Gibanje na Ogerskem.
Na Ogerskem je treba ločiti vse naseljenje v dva glavna oddelka: Madjari s svojimi postreščeki in službenimi pomočniki so v jednem taboru; ostali narodi pa so v drugem taboru. Dasi so v vsakem taboru mnogostranski, do nasprotstva ločeni interesi, vendar so te razlike podrejene glavnim ciljem toliko, da osta-jeta vedno dva posebna tabora, ki v pogledu na dosedanje stremljenje in razvijanje stvarij ne moreta priti pod jedno streho. To je pokazala najočitniše sedanja cerkvena politika madjarske gospodovalne stranke in njene liberalne vlade.
Madjari so od začetka svojega narodnega razvijanja z nacijonalizmom vzbudili in združili tudi brezobziren šovinizem. Obema sta se uklonila plemstvo in tudi katoliška hierarhija. V vsej sedanji, torej evropski in amerikanski civilizaciji jemljejo gospodovalni narod j in njih stranke na pomoč tudi židovski živelj. Tako se je zgodilo tudi na Ogerskem, in sedaj ni v Evropi gospodovalne stranke ali narodnosti, kjer bi imel ta hebrejski živelj toliko moči in vpliva, kot na Ogerskem. Ta element podpira madjarski šovinizem; zato pa se da dobro odškodovati. Obogatil je na vse strani občega gospodarstva; od magnatov in drugih je pokupil obilo zemljišč; po mestih pokupuje in zida dome in ulice j velika trgovina z živino, žitom in tovarniškimi izdelk1 je v njegovih rokah, in posredstvom visoke financije jemlje glavni del obrestij od visoko naraslih državnih dolgov. Židovstvo, oprto tako na vsestransko gmotno podstavo, skuša dobiti tudi gospodstvo v socijalnem in javnem življenju. Obče mnenje vodi, oziroma terorizuje s tem, da si je pridobilo in razširilo glavna glasila, pisana madjarski in nemški. Iz šol je dobilo uže toliko inteligencije, da jo postavlja povsod v politiko in par-lamet; v družtvenem življenju pa uže prevladuje s svojimi odvetniki in zdravniki vse druge. Kakor pri jed-nakem položenju drugod, ostaje židovskemu elementu
le še potreba zunanjih, viših častij, katere ostajejo do današnjega dne najrajše pri plemstvu viših in nižih vrst. Na to stran je delal Židovstvu zapreke nejednotno urejeni, sosebno pa cerkveni zakon, in to je glavni vzrok, da je madjarska liberalna vlada toliko podvizala s cerkvenimi reformami, in da hoče vsekakor prodreti ž njimi. Manjši vzrok je v madjarskem šovinizmu, ki vidi v civilnem zakonu pospeševanje madjarizma. Židovstvu je bilo in je vedno do tega, da s svojimi interesi kakor si bodi druži zajedno interese gospodovalne stranke ali narodnosti ; taka je tudi pri cerkvenih predlogah, ker drugače bi židovski interes ne zmagal sam za se.
Tudi bi ne bile prišle cerkvene reforme še na dnevni red, ako bi ne bil sodil šovinizem in ž njim združeni semitizem, da je uže močnejši, nego pa vpliv plemstva in hierarhije. Šovinizem je sam sebi načelo in najviši cilj; vse drugo mu je le sredstvo, in tako hoče sedaj za usluge ponižati tudi plemstvo in razne cerkve.
Tak je torej na Ogerskem tabor gospodovalne narodnosti z židovsko družbo. V drugem taboru so pa nemadjarski narodi in stare cerkve, torej katoliška in pravoslavna. Slovanski protestanti se držč svoje narodnosti, so torej tudi nasprotniki madjarskega gospodstva, in kar se dostaje ubožniših množic madjarskih, so one ali bolj indiferentne ali pa neposredno nasprotnice Ži-dovstva in gospodovalnega liberalizma. Da niso madjarske množice, torej ne srednji in mali kmetje, ne delavci zadovoljni s sedanjim sistemom na Ogerskem, pokazali so nedavno upori sredi madjarskega naseljenja. To je tudi umevno ; kajti židovsko gospodarstvo pritiska na cene žita, in pri tem trpi vsa manjše kmetijstvo in ž njim združeno dninarstvo. Antisemitizem ima torej tudi na Ogerskem globoke korenine; tu raste na kmetih, kakor po mestih. Ker pa je vzrok takemu gospodarstvenemu položenju tesno združen z občo politiko madjarskega jiberalstva, raste nezadovoljnost med madjarskim nase-
ljenjem samim ne le proti Židovstvu, ampak tudi proti sedanji politiki. Takó imajo ali bodo imeli polagoma nemadjarski narodi in stare Gerkve pomočnikov tudi v velikem delu madjarskega naseljenja.
Kam da dovaja madjarski šovinizem, razkril je najbolje Košutov kult; ta, tudi po mišljenju zunanjih listov, preseza uže daleč meje lojalnosti in kaže, da šovinistom ni cilj niti samo personalna unija. Da je madjarska zaslepljenost zagazila takó daleč, kriv je zopet mnogo tudi židovski element. Ta, če ne drugače, bi s terorizmom na zgorej dosegel rad uvedenje civilnega zakona, in zato mu je dobro vsako sredstvo. Pod krinko madjarizma liujska židovsko časopisje dijaštvo, da se je isto drznilo celó na najviše mesto odposlati „svoje obžalovanje" radi tega, da zbornica velikašev ni sprejela predloge o civilnem zakonu. S tem in Ko-šutovim kultom je madjarski šovinizem dospel do vrhunca tudi v smislu, da hoče terorizovati na najvišem vrhu. Na tem vrhu pa se mu utegne delati omotica, tudi če ne telebne še v propast.
Koliko časa pa bode še terorizoval narode in cerkve, to ni še dovolj jasno, dasi stvari dozorevajo tudi na te strani. Pravda, ki se sedaj vrši t>. oti romunskim veljakom, odpira oči tudi tem, ki so verovali nekoliko v „viteštvo" madjarskega gospodstva. Romunce erdeljske in ogerske jedini narodnost in cerkev; oni so tudi po številu 3 milijonov duš krepki; vrhu tega jih moralno podpirajo zunanji Romunci, in vsled vsega tega se oni z velikim moralnim vspehom upirajo raznarodovanju in madjarjenju. Branijo se po moči tudi Slovaki ; ali teh se madjarski šovinizem ne boji toliko, ker so jih Čehoslovani zanemarjali preveč, drugič, ker nimajo takó blizke zunanje moralne podpore, kakor Romunci, in tretjič, ker so cerkveno nezjedinjeni in torej tudi s te strani bolj oslabljeni. Vendar pa so tudi Slovake prosledovali pod pretvezo „panslavistiških" agitacij, kakor lepšajo pritiskanje na Romunce z ovajanjem «romunske irredente". Madjarskemu šovinizmu je bramba vsakega naroda nelojalna, iredentovskega značaja. To pa čudo ni; saj še v cislitavski polovini, kjer ne more biti takó jednotnega in torej takó mogočnega šovinizma, morajo ravno mali, negospodovalni narodi trpeti vsled takih ovajanj. Ker se tlačene narodnosti branijo do skrajnosti, pa jim podtikajo pod raznimi imeni veleiz-dajska stremljenja, v tem ko vsi ti narodi ostajajo nepremično lojalni in le zahtevajo, da se jim pódele ali povrnejo historiška in narodna prava.
Srbi pod korono sv. Štefana, kakor v obče avstro-ogerski Srbi, so na boljem, nego Slovaki, to pa zopet zato, ker imajo narodno cerkev in zagotovljeno avtonomijo te cerkve. Vendar pa na druge strani ne morejo biti zadovoljni ne Srbi, ne Hrvati, in če je na Hrvatskem večina skupnega in deželnega zastopstva madja-ronska, to čisto nič ne dokazuje, da se večina naseljenja
zlaga s tem zastopstvom ali celo s sistemom sedanjega madjarskega gospodstva.
Nemci na Ogerskem uže zaradi zunanje politike ne trpe toliko, kakor drugi narodi; tudi se branijo v naselbinah z avtonomijo protestantske cerkve. Drugače pa so vse nemadjarske narodnosti kot take in po večini naseljenja v nasprotstvu z židovskim psevdo-liberalizmom sedanje gospodovalne stranke na Ogerskem. Ta stranka tlači narode v politiškem, nacijonalnem in ekonomiškem, sosebno tudi socijalno-ekonomiškem pogledu.
Volilni red in terorizem ob volitvah je tak, da nemadjarski narodi ali sploh ne morejo voliti, ali pa pošiljajo razmerno le malo poslancev v Budapeštanski parlament. Shodi in zbori se tem narodom zabranjujejo pod zgorej omenjenimi pretvezami, in tako se vstvarjajo zakoni pri sodelovanju jedino madjarskih šovinistov, pomočnikov in slug. Zakoni, ki so na zunaj nekako liberalne oblike, pa se nasproti tem narodom ne izvršujejo, pač pa delajo vladni organi ravno nasprotno.
V narodnem pogledu se niso konfiskovale le lite-raturne matice in srednje šole n. pr. Slovakov, ki so jih zasnovali s svojim denarjem, ampak se vsiljuje ma-djarščina uže davno v semenišča bogoslovcem nema-djarskim in sedaj tudi uže v unijatsko cerkev, n. pr. podkarpatskih Rusov. Celo deca slovaška se pošilja sredi madjarskega naseljenja, kjer se tujči po posebnih, zato napravljenih zavodih in domih. Prosledovanje slovaške narodnosti je pravi tip „viteštva" sedanjega gospodstva madjarskega šovinizma.
Tu ne moremo zamolčati, da je na škodo katoliških interesov v pospeševanje madjarizma pripomogla madjarska katoliška hierarhija sama. Saj se je nekako s ponosom branil pokojni primas s tem, da je izjavil pred svetom, kako on v duhovenskem semenišču pripravlja slovaške bogoslovce za širjenje madjarščine po slovanski zemlji. Pokojni primas se ni držal nazora, ki ga je izrekel sedanji primas, da katoliška cerkev ostane tudi tedaj, ko izumije kak narod; ta pa, ako je umrl, ne vstane nikdar več od smrti. Madjarska katoliška hierarhija je hotela ločiti cerkev od narodnosti in je menila, da sme tujčiti druge narodnosti, ne da bi se zagrešila proti katoliški cerkvi. In kaj je dosegla s tem ? Da hoče sedaj madjarski šovinizem izpodkopa-vati fundamente katoliške cerkve. Ta madjarska hierarhija bi bila tudi sedaj pri predlogi o civilnem zakonu pustila druge cerkve in nemadjarske narodnosti na cedilu, ako bi se bila vladna predloga obračala jedino proti nemadjarskim narodnostim in ne tudi proti nauku katoliške cerkve. Tako je pa proti zaslugi te hierarhije združila se ž njo tudi hierarhija pravoslavne cerkve srbskega in romunskega naroda. Pravoslavna cerkev je po srbskem patrijarhu in romunskem mitropolitu pokazala, da brani zakrament sv. zakona z istega stališča, kakor katoliška cerkev. Jedino iz tega razloga so bili madjarski
katoliški škofje v družbi in slogi v zbornici velikašev proti vladni predlogi o civilnem zakonu. A pravoslavni škofje so v uporu proti tej predlogi branili tudi srbsko in romunsko narodnost.
V	obče so Romuni, Srbi in tudi Slovaki na posebnih shodih in zborih protestovali proti cerkvenim predlogam, skupno v brambi narodnosti, posebno v brambi svojih cerkev. V uporu pravoslavnih Romunov in Srbov proti cerkvenim reformam se je najlepše razkrilo, kako blagodejno vpliva tesno združenje verskih, cerkvenih in narodnih interesov. Ti pravoslavni Romuni in Srbi so dejanski, če tudi nehotč, obsodili tiste pri-vilegovane latinizatorje, ki razglašajo narodnost kot poganstvo. Sedaj morejo ti, ako so pravični, Boga hvaliti da je na Ogerskem takih cerkva, ki s cerkvijo družijo in ščitijo narodnost in, naopak, z narodnostjo verske in cerkvene interese. Isto velja pa tudi o cirilometo-dijski cerkvi, zjedinjeni z Rimom, in vendar jo latini-zatorji na Češkem in Slovenskem ovajajo in izpodkopujejo ter se s tem neposredno postavljajo v nasprotstvo s papeži, sosebno tudi z Leonom XIII. Komu bodo dajali zaslepljenci odgovornost za tako počenjanje ? Ti izpod-kopovalci katoliških interesov in narodnosti Slovanov opisujejo protestantizem v svetlejših barvah, nego pravo-slavje; sedaj so tudi slovanske množice zapazile, kam jo tirajo taki učitelji med njimi. Oni, ki so slepo ali tudi zavestno v službah protislovanske politike, puščajo protestantizem na miru, v tem ko dan na dan črnijo in obsipajo z lažmi pravoslavje, kljubu temu da pravoslavni p atrij ar hi, mitropoliti in biskupi se sedaj složno upirajo civilnemu zakonu, za kateri pa so se potegnili protestantski škofje na Ogerskem.
Katoliški hierarhi na Ogerskem vidijo sedaj, kje imajo zaveznikov v borbi proti lažnemu židovskemu liberalizmu; zato se nadejamo, da vsaj od te strani se ne bode več podpiral madjarski šovinizem proti romunskim in slovanskim narodnostim ogerske korone.
V	pravoslavnih narodih in njih pastirjih ni še le sedaj oživela krščanska zavest, kakor je hotel natvezti slovenski konservativni organ svojim čitateljem; kajti nauk o zakramentu sv. zakona je pri njih ravno tako star, kakor v katoliški cerkvi, in so krivi le taki organi in latinizatorji v obče, da napačno poučujejo svoje čitatelje o pravoslavju. Pač pa morda oživi drugod in druga zavest v viših pastirjih madjarskih in še kakih drugih katolikov, zavest namreč, daje treba pravično družiti cerkvene in narodne interese vsakega naroda, ne pa izpodkopavati narodnost nje;-ovo, ker le tako spominjajo narodi in njih hierarhi, da sta cerkev in narodnost v zvezi, in da je v opasnosti treba skupno braniti jedno in drugo.
Cerkvene predloge madjarskega liberalizma so oživile zavest, da imajo narodi in veroizpovedanja sicer tu pa tam različne interese, da pa je tudi skupnih in-
teresov, in da je za različne, kakor skupne treba pravičnega, složnega postopanja. Katoliška madjarska hierarhija je dolgo zanemarjala katoliške interese na korist madjarskemu šovinizmu in na škodo nemadjarskim narodom. Z njeno mlačnostjo ali celo pomočjo je vzrasel sedanji židovski in prek in prek lažni liberalizem na Ogerskem. Ta liberalizem je vsaj sedaj tako krepak, da ga morejo paralizovati ali slabiti jedino v družbi tlačenih narodov. Katoliška madjarska hierarhija mora, ako hoče služiti katoliški cerkvi, iskati pomoči pri ne-madjarskih narodih, torej tudi pri pravoslavnih cerkvah. Ti narodi in te cerkve zopet bodo v lastnem interesu radi pomagali, ako se z madjarsko kat. hierarhijo zavežejo, da bodo podpirali drug drugega, in le tako more se zboljšati tudi položenje katoliške cerkve na Ogerskem. Tako ali tak<5 se tlačeni narodi obujajo in skušajo vsaj moralno pomagati si proti pritisku madjarskega šovinizma. Naj gledajo madjarski hierarhi, da vsaj odslej ne odtegnejo svoje pomoči tem narodom! Če se zavedo svoje dolžnosti do katoliške cerkve, utegne napočiti boljša doba ravno vsled sedanjih cerkvenih predlog Wekerlejeve vlade, torej kljubu tem predlogam, ki
pridejo sedaj najbrže zopet v zbornico magnatov! —<§>-
Ideje modrega Madjara.
Med temi, ki so se šteli k Madjarom, ki so goreli in delovali za madjarstvo, sveti se grof Štefan Szechemji, in veliki misleci in državniki, ki so ga poznali po glo-bokosti njegove modrosti, smatrajo ga za največega državnika madjarskega, torej tudi takega, ki daleč nadkriljuje tudi Deaka. Da je bil moder državnik, ki je hotel madjarskemu plemenu zagotoviti važno politiško vlogo, razkrivajo njegove misli, ki jih je imel o narodnostnem vprašanju v obče in specija no v pogledu na narodnosti pod korono sv. Štefana. Pred temi nazori, katere je Štefan Szechenyi Madjarom priporočal uže pred 50 leti, dolžni so skrivati se nazori sedanjih aktivnih in ne aktivnih državnikov ne le na Ogerskem, ampak tudi v Cislitaviji in, pristavljamo, državniki vseh šovi-nistiških, zlasti pa malih narodov.
Ravno zato, ker se je Szechenyi obračal proti šovinizmu, pozabljajo ga Madjari nalašč, in je treba pač mnogo samozavesti temu, ki hoče med Madjari objektivno ocenjevati tega državnika. Tak pogum je pokazal Mihael Zsilinsky, ko je 6. maja 1.1. ob letošnjem slovesnem zborovanju Ogerske akademije govoril o Szechenyju, utemeljitelju akademije, ter posebe razpravljal njegove nazore o narodnostnem vprašanju. Iz tega govora je posnel nekaj važnih odstavkov „Agr. Tagbl.", v posebnem članku izpregovorila je tudi naša „Edinost".
Nazori Szechenyja so še aktuvalnega pomena za vso Avstro-Ogersko in, kakor rečeno, v stalni opomin vsem šovinistiškim narodom in strankam. Zato iste važne odstavke navedemo tudi v našem listu.
On ima največe zasluge za madjarstvo ; ali ustrašil se je, ko je videl, kako naglo je rastel šovinizem med madjarskim narodom, takoj po odpravi latinskega kot
dotlej skupnega ali občega jezika na Ogerskem. Zato se je v svoji knjigi „Vila" uprl stremljenju madjarizo-vanja tako-le :
„Madjarizovati! Ali kako in s kakimi sredstvi ? To je veliko vprašanje. Ves svet se klanja le superjor-nosti; to je strog zakon, a Madjar more biti skoro v vsem le učenec in le v malo čem učitelj. Madjarstvo se mora najprej očistiti vse nesnage, da se bo moglo sprejeti, in da postane kedaj posnemanja vredno ..."
„Madjarizovati in združiti! . . . . Naša roka naj se nikdar ne oboroži v tlačenje naših sorojakv; upo-trebimo rajši vso svojo sposobnost v njih razvoj, da bodo mogli tudi oni, kakor mi, veselim srcem vsklikniti: tudi jaz imam — domovino. Žaleči privelegij se ne more več z vspehom boriti proti zakonom narave----"
V pospeševanje madjarstva je postavil Szechenyi naslednja uslovja: „Ako postavimo madjarski jezik z vso prizanesljivostjo, jedino na mesto latinskega jezika; ako mu ne želimo dati ne večega ne manjšega obsega, nego ta, ki ga je imel v politiki in šoli; ako se držimo strogo tega ter pustimo vsakogar mirno in svobodno v izvrševanju njegove vere in njegovega jezika, njegovih nravov in njegovih nacijonalnih svojstev ; naposled: ako v nepo-rušni složnosti opleinenimo svoje nravi, razširimo svojo inteligencijo, očistimo svojo ustavo od fevdalnih prog, bolj in bolj razvijemo in opleinenimo svoj jezik, — z jedno besedo, ako učinimo, da bode naša stvar prikupna po svoji pametnosti in lepoti. Kdor hoče manj ali več nego to, pozabil je ali prava narodnosti ali pa poseza v prava človeštva".
