kulturno - politično glasilo mm* svetovnih in domačih dogodkov 10. leto/Številka 24 V Celovcu, dne 12. junija 1958 Cena 1.50 šilinga Deset ni petdeset Samo resnici na ljubo ugotavljamo nekaj dejstev, ki jih je prezrl sedanji odbor »Slovenske prosvetne zveze« v napovedih za proslavo »petdesetletnice« te kulturne organizacije dne 15. junija t. 1. Treba je namreč ugotoviti, da je bila leta 1908 po delu in naporih pokojnega bogoslovnega profesorja dr. Lamberta Ehrlicha ustanovljena v Celovcu prva centrala slovenskih katoliških izobraževalnih društev pod naslovom »Slovenska krščanska socialna zveza«. Kakor je bila smer vseh izobraževalnih društev jasna in so stali pri društvih kakor tudi pri vseh zadružnih organizacijah slovenski duhovniki v prvi vrsti, tako je bilo to tudi v centralni kulturni organizaciji. Po smernicah, ki jih je pokojni prof. Lam-bert Ehrlich položil tej kulturni centrali, je organizacija delovala v monarhiji in v dobi med obema vojnama v prvi avstrijski republiki ter si je leta 1937 nadela nov naslov »Slovenska prosvetna zveza«. Ta »Slovenska prosvetna zveza« je tudi po razpustu vseh avstrijskih strank za časa Dolfussove in Schuschniggove vlade svoje tradicionalno delo slovenske krščanske kulturne organizacije nadaljevala in to celo po nemški okupaciji leta 1938. Gotovo še ni pozabljeno, da je ta organizacija poleti 1938 na Brnci in v Globasnici izvedla »Slovenski dan«, ki je bil v tedanjem času pogumna manifestacija koroških Slovencev za življenjske pravice malega naroda ob južnem robu tedanjega »velikega rajha«. Tudi po drugi svetovni vojni je »Slovenska prosvetna zveza« zopet pričela z delovanjem, dokler niso leta 1948 nastopili dogodki, ki so centralno slovensko kulturno organizacijo odtrgali od vse njene preteklosti in jo usmerili ali vsaj poskušali usmeriti na novo »napredno linijo«. Premalo smo še oddaljeni od tistih dogodkov — žalostnih dogodkov —, da bi zavzeli k njim že danes stališče zgodovinarja, pač pa moramo ugotoviti, da more sedanja »napredna Slovenska pro svetna zveza« praznovati kvečjemu desetletnico. Kdor pa hoče praznovati petdesetletnico, ta bi pa moral najti vsaj besedo zahvale ustanovitelju dr. Lambertu Ehrlichu, ki je postal žrtev atentata na ljubljanski ulici leta 1942. Radi poročamo o vsakem kulturnem delu. Dejstva pa ostanejo le dejstva in deset hi petdeset!____________________ De Ganile na francoski gugalnici Potem ko je de Ganile dolbi} v francoskem 'parlamentu večino ter polna pooblastila za šest mesecev, je poslal parlament na počitnice. Dosegel je svojo prvo zmago. General je letel v Alžir Nato je 68-letni, skoraj dva metra visoki general, ki je v zadnjih časih nosil pripro-sto civilno obleko, zopet nadel svojo staro vojaško uniformo z vsemi čini in odlikovanji. Na pariškem letališču Č)rly je stopil v letalo, ki ga je z njegovimi ministri vred poneslo v Alžir. Tam ga je čakal drugi, težji spopad z upornimi generali in nepopustljivimi evropskimi naseljenci na eni strani ter arabskimi uporniki na drugi strani. Že ko je bila objavljena lista De Gaulle-ove vlade, so se v Alžiru dvignili glasovi nasprotovanja in razočaranja. V prvi vrsti zato, ker je bil »prezrt” Jacques Soustelle, politična glava vojaško-civilnega upora Francozov proti vladi, in tudi zato, ker je De Ganile vzel v svojo vlado nekaj; zmernih politikov iz vseh večjih strank, ki so v preteklosti že poskušali rešiti alžirsko vprašanje s kakim kompromisom, pa jih je parlament prav pod pritiskom ekstremistov zrušil iz ministrskih stolčkov. Prijateljstvo pred množicami... Že takoj ob prihodu generala De Gaull-a so pripadniki »odborov za ljudsko blaginjo” enostavno zaprli v neko sobo v vladni palači v Alžiru dva njegova ministra, da jima s tem preprečijo dostop na častno tri-buno velikanske manifestacije, na kateri so desettisoči Francozov in Arabcev pozdravljali De Craulle-a. De Ganile je obiskal vsa večja mesta Alžira in povsod doživel navdušene sprejeme s strani množic. Vendar, temelji De Gaulle-ova popularnost na globokem nesporazumu. Francoski naseljenci in ekstremisti gledajo v njem moža, ki bo napravil red v Fran- ciji ter preprečil izgubo Alžira, zadnje večje francoske kolonialne posesti. Obenem upajo, da bo zavaroval dosedanje privilegije francoskih naseljencev proti Arabcem. Arabske množice pa gledajo v De Gaullu vojnega junaka, pod katerim je služilo v zadnji vojni tudi mnogo mladih muslimanov. Borili so se na na vseh bojiščih in De Gaulle ni dopuščal nobene razlike v ravnanju, pa naj so bili vojaki Francozi ali Arabci. Do obojih je bil enako trd glede discipline, pa tudi pravičen. Za časa provizorične vojne uprave je tudi v Alžiru izvedel nekaj reform, ki so vsaj delno izboljšale položaj domačega prebivalstva. Znano je, da se on nagiba k ideji samostojne federacije nekdanjih severnoafriških francoskih kolonij, ki bi' pa bila povezana s Francijo v širšem okviru »Francoske unije”. De Gaulle je v Afriki pokazal precej politične spretnosti. Arabcem je govoril o enakosti in koncu gospodarskega izkoriščanja. Vseh 10 milijonov francoskih državljanov v' Alžiru, francoskega ali arabskega rodu pritičejo iste pravice in dolžnosti. Napovedal je enako volilno pravico za vse ter samoupravo Alžira. Francoskim naseljencem pa je govoril o veličini Francije, »ki se zave sama sebe šele takrat, kadar je v prvi bojni vrsti in je nevarnost največja”. ... srditi spopadi za zaprtimi vrati Za zaprtimi vrati pa je ostro priškrnil ekstremiste, bodisi v civilu, bodisi v uniformi. Predstavnikom odbora za javno blaginjo je povedal, da se nimajo mešati v upravo in na vprašanje, kdo je minister za Alžir, jim je kratko odgovoril: »Jaz”. Vendar ni hotel prenapeti strune in zaenkrat odborov ni razpustil. Pač pa je poklical k sebi posebej, generala Massuja, poveljnika padalskih čet, ki je predsednik osrednjega »odbora za javno blaginjo” v Alžiru. Ko ga je ta hotel nekaj poučevati o politiki, ga Turki razgrajajo na Cipru V noči od nedelje na ponedeljek je množica 1000 Turkov vdrla v grški predel Nikozije, glavnega mesta Cipra ter zažgala dva bloka hiš, enajst trgovin in več avtomobilov. Divjala je po ulicah in ubila pri tem tri Grke, petnajst pa težko ranila. Angleške zasedbene oblasti so morale policijo okrepiti z vojaki, da so končno obvladali Zbiižanje glede »vrhunske konference' Ameriški predsednik Eisenhower je znova pisal Hruščevu in mu predlagal, da bi se naj oborožitveni strokovnjaki Združenih držav in Sovjetske zveze že v začetku prihodnjega meseca sestali v Ženevi ter se posvetovali glede razorožitvenih predlogov, o katerih bi naj potem končno odločal,i vladni šefi glavnih velesil sveta na »vrhunski konferenci”, o katerih se že govori več mesecev. Ameriški državni predsednik je ustregel Sovjetom v eni točki, namreč da bi naj pri pripravljalnih razgovorih v Ženevi sodelovali tudi češki in poljski strokovnjaki. Da bo pa ustvarjeno ravnotežje ob posvetovalni mizi, bodo pa na zapadni strani pritegnjeni tudi strokovnjaki Francije in Vefike Britanije. Udeležba na tej konferenci ne obvezuje nikogar, da takoj ustavi atomske poskuse. Utegne se tako zgoditi, da se bodo v poletju strokovnjaki razgovarjali v Ženevi ob zvoku atomskih eksplozij, kajti Združene države so že napovedale’ serijo atomskih poskusov na Pacifiškem oceanu, Angleži jih bodb