. Ko vztrajamo pri časovni in prostorski omejitvi orisov NOB na območjih Slovenije, pa je treba poudariti, da bo avtor takega orisa lahko primemo opravil svojo nalogo le, če bo seznanjen z zgodovino širših območij, če bo poznal razvoj v slovenskem, jugoslovan- skem in v širšem okviru. Preučiti mora, kako so se ti širši procesi odražali na njegovem območju, obenem pa mora biti vedno pri- pravljen odkriti in sprejeti dejstvo, da je raz- voj v posameznostih bil na njegovem območju drugačen, specifičen. Predvsem bo moral pre- učiti dela, ki obravnavajo NOB na vsem slo- venskem ozemlju. Danes imamo na voljo dve veliki deli: Metoda Mikuža Pregled zgodovine NOB v Sloveniji v petih knjigah in vojaško zgodovinsko monografijo Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941—1945.'" Preučiti bo moral dela, ki obravnavajo posamezne teme v slovenskem ali ožjem okviru. Ni si na primer mogoče zamisliti pisca orisa NOB, ki bo obravnaval neko okrožje na nemškem okupacijskem območju in ne bi dobro poznal Ferenčeve monografije o nacistični raznaro- dovalni politiki v Sloveniji 1941—1945." Rekli smo, da je potrebna tudi časovna ome- jitev, a tudi za zgodovinarja lokalnih tem velja, da zgodovinskih procesov ne moremo prav razumeti, če se pri študiju omejimo na nekaj let, pa naj bodo le-ta še tako pomembna in prelomna. Pisec mora biti torej seznanjen tudi z zgodovino vsaj bližnje preteklosti. Le tako bo lahko tudi odkrival bistvo prelomnih dogajanj na svojem območju. Poznavanje šir- še problematike glede na prostor in čas je torej pomemben pogoj za pravilno usmeritev pri raziskovanju NOB na ožjih območjih. Od vsakega pisca orisa NOB za neko okrožje ali regijo bo zahtevalo dosti truda in časa zbiranje gradiva, zlasti če se bo dela lotil temeljito in skušal zbrati čimveč gradiva, ki je na voljo. V veliki meri bo podoba NOB ozi- roma njena vsestranskost odvisna od dovolj širokega in vztrajnega zbiranja virov. Pri so- dobni zgodovini in tudi pri taki za ožja ob- močja je problem v tem, če povemo poeno- stavljeno, da je virov preveč in premalo. To- liko jih je, da jih je težko zbrati in obvladati, a dostikrat so bili uničeni ali izgubljeni po- membnejši dokumenti, če pa upoštevamo NOB, pa marsikdaj dokumenti sploh niso na- stali. Avtor orisa NOB niti pomisliti ne sme, da bi se omejili le na objavljene vire, četudi bo po preučitvi literature najprej pregledal te. Objave dokumentov, ki pridejo v poštev, so v omenjenih napotilih navedene. Pri zbiranju arhivskega gradiva se ne smemo utesniti. Praviloma bo avtor za katerokoli območje Slovenije našel največ gradiva v AIZDG in dosti tudi v drugih osrednjih arhivih, še zlasti v zgodovinskem arhivu CZ ZKS. Racionalno bo, če bo pisec najprej preučil gradivo osred- njih ustanov in nato arhive tistih ustanov, ki imajo njegovo območje neposredno v svo- jem področju dela. Pri tem mora še zlasti upoštevati tudi gradivo v muzejih in oddelkih revolucije in NOB. Za območje severovzhod- ne Slovenije je drugi najpomembnejši arhiv v muzeju NO Maribor. Upoštevati bo moral se- veda vse arhive za svoje območje in še zlasti gradivo, ki ga hranijo občinski odbori ZZB NOV, če ga niso oddali muzejem. Ti odbori imajo predvsem spominsko gradivo, življenje-j 112 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 pis padlili borcev in žrtev fašističnega nasilja, ki so zelo pomembni, in večkrat rokopise ne- objavljenih krajevnih kronik. Se marsikaj je pri zbiranju arhivskega gradiva dobro upošte- vati. Tako na primer gradivo, ki ga imajo zavodi za socialno zavarovanje, šolski in pa ludi župnijski arhivi. Žal je tako, da tistih arhivov, ki so nastali najbližje dogajanjem in ki bi piscem orisov NOB za posamezna ob- močja najbolj olajšali delo in jim najbolj omogočili podati vsestransko podobo okupa- cije in NOB, praviloma ni, ker so bili uničeni. Prav to dejstvo narekuje zelo široko zbiranje gradiva in pa dodatno zbiranje gradiva na terenu, kjer se še vedno najde kar dosti gra- diva. Gradivo na terenu je kaj raznovrstno in Lahko se zgodi, da zbiralec ne bo izkoristil vseh možnosti in bo zanemaril nekatere vrste virov, Iki jih še poseduje teren. Koristna bo torej temeljita priprava za zbiranje gradiva na terenu, to pa pomeni predvsem preučitev literature in vseh že zbranih dokumentov ter pričevanj, saj bomo na terenu skušali v prvi vrsti nadomestiti vrzeli, ki smo jih ugotovili v že zbranem gradivu. V zvezi s problematiko gradiva se sklicu- jem na svoji že omenjeni poročili'' in bi tu poudaril le, da je pri najdbi posameznih virov zelo koristno zbrati dodatne podatke o njih in da je na terenu mogoče opraviti tudi raz- iskave take AnTste, ki spominjajo na ankete. Ker že govorimo o terenu, pa velja omeniti, da je za pisca orisa NOB zelo pomembno na- tančno poznavanje terena, ki ga preučuje. Lahko bi rekli, da mu bo poznavanje terena močno olajšalo eksploataoijo gradiva. Možnosti za zbiranje pričevanj so še vedno zelo velike. Za zgodovinarja manjših območij so pričevanja še zlasti pomembna. Velika večina avtorjev s to tematiko jih je zelo cenila in jih intenzivno uporabljala, nekateri celo preveč, in sicer v tem smislu, da so zanemar- jali druge vrste virov in da so jih uporabljali le preveč nekritično. Avtor monografije Boj Belokranjcev jih je sicer tudi uporabljal, a je v Besedi o gradivu zapisal, " da so zapisi pričevanj, ki so nastali kasneje, močno odmak- njeni od takratne resničnosti, namreč od NOB, spominsko nejasni in v podrobnostih premalo prepričljivi. Pozitivno pa je ocenil priče- vanja, ki so bila zapisana kmalu po osvobo- ditvi. Od časa do časa se znova razpravlja o vredosti pričevanj. S tem v zvezi mislim, da še vedno velja: pričevanja so pomembna zato, ker so mnogokrat edini viri za določena doga- janja. So važna dopolnitev skopih podatkov v ohranjenih dokumentih in večkrat poprav- ljajo podatke v le-teh. Končno so tudi razna poročila lahko močno subjektiven vir. Zgodovinar NOB kmalu spozna, kako po- membna so pričevanja tistih, ki so soustvarjali njeno zgodovino ali bui priče raznih dogodkov in dogajanj. Seveda jih ne bo zbiral in še manj uporabljal nekritično. Še zlasti bo pre- tresel tiste dele pričevanj, ki dajejo širšo oceno o določenih obdobjih in dogajanjih ozi- roma o položaju na posameznih območjih in pri katerih dejansko ne gre le za spomin. Ugotavljamo pa lahko, da kvaliteta spomi- na pri znatnem številu prič s čedalje večjo časovno oddaljenostjo od dogajanj upada. Do- kumenti imajo nedvomno to prednost, da se v razmerju do dogajanj, ki jih opisujejo, ne starajo in da ne morejo spreminjati svojih sodb o njih. Prof. Metod Mikuž je v prvi knjigi svojega Pregleda zgodovine NOB v Sloveniji zapisal, da veljajo pri obravnavi virov ista načela kot pri vsakem znanstvenem zgodovinskem dela in da so zaradi množičnosti osvobodilnega gi- banja pomembni tudi dokumenti nižjih orga- nov tega gibanja.'« Po tem se velja ravnati pri obravnavi gradiva. Predvidevamo lahko, da bo avtor za katerokoli širše območje, potem ko bo končal delo pri zbiranju gradiva, imel na voljo vsaj nekaj tisoč raznih virov. Torej bo lahko že z medsebojno primerjavo dokumen- tov partizanskega in okupatorskega izvora, dokumentov in pričevanj in vseh vrst virov med seboj opravil velik del njihovega kritič- nega pretresa. Najobsežnejše poglavje v omenjenih napo- tilih je tisto, ki govori o vsebini preglednih orisov NOB in precej podrobno razčlenjuje problematiko ter našteva, kaj vse bi morali orisi zajeti. Vsekakor ni potrebe, da bi to razčlembo vsebine tu ponavljal. Poudarimo naj le, da bi morali orisi vsebovati celovito, vsestransko, objektivno in dokumentirano po- dobo osvobodilnega boja. Avtorji pa naj bi našli razumno razmerje med upravičeno težnjo, da bi rekonstruirali čimveč dogodkov in dogajanj ter jih iztrgali pozabi in med zahtevo, da bi dobili čimbolj sintetična dela. Pri tem si bodo lahko pomagali z obsežnejšimi zaključki oziroma ocenami na koncu obrav- nave posameznih obdobij. Vsekakor pa orisi, ki jih pričakujemo, ne bi smeli biti le pregledi dogodkov in dogajanj po časovnem zaporedju. Periodizacija razvoja narodnoosvobodilnega boja bi morala temeljiti na njegovem razvoju na obravnavanem območju. Taka periodizacija bi že sama po sebi pokazala na nekatere po- sebnosti NOB na posameznih območjih in predvsem na razlike v intenzivnosti osvobo- dilnega gibanja v posameznih obdobjih. Pri razdelitvi razvoja NOB na posamezna obdobja bi bilo treba upoštevati predvsem stopnjo KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 1131 množičnosti osvobodilnega gibanja, razmerje med močjo tega gibanja in močjo okupatorja in pri tem upoštevati, čigava oblast je bila prva in resnična, oziroma odloke koga je iz- polnjevala večina prebivalstva. Razvoj osvo- bodilnega gibanja je torej treba razdeliti na obdobja rasti, viškov in tudi upadanj ter pri tem upoštevati politična in vojaška dogaja- nja. Nq koncu še tole: NOB je še vedno tesno povezana z našim življenjem in na preuče- vanju tega obdobja so razumljivo še zlasti zainteresirani udeleženci velikega boja za svobodo. Želijo, da bi čimprej prišlo do pra- vične zgodovinske podobe razvoja NOB na posameznih območjih. Tudi sicer je zanimanje veliko. Seveda pa se lahko zgodi, da tisti, ki presoja dogajanje s stališča velike množice dokumentov in pričevanj ter podatkov, pre- soja posamezna dogajanja drugače kot nekdo le na osnovi enega pričevanja. Podcenjevanje lokalnega zgodovinopisja ali orisov posameznih manjših območij ne bi bilo upravičeno. Nasprotno, treba bi bilo že zastav- ljeno akcijo za Knjižnico OF spodbujati, usmerjati in organizirati ter za uresničevanje te pomembne naloge povezati sile raziskoval- cev in ustreznih ustanov, odborov nekdanjih aktivistov OF, organizacij ZZB NOV in svetov za razvijanje tradicij NOB pri republiški in občinskih konferencah SZDL. Akcijo pa bo vsekakor strokovno najbolj ustrezno usmer- jala komisija za zgodovino pri republiškem odboru ZZB NOV. Moderni čas ni preveč naklonjen ustnemu izročilu iz roda v rod. Četudi je izročilo na- rodnoosvobodilnega boja še zelo živo — zlasti v partizanskih vaseh — mora pričevati pred- vsem zgodovina. Če ta ne bo dovolj pričala ali če njeno pričevanje ne bi bilo pravo, bomo veliko izgubili. OPOMBE 1. Milan Ževart, Zbiranje in obravnavanje kra- jevnega gradiva za zgodovino delavskega gibanja in NOB, Prispevki za zgodovino delavskega gi-, banja, Ljubljana 1960, I, št. 2, str. 343—354. — 2. | Milan Ževart, Zbiranje in obravnavanje gradiva ¦ za zgodovino NOB, Vijesti muzealaca i kanzer- vatora Hrvatske, XXIII, broj 3—4, Zagreb 1974, ¦ str. 14—18. — 3. Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, V. knjiga, Ljubljana 1960 str. 253. — 4. Rudi Vogrič, Boj Belokranjcev, Ljubljana 1973; Zoran Hudales, Občina Trebnje v NOB, \ Ljubljana 1975; Milan Ževart, NarodnoosvobodU- j ni boj v Šaleški dolini, Ljubljana 1977. — 5. Karel \ Grabeljšek, Vrhnika in okolica v boju za svobodo, ' Nova Gorica 1968; Lojze Penič, Prihova in okolica v NOB, Maribor 1963; Zdenka Rogl, Fram in okolica v NOB, Fram 1975. — 6. Drago Novak, Prlekija v narodnoosvobodilni vojni. Prispevek k zgodovini Pomurja, Murska Sobota 1965; Ferdo Godina, Prekmurje 1941—1945, Murska Sobota 1967. — 7. Miroslav Stiplovšek, Pregled razvoja NOB v Mengšu in okolici, v: 800 let Mengša, Men- geški zbornik, II. del, 1. snopič, Ljubljana 1969; Miroslav Stiplovšek, Kamniško okrožje v narod- noosvobodilnem boju 1941—1945 (Problematika vi- rov in literature, obsega in razdelitve okrožja ter neriodizacije), v: Kamniško okrožje v NOB. Dom- žale 1975. — 8. France Škerl, Kratek oris dose- danjega raziskovanja dobe NOB v Sloveniji, Pri- spevki za zgodovino delavskega gibanja, Ljub- ljana 1970, X, št. 1—2, str. 232—233. — 9. Ljubljana v ilegali, V odločilnih dneh, Ljubljana 1959; Ljubljana v ilegali II, Država v državi, Lj. 1961; Ljubljana v ilegali III, Mesto v žici, Ljub- ljana 1967; Ljubljana v ilegali IV, Do zloma oku- patorjev, Ljubljana 1970. — 10. Milica Ostrovška, Kljub vsemu odpor, Maribor 1963 (Prva knjiga) in 1968 (Druga in Tretja knjiga). — 11. Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, V. knjiga, str. 258—261 in 274^280. — 12. Radko Polič, Belokranjski odred, Ljubljana 1975; Maks Zadnik, Istrski odred. Nova Gorica 1975; Rudolf Hribemik-Svarun, Dolomiti v NOB, Ljubljana 1974. — 13. Miroslav Stiplovšek, Šlandrova bri- gada, Ljubljana—Maribor 1971. — 14. Metod Mi- kuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, Liubljana 1960 (I. knjiga), 1961 (II. knjiga), 1973 (III., IV. in V. knjiga); Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941—1945, Ljubljana 1976 (1. izdaja) in 1977 (2. izdaja). — 15. Tone Ferenc, Nacfetična raznarodovalna politika v Sloveniji 1941—1945, Maribor 1968. — 16. Glej opombi 1. in 2. — 17. Rudi Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 545. — 18. Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, I. knjiga, str. 8 in 13—14. 114 1 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 PROBLEMATIKA KRAJEVNOZGODOVIN SKIH ORISOV ZA OBDOBJE PO OSVOBODITVI JERA VODUŠEK-STARlC Zadnje čase je pri nas veliko govora o pre- učevanju slovenske zgodovine po letu 1945. Sistematičnega preučevanja tega obdobja se doslej še nismo lotili iz več razlogov. Glavni, ki nam že na začetku dela zbujajo pozornost so: neurejenost arhivskega materiala, vedno večji obseg in raznoličnost tega materiala (na kar vpliva vedno hitrejši in vedno bolj raz- vejan razvoj družbe, gospodarstva in znano- sti), premajhna časovna oddaljenost nekate- rih dogodkov ali pojavov in ne nazadnje tudi pomanjkanje kadrov. Ce upoštevamo le-te, se nam nehote odpre tudi vprašanje o metodolo- giji preučevanja tega obdobja. Ne toliko vpra- šanje o metodologiji pisanja zgodovine same, marveč metodologije zbiranja in sortiranja podatkov in analize problemov o razvoju naj- novejšega časa. Pri tem ne bomo mogli zane- mariti interdisciplinarnih prijemov, kakor tudi ne časovno in krajevno ožjih raziskav. S tem je povezano vprašanje mesta in vloge krajevne zgodovine za osvetlitev razvoja po osvoboditvi. Ce upoštevamo, da je arhivskega materiala, ki ga bo treba obdelati, vedno več, z izjemo obdobja neposredno po osvoboditvi, nam bo v pomoč pri osnovnih raziskavah vsa- ka po področju ožja raziskava (glede na to, da je razvoj po osvoboditvi potekal enotneje kot v prejšnjih obdobjih). Poleg tega je krajevna zgodovina za zdaj še edino področje, ki ni po- vsem deficitarno za obdobje po letu 1945. Za pregled zgodovine po letu 1945 obstaja nekaj literature v jugoslovanskem okviru (de- la Bilandžiča. Petranoviča ipd.), za Slovenijo samo še nič. Zato je bilo temu posvečeno po- svetovanje »O vsebinskih in metodoloških vprašanjih raziskovanja slovenske povojne zgodovine, s poudarkom na družbeni vlogi ZK«, ki je bilo maja 1976 v Ljubljani. Tu sta bili načeti dve osnovni vprašanji: vprašanje periodizacije zgodovine po letu 1945 in pro- blem arhivov. Znano nam je, kako je pote- kal razvoj arhivske zakonodaje po letu 1945. Koliko in kakšno gradivo pa je v arhive že oddano, koliko je obdelanega in koliko je oh- ranjenega za leta neposredno po vojni, naj bi pokazalo posvetovanje arhivistov v Kočevju letos. Za lažje razumevanje problematike, ki jo obravnava povojna krajevna zgodovina, bi se v svojem prispevku na kratko ozrla na up- ravni in gospodarski razvoj SR Slovenije v tem času. Izhajajoč iz tega razvoja kakor tudi iz pregledovanja krajevno-zgodovinskih pri- spevkov, sem se odločila postaviti nekaj mej- j nikov v našem povojnem razvoju. Ti seveda i ne morejo biti dokončni, saj bodo šele na- j dalj nje podrobne raziskave lahko pripeljale do periodizacije naše najnovejše zgodovine. Zato puščam odprto tudi vprašanje delitve obdobij na podobdobja. Prvo obdobje obsega čas od leta 1945 do leta 1950,' imenujemo pa ga na različne na- i čine obdobje administrativnega upravljanja i ali administrativnega centralizma. V tem ča- \ su poteka obnova porušene dežele in utrjeva- \ nje nove oblasti. Z zmago revolucionarnih sil j leta 1945 se v Jugoslaviji začne obdobje so- cialistične graditve dežele. Država prevzame lastništvo nad glavnimi proizvajalnimi sred- stvi z nacionalizacijo privatnih podjetij leta i 1946 in 1948. Z agrarno reformo se ustvari tk. im. splošno ljudsko premoženje, katerega večina ostane v rokah državnega sektorja. Upravljanje nad gospodarstvom je v rokah; ustreznih ministrstev, oziroma kasneje gene- i ralnih direkcij in svetov. Od leta 1945 do leta j 1948 je večina sredstev investiranih v obno- j vo, in sicer največ v metalurško in kovinsko j industrijo, v elektrogospodarstvo in v obno- ! vo porušenih poslopij. Ko se je končala in- tenzivna obnova, so prešli na prvi gospodar- ; .ski plan od leta 1947 do 1951, s ciljem, da se j dvigne »industrija, kmetijstvo in druge pro- j izvajalne panoge, tehnika, znanost in prosve- ta na višjo raven in s tem zagotovi dvig kul- ture in splošnega življenjskega standarda slo- venskega ljudstva.«- Upravna razdelitev Slo- venije se razvije iz že obstoječe v času NOB, | katere načela so postavljena v Črnomlju fe- i bruarja 1944. Po vojni prevzamejo oblast v ' roke krajevni narodnoosvobodilni odbori in i odbori OF na terenu, okrajni in okrožni NOO ! na čelu s predsedstvom SNOS^ in narodno j vlado Slovenije, ki je imenovana takoj po os- j voboditvi, vse do izvolitve ustavodajne skup- i .ščine in sprejetja ustave LRS januarja 1947. ^ Z zakonom iz februarja 1946 se NOO preime- j nujejo v LO in slovenska federalna enota i dobi ime Ljudska repubhka Slovenija. Nače-J la za organizacijo LO so prvič postavljena že i leta 1944 (glej opombo 3) in nato s Splošnim \ zakonom o ljudskih odborih 1946, ki doživi i nekaj sprememb leta 1949. Z zakoni o up- ravni razdelitvi iz leta 1945, 1946 in 1948 je določen teritorialni obseg krajev, mest, okra- jev in okrožij.* KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 115 i Pri obravniavanju tega obdobja moramo upoštevati še zunanje pritiske na Jugoslavijo v tem času. Najhujši je bil pritisk dežel čla- nic kominforma, podkrepljen z gospodarsko blokado prav v času izvajanja prvega petlet- nega plana. Porajala pa se je tudi nevarnost znotraj našega sistema, ki je eden izmed vzro- kov za spremembe v petdesetih letih; to je bila nevarnost birokratizma (v negativnem smislu) zaradi velikega porasta administra- tivnega aparata. Drugo obdobje razvoja se začne z letom 1950, s sprejetjem »Temeljnega zakona o up- ravljanju državnih gospodarskih podjetij po delovnih kolektivih« in se konča leta 1963 s sprejetjem nove ustave. To je čas uvajanja in razvoja samoupravljanja sprva v gospo- darstvu, nato v družbenih organizacijah, in čas novega gospodarskega sistema. Na mesto centralnega planiranja je leta 1951 sprejeto načelo planskega vodenja narodnega gospo- darstva, kar je dopuščalo podjetjem, da tudi sama planirajo proizvodnjo. Leta 1952 so z zakonom določene stopnje akumulacije in skladov, pri čemer je od skupnega zneska do- ločen del, s katerim samostojno razpolagajo podjetja, ki se je gibal od 3 "/o do 10 "/o. Gospodarski plani so se delali za vsako leto posebej do novega petletnega plana leta 1957. S tem planom so dane zopet nove smernice gospodarske politike: poleg predvidenega po- rasta skupnega družbenega proizvoda in na- rodnega dohodka so zmanjšane investicije v težko industrijo in povečane tiste za proiz- vodnjo blaga za potrošnjo. Samostojnost pod- jetij se povečuje še naprej, z zakonom iz leta 1954 so ustanovljeni kreditni skladi, leta 1957 začnejo podjetja samostojno deliti svoj do- hodek v sklade, ta samostojnost podjetij pri delitvi čistega dohodka se še poveča z gospo- darsko reformo leta 1961. Nova sprememba v upravni ureditvi nastopi leta 1952, ko LO postanejo nosilci samou- pravljanja. Področje SR Slovenije se razdeli na mesta, okraje in občine. Pri okrajnih in mestnih LO se ustanovi še en zbor — zbor proizvajalcev, ki z mestnim, oz. okrajnim zborom sodeluje pri upravljanju gospodarstva in v katerega volijo le delavci (v zakonu do- ločeno kateri). Ker tak razvoj ni bil več v skladu z ustavo iz leta 1946, je leta 1953 spre- je ustavni amandma, s katerim formalno preneha obstajati državna lastnina, vsa sredstva za proizvodnjo so dana na uporabo družbi. Razvoj komunalnega sistema, pri če- mer postane občina nosilec družbenega sa- moupravljanja, se začne leta 1955 z novo or- ganizacijo občin in okrajev (odpravljeni so mestni LO). Z zdioiževanjem občin v letih 1958, 1960 in 1961 dobimo končno teritorialno podobo občine, kakršno imamo še danes. Kako so v Sloveniji te spremembe dejansko potekale, je lepo razvidno iz nekaterih pri- spevkov iz našega povojnega krajevnega raz- voja. Naslednje obdobje bi obsegalo čas od leta 1963 do začetka sedemdesetih let. Takrat se postavi nov mejnik z amandmaji leta 1971, 7. ustavo leta 1974 in z X. kongresom ZKJ, ko i organizacije združenega dela postanejo temelj ! samoupravljanja in se postavi nov, delegat- ski skupščinski sistem. Šestdeseta leta so čas za utrjevanje samoupravljanja, gospodarske reforme leta 1965, čas vse večjega odmiranja centralizma, le-to pa je potegnilo za seboj pojavljanje kriznih žarišč v političnem si- stemu. Obenem je to čas afirmacije politike neuvrščenosti kot načela zunanjepolitičnega udejstvovanja Jugoslavije. Ves ta razvoj in vloga ZKJ in ZKS v njem je lepo razviden iz kongresnih in drugih do- kumentov ZKJ oz. ZKS. Veliko podatkov o razvoju SR Slovenije po osvoboditvi dobimo v gradivu za kongres ZKS aprila 1974 in pub- likacijah Statističnega zavoda Slovenije (»Slo- venija 1945—1975«). Poglejmo sedaj, ko imamo v mislih razvoj j celotne Slovenije po vojni, kako nam razvoj I posameznih področij ali krajev prikažejo pri- spevki v Kroniki, posameznih zbornikih in sa- ; raostojnih publikacijah. Za osnovne podatke, : posebno o razvoju prebivalstva, nam za ce~ ; iotno Slovenijo lahko služi krajevni leksikon ! (Krajevni leksikon Slovenije!, II, III). O tem, i kateri zborniki in publikacije za krajevno zgodovino obstajajo, je več v prispevku Olge Janša-Zomove, zato jih ne bom še enkrat i navajala. Omejila se bom le na naravo pri- ¦ kazov, ki jih vsebujejo. j Veliko prispevkov za posamezne kraje ali j področja imamo o demografskem razvoju prebivalstva. Ti so narejeni na osnovi štetij pred drugo svetovno vojno in po njej (povoj- na štetja so leta 1948, 1953, 1961 in 1971). Po- leg gibanja prebivalstva nam je tu večkrat \ prikazana tudi struktura zaposlenosti. Pone- kod so tem podatkom dodani še podatki c strukturi in dohodku gospodarstva, kolikor temu niso posvečeni samostojni članki. Taki prispevki obstajajo za Tolminsko za vsa štetja ! (Tolminski zbornik, 1956: Janko Breginc, »Gi- banje prebivalstva na Tolminskem«, ki upo- števa štetja od 1762 do 1953 in Tolminski zbornik, 1975: H. Uršič, istoimeni članek na osnovi štetij 1961 in 1971), za prebivalstvo i 116; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 Pivke V zadnjih 100 letih (Ljudje in kraji ob Pivki, 1975: E. Lenassi, »Prebivalstvo Pivke v zadnjih 100 letih«, sega do leta 1971), za Skof- jo Loko (Loški razgledi, 1964, št. 11, M. Osovnibar, »Gospodarska rast in gibanje pre- bivalstva v občini Skof ji Loki), Mengeš, Kam- nik (Kamniški zbornik, 1955: A. Janko, »O komuni Kamnik«), za gibanje prebivalstva v naselju Grosuplje na osnovi štetij od 1817 do 1969 (Zbornik občine Grosuplje, 1969, št. 1, prispevek Dobruške Podkoritnik Z van), za celjsko območje (Celjski zbornik, 1969/70: Mi- lan Natek, »Razvitost celjskega področja v okviru SR Slovenije«, in Celjski zbornik, 1971/ 72: Fedor Gradišnik, »Dosedanji regionalno ekonomski razvoj ...