Leta 1842. je pa v akademiji svaril tako le: „Asi milo vanje različnih narodnostij je možno le po duševnem nadkriljevanju jedne narodnosti. V to treba stapljajoče superijornosti. Ima-li tako superijornost oni, kateri liki mazač dela le za vnanjost, mesto da je lju-beznjiv in da vzbuja simpatije in zaradi tega, ker uči gramatiko, povsod vsiljuje le vrvice ter lepotici vse z rudeče-belo-zelenim, uže meni, da očaruje srca in pridobiva glave ?"
„Ali pa ima tako stapljajo superijornost ta, ki pri drugih ne ume spoštovati istega, kar bi hotel, da spoštujejo drugi pri njem samem ? Ali ume tako umetnost tisti, kateri barbarski pretepa svojega junaškega nasprotnika in se ne sramuje onesnažiti dobrega imena nasprotnikovega z nizkim sumnjičenjem — in to le zato, ker se isti bori z istim navdušenjem za svojo kri kakor on sam —-, mesto da bi ga dvignil do sebe z vitežkim duhom ? Ali je takov mojster takega globocega razumevanja tisti, kateri bi hotel v svoji vročekrvnosti, da vsakdo kar nakrat vsprejme madjarstvo v njegovem sedanjem surovem stanju? ..."
„Ne! Skušnja nas uči, da našemu plemenu največ škodujejo oni, kateri — omamljeni po navdušenju množice — g oje slepo vero, da je pospešujejo orjaškimi koraki".
„Pridobivajoča moč je le v civilizaciji, katere ne more raniti noben meč, in pred katero mora pasti na kolena tudi najsijajnejše junaštvo. Nasilstvo izkoplje prej ali slej grob samemu sebi. Narodnosti ni možno komu namazati kar tako, kakor se namaže apno na steno, ali pa glazura na pisker. Na naše povelje se nikdo ne odpove svoji narodnosti. Ali bi pripustili mi Madjari, da nas katera si bodi sila pribije na svoje lastno kopito?"
„Ljudje so hoteli biti svobodni, a niso umeli biti pravični. Proglašali so jednako pravo za vse, a se niso hoteli odreči svojim privilegijem. Obožovali so rodo-ljubje, potiskali so v ospredje madjarstvo; pozabili pa so na veliki svet in na nepremenljive zakone narave".
Na napade lista „Pesti Hirlap" odgovoril je: „Spoštujmo pred vsem človeka; s tem povspešujemo mnogo primernejše koristi svoje krvi, toliko glede narodnosti, kolikor glede konstitucijonalizma, nego če nedostojno silimo tujo krv, da postane madjarska ..."
Proti Košutu samemu je pisal Szechenyi: „Raz-dražite le vse druge narodnosti do besnosti proti madjarski narodnosti; vrzite le tlečo zažigalnico v stanovanje poljedelca; pribičajte koristi skupne države v najskrajnejše protislovje, in napolnite kelih s svojim strupom tako, da prekipi: toda, glejte, kaj delate! Če pa bodete kedaj, ko bode prepozno, čutili in videli, da je bilo prokletstvo, kar ste navalili na našo glavo: potem se ne opravičujte s tem, da ni bilo ni jednega pravičnega v narodu, toliko odločnega, ki bi se bil potrudil po svoji moči, da o pravem času poruši Vaše slepilne sanje".
Akademik Zsilinsky je završil svoje predavanje tako-le : „Sprejmimo vzagotovljenje madjarske narodnosti vodilno idejo Szechenyja katera se glasi: „Ne iščite blaginje in slave Ogerske zunaj svojih mej, v vas samih so zlati rudniki še ne prekopani in mnogim nepoznani. Ne pretiravajte in ne zahtevajte od drugih nikdar česa, proti čemur, ako bi se zahtevalo od vas, bi se uprlo vaše nacijonalno čustvo, vaše človeško dostojanstvo... In naposled: Ne iščite nikjer drugod spasiteljev, nego v svojih osebnih krepostih in svoji duševni superijornosti ; kajti narod ima krepost in soperijornost le toliko, kolikor je po možnosti mnogo posamičnikov tega naroda možato in brez madeža na svojem mestu . . . ."
V vseh teh odlomkih je vsak stavek in vsaka beseda na svojem mestu; vse je do korenine premišljeno, in kolikor niso Madjari poslušali Szechenyja, izpolnilo se je njegovo prorokovanje v prošlosti in se izpolnjuje sedaj in bode se še nadalje maščevalo. Sze-chenyi je Kasandra Madjarov; niso ga poslušali, in zato jo tirajo bolj in bolj v lastno propast. A nauki tega državnika ostanejo veljavni za vse narode in vse čase zgodovin najrazličniših narodnostij.
Slušao sam ...
Slušao sam kao malo diete,	Do sad nišam vjerovao priče,
Da angjelci kada proljet svane,	Sad, kad zadje ti u srce moje,
Sa nebesa u taj sviet polete,	Vjerujem, jer evo proljet sviče,
Pa da svuda, kud im nožka stane,	U mom srcu cvietak niknuo je,
Nikne malen cvietak ubav.	Divan cvietak, moj angjelče — ljubav.	S. Z.
M a j.
Pramalječe svanulo, zelen bujna,	Kanda j' zimi vladala kruta bieda,	Naokolo narav se mladi, novi,
Čarno cvieče zemlji je resom svoj,	Kanda j' sada minuo ljuti vaj,	Divno kiti svako se biče sad,
Gorom, dolom, svuda te, njivom, šumom, Kanda j' vječna sinula svietu sreča,	Iznadzemske snuje si mladič snove,
Baštom, lugom pozdravlja mili poj.	Kanda j' zemlja Adamov opet raj —	Misli starac, eto je opet mlad.
Mašta j' silna. Hvalite Gromovnika,	Zlato j' doba prolječe zemlji širnoj,
Što vam drugu dao je krasnu tu:	Blagi slada danci, veselja maj:
Slika vama edenske čudne slike,	Ali kruta opet če doči zima,
Varkom, ljudi, slika vam sreču svu.	Grudi vaše opet če trti vaj.	Ankin.
Žalost.
Ti me spremlješ neprestano, tiha žalost! Noč in dan si zvesto z manoj, tiha žalost! Z manoj greš, ko tih čez polje grem zeleno, Rožicami obsejauo, tiha žalost! Kamor v hladno gozdno senco rad zahajam Mesto mirno ti je znano, tiha žalost! Ti si mi na strani, ko po dnevnem trudu Grem v veselo družbo zbrano, tiha žalost! Pozno ti pri zglavji mi sede zatisneš Rahlo mi oko zaspano, tiha žalost! Iz nemirnega me zopet zbujaš spanja Mehkoj ti ročicoj rano, tiha žalost! Ti me zapustiš še le, ko trudno moje Truplo v hladni grob polože, tiha žalost!
Izvirnik.
. :>J . <.|>I&!>7 bili.
Iz poezij J. Stritarja.
W a /i o c t.
n e h a yi b.
Tm mm cnpeMaieiu HenpeciaHO, Tina »aaocT! Hoi hh jaH ch 3b4cto 3 MaHoii, Tiixa acaaoci ! 3 Manoii rpAin, ko tiix Mes no.ii.e rpA« aciieHO, pxjkimamh o6cíhho, Tiixa acaaoci! KaMop b xaajH* ro3jHx cíhh* paj aaxaax, mícto MIipHO TH Ki 3HaH0, Tiixa aaaocr! Th ch mu na CTpairi, ko no jneBHeM ipyay TpAM b Becen* jpyacóx s6paHx, nixa acaaocr! no3Ho tu npn 3r.iaB;,ii HH cí^a 3aTHCHeiU Paijo mh oho 3acnaHo, mxa acaroci! Ü3 neMHpHera ma 30hat 3dyani cnaHBS MeiKoii tu pxiHijOH pano, THia acajioci! Tu ma 3anycTH!h ine ae, ko Tpyjne mohí Tpyii.io b xaajHBiii rpo6 noaoacA, Tina scaaocr !
M. A. JfaMypcKÍú.
IIpoBoacaeniB Mera tu BÍ.pH0, THxaa neiaaB ! XojHUIt co MHOIO, HeiI3MÍHH0, THXafl neiaat !
Th co mhoio, Korja Hjy no aeaenoMy a noaio,
Beceao npiTymeMy ce64 Ha Boai, THxaa neia.iB !
II Kyja oxotho b'l atci tíhhctuh a xoacy,
Mícto MiipHoe tbi 3HaeniB, THxaa neia.ii, !
Tu co mhoio : no jHeBHOH Mena pafioTt
Mesns jpy3eii tu npoBoacaeniB, Tiixaa neia.it!
Ü03JTH0 tu, y rojioBU Moeíi CH^a,
Ont HtacHO 3aMUKaemi, THiaii neia.ii !
A H3t 6e3HOKoiiHaro Mena tu CHa
Pano y»B bot'L npoóyasaeuiB, THiaa neia.ii,!
H ocTaBiiniB Tpyjpioe Moe tu tí.io
.Thihb y rpofía, bto anaernt, raiaa neia.iB!
<l'p. IlfiMerum.
Oblak ti gost, oblak teman,
Nebo si skoro vse zasegnil! Kot čudna zver ti razkoračen
Vse štiri si grozno raztegnil! Ob kraji nekaj belkasto
Na me, ti zver, srpo glediš, Čeljusti strašno mi kriviš!
Iz njih je skočil glasen pišč, Šumi, šibi se v gozdu drevje,
Prihrul je v mene strašen vrišč Zaganja v me se, in vejevje
Po sadnem vrtu lomi pišč! A solnce zlato zver zakriva,
Ter zvija se, grozno molči. — A glej! ogenj oči zaliva,
In kakor kača šviga po zverini. Zatuli grom, Neba polom
B-b
jIk>6htb, ,uo6htb yac& He ioiy:
Jliofljno cjiobíhckíh .ihhib napodi! Teóa »e, ^tsa MoaojaH,
JIio(5htb ne 6yjy yacB unepe^L!
JIiofiHai xe6a a Bcež jivuioii, TaKi, ropaio h híhcho ! Tenept xe, cepine, nasi't noKOii!
HaB, cepjme, tu emo «aieacHO ?
Se širi gori na višini! In strašen pišč, In grozen vrišč Ter novo rdeče kačje šviganje Novó zverine gori zvijanje, Novi grom, Nov polom! Trenutek tiho, mirno gori vse! Debele padajo pa kapljice:
Solzi, rosi jih — usmiljeno nebo ! — * *
*
To ni oblak pregost. teman
Neba nam svetlega zasegnil! To je sovrag naš ljut, močan
Kremplje svoje na nas raztegnil! Požrešno ljut na nas preži,
Pravico, bratstvo — vse taji, Tei vedno grozno se grozi:
M M H y T y C O M H "B H
He hojkemb ott> jik>6bh oiciaTB,
JtBHuy xoieniB Bce .ikjóhtb, Eü xoieuiB bcími noacepiBOBaTB, Itoči ciacT.iiibumi> c% Heii <5utb ?
H, npaB^a, ro.iyÓHTL, aacKaiB
Yateini, jtBa, pacnpeKpacHO ! Bce 3to, npaB^a, 3a6uBaiB
CiapaiocB, atBa, a Hanpacno!
Sovraštva bliski bliskajo, Sovraštva gromi grmijo, Viharji se na nas drve, Da nas zatro in pogube. — Slabiči se vijo, naklanjajo, In brata brat — preganjajo! Pravice solnce se temni; Boječ in plah njen glas molči.. Zatihne grozni, silni vrišč, Sovražnikov utihne pišč ; Ljubezni naše ne potrese grom, Na nas ne zruši se neba polom! Zrosi se nam usmiljeno nebo, V ljubezni močne — prime nas kolo; Zašije solnce žarko tudi nam: Slovana tu ne bo ni strah ni sram! —
-Jrt—
i a.
h xotb he .i»6hihl tbki meha,
KaKi HtKorsa jiiortHJia, Ho roayfíüTB, aacicaiB — myia,
¿la, xotb uiyTfl, tbi He 3aóu.ia!
jIioóhtb, to npaBja, He xoiy Teóa, ^tBiin,a Moao^aa ! Ho, mto we ^taatb, He Mory . . . Xoiy-aB 3a6uiB a jiiBy paa ! ?
Hcmctvhi .
Der Königssohn Marko.'
)
(Nastavak.)
Nekoja su mjesta — ako sudimo, ne imajutfi obzira na dierezu — prevedena liepo, stihovi su gladki.
Milosch hört es, und er hört es gerne, Lässt zurück im Hof den edlen Marko; Milosch eilt hinauf zum schlanken Tschardak Und bekleidet sich mit prächt'gen Kleidern: Zobelkaipak mit der Silberfeder, Dreifach zieht er über sich Gewänder Und den bunten Überwurf darüber, Wie kein König solchen je besessen, Wohl an dreissig Beutel Goldes kostet Nur das Futter in dem Überwurfe, Niemand aber kann den Schatz ermessen, Der verwendet wurde auf sein Auss'res. Und die Diener führen ihm das Pferd vor. — Während Wojwod Milosch sich gekleidet, Hat am Weine sich gelabt der Marko, Ausgetrunken hat er einen Eimer, Einen andern vollen trank der Scharaz. Könntest du mit eignen Augen schauen, Wie jetzt aussieht Milosch der Wojwode! Stolz und froh kommt Marko ihm entgegen : Von Gestalt gab' s niemals einen Höhern, In den Schultern niemals einen breitern, Und wie herrlich ist das Heldenantlitz! Welch ein Feuer in den dunkeln Augen, Und wie prächtig ist der schwarze Schnurbart, Fällt dem Milosch auf die Schulter nieder — Glücklich jene, die ihn nimmt zum Manne !
(Die stolze Rossanda, str. 37.) Als die Worte Marko hat verstanden, Wendet er zum Amselfeld den Scharaz,
*) U predzadnjem broju tiskano je na jednom mjestu vlastito ime Kraljevid malenim pocetnim slovom, mjesto velikim. — U zadnjem broju citaj na str. 169. tAo'richt (ne: tiöricht) — Na str. 170. izostala je diereza u stihu: „Heute hat sie | mich an dich verrathen". — Na istoj stranici ima biti tiskano (sub linea): „Svaka zviezda svojim svjetlom sieva, Svaka ptica svojim glasom spjeva" — te: „Tko se vere uz klance niz klance Ter se krade k onoj Gori Crnoj?" — Na str. 171. izostala je diereza u ovih stihovih: „Und begegnen | draus im Feld dem Marko", „Und erreichten | bald die schlanken Brücken", „Singe, Bruder, I dass du mich ermunterst!", „Und zu ihnen | trugst du Wein und Branntwein", „Und den Kolben | traf des Vilip Säbel. — Na istoj je stranici izostala
(Nastavak
Hat den Scheckan mit dem Sporn erzürnet, Dass dem Huf entströmt lebendig Feuer Und den Nüstern eine blaue Flamme. Böse reitet Kraljewitsche Marko, Und vom Heldenantlitz rinnen Thränen Unter Thränen spricht der Marko also: „Wehe dir, du armes Amselfelde! Welchem Schicksal musstest du verfallen Nach dem Sturze unsres hohen Fürsten, Dass die Mohren über dich regieren! Ich kann diese Schande nicht ertragen, Und kann nicht den grossen Schmerz erdulden, Dass die Mohren hier Gewalt gebrauchen, Unsere Bräute und die Mädchen schänden: Heute will ich, Brüder Rache üben, Will euch rächen oder dabei sterben!"
(Die Hochzeitssteuer, str. 241.)
Ali ima i negladkih stihova:
Denn der Montschilo hat die Gewohnheit.	(Str. 11.)
Wojwod Montschilo fragt nun die Gattin.	(Str. 12.)
Sondern aufmerksam horcht sie am Kissen.	(Str. 13.)
Und es spricht der Wojewod ") Momtschil.	(Str. 16.)
Unsere 78) guten Pferde lass uns reiten!	(Str. 23.)
Unwürdige dürfen unser spotten.	(Str. 35.)
Bis zu uns sind Nachrichten gekommen.	(Str. 43.)
Höre, Mädchen, hochmüthige Rossa!	(Str. 51.)
Doch entkam ihm Wutscha der General.	(Str. 74.)
Und zu Marko spricht der Beg Kostadin ").	(Str. 78.)
Sähst du sie doch — glücklich ihrer Mutter!	(Str. 88.)
Bis ich komm zum eb'nen Syrmerland. 80)	(Str. 107.)
Marko antwortet der alten Mutter.	(Str. 145.)
Leider ist der Brautführer und Beistand.	(Str. 152.)
Ausgetrunken hat er einen vollen Eimer. ")	(Str. 37.)
Wie ein Hirsch, der erst ein Jahr alt.'*)	(Str. 151.)
cezura u ovih stihovih: „Damals war's, | und wir erzählen's heute", „Nun besteigen sie | die Lieblingspferde", „Es ist so, | wie 's auch der Kaiser sagte". — Istotako izostao je znak odmora na str. 172. u ovih stihovih: „Marko antwortet | der alten Mutter", „So hat mich | der Marko stets verwundet, Wenn zur Jagd | er Sonntags
zeitlich aufbrach", „Sieger sei \ in jedem Kampf dein Säbel!" _
Na istoj stranici iitaj: „Marko zieht (ne: sieht) zu seinem weissen Rosse".
") Wojewode. — ™) Uns' re. — ") V. op. 64. — -) Syrmer-lande. — 81) To nije deseterac, nego dvanajsterac; ja sam vec citao i heksametara od sedam rnetara. — ") To nije deseterac, nego osmerac (v. op. 8I). dodje).	Priredio dr. Trnoplesar.
1.
PacTe opaB ') Ha cpeA ceaa, IIo^ »im Majio iioiiiBa.io, Ty no'iiiBa 6paT h ceKa, Bpaie ') C6KJI <10bv KpojH, CeKa öpaiy jarayK Be3e ; CeKa öpaiy roBopiiaa : „iecie nyn,e, mhjih 6paie, xIecie nyn,e HH3 ibe^apna, Ja He Mory Myinse pyKe, MyinKe pyKe hh jaöyice".
CpncKe HapoAHe njecMe (weHCKe)
H3 CioHCKor IIpHMopja,. — Ü3 HeneiaiaHe 3öiipKe B. PajojeBiiha.
Ma je öpaie 03 nocayBa, na ce neH>e y3 opaBe, na yiprHy pecy 3aaia, na CKOBanre rpajy K&yqe; Ka,j y rpa^y j,eBei 6pahe. Meljy n.iiMa jeßHa cexa, Jc.a.na ceKa Maprapnia, Ha raaBH joj mesinpec-KOce H ffBa ipana cyBa 3.iaia H ßBa nepa nayHOBa H leTHpH KOHiTpaHOBa *) ;
1eKH TOBOpHO : „Mecie rpaHe, ceKo aioja, Meere rpaHe Ha jarayKy 3), Ja He morv nperae^ara Jpyre mjia^e 3jeBoj<jHn,e".
CeKa 6paiy ronopii.ia : „yCTaHH ce, mhjih 6paie, IIa ce neu,h y3 opaBe, na yiprHii pecy 3aaia. Ja cKyjeMO rpa/iy Kjtyje, Ja BiißHMo uito j' y rpapy".
Bpaha cera roBopMa : „y 6ory in, ceno Hama, OiwieH leßn uieMHpec-KOce H ÄBa TpaKa cyBa 3,iaia H jBa nepa nayHOBa H HeTHpH KOHiTpaHOBa ?"