izvedli v Avstraliji, Francija pa tudi pripravlja svojo prvo atomsko eksplozijo. Šef tiskovnega urada ameriškega držav- nega predsednika Hagety pa je izjavil, da bi bilo treba v morebitni sporazum o ukinitvi atomskih poskusov vključiti tudi Kitajsko, kateri je Sovjetska zveza pred kratkim obljubila atomsko orožje. Bila bi namreč podana možnost, da Sovjetska zveza formalno drži svojo izjavo, d!a je ukinila vse atomske poskuse na svojem ozemlju, pa jih istočasno izvršuje na teritoriju prijateljske Kitajske. Švicarji kupujejo atomske bombe Med tem ko je v mednarodni politiki toliko govora o atomski razorožitvi, pa je minuli teden Združenje švicarskih aktivnih častnikov v posebni resoluciji zahtevalo od federalne -vlade opremo švicarske vojske z atomskimi orožji ter z daljnometnimi raketami. Obrambni minister Chaudet je v načelu potrdil pravilnost zahtev svojih častnikov. šef generalnega štaba polkovnik An-nasohn je izjavil, da bo Šviga sicer pozdravila sleherni dogovor, ki bo onemogočil vojno z atomskimi orožji, toda dokler ga še ni, mora imeti tudi vojaška sila nevtralne Švice prav tako dobro orožje, kot vsi drugi. Ker ga ne morejo sami izdelovati, ga bodo kupili. divjajoče Turke. Pred nekaj dnevi je na turškem konzulatu v Nikoziji eksplodirala bomba, ki pa ni poškodovala nobene osebe. Pač pa je zelo razkačila ciprske Turke, ki so že dalje časa z nezadovoljstvom opazovali dobro napredujoča pogajanja med britansko vlado in ciprskimi Grki za samoupravo otoka. Ker tvorijo Grki 3 četrtine prebivalstva, Turki pa eno (skupno ima Ciper 500.000 duš), se Turki boje, da bi po odhodu Angležev bili predani na milost in nemilost Grkom. V Istambulu so kot odmev na dogodke na Cipru izbruhnili siloviti nemiri, katerih voditelji so bili študentje. Okrog 200.000 ljudi je demonstriralo po mestu in zahtevalo prekinitev diplomatskih stikov z Veliko Britanijo. / Angleži) ki so Ciper zasedli leta 1878 in ga napravili za svojo »trdnjavo vzhodnega Sredozemlja”, po letu 1945 z otokom nimajo drugega kot skrbi. Že dobro leto jim grški uporniki delajo sive lase in zahtevajo priključitev otoka Grčiji ali pa vsaj samoupravo. V zadnjih mesecih je izglfcdalo, kot da so Angleži Grke nekoliko potolažili in kazalo je, da bodo pogajanja z nadškofom Makariosom, voditeljem ciprskih Grkov, le ugodno zaključila. Nova razplamtitev nacionalnih strasti zaradi Cipra pa pomeni oslabitev skrajnega jugovzhodnega krila Atlantskega pakta, katerega članica sta Grčija in Turčija. Zaradi njunega sosedstva z vzhodnim blokom sta pa ti dve državi najbolj navezani na pomoč Zapada. Toda izgleda, da so nacionalne strasti topot prevladale nad razsodnostjo. je De Gaulle kratko zavrnil, da on, (general De Gaulle) kot ministrski predsednik in vrhovni poveljnik vojske, nima navade .sprejemati navodil od svojih podrejenih. Massu je po nekaj minutah razgovora odšel s prepadenim obrazom. Uporni Arabci v hribih pa so De Gaulle-ove pozive za pomirjenje odklonili in v odgovor začeli znova napadati francoske postojanke. Izjave generala De Ganila so bile na zunaj sicer kratke in odsekane, vendar namenoma nejasne, kajti mož se zaveda na kako različnih stebrih sloni njegova popularnost in s tem tudi moč. De Gaulle se je vrnil v Pariz kot zunanji zmagovalec, vendar bodo šele prihodnji tedni pokazali ali bo mogel premostiti notranja nasprotja položaja v katerem se nahaja Francija in on z njo. Tako na vzhodu kot na žapadiu z zanimanjem in skrbjo gledajo na razvoj dogodkov v Franciji. -KRATKE VESTI — ŽIVILSKE NAKAZNICE so otlpravili v Vzhodni Nemčiji, nakar so cene življenjskih potrebščin bliskovito narastle. je to zadnja država v Evropi, ki je odpravila ta spomin na vojne čase. PREJŠNJI TEDEN JE 3978 BEGUNCEV iz Vzhodne Nemčije pribežalo na Za-pad in prosilo zapadnonemške oblasti za politični azil. Tudi tam število beguncev sedaj narašča iz tedna v teden. UMRL JE DR. FRIEDRICH KRIE-GER, guverner avstrijskih poštnih hranilnic, star samo 56 let. Pokojnik je bil po rodu iz Dunajskega Novega mesta. Po za ključenem pravnem študiju in sodni praksi je stopil v davčno službo. Dalj časa je služboval v finančnem ministrstvu. Zaradi svojega protinacističnega prepričanja je bil leta 1938 vržen iz državne službe, v katero se je vrnil šele po koncu vojne. PERONOVI PRISTAŠI DVIGAJO GLAVO v Argentini. V mestu Mendozi je približno 30 tisoč pristašev nekdanjega argentinskega diktatorja s tihim maršem proslavilo 6. junij, dan žalosti zanje, kajti bila je to obletnica prevrata, ki je Peronu spodnesel predsedniški stolček. SILOVIT TORNADO JE ZAHTEVAL 30 ŽIVLJENJ v državi VVisconsin. Vihar je povzročil tudi veliko gmotno škodo, ki gre v milijone dolarjev, število ranjenih se, pa giblje okrog 150. VROČINSKI VAL, ki je zajel indijsko državo Bihar, je povzročil smrt čez. 200 ljudi. V BEIRUTU ZOPET POKA. Ko je že kazalo, tla so se razburkani duhovi v prestolnici Libanona, arabske države na Bližnjem Vzhodu, pomirili, so teroristične skupine znova začele rovariti in na sedmih različnih krajih podtaknile bombe. Ena izmed bomb je eksplodirala v nekem i>otu-jočem kinu, pri čemer je bilo 7 oseb težko ranjenih, kino je uničen. OD UPORNIKA DO PEVCA. Kot tenor v operi holandskega mesta Breda je minuli teden prvič nastopil Raymond We-sterling. Je to bivši častnik holandske vojske, ki si je po izgonu Nizozemcev ustvaril lastno privatno armado v Indoneziji. Ko so bile njegove čete poražene po indonezijskih oddelkih, se je z begom izognil sodišču ter za nekaj časa izginil. Sedaj se je pojavil kot pevec. ........ Posvetovanje Narodnega sveta Člani širšega odbora Narodnega sveta koroških Slovencev so vabljeni, da sc zanesljivo udeleže seje, ki bo v ponedeljek dne 16. junija ob 9. uri v Mohorjevi hiši v Celovcu, Viktringer Ring 26. Na dnevnem redu je razprava o predlogih za izvršitev člena 7. državne pogodbe. Politični teden Po svetu ... Minuli teden je ves stal v znamenju francoske državne krize, o kateri poročamo več na drugem mestu. Pa tudi na fronti „mrz-le vojne” med vzhodom in zapadom, ali bolje med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami je bilo dokaj živahno. Evropski politiki romajo v Washington „Očka Heuss”, kot i imenujejo starega profesorja filozofije s prijaznim obrazom, ki je državni predsednik zapadnonemške republike, ni mogel bolje izbrati časa svojega potovanja v Ameriko. V VVashingtonu je govoril zbranemu kongresu, to je senatorjem in poslancem o prijateljstvu med Nemci in Amerikanci. Heuss kot državni predsednik sicer nima nobene besede glede vodstva politike, to je stvar vlade in kanclerja Adenauerja, vendar je bil njegov obisk dobrodošla prilika /a poudarek zavezništva med Bonnom in AVashiingtonom, ki v zadnjih letih postaja vedno tesnejše, posebno ker je Francija zaradi svojih, kolonialnih težav vedno bolj izgubljala na politični moči. Prihod De Gaulle-ja na oblast v Franciji odpira nove perspektive in nova upanja, pa tudi nove negotovosti. Prav zato je washingtonska vlada zapadnonemškega gosta sprejela s poudarjeno ljubeznivostjo, kot nekak posredni opomin Francozom, češ če boste preveč zahtevni in trdoglavi, nam ne bo preostalo drugega, kot da se še bolj povežemo z Nemci. Prav za take namige je prišel Ameri-kancem Heuss kot nalašč, kajti on ne more sklepati nobenih pogodb in obvezovati svoje države