ZADNJE POLETJE PRVE ŠUMIJEVE TOVARNE
Nekoč je bila tovarna
Močnl sunkl z dvorlšča stresajo upravno poslopje Žltovega tozda Maloprodaja. OrjaŠka aodobna mehanlzaclja z vellklml če-IJustml grlze In spodkopava zldove stare Šumlfeve tovarne v Gradlšču naaprotl IJubljanske Drame, zgrajena leta 1759.
V stanovanjskem delu tovarne sta-nuje zdaj Špela Hribarjeva, snaha Dragotina Hribarja, nekdanjega last-nika te prve slovenske tovarne bon-bonov. Njene besede so skope, a ven-dar mi uspe izvabiti nekaj ključnih podatkov, druge pa naj iščem v alma-nahu o Šumiju in v Tehničnem mu-zeju, mi je svetovala.
»Ta hiša je bila naš ponos, urejena in čista tako, da bi lahko jedli v vsa-kem kotu. Najbolj se spominjam ča-sov italijanske okupacije. Naša tovar-na je bila žarišče upora zavednih pro-letarskih fantov, ki so si našli pri nas svoj kruh. Z vseh strani so bile vanjo uperjene cevi mitraljezov, ko so Itali-jani okupirali Ljubljano. Slutili so
nekaj, vsako jutro in ponoči so stikali naokrog, preiskovali, vohljali in iska-li ljudi, zavedne Slovence, da bi jih poslali v internacijo. Mnogokrat smo morali te naše fante, delavce skriti pred njimi, saj so sumili, da podpira-jo partizane. Mnogi naši paketi sla-ščic in bonbonov so romali po skritih poteh do naših borcev. Italijani so slutili, da je lahko v takšni veliki de-lavnici žarišče prekucuških, ,nevar-nih' idej, ki so se v tem nemirnem času viharno širile po ljubljanskih to-varnah in podjetjih, predvsem v Mo-stah.«
Marsikateri paket z oblačili je ro-mal v gozdove tudi iz Pletenine na Zaloški cesti, katere lastnik je bil
mož Spele Hribarjeve. »Zmeraj smo bili zavedni Slovenci, patrioti«, zvon-ko pove in vziskri, »brez javnega raz-glašanja smo prispevali svoje k skup-ni, veliki stvari, saj smo hudo občuti-li okupatorjev škorenj.«
Josipina Šumi, ustanoviteljica Šumija
Nekdanjo tovarno Šumi je ustano-^ila leta 1876 Josipina Šumi. Delo v takratnih razmerah je bilo večinoma ročno, vendar so izdelovali visokoka-kovostne konditorske izdelke in sla-ščice. Kar so naredili, so prodali v lastni prodajalni Bonbonieri.
Jugoslovanski razmah konditor-stva z novimi stroji je bil zlasti močan po letu 1930. Takrat pa so Šumi že prehiteli drugi jugoslovanski proi-zvajalci. Vse do leta 1966, ko je prišel industrijski razmah konditorstva najbolj do izraza, so imeli v Šumiju dokaj zastarel strojni park.
Mejni datum je 24. marec 1969, ko se je 88 odsotkov delavcev stare to-
varne Šumi v Gradišču odločilo za priključitev k živilskemu kombinatu Žito. Tehnični in tehnološki razvoj pa sta zahtevala širši razmah, ustre-zen času. Zato so konec leta 1972 za-čeli graditi novo tovarno na Šmartin-ski 154 v Mostah in vanjo so se prese-lili že v juliju leta 1974.
Denar za gradnjo nove tovarne so prispevale vse temeljne organizacije združenega dela v Kombinatu, saj so le združeni lahko nabavili stroje in zgradili tako zahteven objekt.
Zdaj je za nami srednjeročno ob-dobje 1976-1980 ter nove naložbe in videli smo, da je bilo nujno treba po-sodobiti proizvodnjo.
Zanimiva je tudi njena rast. Leta 1950 so proizvedli 303 tone, leta 1965 že 2674, leta 1975 pa 4480 ton izdel-kov, ki so dosegli leta 1980 6139 ton.
Le najstarejši delavci, ki jih danda-nes v Šumiju ni več, vedo povedati, da je današnji čas prinesel s svojimi stroji mnogo manj ročnega garanja, manj nesreč in več svetlobe in zraka.
Ivan Cimereman