Ceica Spahn roBopH.ia : „A Sora RaM, jieseT 6pahe, Pochh CiiHKa iiy.tyKaja y 6einm;iis) no:uaKeHoj, y kohohhm CpeßpHHje« —
') MjecTO opax, a Kaace ce h upaj; TaKo ce Kaate y anjaaeKiy H cjiye Mjecxo c.iyx, yeo m. yxo, Kpye m. Kpyx (x;ieo), noea (TypcKa pHjei) H noja a. wxa (cBHTa) = das Tuch, aoc.iya m. aocAyx 11 t. — s) BoKaTHB JljeCTO HOMHHHTHBa, hito je CaCBHM OÖH1HO j HaiHHM
Tocna mh je Ha jap jaaa" 6). Hap. njecaMa. — 3) (Typcna pnjei) = ein gesticktes Schweisstuch. — *) ßa-ta ^ je KaKBa nepHaxa KHBHHa ? — s) (Typcna pnjei), ho-MHHaTHB fieiuuxa, cpnCKH Ko.mjenKa, die Wiege. — ') JeceTaK, nei-HaeCT CTHsosa oj no'ieiKa oBe njecMe iiOTCiijeha nac Ha 60-y njecMy y
2.
OBII' pfiHja JBJÓH HBaHOBa, Obh;' yaSHja, cinaii Be3aic Be3e, Cnope« h,one ') csoj •) ijeBepe IlaBne ; IIporoBapa CBoj |eBepe IlaMe : „Eaaro Hbv, vajiov fipaiy MOMy, Ka« mt a.yÓH 6'jeae obe;' ysfíiija, Obi;' y36Hja, einaH Be3aK Be3e ! Ja ce IlaB.ie H'jecaM hh Bjepno, Hh BjepHo, KaMo a' oacoimo!"
„aCeH1 ce h ih, Moj |eBepe IlaBae !" „llevan c Kojov, vii.ia HeBO aoja, Be' aKO hy c Jeaov ceKOH TBojov". „Hevoj, IlaB.ie, Jeae cene voje — Ha Je.™ cy cera «o Tpn vaHe; Je«Ha Mana caH>HBHn;a *) Jeae, JJpyra vana pana 10) Ha o(5pa3y, 'l'peka vaHa: Heyv'jeiHa ") Jeae". IIporoBapa CBoj ijeBepe IlaB.ie: ,,4'aaa Bory, KHaa HeBO soja!
3.
Cje^H io (jan na KaveHy, Eaej h OBua no« KaveHOv ilmao je Maa« ^ofíaHe:
, IIIto je TeÓH, OBua aoja: Ha' ch raa«Ha, Ha' ch «e«Ha ?" UporoBapa 6 jeaa OBua :
„Hevoj veHe, Maa« io6aHe ! Ka« caM 6naa Biiu.erBHua n). Upe« 0BH,aK caM npBa Hinaa, Hacaa ipaBy Henaiceny, nHaa B0«y HevykeHy, A Ka« caM ce oja&Haa, 3a CTajov cav npHciajaaa,
nacev ipaBy onanieny, Iliijev BOfly noMyfceHy" : IIporoBapa Maa« *io6ane :
„A 6ora th, 0bu,a Moja! 5a ja t«6h ja«e Kaacev: Jok cav h ja Maa«nh 6ho, JI,ok ce n'jecav oacerao,
IIIto je vana ca&HBHua Jeae, Ja hy Jean caHaK npeipraiH Ha «ecmup vojoj pyigi 6'jeaoj ; HIio je MaHa pana Ha o6pa3y, Ja hy Jeay je«hom ito.t.jShth — CaMa te joj paHa 3apaciaiH; lllio je vana HeyMjeTHa Jeae, Th ch ccKa — Haymhem Jeay".
JIjeBojice Me fipaiov 3Bame, y«0BHn;e : noayOpaie, Ciape 6a6e: nam CHHOBie ; A Ka« caM ce ohcchho, JljeBojice Me Bparov 3Bame, y«0BHn;e : BparoMeTe, CTape 6a6e: oj Marape !" . .
F lrstu, dne 16./V. 1894.
Draga moja!
„H Dostojevski, ripeto, non si racconta, clie bisogna leggerlo".
Italijanska kritika.
II. Vse to si torej slišala in bojiš se, kakor vidim, golobica moja ! Nadejam se, da bodeš pa meni rajša verjela nego onim, ki poznajo pisatelja jedino iz onih besed. Bes je, on je največi ruski realist, a med realizmom in realizmom je razlika, kakor med človekom in človekom !
Ti dobro veš, kako se mi je godilo z Zolovo knjigo, katero si mi nasovetovala, češ, da jaz moram vse poznati. Kljubu vsej svoji najboljši volji nisem prečitala četrtine knjige, in vendar ne more se reči, da ni umetnik in to velik umetnik.
Realizem Dostojevskega je po vsem drugačen, dasi se ta razlika ne more opisati. Italijanski kritik piše po Vogiie: „Sdor bi obiskal bolnišnico samo iz radovednosti, da vidi nenavadne rane, tega bi mi sodili strogo ; človek pa, ki vstopi tje, da zdravi one rane, tak je vreden našega zanimanja, našega spoštovanja". Poslednjih jeden je Dostojevskij. Njegove knjige so vse žalostne, strašne, kakor je bilo žalostno življenje njegovo. Junaki in junakinje so mu revni ljudje iz predmestij velikih mest. Čitala sem tri njegove knjige. Prvo delo njegovo: Ubogi ljudje, potem ječe njegove ter hudodelstvo in kazen, pri katerem delu se je povzdignil njegov duh do vrhunca, a se tudi tam ustavil.
Obetajoč Ti, da Ti kaj več sporočim o tej knjigi, nisem mislila, da mi bode to silno težavno, in da bodem morala poiskati in zopet pregledovati to knjigo, o kateri pravi italijanski kritik; „Pripovedovati o tej knjigi na dolgo in široko, je jako neugodno delo; to je grozna knjiga, ki se mora čitati od konca do kraja, pri katerej ne moreš preskočiti ni jednega lista, in ki provzroči v čitatelju mrzlico, navda s strahom in grozo, a od katere se kljubu vsemu temu ne moremo ločiti, dokler nismo prečitali zadnje vrste".
Predno Ti pričnem pripovedovati o tem delu, naj Ti
BjitoBoj KH1H3H „Cpii. nap. njec. H3 Xepn;eroBHHe", aan je y Byica jeceiepan;; cpe«HHa onei y H>eK0aHK0 HaaHVH «pyroj ipefeHHH njecMe J „HoBoj 3eiH* (1890. CTp. 65.), no« HainHCOM ¿tfeeojvuvfi Hapamuvfi, Dno ce oneT, c imoi pa3aHK0v, Haaa3H h y „CpncKO-^aaMaraHCKOM
Mara3HHy" 3a ro«. 1866. (Bh«h o TOMe y JaBopy, ro«. 1891., wp. 461).
03 0B0ra bh«hmo saKO «aHac noeiajy rjijeKoje Hap. njecve — Kano
rapo«Ha Manrra 3Ha«e «a sjemio o«a6epe BHine ii,hx h ho jf.iiva komimh"
mpa H.eKy xapM0HHiHy njeaHHy, Koja HaM npyaca onei n.euiTO hobo,
povem, kdo je bil Dostojevskij. Zagledal je luč sveta leta 1821. uže v bolnišnici revnih v Moskvi, kjer je bil njegov oče zdravnik. Učil se je najprej v svojem rojstnem mestu in potem je pohajal šolo za vojaške inženirje v Petrogradu. Leta 1843. bil je odpuščen kot podčastnik, a leto potem se odpove vojaškemu stanu. Od tega dne prične se divji boj Dostojevskega z revščino. Gotovega kruha ni imel nikdar kot tedaj, ko je bil pregnan v ječo v Sibirijo. Navajen je bil vsakemu pomanjkanju, a njegov ponos trpel je neizrecno vsakrat in pri vsem, kar je izdajalo njegovo uboštvo. To živo, krvavo rano zasledimo pri vseh junakih v njegovih romanih, v katerih je vtelešena duša njegova.
Vrhu tega bil je bolan, živci njegovi bili so pretreseni, in večkrat je legši spat, napisal naslednje besede: „Nocoj zaspim morda dolgotrajno spanje, pazite, da me pokopljete še le čez nekoliko dnij". Prijatelj iz njegove mladosti je pripovedoval, da se je Dostojevskij uže tedaj valjal po tleh s penečimi usti.
Posnela sem te glavne poteze iz Vogue-ja, kateri je Dostojevskega poznal osebno v poslednjih treh letih pisateljevega življenja. Znamenito je vse, kar piše o tem ruskem geniju slavni francoski kritik, a Tebi ne morem navajati vsega, ker bi bilo pač predolgo.
Še par njegovih besed, predno pridem k romanu samemu: „Potem, kakor nas vzlet njegovega talenta vznese, zovemo ga po vsej pravici filozofa, apostola, umobolnega, tolažnika žalostnih, ali rabeljna mirnih duš, Jeremijo v ječi, ali Shake-spear-ja v blaznici; vsi ti naslovi mu pristujejo, a vsak za se mu nobeden teh ni dovolj. Niso poznali tega velikana do dne njegove smrti. Dne 12. februvarja 1882. ostane neizbrisen v Rusiji. Od jutra bilo je uže vse mesto na nogah tam ob Prospektivi; stotisoč oseb stalo je ob poti, po kateri se je imel pomikati sprevod, a računi se, da je šlo 20.000 oseb za mrtvaškim vozom. Vlada se je bala, da ne nastanejo demonstracije, dijakom je bilo treba strogo zažugati, ker so hoteli nositi za vozom verige sibirskega jetnika. Kdor je
KapaKTepHCTHHHO. — 7) (Pronomen) Mjecio n>e, a ynoipe6jBaBa ce h y ooiiihos roBopy no CBoj oKoaiiHH «y6poBa>ncoj; rano ce Ty«a join ro-BopH joM vjecio joj («ai.), h. h. „Ta« joM «a«e «BHje nyaiKe Maae". — 8) Mjecio ?6en, ae3HH, a Haaa3H ce caMO y njecMava. — ') Caa-eavuv,a, die Schlaferin, dormitrix. — 10) PaHa, vulnus. — ") Hey-vnjeiaH, -iHa, -tho, okoren. — ") Ein junges Schaf. — ,3) njecMe je y6HJteacH0 moj' npHjaiea. JoBaii ilepoBnh, ^vCpoBMaHiiH, a mehh hi je vctvtmo npHaHKOM TyH«yaH}ieBe CBeiaHOCTH y iHy6poBHHKy. B. P.
videl ta sprevod, videl je tu vsa nasprotja, ki se morejo videti v kaki deželi". Našteva Ti tu vse stanove od najviših do revnih, ponižanih, razžaljenih, obsedenih, ki so bili njegovi najljubši klijenti. V cerkvi pa so ga pričakovali državni dostojanstveniki in mladi princi carske rodovine.
Možno je, da si to uže čitala drugod, vendar mislim, da ne škodi, ako slišiš to še jedenkrat iz najgotovejšega vira, kakoršen je Vogiie, ki je pokazal velike genije ruske in njih umotvore vsej Evropi.
Jako vročega večera meseca julija — takó pričenja Dostojevskega znamenito delo — pride iz podstrešne sobe peteronadstropne hiše mladenič. Vesel je, da ne sreča na stopnjicah nikogar, a prišedši na ulico, jezi se sam sábo in si pravi: Hm, kakó sem malenkosten; taki načrti mi rojijo po glavi, pa bojim se srečati gospodinjo, katerej sem nekaj dolžan. Po raznih ulicah pride pred veliko hišo, v katero vstopi ter gre do četrtega nadstropja, da tam opravi »glavno skušnjo". Nezaupna, grda starka mu odpre; kažoč jej staro srebrno potlačeno uro, katero hoče pri njej zastaviti, ogleduje si po sobi vse natanko. Ona mu ponudi za uro poldrugi rubelj. Srdit hoče uže oditi, ko se spomni, da nima druge rešitve, ter jej ostavi uro, za katero mu ne dá več kot jeden rubelj in petnajst kopejk, ker si je obdržala razne obresti. Med tem, ko stara išče denar, opazuje on ključe, škrinjico in vse druge podrobnosti za „namenjeni dan". Odhajajoč obeča jej, da jej kmalu prinese nekaj drugega.
Prišedši na ulico, povprašuje sam sebe, je li možno, da je mislil kaj tako grozBega, in da se je s tem bavil ves mesec. Premišljujoč vstopi v prav slabo gostilno. Pričakovala pač ne bodeš, da Ti jo opišem takó, kakor jo opisuje Do-stojevskij, tudi ne, da ti natanko ponovim tužno povest iz Marmeladovega življenja.
Bil je to niži uradnik, uže pijan, ki se je takoj zavzel za vstopivšega Razkolnika, kakor ta zanj, kar se zgodi večkrat, da nas posebna sila vleče do osebe, katero vidimo vprvič. Marmeladov jame mu glasno pripovedovati svoje tužno življenje. Vdovec s štirinajstletno hčerko, poročil se je s Katarino Iva-novno, vdovo s tremi otroci. Bila je to izobražena žena iz dobre rodovine. Ker je po smrti svojega prvega moža, s katerim se je omožila proti volji svojih roditeljev, ostala prav revna in ni vedela, kam bi šla, sprejela je njega — Mar-meladova, če tudi jokajoč Kar je hči njegova, Sonja, trpela pri kruti mačehi, tega ne more povedati.
Prvo leto delal je vse leto, in ni se dotaknil pijače, ne da bi si kaj opomogel; naposled odstavijo ga od službe brez nobenega vzroka. Udá se pijači. Vsak dan prihaja domov pijan, žena ga vleče za lase in drsa po sobi, in to mu dé prav dobro, da se malo pokori. Zapil je vse, celó nogavice njene. Moževo, svoje in perilo otrok oprati mora Katarina Ivanovna tedaj, ko vse spi, ker preobleči nimajo kaj. Sonja šiva, a kje more zaslužiti za vso družino in še očetu za pijačo! Višemu uradniku sešila je 6 srajc iz finega oland-skega platna, a ko je terjala svoje plačilo, spodil jo je, češ da srajcam ni prav zašila vratu. Pijan leži on in malo ne brez zavesti na starem divanu, vendar sliši, kako bije jetična žena svoje tri otroke, ko jočejo za lakoto in zajeda pastorko, da živi ob njih ramah. Sonja se z grozo in studom proda, da pomore svoji rodbini. Marmeladova boli vse to, a ne more si kaj, neutešna strast do pijače je močnejša od njegove volje.
Sklene za trdno poboljšati se ter gre k ekscelenciji Ivanu Afanasjeviču in mu potoži svoje gorje. Ta se ga vsmili, preskrbi mu službo.
Srečno prinese prvikrat domov vso plačo — 22 rubljev — žena ga gleda nežno, daje mu pred odhodom v urad kavo s pravo smetano, miri, ko spi, radi njega otroke. Pred
petimi dnevi pa odpre on skrivaj ženino škrinjico in vzame ves denar. Navadil se je bil pijančevanju in ni se mogel vzdržati. Zapravil je vse, tudi obleko svojo, katero sta mu prav novo preskrbela žena in Sonja; zamenili so mu jo v gostilni s cunjami, katere ima sedaj na sebi. Danes bode uže peta noč, odkar spi ob Nevi, odkar je od doma.
Razkolnikov posluša s sočutjem zgovornega moža, katerega spremi po noči domov, kjer je svedok najrevnejši bedi, najžalostnejšim rodbinskim razmeram tam v Marmeladovem stanovanju, jedini sobi, po kateri morajo hoditi drugi ljudje v svoje stanovanje.
Pred mesecem bil je Kazkolnikov v nekem traktirju. Častnik in dijak sta imela tu med seboj svoje pogovore. Govorila sta o Aleni Ivanovni, stari skopulji, od katere je tedaj Razkolnikov baš odšel prvikrat, in pri katerej je tedaj zastavil prstan. Dijak pripoveduje, kako je starka hudobna, da ne podaljša obroka ni za 24 ur, da posojuje na predmet četrtino njegove vrednosti in zahteva 5 ali 6 odstotkov na mesec. Glej, starko to bi jaz umoril in okradel, ne da bi me najmanje pekla vest. Šalim se, a vendar poglej: tu bolehna, neumna, hudobna starka, ki ne koristi nikomur, a nasprotno
škoduje vsem, ki ne ve, čemu živi.....razumeš ? Tam
pa mlade sveže moči, ki se izgubljajo na tisoče radi pomanjkanja. Sto, tisoč koristnih del bi se vstvarilo, zboljšalo z denarjem starke te ... .
Še je govoril in vedno bolj oduševljeno. Razkolnikov, ki je slišal vse to, bil je jako vznemirjen. Kako da ta dijak govori takč, kakor je mislil on, ko je vprvič videl neprijetno in neprikupno starko ? Tedaj se ga je lotila nesrečna izkušnjava. Ves mesec je premišljeval to stvar in tretji dan potem, ko je zastavil pri njej uro in opravil »glavno skušnjo", umoril jo je s sekiro, in ker je med tem prišla še sestra njena nenadoma, morala je pasti pod sekiro tudi ona.
Tu se začne njegovo trpljenje, njegovo preganjanje. Nikjer nima miru, nikjer pokoja, najrajši govori o tem ubojstvu. Nekov glas ga sili k sodišču, da se tam izpove, a zopet drugi ga ustavlja. Po dovršenem zločinu — zvršil ga je pri belem dnevu in pri nezaklenenih durih — lotila se ga je vročica. Ohranil je pa vendar vso prisotnost duha, da je odpravil od sebe vse sledove tega čina.
Drugega dne potem dobi poziv priti pred sodišče. Bolan in v vročici odpravi se takoj. „Ali uže vedo?" povprašuje se. „Vstopim, pokleknem in povem jim vse". Pozvan pa je bil le radi dolga do svoje gospodinje.
Zrak je bil zatuhel, vroč. Uradnik ga ozmerja, da je prišel dve uri prepozno. Razkolnikov mu odgovori, da je še le pred četrt ure dobil poziv, in da je to uže vljudnost, da je prišel, ko še stati ne more na nogah. Uradnik ga opominja, naj ne kriči in naj se vede dostojno, a oni mu odgovarja, da je baš on, ki vpije in zraven kadi, kar je gotovo nedostojno. Razkolnikov pripoveduje na dolgo in široko svojo povest, povdarja svoje uboštvo, spozabi se, govori z odušev-Ijenjem o stvareh, ki niso na mestu. Prisotni so trije uradniki. Pozovejo ga, da podpiše in obeča plačati svoj dolg. Tu se ga mahoma polasti novo, do tedaj še nepoznano čuvstvo, da je pregnan iz človeške družbe, da mu je prepovedano vsako tako oduševljenje in pogovor ne samo s temi ljudmi, ampak tudi z najbližimi sorodniki. Roka se mu trese, jedva da more podpisati. Podpisavši se, ne odide, ampak nasloni glavo ob roki in misli: Kaj, ko bi povedal vse, da bi šli z mano domu, pa da jim pokažem vse, najboljše bode, ako odložim to breme. Tako misleč, sedi vendar še vedno tam nepremično. Uradniki pričnejo med tem pogovor o ubojstvu prejšnjega dne. Razkolnikov hoče k vratom, a ne more, ker se onesvesti. Ko se zave, sedel je uže na stolic
med onimi tremi uradniki. Proti domu grede, pravi sam sebi: „Sedaj gotovo uže sumijo", in strah ga prevzame. Zbeži domov, vzame reči, katere je mogel ukrasti pri umorjeni Aleni ter jih nese na neko dvorišče pod velik kamen, ne da bi niti pogledal, koliko je vrednosti. Bega, kakor divji, in ko vendar pride v svojo sobo in zaspi, sliši stok, jok in krik — zavzet posluša in sliši, kako bije policijski načelnik njegovo gospodinjo. V strahu poteč se, pokliče deklo in jo vpraša, zakaj je prišel Uija Petrovič, sodniški načelnik, in zakaj bije gospodinjo.