in izjave, ki so jih Amerikanci dajali njemu, imajo zgolj simbolično veljavo. Tudi McMillan na poti v Washington , Komaj so pospravili prte s slavnostne mize za bankete Heussu, pa jih bodo morali pogrinjati za novega gosta: Preko Atlantika je priletel angleški ministrski predsednik Mc Millan s štabom 60 strokovnjakov za politična, vojaška in gospodarska vprašanja. Sprejem je bil sicgr manj hrupen, medsebojne prijaznosti so se omejile na nekaj neobhodno potrebnih formalnosti in „coctail parties”, zato je pa program posvetovanj med obema vladama mnogo obširnejši : Gospodarsko sodelovanje med obema državama, priprave za .vrhunsko konferenco’, ki še vedno straši v mednarodni politiki, stališče do de Gaulle-a, ustavitev atomskih poskusov, predvsem pa skupno stališče do najnovejših potez sovjetske vlade na gospodarskem področju. ko presenečenja, kajti doslej je sovjetska vlada označevala ameriška posojila kot sredstva imperialističnega zatiranja in izžemanja ter je tiste države, ki so taka posojila sprejemale, označevala za agente imperializma. Zadnja država, ki jo je zadel tak očitek je bila Jugoslavija. Hruščev se je tudi uvrstil v vrsto prosilcev za ameriška posojila Tu je Hruščev svet presenetil z novo domislico. Po več mesecih hvalisanja o porastu sovjetske proizvodnje ter grandioznih načrtih za bodočnost, ko bosta bojda sovjetska industrija in poljedelstvo prekosila Ameriko, po ponudbah velikoclušnih dolgoročnih posojil vrsti afriških in azijskih držav, pa je naenkrat predsednik sovjetske vlade pisal predsedniku Eisenho-werju pismo, v katerem sam prosi za toliko obrekovana ameriška posojila. Hruščev je tudi navedel dolgo vrsto blaga, ki ga hoče v Ameriki s tem posojilom nabavili. So to predvsem stroji za opremo tovarn sintetičnih snovi, cevi za plin in petrolej, kemični proizvodi, zdravniški aparati, tekstilni stroji, blago za široko potrošnjo. Kot znano ameriška vlada prepoveduje izvoz tako zvanega strateškega materiala v sovjetski blok n'n očividno je Hruščev skrbno pazil, da v svoj seznam želja ni vključil topov in drugega vojaškega materiala. Ker pa Sovjetska zveza nima za zameno blaga v enaki vrednosti, zato Hruščev predlaga, da Amerika dovoli Sovjetski zvezi ustrezno dolgoročno posojilo. Vendar je ta predlog v merodajnih ameriških političnih krogih naletel na precej gluha ušesa. Vodilni dnevnik onstran oceana „New York Times” pripominja v svojem uvodniku, da je vlada v VVashingtonu odbila gospodarsko pomoč, kar bi v resnici to posojilo bilo, drugim brez dvoma revnejšim in vrednejšim državam, ki so do Amerike gotovo bolj prijateljsko razpoložene kot Sovjetska zveza. Za primer navaja Indijo. V mednarodnem svetu pa je ta prošnja Hruščeva za ameriško posojilo izzvala veli- Prepir zaradi ameriških posojil med Moskvo in Beogradom Čim so pa v Beogradu zvedeli za najnovejše pismo Hruščeva Eisenhovverju, je zunanje ministrstvo nemudoma sklicalo tiskovno konferenco. Predstavnik vlade Jakša Petrič je ostro napadel Hruščeva kot „breznačelneža”, ki hoče z gospodarskim pritiskom spraviti Jugoslavijo na kolena. Za primer breznačelnosti svojega nekdanjega prijatelja pa je navedel ..prošnjo za ameriško posojilo” in očital gospodarjem Kremlja nedoslednost, kajti med tem ko sami moledujejo ameriške imperialiste za posojila, istočasno zmerjajo tiste srečnejše prosile« (beri Jugoslavijo), ki so taka posojila že prejeli, za hlapce imperializma. Star narodni pregovor pravi: „Ni vse za vsakega” in izgleda, da tudi Hruščev misli tako. Za napade iz Beograda se ne meni mnogo. Pa tudi na darežljivost ameriškega strica Sama ne računa kdovekaj. Pač pg upa zbuditi skomine pri ameriških gospodarskih ktogih. Zanje je namreč ta predlog zelo zapeljiva mana, kajti prav sedaj preživlja Amerika recesijo ali ,.krizo obilja”. Proizvodnja je tako narastki, da se zaloge neprodanega blaga kopičijo po skladiščih in industrij-ci se poželjivo ozirajo po novih tržiščih. Pa tudi razne evropske države s cvetočo industrijsko proizvodnjo s skrbjo iščejo nove trge, pa čeprav na kredit. Samo da se dela in d!a so ljudje zaposleni. Prav zato bo razširitev gospodarskih stikov med vzhodom in zapadom eno izmed najvažnejših vprašanj washangtonskih razgovorov med ..bratranci”, kot Angleži in Amerikanci imenujejo eden drugega. ... in pri nas v Avstriji Proporc tudi pri podkupninah Notranje politično nebo se je po dolgi suši zopet pooblačilo in v časopisju obeh strank zopet dežujejo obdolžitve. Sprožil jih je neki gospod Johann Haselhuber, ki je bil leta 1945 še skromen kramar z železom, te dni pa je šel v konkurz kot lastnik železarne At. Andra—Wordern, ki zaposluje 1200 delavcev ter kot dolžnik okrog 400 milijonov šilingov. Samo Giro-centrali avstrijskih hranilnic dolguje okrog 200 milijonov šil., a glede ostalih njegovih upnikov pa preiskava gospodarske policije še ni zaključena. Sam po sebi tak konkurz ne bi bil nič posebnega, kajti marsikatero podjetje, ki je v povojni dobi zrastlo z brzino gobe iz mokrih tal konjunkture, je sedaj zašlo v težave in sledila mu bodo še druga. Haselgruber je največ trgoval z vzhodnoevropskimi državami. Toda njeno zmagoslavje je bilo' kratko, kajti naslednji dan je časopisje OeVP prineslo vest, da je sam generalni tajnik stranke dr. Maleta dostavil s spremnim pismom policiji izjavo faliranega fabrikanta Ha-selgruberja, v kateri našteva imena vseh socialističnih veljakov, katerim je on tudi izplačal provizije po specialnem dogovoru za posredovanje poslov in to kar v znesku 10 milijonov šil. Zadrega v socialističnem taboru je velika, kajti ljudje so se že, nekoliko navadili na škandale pri OeVP, ki pač velja za stranko kapitala in bogatega meščanstva. Socialističnim veljakom, ki so doslej kot strogi sodniki v imenu preganjane proletarske poštenosti s prstom grozeče kazali na pokvarjeno meščanstvo in zahtevali podržavljenje vsega po dolgem in počez, pa je bilo zaradi tega sedaj mnogo bolj neprijetno v duši, kljub morebitnim milijonom v žepu. Socialistična stranka je v naglici na Dunaju sklicala posebnp tiskovno konferenco, na kateri je nastopil sam državni tajnik dr. Kreiski in izjavil: „Kdor je kaj dobil, bo moral vse do zadnjega groša dati nazaj”. Minister Helmer pa je v imenu osrednjega vodstva stranke zatrdil, da le-to ni dobilo nobenega groša. Pač pa ima socialistična stranka 650.000 članov in ne more stoodstotno garantirati za vsakega, je še pristavil. V javnosti so pa ta novi škandal krstili za »korupcijo po proporcu”. Koalicijski odbor nemoteno zaseda naprej Med tem ko so frčale obdolžitve o Ha-selgruberjevih milijonih na levo in na desno, pa je koalicijski odbor razpravljal o tekočih zadevah. Zedinili so se o predlogu zakona o odškodnini poznim povratnikom ter oškodovancem vojne in povojne dobe. V kratkem bo predložen parlamentu v razpravo in odobritev. Dosežen je bil tudi sporazum o nekaterih spornih točkah zakona o odškodnini za škodo povzročeno po okupacijskih vojskah. In končno je bilo sklenjeno, da bo koalicijski odbor nadaljeval delo tudi čez poletje, ko bo parlament odšel na počitnice. Fotokopija je bila usodna Politični škandal je iz tega konkurza nastal šele, ko je nek dunajski poulični list objavil fotokopijo Haselgruberjeve davčne prijave, v kateri stoji zapisano, 'dh je deželnemu vodstvu OeVP na Dunaju „po specialnem