«, nato še Celjski zbor- nik, 1973/74: M. Natek, »Rast števila prebi- valstva na celjskem območju v desetletju 1961 do 1971«), za velenjsko kotlino (Celjski zbor- nik 1973/74), za občino Žalec (Savinjski zbor- nik, 1974, prispevek M. Natka, za čas od 1961 do 1971), za ptujski okraj v prvem Ptuj- skem zborniku iz leta 1953, za prebivalstvo v Slovenskih goricah od 1968 do 1961 (Svet med Muro in Dravo, 1968, avtor Vlado Valenčič) in ne nazadnje za Ljubljano v zborniku »Ljub- ljana 1945-70«. Vsi ti prikazi opozarjajo na absolutno rast prebivalstva, s tem da je zia- znamovana rast prebivalstva v večjih nase- ljih, število agrarnega prebivalstva pa pada. To se razlaga z razvojem industrije in drugih negospodarskih dejavnosti in z deagrarizaci- jo podeželja ter z novimi tehnikami obdelave v kmetijstvu, tako v družbenem kot v privat- nem sektorju. Velika večina vseh člankov in publikacij je posvečena razvoju gospodarstva. Za Tolmin- sko je narejen pregled nad vsemi gospodar- skimi dejavnostmi za celotno obdobje po voj- ni (Tolminski zbornik, 1956 prispevek J. Ja- neža in Tolminski zbornik, 1975 prispevek I. Kosa) in še za posamezne delovne organiza- cije posebej (glej oba zbornika). Posebej je obravnavan tudi problem kmetijstva — padec v razvoju živinoreje kot najbolj perspektiv- ne panoge na tem področju (Tolminski zbor- nik, 1975, prispevek ing. S. Uršiča). Za Go- riško dobimo pregled do leta 1968, opis raz- voja industrije, elektrogospodarstva in raz- voja kmetijstva, v družbenem in zasebnem sektorju (Goriški zbornik 1947—1957 in Gori- ški zbornik iz leta 1968). Kranjska zbornika iz leta 1970 in 1975 nam dajeta dober pregled o razvoju kranjskega gospodarstva ter nje- gove strukture in posebej še opise razvoja tekstilne industrije, Save in Iskre. Za Skofjo Loko so podatki zbrani le za lesno industrijo fLoški razgledi 1967, prispevek J. Štera) in Loško tovarno hladilnikov (Loški razgledi 1968, avtor ing. I. Gorenc). Na kratko je v ustreznih zbornikih obdelan gospodarski raz- voj Kamnika, Domžal in celjskega območja (za posamezne panoge posebej). Savinjska zbornika iz let 1965 in 1974 dajeta pregled nad razvojem gospodarstva na tem področju (pri- spevki S. Tratnika, J. Orožna, J. Cerovška itd.). Nekaj o gospodarstvu je še za ptujski ok- raj (Ptujski zbornik 1953, avtor J. Petrovič), ormoški okraj in Prlekijo (Prlekija, 1955). Za Slovenske gorice je prikazan problem kme- tijstva in vinogradništva (Svet med Muro in Dravo, 1968). Nekateri teh prispevkov so ze- lo podrobni, drugi so napisani bolj kot kra- tek pregled. Razlikujejo se tudi glede na uspo- sobljenost avtorjev, nekaj jih je izpod peresa strokovnjakov iz posameznih strok, nekaj so jih napisali celo zgodovinarji. Vzporedno s temi opisi gospodarskih dejav- nosti je ponekod podan tudi razvoj samou- pravljanja v delovnih organizacijah, kot do- ber primer lahko služi »Zapis o delavskem samoupravljanju v železarni Jesenice« Mila- na Polaka (Jeklo in ljudje, III, 1975.). Tretji večji kompleks, ki ga obravnavajo vsi ti prispevki, je razvoj upravne ureditve, ljudske oblasti in družbenega samoupravlja- nja. Taki pregledi obstajajo za Goriško od leta 1945, razvoj v coni B in vse do leta 1968 (Goriški zbornik, 1968, C. Vidmar, »Od prvih zametkov LO do današnje komune«), za po- dročje občine Kranj do leta 1975 (Kranjski zbornik 1970, P. Zupančič, »Kranjska komu- na 1960-70 in KZ 1975, prispevek Vida Pogač- nika), za občino Grosuplje do leta 1970 (Zbor- nik občine Grosuplje, 1970, J. Marolt, »Na- stanek in razvoj občine«), za Škofje Loko (Loški razgledi, 1961, J. Nastran in M. Za- kelj, »Od krajevnih NOO do sedanje komu- ne«), za občino Žalec (Savinjski zbornik 1974, prispevek J. Orožna) in na kratko za Ormož. Pri tistih zbornikih, ki redno izhajajo, a ni- majo celotnega pregleda razvoja, pa obstajajo za posamezna krajša obdobja kronike o raz- voju občine, kot npr. za Škofje Loko, za Ce- lje, za Grosuplje. Za mesto Celje samo je zgodovinski pregled razvoja teritorija in upra- ve napisal Janko Orožen v Kroniki (Kronika št. 3, 1956). To je pregled za daljše obdobje in sega tudi v povojni čas do leta 1955. Izred- no zanimiv in koristen prispevek te vrste je samostojna publikacija »Gradivo za razvoj Ljubljane od leta 1945 do 1955«, kjer je M. Dolenc natančno opisal razvoj ljudske obla- sti v Ljubljani, dopolnjujejo ga pa še prispevki o razvoju gospodarstva in negospodarskih de- javnosti. Do leta 1965 pa seže kronika dogod- kov v Ljubljani (Kronika št. 1, 1965, kjer je tudi prispevek M. Dolenca »Razvoj ljudske KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 117 oblasti v Ljubljani v prvem desetletju po os- voboditvi«). V zbornikih srečamo nato še veliko različ- nih prispevkov o drugih dejavnostih: o raz- voju šolstva za večino že omenjenih krajev, o razvoju zdravstvenega in socialnega varstva, o razvoju knjižničarstva, o delovanju posa- meznih društev, muzejev in drugih kultur- nih ustanov. V sami Kroniki pa poleg dveh že omenje- nih večjih prispevkov zasledimo še nasled- nje: članek Vladimira Bonača »Iška vas 1941- 1948-1953« (Kronika .št. 1, 1954), v katerem je avtor orisal razvoj prebivalstva in njegovo strukturo v eni izmed vasi s pretežno kmeč- kim prebivalstvom in poskušal s tem prika- zati razvoj vasi pri nas. Obenem je spodbu- jal avtorja na pisanje monografij o sloven- skih vaseh (na podoben način kot je za Srbijo to naredil Cvijic), česar pri nas nimamo. Nje- gova pobuda je, vsaj v okviru Kronike, ostala brez odziva. Poleg tega je v »Kroniki« še nekaj člankov o šolstvu in tisku v Ljubljani (Kro- nika št. 2, 1959 in št. 1, 1962) ter članek o razvoju tovarne papirja Količevo J. Soma (Kronika št. 1, 1967). V rubliki »Poročila in ocene« poskuša Kronika zasledovati vse vrste publikacij, ki obravnavajo krajevni razvoj po vojni. Podobno nam prinaša članke o razvo- ju mariborskega področja Časopis za zgodo- vino in narodopisje (iz leta 1972 V. Bračič,« »Razvojni problemi družbenega sektorja kme- tijstva v SR Sloveniji ob primeru KK Ptuj«, B. Belec, »Značilnosti družbenega vinograd- ništva v severovzhodni Soveniji« iz leta 1973, B. Belec, »Analiza stanja vinogradniških po- vršin v obdobju 1896 do 1954 in do 1969«, iz leta 1970, J. Medved, »Razvoj zemljiških ka^ tegorij na osnovi primerjanja katastrskih po- datkov iz 1900 in 1962« itd.). Poleg navedenih publikacij obstajajo še sa- mostojne publikacije iz krajevne zgodovine po letu 1945, kot so: »Mežiška ddUna« (razvoj zadnjih 100 let) Jakoba Medveda, »Razvoj prebivalstva na območju Ljubljane od 1857 do 1953« Igorja Vrišerja, »Gospodarski raz- voj Maribora« Ermina Kržičnika, »Razvoj pa- pirnice Vevče« Jožeta Soma in druge. Posebna vrsta publikacij, ki jih moramo tu- di upoštevati, so tiste, ki opisujejo razvoj po- sameznih tovarn ali kake dejavnosti. Pona- navadi izhajajo ob obletnicah ali za propa- gandne namene. Omenila bi le nekatere, pri katerih so sodelovali s svojimi izkušnjami zgo- dovinarji, kot so: »125 let tekstilne tovame Prebold«, »50 let Dekorativne«, zbomik to- vame Pletenina, katerih avtor je Katarina Kobe-Arzenšek, nato »90 let predilnice Liti- ja« Franceta Kresala. Takih publikacij je še cela vrsta bolj ali manj zanimivih za zgodo- vinarja. Za preučevanje razvoja posameznih občin, krajevnih skupnosti in delovnih organizacij ne smemo zanemariti celo vrsto časopisov, ki da- nes redno izhajajo. Prav tako nam lahko ko- ristijo letna poročila, ki jih izdajajo delovne organizacije. Pri tem ostaja odprto vprašanje, v kolikšni meri nam te vrste publikacij lahko služijo kot vir za preučevanje povojne kra- jevne zgodovine in kako jih bomo sistema- tično zbirali in shranjevali. Naš povojni razvoj spremljajio s strani svo- je stroke tudi sociologi, etnografi, geografi itd. v svojih rednih in samostojnih publikaciijah (Slovenski etnograf. Geografski vestnik ipd.). Prispevki, ki sem jih tu naštevala, večino- ma niso dela o krajevni zgodovini v smislu, ki ga vsi poznamo za starejša obdobja. Tisti, ki so nastali sočasno z razvojem samim, ima- jo nedvomno bolj značaj vira. Taki pa, ki da- nes prikazujejo razvoj za vsa leta nazaj, se temu bolj približujejo. Pri tem ni zahtevati, da so jih pisali zgodovinarji. Kot lep dokaz za uspešnost sodelovanja avtorjev iz različ- nih strok nam služi »Gradivo za razvoj Ljub- ljane od 1945 do 1955«. S tem bi želela pou- dariti še enkrat, da je interdisciplinarni pri- stop k raziskavi zagotovo ena izmed metod, ki nam bo v bodoče pomagala pri osvetljevanju razvoja posameznih krajev ali obdobij. V prihodnje je želeti več prispevkov, ki ob- ravnavajo to obdobje naše zgodovine. To ve- lja tako za razprave, ki bodo obravnavale ves razvoj od leta 1945, da zapolnimo vrzeli, ki jih je še veliko, kakor tudi za prikaze tekočega razvoja. I^e-ti naj bodo čim bolj natančni in strokovni, da bodo v pomoč zgodovinarjem jutri. Obenem bi opozorila na potrebo po bi- bliografiji za to obdobje kakor tudi poveza- ve vseh raziskovalcev, ki imajo namen ukvar- jati se s preučevanjem tega obdobja v okviru Zgodovinskega društva ali v ckviru projekta »Zgodovina Slovencev 1945—1976«, ki ga pri- pravlja Inštitut za zgodovino delavskega gi- banja v Ljubljani. OPOMBE 1. Mejniki, ki jih tu postavljam z letnico 1950 in drugimi, imajo namen opozoriti na poglavit- ne spremembe, ki so takrat nastopile, za katere pa ni nujno, da so vezane vse na isti datum. — 2. »Temeljne naloge petletnega plana«. Uradni list LRS, 2. 8. 1947, št. 31 (iz zakona o petletnem pia- , nu). 3. Uradni list SNOS, št. 2, 21. 5. 1944. — 4. j Uradni list FLRJ 1946 in 1949 in Uradni Mst LRS j 1945, 46, 47, 48. 118 ! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 SIMPOZIJ SLOVENSKIH ZGODOVINARJEV O KRAJEVNI ZGODOVINI DOMŽALE OD 19. DO 20. MA.JA IGNACIJ VOJE Na sestanku sekcije za krajevno zgodovino, ki je bil v okviru XVIII. zborovanja sloven- skih zgodovinarjev v Kranjski gori 1. oktob- ra 1976, je bil izrečen predlog o organizi- ranju posebnega simpozija o krajevni zgodo- vini. Iz razprave je bilo razbrati, da bi bilo posebno zborovanje o problemih krajevne zgodovine nujno potrebno, ker se je krajevno zgodovinopisje v zadnjih desetletjih silno raz- mahnilo. Treba bi bilo napraviti bilanco dosedanjega dela in preučiti nekatera me- todološka izhodišča za obravnavo novejših obdobij. Zgodovinsko društvo za Slovenijo je sicer posvečalo krajevni zgodovini pre- cejšnjo pozornost, kar dokazujejo tudi progra- mi zborovanj slovenskih zgodovinarjev. Na vseh zborovanjih je bil vedno en dan posvečen krajevni zgodovini. Metodologiji raziskovanja krajevne zgodovne je bil namenjen že na IX. zborovanju v Kopru in Piranu leta 1955 po- seben referat. Pavle Blaznik je takrat obrav- naval poti in vidike slovenske krajevne zgo- dovine. Ponudba o organiziranju 1. simpozija o kra- jevni zgodovini je prišla od kulturne skup- nosti občine Domžale. Odbor Zgodovinskega društva je predlog sprejel in prepustil orga- nizacijo sekciji za krajevno zgodovino, ki je ustanovila poseben pripravljalni odbor. V razpravi o programu je prišlo do izraza več vidikov obravnave krajevne zgodovine. Na simpoziju so organizatorji hoteli dati pouda- rek 40-letnici ljudskofrontnega shoda na Ta- boru nad Ihanom ter se na ta način vključiti v proslavo letošnjih partijskih in Titovih ju- bilejev. V okviru simpozija naj bi Zgodovin- sko društvo proslavilo 25-letnico izhajanja Kronike, časopisa za krajevno zgodovino. Pri obravnavi zgodovinskega razvoja domžalske- ga območja od prazgodovine do najnovejšega časa naj bi zgodovinarji izdelali neki model sodobnega krajevnozgodovinskega orisa. Pri Domžalah gre namreč za izredno zanimivo območje, ki sicer nima neke urbane tradicije in je celo z vidika krajevnega zgodovinopisja v nekem smislu atipično, vendar so razisko- valci krajevne zgodovine že doslej na tem ozkem, prehodnem področju odkrili toliko specifičnosti, da je zgodovinski razvoj dom- žalske regije vreden posebne pozornosti in obravnave. Drugi del simpozija naj bi imel poudarek na splošni metodologiji obravnave krajevne zgodovine. Simpozij je ob veliki udeležbi zgodovinar- jev iz vse Slovenije odprl predsednik sekcije za krajevno zgodovino in predsednik priprav- ljalnega odbora Jože Zontar. Poudaril je, da so skupščina občina Domžale, njena kulturna skupnost, družbenopolitične organizacije v Domžalah in še posebej predsednik skupščine Jernej Lenič, pokazali izredno razumevanje za potrebe in načrte slovenskih zgodovinarjev. Z izdatno gmotno podporo so omogočili brez- hibno organizacijo in potrebno delovno vzdušje. Pozdravil je tudi ugledne družbeno- politične delavce, ki so se simpozija udeleži- li in s svojo navzočnostjo dali priznanje na- porom slovenskim zgodovinarjemi. Posebej je omenil člana sveta federacije Lidijo Šentjurc in Miho Marinka, predsednika odbora za raz- vijanje revolucionarnih tradicij pri RK SZDL Alberta Jakopiča-Kajtimira, Franca Kimov- ca-Zigo in Jožo Vilfana. V delovno predsed- stvo je predlagal Olgo Janša-Zorn, Miroslava Stiplovška, Milana Zevarta, Ignacija Vojeta in sebe. I Kot prvi je stopil na govorniški oder pred- sednik skupščine občine Domžale Jernej Le- nič, ki je toplo pozdravil udeležence in goste, se zahvalil zgodovinar j em-referentom za pri- pravljenost, da obdelajo zgodovino domžal- skega območja ter v svojem referatu podal celovit pregled sodobnega razvoja domžal- .ske regije. Njegov referat je tehten prispevek k preučevanju domžalske problematike po drugi svetovni vojni. Dopoldanski del prvega dne je imel slav- nostni značaj. Referat Miroslava Stiplovška je pomenil uvod v proslavo 40-letnice ljud- skofrontnega shoda na Taboru nad Ihanom, ki je bil 23. maja 1937. Stiplovškov referat je primer vzorne znanstvene mikro-študije, v kateri je orisal bogato preteklost delavskega gibanja na domžalskem območju in opozoril na krepitev vloge partije v njem (objavljen v Kroniki). Sledil je referat Metoda Mikuža, ki je bil širše koncipiran. Referent se je v prvem delu dotaknil nekaterih metodoloških vprašanj o obravnavi krajevne zgodovine z vidika NOB, pri čemer je opozoril tudi na problematiko virov. Poudaril je, da obstajajo mnenja o ne- umestnosti raziskovanja NOB vsakega jugo- slovanskega naroda posebej in o potrebnosti obravnave samo splošne slike NOB vseh ju- goslovanskih narodov, kar pa se mu ne zdi KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 119 i Predsednik skupščine občine Domžale Jernej Lenič pozdravlja udeležence prvega simpozija o slovenski krajevni zgodovini pravilno. Dolžnost zgodovinarja je, da razi- skuje in odkriva originalne posebnosti v raz- voju. Opravičil je sicer potrebo, da so začeli zgodovinarji najnovejše obdobje obravnavati od zgoraj navzdol. Tako so prišli do nekih razvojnih pregledov celotne zgodovine. Manj so uspele sicer dosti zgodnje akcije pisanja raznih občinskih kronik. Te detajlne raziska- ve pa so za razumevanje splošne slike nujno potrebne. V drugem delu je avtor, izhajajoč s tega zornega kota, obdelal specifičnosti v razvoju NOB na domžalskem in kamniškem območju. Ena prvih posebnosti v razvoju NOB na tem področju je bila demarkacijska črta, ki je one- mogočala redne kontakte z ljubljanskim sre- diščem. Druga posebnost je vsebinski in strukturalni razvoj OF in ne toliko formalno združevanje t.i. skupin OF. Najprej opazimo izrazito posebnost pri graditvi OF od zgoraj navzdol, neko posebno koalicijsko in delegat- sko združevanje. Tudi poimenovanje teh odbo- rov OF kot NOO je posebnost. Med drugim je temu botrovala zelo močna tradicija bivšega političnega življenja na tem področju. Refe- rent je govoril tudi o organizaciji rdeče pomoči kot močnem faktorju solidarnosti. Zaključil je z ugotovitvijo, da je tudi na domžalskem področju prišla do izraza Kidri-, čeva direktiva, združiti v OF prav vse, kar čuti slovensko. Sklepni del dopoldanskega zasedanja je bil posvečen proslavi 25-letnice izhajanja Kro- i nike. Odgovorni urednik Jože Žontar je v = .slavnostnem govoru orisal razvojno pot Kro- j nike (objavljen v Kroniki). Ob tej priložnosti je predsednik skupščine občine Domžale Jernej Lenič podelil dve ob- činski priznanji. Eno je občinska skupščina i Domžale podelila Zgodovinskemu društvu za Slovenijo ob jubileju Kronike za uspešno in požrtvovalno delo pri raziskovanju in popu- \ lariziranju krajevne zgodovine, posebej za ; objave prispevkov o zgodovini domžalske ; občine in za organizacijo simpozija. Drugo : priznanje pa je prejel Miroslav Stiplovšek, ; predsednik skupščine kulturne skupnosti ; Domžale, za uspešno delo na kulturnem pod- ročju in pri organizaciji preučevanja krajevne zgodovine. Ko se je predsednik Zgodovinskega društva Ignacij Voje zahvalil za podeljeno priznanje, je omenil, da je to priznanje toliko dražje, ker ga daje tista naša družbena skupnost, ki je za razvoj krajevnega zgodovinopisja naj- bolj zainteresirana. Podal je tudi nekaj misli ob jubileju Kronike: »Ko ob srebrnem jubi- leju, ki sicer še ne predstavlja častitljive ob- ' 120 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 letnice, zastavimo vprašanje, ali je revija, kakršna je Kronika, današnji stvarnosti po- trebna, ali so družbena sredstva, ki so vanjo vložena, koristno uporabljena, moramo odgo- voriti pozitivno. Kronika je upravičila svoj obstoj in odigrala veliko vlogo pri populari- zaciji krajevne zgodovine. Danes, ko poudar- jamo vlogo krajevnih skupnosti, se je potre- ba po rezultatih preučevanja krajevne zgodo- vine močno povečala. Za krajevno zgodovi- no, zgodovino naselij, gradov, kulturno-zgo- dovinskih spomenikov se vedno bolj zanima- jo turistični delavci. In ne nazadnje tudi pri šolskem pouku se poleg standardnih učbeni- kov učitelji vedno bolj poslužujejo dodatne literature, med katero bo morala imeti Kro- nika vedno pomembnejši delež. Pomembna je tudi ugotovitev, da je uredništvu Kronike uspelo v 25 letih pritegniti k sodelovanju iz- redno veliko število sodelavcev in to okrog 260. Med njimi so skoraj vsi vodilni slovenski zgodovinarji, nosilci akademskih nazivov, vključili pa so se tudi takšni profili, ki pri- padajo skupini ljubiteljev zgodovine. V zad- njem času uspešno sodelujejo tudi študentje zgodovine, predvsem s pisanjem knjižnih po- ročil. Za mnoge mlade zgodovinarje pomeni prispevefc v Kroniki tudi prvi korak v svet znanosti. To je dokaz velike odprtosti ured- ništva Kronike, ki je opravilo tudi pomembno vzgojno delo. Ko v tem slovesnem trenut- ku ocenjujemo rezultate dela, ki so ga opra- vili uredniki, uredniški odbor in sodelavci Kronike, moramo ugotoviti, da je bilo delo opravljeno z vso resnostjo in odgovornostjo, da so to delo lahko opravili ljudje, ki so pre- dani svoji stroki in se zavedajo njenega po- menia. Odbor Zgodovinskega društva izreka pohvalo in se zahvaljuje vsem, ki so v teh 25 letih sodelovali pri Kroniki, jo bogatili in usmerjali. Zahvala velja tudi sodelavcem Zgodovinskega arhiva v Ljubljani za oprav- ljanje raznih organizacijskih nalog.