„Bolan si, in to dela samo tvoja razburjena kri, v hiši je vse mirno", odgovori dekla Nastenka.
Kaj delam, draga moja, kaj delam ? Kaj bodeš mogla znati iz tega ? Kje si bodeš mogla napraviti le majhen pojem o velikem pisatelju po teh odlomkih ? Žal mi je skoro, da sem se lotila tega dela, a glavna stvar, ki me je naganjala, je ta, da spoznaš to knjigo tudi Ti — revica, mislila sem, da jo bodeš mogla spoznati po teh malenkostih! Hotela bi, da vsi ved<5, da vsi čitajo to knjigo, ki je takč različna od vseh drugih! Prva stvar se ve da ni tu hudodelstvo, ampak kazen, kakoršne ni še popisal nihče, a skusil mnogokdo.
Kmalu potem, ko je izšla ta knjiga, umoril je nekov dijak prav v jednakih razmerah nekega skopuha, in pravijo, da je bil temu kriv velikanski vspeh tega spisa. Če je tako, prečital je oni človek knjige samo majhen del, in o kazni ni imel pojma, kajti kdor čita jedenkrat on« kazen vesti, ne more storiti zločina.
Ker sem uže pričela, naj Ti torej povem, kakor morem, naprej. Bolan v vedni vročici leži Razkolnikov oblečen na divanu ter trdno stiska jeden čevelj in niti, katere je odtrgal pri tleh od svojih hlač, in katere so imele nekaj pikic krvi. Proti večeru vstane, tava po ulicah in vstopi v nekov trakteri oblečen v novo obleko, katero mu je z materinimi novci preskrbel njegov prijatelj Niži policijski uradnik, ki ga je videl onega dne pri sodišču, stopi k njemu ter prične ž njim razgovor. Razkolnikov, ki je sumil, da je oni za to tam, ker vse ve, pripoveduje mu, kako ga najbolj zanima baš oni uboj. Šali se s policistom, češ, ga li ne vidi lepo oblečenega, ne vidi, kako gosposko obdaruje točaja. Pravi mu dalje, ko bi bil on umoril ono staro, kako bi on naredil z njenim denarjem — pove mu vso resnico, in ko ga oni gleda bled in tresoč se, zasmeje se Razkolnikov na vse grlo, rekše: „Kaj ne, da ste verjeli, da verjamete, da sem jaz oni ubijalec, povejte, kaj ne, da ste verjeli! In o čem ste pričeli govoriti tedaj, ko sem odšel od sodišča? In zakaj so me iz-praševali, ko sem se zopet zavedel!"
Ko zopet tava po ulicah, zroč zmerom v tla, stoji ne vedoč pred ono hišo. Tu mu glas zašepeta nekaj na uho. Vzdigne glavo, vstopi v vežo ter gre do onega stanovanja, ki je bilo odprto na stežaj, ker so delavci popravljali in na novo slikali stene. — „So li pomili tla, kje je ona luža krvi" ? vpraša jednega izmed delavcev. — „Kakov človek si ti?" odvrne mu začudjen ta. — „Pojdi z mano na policijo, pa bodeš vedel!" — „Pijan je", pravi jeden. — „Nekaj ima na vesti", pravi drugi „odvedimo ga k sodišču!" — „Pusti ga, nor je", reče tretji.
Razkolnikov pa stopi na hodnik in zvoni trikrat počasi kakor je zvonil onega dne, ko je izvršil grozno zločinstvo. Tisti glas šibek, kakor bi bil zvonec iz kositarja, seže mu do srca. Ko pride na ulico, vidi kakih dve sto korakov od one hiše, da je gosposki voz potlačil pijanega Marmeladova. Vzbudi se iz svojih mučnih mislij ter si pravi, da je tu treba delati. Vzame si ves nalog na se, ukaže nesti Marmeladova na pol mrtvega na dom, pokliče zdravnika, plačuje tu in tam, da bedni ženi Katarini Ivanovni za pogreb ves
denar, ki ga mu je poslala uboga mati. Prizora o pijančevej smrti med obupnim govorjenjem Katarine Ivanovne, jokom ubogih sirot, tolažečega zaman duhovnika, ponižane Sonje in radovednih sosedov, ki so napolnili prostor, ne dotaknem se, ker bi bil pravi greh. Razkolnikov bil se je ves zavzel za ubogo rodbino; tudi o drugih raznih prilikah dal je revnim ljudem zadnji novec in pokazal vsmiljeno srce. Na večer Marmeladove smrti pride s prijateljem v svoje stanovanje in zagleda mater in sestro svojo v svoji sobici. Ko odpre vrata, obstoji trd kakor kamen. Vedel je, da morata skoro priti, in vendar kako se jih je ustrašil! Oni dve vzklikneti veselo — videli ga nisti tri leta — ter mu tečeti nasproti. Ali on stoji nepremično brez življenja. Ženski ga objemati, poljubujeti, smejeti se in jočeti ob jednem — on pa pade nezavesten na tla.
Hitro ko more, odpodi mater, sestro in prijatelja od sebe, ker ne more trpeti poleg sebe onih poštenih duš.
Razkolnikov prijatelj, Dmitrij Prokofič, je sorodnik izpravniku Porfirju Petroviču Razkolnikov gre k Porfirju Petroviču radi prstana in ure, koja je zastavil pri umorjenej starki, da ju zahteva nazaj. Ta, ki je uže vedel o onem čudnem posetu na večer v stanovanju umrše Alene Ivanovne, in kaj je vprašal delavce, slišal o zvonenju, o vprašanju po krvi, vedel, kakö je onemogel onega dne pri sodišču, iskal je, kako bi Razkolnika vlovil. Od tu prične prava zabava v spisu.
Ko gre Razkolnikov vprvič s prijateljem k Porfirju, vstopita oba glasno smeje se, posebno je bil prvi podoben razposajenemu dečaku, ki le težko pridržuje smeh. Ko mu pripoveduje o namenu svojega pohoda, posluša ga sodnik verno ter mu od časa do časa namežika z levim očesom, kakor bi hotel reči: razumem te uže, saj vem vse. Razkolnika moti ta pogled, in prične se sedaj prava igra med njima. Hudodelnik, gotov, da sumijo o njem, kaže to pri vsakem stavku, spozabi se, a oni se dela, kakor da ne sliši onih stavkov. Sodnik jame govoriti o članku „O hudodelstvih", ki ga je spisal Razkolnikov, in kateri je on čital pred dvema mesecema.
„Ako se spominjate, dejali ste koncem spisa, da je ljudij na svetu, ki smejo ali, prav ia prav, imajo pravico prestopati zakon, ker za nje takö nekako ni zakonov. Vi delite ljudi v navadne in izredne. Prvi morajo živeti v mejah zakonov poslušni, drugi, izredni ljudje, ki lahko prestopijo zakon". — „Ni baš to bila moja misel", pojašnjuje R., „in cenzura bi kaj takega ne dovolila. Hotel sem reči, da tak izreden človek ima pravico, ne oficijalno, ampak po po-oblaščenju svoje vesti, prestopiti kaka zaviranja, ko to zahteva završitev njegove ideje, ki je kakrat koristna vsemu človeštvu. Ako bi n. pr. Kepler in Newton ne mogla pokazati svojih izsledeb drugače, nego da odstranita 10 ali 100 oseb. imela bi pravico, več, ona bi morala usmrtiti te osobe, ki so jima na poti. Zato pa ne pravim, naj bi bil Newton ubijal vsak dan in po svoji volji".
Cituje tako Napoleona, Likurga, Solona, Mahomeda, ki so vsi prestopili zakone in se niso ustrašili prelivanja krvi za svoje ideje. — „Sicer pa ni se vam treba bati preveč, kajti velika večina ne prizna one „pravice", dene take ljudi ob glavo ali jih obesi in tako izpolni prav pravično svojo dolžnost. Ne redkokrat spozna njih ideje po smrti in jim stavi spomenike. Navadni ljudje so gospodarji sedanjosti, izredni pa prihodnjosti".
Takö nadaljuje ta jako zanimiv pogovor, v katerem vpraša sodnik Razkolnika, ali veruje v Boga in v Lazarovo vstajenje. Razkolnikov pritrdi jako odločno. Koncem pogovora oglasi se izza svoje pisne mize oni niži uradnik, ki je
uže skušal Razkolnika v traktirju ter pravi: „Torej tisti, k: je oni dan umoril našo Aleno Ivanovno, domišljuje si, da postane nov Napoleon!" — Porfirij, prišedši takč zopet na svoj ljubljeni tema, vpraša Razkolnika: „Ah da, oprostite, ste li šli tje med sedmo in osmo uro ?" Razkolnikov pritrdi.
—	„Dobro, po stopnjicah gredoč, niste li videli v drugem nadstropju durij odprtih in delavcev v stanovanju? Slikali so zide na novo, niste jih videli ? To je za nje jako važno".
—	„Slikarjev? Ne, nisem jih videl", odgovori počasi R., kakor da bi se ne mogel domisliti. Z vso energijo svojega uma misli, kakovo past mu je s tem nastavil sodnik. — „Ne, nisem jih videl in tudi nikakih odprtih durij" nadaljuje zadovoljen, da je tako srečno odbil ta zviti napad. „Ali v četrtem nadstropju, spominjam se, da se je selil oni uradnik nasproti Alčni Ivanovui, slikarjev pa nisem videl". — „Ali kaj govoriš", pravi Razkolnikov prijatelj sodniku, „on ni šel tje onega dne, ko je bila umorjena ' stara, ampak dva dni prej. Slikarji so pa delali istega dne, ko se je zvršilo zlodejstvo". — „Ah res, zamenil sem dato" odgovori Porfirij".
„Ko bi Ti hotela navajati vse takč zanimive pogovore, morala bi kar zaporedoma sloveniti, to pa ni moj namen. Namen moj je ta, da se zavzameš za pisatelja in knjigo ter sežeš po njej, hitro ko bodeš mogla.
Porfirij je bil gotov, da je Razkolnikov pravi hudo-delnik, a pristnih konkretnih dokazov ni mogel dobiti od nikoder, vabil ga je torej k sebi, in če ga tudi ni, prihajal je R. rad k njemu sam. Ko se je 2 javljal pri njem, bil ga je Porfirij vedno vesel, stezal mu obe roki nasproti, a jih odtegal o pravem času, da mu ni dal nobene, namežikal mu takč pomenljivo z levim očesom, da je R., ki je zapazil vse to, trpel, mnogo trpel in se s P. vedno prepiral, da on njega sumi.
Zaprli so več oseb, med temi tudi slikarja, ki sta slikala istega dne v drugem nadstropju.
Ko sta R. in P. nekega dne zopet skupej, pravi mu P., da se on jako zanima zanj, da ve o njem mnogo stvarij, ki morejo biti le nasledki njegove bolezni, pa da se mora varovati, ker bolezen njegovih živcev utegne biti nevarna. Tako ve n. pr., da je na večer nekega dne šel v ono stanovanje, da je začel zvoniti in da je vprašal po krvi, kar je ne malo začudilo „dvornika" (vratarja) in delavce. Porfirij je govoril prijateljski, a R. ni ne trenotek verjel v njegovo prijateljstvo ter jezil se, kaj se toliko briga zanj in ga zasleduje. Vzkipel je v svojem srdu inzavpil: „Vedeti hočem, sumite li mene ali ne, odgovorite, Porfirij Petrovič, in to hitro brez okoliščin!" — „Ali, moj Bog. zakaj se tako vznemirjate in tako nadlegujete? Zakaj hodite sem, ne da bi vas kdo zval?"
In drugikrat jezi se zopet Razkolnikov: „Razumem, vso vašo premetenost razumem, vi lažete in me dražite, da bi se izdal!" — „Ali, očka, vam ni treba več, da se izdaste, poglejte samo, v kakem stanu ste!"
Večkrat prideta še skupej, ker je Porfirij želel, da R. sam izpove svoj greh, a vselej brez vspeha. Nekega dne pride Porfirij sam v Razkolnikovo stanovanje in ga prosi odpuščanja, ker je res njega sumil, a sedaj da je našel pravega hudodehiika. S svojo zgovornostjo pripoveduje mu na dolgo o Nikolenki, slikarju, kateri je bil dosedaj zaprt, ker se je sam obtožil iz nespametnega verskega fanatizma, a da so sedaj s stvarjo na jasnem.
„Nikolenka nikakor ni hudodelnik, hudodelnik je oni, ki leta okolo sodišča in sodnikov kakor metulj krog luči, dokler se ne opeče in pade; oni ubijalec je tisti, ki slušajoč pogovor o onem ubojstvu, pade v nezavest in se potem izgovarja z boleznijo ali soparno vročino v sobi; naučil se je
pač izvrstno lagati, a ni se znal zavarovati proti izdajajoči ga naravi. Ubijalec je oni, ki gre na večer v tisto hišo poskušat slabi zvonov glas in poprašuje po krvi . . . ."
Razkolnikov, ki se je bil poprej umiril popolnoma, ko ga je Porfirij prosil odpuščanja tako odkrito, začne drhteti ter vpraša tresoč se: „Kdo je torej ubijalec, kdo?4 — „Kdo, kdo, vi ste, Rodjan Romanovič Razkolnikov, vi in nihče drugi."
Tu mu Porfirij res prijateljski prigovarja, naj gre in se obtoži sam, zagotavlja ga, da mu dd častno besedo, da se on bode delal, kakor bi o tem ne vedel ničesar. Kazno\an bode tako mnogo manj, rešen pa bode najhujše kazni, ki je kazen vesti.
Razkolnikov se brani dolgo, a naposled se vendar uda. Ker je bilo življenje do tedaj brez madeža, ker se je nasprotno dokazalo, da je storil mnogo dobrega, da je otel požaru z nevarnostjo lastnega življenja dvoje otrčk, kaznovali so ga samo za 7 let.
V knjigi pa je vpletenih še premnogo zanimivih oseb katere bi nam dale več malih povestij. Tako Svidrigajlov, katerega vleče skrivna moč do Razkolnika. ker je imel tudi on mnogokaj na vesti; plemenita Dunja, Razkolnikova sestra in dobri Dimitrij Prokofič, njegov prijatelj; podla kreatura Ludgin, nesrečna Katarina Ivanovna in njena deca.
Omenim naj Ti še nedosežno popisanega obeda ob smrti Marmeladovej, krasen po svoji umetniški vrednosti in grozen v svoji resnici. Nočem Ti navajati o njem niti vrstice, ker mi je prav žal mrcvariti ta opis. Ali vse ali pa nič. Uže sam oni obed kaže ti velikega pisatelja, ko bi ne čitala drugega. Še nekaj: Ona nesrečna Sonja slišala je prva Razkolnikovo izpoved o ubojstvu, razgovor med njima je, kar more biti najganljivišega. Sonja se mu je smilila, njej se je prvi zaupal. „Povedal sem ti, Sonja, da sem moral'z vse učilišča Os al bi bil sicer lehko ; mati bi bila plačala pristojbino (takse), sam pa bi si bil zaslužil za življenje in obleko. Plačevali so mi uro po 50 kopejk, ali jaz nisem hotel. Zaprl sem se v svojo sobo, kakor pajek v luknjo svojo, ali duša mre, tare jo nekaj v ozkih in nizkih sobicah. Kako sem sovražil ono luknjo, a sem vendar ostajal v njej cele dneve, ležal tam brez dela in jela. Če mi Nastenka kaj da, je^ prav, če ne, mi tudi ni mari, sem si mislil. Bil sem preveč srdit, da bi česa vprašal. Odpovedal sem se učenju in prodal svoje knjige. Zvečer nisem imel luči, za svečo bilo je treba delati, ali jaz nisem hotel, sanjaril sem rajši, ležeč na svojem divanu".
Ko ga ona vpraša, zakaj je storil oni grozni zločin, jej je odgovori: „Hotel sem postati drug Napoleon, zato sem jo umoril, razumeš sedaj, Sonja?« — „Ne", odgovori deklica najivno, „ali govori, govori, bodem uže umela!" — „Nekega dne sem se vprašal: Ko bi bil Napoleon na mojem mestu in bi ne imel s čim pričeti svoje karijere, ali bi se obotavljal umoriti tako starko ter jej ukrasti tri tisoč rubljev ? Sram me je bilo, ko sem spoznal, da ne samo bi se ne obotavljal, še verjel bi ne v kako obotavljanje. Nisem se sme' obotavljati torej tudi jaz. Smešno se ti zdi, Sonja, kaj ne, vse to; le smeji se, prav imaš!"
On hoče, da pobegne ž njim čez mejo, ker ju je združila podobna njiju nesrečna usoda, a ona mu prigovarja ljubeznjivo, da gre in se izpove sodnikom, ker, kakč bi mogel živeti tako! Obeča mu, da ga spremi v Sibirijo. Ganen poklekne on pred njo, in ko ga ona vidi tako pred sabo, zardi in ga strmeč vpraša, kaj dela? — „Nisem pokleknil pred te, deklica, ampak pred vso bedo človeškega rodii!" — On se izpove, in ona ga spremlja v Sibirijo.
Hotela bi sedaj, moja draga, da bi jaz ne bila čitala
te knjige, ampak samo to pismo, kakor Ti, da bi videla, kak pojem in ali bi sploh imela kakov pojem o tem delu, ali bi ga ne sodila celó napačno. Nadejam se, da mi Ti odgovoriš takó odkrito, kakor ko bi si odgovorila sama; želim, da bi Ti s tem svojim pismom vzbudila željo do knjige, katera je meni tako ugajala. Umeš, zakaj se mi po teh in jednakili knjigah sedaj navadne knjige zdé otročje pravljice, kjer ni sledú o resnici. Sprejmi srčen pozdrav in
odgovori kmalu Svoji	Márici.
—v(§>—
Igre in pesmi.
Ocjenjuje Fr. S. Kuhac.
Prije nekoliko dana dobio sam knjižicu „Igre in pesmi za otroška zabavišča in ljudske šole", uredjeno po Ivanu Mercini, a izdanu u Ljubljani godine 1893. od „Družbe sv. Cirila in Metoda".
Pjesme te knjižice ovako su razredjene : I. Nabožne pesmi (12 na broju) ; II. Uvodne pesmi (4) ; III. Koračne pesmi in igre (9); IV. Igre s hojo, skakanjem, tekanjem in skakanjem (9); V. igre v krogu (18) ; VI. Nazorne igre (8) ; VII. Igre s prsti in z rokama (9) ; VIII. Igre z žogo (11); IX. Igre s krogljo (7); X. Pesmi za stavljenje (6) ; XI. Sklepne pesnii (7)'; XII. Raznotere pesmi (12); XIII. IJodatek (9). — Od ove 121 pjesme s melodijama nglazbio je g. Mercina 89. Četiri napjeva po-tječu od slovenskoga puka, dva od českoga, jedan napjev od hrvatskoga, jedan od maloruskoga, jedan od f'ran-ceskoga, dvanaest napjevi od njemačkoga puka, a ostale od raznih glazbotvoraca.