dogovoru za posredovanje poslov" izplačal provizijo v znesku dva in pol milijona šil., ki jo je hotel potem še odpisati pri davkih. Ta fotokopija je končno prekucnila stolček šefu dunajske OeVP, državnozborskemu poslancu Bolcarju, čigar položaj je že bil pred nekaj meseci hudo omajan zaradi podobnega škandala v zvezi s podjetjem »Transfines”. Takrat ga je rešilo menda samo dejstvo, da je za stranko znal »navrtati” denarne vire bolj kot spretno kdorkoli drugi. Dobil je sicer ukor, da mi lepo. kar dela, vendar je ostal na svojem položaju. V večinski stranki so upali, da bo čez nečedno zadevo kmalu zrastla trava. Popolnoma upravičeno, saj je prav ta afera pokazala, da je naša politična poljana dobro »pognojena”. Toda komaj so »Trans-fines” dobro spravili s sveta, se je pojavil Haselgruber. Polcarjev položaj je postal nevzdržen in moral je podati ostavko. Kljub milijonom šil., ki jih je »skomandiral”, je sedaj njegova prisotnost stranki prinašala več škode kot dobička. Socialistično časopisje je z zmagoslavnimi udarnicami na prvih straneh naznanilo Polcarjev padec. Ing. Raab poroča javnosti o svojem potovanju V svojem stalnem radijskem govoru je minilo nedeljo zvezni kancler Raab na kratko poročal o svojem potovanju v Ameriko in izjavil, da je gospodarsko stanje Avstrije ugodnejše kot kdaj koli prej. Avstrija velja za solidno državo, kjer se .dobro gospodari in zato je v Ameriki danes laže dobiti posojila za avstrijsko gospodarstvo kot v preteklosti. (O Haselgruberju v Ameriki očividno nič ne vedo). Koliko posojil bo Avstrija dobila od Amerike, ni povedal, kajti o tem se bo moral konkretno pogajati finančni minister. Kljub optimističnemu tonu pa je bilo videti, da obstoje med obema vladama nekatere razlike. Tako je po vesteh ameriškega tiska avstrijska vlada nezadovoljna zaradi ameriške prepovedi, da bi Avstrija dobavila Češkoslovaški strojno opremo za neko veliko železarno. Tako stroji spadajo po ameriških pojmih med »vojno blago” in Združene države ne trpijo izvoza v države vzhodnega bloka. Ker je glede uporabe fondov iz. nekdanje Mashallove pomoči avstrijska vlada vezana na pristanek Amerike, je morala češko naročilo za. železarno odkloniti, čeprav s težkim srcem. »Begunce za reparacije ne zamenjavamo« Zvezni kancler je pa odločno zavrnil govorice v zvezi s tremi begunci iz. čehoslo-'vaške, ki so z orožjem v roki prisilil pilota med poletom, da je letalo usmeril proti Dunaju, kjer je srečno pristal. Pilota so takoj vrnili nazaj na/Čehoslovaško, ker je tako želel; ondi ima namreč ženo in otroke. Begunce so pa avstrijske oblasti zaprle. l)o-pisnik »Netv York Timesa” je poročal svojemu listu, da so, avstrijske oblasti to storile zato, da se prikupijo Sovjetski zvezi, kamor bo v kratkem potovala avstrijska vladna delegacija z namenom, da doseže znižanje dobav, ki jih državna pogodba nalaga v prid Sovjetski zvezi. Ing. Raab je zatrdil, da Avstrija lepo ravna z begunci in da se ne bo nikdar spustila v kupčije takega kova. Tako se glasi uradna izjava. SLOVENCI d&ma in fta &oetu Priprave za ..Ljubljanski festival1* Dne 28. junija se bo začel „VI. ljubljanski festival”, ki sc je v teku (i let svojega obstoja razvil v največjo kulturno prireditev poletja v slovenski prestolnici. Iz leta v leto se je stopnjevala kvaliteta prireditev, prav tako pa tudi število sodelujočih ter obisk gledalcev. Na tlosedanjih petih festivalih je bilo skupno 73 glasbenih prireditev, II dramskih -predstav in 18 folklornih nastopov. Skupno je na teh prireditvah sodelovalo 9.185 oseb, vseh obiskovalcev pa je bilo 211.000. Naraščal je tudi obisk tujcev, ki je lani dosegel število 3000, vendar s tem prireditelji niso zadovoljni in nameravajo v prihodnjih letih posvetiti več skrbi pritegnitvi inozemskih gostov. »Ljubljanski festival” si pa je že pridobil nekaj stalnih prijateljev v inozemstvu in ga je tuji tisk, — meti drugim dunajska »Furchc” — že ponovno zelo laskavo ocenil. I’o namenu prireditev hi pa naj festival postal osrednja slovenska prireditev, nekak prikaz ustvarjalne moči vseh delov našega naroda in bi naj za teden svojih predstav privabil v slovensko metropolo rojake iz vseh krajev, kjer se govori slovenski jezik. Na letošnjem programu je poleg Smetanove opere »Prodana nevesta”, ki jo bodo podali pevci ljubljanskega opernega gledališča, še nastop baletnega enscmbla istega gledališča, ki bo podal Čajkovskega »Labodje jezero”. Ljubljanska drama bo nastopila s Shakcspearejevo »Ukročeno trmoglavko”. Eksperimentalno gledališče bo pa poseglo v grško klasiko s Platonovim »Sokratom”. Bogat je pa tudi seznam gostovanj. Mariborsko operno gledališče bo prišlo kar z največjim Verdijevim delom „Aido”, Slovensko narodno gledališče iz Trsta bo pa zaigralo Goldonijeve »Primorske zdrahe”. Za ljubitelje koncertov bo ensemble slovenskih solistov pripravil večer izbrane slovenske glasbe. V okviru kulturne izmenjave med Koroško in Slovenijo ho nastopil »Zbor madrigalistov iz Celovca”, iz Beograda ho prišel akademski zbor »Branko Krsmanovič” in predvajal »Simfonijo Orienta”, ki jo je napisal Slavenski. Slovenska filharmonija pripravlja večer prvič izvajanih slovenskih skladb. Nastopilo bo tudi več folklornih skupin iz Slovenije in južnejših republik Jugoslavije. Za čas festivala bo odprta razstava zgodovinskega značaja »Turški vpadi na slovenska tla”. V Moderni galeriji pa bo reprezentativna razstava sodobne slovenske umetnosti. Narodna in univerzitetna knjižnica pa ho priredila razstavo „400 let slovenskega koledarja”-, katere ogled hi priporočili vsem tistim pri nas, ki pratijo, da je slovenski jezik nastal preti pičlimi 100 leti. Slovenski ..Slaviki** prepevali Amerikancem Na povabilo Društva za razvoj mesta Cleveland, je slovenski mladinski zbor »Slavčki” nastopil s po-sebnim koncertom v cerkvi sv. Martina v Novclty, Ohio. Zbor, ki ima 18 sopranistk, 10 altistk, 9 tenorjev in 8 basov, je zapel 10 slovenskih pesmi, za nameček pa še eno angleško. Prav posebno je ugajala angleškim poslušalcem »Gor čez. izaro”, ki je nekatere ganila do solz. O koncertu so zelo pohvalno pisali trije angleški listi, eden pa je prinesel celo sliko zbora, ki ga vodi g. Miodrag Savernik. Prva slovenska sv. maša v Caracasu Rojak nam piše iz Caracasa (Venezuela) v Južni Ameriki: Z velikim veseljem in zadovoljstvom smo sprejeli slovenskega duhovnika preč g. Janeza Grilca, ki je prispel k nam po dolgi poti iz Argentine: preko čileja po Pacifiku skozi Panamski kanal v Venezuelo. Hvaležni smo zato njemu, ker sc ni ustrašil ne zaprek in ne težav, kakor tudi prevzv. škofu dr. Gregoriju Rožmanu in nadškofu Ariasu, ki sta pripomogla, da se je izjudnila naša želja. V Caracasu nas je približno sto Slovencev, medtem ko nas je v vsej Venezueli morda dvesto. Pri prvi sv. masi se nas je zbralo okrog sedemdeset. Pravijo, da če sta tlva Slovenca - pevsko društvo, trije — procesija... Tako smo se tudi ini poizkusili v ljudskem petju. Pesmi smo se lotili v strahu, če nismo po tolikih letih zapuščenosti in odmaknjenosti od domovine pozabili na napev in besedilo. Pa je šlo. Med tem ko je v cerkvi radostno pela vsaka duša, pa je zunaj lilo kot iz. škafa, prvič po dolgi suši, kakor bi mi z našim prisrčnim petjem, ganili nebo. Konec naj ho suše, zunaj je rosil dež, med nami pa slovenska božja služba. Pač pa je šla