« Popoldansko zasedanje prvega dne je bilo v celoti posvečeno zgodovini domžalskega ob- močja. Mirina Zupančič je oživila arheološko podobo domžalske regije, ki jo je označila kot tipično prehodno ozemlje. Arheološko gradivo je sledila od paleolitika preko rimske dobe, ki je najbolj zastopana, do slovanske naselit- ve. Posebej se je zaustavila ob dveh tipičnih arheoloških najdiščih, Trojanah in Mengšu. Arhivski viri, napisi na kamnu, arhitekturni ostanki in razne najdbe dopolnjujejo podobo Atransia, ki je bil prav gotovo večji, kot smo si prvotno predstavljali. Zanimiv arheološki kompleks je tudi Megeš, kot stičišče obeh hal- štatskih skupin. Arheološko sliko Mengša do- polnjuje slovanska nekropola. Na podlagi ohranjenega urbarja zemljiške- ga gospostva Jablje iz 18. stoletja je uspelo P'erdu Gestrinu orisati v osnovah razvoj fev- dalnih odnosov na domžalskem območju. Fevdalne odnose označuje razbitost fevdalne posesti in močno vključevanje podložnih kme- tov v neagrame dejavnosti. O strukturi kmeč- ke posesti v prvi polovici 19. stoletja je raz- pravljal Jože Zontar ter opozoril, kako je sprememba a,griarnega sistema v tem Ičasu vplivala na to območje (praha, nove kulture). Zelo močan vpliv na kmečko gospodarstvo se čuti s Štajerske. Omenil je kmečko trgovino z žitom, ki ga meljejo v številnih mlinih. Z moko trgujejo v Trstu ter jo menjajo za sol.. Predsednik skupščine obči- ne Domžale Jernej Lenič pri podeljevanju priznanja Zgodovinskemu društvu za Slovenijo, Kroniki in sek- ciji za slovensko krajevno zgodovino kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 121 Večjih aglomeracij kajžarjev in gostačev ni, čeprav bi pričakovali ta pojav v večjem ob- segu. Vzrok leži v razdrobljenosti kmečke po- sesti in v dejstvu, da se z neagramimi pano- gami dodatno preživljajo tudi kmetje. O upravnem razvoju od začetka 19. stolet- ja do leta 1941 je govoril Vasilij Melik. Ob- ravnaval je števne oddelke katastrske ob- čine, politične občine in okraje na področju Domžal. Značilnosti, ki veljajo še posebej za vzhodno območje (Moravče, Črni graben), so velike prenumeracije naselij, česar sicer ne zasledimo drugod na Slovenskem, tako da je sedaj tukaj še enkrat več krajev kot leta 1817. S tipično in prvo domžalsko industrijo, slamnikarstvom, se je ukvarjala Katica Ko- be-Arzenšek. Težila je za tem, da da poudarek domačim proizvajalcem. Iz srede 18. stoletja imamo ohranjene prve podatke o domači slamnikarski obrti. Do profesionalizacije do- mačih obrtnikov pride v dobi liberalizacije po letu 1859. V letih krize od leta 1973 se zaradi vojne z Italijo priselijo v okolico Domžal Ti- rolci. Njihov prihod poživi domačo proizvod- njo, v svojih obratih izdelke finalizirajo in organizirajo prodajo. Tehnične izboljšave v tovarnah povzročijo propadanje domače proizvodnje, ki se skuša rešiti s pomočjo usta- navljanja zadrug. V stari Jugoslaviji pride do izrednega padca slamnikarske proizvodnje, ki jo povzroči nacionalizacija tirolskih podje- tij. Šele v tridesetih letih so vsa bivša tirol- ska podjetja združena v novem domačem pod- jetju »Universale«, ki pomeni novo obdobje \ razvoju slamnikarstva. Posebno pozornost so organizatorji simpo- zija posvetili razvoju NOB na domžalskem območju. Poleg Metoda Mikuža, ki je obrav- naval nekatere specifičnosti, je Ivan Vidali opozoril predvsem na posebnosti vstaje v kamniškem partijskem okrožju. Obdelal je priprave na vstajo, podrobneje je prikazal po- tek akcij bojnih skupin v noči od 27. na 28. julij 1941, s katerimi se dejansko začenja pr- va množična vstaja na Slovenskem. Obdelal je tudi partizanske akcije, ki so privedle do izo- blikovanja kamniškega bataljona avgusta 1941. Zanimive so bile njegove ugotovitve o nekaterih posebnostih začetkov NOB v kam- niškem okrožju, za katere je značilno, da je bil poudarek na vojaških aktivnostih, niso pa hkrati snovali odborov OF v takšni obhki kot v ljubljanski pokrajini. Polom okupator- jevih ponemčevalnih načrtov na domžalskem območju je Tone Ferenc prikazal na treh pri- merih: na področju ponemčevanja okupator- jeve občinske uprave, na področju nemške kolonizacije in na področju nemškega šolstva. Ponemčevalne načrte, med drugim tudi iz- gon Slovencev, jim je preprečila narodnoos- vobodilna vojska. Partizani so zelo ovirali nemško šolstvo, tako da je od 62 osnovnih šol ostalo ob koncu šolskega leta 1943/44 odprtih le še 6. Avtor je mnenja, da verjetno takšne- ga poloma okupator ni doživel nikjer drugod na Slovenskem. Zal sta odpadla dva zanimiva referata. Jan- ko Pleterski naj bi govoril o nemškosloven- skem spopadu v Domžalah leta 1905, Vladi- mir Zumer pa o prvem obdobju socialistične graditve na domžalskem območju. Vsi nave- deni referati bodo tiskani v posebnem zbor- niku, ki ga bo izdala skupščina občine Domža- le. Zbornik bo koristen priročnik učiteljem zgodovine in drugim ljubiteljem lokalne zgo- dovine. Drugi dan simpozija je bil posvečen pro- blemom krajevne zgodovine. Sodelovalo je pet referentov (Olga Janša-Zorn, Marjan Mat- jašič, Janko Prunk, Milan Zevart in Jera Vo- dušek-Starič). Vsi ti referati so tiskani v Kro- niki. Opravljeno je bilo zelo pomembno delo. Doslej slovenski zgodovinarji nismo imeli ta- ko celovitega orisa metodološkega pristopa k preučevanju lokalne zgodovine. Ni naključ- je, da je pripravljalni odbor simpozija posve- til največjo pozornost najnovejši dobi, saj se s tem obdobjem ukvaraja danes največ pro- fesionalnih in neprofesionalnih zgodovinarjev. Referenti so vsak s svojega zornega kota ob- delali specifične metodološke prijeme in do- ločili smernice za nadaljnje delo. Pomemben je bil diskusij ski prispevek šti- rih diskutantov, ki so opozorili na nekatere nove dimenzije krajevnega zgodovinopisja. Lidija Šentjurc je aktivno delo zgodovinar- jev ugodno ocenila, opozorila pa je razisko- valce NOB na nekatera neobdelana področja. Dotaknila se je tudi verodostojnosti pisanih virov. Ana Štucin iz Cerknega je na simpoziju pogrešala referat o vlogi krajevne zgodovine v šoli. France Filipič je navedel primer šole v Ribnici na Pohorju, ki je uspela postaviti v šoli majhen muzej krajevne zgodovine. Jože Koropec pa je obdelal v krajšem prispevku osebna imena Domžalčanov. Simpozij o krajevni zgodovini v Domža- lah je presegel vsa pričakovanja. Ob zaključ- ku so udeleženci sprejeli sklepe, ki pomenijo koristne napotke za nadaljnje delo: 1. Z načrtnim in sistematičnim delom bi bilo treba izdelati bibliografijo del za krajevno zgodovino. 2. Glede na pomen krajevne zgodovine za de- la s področja nacionalne zgodovine naj bi izdelali program tistih krajevnozgodovin- 122 1 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 skVii raziskav, ki bi bile najbolj potrebne i za dela na področju nacionalne zgodovine. 3. Za dosego čimboljših rezultatov, med dru- gim tudi za izpolnitev vrzeli (novejša zgo- i dovina, gospodarska zgodovina itd.) bi bilo treba čimbolj organizirati delo na področ- ju krajevne zgodovine. To bi dosegli med j drugim tudi s tem, da bi smotrneje angaži- \ rali razpoložljive moči, povezali raziskoval- ce in zavode, ki delajo na tem področju ter poskrbeli za usposabljanje kadrov. 4. Od posameznih krajevnozgodovinskih raz- prav je treba težiti k sintezam za krajša ali daljša časovna obdobja in pri tem posebno pozornost posvečati delavskemu gibanju, ! NOB in povojnemu razvoju. , 5. Tudi na področju krajevne zgodovine je j treba težiti k čimbolj poglobjenim in kri- j tičnim prikazom vključno s temeljitimi j analizami, sestavljenimi z vseh vidikov, i 6. Skrbeti je treba za trajno zbiranje, ure- ] Janje ter objavljanje arhivskih virov za i krajevno zgodovino in posvetiti vso pozor- nost tudi spominskemu gradivu. 1. Poskrbeti, da se rezultati krajevnozgodo- dovinskih raziskav čimbolj vključujejo v delo na vseh področjih, ki rezultate kra- jevne zgodovine potrebujejo (v šolstvu, tu- rizmu, pri delu krajevnih skupnosti). 8. Bolj zainteresirati družbeno skupnost, da se zagotovi kontinuirano financiranje razi- skav in objav s področja krajevne zgodo- vine. Simpozij je brez dvoma pomemben mejnik pri preučevanju krajevne zgodovine. Istočas- no postavlja zgodovinarje pred nove, še za- htevnejše naloge. Udeleženci so poslali poz- dravno pismo predsedniku republike Josipu Brozu-Titu z najboljšimi željami za njegov 85. rojstni dan. Domžalčani so bili kot gostitelji izredno gostoljubni ter so udeležencem pripravili pri- jetno tovariško srečanje. kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 IZ DISKUSIJE 123 LIDIJA SENTJURC predsednice zgodovinske komisije pri CK ZKS Pozdravljam simpozij v imenu družbeno- političnih organizacij in posebej še komisije predsedstva CK ZKS za preučevanje zgodo- vine ZKS in koordinacijskega odbora aktivi- stov nekdanjih okrožij OF. Na posvetovanju o krajevni zgodovini, kjer poteka tudi raz- prava o metodologiji raziskovanja delavske- ga gibanja, narodnoosvobodilnega boja in po- vojnega obdobja, želim pojasniti stališča družbenopolitičnih organizacij in njenih or- ganov in prikazati njihova prizadevanja, da bi bilo raziskovanje novejše zgodovine čim- bolj uspešno in da bi bila naša revolucionar- na preteklost prikazana čimbolj stvarno in iz- virno. Povedati moram, da so obe publikaciji, ki sta bili omenjeni v referatih, to se pravi, metodološko napotilo za pisanje zgodovine partije in delavskega gibanja kakor tudi me- todološko napotilo za pisanje zgodovine NOB, napisali zgodovinarji — raziskovalci na po- budo političnih organizacij oz. svetov za ohra- njanje revolucionarnih tradicij in komisij ter koordinacijskega odbora aktivistov medvoj- nih okrožij OF. Ni bil naš namen, da bi ta metodološka napotila služila samo predvoj- nim komunistom in nekdanjim borcem ter aktivistom, ki pišejo spomine in si prizade- vajo, da se ohrani za zgodovino čimveč po- datkov in da se naša preteklost prikaže čim- bolj konkretno in stvarno. Vedno smo želeli, da pridobimo za raziskovanje novejše zgodo- vine in pisanje zgodovinskih razprav iz tega obdobja strokovnjake — zgodovinarje, zave- damo pa se, da bodo ti mogli to nalogo dobro opraviti zaradi pomanjkljivega arhivskega gradiva samo ob pomoči neposrednih udele- žencev in akterjev takratne revolucionarne dejavnosti. To spoznanje ni novo. Problem metodolo- gije krajevne zgodovine, pri raziskovanju ka- tere so pričevanja neposrednih akterjev še prav posebno potrebna, je Zgodovinsko dru- štvo obravnavalo tudi v prejšnjih letih, ven- dar moremo ugotoviti, da prav ta simpozij nakazuje novo etapo v teh prizadevanjih, da je celotna družbena klima postala ugodnejša, da kaže celotna družba izredno velik interes za poznavanje naše bližnje preteklosti, naše revolucije in narodnoosvobodilnega boja. Pred dvajsetimi leti in tudi še kasneje smo bili predvojni komunisti in vodilni aktivisti OF ter nekdanji poveljniki partizanskih enot tako angažirani pri reševanju vsakodnevnih operativnih nalog, da nam je ostalo kaj malo časa za razmišljanja o predvojnem in med- vojnem delu in poteh, strategiji in taktiki re- volucije in naših izkušnjah. Danes, ko gene- racija ustvarjalcev novejše zgodovine ni več toliko zaposlena pri reševanju neposrednih operativnih družbenopolitičnih nalog in ima zato več časa, da razmišlja o prehojeni poti, sodi, da se mora organizirano posvetiti osvet- litvi te zgodovine. Zato smo ustanovili odbore partizanskih enot in enot narodnoosvobodil- ne vojske, odbore aktivistov OF, zato imamo pri komisiji predsedstva CK ZKS za preuče- vanje zgodovine ZKS skupine za posamezna območja in področja dela. Člani teh odborov in komisij nismo zgodovinarji, čeprav tudi v teh organih najdemo ljudi, ki so se poklicno lotili te dejavnosti, želimo pa sodelovati in pomagati pri dopolnjevanju in preverjanju zgodovinskih virov. Zato se veselim referatov in razprav na današnjem simpoziju, ki naka- zujejo, kako si tudi zgodovinarji — strokov- njaki prizadevajo pritegniti k svojemu raz- iskovalnemu delu odbore aktivistov, odbore borcev in komisije predvojnih komunistov, ki delujejo v posameznih območjih. Predvsem želim naglasiti posebno zado- voljstvo, da so razen primarnih virov dobUa na tem posvetovanju zadosti tehtno mesto tudi pričevanja, kar nekaj časa vsaj pri ne- katerih zgodovinarjih ni bilo v veljavi. Ze referenti so povedali, da za posamezna ob- dobja in akcije sploh ni pisanih dokumentov. Naj dodam še to, da tudi ohranjeni pisani viri vedno niso položaja in dejavnosti ocenje- vali povsem stvarno, marveč so bila zlasti kratka sporočila vodstvu o razmerah v posa- meznih mestih in pokrajinah, napisana v na- glici in težkih ilegalnih pogojih na podlagi hitrih individualnih informacij, ne le zelo skopa, pač pa premalo pretehtana, da bi jih mogli danes uporabljati brez preverjanja kot povsem objektivna. Prav zato je potrebno, da pričevanja dopolnijo ali celo ovržejo takratno ¦ oceno. Sama sem bila na raznih področjih našega boja in večkrat sem morala kot samostojen človek, kot poverjenik CK KP Slovenije na določenem območju skrbeti za to, da se pra- vilno izvaja partijska politika. Za svoje last- ne ohranjene dopise lahko povem, da niso vedno v celoti verodostojni, ker so bili nered- ko sestavljeni na osnovi poročil takrat tre- nutno prisotnih informatorjev, ki pa so se pozneje izkazala drugače bodisi v pozitivnem ali negativnem smislu, o čemer sem kasneje 124 , KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 obvestila centralne organe. Izkazalo se je, da tudi dokumente okupacijskih organov nismo mogli vedno šteti za verodostojne, saj so ne- kateri nastali tudi iz propagandnih razlogov. Niti v ilegalnem predvojnem obdobju, niti med NOB pogosto nismo pisali zapisnikov sej, pri čemer seveda ne mislim na široka zborovanja, kot so bili zbor aktivistov OF na Pugledu in kasneje v Črnomlju in ne na zbor v Kočevju, kjer gre za pretehtana poročila in anaUze, ki so ocenili določeno obdobje. Moja ocena o relativni verodostojnosti velja torej predvsem za tiste dokumente, ki osvetljujejo posamezne dogodke v posameznih pokrajinah, okrožjih in rajonih. Naloga naših komisij in odborov za zgodovino in ohranjanje revolu- cionarnih tradicij je predvsem v tem, da kri- tično pregledamo te dokumente in pomagamo pojasniti posamezne dogodke in procese, o katerih ni dokumentarnega gradiva, dokler smo fizično prisotni in mentalno to sposobni storiti. Zato naj sekcija za krajevno zgodovi- no pri Zgodovinskem društvu čimprej usta- novi svoje sekcije za posamezna območja in čim tesneje sodeluje z odbori za zgodovino pri družbenopolitičnih organizacijah. Res je tudi, kar je v svojem poročilu ome- nil že dr. Milan Ževart, da tudi zapisov spo- minov, ki neredko opisujejo samo splošne do- godke, ne moremo jemati kot povsem zanes- ljive. Zato naj zgodovinar, ki raziskuje posa- mezne probleme in dogajanja na ožjem ob- močju, kritično oceni tako verodostojnost do- kumentov kot tudi zapisov spominov in s kritično primerjavo obeh vrst virov najde resnico. Skratka, raziskovalno delo brez upo- rabe tako arhivskega kot spominskega gradi- va ne more biti uspešno. Zapisovanja pričevanj se seveda ni mogoče lotiti brez poznavanja izvirnih ohranjenih dokumentov tistega časa. Z drugimi beseda- mi: na intervju s pričami takratnih dogajanj ne moremo iti, ne da bi že prej temeljito spo- znali ohranjene dokumente, kajti šele na podlagi njihove vsebine moremo pričam za- stavljati vprašanja in dobiti odgovore, s ka- terimi je mogoče vsebino dokumentov dopol- niti. Sodim tudi, da intervjuji s posamezni- mi pričami niso vedno najuspešnejši, ker so tako dobljeni podatki neredko nepopolni in subjektivni. Zato se mi zdi uspešnejša oblika zapisovanja pričevanj — intervju z vsemi še živečimi akterji na nekem območju in v neki dejavnosti oz. pričami določenega dogodka. V medsebojnem razgovoru si drug drugemu osvežijo spomin in samo tako je mogoče za- beležiti ob kritični analizi ohranjenih doku- mentov resnično podobo tistega časa, dejav- nosti ali dogodka. Izpovedi posameznikov in rekonstrukcije skupin prič je treba skrbno zabeležiti in dati udeležencem takega razgo- vora v podpis, da ostanejo zgodovinarjem vir za kasnejšo obdelavo. Na tak način smo ob obletnicah pomemb- nih dogodkov iz revolucionarnega delavske- g. gibanja med obema svetovnima vojnama npr. o goričanski konferenci, IV. državni kon- ferenci KPJ, o velikih stavkah in Zletu Svo- bod v Celju uspeli marsikaj iztrgati iz poza- be in razvozlati. Vendar posamezni razisko- valci še tudi v zadnjih letih jemljejo pri pi- sanju zgodovine Komunistične partije Jugo- slavije in predvojnega delavskega gibanja kot edini vir arhivske dokumente iz arhiva Kominterne. Te so napisali posamezni takrat- ni funkcionarji, ki niso imeli stikov z mno- žičnim delavskim gibanjem niti pri nas niti v drugih krajih Jugoslavije. Ker pisci teh do- kumentov niso dovolj poznali razmer, je tre- ba dokumente iz arhiva Kominterne jemati samo kot okvir —• o čemer je letos v marcu govoril tudi tovariš Tito — v ta okvir pa je creba vnesti živo življenje, tj. delovanje ko- munistične partije, sindikatov, mladine in žensk, kakršno je bilo v posameznih krajih in območjih in kakršno je bilo značilno za vse slovensko ozemlje v določenem obdobju. Prav tega pa je v slovenskem zgodovino- pisju še malo. Včerajšnji referat dr. Mirka Stiplovška je pokazal, kako je to gibanje po- tekalo na območju Domžal, nimamo pa do- volj tehtnih elaboratov za druga območja, zlasti pa za delavske centre in kmečke kraje, o čemer je govoril dr. Janko Prunk, ki je naglasil pomembnost ekonomske in socialne zgodovine za posamezna območja Slovenije. Kljub temu, da nam je včerajšnji referat le- po osvetlil zgodovino domžalskega območja, pa še vedno ni dovolj obdelano mladinsko, žensko in kmečko delavsko gibanje. To ljud- sko gibanje je dajalo na podeželju osnovo za delo partije med kmečkim prebivalstvom. To gibanje omenjam zlasti zato, ker je večina borcev izšla ne samo iz SKOJ, marveč iz mla- dinskega gibanja in tistih društev, ki so pre- vzela narodnoobrambno akcijo oz. oboroženo vstajo kot svojo obvezo in dolžnost, saj si niti zamisliti ne moremo, da bi mogla partija brez takratnega mirovnega in antifošistične- ga gibanja, v katerem so se vzgajali pred- vsem mladi ljudje, izvajati svoje akcije kot organizator delavskega razreda in vseh pro- gresivnih sil slovenskega naroda. O tem govorim predvsem zato, ker sem prepričana, da bomo sicer kasnejšim genera- cijam zelo enostransko prikazali NOB, če ne bomo dovolj konkretno in vsestransko raz- iskali pripravljanje delavskega razreda, raz- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 125 voja ljudskofrontnega gibanja in preteklosti vsega slovenskega naroda, pa tudi jugoslo- vanskih narodov, na boj proti fašizmu in naš narodnoosvobodilni boj, ali pa če jim bomo prikazali, da se pričenja zgodovina komuni- stične partije šele z letom 1937, ko je tovariš Tito tudi formalno prevzel njeno vodstvo. Za- vedati se moramo, da je bil tovariš Tito man- dator partije in revolucionarnega delavskega gibanja že prej in, da je s svojim delom, s -AeCjaAn Cajd az luiBCusnjizi ui uiaCoq uiiCoas Ijal v KPJ novo strategijo in da je odločno zavračal napačno oceno, da KPJ ne zasluži, da bi bila članica Komunistične internaciona- le in jo je zato treba razpustiti. To poudar- jam predvsem zato, da si ne bi ustvarjali na- pačnih iluzij, da so nekateri zgodovinarji v Beogradu že vse raziskali in da nam ni po- trebno storiti ničesar več. Šele s konkretno analizo in konkretnimi dejstvi razvoja de- lavskega gibanja v posameznih pokrajinah bomo osvetlili vrsto problemov in ustvarili resnično podobo razmer pa tudi dejavnosti, naporov in žrtev, ki sta jih dajala takratni delavski razred in komunistična partija. Opozoriti želim še na tri stvari. Šele v zad- njih letih smo sestavili odbor aktivistov VOS. Njena dejavnost sega predvsem na področje, kjer je treba najgloblje osvetliti politično razmerje sil na posameznih območjih in po- kazati proces rasti nacionalne zavesti na eni strani, na drugi pa izdajstvo zaradi razrednih razlogov. Prav to področje NOB je še slabo raziskano, čeprav moremo tudi tu zabeležiti nekatere rezultate. Kot veste, so v tisku raz- prave o dejavnosti gestapa, pripravlja pa se tudi razširjena izdaja Belogardizma in del, ki bodo prikazala domobranstvo. Te raziskave bodo globalno pokazale dejavnost teh služb in oboroženih formacij, ne pa konkretnih do- godkov na terenu. Pri tem se moramo izogi- bati senzacionalizma, v kar so nekateri av- torji zabredli in objavljali tudi premalo pre- verjene in dokumentirane podatke. Drugo področje dela, ki ga šele organizi- ramo, je raziskovanje celotne kulture v NOB. Po naši oceni je edinstven primer, da so bili kulturni delavci ustanovna skupina OF in da so vsi kulturniki, ki so imeli v preteklosti v naši kulturi resnično težo, sodelovali v na- rodnoosvobodilnem gibanju, spoštovali sklep o kulturnem molku in sodelovali bodisi kot partizani ali aktivisti, podprli osvobodilni boj svojega naroda in vztrajali v zaporih. Temeljita raziskava kulturne dejavnosti v NOB je pomembna tudi zato, ker pripravlja- mo v jugoslovanskem merilu skupno mono- grafijo. Da bomo mogli prikaziati slovensko kulturno ustvarjalnost, tako literarno, likov- no in glasbeno, in jo posredovati tako bodo- čim generacijam v slovenskem, jugoslovan- skem in svetovnem merilu, pripravljamo za jesen posebno znanstveno posvetovanje, na katerem naj bi kulturni delavci iz časa NOB ustanovili poseben odbor in določili razisko- valne naloge ter angažirali strokovnjake tako zgodovinarje, umetnostne zgodovinarje, sla- viste, likovne umetnike in glasbenike, skrat- ka strokovnjake, ki bodo opravili potrebne raziskave. Naj spregovorim še o problemu preučeva- nja povojne zgodovine. Pridružujem se oceni predsedstva, da je referat tovarišice Jere Vo- dušek pionirsko delo in da smo preučevanje povojnega obdobja predolgo zanemarjali. Mi- nilo je že 36 let, ne da bi se kaj dosti vpraša- li, kakšen je bil ta razvoj vsaj v globalnih korakih in kje so mejniki med posameznimi fazami. Ugotavljamo celo, da za posamezne faze pisani viri niso v celoti ohranjeni. Zato čakajo raziskovalce povojnega, obdobja težke naloge ne le v metodološkem pogledu, mar- več tudi pri iskanju arhivskega gradiva. Ne čaka jih urejeno arhivsko gradivo, pač pa trdo pionirsko delo in naloga, da bodo ne- redko morali arhivsko gradivo dopolnjevati s pričevanji o tem, kako so reševali posamez- ne probleme. Ob koncu naj povem, da ocenjujem simpo- zij kot zelo ploden in da so dosedanji refe- rati dali zelo lep pregled razvoja Domžal in njihovega okoliša. ANA STUCIN mentorica zgodovinskega krožka na OGnovni šoli v Cerknem K diskusiji sem se prijavila, ker na tem zanimivem simpoziju pogrešam referat o vlo- gi krajevne zgodovine v šoli. Čeprav je bila ta tema že obravnavana na prejšnjih zboro- vanjih zgodovinarjev, mislim, da bi sodila tu- di na današnje, saj je pomembno ne le s pe- dagoškega (v tem smislu je bila doslej obrav- navana), temveč tudi z raziskovalnega vidika. Mnenja sem, da je vključevanje krajevne zgodovine v pouk že v osnovni šoli pomemb- no iz naslednjih razlogov: 1. Poznavanje krajevne zgodovine sodi v ok- vir splošne kulture, ki naj bi jo že osnovna šola posredovala mladini. 