Pošto je ta knjiga vrlo važna ne samo za odgoj slovenske djece, več i za narodni naš razvitak i za zajedničko slovensko-hrvatsku našu budučnost, mislim, da mi je dužnost, koju o njoj progovoriti.
Da idem redom, spomenut ču najprije uvod te knjižice, koji sastoji od jedno trideset stranica, i u kojem urednik raspravlja o važnosti zabavišta, o svrsi i o tom, što i kako se ima u zabavištima podučavati, pozivajuč se na strane pedagoge i na svoje izkustvo. Da se u toj razpravici najviše govori o pjevanju, razu-mieva se samo po sebi.
Uvod završuje pisac ovim riečima: „Sestavljajoč to knjigo vodila me je želja, da bi se začelo slovensko razumništvo, in posebno ljudsko učiteljstvo, nekoliko več zanimati za veliko vzgojno idejo otroškega zabavišča. Vse premalo se še priznava važnost tega vzgojišča za narodno vzgojo, a še mnogo manj težavna naloga in v družbi človeški odlično mesto otroške zabaviteljice, katera — da končam z besedami italijanskega pisatelja — vpliva (poleg matere) prva na duše onih, ki bodo nekdaj slavni možje in odlične matere prihodnjega roda".
Iz ovih rieči proizlazi, da nije g. Mercina samo valjan pedagog več i rodoljub, koji dobro slivača cilj i smjer, po kojem se imadu slovenska djeca odgajati, i da dobro pozna i sredstva, koja vode k postignuču toga ci^a. No izim toga gleda on bistrim okom i u budučnost znaj uči, da pojedini slavenski narodi ili pojedina sla-venska plemena ne mogu u današnjim prilikama, gdje su ini uda jošte rastrgana, bolje i uspješnije raditi za slavensku budučnost, nego ako se srodna i susjedua plemena duševno što čvršče spoje, pridržav si svoje jezične i plemenske osebine.
Na temelju toga programa prihvatio je g. Mercina
i glazbeno nazivlje, koje su ustanovili Hrvati, te je pojedine rieči, gdje je ustrebalo, priudesio osebinama slovenskoga jezika; primjerice : petje (pjevanje), pevec (pjevač), mera (mjera), vzmah (uzmah), jednozvočno
(jednozvučno), gosle (gusle)--a gdje nije potrebno
bilo, ostavio, kako glase u hrvatskoj terminologiji: glazba, glazbotvorina, koračnica, stanko, grlo i t. d. Mi Hrvati opet poprimismo prikladne glazbene nazive, koje živu u slovenskomu puku: lepo poje na ride (er singt in schönen Wendungen), črez (Alt), pri brojenju djela mjere, velimo: jen, dva, tri, štir, mjesto : jedan, dva, tri, četiri, i t. d.
Ta glazbena sloga i uzajamnost izmedju Hrvata, Slovenaca i Srba (a sada rade o lom i Bugari) u toliko je znamenita stečevina, što se tiče onog ljudskog znanja i umienja, koje najviše upliva na čovječje srce, i koje je kadro udariti našemu čučenju jednaki pravac. Ako smo jedilom to posvema postigli, da nam srca jednako slavenski čute, i da ne dademo u našim srcama drugomu no slavenskomu čuvstvu mjesta, tada možemo mirne duše gledati u budučnost i pouzdano računati na bolje dane našega naroda. — To znači glazbeno naše spo-razumljenje.
A sada da koju govorim o glazbenom radu gosp. Mercine, t. j. o uglazbatelju dječjih pjesama.
Tuj mi je prije svega iztaknuti, da se je on umio kako riedko tko, staviti na stanovište male djece, ili drugim riečima, da je on izvrstno pogodio način glaz-benoga mišljenja nejake mladeži.
U glažbenoj umjetnosti nema težega nego uglaz^ biti pjesme u duhu i po ukusu rnalene djece, a da budu melodije pievne, ugodne, primamljive a k tomu jošte i karakteristične, naime da se smisao teksta slaže s na-pjevom. Da svenni tomu zadovoljiš, ne dostaje samo biti vrstnim pedagogom, te imati kombinatorni talenat, več treba da imaš očitog glazbenoga dara. Ali imao ti i sva ta svojstva, a k tomu jošte i pravu ljubav prama ne-jakoj mladeži, ipak je teško umišljati si u muževnoj dobi, da si malo diete. Meni su poznate dječje popievke uglazbene po znamenitim glazbotvorcima, a da ipak ne nadješ u sto napjeva više uspjelih nego dva, tri. Izmedju pjesama uglazbenih po g. Mercini odgovaraju po mom sudu svim zahtievima, koje se mogu staviti za dječju pievnu melodiju ove : deseta I. odsjeka na str. 8.; druga III. odsjeka na str. 15.; četvrta III odsjeka na str. 16.; druga V. odsj. na str. 31 ; deseta V. odsj. na str. 36.; druga VIII. odsj. na str. 56.; osma VIII. odsj. na str. 59.; peta X. odsj. na str. 70. i šesta XI. odsj. na str. 82. Za ove napjeve rekao bih, da su izvrstni. No ima u toj knjiži još i takovih, koji su dobri. — Uzev u obzir, što sam prije rekao o potežkočama pri uglazbivanju dječjih pjesama, to izdade količina valjanih napjeva gosp. Mercini vrlo povoljnu svjedočbu.
No izim spomenutih uvjeta za valjanu dječju po-pievku obstoji još jedan uvjet, koji je za nas Hrvate i Slovence najvažniji, a taj je, da hude napjev ti slovensko-hrvatskom duhu: da odgovara nepokvarenoj glažbenoj pučkoj tradiciji, da imade obilježje onog glazbenog ukusa, Icojeg su pradjedovi tih naroda u svojim melodijami tznieli i ustanovili.
Glede toga mogu reči, da je g. Mercina umio u njekim napjevima — primjerice u onom na stranici 27., 31., 36., 56. i 70. i tomu zahtievu zadovoljiti, no u drugim da je odao, da se jošte nije mogao riešiti posvema tudjega uticaja.
Pošto sam ja od vajkada za tim težio, da dobije naš glazbeni rad slavenski smjer, to mi neče g. Mercina zamjeriti, ako mu tuj po koju savjetujem. Jer svakomu pravomu slovenskomu i hrvatskomu patriotu mora do toga biti, da u narodnom pogledu napredujemo, te da našu slavensku individualnost sto bolje usčuvamo.
U to ime treba, da u prvom redu iztriebimo u početnim našim školama kod poduke u pjevanju sve ono, što je tudje, odnosno da upotrebljavamo samo nase napjeve. To ne želim iz kak ve mržnje proti inim naro-dima, ili proti tudjim komponistima, več iz čiste ljubavi za naš narod. Neka bude tudji napjev kako mu drago liep i za mladež prikladan, ipak ne može da bude u suglasju s našim slovenskim bičem, našom glazbenom tradicijom.
U jezičnom pogledu shvačaju to ljudi, ali ne u glazbenom; zato i biva, da najbolji naši patriote misle ovako: „Nastavni jezik u našim školama mora biti bez-uvjetno slovenski, hrvatski, no napjevi, što djeca pje-vaju, mogu biti i njemački". To znači toliko koliko: misliti i govoriti moraš slovenski, hrvatski, ali čuvstvo-vati možeš njemački. Ja pako velim : ako za tim idemo, da očuvamo narodno biče naše, to treba, da ga u svem očuvamo, naročito pako da nastojimo, da nam tudja glazba ne pomuti i pokvari ukus, da našoj čuti ne dade krivi pravac. Glazba u narodnom je životu isto toliko važan faktor koliko i jezik. Ako dakle želimo usčuvati naš narodni individualitet — a mislim da je to svijuh nas želja — to moramo tirne početi u zabavištima i u inim početnim školama, jer u ovim se odgajaju „slavni možje in odlične matere" budučega naraštaja dotičnoga naroda. Slavan može biti samo onaj čovjek svojega naroda, koji čuti s narodom, koji je u svakim prilikama uz svoj narod. No recimo, da če buduče vodje naroda, polazeč kašnje više tudje škole, usisati tamo i koješta tudjega, ipak neče nikada izgubiti kapital slavenskoga čuvstvovanja, koji se je stekao u roditeljskoj kuci i u početnim školama narodne tendencije.
Uzalud se tužimo, što naša inteligencija nema pra-voga smisla niti prave ljubavi za narodnu našu glazbu i za sve ono, što je s njom skopčano, kada tu inteli-genciju u mladosti priviknemo na tudje.
Zato kažem otvoreno: Na polje u slovenskim školama sa svakom njemačkom ili inom tudjom melodijom, bila ona pučka ili od komponiste!
Slaveni, naročito pako Slovenci i Hrvati, tako su glazbeno obdareni narodi, da tudjih melodija ne tre-baju, pošto imadu u vlastitom puku dosta prekrasnih melodija, što taj puk i sada stvara sveudilj nove melodije, i što imademo i glazbotvoraca, koji su kadri stvoriti nam, što ustrebamo.
Ne mojte misliti, da če Niemci ili Talijani - ako mi upotriebimo u našim školama njihove napjeve — hvaliti našu toleranciju, našu susretljivost, naše pošto-vanje do tudje kulture, več če oni reči: Eno slušajte, kako su nas Slovenci i Hrvati okrali, i kako ne mogu biti ni u početnim njihovim školama bez onoga, što je naše, što smo mi stvorili".
Mi ne trebamo tudje, necemo tudje, ne smijemo tudje udomačiti. Tudji neka goje svoje, a mi čemo naše, i to ne iz sliepe ljubavi za naše, ili iz mržnje proti tudjemu, več zato, što je naše bolje, i što naše može više na nas djelovati nego tudje.
Nije uvreda, več samo konstatovanje istine, ako kažem, da su izmedju Slavena najviše prigrlili glazbenu
njemštinu Slovenci i Česi, i to u takvoj mjeri, da se ta njemština uvukla čak i u prosti puk. To se u ostalom neima tako razumievati, kao da je slovenski ili češki puk uzeo njemačke melodije te ih pjevao na slovenske ili češke pjesme, več da je puk stvorio melodije u njemačkom duhu, po njemačkim glazbenim tradicionalnim pravilima. Stvorio je pako uslied svog prirodnog glaz-benoga dara takve liepe njemačke melodije, da im uzalud tražiš premca medju melodijama, stvorenim od Niemaca. Meni je rekao njeki Niemac iz dolnje Austrije, koji je dugo živio medju Slovencima: „Ako vi, gospodine, hočete nači liepe njemačke pučke melodije, to morate iči u slovenske zemlje'. — To je s jedne strane za nas hvala, ali s druge strane — s gledišta narodne samosviesti — testimoniuui paupertatis.
Rado priznajem, da nisu sve slovenske pučke melodije gradjene po njemačkom kalupu, jer ih ima i u čisto slovenskom duhu, ali više, nego što bismo željeli, nose ipak njemački biljeg. A jer je slovenski puk pri-grlio što šilom, što milom njemački način melodizovanja, prihvatili su ga i stariji slovenski komponisti, ne mo-gavši se proti viti glazbenoj praksi i glazbenoga ukusa svojega naroda. U novije doba krenulo je hvala Bogu i u Slovenaca na bolje, te se sadašnji slovenski glaz-botvorci povode što manje po njemačkoj školi. I gosp. Mercina umio je tuj tamo pogoditi u svojim napjevima slovensku žicu, ali uza sav svoj mar i uza sav svoj glazbeni dar, uviek je jošte uplivisan od njemačke škole, kojili je načela usisao u mladenačkoj svojoj dobi. Tako se on primjerice ne može u njekim napjevima otresti uzlazede predhodnice (aufsteigendem Leiteton) pri kraju melodije. Da je napustio taj neugodno kričeči, u pravim našim pučkim melodijama ne obstoječi Leiteton u prvom napjevu na stranici 1., u sedmom na str. 53., u četvrtom na str. 69., te prvu melodija završio s glasovima; ha. a, ge; drugu sa: a, ef, e, a treču sa: ge, a, ef, e, mnogo bi bile ljepše a uz to još i po slovenski.
U pjesmi na stranici 16. nalazi se pripjev, sastoječ od slovaka: la-la-la, tra-la-la. Mi takvih slovaka nemarno, dapače naš se puk njima ruga.*) Slovenci i Hrvati upo-trebljuju mjesto njih: „ni-na, ne-na", a kada pomislimo, koliku resonancu daje u pjevanju suglasnik n, a kako je bezglasan suglasnik l, i za koliko je teže djetetu izgo-varati u pjevanju uzastopce la-la-la, tada čast glazbe-nomu sluhu slovenskoga i hrvatskoga puka.
Naše pravilo glasi, da se imade u melodičnoj se-kvenciji nastavak transponovati na sekundu, njemačko načelo, da se imade transponovati na tercu ili na sekstu, slovačko-magjarsko načelo, da se ima prenieti na kvintu. (Vidi napjev na str. 89.)
Eminentno njemačko je načelo, da motiv sastoji od variranih akordnih glasova (vidi napjeve na str. 7. i 75.); u našoj tradiciji toga nema, buduč su naše pievne melodije pievne a ne instrumentalne kao kod Niemaca, koji su istom onda učili pjevati, kada je harmonija do-nekle več teoretički ustanovljena bila itd. itd.
Ovdje spomenutih njemačkih glazbenih osebina nema u onim Mercinovim napjevima, za koje sam tvrdio,
*) „Sastajuč se na putu djavo i Švaba, pogodiše se, da iedan drugoga dotle nosi, dok onaj, koji se nosi, ne ispjeva jednu pjesmu. Djavo uzjaši na Svabu i zapjeva najdužu pjesmu, koju je umio, a kad svrši, uzjaši Švaba na djavola. No mjesto da bi Švaba pjevao pravu kakvu pjesmu, stane derati: la-la-la, tra-la-la. Pošto tomu ,,tra-la-la" nije bili ni krajaviii konca, morao je djavo nositi Švabu čiiav dan; pa tako prevari Svaba i istoga djavola". (Pučka priča).
da s11 slovenskoga duha, a nema ili ni u pravim slovenskim pučkiin napjevima. Neka čitatelj samo pomno motri i prosudi onu slovensku pučku melodiju, koja se nalazi u knjiži, o kojoj ovdje govorimo, na stranici 73. ili onu pučku hrvatsku na stranici 17 , pa če viditi, koliko imadu ovi napjevi snage i prirodne ljepote, i kako gode slovensko-hrvatskomu čuvstvu. Zašto ne bi smo dakle u našim školama upotriebili više takovih melodija ?
Sto se mene i moje zbirke „Južnoslov. narodnih popievaka" tiče, to evo izjavljujem, da brača Slovenci ne trebaju u mene niti dozvole tražiti, ako hoče upo-triebiti popievke moje zbirke za školske svrlie. Ta ja nišam te popievke sabrao, da se s njimi materijalno okoristim, več da dobijemo materijal, iz kojega možemo proučiti osebine naše zajedničke narodne glazbe, da s njimi položimo temelj za bolju našu glazbenu budučnost, da po mogučnosti iztriebimo tudje, što prieči naš narodni razvitak, jednom riečju, da budemo u glazbenom pogledu svoji.
Iz svega, što sam evo rekao, mislim, da če gosp. Mercina i svi njegovi štovatelji i svi slovenski otačbe-nici lako razbrati, da ja nišam njegovoj knjiži s jedne strane zato prigovarao, što u svakoj kritici — kako njeke čangrizalice sude — mora biti i prigovora, več da sam mu samo iz patriotičkih razloga savjetovao. Njegovemu radu ne može se prigovarati niti s pedagoš-koga niti s opče glazbenoga gledišta.
Želim iskreno i očekujem pouzdano toli od slovenskih koli od hrvatskih učitelja i učiteljica, ali i od roditelja, da če Mercinovu knjigu prigrliti i u zabavi-štima i u obiteljskim kučama upotriebiti, ne bi li mogao na skoro urediti drugo izdanje sa još više patriotičke tendencije.	>
U Zagrebu, koncem travnja 1894.
—
Curiosa iz tabora dr. Mahniča in sodrugov za trozvezo.
Navdušen sprejem ruske mornarice na Francoskem lanske jeseni, pri kateri priliki je francoski katoliški klerus pokazal ustno in pismeno gorke simpatije pravoslavni veri, svedoči, da je Lev XIII. označil in odobril pot francoske hierarhije. Ako je Lev XIII. prijatelj fran-cosko-ruskega sporazumljenja, in ako se od njega pričakuje novo oživljenje posvetne moči papeževe, se to ne more trditi od svečeništva „najbolj katoliških" alpskih dežel cislitavskih. To svečeništvo, dasi jako „katoliško", in dasi obsojajoč vsako najmanjšo razliko v katolicizmu, hitro ko diši le malo po slavizmu, uganja proti papežu in kljubu njemu in njegovi posvetni moči, nacijonalno, nemško, da celo luteransko in židovsko koalicijsko politiko ; to se kaže najočitniše v tem, da isto svečeništvo zlobno opravlja in sramoti pravoslavno rusko cerkev. Nedavno izšel je v Gradcu iz peresa dr. Ferd. Knie-ja tak paskil (pasquill). Dr. Knie, kakor se kaže, je kolega dr. Mahniča, to je, doctor sanctissimae theologiae, in je oduševljen od onega „spiritus non sanctus", kakor oni, sedaj uže pokojni škof štirski, ki je ob priliki, ko je pohajal slovenske vasi, ki spadajo pod graško diecezo, naročal svečeništvu, da naj Slovencem (den Windischen) zatepajo v glavo najprvo nemščino in potem še le naj skrbš za Boga, to je za krščanski nauk. Ta m0nsignor
Knie druži se najprvo s protestantom Dalton-om; on se ne sramuje dela Dalton-a posnemati ali prepisovati povsod, kjer ta sramoti pravoslavno cerkev. Pri tem pa veleiičeni kolega dr. Mahniča jako komično smeši sam sebe, in to živo dokazuje, da v tem taboru ni doma modrost, temveč se družiti le nemško-nacijonalna besnost in nevednost. Tako n. pr. je napisal dr. Knie 120 stranij o gorostasni nevednosti ruskega svečeništva in o propadu ruske cerkve. Potem pa tudi trdi, da Rusi nimajo nika-koršne liturgije sv. Gregorija Dialoga; no na Ruskem vé vsak dečko tretjega gimnazijalnega razreda, da se „missa praesanctificorum" od strani pravoslavne cerkve pripisuje sv. Gregoriju Dialogu. (Glej Rudakovo Vero-znanstvo za III. razred, Petrograd 1884., stran 83, vrsta 23). Ko bi 13-letni ruski dečko tega ne vedel, dal bi mu učitelj veronauka „trojko". Kaj naj bi dobil veleiičeni in širokoustni kolega in zaveznik dr. Mahniča ? On je iznašel nekega Gregorija theologa, ki nima nič opraviti s sestavo liturgij. Zaveznik dr. Mahniča, dr. Knie-ja & C. pastor Dalton pripisuje v svoji globoki učenosti liturgijo sv. Janeza Zlatousta Janezu Damascenu, v tem ko pravi Rudakov na strani 51, da sta ss. Bazilij Veliki in Janez Zlatoust spisala liturgijo na podstavi apostolske tradicije. In taki abc-darji v najnavadniši cerkveni zgodovini imajo polna usta, da pobijajo rusko cerkev! Na strani 25 kvasi dr. Knie o nekem ruskem koncilju iz leta 1717. radi sprejema unije z Rimom; takega koncilja pa ni bilo nikdar. Ravno tako smešna je pravljica, vzeta iz šale nekega romana, — risum te-neatis amici — to je iz romana „Bratje Karamazovy". O tem, da namreč rusko ljudstvo ne zahaja k izpovedi k posvetnemu svečeništvu zato, ker je to oženjeno, in potem ne glede na izpovedno tajnost doma ženam pripoveduje grehe, ki jih čuje. Radi bi vedeli, kam potem zahaja k izpovedi ljudstvo po velikih mestih, kakor n. pr. v Odesi, kjer živi nad 300.000 duš, in kjer ni nobenega meniha. Ti pravoslavni gredo vendar vsaj vsako leto jedenkrat k izpovedi, cerkev pa ima za to posebne knjige, „Izpovednije razpisi", t. j. lastnoročne podpise izpovedanih, da so odpravili izpoved v tej ali oni cerkvi tega in tega dne. Ta trditev je torej absurdna. Dr. Knie pa trdi, da so popačeni ti podpisi, t. j. v Rusiji bi bilo na leto po 60 milijonov falzifikacij. Dr. Knie pripoveduje dalje jako cinične pripovedke „brez dokazov" o več ruskih škofih,*) med temi o 90-letn?m starčeku in završuje s tem, da naposled meče s prestola celó „rimsko cerkev" ter jo uči „moreš".