procesija — po vodi. Prostor je bil napolnjen, kolikor ne z nami, so ga napolnile čč. sestre s svojimi gojenkami, ki so pozorno poslušale tujo, a vendar blago žuborečo govorico. Prav posebno pa so jim bile všeč naše lepe Marijine pesmi. Pričetek je bil dober; po sv. maši smo se pa razgovorili o slovenski službi božji za naprej. Imeli bomo mašo vsako nedeljo popoldne ob petih pri čč. sestrah Device od Guadalupe (Mehika), ki so nam dale prostore rta razpolago, za kar smo jim globoko hvaležni. ZDRAVNIK SVETUJE (Nadaljevanje iz štev. 22) Obe kači strupenjači, modras in gad, sta zelo nevarni, če pičita. Strupenost pika je pa odvisna od časa, ki je potekel od zadnjega pika. Po petih do šestih zaporednih ugrizih je zaloga v Mezi strupnici izčrpana. Če pa je Meža polna, tedaj je najnevarnejši prvi pik. Ker pa nikdar ne vemo, koliko časa je poteklo od zadnjega pika, in ker tega tudi iz načina ugriza ni mogoče spoznati, moramo pri vsakem piku tako postopati, kot bi pičila kača s polno žlezo. Med nestrupenimi kačami je omembe vredna naša domača belouška (die Ringelnatter). Trup je sivomodre barve s temnimi pegami vzdolž hrbta. Spodnja stran je črna in ob straneh so vidne bele pike. Najbolj značilni pa sta dve beli ali rumeni lisi na glavi v območju senc; zato tudi ime „belouš-ka”. Redkokdaj je daljša kot en meter. Živi ob obalah naših jezer, ob strugah naših potokov in rek ter ob močvirjih, kjer se najraje zadržuje. Na belouške pa naletimo tudi na kmetih v bližini stanovanj, v hlevih, v kozolcih in v porušenem zidovju. Kot hrana ji služijo v pretežni meri žabe in poljske miši. Odraščena samica odloži na leto 20—35 jajc v gnoj, v listje, v mah ali v rahlo zemljo, kjer jih prepusti njihovi usodi. V zgornji čeljusti ima precej veliko žlezo strupnico, vendar je njen ugriz za ljudi in večje živali popolnoma neškodljiv, ker nima zob strupnikov, kakor sem že omenil v zadnjem listu. Od nestrupenih plazilcev luskavcev navajamo še slepce in kuščarje. Slepec, kači podoben plazilec, je 30 cm dolg, sive barve in z dolgim repom. Ta žival je jako koristna, ker pokončava čr-ve-deževnike, slinarje (gole polže) in žuželke. Zelo koristni so tudi naši domači kuščarji, ki jih lahko vidimo na zidovih, ob plotih in v planinah. So rjavkasto-sivc, oz. zelenkaste barve, dolgi pa so od 12 do 22 cm ter ljubijo luč in sonce. Žre jo ličinke, muhe in različen mrčes. Relouske, slepce in kuščarje je treba torej ščititi, ker gospodarstvu zelo koristijo. Zdravljenje, strupenega kačjega pika stremi za tem, da 1) preprečimo prodiranje strupa od mesta ugriza v notranjost telesa, tla 2) pospešimo izločitev stru-škodljivo tvarino na mestu ugriza ali ko že kroži v krvi in da 4) zdravimo že nastale posledice zastrup-Ijenja. K točki št. 1): Če je kačji pik na roki ali nogi, je treba pičeni ud trdo prevezati med pikom in srcem in sicer za dlan široko nad ugrizom. S to prvo pomočjo zavremo prodiranje strupa po venah, to je žilah dovodnicah, navzgor, proti srcu. Ud pa ne sme ostati prevezan dalj kot dve uri, ker bi v nasprotnem slučaju odmrl. K točki št. 2): Nepoškodovana sluznica ust, želodca in črevesa, strupa ne vsrkava. Zaradi tega ni nevarno, če rano izsesamo, vendar samo, če ni ranjena sluznica. Na vsak način pa je priporočljivo, da to, kar smo z ustmi izsesali, takoj izpljunemo in izplaknemo usta z vodo. Namesto izsesan ja svetp jemo, da nastavite nad kačjim pikom rožič za puščanje krvi. Pred izsesanjem. bodisi z ustmi ali z rožičem pa moramo okolico kačjega pika zbadati z iglo, da povečamo krvavitev. Seveda pa tudi v tem slu-■ čaju ne smemo pozabiti na podvezo, ki jo moramo namestiti še pred izsesanjem. Sedaj pa k točki st. 3) lla strup uničimo, oziroma pretvorimo, lahko na mestu pika vtremo v rano kristalčke hipermangan-kislega kalija, ki oddaja kisik, ki strup v mili obliki oksidira, to je: sežge. Tudi zdravnik lahko vbrizga v rano primerno raztopino hipennangana, ki nato strup oksidira. K točki št. 4): Za zdravljenje že nastalih posledic zastrupi jen ja naj velja naslednje: Obilno uživanje O KAČAH IN KAČJEM PIKU črne kave in ruskega čaja oživlja srce in spodnja ledvice k izdatnemu izločanju strupa s sečom. Ohromitve važnih središč živčnega sistema, ki jih je povzročil kačji pik, zdravimo s spodbudnimi zdravili, to je s kafro, s kardiacolom in s koraminom. Lobelin, ki ga pridobivajo iz droge neke vrste zvončnic, je uspešno dražilo dihalnega centra. Nekdanje zalivanje z alkoholom je škodljivo — preveč alkohola namreč slabi srce. Človeka, ki ga je pičila kača, lahko okrepimo samo s požirkom konjaka ali žganja. Najlepše uspehe pri zdravljenju kačjega pika dosežemo pač z zdravilnim serumom. Uspehi so tem boljši, čimprej začnemo z vbrizgavanjem specifičnega cepiva, ki je bilo pridobljeno s strupom dotične vrste kač, ki je človeka pičila. Poskusi z zdravilnim cepivom, ki učinkuje istočasno proti strupu različnih kač, niso bili tako ugodni. Uporaba takega ta-kozvanega polivalentnega (mnogostranskega) seruma je samo tedaj dojmstna, če ne vemo, kakšne vrste kača je pičila. V avstrijskih apotekah je zdravnikom na razpolago serum proti ugrizu „evrop- skih” modrasov, in sicer v ampulah po 10 kubičnih centunetrov, ki ga vbrizgavajo zdravniki pod kožo v slučaju pika. Da dobijo cepivo proti kačjemu piku, gojijo v primernih farmah več vrst kač, ki izpraznujejo svoj strup v gotove gobe. Strup vbrizgavajo potem iz- s branim zdravim konjem v vedno večjih dozah. V konjih se tvorijo nato snovi proti kačjemu piku. Iz krvi, oziroma sokrvice, cepljenih konj dobivajo potemtakem zdravilne serume, ki vsebujejo protistrupe proti piku različnih kač. V splošnem ljudje kačjemu piku niso tako izpostavljeni, ker ne pridejo kar tako na lepem v dotik s kačami strupenjačami. Posebna nevarnost preti pač nabiralcem jagod, ki so večkrat bosi, pastirjem, lovcem, posebno na preži in izletnikom na skalnatih gorah. V soparnih dneh kače kaj rade pikajo, če jim le nudimo priliko. Visoki, čvrsti čevlji, debele nogavice, previdno otipanje kraja, kjer nameravamo stati ali sedeti, z dolgo palico, nas pri izletih in med opravki v gozdu lahko obvaruje pred • marsikakem neprijetnim presenečenjem. Vsestranska previdnost je torej najboljša obramba pred kačjim pikom. (Konec) Dr. G. SKRIVNOST ŽIVALSKEQA SVETA T ♦ R • O T Ta moški zastopnik pri čebelji družini ima pri ljudeh slab glas in majhno veljavo. Deloma upravičeno, deloma pa tudi neupravičeno. Njegova važnost je v tem, da bi brez njega ne bilo ne čebel in ne matic — torej sploh nobenega življenja pri čebelah, pri ljudeh pa nobenega medu. Res je pa na drugi strani, da bi v ta namen zadostoval pri vsaki družini samo e n trot. Toda narava je darežljiva in razsipna! Zato je v vsaki čebelji družini teh možakov veliko, kar pa tudi ni brez pomena. Na ta način je namreč omogočen naravni plemenilni izbor, ki je za ugoden razvoj in napredek družine velike važnosti. Da je pa v posameznih družinah trotov mnogo preveč, je največkrat kriv čebelar, ki se o pravem času ni brigal za to, da bi zmanjšal trotovsko satje (trotovino) na najmanjšo mero in tako preprečil preobilico trotovske zalege. Kakor vemo, se trot izleže iz neoplojenega jajčka. On torej nima očeta, ampak samo mater. Ko smo govorili o matici, smo rekli, da hrani v posebnem semenskem mošnjičku trotje seme. Z njim sproti