2. Krajevna zgodovina je lahko odlično me- todološko izhodišče za pouk zgodovine na sploh. Učencem je bližja in bolj razumlji- va. Abstrakcije in posplošitve, ki so pri pouku zgodovine nujne, lahko dobijo me- so in kri, konkretno in razumljivejšo vse- bino ob primerih iz krajevne zgodovine. 126 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 3. Krajevna zgodovina je lahko odlično sred- stvo za politično ideološko vzgojo. Spoz- navanje živih primerov na učence mnogo bolj učinkuje, kakor ugotavljanje sploš- nih pojavov in tokov. 4. Spoznavanje krajevne zgodovine spodbu- ja k raziskovalnemu delu in tu se začne vzgoja bodočega kadra. Naj navedem ob tej priložnosti nekaj izku- šenj osnovne šole v Cerknem. Osnovna šola, spomenik NOB v Cerknem, ima pri pouku zgodovine posebno fimkcijo. Zaradi vloge kraja samega, zaradi številnih obiskovalcev šole, partizanske bolnišnice Fran j a in drugih spomenikov se je še posebej pokazala potre- ba, da učenci spoznajo krajevno zgodovino NOB. Zato je šola uvedla poseben kratek te- čaj za učence 5., 6., 7. in 8. razreda v obsegu 10 ur na šolsko leto. Vsem, ki imajo pomisleke v zvezi s prenatrpanostjo učnega programa, naj povem, da kažejo učenci za krajevno zgo- dovino izredno zanimanje. Ni jim odveč, zato se mnogi, redno ali vsaj občasno, vključuje- jo tudi v delo zgodovinskega krožka. Doslej smo vključili v program samo zgodovino NOB, mislim pa, da bi se v bodoče ne smeli več ome- jiti na to obdobje. Program smo skušali pri- lagoditi stopnji učencev in je naslednji: 5. razred: spoznavanje najvažnejših spome- nikov; ob spomenikih se učenci seznanijo s poglavitnimi osebnostmi in dogodki in z vlo- go kraja v NOB, 6. razred: tu so na programu glavne akcije, ki so izbrane tako, da učenci ob njih spoznajo partizansko akcijo pred kapitulacijo Italije v pogojih goste okupacije, terensko akcijo ile- galne organizacije OF, značilne bitke brigade ali divizije IX. korpusa po kapitulaciji Itali- je, ko je bilo Cerkno že osvobojeno (npr. na- pad na Baško grapo), vdore in ofenzive oku- patorja ter zaključne operacije IX. korpusa; s tem se učenci seznanijo z različnimi oblika- mi boja od začetka NOB do konca vojne in spoznajo tudi rast naše vojske. 7. razred: krajevna zgodovina NOB po po- sameznih dejavnostih. Npr. organizacija sani- tete, tehnike in tisk, ljudska oblast, gospodar- stvo, šolstvo, kultura itd.; odkrije se jim tako širina in raznovrstnost narodnoosvobodilnega boja. 8. razred: dobi sistematičen pregeled zgodo- vine NOB na Cerkljanskem, kar je v osmem razredu tudi dopolnilo ali izhodišče za pouk zgodovine NOB jugoslovanskih narodov, ki je v rednem učnem programu. Ker je čas omejen na 10 ur, smo za vsak razred izbrali le najznačilnejše primere. Ta program je seveda še na stopnji eksperimen- ta; iz izkušenj pa lahko trdimo, da so ga učen- ci in starši dobro sprejeli. Želeli bi, da bi se o tem problemu odprla diskusija, ki bi pri- vedla do novih spoznanj tudi na tem pod- ročju. Metodološko so ure čim bolj pestre (ekskurzije, intervjuji itd.) Kot poseben problem, ki je vezan na spo- znavanje krajevne zgodovine, naj omenim de- lo zgodovinskih krožkov na osnovnih šolah. Medtem ko na tečaju predvsem učitelj posre- duje nova spoznanja, je vloga krožka ta, da učence navaja in navdušuje za samostojno raziskovalno delo. Delo v krožku je pomemb- no tudi zato, ker vzgaja pravilen odnos do arhivskega gradiva in predmetov muzejskega značaja. Učenci so za tovrstno delo navdu- šeni. Na pobudo učitelja zberejo ogromno gra- diva. Materiala seveda še ne znajo vrednotiti, zato jih je treba k temu navajati. To delo je zamudno, saj zahteva od pedagoga, da ga naj- prej sam ovrednoti in šele nato skupaj z učen- ci okarakterizira. Na tej osnovi in na osnovi prebrane literature naj nastane elaborat čla- nov krožka z vsemi prilogami. Za vsako temo, ki jo krožek obdeluje, je potreben čas vsaj enega šolskega leta. Naslednji problem je krajevna zgodovina od najstarejših časov do današnjih dni kot metodološko izhodišče za pouk zgodovine na sploh. Splošne pedagoške smernice lahko dajo in so jih že dali strokovnjaki, ki se ukvarjajo z metodiko zgodovinskega pouka. Konkret- ne primere pa lahko izberejo le učitelji sami, ki krajevno zgodovino poznajo. Prav bi bilo, da bi jih v tem smislu spodbujali. Prepričana sem, da ima osnovna šola pri posredovanju krajevne zgodovine pomembno vlogo. V praksi pa se dostikrat pojavi že ome- njena ovira: pomanjkanje tehtnih in sintetič- nih raziskav, ki bi zajemale vsa obdobja; po- trebna so predvsem mlajšim učiteljem, ki ne poučujejo v domačem kraju. Idealna rešitev bi bila ta, da postane učitelj zgodovine vsaj do neke mere tudi raziskovalec zgodovine za območje, na katerem živi in poučuje. Pri svoji diskusiji sem se omejila na vlogo krajevne zgodovine pri pouku na osnovnih šolah. S tem ne mislim, da je za srednje šole nepomembna, bila pa je doslej zanemarjena. Zaradi obsežnosti programov ne bi bilo smi- selno, da bi jo vnašali v redni pouk; seminar- sko delo bi to vrzel lahko odpravilo, hkrati pa omogočalo, da bi za zgodovino navdušeni di- jaki že v srednji šoli dobili nekaj izkušenj pri raziskovalnem delu. Tako bi bile lahko obde- lane tudi nekatere konkretne teme, katerih raziskovanje je mladini na srednji šoli dostop- no. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 127 IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV ALBUMI BRATOV CROBATOV IZ KRANJA MIRKO KAMBlC Sprva sem bil prepričan, da pomenijo leta prve svetovne vojne popolno praznino v raz- voju slovenske fotografije. Polagoma pa sem odkril, priložnostno in načrtno, več posamez- nih slik in manjših zbirk, ki so nastale na fronti. Avtorji teh slik so bili slovenski foto- grafi amaterji, ki so dodali svoji vojaški op- remi tudi kamero in plošče. Marsikatera lepa in zanimiva fotografija se je že izgubila. Tako mi je pred kratkim razo- del ljubljanski fotograf Hugon Hibšer (roj. 1894), da je bil službeni vojni fotograf na soški fronti; pozneje je fotografiral na črno- gorskem bojišču in si ohranil dva albuma zanimivih slik, ki sta pa našla svoj konec, kdo ve zakaj, na odpadu. Ohranjenih je nekaj zanimivih posnetkov še živečega Ljubljančana Stasa Javornika. Gre za prizore iz okolice Rabeljskega jezera, kjer je Javornik streljal kot topniški oficir in več- krat sprožil tudi svojo amatersko kamero. Večje število izvirnih fotografij s fronte v , Galiciji hranijo sorodniki dr. Ivana Pintarja 11888—1963), ginekologa iz Ljubljane. Vso ; prvo svetovno vojno je preživel na fronti kot \ zdravnik, fotografiral pa je rajši pokrajino i in naselja kot frontne prizore. Album zanimivih fotografij iz prve sve- tovne vojne hrani Ljubljančan Janko Vetrin, ki je posnel marsikateri prizor kot vojni pilot in fotograf na soški fronti. Največjo doslej znano zbirko fotografij iz let 1914—1918 pa predstavlja osem albumov bratov Grobath iz Kranja. Nekega dne sem vstopil v ljubljansko »An- tiko« na Mestnem trgu in pogovor je nanesel tudi na slike iz prve svetovne vojne. Nekdo je omenil, da so bili pred kakšnimi desetimi leti na prodaj številni albumi slik s srbskega in tirolskega bojišča in da jih je menda od- kupil Vojni muzej v Beogradu. Nameraval sem pisati v Beograd in oditi tja osebno. Mirko Crobath: Srbski begunci 1916. leta 128: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 Mirko Crobath: Kolona tež- kega orožja gre na položa- je (tirolska fronta 3. 7. 1916) pa sem nepričakovano »odkril« te albume v Ljubljani. Srce mi je veselo utripalo, zlasti potem, ko sem jih dobil na posodo in sem si jih lahko mirno ogledal. Albumov je osem in vsi so dobro ohranje- ni. Po formatu in opremi so si enaki. Izvirne fotografije so nalepljene na dober albumski papir; listi so z vrvico povezani s platnicami, formata 27 X 36 cm, v trdno celoto. V plat- nice so vtisnjeni pozlačeni napisi »Svetovna vojna« z letnicami in podnaslovi. Fotografije so večinoma manjšega formata (okr. 8X11 cm), nekaj jih je celo manjših (okr. 5,5 X 4 cm); vmes pa so tudi slike več- jih formatov (okr. 12 X 17 cm), predvsem motivi, posneti z letal. Pod slikami so zapisani s skrbno, kaligra- fično pisavo podatki o sliki in pri mnogih motivih tudi dan, mesec in leto posnetka. Večina fotografij je neposrednih kopij po ne- gativu, v rjavih tonih. Del slik pa je kopiran črno-belo. Marsikatera slika je neostra, zabrisana, uje- ta v naglici med potjo, nekateri motivi se po- navljajo, nekaj slik je delno poškodovanih zaradi lepljenja na rebrasti albumski papir. Kljub tem razumljivim pomanjkljivostim pa najdemo v albumih mnogo zanimivih in dobro ohranjenih motivov. Koliko je vseh slik skupaj? Samo dva albuma vsebujeta sku- paj okr. 800 slik. To so oštevilčeni motivi s točnimi podatki. Ostali albumi so prav tako bogati, le da imajo nekateri slike večjih for- matov in zato vsebujejo pO' številu manj foto- grafij. Mirno lahko rečemo, da vsebuje vseh osem albumov 2500 do 3000 fotografij. Kdo so avtorji vseh teh motivov, ki jih najdemo v Crobatovih albumih? Slovenska družina Crobath, ki sega po eni svojih vej menda v leto 1500, je imela trinajst otrok, osem deklet in pet fantov. Trije, Franc, Mirko in Stanko, so sodelovali v prvi svetovni vojni kot oficirji in kot fotografi amaterji, kar so bih že pred letom 1914. Stanko (1892 do 1918) je bil zadet ob Gardskem jezeru kot poročnik pilot; v tej drzni in nevarni dolž- nosti je bil istočasno tudi fotograf-zračni iz- vidnik. Franc Crobath (1890—1918) je bil med voj- no stotnik in se je mudil na srbskem bojišču. Ob koncu vojne je zbolel in umrl v Banja Luki. Mirko Crobath (1891—1968) je bil član pla- ninskega društva v Kranju in družil se je rad s člani kranjskega foto-amaterskega kluba. Med vojno je bil oficir, poveljnik avtokolone 183, sprva na srbskem, od marca 7 916 na južnotiroskem bojišču. Po vojni je diplomiral in postal doktor komercialnih ved. Živel je v Kranju in je hranil fotografske albume z zavestjo, da gre za zgodovinske do- kumente določene vrednosti. Albume je želel odstopiti nekaterim kulturnim ustanovam, vendar se je zataknilo menda pri višini od- kupne cene oz. honorarja. Albumi so ostali družinska last in obdržala jih je najmlajša sestra Stoja, poročena Kosti, ki jih skrbno hrani. Dr. Mirko Crobath je nedvomno avtor ti- stih posnetkov, ki so v dveh albumih oštevil- čeni od 1 do 800, s podatki o motivu in z KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 129 datumi, s pojasnilom na platnicah »lastni po- snetki«. To so predvsem motivi iz Srbije in Južne Tirolske. Ostale fotografije pripadajo Francu in Stanku, posamezne pa tudi Mirku. Sklepam pa, da je uvrščenih v albume tudi nekaj slik drugih avtorjev, zlasti poklicnih vojnih snemalcev, kajti nekatere slike so tako popolne in po motiviki ekskluzivne (npr. spre- jem cesarja Karla na fironti), da so zelo verjetno delo uradnih snemalcev z odličnimi kamerami. Verjetno je tudi, da so si vojaki med seboj izročali fotografije za spomin in jih uvrščali v svoje spominske zbirke. In kaj vsebujejo Crobathovi albumi po svoji motiviki? Gledano geografsko obsegajo albumi prizo- re iz Slovenije, Dalmacije, Bosne, Črne gore, Albanije, Galicije in Južne Tirolske. Iz časa pred letom 1914 je le malo slik. Nekaj doma- čih krajev in družinskih slik izvira iz časa vo- jaških dopustov. Velika večina slik pa pred- stavlja bogat vojaški dnevnik iz vseh krajev, v katerih so se mudili bratje Crobath v času prve svetovne vojne. Na slikah vidimo obraze vojakov in oficir- jev, vojnih ujetnikov, civilistov, beguncev, otrok, ljudi v stiski in v objemu smrti. Pred nami se razprostirajo poletne in zimske po- krajine, pejsaži ob vodi, daleč od vojne vihre, lepa naselja in tragične ruševine. Pogledi iz letal imajo zapisano višino in posamezni mo- tivi so kot umetniške grafične upodobitve. Dalje se srečujemo na slikah z raznimi vrsta- mi orožja. To so težki možnarji in nerodni protiletalski topici, blindirani avtomobili, le- tala in baloni. Na cvetoči pomladni trati poči- vajo težke granate kot potuhnjena smrt. Cete korakajo na fronto, jurišniki z granatami zia pasom so pripravljeni na naskok, sovražne betonske utrdbe so uničene in prevrnjene je- klene kupole spominjajo na leteče krožnike. Na tirolskem bojišču potuje Mirko Crobath po slabih gorskih cestah, vozila zdrknejo več- krat v prepad. Mirka pa vidno zanimajo po- krajinski prizori. Kot gorenjski planinec ima veselje do gora in naravnih lepot. Ob Donavi se je zadrževal Mirko Crobath največ v Novem Sadu. Po končani ofenzivi na srbskem bojišču je prevozil pot od Beogra- dia do Niša in poslikal mnogo krajev, vasic, prizorov z begunci in v Kruševcu eksplozijo municije. V Nišu je posnel slavolok, ki so ga Srbi postavili svojim zahodnim zaveznikom — datum posnetka: 8. decembra 1915. Slike dokazujejo, da je imel Crobath prijateljski odnos do tega ljudstva. i Albumi bratov Crobath (tako sem albume poimenoval) so fotografski vojni dnevnik pri- vatnega značaja, ki pa vsebuje mnogo drob- Mirko Crobath: Pogreb (Pozzo ob cesti 14.12.1916) 1301 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 Stanko Crobath: Pogled z vojaškega letala na Verono 1916—1918 (Iz albumov »Crobath« — zasebna last) nega, zgodovinsko zanimivega dokumentarne- j ga gradiva. Potrebna bo resna poglobitev v | te slike. Možno bi bilo odbrati vrsto motivov [ in prirediti samostojno razstavo v spomin | bratov Crobath. Posamezne slike bi lahko s i pridom uporabili za ilustracijo publikacij o i prvi svetovni vojni. Tudi kakšna televizijska oddaja bi bila zanimiva. Nekaj motivov iz Crobathovih albumov | lahko uvrstimo v poglavje o umetniški foto- grafiji. Štiri motive sem odbral za razstavo :>Razvoj fotografije na Slovenskem od leta 1840 do 1918« in vzbudili so posebno poziornost j Razstava je bila odprta v Kranju (1976/77) in v Beogradu (1977). Slike, ki so v albumih majhne, dobijo z razstavnim formatom 30 X 40 cm) svojo posebno vizualno moč. Albumi so sedaj v privatni lasti. Priporoč- j Ijivo je, da bi katera od kulturnih ustanov i našla denar in albume odkupila. Poseben in- < teres bi moralo pokazati mesto Kranj in al- ; burni bi našli najprimernejše mesto v Kabi- : netu slovenske fotografije (Gorenjski muzej) ; v Kranju. \ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 131 ; DELO NASIH ZAVODOV IN DRUŠTEV j Zaton antike v Sloveniji Dolgoročno usmeritev Narodnega muzeja, da muzeološko predstavi in ovrednoti zgo- dovinska obdobja, je jasno nakazala razstava Napoleonove ilirske province, stopnjeval pri- kaz o kmečkih puntih na Slovenskem s svo- jim izrednim odmevom. Temu prizadevanju se je priključila tudi arheologija z vrednostno oceno situlske umetnosti in s pravkar oprav- ljenim muzeološkim prikazom Zatona antike na Slovenskem. Zamisel prirediti to razstavo dolgujemo Slovenskemu arheološkemu društ- vu, ki je poverilo Narodnemu muzeju izvedbo v času zveznega strokovnega kolokvija na to temo. Za muzejce je bila ponudba priložnost, da povzamejo današnje vedenje o obdobju, ki se zaključi z naselitvijo Slovencev leta 568. Novejše raziskave na Bledu (Pristava), Rif- niku, Vnanju, Svetih gorah na Bizeljskem, Dravi j ah, Predloki pri Kopru itd., so odkrile v tvarni zapuščini slovenskega prostora pred- mete iz 5. in 6. stoletja, ki povzemajo obliko in okras primorskih izdelkov in jih z vso upravičenostjo pripisujemo romaniziranim Iliro-Keltom. Vlogo staroselcev v prenosu starodavnega kulturnega in tvarnega izročila na naše prednike ugotavljamo v tehnologiji dela materialne kulture, v ohranjanju pred- rimskih in rimskih imen mest, rek, zemlje- pisnih pojmov in v slovanski oznaki zanje: Vlah, Lah ohranjeni v imenih Laško, Lahovče, Lahovnik, Baielj, Belšinja vas itd. Glede na to je za naše narodno zgodovino nesporno pomembno vedeti, kako se zaključi antika v Sloveniji. Muzeološko je predstavljala razstava za- htevno nalogo. Ob znanih zgodovinskih virih obstajajo za to obdobje tudi izkopanine, sprav- ljene v domačih in tujih muzejih. Starino- slovje s svojo govorico predmetov in izkopa- nin lahko s svojimi dokazi le potrdi zgodo- vinska dogajanja in nasprotja v družbi, samo pa jih ne more obnoviti. Spričo zapletenosti naloge, se je kot najbolj ustrezna muzeološka rešitev vsiljevala delitev glede na sam značaj materije: arheološke izkopanine in gradivo, razvrščeno po časovnih in tematskih kriteri- jih v razstavo, opisi, zgodovinski viri, povze- manja, zemljevidi itd. pa v spremni vodnik. Tako je bila dosežena najbolj čista muzeološka rešitev, v kateri je imel predmet svojo ak- centuirano vlogo in govorico kot neposredno pričevanje dobe. Uvodoma so bili predstavljeni poglavitni akterji tistega časa — vladarji od Diokleci- jana in Konstantina do Justinijana z ohranje- nimi likovnimi spomeniki in smiselnim iz- borom numizmatičnih najdb. Z legendami ob novcih smo poskušali podati nekatera gesla, ki so krožila med ljudstvom in so del izraza miselnosti časa, pri čemer se jasno vidi za- verovanost v poslanstvo rimske države in vladarske ureditve ter krščanskega svetov- nega nazora kot duhovne sile. Istočasno pa je bil namen prikazati v razlikah obdelave portretov in samih kipov stilni razvoj od re- alističnega pristopa najvišje kakovostne stop- nje pri upodobitvi Lucija Vera, shematično- idealizirane obdelave sohe Magnencija do ri- sarsko zasnovanih prizorov na novcih iz 5. stoletja. Končno pa je z domiselno postavlje- nim gradivom bil prikazan družbeni ter pred- vsem finančni razloček, saj smo postavili ob pozlačeni kip Magnencija skromni peščencev portret iz Emone, ob mnogdkratne zlatnike pa skromno mošnjo kmeta-vojaka iz Logatca. Ta premoženjski in statusni razkorak v ta- kratni družbi smo ponazorili z istim prije- jemom tudi v drugih dvoranah, saj smo npr. ob zlato čelado visokega dostojanstvenika po- stavili poprečno sočasno bronasto opremo oficirja in preprosto orožje navadnega vojaka ter skromne dele njegove osebne noše; ob materialno in umetniško steklenico iz Siska smo pristavili lončeno kadilnico s kačami iz Ptuja; ob ostrogotske zlatarske izdelke cenene glavnike starosesalcev; ob umetno deformi- rano lobanjo z zlatim diademom takratnega aristokrata smo vzporedili že na oko slabše ohranjeno lobanjo ilirsko-keltskega starosel- ca itd. Drugi razdelek je bil posvečen starinam vsakodnevnega in duhovnega življenja. Spri- čo tega, da je Slovenija od 2. stoletja dalje posebno vojaško področje in s 70 km dolgim še ohranjenim obrambnim obzidjem (limes) tudi dejansko pregrada proti Italiji usmer- jenim barbarom, je bil poudarek dan vojaš- kim starinam. Predstavljeni predmeti od mno- žice nasajenih sulic in kopij, puščic, oklepov, pašne garniture pa so ponazarjali razvoj od klasične rimske vojaške opreme do njenih sprememb in prilagajanj novemu bojevanju mobilnih enot konjenice, kakor so ga v Evropo prinesli Huni. V zatekanju in iskanju utehe pri razno- vrstnem verovanju se kaže stiska ljudi tiste dobe. Duhovni svet kasne antike, izražen v panonskih mističnih kultih, v čaščenju son- čnega boga Mitre, staroegipčanskih bogov in končno v zgodnjem krščanstvu, smo ponazo- rili z najbolj izraznimi likovnimi spomeniki. 