Znano je namreč celo vsakemu katoliškemu dečku v osnovni šoli, da rimska cerkev Rusov ne smatra za heretike, ampak le za razkolnike, t. j. ne za nevernike, ampak kot take, ki so ločeni od Rima. Dr. Knie pa je stroži in drugega mnenja. Rim pripoznava, da tudi zakramenti pravoslavne cerkve podeljujejo milost. Dr. Knie pa ne. Zakaj ? Ker pravoslavna cerkev izključuje v svojem veroizpovedanju „filioque", s tem pa da one-
*) Taka osebna, od koalovanih Židov lista „Neue fr. Presse" posneta polemika proti kristijanom v obče je nedostojna moža. Da je med blizo 200 ruskimi škofi tudi grešnikov, kdo bi to tajil; prodno pa obsodimo koga, čakajmo na sodišče. In da je v Rusiji Kodišče tudi za škofe, svedoči nedavno odstavljenje kavkaško-ruskega mitropolita Pavla. Nad vse nedostojno in nekristijansko bi bilo govoriti o propadu katoliške cerkve, ker je bil n. pr. tudi župnik iz Črnega Vrha nedavno zapleten v jako umazano kriminalno pravdo in potem odstavljen; ali pa tudi, ker so v Avstriji po kaznilnicah posebni oddelki za svečenike, navadno dobro napolnjeni (n. pr. Soben na štirsko solnograški meji).
mogočuje sodeležnost sv. Duha v zakramentih. Dr. Knie je torej pametnejši in vernejši od vseh papežev in od vse katoliške cerkve uže od 1000 let, odkar se je namreč začel razkol zapadne in vstočne cerkve, kakor znano, iz čisto političnih razlogov. Nadškof novoriniske stolice Carjigrajske namreč se ni hotel ukloniti nadškofu starorimske stolice Rimske, ki je bila degradovana uže 400 let, zadnji pa prvemu ne.
Ako taji dr. Knie, da podeljujejo zakramenti pravoslavne cerkve tudi milost, ker ta cerkev trdi, da sv. Duh izhaja le od Očeta, ne pa tudi od Sina, kaj si potem misli kolega dr. Mahniča o zakramentih združene grške cerkve, katera z dovoljenjem papežev stoletja ni sprejela filioque (do Zamajskega koncilja namreč), in je vendar zakramente delila ves ta čas! Priostaje samo jedno : namreč dr. Knie proglaša tudi papeže same za heretike, ki, kakor znano, so ex cathedra v verskih stvareh nezmotljivi, in ki so nauk katoliške cerkve o sv. Duhu in o zakramentih zaničevali tako dolgo in rušili. Kam vodi slepa mržnja ? Do nezmisla — quod
erat demonstrandum.	JI. M. JLbCKoaeup.
—#—
Ruske drobtinice.
Ct Mipy no hhtk'fi, ronoMy py(Saxa
Vlada pripravlja se na važen financijalen korak, na konverzijo „bankovih biljetov ter vstočnih posojil". Konvertovali bodo 5% državne papirje na več nego na milijardo r. Menjali bodo te papirje na 4% državno rento. Dajala pa bode vlada rento po tečaju 93 za 100 r. nominalnih. Kupone bodo izplačevali 4 krati na leto. Tekoč« kupone pa bodo drž. blagajne prijemale kot gotov denar. Menjanje 5% papirjev na 4% rento pa ni obvezno, a vlada bode po tem Jionvertovala preostale 5% drž. papirje — pod manje ugodnimi uslovji. Ta velika konverzija gotovo provzroči tudi to, da denar postane manj drag za občinstvo v obče. Saj je uže sedaj v Rusiji denar cenejši, nego je bil začetkom 80-ih let. Narodno delo pa se bode sedaj hitreje razvijalo in utrjevalo, blagostanje pa raslo. Prihrani si državna blagajna na leto 23 mil. r. Do sedaj je plačevala za kupone od teh papirjev na leto (čistih) 64,761.730. Se nedavno plačevali je Rusija od svojih posojil 6"/,, Sedaj more posoditi si pol milijarde r. ter postrojiti celo sibirsko železnico in še druge bez povečanja budgetnih stroškov, (ker bi država plačevala za posojilo le teh 23 milijonov). Nadejajo se, da bodo rento večinoma kupovali domačini, in da 3e tako država osvobodi od prevelike zadolženosti pred inostranci.
Početkom 70-ih let dal je general Beznosikov gen. guber-natoru Kaufmanu zanimiv načrt, kako bi si odkrila Rusija trgovinski pot v Indijo. Projahal je pod vročim solncem 6000 vrst ter na 180-ih listih prekrasno opisal zemljo in njene geološke odnošaje, tako, da so se v ministerstvu kar čudili njegovemu delu. Po tem je šel drugim potem iz Ufe na Samarkand. Tudi Moskovski glav-ničarji (kapitalisti) so se jako zanimali za ta načrt. Najbolj pa se je zanimal zanj veliki — Lssseps ter Beznosikovu je ponudil 50.000 r. in delež pri delnicah. B. je zavrgel to ponudbo. Vendar je Lesseps nekako zvedel za vsebino in glavne številke, ter je pok. carju predložil svoj načrt, proseč zastonj zemlje, po kateri bi šel pot in 8 mil. r. pomoči, a politični dogodki odvlekli so carja od tega načrta. L. 1876. umrl je Beznosikov, ž njim pa tudi ta načrt. Ali zakaspijska železnica ga gotovo oživi.
Na postajah sibirske železnice zidali bodo cerkve, ker je v obče veliko premalo cerkva v Sibiri. Za to bi radi zidali cerkve tudi drugodi, kjer so jako potrebne, pa jih še ni, da se tako omeji propaganda starovercev, muhamedancev in dr.
„IJepKOBHia Bt^osocTH" priobčile so (št. 14.), kako je raslo pravoslavno prebivalstvo od 1840. 1. Tega leta bilo je pravoslavnih 44,005.833; 1. 1850.: 47,579.944; 1. 1860.: 52,034.650; 1. 1870.: 57,156.795; 1. 1880.: 64,097.740; 1. 1890.: 72,066.750. — L. 1840. imelo je 1200 ljudij jednega duhovnika, a sedaj ga ima 1690. Tudi število cerkva se je gledé na probivalstvo nekoliko znižalo. Za to
so pa sedanje cerkve mnoge prostornejše.	C.
—<§,—
OGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele.
V Tržaškem mestnem sovetu so razpravljali prošnje, da bi Trst slovenski mladini zasnoval v mestu potrebnih začetnih šol. Poročilo ometa mnogo materijala, naznačenega v slovenskih prošnjah; vendar mora pri-poznati 169 otrok slovenskih iz mesta samega. V resnici pa, kakor je dokazal pri razpravi slovenski zastopnik dr. Sancin, je slovenskih otrok 706 po šolski statistiki izkazanih. No, se ve da vsi dokazi nič niso pomagali ; zavrgli so prošnje z najpodlišimi razlogi, katere je vse dobro zavrnil dr. Sancin. V poročilu so uže prej rekli, da Slovencem ne pri volé nikdar osnovnih šol v mestu; „Edinost" pa jim je zaklicala, da tudi Slovenci ne odstopijo nikdar od svojih prav, ki jih imajo v Trstu. Sedaj pojde stvar na više inštancije, in Slovenci imajo materijala dovolj in rodoljubov sposobnih, da se bodo borili zakonitim potom za slovenska prava v Trstu.
Prof. Spinčic. „Edinost" od 22. maja ima na prvem mestu to-le: Njegovo c in kr. apostolsko Veličanstvo je blagovolilo, z najvišim sklepom z dne 25 aprila 1894., narodnemu zastopniku Vekoslavu Spinčiču milostno določiti mirovino letnih 1000 gold., in to po-čenši s 1. apr. 1892., t. j. od dne, ko se mu je bilo ustavilo izplačanje dotedanjih dohodkov.
Poštna in brzojavna direkcija v Trstu dobili ste skupno veliko novo poslopje v Trstu. Napisi so pa samo nemški in italijanski. Komentarja ni potreba.
Prošnjo za slovensko obrtno šolo v Gorici odposlalo je naučnemu ministerstvu pred nekoliko dnevi 142 mizarjev iz Solkana, Gorice in obližja. Tamošnje prebivalstvo je namreč z veseljem sprejelo novico, da vlada misli preložiti strokovno šolo za umetno mizarstvo in rezljarstvo iz Marijana v Gorico, in sicer naj bi šola imela tudi slovenski oddelek. Centralna komisija za obrtni pouk pa je na predlog dr. Exnerja 10. aprila t. 1. v seji zavrgla vladin načrt in sklenila, da naj bi se v Gorici osnovala ta šola le z italijanskim učnim jezikom, češ, da je Gorica italijansko mesto, a Slovenci naj pohajajo tako šolo v Ljubljani. Da bi se preprečil ta sklep centralne komisije za obrtni pouk, prosili so omenjeni mizarji vlado, da naj ostane pri svojem prvem načrtu.
Koroški Slovenci. Občina Bistrica-Šmihel nad Pliberkom je dobila ta odlok: „Št 61/preds. Gospodu županu Simonu Klokarju na Bistrici pri Pliberku. Visoko c. k. ministerstvo notranjih poslov je z dne 26. marca t. 1., št. 2433, Vašemu prizivu zoper razsodbi vis. c. k. deželnega predsedništva v Celovcu z dné 15. in 17. septembra 1893., št. 1496 in 1546, kjer ste se s tu-uradnima odlokama z dné 25. avgusta in 2. septembra 1883:, št. 115 in 120/preds., potrdili globi na 5, oziroma 10 gld., ki ste se Vam bili naložili zaradi rabe slovenskega jezika v poročilih na c. kr. okrajno gla-
varstvo v zadevah prenesenega delokroga, ugodilo in Vas oprostilo teh glob, ker niste kršili nobene dolžnosti, ki bi se mogla kaznovati po §. 95 občinskega reda, ker se občini Bistriški, ki je skoro izključno slovenslca, po nobeni postavi nc more zat/randi, posluževati se pri uradnem občevanju s predpostavljenim okrajnim glavarstvom slovenskega jezika, ki je na Koroškem deželni jezik. To se Vam naznanja vsled odloka vi s. c. k deželnega pred-sedništva z dne 5. t. 1.. št. 660. V Velikovcu, dne 10. aprila 1894. C. k. okrajni glavar: Ko lene". „Mir" piše : „Pravica je zmagala nad krivico ! Prvi korak do slovenskoga uradovanja je storjen ; slovenskim občinam je vsled tega odloka dovoljeno, okrajnim glavarstvom in sploh^ političnim oblastnijam dopisovati v slovenskem jeziku. Želeti je, da bi se slovenske občine, ki so v naših rokah, prav pridno posluževale te pravice, ki smo jo tako težko pridobili. Kajti veliko sitnostij so prestale vrle tri slovenske občine, ki so začele slovensko ura-dovati; samo tri so bile, namreč Bistrica pri Pliberku, Globasnica in Kotmaraves. Nakladali so jim globe in jih vsakokrat povišali od 5 na 10, od 10 na 15 gld. Občina Kotmaraves je uže obupala in nadejajoč se boljših časov začela zopet nemško uradovati. Občina Bistrica-Šmihel pa ni odjenjala in je sedaj slavno zmagala, za kar gre posebna zasluga tudi nje vrlemu in odločnemu tajniku, gosp. Filipu Kandutu, katerega jej Bog ohrani še prav mnogo let čilega in zdravega. Ta občina nima zastonj nebeškega viteza sv. Mihela za varuha, kajti ona je v narodnih bojih zmirom v prvi vrsti stala in je vredna, da jo zmirom častno imenujemo poleg slavne občine Št. Jakob v Rožu. Sedaj smo prepričani, da bodo tudi druge slovenske občine pogum in srčnost zadobile ter začele političnim oblastnijam dopisovati v domačem slovenskem jeziku, in to ne samo Globasnica in Kotmaraves, saj jih imamo še lepo število drugih, ki imajo slovenske može in rodoljube za žijpane, katerih nam ni treba imenovati, ker jih vsi poznamo*.
Petindvajsetletnica tabora na Vižmarjih. Pred 25 leti vršil se je največi slovenski tabor na Vižmarjih, bilo je 17. maja leta 1869. na binkoštni ponedeljek. Do 30.000 Slovencev zbralo se je tam, da zborujejo in sklepajo o sredstvih, ki so potrebna, da se obrani in utrdi narodnost slovenska. Glavne točke zborovanja so bile: 1. da se zjedinijo vsi Slovenci po zakoniti poti v jedno kronovino z deželnim zborom v Ljubljani; 2. da se povsod uvede slovenski jezik v šole; da se ustanovi slovensko vseučilišče v Ljubljani; da se uvede slovenski jezik v urade. Vse to se je razpravljalo tudi na drugih slovenskih taborih, in jednako seje razlegal na Vižmarjih navdušen klic iz 30.000 slovenskih grl: „Složimo se! Živela zjedinjena Slovenija!" Jednoglasno in navdušeno sprejele so se tudi ostale točke zborovanja o napravi denarnih zavodov v podporo kmetijstva in obrtništva in osnovo zavarovalnega društva. Sedaj pa je minula doba taborov, katerih nam bi bilo še zelo potreba, kajti ni še zagotovljen naš narodni obstanek, in še potrebujemo splošnega narodnega idejalizma.
V takem smislu završuje „Slov. Narod" poseben članek, posvečen taboru na Vižmarjih. — „Slovenec* je ondan, v polemiki proti poslancu Šukjjeju, trdil, da Slovenci so sedaj brez programa; kar se dostaje „Slo-venčeve" stranke, je gotovo, da ona nima slovenskega programa, ker ga je zamenila s protislovanskim programom. Narodna stranka pa naj sama odgovarja „Slov.",
koliko velja o njej njegova trditev. V odgovoru bode vključen tudi odgovor o narodnem idejalizmu.
Umrli. V Gorici je 13. t. m. umrl Andrej Jeglič, deželni računar, kranjski Slovenec, v 67. letu življenja. Bil je izboren uradnik, najboljša moč deželne hiše in je, kakor je bilo treba, bolj diplomatiškim potom posredoval in tako dosegel mnogo koristnega, dasi le pravičnega za goriške Slovence. Bil je več časa predsednik Goriški čitalnici, odbornik polit, društva „Sloga" in je v obče podpiral slovenska društva in javno življenje. On je bil na zunaj zmeren, uže zaradi službe ; ali na znotraj je bil odločen, iskren rodoljub. Mnogo je mislil, kako bi se morala zasukniti slovenska politika v obče in posebe na Goriškem in drugih pokrajinah. Hudo mu je delo nemožato, neznačajno postopanje od te ali one strani; lisjake tuje krvi je dobro poznal in se potem tudi ravnal. Zasvetile so se mu od radosti oči, če je zasledil kod kak dober članek in je obsojal nemožato prikrivanje, če ni potrebno zaradi tiskovnega zakona. On je bil dijak, ko se je začelo leta 1848 in dalje gibanje med Slovenci in Slovani. Hranil je še časopis, ki so ga pisali dijaki sami za se. — Slovenci so izgubili vrlega moža iz dobe, ko so vstajali značaji slovenskega rodoljubja. Težko bode, da dobi kot uradnik dostojnega namestnika. Dež. hiša goriška ima razun jedne spretne slovenske moči v obče italijansko uradniško osobje ; jedna tretjina Italijanov hoče, da bi bil tudi dež. računar Italijan, češ, da je bil doslej Slovenec. No, dež glavar ni bil še nikdar Slovenec ...
Dne 28. aprila je umrl pri Ajdovščini drd. iuris. Lavosl. Batič, bivši predsednik „Slovenije*, 27 letni rodoljub, od katerega so pričakovali mnogo; poročajo nam, da je bil iskren Stovan.
V Idriji je umrl 8. t. m. učitelj Miroslav Plesničar še le v 22. letu življenja. O tem smo se pa sami preverili, da je bil po mišljenju, čuvstvu in marljivem delovanju zares slovanski mladenič. Lani je preložil za naš list ruski spis: „Zakaj so ljudje živi?" Znal je iz-borno ruski, češki, hrvatski, sodeloval je pri raznih listih, pripravljal je snovi za veče spise in zapustil je izpiske in drugo, iz česar moremo posneti, da je čital najboljše spise z največo marljivostjo ter zabeleževal si materijal. Kakor nam poroča njegov prijatelj, ki ima literarno zapuščino v rokah, poskušal se je pokojnik tudi v pesništvu. Slovenskemu učiteljstvu ostane on vzgled, kako se je treba dandanes pripravljati, da bi učitelj mogel kar najbolje izpolnjevati svoje dolžnosti proti narodu in — sebi. Naj bi ga le mnogi posnemali!
b) ostali slovanski svet.
Državni zbor. V zbornici poslancev je koalicijska večina sprejela najnovejšo, zadnjič omenjeno valutno predlogo. Konservativni klub je bil dal svobodo glasovanja svojim členom, in modrost grofa Hohenvvarta in pa posl. Šukljeta se zlagati s predlogo, in onadva sta bila izmed zastopnikov, izvoljenih od Slovencev, ki sta se v tem slučaju ločila in glasovala za predlogo. Najbolj in stvarno so pobijali vladno predlogo zopet Mlado-Čehi; med njimi je dr. Kramar razkril sebičnost avstro-ogerske banke; novi poslanec Fort pa je kot velik ekonomiški strokovnjak v jako elegantni obliki dokazoval, da položenje monarhije ni sposobno sedaj za valutne reforme. Nadalje so se razpravljali drugi oddelki budgeta, in tu so se zopet členi opozicije odlikovali s svojo kritiko. Prihodnjič sporočimo več o vsem.
Na Ogerskem so v zbornici poslancev zopet razpravljali o civilnem zakonu in isto predlogo neizpre-menjeno zopet sprejeli s 166 glasovi večine. "NVekerle hoče se najprej zagotoviti pri cesarju samem, kaka bode pri drugem glasovanju v zbornici magnatov. Do danes ni nič jasnega, in sam Wekerle ne ve, ali ostane njegova vlada še na dalje na konnilu.