oplojuje samo jajčka za čebele in matice; če pa hoče žaleči trotovsko zalego, jajčec nič ne oplodi. Sedaj bomo razumeli, zakaj ostarela matica začne zalegati sama trotovska jajčka: zato, ker ji je zmanjkalo zaloge v moš-njici! Podobno je s čebelo-rrotovko. Če je namreč družina dalj časa brezmatična, začno čebele nekaj navadnih čebel pitati s matičino ,.kraljevsko” hrano. Zaradi tega se takim čebelam (laži-maticam) razvijejo naknadno jajčniki tako daleč, da začno proizvajati fajčka, ki jih zalegajo po več v vsako celico. Ker se pa take čebele ne morejo oplemeniti s trotom, so vsa jajčka neoplojena in zalega samo trotovska. V takem primeru govorimo o ,,'trotovcu”, ki pomeni konec družine. Takšni pojavi so za čebelarja žalostni. Pomenijo za njegovo čebelarjenje veliko škodo, zanj samega pa ali nevednost ali pa malomarnost. Ne to ne ono mu ni v čast! Trotov čebelja družina nima vedno v svoji sredi. Pojavljati se začno takrat, ko postajajo družine godne za rojenje. Pojav trotov meri torej na pomnoževanje družin. Kakor hitro se spomladi, ob primerno dobri paši ih ugodnem razvoju družine, pojavi naravni nagon po množitvi družin (rojenje), začno čebele graditi trotovsko staje in matica ga do zadnje celice zaleže. Sedaj je odvisno od sistema panja in od čebelarja, koliko bo trotov v posamezni družini. Če imajo čebele mnogo prostora za novo satje in če jim je na voljo puščeno, kakšno satje izdelujejo, potem smo lahko prepričani, da bodo zgradile mnogo preveč trotovine. Če jim pa čebelar prostor omeji in jih z umetnim satjem (satnicami) nekako prisili, da gradijo navadne (čebelje) celice, potem se troti v družini ne bodo namnožili čez mero. In na tem smo čebelarji prizadeti! Kajti troti nič ne nabirajo medu, pač pa ga prav pridno jedo. Tudi drugega dela ne opravljajo: nc donašajo ne vode, ne obnožine, ne čistijo celic in ne krmijo zalege; skratka, živijo na račun tujega dela. Vendar je med njimi in med njihovimi tovariši-ljudmi, ki tudi živijo na račun tujega dela, neka bistvena razlika. Troti po svoji naravi in po ustroju svojega telesnega organizma ne morejo nobenega dela izvrševati. Za nabiranje nektarja nimajo pripravnega jezička in nimajo golše za med; prav tako jim manjka žlez za krmljenje zalege. So tedaj po naravi določeni za brezdelje. Tega pa o ljudeh ne moremo trditi! če se o trotih zaničljivo izražamo, jim pravzaprav delamo krivico. Namen, zaradi katerega so v družini, izvršujejo točno: v dobi rojenja jih nekaj vsaka družina nujno potrebuje. Poskusi so pokazali, da so čebele močno popustile v svoji marljivosti, ko so jih umetno oropali trotov v času, ko jih fhorajo imeti. Trot potrebuje za svoj razvoj največ časa, in sicer 24 dni. Ko se izleže, še ni takoj (Dalje na 6. strani) Za naše pravice Čudna so pota slovenskega naroda na Koroškem. Več kot 100 let se bojuje za svoje narodne pravice. Prišle so vojne, sledili so zapori, izseljevanje, uboji, požigi itd., toda narod ni klonil. Po drugi svetovni vojni je vse kazalo, da nam bo večinski narod vendar priznal one pravice, za katere se bije boj že več kot 100 let. Dobili smo dvojezične šole, čeprav ne povsod, kjer bivajo Slovenci, toda bilo je nekaj in v deželi je vladal mir, dokler niso nemško-nacionalni hujskači znova začeli rovariti. Pred tremi leti so na Dunaju svečano podpisali državno pogodbo, med tem seveda tudi člen 7 državne pogodbe, kjer so za-jamčane avstrijskim manjšinam vse narodne pravice, toda tri leta sta se večinski stranki prepirali, kdo je pravzaprav pristojen za izpolnitev oz. izvršitev tega člena državne pogodbe. Končno je ustavno sodišče razsodilo, da je pristojna zvezna vlada. Kakor beremo v časopisih, pa je sedaj treba šele poiskati oz. ugotoviti manjšino. Čudno se nam zdi to: kadar rabijo Slovence, natančno vedo, kje se nahaja manjšina, tudi po drugi svetovni vojni, ko so nam dali dvojezične šole, niso vprašali, kje je manjšima, tudi niso zahtevali „Ermittlung” ali se zavzemali za „Elternrecht”. Danes pa naenkrat ne vedo, kje je manjšina. V časopisih izven dežele, kakor smo brali v „Tedni-ku”, bruhajo žveplo proti Slovencem in tako zastrupljavajo mirno sožitje med obema narodoma. Seveda gotovi domači časopisi ne upajo prinašati takih lažnivih vesti, zato se obračajo ti hujskači na časopise izven Koroške. Vzeli so sedaj na piko naše duhovnike. Mi na deželi pa dobro vemo, kako naši duhovniki vestno vrše svoje dolžnosti brez ozira na to ali so njihovi verniki te ali one narodnosti. Resnici na ljubo pa ugotavljamo, da imajo Nemci, čeprav jih je komaj peščica, vsako nedeljo tudi pridigo v njihovem materinem jeziku, kar je tudi prav. Po drugi strani pa celo na farah, kjer je polovica Slovencev, Slovenci pogosto ne slišijo slovenske besede v cerkvi. Kam priveda tako hujskanje proti slovenskim duhovnikom, smo že neštetokrat doživeli. Omenimo samo, kako so blagopo-kojnega dekana Limpla v Kapli ob Dravi ponoči izvabili, da je šel previdet nekega baje na smrt bolnega človeka. Med potjo poči strel in duhovnik se zgrudi težko ranjen z Najsvetejšim na zemljo. — Storilca, kakor po navadi, še do danes niso izsledili. Župnik in bivši slov. dež. poslanec Poljane je moral umreti mučeniške smrti, ker so ga nahujskani domačini po nedolžnem očrnili pri oblasti. Vsi taki žalostni in obžalovanja vredni dogodki bi izostali, ko bi te hujska-rije ne bilo. Da bi pa gonjo proti dvojezični šoli še bolj podprli, se sklicujejo na vindišarje. Pravijo, da vindišarji ne razumejo slovensko. Takim ljudem bi svetovali, da gredo na deželo in se prepričajo pri slovenski radijski oddaji: videli bi, kako radi poslušajo slovensko oddajo vsi Slovenci in ,,vindišarji”. Mi smo lojalni avstrijski državljani, izpolnjujemo vse dolžnosti do države. Zato pa zahtevamo, da tudi država nam da one pravice, ki nam pripadajo in da nas tudi ščiti pred napadi s strani nepoboljšljivih prenapetežev. FRAN ERJAVEC, Pariz: ■ koroški Slovenci III. del. I. i Vsi mestni in kmečki posedujoči sloji so pa najbolj mrzili dirigirano gospodarstvo, zlasti ket so bili njegovi izvajalci tudi nosilci terorja. Glede na to je pozimi 1. 1794.-95. konvent ukinjal zadevne zakone drugega za drugim, toda v popolnoma izčrpani deželi s čisto onu-tvičenim zasebnim gospodarstvom je ta nenadni prehod povzročil pravo gospodarsko katastrofo. Polom je nastopil tako hitro, da je čez noč ukinil skoro vse gospodarsko življenje in nastopili sta strašna draginja tet pomanjkanje vsega. Nižji sloji mestnega prebivalstva so bili izpostavljeni nepopisni bedi, a okoristili so se kmetje in špekulanti. Ravno te nepremostljive težave so povzročile tudi veliko šibkost vlade, ki je bila nesposobna obvladovati upravo in povsod so se vnovič začeli pojavljati bolj ali manj resni nemiri. Toda spričo dotedanjih izkušenj je ustvarilo sedaj meščanstvo vseh smeri disciplinirano fronto, ki je brezobzirno dušila vse poskuse odpora. Pri tem se je mogla sedaj prvič izza 1. 