132 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 Predstavljeni mozaiki, kapiteli ter drugi deli opreme kultnih prostorov in cerkva pa so ob stilno umetnostni govorici imeli nalogo pona- zoriti kipeče veselje nad likovnim snovanjem in krašenjem. Zaključek razstave je prikazal povzetek naj- novejših ugotovitev starinoslovja glede izvir- nih oblik materialne kulture posameznih na- rodov, ki so krajši ali daljši čas prebivali na danes slovenskem prostoru v obdobju prese- ljevanja ljudstev. Navezujoč na do tega raz- delka predstavljeno kulturno dediščino rim- skega značaja je bila sprva prikazana tristo- letna evolucija tvarne zapuščine romanizira- nih iliro-keltskih staroselcev in njen končni preplet s sorodnimi bizantinskimi oblikami materialne kulture v justinijanskem čaisu. Po zaslugi za arheologijo sicer nenavadne etnič- ne cepitve gradiva z nekropol Kranj—Laijh, Dravlje, Zasavske gore in Rifnika je uspelo izluščiti nesporno dediščino Huntov, Gotov in Langobardov. Zelo jasen razloček v tvami kulturi je še bolj nazorno stopnjevala do go- tovosti o različnih podvrstah tudi po teles- nem ustroju in videzu z razstavljenimi loba- njami Rimljana, starostrelca. Gota (z defor- macijo) in starega Slovana. Razstavo je spremljal bogato ilustrirani vodnik z orisom splošnih in posebej za zgodo- vino Slovenije zvezanih dogodkov in spome- nikov (avtor Peter Petru), ki ga dopolnjuje opis razstavljenega gradiva (avtorja Aleksan- der Jeločnik in Sonja Petru). Prikaz zatona antike v Sloveniji je na ori- ginalen način poskušal sintetizirati sodobno zgodovinsko vedenje in arheološke dokaze o tem tristoletnem obdobju. Cas od 5.—6. sto- letja imenujejo v Evropi tudi »dark ages« — temačno obdobje; z našo razstavo smo prvič prikazali številno gradivo in materialna pri- čevanja ter tako osvetlili in zajeli mnoge pr- vine za prikaz dejanskega stanja kulture in družbe tik pred prihodom naših prednikov. Sonja Petru Razstava o slovenskem mladinskem tisku 27. maja 1977 je bila v Slovenskem šolskem muzeju odprta razstava SLOVENSKI MLA- DINSKI TISK, prirejena ob 50-letnici založbe Mladinska matica, ki jo je ustanovila napred- na učiteljska organizacija Udruženje jugoslo- vanskega učiteljstva. Na razstavi je prikazano prizadevanje učiteljske organizacije za razvoj slovenskega mladinskega tiska od prvih za- četkov sredi prejšnjega stoletja do fašistične okupacije naše dežele leta 1941. Prvi, uvodni del razstave obsega čas od leta 1888, ko je bila ustanovljena Zaveza avstrijskega učitelj- stva. Do takrat so učitelji sodelovali pri prvih dveh slovenskih mladinskih listih, pri Vedežu in pri Vrtcu. Učitelja Andrej Praprotnik in Ivan Tomšič pa sta že takrat poskušala izda- jati posebno knjižnico za mladino. Pozneje so to poizkušala tudi razna učiteljsika društva, vendar brez večjega uspeha. Mladinska dela, ki so jih izdajali v tem razdobju, so morala biti po zahtevah časa poučna in moralistična, kar vsekakor ni pripomoglo k pridobivanju širokega kroga bralcev. Drugi del razstave prikazuje delo učitelj- ske organizacije za slovenski mladinski tisk od ustanovitve Zaveze učiteljskih društev do leta 1927, ko je začela delovati Mladinska ma- tica. Zaveza učiteljskih društev je podpirala in priporočala Knjižnico sv. Cirila in Metoda, ki jo je urejal profesor iz Celja Fran Hubad, zalagala pa jo je Družba sv. Cirila in Metoda. Knjižnica je izhajala do leta 1902 in je pri- našala predvsem življenjepise avstrijskih vladarjev in vojščakov. Učitelji so na svojih zborovanjih mnogo razpravljali o mladinskem tisku in leta 1893 so ustanovili ocenjevalni odsek, ki naj bi sproti ocenil vsa mladinska dela, ki bodo izšla. V odsek je bilo izvoljenih pet učiteljev, večinoma takih, ki so tudi sami pisali za mladino. Na pobudo češkega knji- ževnika Jana Lega sta bili v okviru Zaveze ustanovljeni dve mladinslki knjižni zbirki. Andrej Gabršček iz Gorice je začel leta 1895 v svoji tiskarni tiskati Knjižnico za mladino, ki je izšla v 31 zvezkih. Ni imela uspehov, čeprav si je učiteljstvo zanjo zelo prizadevalo in jo priporočalo šolam, šolskim svetom in staršem. Vsebovala je večinoma prevode in ponatise že znanih del in le redka med njimi so bila kvalitetna. Prizadevni učitelji, ki so se požrtvovalno trudili, da bi mladini pri- skrbeli primerna književna dela, so tudi sami pisatelj evali, čeprav za to povečini niso imeli umetniškega daru. V svojih delih se nikakor niso mogli ogniti vsiljivemu poučevanju in vzgajanju, zato so mnogokrat neprečitana ob- ležala na knjižnih policah. Cesko-slovenski spolek, katerega je v Pragi ustanovil Jan Lego, je leta 1899 poslal Zavezi obvestilo, da podeli dve častni denarni nagradi za najbolj- ša slovenska mladinska spisa. Zaveza je ob- javila razpis in imenovala ocenjevalno komi- sijo. Izbrani sta bili deli Josipa Brinar j a in Iva Trošta, ki sta izšli kot I. in II. zvezek Mladinske knjižnice v Schwentnerjevi za- ložbi. Nadaljnji nagradni razpisi niso uspeli, ker predložena dela niso bila dovolj kvalitet- na za objavo. Prvi večji uspeh je dosegla šele Jan Legova mladinska knjižnica, ki je bila ustanovljena po smrti tega zaslužnega pobornika mladin- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 133 i skega tiska. Ljubljanski občinski svet je raz- pisal v njegov spomin dve nagradi za naj- boljša mladinska spisa, Zaveza pa je nagrajeni deli izdala. V Jan Legovi mladinski knjižnici so od leta 1909 do 1912 izšli trije zvezki in sicer: Andreja Rapeta Dane, Julija Slaipšaka Turki pred sv. Tilnom ter prvo delo Josipa Ribičiča Kraljestvo čehel. Zaveza učiteljskih društev je leta 1899 usta- novila tudi mladinski list Zvonček, ki je imel mnogo sodelavcev predvsem iz vrst učitelj- stva. Izhajal je do leta 1929 v založništvu Zaveze, nato pa še deset let v založništvu Učiteljske tiskarne. Na razstavi so prikazana tudi mladinska dela; le-ta so izdale nekatere ustanove, ki so izšle iz Zaveze, predvsem Učiteljska tiskarna in Društvo za izgradnjo Učiteljskega kon- vikta. Kljub dokaj skromnim uspehom knjižnih zbirk za mladino, ki jih je ustanovila Zaveza, pa so le-te vendarle obrodile nekaj pozi- tivnih rezultatov. Spodbudile so k pisatelje- vanju številne sodelavce in nekateri izmed njih so kasneje dosegli s svojimi knjižnimi deli za mladino lepe uspehe. Slovenski napredni učitelji so si že zelo zgodaj prizadevali, da bi bila kritično ocenje- na vsa dela, ki so izšla pri nas za mladino. Že v prvih letih tega stoletja so poizkušali z raznimi anekdotami med otroki ugotoviti priljubljenost posameznih knjig. K dopisova- nju so spodbujali tudi otroke, saj so v listu Zvonček uvedli posebno rubriko Kotiček go- spoda Doropolj skega, v kateri so sodelovali otroci s pogovori z urednikom. Prva svetovna vojna je povzročila zastoj tudi na področju mladinskega tiska. Zaveza učiteljskih društev je prodala ali podarila zalogo mladinskih knjig ter skupaj z Učitelj- sko tiskarno izdala tri zvezke iger pod na- slovom Šolski oder. Po vojni se je Zaveza preimenovala v Udruženje jugoslovanskega učiteljstva. Napredek na področju mladinske periodike je pomenil list Novi rod, ki ga je leta 1920 ustanovila Zveza učiteljskih društev v Trstu. Urejali so ga znani mladinski pisci: Janko Samec, Josip Ribičič in Jože Pahor. Skrbeli so, da je bil Novi rod po vsebini in opremi na umetniški višini ter pridobili za sodelova- nje znane pesnike, pisatelje in ilustratorje. Ko je fašistična oblast razpustila tržaško Zve- zo učiteljskih društev, so omenjeni trije ured- niki Novega roda pribežali v Slovenijo. Leta 1927 je marenberško učiteljsko društ- vo predlagalo ustanovitev mladinske založbe. Na skupščini slovenskega poverjeništva Udru- ženja jugoslovanskega učiteljstva v Kranju je bil predlog sprejet, izvoljen odbor in osvo- jen delovni načrt mladinske založbe, ime- novane MLADINSKA MATICA. Njen namen je bil nuditi mladini poceni in kvalitetno knjigo, jo seznaniti z domačimi in tujimi mla- dinskimi deli ter podpirati šolski pouk. Mla- dinski list Zvonček je imel malo naročnikov in uredništvo ni pokazalo volje, da bi list reformiralo, zato je Udruženje list ukinilo. Niamesto Zvončka je začelo Udruženje leta 1929 izdajati nov mladinski list Naš rod. Ves čas izhajanja ga je urejal Josip Ribičič, iz- hajal pa je skupaj s publikacijami Mladinske matice. Mladinska matica je izdala 47 zvezkov Knjižnice Mladinske matice, 6 zvezkov Cici- bane ve knjižnice, 9 letnikov zbornika Kresni- ce in 10 mladinskih knjig v izrednih izdajah. Med knjigami so bile slikanice za najmlajše otroke, priročniki za čitanje v prvih razre- dih osnovne šole, realistični romani, pravljice, poučni spisi, ki so jih lahko uporabljali kot priročnike za pouk zgodovine, prirodopisa in zemljepisa. Razen teh prevodov so bila vsa dela izvirna. Število naročnikov teh publikacij je bilo zelo visoko. Pri Mladinski matici so sodelovali s svojimi deli naši znani mladinski pisatelji in ilustratorji, mnogo pa je prispevala k raz- širjenosti publikacij tudi zelo dobro organi- zirana mreža poverjenikov-učiteljev. Pod spretnim vodstvom urednika Josipa Ribičiča se je list Naš rod stalno izpopolnjeval, se prilagajal novim zahtevam časa in uvajal nove, zanimive rubrike. Za posamezna dela in prispevke v zborniku Kresnice so bile stal- no razpisane literarne nagrade. Sodelavci Mladinske matice, ki so sestavljali gospodar- ski in literarni odsek, so imeli redne stike z učitelji, otroki in književniki ter upoštevali njihove pripombe in predloge. Za svoje us- pešno delo je dobila Mladinska matica več priznanj in ministrstvo prosvete je njene pu- blikacije priporočala šolskim knjižnicam. Se- veda pa je bila deležna tudi številnih napadov zavistnih nazadnjaških krogov, ki pa Matici niso prizadejali škode, temveč so nasprotno le še zvišali število naročnikov njenih publi- kacij. Vsaj polovica knjižnih del, ki jih je izdala Mladinska matica, izhaja v ponatisih še danes in ima trajno umetniško vrednost. Že pred drugo svetovno vojno so bila ne- katera izmed teh del prevedena v druge je- zike. Mladinska matica je predhodnica sedanje Mladinske knjige, ki je ob svoji ustanovitvi upoštevala smernice, kakršne je imela Mla- dinska matica, a jih zaradi vojne ni mogla uresničiti. Tatjana Hoj an 1341 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 NOVE PUBLIKACIJE Posvet o slovenskem šolstvu v Italiji. Refe- rati, prispevki in razprava; Trst 1976, 251 str. Slovenski raziskovalni inštitut iz Trsta (SLORI) je organiziral od 25.—27. septembra 1975 posvet o slovenskem šolstvu v Italiji. Ta inštitut, ki je bil ustanovljen 1973, je bil že soorganizator mednarodne konference o manj- šinah poleti 1974 v Trstu in organizator sim- pozija o sociogospodarskih in prostorskih problemih Slovencev v Italiji j an. 1977 in tako pokazal upravičenost in potrebo po ob- stoju take institucije v zamejstvu. Tematika, obravnavana na posvetovanju o slovenskem šolstvu v Italiji, je izredne važ- nosti, saj je vsaka šola za manjšino podlaga za njen obstanek in razvoj. Zvrstilo se je 24 referatov in prispevkov, ki so analizirali položaj slovenskega šolstva v Italiji in na podlagi natančnega pregleda se bodo izde- lale nove smernice za razvoj, odpravile po- manjkljivosti in postavile zahteve po spre- membah, ki jih terja čas. Posvetovanje je na primer opozorilo na pomanjkljivosti pri stro- kovnem usposabljanju in tehničnih meritvah, kjer se morajo posamezniki po osemletnem šolanju odločiti za poklicno usposabljanje na italijanskih tečajih, vajeniških in drugih po- klicnih šolah. Drug tak problem je videmska pokrajina, kjer se državne oblasti upirajo razširitvi slovenskega šolstva v Beneško Slo- venijo in Kanalsko dolino. Zaradi aktualne problematike se je Založ- ništvo tržaškega tiska odločilo, da v celoti objavi vse referate, prispevke in razpravo in tako poskrbi za temeljito obveščenost javnosti o problemih šolstva. Prvi trije referati, bolj informativnega zna- čaja, pripadajo gostom, in sicer govore o reformi šolstva v SFRJ (B. Lipužič), položaju šolstva na Koroškem (A. Male) in o sloven- skih učnih knjigah v porabskih šolah (A. Savli). Sledijo referati o slovenskem šolstvu v Italiji, in sicer Kultura in vzgoja V sloven- ski šoli v Italiji (D. Bratina), nekaj smernic za slovensko izobraževanje v Beneški Slove- niji je podal Pavel Petrič, nato poročilo Ma- rije Pirjevec o tem, kako poteka študij slo- venskega jezika na tržaški univerzi. Pravni položaj slovenske šole je osvetlu Karel Siško- vič. Skrbno opravljene analize sodelavcev in- štituta SLORI prinašajo vrsto zanimivih po- datkov o razvoju in številčnem stanju slo- venskih šol, o socialni strukturi dijakov slo- venskih višjih srednjih šol v Trstu, nižjih srednjih šol v mestnem središču, statistični pregled goriških maturantov liceja in uči- teljišča v letih 1945—1975 itd. Drugi del zbornika vsebuje krajše prispev- ke, ki obravnavajo probleme na nižjih sred- ; njih šolah, vlogo poklicnegoa usmerjanja, vzgoje umskega zdravja in probleme šolstva v Beneški Sloveniji. V tretjem delu — razprava — so se vrstili številni predlogi, dobronamerne kritike in. pohvale. Sledijo odgovori na razpravo in za- ključek. Zbornik je bil izdan v slovenščini in ita- lijanščini z namenom, da se seznani tudi ita- lijanska javnost s problemi slovenske manj- šine. Metka Gombač Časopis za zgodovino in narodopisje, nova vrsta 10. (XLV.) letnik 1974, drugi zvezek; Maribor 1974, 380 strani. Uvodna članka sta posvečena spominu na zgodovinarja Stanka Škalerja in arheologa Balduina »Šarijo. Slednjemu je uredništvo ob- javilo verjetno enega izmed poslednjih član- kov Pregled topografije Poetovia. Ce je ta ptujski Nemec sporna oseba za novejšo kul- turno politično zgodovino, pa je v naši arhe- ologiji velika avtoriteta. Na podlagi delno lastnih izkopavanj, predvsem pa bogatega znanja in temeljitega študija je prišel do sklepa, da je razvoj Ptuja drugačen od naših antičnih mest (npr. Celeje). Mesto se ni spu- stilo v ravnino, pač pa je v zvezi s prehodom preko Drave nastalo naselje tudi na njeni desni strani. Ko je bil pozneje zgrajen še legijski tabor, je nastala situacija, da je reka delila staro civilno mesto od novega vojaške- ga. Nepoznavanje tega dejstva je napeljalo nekatere, da so antični Ptuj iskali v smeri proti Hajdini. Sarija posebej opozarja tudi na erozijsko dejavnost Drave in spreminjanje njene struge, zaradi česar nekaterih objektov ne bo nikoli mogoče točno lokalizirati. Tudi naslednji sestavek je posvečen Ptuju. Jože Curk opisuje v PoročUu o kulturnozgo- dovinskem delu in raziskavah v Pokrajm- skem muzeju Ptuj za leta 1970 do 1974 velike in vidne uspehe kolektiva, ki ga je nekaj let vodil. Značaj poročila pa imajo le prve strani, saj avtor kmalu preide izključ- no na prezentacijo rezultatov obnovitvenih del na muzejskih stavbah. Ugotovive se nanašajo predvsem na arhitekturo nekdanjega domi- nikanskega samostana in pa na grajski kom- pleks. Glede slednjega bi opozorili, da avtor KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 135 i ponovno načenja vprašanje staroslovansikega svetišča in datacije gradu. Jože Koropec daje v članku Srednjeveška gospostvo Vojnik na podlagi listinskega, de- loma objavljenega gradiva in urbarjev pre- rez skozi preteklost gospostva in trga. Bralca bodo posebej pritegnili zlasti opisi bojev med tržani in oskrbniki gospostva. Jože Mlinaric je avtor razprave Župnija sv. Peter pri Mariboru do ustanovitve samostoj- nih župnij v njenem okviru v drugi polovici 18. stoletja. Ni sicer pražupnija, saj izhaja iz mariborske, prvi župnik pa se omenja že 1338. Bila pa je toliko velika, da so se iz nje izločile tri župnije. Podatki, ki jih objavlja Mlinaric, dajejo vpogled v gospodarske in duhovne raz- mere te, cerkveno najmanjše teritorialne eno- te. Za umetnostne zgodovinarje pa so po- membna zlasti tista sporočila vizitacij skih za- pisnikov, ki ne dajejo le opise cerkva in seznama njihove opreme, ampak poročajo tudi o gradbeni dejavnosti. Helfried Valentinitsch piše o procesu podložnikov gospostva Gornji grad proti ljub- ljanskemu škofu leta 1676/77. Avtor ugotavlja, da položaj kmetov ni bil slabši od njihovih stanovskih tovarišev na drugih gospostvih. Kljub temu pa so se stalno upirali ne samo novim obveznostim, pač pa tudi starim, ki jih oskrbniki niso dosledno pobirali. Pravdo v Gradcu so sicer izgubili, sama sprožitev pro- cesa pa kaže na to, da so razmere na neka- terih gospostvih v tem času bile že take, da so kmetje svojo pravico upali tudi uporabi- ti. Kot prispevek ob 200-letnici terezijanskih šol je Etbin Boje napisal članek Sole in uči- teljstvo na slovenskem Štajerskem pred 100 leti. V telegrafskem stilu opisuje po abe- cednem redu (prišel do Krško, ki ga tudi vključuje) preteklast nekaterih najnižjih šol in njihove učitelje. Čeprav je iz teksta razvidno, da je uporabljeno veliko arhivskega gradiva, pa žal pomanjkanje opomb onemogoča inte- resentom lažji dostop do tovrstnega arhivske- ga materiala, ki bo mogoče dal vsaj delen odgovor za dogajanje na slovenskem Štajer- skem v letu 1848 in pozneje. Izredno ambiciozno je napisana razprava Iztoka Premrova Arhitektura devetnajstega stoletja v Mariboru. Za prvo stoletje je zna- čilna prevlada novoklasicizma, ki mu sledita novoromantika in novogotika. Sedemdeseta in osemdeseta leta so pojav čistega novorene- sančnega sloga in novobaroka. Za konec sto- letja in čas do vojne je značilno, da se hi- storični slogi ne umaknejo secesiji, ampak do- živijo zadnji velik vzpon, vendar ne v čistih oblikah. Vzore je črpala mariborska arhitek- tura predvsem iz bližnjega Gradca in malo bolj oddaljenega Dunaja, vpliv Ljubljane pa v nasprotju s Steletom po Premrovovem mne- nju ni zaznaven. stane Granda Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, ' Zbirka vodnikov: St. 27: V. Kolšek: Sempe- trska nekropola, Ljubljana 1970, 30 str. St. i 50: J. Sasel: Emona, Ljubljana 1975, 30 str. \ Obe knjižici nam prikažeta ostanke dveh | antičnih arheoloških spomenikov v Sloveniji, ; nekropole v Šempetru in Emone. S prvim vodnikom po Sempeträki nekro- poli je V. Kolšek dopolnUa izdajo prvega vod- nika, ki ga je spisal dr. Jcsip Klemene; ta je tod tudi vodil izlkopavanj a. Šempeter leži blizu I Celja, zato so tu pokopavali celjske meščane. V močni poplavi Savinje je reka grobišče za- : sula in na ta način so se dkcraj popolnoma ; ohranili štirje največji nagrobniki: Vindoni-i jev, Priscianov, Ennijev in Sekundianov. Po- | leg teh spomenikov, ki imajo a svojo motivi- i ko in okrasjem pomembno vlogo v razvoju \ rimske umetnosti na sploh in ne le umetnosti \ na naših tleh, opiše V. Kolšek v drugem delu i svoje knjižice še manjše nagrobnike, tudi ti- ; ste, ki so se nam ohranili le v posameznih i delih. Vse spomenike datirajo v prvo in drugo ; stoletje n. št. do poplave, ki jo postavljajo v j tretje stoletje, v čas Klavdija II. Gotskega (268—270). Z drugo knjižico pa nas J. Sasel popelje v antično Emono, zato tudi nosi iknjiga širši na- slov Sprehod po Ljubljani k ostankom Emio- ne. Najprej opiše nastanek rimske n^elbine, : ki so jo zgradili najpozneje ob koncu iliro-dal- \ matinskega upora 6.—9. n. št. O prvem ob- \ dobju nam govori več kamnitih plošč z napisi, prva je iz časa po Avgustcvi smrti leta 14. Sledi nato prikaz zgodovinskega razvoja Emo- i ne in najvažnejših njenih preostankov, ki jih v večini hranita Narodni in Mestni muzej. Va- žen arhitekturni ostanek pa je mestno obzidje, katerega del je obnovljen na Mirju. Ohranili i so se tudi temetti kuri j e in bazüiike na forumu j in čelnih vrat. Od leta 1969 so najvažnejša iz- i kopavanja na starokrščanskem baptisteriju. ; V parku Zvezdi pa je na stebru t. im. »emon- ; ski meščan«, ki opozarja mimoidoče na bliži- \ no nekdanje Emone. Lilljana Vidrih Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov: St. 34 M. Zadnikar: Žička kartuzija, Ljubljana 1973, 22 str.; St. 59 M. Zadnikar: Pleterje, Ljubljana 1976, 31 str. i 136 ! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 Avtor nam v obeh vodnikih prikazuje dva pomembna zgodovinäka spomenika samostan- ske arhitekture pri nas. Opisuje geografski položaj obeh samostanov, njuno zgodovino, umetnostnozgodovinSki razvoj arhitekture in njene opreme ter današnje stanje. Oba samostana je poselil kartuzijanski red, ustanovljen v 11. stoletju v Franciji. Izjem- no strogim redovnim pravilom ise podreja tudi arhitektura, ki je skoraj, brez okrasja z zna- čilno enodadijsiko cer^kvijo ter velikim in ma- lim križnim hodnikom. V začektu zo bile kar- tuzij e zgrajene celo v dveh kompleksih: eden za brate laike, drugi za menihe. Talko je zgra- jena sta;rejša Ziča, ne pa kasnejše Pleterje. Zička kartuzija. Ustanovu jo je leta 1165 šta- jerski mejni grof Otokar Traungavec. Samo- stan, zgrajen v poznoromanskem slogu, je kasneje doživljal gotske in baročne prezidave in dozidave. Od »spodnjega« se je ohranil iz- jemen spomenik tedanje arbiteikture; redov- na — danes župnijska cerikev v Spitaliču. Od »zgornjega« samostana pa ruševine poznoro- manske gotsko predelane cerkve, ostaline dru- gih stavb ter obzidja in stolpov. Pleterje so ustanova grofi Hermana II. Celjskega iz leta 1406. Od prvotne arhitektu- re se je ohranila le gotska redovna cerkev in ostanki malega križnega hodnika. Današnji samostan, ki nas impresionira s svojo razsež- nostjo, so začeli graditi konec 19. stoletja. Bogato opremo, veliko knjižnico ter umetni- ške slike flamskih in francoskih slikarjev pa so prinesli v samostan menihi iz ulkinjene francoske kartuzije Bosserville. V samostan- E!kem arhivu se hranijo tudi stari urbarji, ro- kopisi ter kopije listin. M. Kač Kulturni in naravni spomniki Slovenije, Zbirka vodnikov: St. 51: B. Reisp, Grad Mehovo, Ljubljana 1975, 26 str.; St. 60: I. Stopar, Vrbovec z okolico, Ljubljana 1976, 30 str.; St. 46: L Stopar, Velenjski grad, Ljubljana 1974, 30 str.; St. 70: B. Otorepec, B. Reisp, Bogenšperk, Ljubljana 1976. 34 str.; St. 32:1. Stopar, Stari grad nad Celjem, Ljub- ljana 1972, 26 str.; St. 43: N. Stupar-Sumi, Grad Rihemberk nad Branikom, Ljubljana 1973, 30 str. V zbirki vodnikov so izšli tudi opisi neka- terih gradov, ki so se ohranili na Slovensikem. Gradovi so zelo znani kulturnozgodovinski spomeniki, a žal jih je mnogo v ruševinah, mnoge pa še obnavljajo. V zbirki opisani gra- dovi so obdelani z več zornih kotov. Podan je njihov geografski položaj in hkrati s tem nji- hova vloga v preteklosti, njihov nastanek ter specifičnost dobe in sloga, v katerem so na- stali. Kratko je orisan tudi zgodovinski razvoj gradov in važnejših rodbin, ki so jih imele v lasti. Grad Mehovo je znan zlasti iz dobe turških vpadov in kmečkih uporov, saj nam viri pri- čajo, da so ga zavzeli uporni kmetje 1515, grajsko gospodo ali pobili ali pa jo nagnali delat na polje. Avtor navaja mnoge vire, tako del rokopisnega osnutka sporočila deželnih stanov cesarju Maksimiljanu I. o padcu Me- hovega in drugo. Ker je podanih več virov o istem dogodku, jih lahko bralec sam prouču- je. Prav tako je opisan tudi Velenjski grad, le da je tu še nekoliko več poudarka na sami arhitekturi in razvoju gradu. Natančno so opi- sani današnji ostanki gradu. Celjski grad je gotovo eden naših najbolj zna- nih gradov, čeprav se je od njegove nekdanje mogočnosti ohranilo le malo. Tudi tu je izred- no natančno podan razvoj nastanka gradu in dograjevanje določenih etap v zvezi z rodbi- nami, ki so ga imele v lasti. Grad Vrbovec je nekaj časa pripadal Celjanom. I. Stopar je poleg samega gra- du, za katerega pravi, da je izredno na- tančno in trdno zidan ter da je doživljal mnogo prezidav, opisal tudi dkoliške kraje (Nazarje, Rečico), njihove kuiturnozgodovin- ske spomenike in razvaline gradu Rudenek. Grad Bogenšperk je znan zlasti po svojem laistniku Valvasorju, čeprav ga je ta imel le malo časa v posesti. Eno zgodnjih obdobij na- šega tiskarstva je vezano na ta grad, saj je 1678 Valvasor tu osnoval grafično podjetje. Grad Bogenšperk danes načrtno obnavljajo, pripravljajo stalno razstavo praznoverja in čarovništva, ohranjena pa je tudi Valvasorje- va delovna soba. Grad Rihemberk nad Branikom spada med največje in najstarejše gradove na Primor- skem. Avtorica ugotavlja, da se rodbina Ri- hemberških prvič omenja v 12. stol. in ima grad vse, dokler ne izumre, nato pa preide v posest goriških grofov. Grad je bü zelo dobro ohranjen še vse do druge svetovne vojne, ko je bil miniran in požgan. Zdaj ga obnavljajo, a žal se je njegove notranje opreme malo oh- ranilo. Tudi pri tem gradu je natančno opisan njegov stavbni razvoj z vsemi prezidavami, ki so trajale do tega stoletja, prav tako njegovo današnje stanje in načrti za obnovo gradu. Omenjeni so še zgodoivinski spomeniki v oko- lici. Nandja Požrl KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 137 Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov: št. 2: J. Jarc, Rog —¦ spome- nik slovenske Osvobodilne fronte, Ljubljana 1966, 31 str.; št. 21: S. Vrišer, Sladka gora, Ljubljana 1970, 26 str.; št. 47: M. Ciglar (itd.): Učna pot po šmamogorski Grmadi, Ljubljana 1974, 30 str.; št. 61: T. Wraber: Trenta, Ljub- ljana 1976, 38 str. V zbirki SO izšli tudi štirje zveztei z naslovi: Rog (2), Sladka gora (21), Šmamogorska Gr- mada (47) in Trenta (61),. Avtorji sikušajo v njih s kratko vsebino, fotografijami in pre- prostimi zemljevidi bralcu čim bolj približati posamezne predele slovenske pokrajine v kul- turno-zgodovinskem in prirodno-geografskem pogledu. Zvezek z naslovom Rog, čigar avtor je Jan- ko Jarc, je izšel 1966 v Ljubljani. V uvodu avtor poda lego Roga v slovenski pokrajini in kratek zgodovinski oris do druge svetovne vojne. V ostalem delu zvezika pa nas sezna- nja s tem, kako je bMo na Rogu med NOB: pred italijansko ofenzivo in med njo, po ka- pitulaciji Italije in v času nemške ofenzive. V posebnem poglavju so obravnavane tudi baze in bolnišnice na Rogu med narodnoosvo- bodilno borbo. Ta zvezek dobro služi vsako- mur, ki se napoti sem in ni najbolj, seznanjen s tem, kako pomemben je bU Rog za nas med NOB. Leta 1970 je v Ljubljani izšel zvezek Slad- ka gora. Avtor Sergej Vrišer je prikazal Slad- ko goro kot enega pomembnih kulturnih spo- menikov vzhodne Slovenije. Avtor omenja, da Sladka gora slovi že dve stoletji kot romar- ska pot, njen umetnostni in turistični sloves pa je znatno mlajši. Ob prebiranju je opazno, da je zvezek deljen na štiri dele. V prvem S. Vrišer na kratko opiše položaj Sladke gore in njen pomen. V ostalih treh delih pa se usta- vi ob umetnostnih znamenitostih cer'kve na Sladki gori, to je ob arhitekturi, slikarstvu in kiparstvu. Podrobno opisuje zunanjost in notranjost cerkve in navaja tudi njene ustvar- jalce. Kaj pomeni Sladka gora v slovenski umetnosti, povedo besede avtorja, ki pravi, da je še vedno bleščeča galerija našega baroka. Zvezek Šmamogorska Grmada je delo več avtorjev (Milan Ciglar, Sonja Koblar, Marjan Zorn in Ivan Zonta). Izšel je 1974 v Ljubljani. Besedilo o Trenti je napisal Tone Wraber, iz- šel pa je ta zvezetk leta 1976 v Ljubljani. Av- torji obeh zvezkov predstavljajo predvsem prirodno-geografske značilnosti Šmarnogor- ske Grmade in Trente. Toda med tem ko nam avtorji Smarnogoske Grmade prikažejo sko- rajda izključno njen rastlinski svet, se v zvez- ku o Trenti seznanimo tudi z življenjem v j Trenti nekoč, ko so tu nastajala prva naselja. Avtor nam predstavi tudi Kugyja, ki je po njegovih besedah z drugimi gorskimi vodniki domačini iz Trente odkritelj Julijski Alp. Pod naslovom Od Loga do izvira Soče predstavi Wraber bralcu lepote in znamenitosti Trente. Za vse štiri zvezlke bi lahko rekli, da so dobri vodiči za vsakega obiskovalca, ki se na- meni na Rog, Sladko goro, Šmarnogorsko Gr- mado ali Trento. Zdenka Saver i Stane Stražar, Svet pod Taborom, kronika Ihana, Ihan 1974. 335 str. To je Stražarjevo drugo tovrstno delo. V svojem prvem delu —¦ Kroniki Doba je obde- lal dobsko območje (oceno glej v Kroniki XIX/1971 str. 55—57). Avtor se je z veliko prizadevnostjo lotil zbiranja zgodovinskega in narodopisnega gra- diva za ihansko področje. Knjigo je razde- lil na spremno besedo, uvod in 12 poglavij, ki pa imajo po svoji oprtosti na vire in po svoji vsebinski zgodovinski teži različno vred- nost. Delo je posvečeno žrtvam okelske tra- gedije, 30-letnici smrti Antona Breznika in stoletnici šole v Ihanu ob njegovi 750-letnici. V splošnem pregledu ki je neke vrste uvod, podaja in obdela zemljepisne in geološke zna- čilnosti tega predela ter predstavi naselja in zaselke ter razloži etimološko osnovo imen posameznih krajev, kmetij, ledinskih imen itd. V prvem poglavju Ihan in okolica posveti ne- koHko več prostora podatkom, ki so tudi za zgodovinarja zanimivi. Le škoda, ker jih črpa iz drugotnega vira, namreč iz cerkvene kro- nike in ne iz originala. Gre za podatke iz ur- barjev iz let 1668, 1715, 1755. Tudi podatki iz franciscejskega katastra iz leta 1826 po ka- tastrskih občinah bi bili ob primerjavi z ur- barji zanimivi tako za zgodovinarja kot za krajane. V to poglavje vključuje tudi obdobje turških vpadov, francosko okupacijo in ro- kovnjače. Vse pa prepleta z zanimivimi ljud- skimi zgodbami in pripovedmi. S tem vpleta- njem zanesljivim in zgodovinsko trdnim os- novam svojega dela prida j a nepotreben pri- zvok fabuliranja. Morda bi te pripovedi bolj sodile v drugo poglavje o ljudski tvornosti. Tretjemu poglavju Cerkev, cerkveno stavbar- stvo, kulturni spomeniki bi lahko priključil tudi četrto Znamenja, ki tematsko sodi sem. V naslednjem 5. pogl. Izobraževanje in raz- voj šolstva se je oprl predvsem na šolske kro- nike. Ob 100-letnici šole v Ihanu je to po- glavje dober kažipot vsakomur, ki se želi se- znaniti o tem. V poglavju Kulturno in pro- svetno življenje nas preseneti bogata aktiv- 138; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 nost Ihancev tako na kulturno-prosvetnem kot športnorekreativnem področju. Zbral je veKko podatkov, ki jih je našel v arhivih po- sameznih društev in iz zapiskov sej ter iz so- dobnega tiska. V 7. pogl. nam predstavi po- membnejše Ihance. V poglavju o gospodar- stvu obdela različne vrste in zvrsti gospodar- stva: poljedelstvo, živinorejo, čebelarstvo, lov, ribolov, trgovino, stare gostilne, vodna kolesa — mline, žage. Največ se zadrži na slamnikarstvu, ki ima svoje začetke prav na ibanskem področju. V 9. pogl. govori o formi- ranju in organizaciji javne uprave. Deseto poglavje Ihanci v prejšnjih vojnah temelji predvsem na ustnih pričevanjih. Avtor je pri tem opravil veliko zamudnega terenskega dela. Poglavja o NOB se je lotil skrbno in priza- devno. Veliko akcij in dogodkov je preverjal in dopolnjeval z ustnimi pričevanji in listin- skim gradivom. Podaja tudi podobo gospo- darsko-finančnega zaledja partizanskega bo- ja. O partizanskih tehnikah na tem področju je zelo izčrpen, prav tako o nemškemu terorju nad domačini, o izseljencih ter o partizanski tragediji na Oklu. Kronika nesreč je zadnje poglavje, nato sledijo opombe, ki jih avtor imenuje literatura in viri.V knjigi je tudi 32 strani črno-belih fotografij ter 8 barvnih, ki so delo Miloša Starbeka. Te strani so na finejšem papirju in niso numerirane. Bogat slikovni material dobro dopolnjuje tekst. Na koncu knjige je priložena še specialka tega pod- ročja. Pri citiranju virov in literature je nekaj na- pak. Pri navedbi časopisov kot npr. Delo je treba navesti tudi številko in datum. Pri citi- ranju drugih del je treba vedno navesti kraj in leto izdaje. Ce misli s kratico 1. c. — loco citato, navedeno mesto, potem je treba v nje- govem primeru uporabiti o. c. — opus cita- tum, navedeno delo, kar je bolj smiselno in tudi pravilno. Tudi pri citiranju nemških del bi moral biti preciznejši kot npr.: Die Ehre des Herzogthums Krain, ko je člen kar izpu- stil. Pri virih iz AS je oznaka včasih pomanj- kljiva, in še nekaj takih malenkosti. Stražar jeva Kronika Ihana je dobra poljud- na obogatitev slovenske krajevne zgodovine. Ob večjem strokovnem znanju bi verjetno marsikaj drugače in bolje povedal, tudi razpo- ložljivo gradivo bi bolje izrabil. Za starejša obdobja je kompilator, za drugo polovico 19. stoletja seže po virih, pri obravnavanju 20. stoletja pa gradi na literaturi, virih, ustnem izročuu in osebnih pričevanjih. Ce računamo, da se je avtor lotil dela Ijubiteljsiko-zbiratelj- sko, je delo več kot vredno pohvale. Janez Marolt Pišece ob 30-letnici osvoboditve. Izdale družbeno-politične organizacije KS Pišece, Pišece J 975, 26. str. Ob 30-letnici osvoboditve so v Pišecah, vasi s približno 500 prebivalci na Bizeljskem, od- krili spomenik, ki je posvečen predvsem žrt- vam in zmagam v narodnoosvobodilni borbi na tem področjji kot tudi kmečkim uporom, katerih prizorišče je bilo v veliki meri tudi to ozemlje. Ob tej priložnosti je izšla lična brošura, ki je temu posvečena in na kratko bralcu predstavlja preteklost in tudi seda- njost kraja. Poudarek pa je seveda na obdob- ju narodnoosvobodilnega boja. Besedilo se deli na tri poglavja. Prvo, ki nosi upravičen naslov »Pišece v času kmečkih uporov«, skuša na kratko opisati potek slo- vensko-hrvaškega kmečkega upora iz leta 1573 na tem ožjem področju. Še prej je v nekaj stavkih omenjen dotedanji razvoj Pisec s fevdalnega vidika in omenjena je letnica 1285, ko je bila trdnjavica Pišece s pripada- jočimi posestvi last solnograškega kapitlja, ki je oskrboval ta posestva. Leta 1595 je bila graščina prodana plemiški rodbini Mosconov, v katerih rokah je ostala skoraj do druge sve- tovne vojne. V uporu leta 1573 so neposred- no sodelovali tudi pišecki in bizeljski kmetje s svojimi voditelji. Omeniti gre tudi lokalni kmečki upor iz leta 1661, 'ki je bU naperjen že proti cesarskim dajatvam. Ob koncu prvega poglavja je na kratko omenjen razvoj vasi do druge svetovne vojne, tako je npr. omenjena ureditev cest, začetek delovanja pošte in br- zojava 1903, prva šola pa je bila v Pišecah že leta 1820, vzdrževal jo je graščak. Na tej šoli je poučeval tudi Franc Pleteršnik, oče slavi- sta Maksa Pleteršnika, vendar je šola po smr- ti Alberta Moscona prenehala delovati. Drugo in naj obširnejše poglavje nosi naslov »Pišece v narodnoosvobodilnem boju«. Tu gre najprej omeniti, da so bile Pišece sicer zunaj izseljenskega pasu, a posledice izseljevanja so Pišece čutile, saj so tedaj vse pišečke vasi štele okrog 1600 prebivalcev, v njih pa se je skrivalo okrog 400 beguncev iz tega pasu in iz taborišč. Prebivalci so jim nesebično po- magali. Besedilo nato omenja ustanovitev in uničenje brežiške čete, delo aktivistov OF, ki so v letu 1942 v rajonu Brežic ustanovili že 14 odborov OF. Vse to področje je bilo ope- racijsko področje Kozjanskega bataljona, tu sta se mudili in delovali druga ter spomladi 1943 tretja četa tega bataljona, nato pa je tu ostala le t. im. Kozjanska četa. Kot najbolj tragičen dogodek gre tu omeniti ustreli tev 10 talcev v Pišecah 1. maja 1943 kot povračUo na neko akcijo tretje čete Kozjanskega bata- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 139! Ijona. Modrasova Kozjanska četa je imela s sovražnikom več borb, največje pa so bile v dneh od 19. do 22. decembra 1943, ko so sku- paj s hrvaškimi partizani napadli Bistrico ob Sotli, nato pa v bojih na Preski in na Dre- novcu zadali sovražniku hude izgube, saj je imel nad 90 mrtvih in nad sto ranjenih. Ti boji pomenijo v teh krajih začetek množične ljudske vstaje in odhod v partizane. Spet je bil ustanovljen Kozjanski bataljon, ki je med drugim uničil postojanko v Globokem ter so- deloval s hrvaškimi partizani. Dne 27. aprila 1944 je bil ustanovljen Koz- janski odred, v katerem je bila nad polovica borcev iz pišečkih in sromeljskih vasi. Kot njegov največji uspeh naj omenimo likvida- cijo postojanke žandarjev in vermanov v Pi- šecah 7. julija 1944 po prvem bataljonu. Ta datum je danes v Pišecah tudi datum kra- jevnega praznika, ki se praznuje od leta 1956 dalje. Na kraju lahko podčrtamo velik delež Pi- šečanov pri ustanovitvi Kozjanskega odreda in sploh v boju za svobodo. Po podatkih v knjižici je v NOB sodelovalo v enotah 250 borcev, padlo je 62 Pišečanov in ustreljenih je bilo 10 talcev. To je res velik prispevek. Zadnji del je posvečen gospodarskemu raz- voju Pisec in okolice. Iz tega pregleda je raz- vidno, da se prebivalci ukvarjajo predvsem z vinogradništvom, ki ima tu zelo staro tradi- cijo. Boris Mlakar France Kresal: Tekstilna industrija v Slove- niji 1918—1941, Ljubljana, Založba »Borec« 1976, 406 str. \ Proučevanje razvoja industrije in njenih ' zvrsti se kot sorazmerno nova panoga zgodo- I vine pri nas še ne more ponašati s posebej bogato bibliografijo. Med slovenskimi razisko- valci, ki so se posvetili proučevanju teh vpra- šanj, velja posebej omeniti delo sodelavcev »Inštituta za zgodovino delavskega gibanja« ' Jožeta Soma in Franceta Kresala. Delo sled- njega »Tekstilna industrija v Sloveniji 1918 do 1941« pomeni pomembno obogatitev slo- venskega zgodovinopisja. Delo je avtorjeva doktorska disertacija, ki jo je zagovarjal leta 1972. Odločil se je za po- droben prikaz tekstilne industrije v Sloveni- ji, ki se je v obravnavanem obdobju razvila v eno najmočnejših industrijskih vej slovenske- ga gospodarstva in je zaposlovala največje število delavcev. Teritorialno je delo omejeno na Slovenijo v mejah stare Jugoslavije, kajti z nastankom le-te se je formiral nov gospodarski prostor. v katerem se je razvijalo slovensko gospo- darstvo, tekstilna industrija v Sloveniji pa se je v tem obdobju zelo hitro razvijala in pre- brodila stagnacijo, ki je trajala že od začetka dvajsetega stoletja. V uvodnem delu avtor podrobno razčle- njuje vire in jih analizira, natančno oprede- ljuje posamezne vrste arhivskega gradiva, ča- sopisnih virov, spominov in literature. V prvem delu najprej podaja pregled raz- voja tekstilne industrije na ozemlju bodoče Jugoslavije do leta 1918. Pri pregledu, ki se nanaša na Slovenijo, obravnava tudi tiste tekstilne tovarne, ki so po 1918 ostale zunaj meja stare Jugoslavije, prikaže pa tudi stanje na domačem jugoslovanskem ozemlju, ki je bilo v okviru habsburške monarhije, in stanje v Srbiji, vendar oboje bolj na kratko. Sledi obširen pregled razvoja tekstilne in- dustrije v stari Jugoslaviji. Težišče pregleda je na stanju tovrstne industrije v Sloveniji, kot primerjavo pa avtor navaja pregled raz- voja drugod v Jugoslaviji in v sosednjih drža- vah. Prikaže tudi carinsko in zimanjetrgovin- sko politiko Jugoslavije glede na razvoj tek- stilne industrije. Posebej tehtni sta analizi stanja tekstilne industrije v Jugoslaviji leta 1938 in v Sloveniji leta 1939. Avtor se ni od- ločil za leto 1941, ki pomeni končno letnico pregleda, ker takrat stanje zairadi vojne ni bilo več normalno. Analizo stanja za leto 1938 za vso Jugoslavijo je podal zato, ker se na to leto nanašajo vsi podatki iz »Statistike indu- strije kraljevine Jugoslavije«, v Sloveniji pa je tekstilna industrija dosegla vrh leta 1939 in je za takrat dovolj podatkov. Podal je tudi analizo kapitala, vloženega v razvoj tekstilne industrije v Sloveniji v obravnavanem ob- dobju, prav tako pa je prikazal šolanje doma- čih tekstilnih strokovnjakov. V drugem delu razprave avtor poda social- nopolitični in materialni položaj tekstilnega delavstva v Sloveniji in Jugoslaviji, prikaže pa tudi delavsko gibanje tekstilnih delavcev v zvezi z delovanjem delavskih strokovnih organizacij in strank zunaj tovarn. Precej pro- stora posveti razčlenitvi zavarovanja delav- cev, podaja število tekstilnega delavstva v primerjavi z drugim industrijskim delavstvom v Sloveniji, analizira materialni položaj de- lavstva, mezde, stanovanjska vprašanja, ko- lektivne pogodbe, primerja življenjske stro- ške in življenjski minimum s plačami. V zaključnem delu razprave analizira po- samezne delavske strokovne organizacije in njihov razvoj kot tudi delovanje sindikatov in političnih strank, predvsem KPJ. Sledi pre- gled mezdnih in stavkovnih gibanj tekstilnih delavcev v Sloveniji od 1919 do 1936. Tu na- 140 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 vaja tudi prvo kolektivno pogodbo pri nas v tekstilni industriji med delodajalci litijske tekstilne tovarne in predstavniki strokovnih organizacij in delavcev, ki so jo podpisali leta 1935. Avtor zelo izčrpno obdela veliko tekstilno stavko v Sloveniji leta 1936, pregled pa za- ključuje s prikazom težkega položaja tekstil- nega delavstva v letu 1940 zaradi redukcije in draginje. Delo je opremljeno z velikim številom ta- bel in grafikonov, dopolnjuje pa ga tudi bogat slikovni material. Mogoče bi avtor lahko do- dal še kratek pregled razvoja tekstilne indu- strije na slovenskem etničnem ozemlju, ki je po 1918 ostalo zunaj Jugoslavije. Delo Franceta Kresala pomeni vsekakor tehten prispevek k slovenskemu zgodovino- pisju in je rezultat skrbnega in natančnega ter dolgotrajnega dela. Želeti si je samo, da bi bile tudi druge panoge slovenskega gospo- darstva v tem in drugih zgodovinskih obdob- jih deležne take obdelave. Andrej Vovko I Herbert Paschinger, Kärnten. Eine geographi- sche Landeskunde. Erster Teil: Allgemeine Darstellung, Klagenjurt 1976, 322 str. Med publikacijami, ki so izšle ob »tisočlet- nici« Koroške, je tudi gornja Paschigerjeva knjiga. Gre za publikacijo, ki naj poda pre- rez novih spoznanj o avstrijski Koroški še po- sebej za čas po drugi svetovni vojni. Pri tem se knjiga navezuje na publikacijo s podob- nim imenom, ki jo je leta 1939 izdal Herber- tov oče Viktor (Viktor Paschinger, Landes- kunde von Kärnten und Osttirol). Ne glede na to pa je leta 1976 izšla knjiga povsem samostojno delo, katere poudarek je usmerjen še zlasti v neposredno polpreteklost. Iz pro- blematike, ki jo zadeva, bi na tem mestu pou- darili gospodarsko plat in še zlasti povojna demografska gibanja na avstrijskem Koroš- kem. Tistega pa, ki se ukvarja s slovenskim vpra- šanjem, bodo še zlasti pritegnili avtorjevi po- gledi na koroškega Slovenca ter na koroško manjšinsko problematiko. Videti je, da Pa- schinger ju Slovenci sicer pomenijo »eno os- nov« koroškega prebivalstva, vendar pa po njegovem niso »niti prva, niti zadnja, niti naj- važnejša«, ter nadaljuje: »Kakor so Kelti nad- vladali Ilire, Rimljani Keltoilire, tako so Slo- vani še zlasti na območju Mure in Aniže v celoti, v Podravju pa z izjemo izginjajoče- ga majhnega deleža (tu Paschinger vsekakor misli na slovensko manjšino), prešli v bavar- stvo.