Hrvatska. Madjaronska stranka je poslala v Bu-dapešt svoje zastopnike in vodje v goste v isti čas, ko se katoliška in pravoslavna cerkev, Romanci, Srbi in Slovaki izjavljajo za odločen odpor madjarskemu liberalizmu. AVekerle, drugi ministri in madjarski politiki so pozdravljali hrvatske goste, češ, da se tako spoznavajo bolje, in da so si Hrvati in Madjari bratje tudi po čustvu. Madjaronski hrvatski poslanci so odgovarjali in nazdravljali v istem smislu ter tako pritrjevali sedanjemu razmerju Hrvatske nasproti Ogerski, ali madjarski hegemoniji. Tako postopanje žali vse ogerske Slovane in Romunce in je največa moralna zaušnica, katera naj bi vplivala tudi na laže sprejetje cerkvenih predlog ! Te zaušnice Slovani in Romunci pač ne pozabijo z lehka, in tudi hrvatski narod ne!
Žalostno je na Hrvatskem pa tudi pri obeh opozicijskih strankah; lani ste se zjedinili poprek, letos ste se dogovorili za jednoten, skupen program ; h za ime se niste mogli zjediniti, in vsled tega nastane naj-brže staro navskrižje. Kdo je kriv, tega mi, zunaj Hrvatske, ne moremo določno razsoditi. Vendar podajejo sedaj snovi v „Obzoru" in „Hrvatski", da bo možno soditi vsaj to, na kateri strani je veča politiška modrost doma. Obžalovati pa morajo Slovani vsekakor, da je vodstvo hrvatskega naroda v tolikih protislovjih in na-sprotstvih.
Z Zagrebškega vseučilišča. Profesor klasične filologije na Zagrebški filozofični fakulteti Fran Petračič, znan hrvatski pisatelj, je umirovljen. Na njegovo mesto imenovan je izrednim vseučiliškim profesorjem Slovenec Avgust Musič, ki je bil dosedaj profesor na Zagrebški gimnaziji.
S Sušaka prišli ste v Ljubljano v binkoštne praznike „Hrvatsko primorsko planinsko društvo" in pa «Jadranska vila". Pozdrav na kolodvoru in pa govori pri banketu pokazaliv so, kako tesne bratske vezi vežejo Slovence s Hrvati. Žal, da so hrvatski gostje tudi ob tej priliki morali videti narodni razpor slovenski. Sprejema došedših Hrvatov udeležila se je le jedna stranka, v tem ko se je druga umaknila popolnoma. Pri tem sestanku so se na obeh straneh, slovenski in hrvatski, spominjali slovenske in hrvatske šolske družbe sv. Cirila in Metoda.
Nov atentat Madjarov na ogerske Ruse. V madjarškem listu „Zemplen" naznanja neki P. An-drejkovič, da namerjajo nekateri ruski svečeniki izdati molitvenik in nekaj šolskih knjig v ruskem in staroslo-venskem jeziku z madjarskimi pismenkami. To da bi bilo velike koristi za šolo in rusko cerkev, ker bi se ne bilo treba mučiti niti učiteljem niti učencem s cirilico, a vsak grško-katoliški svečenik, ki zna citati madjarski, bi znal zajedno citati i svoje cerkvene knjige (?). Položaj ogerskih Rusov je res opasen, osobito, odkar jim je smrt pobrala znamenitega dejatelja na polju narodne prosvete Anatolija Kralickega iz sv. Nikolajev-skega monastira. Kralickij je posvetil vse življenje Bogu n narodu, a sedanja inteligencija je povsem pokvarjena,
in celo svečeništvo se ne upira dovolj nasilstvu madjar-skega šovinizma.
Pomadjarjevanje s pomočjo biblije. Nitransko društvo za pomadjarjevanje kupilo je 2000 iztisov biblije v madjarškem jeziku, da jih razdeljuje slovaški deci, nadejtijoč se, da bode ta Boga molila v njej nerazumljivem jeziku.
Biskup StroSsmayr, pokrovitelj jugoslovanske akademije, poslal je upravništvu te akademije za spomenik dr. Fr. Račkega 1000 gld.; za arkado nepozabnega pokojnika 1000 gld. in kot pripomoč za pogrebne stroške 500 gold.
Hrvatsko stenografsko društvo imelo je meseca aprila svojo glavno skupščino, kateri je predsedoval društveni predsednik prof. F. Magdič. Društveni dohodki znašali so leta 1893. gld. 696.94, stroški pa gld. 429 60, torej je bilo prebitka gld. 267.34. Glavni vspeh društva sestaje v tem, da se je stenografija uvedla kot relativno obvezni predmet na vseh srednjih šolah. Tudi za bodoče leto izbran je stari odbor.
Grof Harrach, ki je prepotoval celo Dalmacijo ter se preveril o njeni naravni krasoti in prirodnem bo-gatstvu, pa tudi o skrajni potrebi, da je treba trezno misliti in neumorno delovati na to, da se v ekonomičnem pogledu kaj stori za to zapuščeno in pozabljeno pokrajino, sezval je na Dunaju v to svrho shod nekaj veščih mož. Po okupaciji Bosne in Hercegovine, kjer so se kmalu jele graditi železnice in poti, je v Dalmaciji polagoma začelo padati še to malo trgovine, kar je je bilo preje. V Dalmaciji ostalo je še vedno vse pri starem, izvzemši železnice do Metkoviča, ki pa ni prinesla zaželenega ploda. Vino, ki je glavni pridelek Dalmacije, se dandanes tudi le slabo izpečuje v Bosni in Herce govini, ker tam kupčujejo večinoma z italijanskim in ogerskim vinom. Vsega tega bi ne bilo, da ima Dalmacija komunikacijske zveze z Bosno in Hercegovino, kajti kljubu temu, da je tako dolga vožnja iz Sicilije, kjer se vino daje na pol za nič. Dalmacija ž njim ne more tekmovati, ker se dandanes blago ne prenaša več na konjih, in polni sodi se ne morejo valiti navzgor. Da je inicijativo češkega plemiča grofa Harraha za splošno zboljšanje v Dalmaciji ves dalmatinski narod pozdravljal z radostjo, ni pač treba omenjati.
Patrijarh Georgij Brankovič govoril je kot zastopnik grško-vstočne pravoslavne srbske cerkve v deželah ogerske korone tudi proti civilnemu zakonu, da tudi pravoslavna cerkev s svojega stališča smatra samo one zakone pravoveljavnimi, katere je svečenik zvezal in blagoslovil. Predlog o civilnem zakonu, ki prihaja z liberalnega stališča je vendar v nasprotstvu z jednim načelom liberalizma — s svobodo veroizpovedanja; o taki svobodi namreč se ne more govoriti, ako je človek, naj se priznava uže k temu ali onemu veroizpovedanju, primoran v najvažnejšem trenotku življenja, namreč pri sklepanju zakona, stopiti v zvezo v oblikah, katerih ne pripoznava cerkev njegova. Sicer, pravi, ne morem tega zakonskega predloga sprejeti tudi iz tega razloga, ker je naše svečeništvo večinoma oženjeno. Pač so gledč zakona cerkvenih oseb posebna pravila, vendar pa je cerkev pozvana, da z jedne strani ukrene one modifikacije in utrdi one uslove, pod katerimi more njeno svečeništvo zakone sklepati; z druge strani pa cerkev ne more dozvoliti, da cerkveno sklenen svečeniški zakon more eventuvalno razvezati civilna oblast. Svečeništvo je pozvano, da ne samo spolnjuje cerkvene postave,
ampak da poučuje tudi verne, da se drže cerkvenih ustanov. Kako pa naj to stori svečenik, ki je tudi sam obvezan, da sklene civilni zakon ? Moja mitropolija, kakor znano, se ne razteza samo po ožem Ogerskem, kjer bo veljal ta civilni zakon, nego tudi po Hrvatski in Slavoniji, kjer bi ta zakon ne imel veljave, torej gotovo tudi važen vzrok, da ne morem glasovati za vladno predlogo.
„Novice" o civilnem zakonu na Ogerskem.
.Novice", ki pišejo politiški uže nekaj let zopet po-voljno dobro, ki pa se kljubu temu le preveč zanemarjajo v obeh taborih slovenskih novin, imajo tudi poseben članek o civilnem zakonu na Ogerskem. Gledč na prvo glasovanje v magnatski zbornici z 21 glasovi večine proti predlogi pristavljajo, da stvar vendar ni bila tako lahka. Da niso prišli velikaši tudi iz tostranske državne polovine, ki imajo radi svojih graščin na Ogerskem glas v Budapeštanski zbornici velikašev, dvorni dostojanstveniki in hrvatski škofi, pa bi bil sprejet civilni zakon. K tej zmagi so pa mnogo pripomogli tudi pravoslavni, ki so glasovali proti civilnemu zakonu in s tem pokazali, da so mnogokje lahko naši dobri zavezniki, dasi pri nas nekateri porabijo vsako priliko, da mahajo po pravoslavnih, zlasti po Srbih; tako se pa le dela razpor med Slovani na veselje Nemcem in Madjarom. Da so torej Srbi in Romuni podpirali vlado in glasovali ž njo, bila bi gotovo zmagala; ko bi torej Ogerska ne dobila civilnega zakona, bode se mnogo zahvaliti baš pravoslavnim, ki zvesto podpirajo katolike. Nevarnost še vedno ni odstranjena in pred vsem je treba gledati, da se ohrani sloga med katoliki in pravoslavnimi, to je pa le možno, če se opusti zabavljanje proti njim, in sicer ne le na Ogerskem, ampak tudi tostran Litve. Nesloga med katoliki in pravoslavnimi bila bi le voda na mlin madjarskili kalvincev in Židov.
Nemško naseljevanje v Bosni. Prve dni t. m. naselilo se je v kostajniškem okraju v Bosni črez 1000 pruskih luteranov. Vlada jih je naselila na svoja zemljišča okolo Dubice in Novega ter jih bode podpirala z živežem in jim tudi nakupi potrebne živine za obdelovanje zemljišč. Govori se pa, da jih pride še več, in da vlada misli bosanske Srbe spraviti v Srbijo, mesto njih pa naseliti Pruse. Tudi turški gospodarji zemljišč namerjajo na svoja posestva naseliti Pruse, da jim obdelajo še pusto zemljo. Turke pa vlada preseljuje iz Krajine doli v Posavino na boljša zemljišča. Kdor ima le 6 danov zemlje, mora jo prodati in iti v Posavino, kamor mislijo preseliti 1200 družin.
Mladočelii in pa nemški konservativci. Pri valutni debati poživljali so nekateri Mladočehi nemške konservativce, da se jim pridružijo. Dr. Kramar opozarjal je poslednje, da ne utrjujejo le stališča sedanji avstrijski vladi, temveč tudi ogerski, če glasujejo za valutne predloge, posebno sedaj, ko papež dela na to, da bi podlegel Wekerle. Nemško-liberalni listi brijejo iz teh pozivov norce, češ, da to bi bilo lepo združenje čeških husitov in nemških ultramontancev. Kaka pa je zveza med nemškimi liberalci in med konservativci, ko ti liberalci ob vsaki priliki smešijo klerikalce?
Proti grofu Hohenwartu priobčila je krščansko-.socijalna Regnerjeva „Revue" glede glasovanja za valutne predloge oster članek, v katerem pravi, da je on prava nesreča za krščansko gibanje in v prvi vrsti kriv politične mizerije v Avstriji. Njegovo de'ovanje da obuja uže dalje časa nezaupanje. Za časa Taaffeja je preprečil
vsako katoliško akcijo ter bil glavni nasprotnik katoliškega centruma. Bilo mu je vedno do tega, da upreže konservativce v vladni voz ter iz njih napravi vladno orodje. On je vstvaril koalicijo in liberalcem pomogel tako do veljave. Sedaj jim je pomagal rešiti valutne predloge. Tak mož ne more biti vodja konservativcev. Katoliško prebivalstvo, zaupanje katerega je on izgubil, pozivlje svoje parlamentarne zastopnike, da izstopijo iz Hohenwartovega kluba. — Tudi Dunajski konservativni in antisemitski odločni dnevnik „Reichspost" je otvoril predale v kritikovanje postopanja Hohenwartovega.
Petiiidvajsetletnica banke- „Slavije" se je v Pragi praznovala dne 12. maja. Neumornemu trudu slovanskih rodoljubov, kateri so osnovali ta zavod, gre hvala, da se je isti povzdignil do svojega današnjega ugleda, in da je jeden prvih zavodov v monarhiji. Vrli češki rodoljubi, na čelu jim F. Palacky, morali so napeti vse žile, kajti v začetku se jim ni bilo treba boriti samo z materijalnimi silami, ampak tudi z drugimi neprilikami in zaprekami, ki so se jim kazale na trnovem ali rodo-doljubnem njihovem potu. Vodila jih je sveta misel, koristiti s tem zavodom ne samo svoji oži domovini, temveč vsem Slovanom v okviru monarhije; in res se je delovanje banke „Slavije" v prilično kratkem času razširilo na vse slovanske pokrajine. Dandanes po 25 letnem, složnem in neumornem delovanju, nahaja se „Slavija" v povse sigurnih odnošajih, ki dajejo v pogledu na njeno izvrstno finančno stanje vsakemu členu popolno jamstvo.
Predsednik „Slavije" je uže 22 let grof Ivan Harrach ; jednako je dr. Jefabek uže od 1. 1874. njegov namestnik. Od istega leta so v direktoriju dr. Jefabek, K. P. Kheil in dr. Milde. Na slovesnem zborovanju je povdarjal grof Harrach velike zasluge za zavod, ki jih imajo sosebno glavni zastopniki g. Wurm v Brnu, Iv. Hribar v Ljubljani, ki je ob sedanji 25 letnici dobil naslov ravnatelja, potem g. Vobofil v Plznu in Hanuš v Zagrebu. Grofa Harracha zasluge je opisoval urednik „Osvete", g. V. Vlček ; prvi zahvalivši se, je zagotavljal, da ostane načelnik zavodu, dokler mu bodo dopuščale moči.
G. Iv. Hribar je ^opisoval vezi, s katerimi tudi po svoje druži „Slavija" Čehe in Slovence, ter pravi, da so tudi poslednji ustanovitelji tega zavoda. Pristavil je, da grof Harrach je pri Slovencih v velikem spoštovanju, in da tudi Slovenci imajo razlogov, da se radu-jejo vspehov „Slavije". Zaklical jej je: „Vivat, crescat, floreat!"
Dr. Milde, priznavši zasluge zastopnikov „Slavije", sosebno tudi glavnih, rekel je naposled: „Nadalje kažem na vrli, dasi mali slovenski narod. Lanskega leta je od ondot došlo 1,300.000 gold. premij za zavarovanje življenja in 160.000 gold. za zavarovanje proti ognju. Ko bi mogli doseči isto razmerje na Češkem, bil bi naš zavod, ne drugi, ampak prvi v Avstriji. Hvalo smo torej dolžni bratskemu narodu slovenskemu, potem hrvatskemu in na severu, kakor se ume samo po sebi, poleg Čehov v kraljestvu in mejni grofiji, Poljakom in Malo-rusom.
Upravni sovet je dobil nato absolutorij, in izvolili so se potem členi temu sovetu.
Kakor se vidi, imajo Slovenci veliko zaslugo za prospevanje banke „Slavije". Dohodki, ki jih dobiva od tega naroda, so poprečno gotovo ugodni. Zasluge pa, da se Slovenci obračajo z večine k temu zavodu, ima glavni zastop v Ljubljani, pod vodstvom g. Hribarja.
Ob slavnosti je sosebno predsednik grof Harrach po vdarjal mnogoteri značaj vzajemnosti, ki se kaže pri „Slaviji" ; naj bi delovala tako, da bi se utrjevalo dosedanje zaupanje v njo ter še nadalje množilo se. Tak zavod more izvrševati svojo važno zadačo le s preziraujem malenkostnega postopanja, kakoršno se rado vtepa ravno v zavode take vrste, in kakoršno se je tu pa tam očitalo tudi banki „Slaviji". Znani so zdravniki, ki natanko razločujejo med bogataši in ubogimi, in delajo po tem razmerju svoje račune. Ta primera velja ne pri tarifah zavarovalnegn zavoda, ki morajo biti za vse jednake, pač pa pri ocenjevanju izdajil nasproti tem, ki imajo dobiti kaj vsled raznoterega zavarovanja. To je jedna točka; druga je pa ta: Ko bi imel narod sam v skupnosti tak zavod v rokah, odločeval bi si od dobička primerne vsote za razne kulturne namene. Isto bi bilo v državi, ko bi imela ona monopol obsežnega zavarovanja. Tudi ko bi država ne dajala neposredno temu ali onemu narodu primernih zneskov iz poslednjih preostankov, bilo bi to vendar všteto pa v skupnih drž. stroških. In tako je tudi banka „Slavija" dolžna posebe gledati na Slovence, da jim odloči razmerno najvece vsote za njih obče kulturne potrebe, kakor dajajo oni razmerno največe zneske v premijah tej banki. To je dolžnost banke, ker je slovanska, in ker tudi agituje v takem smislu. Ona pa tudi ima take načelnike in zastopnike, da so preverjeni o tej dolžnosti, in iz tega zopet nastaje dolžnost malih slovanskih narodov, da širijo delovanje ravno te banke med seboj, tudi ko bi bilo poleg nje nekoliko drugih, jednako ugodno zasnovanih in pravičnih bank. Slovani in banka „Slavija" imajo tako rekoč medsebojne posebne dolžnosti in pravice, in to jih veže drug na druga, bolj nego vsakatero drugo analogno odnašanje. To povdar-jamo, da ne bodo mislili Slovani, ki podpirajo banko „Slavijo" z zavarovanjem, in banka, ki odločuje kake zneske za kulturne namene teh narodov, kako da se žrtvujejo drug za druga. Oba dela sta navezana iz vzajemne potrebe, in naposled ostaje sreča to, da je taka banka med avstro-ogerskimi Slovani; dolžnost pa je jasna tu in tam. Mislimo, da s takim pojasnilom služimo Slovanom in banki „Slaviji" bolje, nego z vsakaterim pristranskim priporočilom ali pa malenkostnim in strankarskim zba-danjem, kakor se je to godilo od strani slovenskih konservativcev. Banka „Slavija", ako ostane dosledna v izvrševanju svojih posebnih in potem obče kulturnih dolžnostij, ne potrebuje priporočila; pojasnila pa potrebuje zato, da ne bodo ne med Slovenci, ne med ostalimi Slovani mogli škodovati te vrste katolikov slovanske krvi, ki priporočajo tuje banke med nami na „katoliški podlagi". Take banke utegnejo biti pravične, kakor banka „Slavija"; vprašanje pa ostaje, ali nimajo take banke preširokega srca, da bi ravno Slovanom delile, oziroma vračale dobrote za kulturne namene iz preostankov, kakor se morejo Slovani nadejati i nadalje od banke „Slavije". V tem tiči razlika, katera priporoča posebe poslednjo banko.
Nemški Schulverein imel je v Olomucu dnš 13. t. m. svoj iedni občni zbor. Brzojavno so zbor pozdra-pili minister Plener in Wurmbrand, predsednik drž. zbornice poslancev bar. Chlumecky in dež. glavar grof Vetter. Došli so tudi delegati občenemškega Schulvereina iz Berolina. Predsednik Schulvereina dr. Weitlof jo podal pregled o delovanju prošlega leta. Društvo je dobilo 45.000 gold. več dohodkov. Iz Nemčije došlo je poleg drugih podpor 40.000 marek iz Občega šolsk. društva.
Društvo samo je imelo 116.970 gld. dohodkov, dobilo pa je darov 153.633 gld. Po prof. dr. Lippovi iz Gradca dobi društvo 100.000 gld. Skupno dobilo je društvo 231.242 gold. Iz poročila se vidi, da se vzdržujejo šole in otroški vrti med Čehoslovani in Slovenci, in so morali priznati sami, da je po raznih schulvereinskih šolah mnogo slovanskih otrok.