1789. opreti tudi na disciplinirano armado. Dne 18. V. 1795. je bil zlomljen še poslednji, odpor pariških levičarjev in ta dan bi skoro mogli označiti tudi že za nekak konec „velike” francoske revolucije. Precej se je bil pa medtem spremenil že ves smisel vojne. Izprva je bila ta le političen manever proti monarhiji, slednjič je pa postala jakobincem pretveza za njih despotizem, toda tudi z njihovim padcem še ni bilo konec republikanske bojaželjnosti. Republikanci so še slej ko prej težili za »naravnimi mejami”, a pod tem vidikom bi bili vendarle radi sklenili mir vsaj s tistimi državami, ki so se bile že same naveličale vojne in do katerih niso čutili tudi nobene mržnje, ter tako slednjič prisilili še Avstrijo, da preneha s sovražnostmi. Ravno številni porazi so namreč že popolnoma razkrojili že itak rahlo vzajemnost med zavezniki. Že konec 1. 1794. je prispel v Bazel odposlanec Prusije in sklenil po dolgotrajnih razgovorih dne 14. IV. 1795. mir s Francozi, pustivši jim precej proste roke na zapadu. Ta pruski odpad je pri-- silil tudi Holandce; da so odstopili Francozom levi breg Rena ter sklenili z njimi celo zvezo proti Angliji. Tri mesece zatem se je posrečilo Francozom skleniti ugoden mir še s Španijo, a glede Avstrije sta napeli Anglija in Rusija vse sile, da bi jo odvrnili od podobnih korakov. .Mir, ki so ga dosegli Francozi z večino držav in tudi notranja pomiritev sta bila vsekakor velik uspeh „ter-midorjevcev”, toda prejšnji levičarska strahovlada je pustila za seboj strašne gospodarske razvaline. Uničeni so bili trgovina, kmetijstvo, denarstvo in zaupanje. Od vse-povsocl so prihajala porazna poročila o obupnem stanju po vsej deželi in o lakoti po mestih, a vlada je ostala brez vseh denarnih sredstev. To je spomladi 1. 1795. nujno'vodilo do novih hudih ljudskih nemirov v Parizu, toda množice so sedaj ostale brez voditeljev, radi česar jih je konvent tudi lahko zatrl z vojaško silo, a nezadovoljstvo se je širilo še naprej v vseh krogih. Desničarjem se je zdelo, da so ,dobili še premalo, levičarji so gledali v delu termidorjevcev le nastop očitne reakcije, edini zmerne republikance in monarhiste, da so izglasovali dne 23. IX. zopet novo, kompromisno ustavo. Ta je po strašnih izkušnjah zadnjih let izhajala iz načela, da so za vod-stvo javnih zadev najsposobnejši posedujoči sloji, ker so tudi najbolj zainteresirani na redu in zakonitosti. V ta namen so uvedli posredno volilno pravico in jo omejili le na davkoplačevalce. Bodoča zakonodajna skupščina bi obstojala iz »Sveta p e t s t o t e r i h ” in iz »Starešinstva”; prvi bi le predlagal razne sklepe, drugo bi jih pa potem oblikovalo v zakone. Vrhovno izvršilno oblast bi imel petčlanski „ d i r e k t o r i j ” z obširnimi pooblastili, ki bi imenoval tudi ministre. Ukinjene so bile razne prejšnje montan-jardske ustanove (med temi tudi komune, glavna oporišča levičarjev), zabrisana nekatera prejšnja politična in socialna načela, zrahljan je bil centralizem, poudarila je pa v še večji meri gospodarsko svobodo. Radi vojne in domačih nemirov so pa ostali še vedno v veljavi nekateri zakoni proti protirevolucionarjem. Skratka: namen nove ustave je bil utrditi republiko, ohraniti njen meščanski značaj in dovoliti izvršilni oblasti tudi avtoritarna sredstva. (Dalje prihodnjič) P * I * S * A *N*0 * B*R*A*N*J*E preživel je atomska tomia ((Nadaljevanje in konec) Stopila sva naprej, toda že čez dvajset ali trideset korakov jjem se moral ustaviti. Sapa mi je pohajala, srce mi je razbijalo in noge so si mi šibile. Neznansko sem bil žejen in zato sem prosil Jaeko-san, naj pogleda, če bi morda našla kanček vode. Vode pa ni bilo nikjer. Potem sem le zbral še toliko moči, da sva šla pomalem naprej. Še zmeraj sem bil čisto gol, a me ni bilo niti malo sram. Kar neprijetno mi je bilo, ko sem spoznal, da se nič več ne sramujem. Ko sva zavila okrog vogala, sva uzrla vojaka, ki je otopelo stal sredi ceste. Ker mu je čez ramo visel prt, sem ga vprašal, če mi ga da, da bi z njim zakril svojo nagoto. Vojak mi je prav rad prepustil prt, črhnil pa ni nobene. Toda brž nato sem tudi prt izgubil, tedaj si je Jaeko-san odvzela predpasnik in mi ga ovila okrog ledij. Šla sva tako počasi, da poti do bolnišnice ni bilo ne konca ne kraja, nazadnje pa sta se še nogi, togi od strjene krvi, uprli in me nista hoteli več nositi. Da bi šel naprej, nisem imel več ne moči ne volje. Takrat sem dejal ženi, ki je bila skoraj prav tako hudo ranjena, naj gre kar sama. Temu se je upirala, toda drugega ji ni kazalo. Morala je naprej in poiskati kogarkoli, da bi stopil pome. Jaeko-san se je zagledala za hip v moj obraz, potem pa se je tiho obrnila in pohitela proti bolnišnici. Čez nekaj korakov se je ozrla, mi pomahala in se je izgubila v somraku. Takrat je bilo skoraj povsem temno. Tako sem bil osamljen, ko ni bilo več žene pri meni, da se me je polotila prava groza. Zleknjen sredi ulice, sem se najbrž onesvestil, zakaj spominjam se le, kako sem ugotovil, da se mi je krasta na stegnu odtrgala in je začela kri znova curljati. Z roko sem pritiskal na rano, dokler ni nehala krvaveti. Potem mi je bilo bolje. Bi morda lahko šel naprej? Poskusil sem. Vse je bilo kot v težkih sanjah — moje rane, mrakoba, ulica pred menoj. Komaj komaj sem se premikal; samo možgani so delali neverjetno živo. Čez čas sem prilezel do praznega prostora, kjer so bili porušili več hiš, da bi tam napravili nekak požarni jašek. Iz somraka so se polagoma izluščili čadasti obrisi Direkcije za pošto, telegraf in telefon, velike stavbe iz železobetona, ob kateri je stala tudi bolnišnica. Pogum se mi je vrnil. Uverjen sem bil, da me bo zdaj že kdo našel; če pa prej umrem, bodo vsaj naleteli na moje truplo. Za hip sem si odpočil. Polagoma je dobival prostor okrog mene svoje prave oblike. Megleno sem razločeval obrise ljudi, a vse je bilo tako, kot da hodijo mimo mene duhovi. Videti je bilo, kakor da se nekatere teh senc z nepopisnimi bolečinami naprej pomikajo kot ptičja strašila, saj so molele roke proč od teles in z njimi krilile. Nisem razumel, kaj naj to pomeni, dokler nisem naposled opazil, da so vsi ti ljudje strahotno opečeni in da tiščijo roke od sebe pač zato, ker hočejo preprečiti boleče trenje opečenih udov ob živo meso. Iz megle se je izluščila gola žena z nagim otrokom v naročju. Povesil sem oči. Kaj če ju je presenetilo v kopalnici? Ko pa sem zagledal še raz-galjenega moškega, mi je padlo na um, da se jim je najbrž pripetilo isto kot meni: neka neznana sila jim je strgala obleke s teles. Stara ženska je ležala tik ob meni in na obrazu se ji je poznalo, kako trpi; toda niti črhnila ni. Pravzaprav so imeli vsi, ki sem jih videl, nekaj skupnega — vsi so bili popolnoma tiho. Kdor je mogel, se je pomikal k bolnišnici. Brž ko sem zbral še nekaj moči, sem se pridružil tej procesiji nesrečnežev in tako sem naposled le prilezel do vrat Direkcije za pošto, telegraf in telefon. Znano okolje in domači obrazi. Tu sta bila gospoda Iguč in Jošihiro pa moj stari prijatelj gospod Sera,' upravnik bolnišnične pisarne. Prihiteli so mi nasproti, toda ko so opazili moje rane, se jim je izraz zadovoljstva spremenil v prepalost. Tako sem bil srečen, ko sem jih zagledal, da nisem razumel njihove tesnobe. S pozdravljanjem nismo zapravljali časa. Brž. so me položili na nosila in odnesli v poslopje direkcije, ne da bi se menili za moje ugovarjanje, češ da lahko hodim sam. Pozneje sem zvedel, da je bila bolnišnica prenatrpana in so zato uporabili pisarne v direkciji kot pomožno bolnišnico. Po sobah in hodnikih so se gnetli ranjenci, med katerimi sem opazil precej sosedov. Moji prijatelji so dvignili nosila in jih skozi odprto okno potisnili v vratarjevo