PROSVETO Štev. 11 LJUBLJANA, M. JUNIJA 1955 Urejnje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo ia sprava Nazorjeva 3/L Telefon številka Žl-397. — Letna naročnina din 300.—. Štev. ček. računa 6Q4-»T«-140. — Tiska Tiskarna »Slovenskega poročevalca« i DELAVEC GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNI H DELAVCEV Obris naše bodoče obvezne šole ?«/«“& Proti koncu leta 1954 je bila pri Prosvetnem odboru Ljudske skupščine FLRJ imenovana komisija za reformo šolstva. Našo republiko zastopajo v njej France Kimovec-Žiga, Vladko Majhen in Draga Humekova. Komisija je imela 33. in 24. maja drugi sestanek. Razen rednih elanov so prisostvovali sestanku predsednik Prosvetnega odbora Zvezne ljudske skupščine in podpredsednik Zveznega izvršnega sveta Rodoljub Co-iakovie, senretar SPK LRS Ur. Vlado Vodopivec, sekretar SPK LR Srbije Lepa Perovič, zastopniki vseh ostalih republiških svetov za prosveto ih zastopniki republiških zavodov (komisij) za proučevanje šolstva. Na dnevnem redu je bila obravnava in ugotovitev osnovnih prindipuir, i.a namenih naj ni sioneia naša bodoča obvezna šola, dalje obravnava načrtov in metod dela za proučevanje problemov okrog reforme srednjih splošnoizobraževalnih in strokovnih šol, končno še vprašanje soianja uvudijsiva za uovezno šolo. Zvezni zavod za proučevanje šolskih in prosvetnih vprašanj je zbral diskusijsko gradivo o obvezni šoli v oosirm publikaciji internega značaja, zato je biia diskusija o obvezni šoli izredno izčrpna ter je dala enotne zaključke. Sestanek je vodil predsednik Komisije dr. Miloš Zanko, v di-Bkusiji pa so sodelovali skoraj Vsi člani. ^r- Pera Simleša je takoj v račetku označil sledeče stališče: 8-letna obvezna šola naj bo enotna in naj da vsakemu državljanu obvezni minimum značaj ne sme biti strokovno-po-klicna in ne pripravljati za neko določeno šolo, marveč naj učenca usposobi, da postane množični konzument narodnih in kulturnih dobrin. Nastopil je proti raznim tipom obvezne šole, proti kakršni koli diferenciaciji po zmogljivosti učencev, P-' kraju in po organizaciji. Skeptične gleda tudi na koncepcijo, po kateri bi na neki določeni stopnji učne predmete delili na skupino enotnih jedrnih predmetov in na skupino izbirnih predmetov po učenčevih nagnjenjih, ker so le-ta še zelo labilna in ker učenčeve interese razvija poleg vsega ostalega tudi sama šola in družba. V uvodnem delu diskusije je označila svoje stališče tudi Draga Humekova, ki je poudarila, da je prav tako za enotno obvezno šolo splošno izobraževalnega značaja brez kakršnih koli elementov poklicnega usmerjanja in izobraževanja. Nekoliko se je pa razhajala z dr. Simle-šovim konceptom, ker je ločila med notranjo in zunanjo diferenciacijo obvezne šole. Pod pojmom notranje diferenciacije razume prilagojevanje dela izobrazbene vsebine tudi otrokovim interesom, a vendar tako, da ne razbijemo enotnosti razreda, koit je primer pri »svobodnih aktivnostih«, ki Jih uvaja novi hrvatski učni načrt za obvezno šolo. Taka notranja diferenciacija po njenem mišljenju ne ruši enotnosti obvezne šole. Ruši pa jo zunanja diferenciacija, ki je mišljena v or-ganizaeijskem smislu in ki vodi do različnih Upov obvezne šole. Koncepta dr. Simleše in Hu-mekove sta dala nekakšno osnovo za nadaljnjo diskusijo. Rodoljub Ooiakovič je v svojih obširnih In izčrpnih izvajanjih v nekem smislu strnil obe