Na Kranjskem vzdržuje to društvo več zavodov, tako v Ljubljani in raznih kočevskih krajih. Sedaj preži na Drago in Srednjo vas. Na Štajerskem vzdržuje celo vrsto šol in otroških vrtov ; lani je tam ustanovil na novo deset otroških vrtov, v Ljutomeru in Konjicah pa samo nemški ljudski šoli, jednako šolo namerja sedaj ustanoviti v Vitanju in Velenju. Na Koroškem, kjer so šole uže tako skoro vse nemške, deluje pa na ta način, da podpira razne učitelje, deleč jim mastne renumeracije, da se boré za njegove ideje.
V poročilu so mnogo prikrili, „Neue freie Presse" je zamolčala celo 40.000 marek, katere je poslal Obči Berolinski Schulverein v podporo. To pa prikrivajo zato, ker se uže sramujejo, da celô v parlamentu ovajajo Slovane, ko bi bila samo govorica o kaki podpori zunanjih Slovanov nasproti Slovanom našega cesarstva. Kakô pa naj se ti Slovani branijo tujčevanju, ako so omejeni na lastno podporo, v tem ko Nemci in Italijani dobivajo za svoja društva podpore od zunaj ?
Francozi o Hrvatih in Istri. „Jouin.il des Débats* piše : „Kedar mi Francozi čujemo govoriti o Trstu ali Istri, mislimo takoj na iredentistiške revendikacije, ter da so vsi stanovi te avstrijske pokrajine pripravni, odpreti svoje roke Italiji". Temu pa ni tako. Italijanski element nikakor ni v večini v tej pokrajini. V Istri, osobito po deželi živč Hrvati ter se trudijo z dalmatinskimi svojimi brati, da bi si zopet pridobili zemljo, katero so jim vzeli Italijani. Ta narodnostna borba popisana je v brošuri, ki jo je izdal D. Politeo u Zagrebu. Dalje govori omenjeni časnik tudi o jezuvitih in vzgoji mladine v Dalmaciji ter da se na Balkanu osnuje preobrazba dobrega dela Evrope.
Odbor romunske narodne stranke z Erdelj-skega in Ogerske brzojavil je dne 7. t. m. cesarju to-le : Nj. c. in kr. ap. Veličanstvu Franu Josipu I. na Dunaju. Romunski narod iz Erdeljske in Ogerske, najzvesteji narod prejasnega habsburškega vladajočega doma, ki je v najopasniših dobah junaško branil prestol in domovino proti zunanjim in notranjim sovražnikom, ne more prenašati dalje preganjanja od strani vlade, ki stremi za tem, da uniči njegovo narodno in versko življenje ; v svesti si svoje tradicijonalne vernosti obrnil se je zato z Memorandumom na Vaše Veličanstvo. Radi tega Memoranduma prišel je ves naš narod v lice svojih zakonitih zastopnikov na obtožno klop. V tem svečanem trenotku naznanjamo, da smo mi člani osrednjega odbora romunske narodne stranke iz Erdeljske in Ogerske prišli na obtožno klop zaradi tega, ker smo poslali Vašemu Veličanstvu Memorandum in smo ga obelodanili Vašemu Veličanstvu to v narodnem pogledu nečuveno postopanje.
Srbija. Bivši kralj Milan je potreboval vedno denarja. Naposled je prodal še svoja prava in se je odpovedal prestolu, samo da mu je narod dal zopet denarja. A tudi ta mu je pošel ; da bi si pomagal zopet, vrnil se je pod drugo pretvezo proti dogovoru z narodom — v Srbijo. Tu mojstruie svojega sina kralja Aleksandra. Ta je začel po očetovem navodu ustavo
rušiti in jo je sedaj celo uničil. Prvi protiustavni sedanji ukaz je podelil roditeljem mladega kralja poprejšnja prava; kraljici se ve da le zaradi tega, da bi na lepši način ista prava dosegel oče Milan. Najviše ali kasacijsko srbsko sodišče držalo se je ustave in razglasilo ta ukaz neveljavnim. To je Milana razdražilo; da bi pa imel pretvezo, izsledil je konspiracije proti dinastiji, češ, da radikalna stranka hoče vreči Obrenoviče ter postaviti na prestol Karadjorgjeviče. Začeli so pod to pretvezo zapirati znatne radikalce, med njimi celo bivše ministre. Ko je bilo to vse lepo prirejeno, izda po očetovem nasovetu kralj Aleksander drug ukaz, s katerim odstrani sedanjo ustavo od leta 1888 in se ista nadomešča z ustavo od leta 1869. S tem ukazom se na vse strani uničuje dosedanja svoboda in se usiljuje na njeno mesto formalnost, vsled katere ima kralj in njegova vlada vso oblast v rokah. Kralj imenuje polovino (44 od 90) poslancev v Skupštino, najviše sodišče in državni sovet, katera more odstavljati in nastavljati, kakor mu drago. Časopisje izgubi popolno svobodo.
V ukazu pravi sicer kralj, da bode skušal kmalu dati drugo ustavo, a Milan bode uže skrbel, da bodo Obrenoviči z njegovim razumom delali, kakor bodo hoteli oni in pa tuji vpliv, kateremu se uklanja Milan. Svet na zunaj ne zve več, kaj se godi v Srbiji, vesti bodo prihajala le take, kakoršne bodo ugajale fabrikaciji Milanovi. Vsa Evropa se poprašuje, kaj bode dalje; od srbskega naroda je zavisno največ, dasi je uže jako onemogel vsled gospodarstvene bede, provzročene po Milanu in njegovih ljubljencih v liberalni stranki. Svet je bil pripravljen na rušenje ustave in je pripravljen tudi na nadaljnje dogodke. Ako ostane Milan v Srbiji, pride še do tega, da bode treba pomoči od zunaj. Svobodo so bili narodu podelili, ko v resnici ni mogel biti zrel za njo; a dali so mu jo, da bi ga toliko laže izrabljali za tuje interese, v gospodarstvenem pogledu tudi za židovske interese. Bile so razne stranke, a šlo je povsod bolj za osebnosti, nego za načela in stvar. Taki zapadniki, kakoršen je Nikolajevič z drugovi, prinašajo med narod le to, kar je najpogubniše za narod. Srbom in Bolgarom so dali igrače in igračice, in pri teh se morajo mali narodi opeči.
Nemci o Srbiji. Nemške novine bavijo se v poslednjem času pogostoma s Srbijo in njenimi odnošaji. Pišejo, da je srbska država politiška ničla, s katero ni treba več računati; j edino Bolgarska da ima na balkanskem polostrovu bodočnost. Državni posli Bolgarske da se rešujejo na zdravi osnovi, politika njena da je modra in razumna. Srbija, razkrojena po notranjih svojih nezgodah, da stoji vedno na istem mestu ter ni v moči storiti kaj za svoj ugled napram drugim državam.
Bolgarska in Turška. »Svoboda" prinesla je zanimiv članek o bolgarsko turških odnošajih v prošlosti. Pravi, da je bolgarski patrijot Rakovski uže 1. 1867. predložil turški vladi osnovo, da se otomansko cesarstvo preustroji po vzorcu Avstro-Ogerske v duvalistično turško-bolgarsko državo. Taka organizacija bi bila Turško zelo povzdignila, dandanes pa, da je uže pozno, vračati se k Rakovskega predlogu. Dandanes naj bi se najprvo sklenila defenzivna zveza in odpravile carinske meje; potem naj bi se pošiljali bolgarski častniki v turško vojsko, da bi v času navalov mogli braniti turške meje. Dalje predlaga pisatelj popolno izvedenje točke 10. zakona z 1. 1870., tičočega se utemeljenja bolgarskih bi-
skupij in vseh onih eksarhij, kjer je vsaj 2 tretjini bolgarskega prebivalstva.
Na baltiški politehniki v Rigi mislijo uvesti poučni jezik ruski. Poverjeniki za preustrojenje politehnike so uže sozvani, ter jim je ministerstvo naročilo, da morajo izdelati načrt za preustrojenje še letos. Vendar pa mislijo uvesti ruski jezik popolnoma še le 1. 1898., dokler se namreč sedanji profesorji tamošnjega zavoda ne priuče ruščini.
Malorusko politiško društvo „Ruska Rada" v Levovu imelo je nedavno svoje zborovanje, katerega so se udeležili ruski poverjeniki in poslanci iz cele vstočne Galicije in Bukovine. Prisotna bila sta tudi državnozborska poslanca Wachnianin in Barwinski. Večina govornikov napadala je politiško vedenje imenovanih zastopnikov ter izrekla, da ruski narod v Galiciji želi, da se tira narodna politika in to najizrecneje proti Poljakom in Dunajski vladi. Wachnianin in Barwinski branila sta se, kakor sta se mogla. Naposled sprejela se je na predlog Romanczuka in jednega poverjenika iz Tarnopola jednoglasno resolucija, da maloruski narod, njegovi interesi in njegov obstanek zahtevajo, da njegovi zastopniki v državnem zboru stopijo v opozicijo proti vladi in koaliciji, ter da delajo na to, da se zadosti pravnim zahtevam Malorusov.
KNJIŽEVNOST,
„Kolo". Sbirka izabranih hrvatsko-slovenskih mužkih zborova. Izdalo hrv. pjev. družtvo „Kolo" u Zagrebu. Uredio Nikola pl. Faller. Cena 1 gld. 50 kr. Zbirka nam ni došla; omenjamo samo, da ima 131 partitur, in sicer je Eisenhutliovih 41, Zajčevih 21, Vilharjevih 15, Lisinskega 6; potem so zastopani Ipavec, Hajdrih, Kuhač, Nedved itd.
Opca metafizika ili Ontologija. Napisao dr. Ante Bauer, sveučilištni profesor. Š dopuštanjem duhovne oblasti. U Zagrebu. Tiskara i litografija C. Albrechta 1894. Str. VIII + 198. C. 1 gld 50 kr. Za redovnike in klerike stoji knjiga pri pisatelju 1 gld. Omenjamo to, na prvem mestu bogoslovcem in svečeništvu namenjeno knjigo, ker je prva o tem predmetu na hrvatskem jeziku. Doslej imajo Hrvatje 2 knjigi o logiki, 3 o duše-slovju, 1 o naravnem bogoslovju in sedaj to metafiziko. Knjige nismo videli mi, ali „Obzor" od 19. t. m. poroča, da je pisatelj termine srečno preložil na hrvatski jezik, da pa je imel pri tem mnogo truda. To je umevno ; vprašanje je le to, ali je avtor gledal, kako drugi Slovani prelagajo iste termine ; ali je pošteval n. pr. ruske avtorje in prelagatelje, kateri oboji so podali ruski književnosti uže veliko biblioteko filozofiške literature. Ni uže skoro znamenitega velikega filozofskega dela drugih narodov, ki bi ga ne bili Rusi preložili, in to z večine gladko in mojsterski na svoj jezik. S stališča slovanskega kulturnega programa in specijalno v pogledu na bodoči razvoj slovanskih literatur ni vse jedno, kako vsaj odslej vstvarjamo pojedinim slovanskim narodom znanstveno literaturo. Odslej je vsakega slovanskega znanstvenika dolžnost, da pošteva zlasti terminologijo največega slovanskega jezika, in to, bodi si da odobruje isto terminologijo ali jo pa kritikuje. Zavest pa mora vsak avtor imeti o tem, kako so vstvarili uže drugi Slovani terminologijo dotičnih znanstvenih strok.
Drugače bode nas tudi znanstveni jezik podpiral v separatizmu, katerega imamo v politiki in nacijonalnih težnjah itak do grla dovolj in preveč. Koliko jo je tu mišljeni hrv. pisatelj pogodil po naših načelih, ne moremo soditi, ker nimamo knjige pred seboj.
„Ljetopis". Ogled po hrvatskom narodu. Tak je naslov novemu mesečniku, kateremu je namen, da „hr-vatskomu narodu podade podpunu, objektivnu i preglednu sliku njegova napredka i rada u svili ograncih njegovog javnog života". Priobčevati hoče. samo pozitivne rezultate na podstavi službene statistike. Beležil bode delo hrvatskega sabora, tudi dež. zbora dalm. in istrskega. Podajal bode tudi avtentiški šematizem oblastij in uradov v Hrvatski in Slavoniji, kakor tudi izpremene osobja v teh uradih. Naznanjal bode tudi vse knjige in časopise. Kazal bode na razvitek glavnih delov gospodarstva, na dobrotvorstvo, naposled pošteval tudi Hrvatstvo na tujem. Ljetopis hoče tako služiti na vse strani: uradnikom, politikom in vsem stanovom. Ves pregled, ki ga hoče podajati polagoma, bode v praktično porabo domačim, še bolj pa zunanjim, ki ne morejo najti vsega skupno po pojedinih knjigah in novinah o Hrvatstvu. Doslej so izšli 3 zvezki, ki se drže tudi tega programa. Ta „Ljetopis", ki bode na ^unaj še posebe pospeševal objektivno znanje o Hrvatstvu, stoji na leto 5, za i/a leta 2'50. Naročnina se pošilja tiskarni C. Albrechta v Zagrebu; pisma, knjige in novine pa se pošiljajo uredništvu v Zagrebu, Dalmatinska ulica br. 13.
^Ilpocejera*. JIiict aa cpucuy uiK0Jiy n noyicy. Ta srbski mesečnik, ki se tiska na Cetinju, in ki ga umluje srbski pesnik in pisatelj I. Sundečič v Kotoru, priob-čuje v vsaki "št. poleg bogoslovnega in duhovnega pouka tudi razprave za šolo, obči pouk in zabavne spise. Potem pa ima tudi poseben oddelek za zgodovino in starino, potem za narodno blago, naposled za vesti in književnost. V letošnjem aprilskem zvezku kaže kritično na novi spis slavnega slovanskega jurista, sedanjega pravosodnega ministra črnogorskega, g. V. Bogišiča, na spis namreč: „O nojoacajy nopo^nue h Haiiu&eji.CTBa y upaBHoj CHCTeMii". V tej študiji dokazuje Bogišič na nenaravno razdelitev zakonikov po zaglavjih: stvarno pravo, dolgovi, ali obveze, porodično in naslednje pravo. Bogišič pa teoretiški in dejanski v črnogorskem imovinskem zakoniku združuje ta četvera zaglavja v dvoje zaglavij, in mnogo civilistov mu uže pritrjuje. V „IIpo-CBjeTii" sodeluje tudi nekaj srbskih pisateljev, ki tu pa tam s prispevki poraste tudi „SI. Svet". „npocBjeTa" stoji na leto za Črno Goro 2, zunaj nje pa 3 gld
Slovenski spevi/. Vydavaju pratelia slovenskych spevov. Diel II. Sosit 5. Turč. Sv. Martin na Ogerskem. Cena 50 kr., po pošti 55 kr. I. del je sedaj po znižani ceni 55 kr.; II. del se bode nadaljeval v sešitkih po 5 pol, kakor ta 5. seš., po isti ceni. Naroča se : V knili-tlačiarsko-iičastinarskeho spolku v Turč. Sv. Martine (Turocz. Szt. Marton, Ungarn.) Velezaslužni hrv. glasbenik in učeni strokovjak v posebnem spisu, s katerim je počastil naš list, in kateri je priobčeni v tej št., kaže med drugim, kako so ravno Slovenci tudi v glasbi posebno nadarjen narod, a da so se tekom stoletij navzeli sosebno nemškega glasbenega duha; vsled tega
opominja isti hrv. glasbeni pisatelj slovenske sposobne rodoljube, naj bi se vrnili k pristni slovanski glasbi, da bi tako zopet oživel slovanski duh v njih melodijah in skladbah. Znano je pa, da so poleg Hrvatov in Srbov sosebno Slovaki, Moravani in Malorusi ohranili si slovanski značaj v glasbi. In tu naznanjena slovaška zbirka se posebno odlikuje po pristnosti slovanskega glasbenega duha. Mi jo iz tega razloga še posebe priporočamo Slovencem, kakor drugim Slovanom. „Prijatelji slovaških spevov" so v tem delu priobčili s priloženimi teksti 535 melodij, in tu navedeni 5. sešitek obseza številke 433 do 535, torej nad 100 prekrasnih pesmij za 55 kr.
Dnehii otazka mravni. Napsal F. V. Krejči. (Kni-hovny Rozhledu sv. I.) Namen, ki si ga je postavila Knihovna Rozhl., razpravljati najvažnejša današnja vprašanja s stalnim pogledom na narodno češko položenje, izpolnjuje s I. zv., v katerem sotrudnik Rozhledu g. F. V. Krejči, pretresa kakor sedanje stanje nravstvenih nazorov v Evropi v obče in njih družbene ter filozofiške vzroke od prošlih 50 let, tako vplive in delovanje tega občega nravstvenega stanja na Cehe, na njih razmere in celotno narodno položenje. Spis ima 8 oddelkov, je pisan popularno, in tako, da se je treba nadejati, da bode vplival na razum in na dlan češkega naroda. Spis pa je uvaževanja dostojen, da ga čitajo tudi drugi Slovani, kajti obči in posebni vzroki, ki so tu navedeni, vplivali so in vplivajo tudi na nravstveno življenje sosebno vseh zapadnih Slovanov. — Cena knjižice je 40 kr., in se dobiva po knjigarnah in pri upravništvu „Rozhledu" v Chrudimi.
Lva N. Tolsteho Kreutzerova sonata s doslovom. Nepoinenovaneho povoden : Myšlienky vzbudene doslovom. Z ruštiny preložil dr. D. Makovickjf. V Turčian-Sv. Martine. Tlačom knihtlačiarskeho iič. spolku — Na-kladom prekladatela. 1894. Str. 160. Dostat u Ivanu Pivku v Dolnom Kubine (Also — Kubin, Ogersko. Cena 60 kr. Inteligenciji je povsod znan spis L. N. Tolstega. „Kreutzerova Sonata"; temu delu je sledil odgovor takisto na ruskem jeziku in ta odgovor je v tu navedeni knjigi preložil na slovaški jezik slovaški rodoljub dr. Mukovicky, ki pozna natanko ruski ježik. Prevod more umeti brez težave tudi vsak naobražen Slovenec,, ko bi ne poznal drugih slovanskih narečij.
Knihovna „Besed Lidu". I. Otto v Pragi je začel pod tem naslovom izdavati knjižnico za najširše množice ; v njej bodo odbrane povesti in romani vseh modernih, torej tudi slovanskih literatur. Cena sešitka od 42—50 str. znaša 6, po pošti 7 kr. Izhajajo sešitki vsakih 14 dnij istočasno z listom „Besedy Lidu". Doslej so 3 sešiti, tretji sešit obseza: „Z detskčho sveta". „Dvž po;idky z ruskeho : Pan Skorochodov. Prokleta slava". Ta knjižnica se dobiva po vseh večili knjigarnah.
Opomnja upravništva.
Na naš opomin v 9. št. „SI. Sveta" oglasilo se je nekoliko starih naročnikov; nekateri so poplačali stare dolgove, drugi so pa prosili, da bi počakali nekoliko. Poslednje in te, ki so poslali na 1 ačun, še počakamo v smislu izraženih željS.; z drugimi pa, ako se ne oglase do 10. junija t. 1., bomo pa postopali, kakor smo rekli zadnjič. Terjali jih bomo sodnijskim potom. — Nekateri ne vedo, koliko so dolžni; tem naznanimo posebe dotične zneske.
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. - Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44.
Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik : Fran Podgornik.
— Tisk tiskarne Dolenc.