« Za avtorjev pogled na koroške Slo- vence (videti je, da ga je oblikoval znani Mar- tin Wutte) pa je še posebej značilno zagoto- vilo, da na južnem Koroškem (v preteklih sto- letjih) ni šlo za germanizacijo, temveč za slo- venizacijo (tamkajšnjega življa). Zaključek trditev take vrste je seveda ta, da slovenska Koroška ni nikoli obstajala, temveč da že iz časa med 9. in 13. stoletjem izvira medseboj- no prepletanje in sožitje nemškega in sloven- skega koroškega življa. Naj navedemo še nekaj Paschinger j evih tr- ditev. Tako na primer dvomi o morebitnem obstoju čisto slovenskega območja v »zadnjih stoletjih«. Svoj dvom utemeljuje s prevladu- jočo vlogo nemščine in nemštva ter med dru- gim posebej omenja, da so prvo slovensko knjigo tiskali na Koroškem^ (šele) leta 1752 (prav 1762, pri tem pa Paschinger seveda ne omenja obdobja reformacije in takratne vlo- ge slovenskega jezika). K argumentaciji pri- tegne končno še izsledke germanista Eberhar- da Kranzmayerja ter zaključuje, da se že za »prvo polovico preteklega stoletja ne da go- voriti o zaključenem slovenskem jezikoslov- nem območju«, dejstvo, ki tu kaže na očitno Jicuskladenost teksta. Knjiga tudi dokazuje, da je Paschinger pri- vrženec »vindišarske teorije«. Ko govori o ljudskih štetjih, piše, da so do leta 1934 štetja spraševala »le po nemški in slovenski jezi- kovni pripadnosti«. Nato preskoči uvedbo vindišarskih jezikovnih kategorij za nacizma leta 1939 ter pravi, da so pri štetju leta 1951 uvedli devet (dejansko deset) jezikovnih ka- tegorij, sestavljenih iz treh občevalnih jezi- kov, nemščine, slovenščine in »windisch«. Značilno je tudi, da Paschinger nekritično prevzema uradne jezikovne podatke štetja le- ta 1971 ter jih temu primerno tudi interpre- tira. Dalje je še omeniti, da je Paschinger za- govornik »ugotavljanja manjšine«. Slednje utemeljuje v knjigi s tem, da imajo »jezikov- na štetja le malo s priznavanjem k (določeni) narodnosti«, to pa lahko razreši le tajno gla- sovanje, »podobno kot je bil plebiscit leta 1920« (!). Nedvomna Paschingerjeva zasluga pa je opozorilo, da je podobno zahtevo že v dvajsetih letih postavil Martin Wutte (Pa- schinger se pri tem sklicuje na Wuttejev čla- nek Das Grenzland Kärnten, Südd. Montas- hefte 1927). — V tej luči namreč pomeni v marsičem »štetje posebne vrste« (= ugotav- ljanje manjšine) z dne 14. novembra 1976 logično izpolnitev zahteve nemškega koro- škega nacionalizma izpred štiridesetih let. Tone Zorn KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 141 Razprave Nina Agostinettija o katoliškem gibanju na Goriškem in v Furlaniji Nino Agostinetti iz Padove (pojavil se je že v slovenskem tisku: Goriški letnik, Sreča- n^ia) je v letu 1976 objavil dve razpravi o katoliškem gibanju pri Italijanih na Goriš- kem in v Furlaniji. Te tematike se je prvič lotil v članku »II circolo italo-sloveno catto- lico di Gorizia« (Iniziativa Isontina 16/1974 85—91), kjer je obravnaval narodnostno me- šano katoliško družbo v Gorici. Ta organi- zacija ni nikoli ziaživela v pravem pomenu besede; potem ko so jo Slovenci zapustili, je izgubila svoj mednarodni značaj. Svoje delovanje je gojila v duhu avstrijakantstva, izključno italijanski značaj kasnejših let pa je to poglavitno značilnost znatno spreme- nil. K nastanku katoliškega gibanja na Gori- škem se je Agostinetti znova povrnil v članku »Origini del movimento cattolico nel Friuli Orientale«, ki je izšel v zborniku »II movi- mento cattolico e la societa italiana in cento anni di storia« (Roma 1976). Clanek je nato izšel V posebni brošuri, ki obsega 16 neošte- vilčenih strani kot izdaja beneške delegacije gibanja »Civilta mitteleuropea« (Padova). Avtor se ni v tem članku dokopal do nekih novih spoznanj, obširno pa je popisal arhiv- ske in časopisne vire ter literaturo (pozna tudi nekatera dela slovenskih avtorjev o pro- blematiki). Nekajkrat se dotakne tudi slo- venskih razmer, pri čemer zagreši nekaj na- pak. Kot druga knjižica beneške delegacije gi- banja »Civüta mitteleuropea« je izšlo tudi Agostinettijevo delce »Le associazioni gori- ziane alla vigilia della prima guerra mondi- ale« (29 strani). O goriškem društvenem živ- ljenju pred prvo svetovno vojno je sicer pri Slovencih pisal A. Gabršček, pri Italijanih pa tudi R. M. Cessar. Teh del pisec brošure ne upošteva, pač pa je veliko gradiva dobil v goriškem državnem arhivu. Upoštevane so v precej manjši meri tudi razmere pri Slo- vencih. Razpravljanje o društvih ne more biti kar se da sistematično, ta osnovni pogoj je avtorju precej tuj. Zato je mnogo konfuzno- sti, iz katere se izdvaja piščeva želja po kar največjem navajanju uporabljene literature in virov. Čeravno ni v knjižici nikjer nave- deno, je izšla leta 1976, tudi kraj izdaje ni naveden. Leta 1976 je Nino Agostinetti objavil pri videmski založba »La nuova base« samostoj- no razpravo »II Friuli e l'opera dei congressi« (50 strani). Znova se je povrnil h katoliškemu gibanju, prostorsko ga je omejil na področje videmske nadškof ije. Objavljena razprava je pravzaprav referat, s katerim je leta 1975 nastopil v Ferrari na zborovanju o italijan- skem katoliškem gibanju na prelomu 19. in 20. stoletja. Avtor je pregledal odmev ita- lijanskih katoliških kongresov na tleh Fur- lanije v tridesetletnem razdobju, in sicer med leti 1874 in 1904. Leta 1874 je bil namreč v Benetkah prvi italijanski katoliški kongres, leta 1904 pa je bila s papeževim odlokom uki- njena »Opera dei Congressi«, organizacija, ki jo je postavil 2. italijanski katoliški kon- gres (1875) z dobrodelnimi in gospodarskimi nameni. Tudi ta razprava je bila napisana na podlagi arhivskega gradiva, seveda je le izsek iz delovanja gibanja, ki mu je za področje 1'urlanije napisal temeljno zgodovino T. Tes- sitori. B. Marušič . Cronache Goriziane 1914—1918. A cura di Camillo Medeot, Gorizia 1976, 416 str. + 1 karta, 8". Delo Camilla Medeota smo na tem mestu že predstavili (Kronika 1975, 193—4). V letu 1976 se je znova oglasil, ko je v knjigi objavil pričevanja dvajsetih različnih piscev o prvi svetovni vojni na tleh Goriške. Ta pričevanja so spominski zapisi, dnevniki in pisma. Njih avtorji so Italijani; urednik knjige si je za- man prizadeval, da bi objavil istočasno tudi podobne priče katerega slovenskega pisca. Prva svetovna vojna je tematika, ki se ji italijanska historiografija znova posveča. Vsako leto goriški zgodovinarji objavijo vsaj po eno knjigo. Camillo Medeot, ki je poskrbel za objavo (in spremno besedo) zbirke zanimi- vih zgodovinskih virov, se ni prvič lotil zgo- dovine prve svetovne vojne, pa tudi objav- ljanje zgodovinskih virov ni v njegovem do- sedanjem delu novost. Objavljeni prispevki so različnega obsega, posegajo v različna obdobja vojne, prav tako so različni njih pisci (F. de Gironcoli, L. Bor- tolotti, V. Peterlongo, F. Prezza, A. Mulitsch, T. FaLzari, R. Del Neri, C. Furlani, F. Ca- stelliz, M. Baum de Baguer, G. Meizlik in A. Hutter). Urednik knjige predstavi vsakega po- sameznega pisca in poda ustrezno razlago k vsakemu posameznemu tekstu in opombe, ki pa ne dosežejo takega obsega, da bi lahko govorili o kritični izdaji. Pretežni del priče- vanj govori o prvem letu vojne na goriških tleh (maj 1915—poletje 1916), dasiravno po- segajo nekateri tudi v razdobje po kobariš- kem prodoru. O prvi svetovni vojni v Posočju so doslej največ pisali vojaški udeleženci, Me- deotove » Cronache* pa nam zelo primerno 142: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 predstavijo tudi civilno plat dogodkov. Redak- torju izdaje moremo Slovenci šteti v posebno dobro pošteno rabo slovenskih krajevnih imen pa tudi priimkov; taka raba je v lokalni ita- lijanski historiografiji prav izjemen primer Camillo Medeot nadaljuje tudi s to knjigo svoja dosedanja proučevanja goriške zgodovi- ne prvih dveh desetletij, pravzaprav je to štu- dij, ki je istočasno povezan z objavo virov. Na- slednji kompleks takih virov, ki ga bo v bliž- nji bodočnosti objavil v knjigi, so spomini tistih goriških Italijanov in Furiano v v av- stroogrski vojski, ki so preživljali in doživ- ljali vojno kot vojni ujetniki v Rusiji. Obeta se torej zopet zanimiva knjiga. B. Marušič Atti. Centro di ricerche storiche — Rovi- gno, voi. I (1970) — VI (1975-6) Italijanska unija za Istro in Reko je leta i 1970 ustanovila v Rovinju središče za zgodo- i vinske raziskave (Centro di ricerche storiche). : Že v prvem letu obstoja je Center izdal zbor- i nik razprav »Atti«, ki je do leta 1976 izšel ! vsega šestkrat. Gradivo, ki ga je v svojih še- i stih zvezkih doslej zbornik prinesel, ni po- ; vsem zgodovinsko, saj objavlja tudi s pod- ; ročja arheologije, jezikoslovja, etnologije, li- i terarne in umetnostne zgodovine. Ze od prve \ številke dalje je kot sozaložnik oz. soizdaja- telj izdaje navedena tržaška ljudska univer- za (Universita popolare di Trieste), poimen- sko je tudi naveden uredniški odbor, ki ga od prvega zvezka v nespremenjenem sestavu tvorijo tržaški in istrski zgodovinarji (A. : Agnelli, G. Cervani, A. Forlanijeva, I. Mon- ! calvo, A. Paoletti, G. Radessi; Moncalvo in ! Radossi sta tudi odgovorna urednika). ; Poleg zbornika »Atti« izdaja rovinjski : Center še tri knjižne zbirke, in sicer »Mono- grafie« (doslej izšlo vsega 5 knjig med leti 1971-76), ki obdelujejo predvsem italijanske partizanske enote v okviru NOV, potem zbor- nike »Quademi«, ki so prav tako namenjeni novejši zgodovini (predvsem NOB in delav- skemu gibanju; med leti 1971-73 so izšle tri j knjige) in zbirko »Documenti« (med leti 1972- 74 so izšle tri knjige). Poleg tega izdaja Cen- ter knjige tudi zunaj teh zbirk; omenimo lah- ko »Antologio« nagrajenih del ob vsakolet- nem natečaju »Istria nobilissima* (tudi to delo, ki je doseglo leta 1975 že svojo osmo knjigo, izdaja Center v sozaložbi z ljudsko univerzo v Trstu in se prav tako kot »Atti« ; tiska v Trstu, ostale izdaje se tiskajo v Ju- ' goslaviji). Zaradi različne vsebine, ki jo »Atti« prina- i saj o, se nam ne morejo predstaviti kot izra- i zito zgodovinska edicija. Pregled vsebine še- i stih letnikov navaja le tisto, kar more nepo- ; sredno zanimati zgodovinarja. Zgodovinske prispevke so napisali tržaški in istrski zgodo- vinarji, bodisi Italijani, bodisi Hrvati (in en Slovenec iz Trsta). Najmarljivejši sodelavec zbornika (čeravno pri njem sodeluje od tret- ¦ jega zvezka dalje) je Hrvat Miroslav Bertoša. i Bertoša je tudi sicer eden najmarljivejših ; današnjih istrskih zgodovinarjev (njegovo za- ' nimanje sega predvsem tja do 19. stoletja). : Prva njegova razprava »Valle d'Istria duran- te la dominazione veneziana« (III/1972, 58- 207) je obširen, tudi z objavljenimi viri opremljen prikaz področja današnjih Bal v južni Istri. Obsežno razpravo je pisec usmeril k raziskavi gospodarskih in narodnostnih raz- mer v obravnavanem času. Druga Bertoševa razprava »Due progetti veneti per sistemare ; i porti di Parenzo e di Rovigno nella seconda ; meta del XVII secolo« (IV/1973, 181-203) nas i vodi zopet v čas beneške Istre in k njenim : gospodarskim problemom; objavlja tudi ar- ; hivske vire. V naslednjem zborniku je isti ' pisec objavil kar dve razpravi: »La guerra j degli Uscocchi e la rovina dell'economia istri- j ana« (V/1974, 35-127) in »Ivan Kukuljevic ; Sakcinski e l'Istria« (V/1974, 153-169). V prvi i se znova vnača k gospodarskim razmeram v : Istri na začetku 17. stoletja, kot pri poprej- šnji razpravi je tudi tu uporabljal arhivsko gradivo iz državnega arhiva v Benetkah. V drugi razpravi pa iz Kukuljevičevega kore- spondenčnega gradiva ugotavlja njegove zve- ze z Istrani; objavlja dve pismi, ki mu jih je bil pisal tržaški zgodovinar P. Kandier. Tudi v šestem zvezku ima Bertoša dve razpravi. V ; prvi »Alcuni dati sulla costruzione della for- ! tezza di Zaule« (VI/1975-76, 141-151) piše o! enem izmed beneško-avstrijskih sporov v 17. ^ stoletju na področju Trsta v zvezi z zidavo i mitnice pri Zavij ah. Za italijanskega bralca je gotovo zanimiva Bertoševa informacija »Sommario della storiografia istriana dal 1965 al 1975 in Jugoslavia (sul periodo storico dal VI alla fine del XVIII secolo)« (III/1975-76, i 215-228). Pisec se je omejil na pregled objav, ; ki obdelujejo čas do konca 18. stoletja. Prvič \ je o tem pisal v puljski reviji »Istra« (4-5/ j 1975), del o slovenski Istri ni upošteval. Drugi pomemben sodelavec zbornika je tr- j žaški zgodovinar Giulio Cervani, ki je pri- \ speval uvodno razpravo v prvi knjigi »Pre- sentazione del primo volume degli ,Atti'« (I/ 1970, 13-8), nato pa je skupaj z E. de Fran- ceschijem napisal obsežno »Pattori di spopo- lamento nell'Istria veneta nei secoli XVI e i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 143 ! XVII« {IV/1973, 9-118). Demografske razme- re v Istri 16. in 17. stoletja so tesno vezane za problematiko, ki ji je posvečal pozornost tudi Bertoša. V dveh razpravah je Cervani govoril o zgodovinarju Kandlerju. V prvi »Undici lettere del conservatore imperiale Pietro Kandier alla municipalita di Rovigno 1868—1869« (III/1972, 37-54) komentira Kan- dlerjeva pisma rovinjski občini, vsebina teh- je povezana z njegovim konservatorskim de- lovanjem. V drugi razpravi »A proposito del- lo scritto ,Trieste e Ragusi' di Pietro Kand- ier« (VI/1975-76, 159-169) objavlja še neob- javljeni Kandlerjev zapis oz. primerjavo med Trstom in Dubrovnikom. Razprave sta pri- spevala še dva italijanska univerzitetna pro- fesorja. Arduino Agnelli je ob 100-letnici smrti Giuseppe Mazzinija napisal »Mazzini e le giovani nazioni« (III/1972, 9-34). Tematika je tudi za jugoslovanske narode zanimiva (ker so bili deležni Mazzinijeve pozornosti tudi kot »mladi narodi«, glej članek J. Pirjev- ca v ZC 27/1973, 329-342) in seveda ni bila prvič deležna obravnave. S svojim drugim člankom je Agnelli posegel v starejšo zgodo- vino Istre, in sicer je predstavil novejše štu- dije o obisku kardinala Vallera v Istri v letih 1579—1580, v času protestantizma (Recenti studi sulla visita in Istria di Agostino Valier, VI/1975-76, 203—211). Drugi univerzitetni profesor Elio Apih je prispeval «Contributo alla storia dell'agricoltura istriana 1750—- 1830« (IV/1973, 121-9), kjer podaja nekaj os- novnih črt o istrskem kmetijstvu. Podobno tematiko si je izbral za svoj drugi prispevek »Qualche notizia sul'attivita di rimboscimen- to in Istria avanti la prima guerra mondiale« (VI/1975-76, 231-241), ki obravnava gozdar- sko zgodovino Istre, zlasti prizadevanja za pogozdovanje pred prvo svetovno vojno. Apih je napisal še zanimivo primerjalno študijo »Sui rapporti tra Istria e Friuli nell'eta mo- dema« (V/1974, 131-8), o prisotnosti Furlani- je V Istri. Giovanni Radessi iz Rovinja je prispeval štiri razprave. Prva je pravziaprav spremno besedilo — » Introduzione allo statuto di Di- gnano« — k objavi statuta mesta Vodnjan (I'1970 21-154) iz leta 1492. V drugi pa hkrati s spremnim besedilom objavlja pisma, ki jih je bil pisal istrski jezikoslovec Antonio Ive (1851—1937) italijanskemu folkloristu Giusse- peju Pitre (1841—1916), objava nosi naslov » Sette lettere di Antonio Ive a Giuseppe Pi- tre« (VI/1975-76, 173-199). Radessi je objavil še članek »Gli Albertini di Parenzo« (III/1972, 211-248), v kateri je ob- javil gradivo o poreški plemiški družini Al- bertini. Skupaj z Antoniom Pauletichem pa je pisal o družinskih kronikah rovinjske dru- žine Angelini (Compendio di alcune Cronache di Rovigno di Antonio AngeUni, VI/1975-76, 247-361); objavljena kronika je zlasti pomem- ben vir za zgodovino Istre v 19. stoletju (do leta 1863). S po eno razpravo s področja zgodovine je zastopanih pet piscev. Tržaški Slovenec Jože Pierazzi (Pirjevec) je napisal študijo o malo znanem Tommasejevem delu »Spisi jednog kaludera« — »Un'opera poco nota di Nicolo Tommaseo: ,Gli scritti di un vecchio caloge- ro'« (V/1974, 141-151); gre za politično delo, ki dokazuje Tommasejevo naklonjenost juž- nim Slovanom v času pred letom 1848. Jakov Jelinčič v «Aggiunte e modifiche allo statuto di Dignano« (11/1971, 7-100) dopolnjuje Rados- sijevo objavo vodnjanskega statuta z dodatki in spremembami, ki jih vsebujejo tri izmed danes štirih ohranjenih primerkov (Radessi je objavil primerek, ki ga hrani muzej v Rovi- nju in zadevnih dodatkov nima). Antonio Pauletich je objavil zemljiško knjigo iz Rovi- nja iz leta 1637 (Libro catastico di Rovigno del 1637, 11/1971, 103-168), Ita Cherin pa spo- mine tistih Rovinjčanov, ki so prvo svetovno vojno preživeli kot begunci v štajerski Wag- ni pod naslovom »Testimonianze di Rovigne- si sfollati a Wagna 1915—1918« (11/1971, 349- 378). Prvih pet zbornikov pa objavlja v na- daljevanjih ponatis Pietra Stancovicha «Bio- grafia degli uomini distinti dell'Istria«, ki je izšla prvič v letih 1828-29 (1/1970, 179-229; 11/1971, 195-346; III/1972, 253-340; IV/1973, 218-304; V/1974, 175-314). Uvodno študijo o Stancovichu je napisal Domenico Cernecca (I/ 1970, 163-175). . Branko Marušič j Lado Ambrožič-Novljan: Dvanajsta brigada. Knjižnica NOV in POS 16, Ljubljana 1976, 602 str. Monografija o Dvanajsti brigadi je že 45. knjiga iz hitro rastoče Knjižnice NOV in POS, ki jo je spodbudil repubUški odbor ZZB NOV leta 1965. Petnajsta divizija je v veliki meri Ambroži- čeva, obdelal je Gubčevo brigado, Cankarjevo brigado in sedaj še Dvanajsto brigado. Avtor priznava, da mu je temeljita proučenost XV. divizije olajšale pisanje, saj niso bile potreb- ne posebne študij e o bojnih razmerah na ope- rativnem področju divizije, kar mu je olajšalo tudi smiselno delitev na dvanajst poglavij. V pomoč mu je bilo gradivo in brošura polkov- nika Vida Jeriča Zgodovina XII. SNOUB, ki jo je izdal ob proslavi 25-letnice njene usta- novitve, vrsta spominskih študij, zapisani vti- 144 ! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 si in dnevniki borcev brigade. Vse to je ko- ristno uporabil pri monografiji, sloneči pred- vsem na virih, ki jih hrani arhiv IZDG. Julija 1943 je postalo jasno, da Italija ne bo mogla vzdržati v vojni, zato je vodstvo NOB poslalo partizanske enote na Dolenjsko, da razoro- žijo italijansko vojsko, da uničijo belo in piavo gardo, da zavarujejo osvobojeno ozem- lje in izvedejo mobilizacijo. S tako nalogo je prišla tudi brigada Slavka Slandra. Po uspeš- no opravljeni nalogi se je del izikušenih bor- cev vrnil na Štajersko, glavnini pa so pri- ključili četrti bataljon Gubčeve brigade, novo mobilizirane borce z Dolenjske, prostovoljce iz Ljubljane in nekaj partizanov iz različnih delov ljubljanske pokrajine in 24. septembra 1943 v Mokronogu ustanovili Dvanajsto bri- gado. Na ustanovnem mitingu ni bila prisot- na vsa brigada, temveč le najbližje enote, če- trti bataljon, prištabne enote, topničarji in zastopniki drugih bataljonov, kajti operativ- no področje brigade je bilo preveliko, da bi jo lahko zbrali. Brigada je sodelovala v ofenzivi 7. korpusa proti Savi, proti nemški ofenzivi oktobra 1943, v bojih za Novo mesto skupaj s Cankarjevo, ruato je ostala pri blokadi mesta, v bojih ob kočevski progi pa je prišla celo do praga Ljubljane, sodelovala je v ofenzivnih opera- cijah VII. korpusa z domobranskimi bataljoni, branila osvobojeno ozemlje v Beli krajini, se bila na desnem bregu Save za sprejem šta- jerskih partizanov in pomagala osvoboditi Ljubljano. Ob ustanovitvi je imela brigada skoraj 1500 borcev; njeno število pa je kmalu močno padlo in nihalo okrog 500 do 600 partizanov. Spomladi leta 1945 pa je mobilizacija prene- hala in pred pohodom na Ljubljano je imela komaj 300 borcev, zato so v njen sestav do- dali popolno 200-člansko peto prekomorsko brigado. Zmagoslavje 9. maja v Ljubljani pa ni bilo dolgotrajno, vojna v tem delu Evrope še ni bila končana. Brigada je na svoji poti na Štajersko pri Lukovici razorožila sovraž- nikovo skupino, pri Velenju pa jo je doletel konec vojne. V sklepnem poglavju Izviri moči avtor po- udarja vrsto značilnosti. Povzeli bi na eni strani njeno operativno področje, ki je bilo v odnosu na druge ozko. Obsegalo je v glav- nem Dolenjsko, pri čemer je večkrat prodi- rala preko nekdanje nemško-italijanske de- markacijske črte do Save in se včasih s hrvat- skimi partizani borila onkraj Kolpe in je siamo konec vojne prišla tudi na Štajersko. Na dru- gi strani bi radi opozorili na politične dogod- ke v brigadi, ki kažejo, da je bila borbena sposobnost brigade odvisna od moralne moči borcev in zato politično delo zelo intenzivno. Partijski kader je bil zelo mlad in avtor si zastavlja vprašanje nastopa in odgovornosti teh ljudi, saj to gotovo ni bila lahka naloga in marsikdo ji ni bil kos. Mlad pa je bil tudi poveljniški kader, ki je po začetnih napakah in zamenjavah uspešno vodil brigado do zma- ge. Vojaško in politično vodstvo je brez dvo- ma prispevalo velik delež, da je brigada 1. marca 1945 dobila naziv udarna. Avtor v uvodnih odstavkih k posameznim poglavjem podaja nujen pregled sovražniko- vega položaja in dodaja tudi svojo analizo, ali so poveljstva sovražnikovo taktiko spre- gledala ali ne in ali so odgovorila na pravilen način ali ne. Gotovo je general Novi j an kva- lificiran za tako ocenjevanje. Avtor je zaradi preglednosti pomembnejših dogodkov manj odločilne akcije in boje izločil in jih dodal na koncu vsakega poglavja, s čimer poizkuša narediti historično oceno. Na koncu pa je dodal grafično podobo bojne poti Dvanajste brigade, njeno številčno stanje, obo- rožitev in bojno zmogljivost, dodal je spisek poveljniškega in političnega vodstva in ka- zalo krajev, imen in enot. Ambrožičeva monografija o Dvanajsti bri- gadi je pomemben prispevek k spoznanju, kako veliko delo so opravili partizani, ki so jih domovinska ljubezen, revolucionarna in oseb- na hrabrost vodili v najtežjih trenutkih ob- stoja slovenskega niaroda. Pri branju pa se dobro čuti na eni strani vsa znanstvena za- vzetost avtorja in na drugi strani čustvena prizadetost udeleženca teh dogodkov. Primož Hainz UDK 329 14/.15(497.12 Domžale)"1935/1941" Stiplovšek Miro, izredni univerzitetni profesor, PZE za zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, Yu Razvoj delavskega in ljudskofrontnega gibanja na domžalskem območju 1935—1941 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 25, št. 2, september 1977, str. 81—93, clt. lit. 24 V članku je pisec na osnovi časopisnih, arhivskih in spominskih virov ter literature prikazal razvoj delavskega in ljudskofrontnega gibanja ter ne- nehno krepitev vloge partije v njem od srede tridesetih let do okupacije 1941 na domžalskem območju. Velika prelomnica v delavskem gibanju in tudi v družbenopolitičnem razvoju na domžalskem območju je bila zmago- vita stavka papirničarjev v Bonačevi tovarni na Količevem leta 1935, ki je opogumila tudi delavstvo drugih domžalskih tovarn, da se je sindi- kalno organiziralo in se začelo uspešno bojevati za Izboljšanje svojega po- ložaja. Usmerjevalno vlogo v delavskem gibanju je opravljala partijska celica Dob — Prevoje, ki je 23. maja 1937 pomagala organizirati tudi enega največjih ljudskofrontnih shodov po ustanovnem krongresu KPS. uspešno delovanje partijskih organizacij pred vojno je bilo pomemben pogoj za uspešen potek priprav na vstajo, ki je prav na domžalskem in kamniškem območju 27. julija 1941 doživela množični razmah. UDK 930.1(497.12-2) :33 Matjašič Marjan, študent zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani 62000 Maribor, Prvomajska 9 A, Yu Gospodarska ln socialna zgodovina v delih slovenske krajevne zgodovine Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 25, št. 2, september 1977, str. 102—107, cit. lit. 41 Članek želi pokazati rezultate 30-letnega raziskovanja slovenske krajevne gospodarske in socialne zgodovine. Uspehi niso majhni! V tridesetih letih smo Slovenci na področju raziskovanja slovenske gospodarske in socialne zgodovine premostili zamujeno ter dosegli evropsko raven, tako po šte- vilu, kakor tudi po kvaliteti znanstvenih raziskav. Na nekaterih področjih kot to velja za zgodovino kolonizacije, pa smo se pridružili evropskim narodom, ki imajo v celoti raziskano svojo kolonizacij sko zgodovino. Najvzorneje raziskana slovenska pokrajina je Gorenjska, ne samo za čas do 19. stoletja, temveč tudi za poznejša obdobja. Zelo vzorno, predvsem pa bolj načrtno kot katero drugo območje, pa ima obdelano svojo gospo- darsko in socialno zgodovino mesto Ljubljana. Slabo raziskana področja pa so Istra, del Notranjske, Dolenjska in Prekmurje. UDK 949.712-2(05)"1953/1977" Zontar Jože, ravnatelj. Zgodovinski arhiv Ljubljana 61000 Ljubljana, Mestni trg 27, Yu Petindvajset let Kronike Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 25, št. 2, september 1977, str. 77—80 Tudi po letu 1945 se je kmalu pokazala potreba po zgodovinskem glasilu za krajevno zgodovino, podobno kot je bila v letih 1934-40 Kronika slo- venskih mest. Ob naporih Zgodovinskega društva za Slovenijo, Mestnega ljudskega odbora Ljubljana ln Mestnega arhiva Ljubljane, je začela leta 1953. izhajati Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino. Reviji je bila zastavljena naloga, da pospešuje zanimanje za zgodovino posameznih večjih ali manjših krajevnih območij slovenskega narodnostnega ozemlja; poleg tega naj posreduje izsledke slovenske zgodovine širšemu krogu bral- cev na laže razumljiv način. Tako naj bi pomagala tudi pri pouku v šolah, v doslej objavljenih 587 člankih so prispevki iz politične, gospodarske, kulturne zgodovine in arheologije. Najbolj zastopana je druga polovica 19. stoletja in začetek 20. stoletja. V letniku 1973 je objavljeno tudi biblio- grafsko kazalo dvajsetih letnikov. Poleg revije je izšlo v seriji Knjižnica Kronike še 5 del. UDK 016:949.712-2 Janša-Zorn Olga, bibliotekarka, PZE za zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, Yu Pregled raziskovanja slovenske krajevne zgodovine Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 25, št. 2, september 1977, str. 93—101, clt. lit. 6 Avtorica se najprej ustavi ob pojmu krajevna zgodovina, nato skuša ugotoviti, kje vse se danes pri nas piše o njej. Ugotavlja, da najdemo podatke o krajevni zgodovini tako zbrane v samostojnih publikacijah in zbornikih kot raztresene po raznih revijah. Posebej naglasa vlogo in pomen Kronike — časopisa za slovensko krajevno zgodovino. Veliko podatkov o krajevni zgodovini prinaša Krajevni leksikon Slovenije, pa razni vodniki (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, razni turistični in gorski vod- niki). V vrsti samostojnih krajevnozgodovinskih publikacij razlikuje na eni strani obsežne monografije, na drugi pa manjše lokalne raziskave. Posebej se ustavi ob zbornikih, ki jih razvršča v tri kategorije (1. zbor- niki, ki imajo že značaj periodičnih publikacij; 2. zborniki, ki izhajajo v daljših časovnih presledkih; 3. enkratni zborniki). V drugem delu pa je podan Izbor najvažnejših del o krajevni zgodovini po posameznih regijah, zajeta so le sintetična dela in zborniki. UDC 930.1(497.12-2)133 Matjašič Marjan, a student oL History at the Philosophical Faculty of Ljubljana 62000 Maribor, Prvomajska 9 A, Yugoslavia Economic and Social History in Research Works on Slovene Local History Kronika, a Review for Slovene Local History, 25, No. 2, September 1977, pp. 102—107, notes 41 The author wishes to present the results of the thirty years of research of Slovene local economic and social history. The success is not negligible. In these three decades the Slovene research workers have caught up with the contemporary situation in the field of research of Slovene economic and social history, they have achieved the European level, as regards the quantity as well as the quality of research works. In some spheres, as it is true of the colonization period, we have joined those European nations, which have completed their investigations of colonization history. The best investigations have been done for the Gorenjska region — among all regions in Slovenia. This is not the case only for the period until the 19th century, but also for later periods. The city of Ljubljana has also been investigated in the field of its economy and social history most thoro- ughly, and besides, the investigations were carried out in a planned way. The regions which have so far been investigated in a minor scope are Istria, a part of Notranjska, Dolenjska and Prekmurje. UDC 329.147.15(497.12 Domžale) "1935/1941" Stiplovšek Miro, Associate Professor of History, Department of History, Philosophical Faculty of Ljubljana 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, Yugoslavia The Development of Worker's and People's Front Movement in the Domžale Region Between 1935—1941 Kronika, a Review for Slovene Local History, 25, No. 2, September 1977, pp. 81—93, notes 24 In the present article the author has shown the development of worker's and the people's front movement as well as a continuous strengthening of the role of the Communist Party in it from the middle of the thirties until the occupation of 1941 in the Domžale region. The article is written on the basis of newspaper and archive sources as well as memoir literature and reminiscences. An important break in the workers' movement and also in the socio-political development of the Domžale region was the victorious strike of paper-mill workers in Bonac's factory at Količevo in 1935. It encouraged also workers in other factories at Domžale to organize them- selves in trade unions and to start fighting successfully for the improve- ment of workers' position. The orientation in the workers' movement was given by the cell of the Communist Party at Dob — Prevoje, which also helped to organize one of the biggest meetings of the people's front that took place after the founding congress of the Communist Party of Slovenia on 23 May 1937. The successful activity of the Communist Party organi- zation before the World War II, was a significant condition for a successful course of preparations for the uprising, which achieved its massive dimensi- ons just in the Domžale and Kamnik regions on 27 July 1941. J UDC 016:949.712-2 Janša-Zorn Olga, Librarian, Department of History, Philosophical Faculty of Ljubljana 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, Yugoslavia A Survey of Investigations of Slovene Local History Kronika, a Review for Slovene Local History, 25, No. 2, September 1977. pp. 93—101, notes 6 First of all the author discusses briefly the term »local history«, and then she tries to establish all works which treat local history in Slovenia. She states that data concerning local history are gathered in individual publi- cations, »Festschriften« and annals, as well as spread out in various reviews and magazines. She stresses especially the role and Importance of the review »Kronika«, which deals only with Slovene local history. A great number of data on local history are given in »Krajevni leksikon Slo- venije« (The Local Encyclopedia of Slovenia), and various guide books (»Kulturni In naravni spomeniki Slovenije« — Cultural and Natural Monu- ments of Slovenia, various guides for tourists and guides for montaineers). In a range of individual publications on local history she makes a distin- ction, and places, on the one hand, extensive monographic studies, and on the other, minor local investigations. The annals are divided into three categories (1. annals, which already have the character of periodical publi- cations; 2. annals, which are issued at irregular longer intervals; 3. annals, which appear only once.) In the second part of the article the selection of most important works on local history Is given according to various regions. Only synthetic works and annals are mentioned here, pp. 93—101, notes 6 UDC 949.712-2(05)"1953/1977" 2ontar Jože, Director, The Historical Archives of Ljubljana 61000 Ljubljana, Mestni trg 27, Yugoslavia Twenty-five Years of the »Kronika« Kronika, a Review for Slovene Local History, 25, No. 2, September 1977, pp. 77—80 Soon after 1945 the need has been shown for a historical publication on local history, similarly, as it used to be the case in the period between 1934—1940, when »Kronika slovenskih mest« (The Cronicle of Slovene Cities) was published. The efforts of the Historical Association of Slovenia, The People's Committee of the City of Ljubljana, and of the City Archives of Ljubljana, resulted in a publication of a review for Slovene local history, »Kronika«, which began to be published in 1953. The review was given the task to foster the interest for history of individual large or small local areas of the Slovene national territory; besides, it should transmit the results of Slovene history to a broader reading public and in an easily understandable manner. Thus, it should also be profitably used for history classes at schools. 587 articles, which have so far been published, treat political, economic, and cultural history and archeology. The second half of the 19th century and the beginning of the 20th century are best repre- sented. In 1973 the bibliography of all articles published in the first twenty years Is given. Five other works, besides the review, have been published in the series »Knjižnica Kronike«. UDK 930.(497.12-2)"1945/ ..." Jera Vodušek-Starič, asistent na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani Ljubljana, Trg osvoboditve 1, Yu Problematika krajevno-zgodovinskih orisov za obdobje po osvoboditvi Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 25, št. 2, september 1977, str. 114—117, clt. lit. 4 V prispevku o problematiki slovenske krajevne zgodovine po osvoboditvi avtorica najprej podaja kratek razvoj in periodizacijo slovenske povojne zgodovine. Kot večina zbornikov, ki jih prispevek obravnava, poudarja go- spodarski in upravni razvoj. Temu sledi pregled nad delom opravljenim na področju slovenske povojne krajevne zgodovine. Avtorica zaključuje, da bi bilo potrebno delo na tem področju zgodovine nadaljevati in razširiti, pri čemer ne smemo zanemariti interdisciplinarnih raziskav. UDK 940.534.971.2-2(04) Zevart Milan, ravnatelj Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru 62000 Maribor, Heroja Tomšiča 5, Yu Problematika orisov NOB za območje Slovenije Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 25, št. 2, september 1977, str. 108—113, clt lit. 18 Kljub temu, da je bilo raziskovanje NOB na terenu doslej dosti manj na- črtno in intenzivno kot proučevanje vojaških dogajanj oziroma enot NOV in POS, kar je tudi posledica dejstva, da je problematika orisov NOB na terenu le bolj raznolika in zahtevna, je bilo tudi na tem področju precej storjenega in predvsem je bilo zbranega že dosti gradiva. Objavljenih je bilo veliko prispevkov in med njimi so tudi kvalitetni. Na splošno pa velja, da so osnovne slabosti velikega dela prispevkov s področja lokalnega zgo- dovinopisja NOB tele: v številnih primerih so avtorji posvetili premajhno pozornost kritičnemu pretresu virov, problematika je obravnavana preveč neenakomerno in premalo celovito, teksti so dostikrat neorganizirani ln ne- sistematični. Orisi NOB za posamezna območja Slovenije bodo nujna osnova za celovito sintezo narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. UDK 949.712-2(061.3)(497.12 Domžale) "1977" Voje Ignacij, Izredni univerzitetni profesor PZE za zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, Yu Simpozij slovenskih zgodovinarjev o krajevni zgodovini Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 25, št. 2, september 1977, str. 118—122 Avtor podaja oceno 1. simpozija o slovenski krajevni zgodovini, ki Je bil v Domžalah 19. in 20. maja 1977. Simpozij je organizirala sekcija za krajevno zgodovino zgodovinskega društva za Slovenijo in s tem združila proslavo 25- letnlce izhajanja Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino. Sim- pozij Je bil posvečen na eni strani obravnavi zgodovinskega razvoja domžal- skega območja od prazgodovine do najnovejšega časa, poseben poudarek je bil na proslavi 40-letnlce ljudskofrontnega shoda na Taboru nad Ihanom; medtem ko je imel drugi del simpozija poudarek na splošni metodologiji obravnave krajevne zgodovine. Ob koncu navaja avtor tudi sprejete sklepe tega srečanja, ki pomenijo koristne napotke za nadaljnje delo. UDC 930.1(497.12-2)"1945/ ..." Vodušek-Starič Jera, assistant at the Institute for History of Worker's Movement Ljubljana, Trg osvoboditve 1, Yugoslavia Some Problems Concerning Local History after the Second World War Kronika, a Review for Slovene Local History, 25, No. 2, September 1977, pp. 114—117, notes 4 In the Essay on the open questions of the local history in Slovenia after the Second World War the author gives at first a short account on the development, with its main turning points, of the Socialist Republic of Slovenia. As the majority of the periodicals on local history on which it relies, the essay points out mainly the development in the fields of economy and management. Following, is the survey of the work accomplished in the field of local and regional history after 1945. The author concludes that work in this field of history should be continued and extended, not over- looking the element of interdisciplinary research. UDC 949.712-2(061.3X497.12 Domžale)"1977" Voje Ignacij, Associate Professor of History, Department of History, Philo- sophical Faculty of Ljubljana 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, Yugoslavia The Symposium of Slovene Historians on Local History Kronika, a Review for Slovene Local History, 25, No. 2, September 1977, pp. 118—122 The author reviews the first symposium on Slovene local history which was held at Domžale on 19—20 May 1977. The symposium was organized by a section for Slovene local history of the Historical Association of Slovenia, and at the same time a celebration was held which marked the twenty-fifth anniversary of the publication of Kronika, a review for Slovene local history. The symposium was oriented, on one side, to discussions of the historical development of the Domžale region from the pre-historic times to the present. A special stress was laid on the celebration of the fortieth anniversary of the people's front meeting at Tabor near Ihan. The second half of the symposium stressed questions concerning the general methodo- logy of discussions of local history. Finally, the author quotes conclusions made at this symposium, which denote useful instructions for forther work. UDC 940.534.971.2-2(04) Zevart Milan, Director, The Museum of National Liberation in Maribor, 62000 Maribor, Heroja Tomšiča 5, Yugoslavia Some Problems Concerning the Presentation of the National Liberation War In Slovenia Kronika, a Review for Slovene Local History, 25, No. 2 September 1977, pp. 108—113, notes 18 In spite of the fact that the investigation of the National Liberation War In various regions regarding its territorial functions has been much less intensive than studies on military events, or rather, on troops of the National Liberation Army and Partisan Detachments of Slovenia, quite a lot has been done in this field too, and primarily, a lot of material has been collected. The reason for this limited scope of investigations lies in the fact that the problems of presentation of the National Liberation War in individual territories are more varied and more demanding. A number of contributions from this field have already been published, and among them there are some of high quality. Generally speaking it is true that basic defects of contributions referring to local history of the National Liberation War are the following: in several cases the authors have paid too small attention to a critical examination of sources; the problems are dealt with rather Irregularly and not in their totality; many times the texts are not organized well enough and they are not systematic. Surveys of the National Liberation War for different regions of Slovenia going to be an essential basis for a total synthesis of the National Libera- tion War in Slovenia.