čumnato, ki so jo preuredili za zasilno postajo prve pomoči. Le ta pa je bila prej podobna klavnici; po tleh je ležal omet, pohištvo je bilo polomljeno in vse je bilo pokrito z razbitinami; zidovi so bili polni razpok; težak jeklen okenski okvir je bil docela skrotovičen in na pol izruvan s podbojev. Res, nenavaden prostor za previjanje ran. Zelo sem bil presenečen, ko sem zagledal najprej stojo posebno bolniško, sestro gospodično Kado, potem pa še gospoda Mi-zogučija in staro gospo Saeki. Gospodična Kado se je, ne da bi črhnila, lotila pregledovati moje rane. Nihče ni govoril/Prosil sem za srajco in pidžamo. Dali so mi oboje, a še zmerom ni nihče odprl ust. Cernu vendar vsi molčijo ? Gospodična Ka'do me je pregledala, tisti hip pa se mi je zazdelo, kakor da so se mi vnela prša. Jodirala mi je rane, a vse moje rotenje je ni moglo pripraviti, da bi prenehala. Ker mi ni preostalo drugega, kot pretrpeti te muke, sem se hotel razvedriti / gledanjem skozi okno. Na nasprotni strani sem videl bolnišnico in prav dobro razločil del strehe in sonči-lišče v tretjem nadstropju. Ta razgled mi je pomagal, da sem za trenutek pozabil, kako me vse skeli. Skozi okna prostora za sončenje se je pokadilo. Bolnišnica vendar gori! NARTE VELIKONJA: POGREB mi kmetih Mlakarja so dvignili z odra. V krsti ga je blagoslovil župnik in njegov zategli glas se je mešal z dimom svetle kadilnice, ki jo je mežnar Luka vihtel v sobi. Umaknila sta se pred hišo. Temna gruča mož je stala na levi strani na dvorišču: občinski odbor in odbor gozdne zadruge, okrajni šolski svet, odbor hranilnice in posojilnice, vsi, ki so z Mlakarjem kmetovali, vsi, ki jim je oral. Visoke bukve in košata smreka so začudeno gledale množico, ki se je zgrinjala na dvorišču, in otroci so že čakali za križem pod smreko. Culi so se votli udarci, ki so zabijali pokrov. Začeli so se premikati. Spredaj je visoko plaval križ. Nosil ga je Librov Tone in bi' se do smrti tepel, če bi ga hotel kdo drugi. Hčeri sta prišli z možema in otroki. Jokali sta, imeli rdeče oči in močili mater. Mati je izgubljala moža in gospodarja, hčeri pa sta bili že presajeni drugam in otroci niso dali miru. Trgali so se in začudeno gledali, ko so jim rekli, da ne smejo vpiti. Te otroke si še ukrotil, učencev pa ne; bilo jih je preveč. Šumelo je, kakor bi vrelo nevidno mleko in bi bili zprli v kad tisoč čmrljev. Zaman je hudo gledala gospodična Kati, zaman je mahal s palico nadučitelj Čibej. Popoldansko sonce je vroče' sijalo na pogrebce. Žito se je priklanjalo, z Ifpe je padalo prav počasi pegasto rjavo listje, nad njivami je viselo zoprno suho ozračje. Pod zidom in na klancu so pekle koprive. Pelin se je stresal, ko so otroci mahali s ši- Odtašatec ,.Spomlad' meni mat’ Branijo ženitvat': čakaj, prosim te. Do poletja me." ljuba privolila. Ni se omožila. Bilo je polet', Sad preganja cvet. Tiček govori: „Kaj se tebi zdi. Ko bi b'la [toroka Na praznik svetga Roka? Bliža se jesen. Peče kruh prosen, Tiček zdiha zdej: „Oh, bolan sem leji Ksušcc jajce zleže. Zakon naju zveže.” Ljuba je solzna Pusta čakala: Pust se je začel: Tiček drugo vzel! Na tega, ki odlaša, Slepa se zanaša. \r. k. batni po njem. Ostri duh j)o koprivah in pelinu se je ovijal v kadilo, ki je umiralo na žerjavici mežnarja Luke. Temni sprevod se je vil skozi kratko me-jico, koraki so ostro škrtali mt pesku in grušču. Slišala se je zategla ženska molitev in župnikov glas, ki se je dvigal pred mrličem. Pogrebci so nesli na rami črno krsto, ki je ležala na temnih nosilnicah. Sprevod je spremljalo glasno kukanje kukavice, kakor da je radovedna, kaj to pomeni. Glas se je lovil čez gmajne, kakor bi hotel naznaniti, kdo gre. Jame so mrko strmele v ljudi, ki so šli po ozki cesti preko brega. Čez njive je vel vonj po suhih bilkah, uvelem cvetju in vročem kamenju, ki se je spodrsavalo pod težkimi koraki. Zenske so glasno molile od zadaj. Moški so mrmrali za ženskami, kakor bi se drobno kamenje rahlo usipalo na suho listje. Pred vsakim znamenjem so se nosači premenjali. Kdor je bil na desni, je stopil na levo, da se mu je ..ohladila rama”. Pri Libru je stala gruča ljudi, ki so živo mahali z rokami. Spet se je razlegel kukavičji glas v bukovem gozdu obupno in prestrašeno, kakor bi kdo kradel'. Čez hip je zletela s hriba in na cesti je mignila senca, da so se otroci ozrli. Iz zelenja se je rdečil cerkveni zvonik. Mežnar je zamahnil z roko in nato so se oglasili zvonovi. Župana Mlakarja so pokopali. JULES VERNE: Potovanje na Ali ima ta kraj kakšno domače ime? — Imenujejo ga Stone’sHill, je odgovoril neki Floridčan. Barbicane je molče razjahal, izvlekel svoje instrumente in začel ugotavljati z vso natančnostjo zamljepisni položaj mesta, kjer so se ustavili. Tedaj se je sonce povzpelo na poldnevnik, Barbicane je v nekaj trenutkih izračunal podatke svojih opazovanj in povedal: — Ta kraj leži 300 sežnjev nad morjem, ima 27 stopinj 7 minut širine in 5 stopinj 7 minut zapadite dolžine. Ker je suh in skalnat, se mi zdi za naš poskus zelo primeren. Torej bomo na tej planoti postavili skladišča, delavnice, peči in kolibe naših delavcev; nato je udaril s peto ob tla in proglasil: — In od tod ho odletel naš izstrelek v neskončni prostor. Štirinajsto poglavje ROVAČA IN OMETAČA Se tisti večer so se Barbicane in njegovi tovariši vrnili v mesto Tampa, inženir Mur-chison pa se je spet vkrcal na parnik Tam-pico, namenjen v New Orleans. Moral je zbrati armado delavcev in pripeljati s seboj večino materiala. Člani ..Topniškega kluba” so ostali v mestu Tampi, kjer so s pomočjo domačinov organizirali prva dela. Po osmih dneh se je Tampico vrnil v zaliv Espiritu Santo z majhnim brodovjem parnikov. Murchison je zbral 1500 delavcev. V hudih dneh suženjstva bi se bil zaman trudil in zapravljal čas; odkar pa je imela Amerika, zemlja svobode, samo še svobodne ljudi, so ti radi prihiteli, kamor koli jih je klicalo dobro plačano delo. Denarja ..Topniškemu klubu” ni-manjkalo; dajal je svojim ljudem visoke plače, pa še velike in pravično razdeljene nagrade povrhu. Za Florido najeti delavec je lahko računal s tem, da bo po končanem delu imel na svoje ime naložen denar pri baltimorski banki. Murchison je bil tedaj v zadregi samo gle'de izbire; lahko je najemal v svojo delovno legijo samo najboljše strojnike, kurjače, livarje, apnarje, rudarje, o-pekarje in težake za vsa dela; črne in bele, za barvo se ni zmenil. Mnogi so prišli s svojimi rodbinami in nastala je pravcata emigracija. Dne 31. oktobra se je vsa vojska izkrcala v pristanišču mesta Tampe; lahko si predstavljamo, kako je to mestece oživelo in se razgibalo, ko se je njegovo prebivalstvo v enem dnevu podvojilo. V resnici si je mesto Tampa lahko obetalo iz. pobude ,,Topniškega kluba” velik-dobiček, vendar ne zaradi števila delavcev, ki so jih odpravili takoj v Stone’s Hill, ampak zaradi radovednežev, ki so se usipali proti polotoku Floridi z vseh koncev zemeljske oble. Prve dni so imeli dela čez glavo, da so iz ladij izkr- cali orodje, stroje in živila, pa tudi precejšnje število pločevinastih hiš, za katere so prispeli razstavljeni, s številkami označeni deli. Hkrati je Barbicane že tudi zabil prve kole za železnico, ki naj bi premostila razdaljo 15 milj med Stone’s Hillom in Tam-po. Vsi vemo, kako gradijo ameriške železnice; proga se muhasto zvija