tezi ter nameril diskusijo h konkretnejšim zaključkom. Poudaril je, naj bo obvezna šola enotna za Vbo državo, In to enotna po duhu in po tistem minimumu ob-Veene izobrazbe, ki naj jo daje vsem in povsod. Od načela enot-n®sti ne moremo odstopati, če-•asdi bo ponekod zaradi kadrskih ht gmotnih težav enotna obvezna šola v pravem smislu trenutno morda v celoti še neustvar-Uiva. EnotnosU obvezne šole ne kodo rušile mnoge variacije, ki hodo njegovem mnenju obstajale »• dopoljnjevanju temeljne izotirazbene vsebine, to je š®ntetjiie«a minimuma obvezne š«ie z dopolnilno izobrazbeno vsehts* in v oblikah dela, ki bf«ao omogočali specifični hogoji kraja, organi družbenega dbravljanja in podobno. Pod ttdjftiona obvezne izobrazbe ne ^‘■njne le znanja, ki naj ga šola ačoncu daje, marveč misli pri »a niz vzgojnih problemov, ** formiranje učenčeve osebno-na moralne osnove, na pra-Vwo vrednotenje fizičnega na, učenčev odnos do druž-č*r na učenčevo aktivno vlo-*• v družbi. ^ to«« smislu so bila ob kon-*# Povzeta tudi osnovna načela veforme obvezne šole. _y deugena delu sestanka so ••**vw»vali vprašanje gimnazi-** la strokovnih šol. Po infor- mativnih poročilih Je sledila orientacijska diskusija, ki je določala načrt in metode za nadaljnje delo. O stanju priprav za reformo učiteljskega šolanja in o snovanju pedagoških akademij v Sloveniji in Hrvatski je poročal sekretar SPK LRS dr. Vlado Vodopivec. Sveta obeh navedenih republik sta imela v tej zvezi dva sestanka in izdelala v bistvu enoten osnutek reforme šolanja učiteljev za obvezno šolo, ki le v nekaterih podrobnostih ni še dokončno dognan. Enoten je ta koncept po tem, da mora dobiti obvezna šola, če naj bo zares enotna, šolano učiteljstvo, ki bo usposobljeno za pouk od 1. — 8. razreda. Kandidat za učitelja obvezne šole naj dobi najprej popolno srednješolsko splošno izobrazbo in nato visokošolsko pedagoškosirokov-no izobrazbo. Slovenija in Hr-vatska imata že danes pogoje za prvo fazo v realizaciji tega načrta. V obeh republikah je zaenkrat govora o dvoletni pedagoški akademiji, ki bo postopno prerasla v tri- in štiriletno akademijo z značajem pedagoške fakultete. Učiteljsko šolanje bi se torej v prvi fazi raztegnilo od 5 na 6 let V organizacijskem pogledu izstopata zlasti naslednja dva načrta: a) 6-letno učiteljišče naj se razdeli v 4-Ietno splošno Izobraževalno šolo in 2-letno pedago- ško šolo s stopnjo akademije. Bistveno drugačno bi zgledalo tako učiteljišče, če bi se po drugi varianti delila notranje na 3-Ietni splošnoizobraževalni ciklus in 3-letni pedagoški ciklus; b) učiteljski kandidat naj obiskuje posebno 4-letno (popolno) srednjo šolo in nato pedagoško akademijo, ki bo spočetka dvoletna. Specializacija za predmetni pouk bi bila v prvi fazi, to je pri 6-Ietnem študiju, možna le do neke mere in to v fakultativni obliki. Učiteljišče, pa naj bo tudi reformirano, krije v sebi nevarnosti, da se ne bo moglo rešiti napak, zaradi katerih bi ga radi reformirali, razen tega tudi nima perspektive za nadaljnjo ter končno reformo šolanja učiteljev za obvezno šolo. Zaradi tega je drugi načrt ustreznejši. Referat je zbudil občo pozornost. Slovensko-hrvatski načrt učiteljskega šolanja je bil simpatično sprejet tudi od zastopnikov ostalih republik. Poudarjeno je bilo, da ga bo treba pač prilagoditi zmogljivosti in potrebam posameznih republik. Da bi se olajšalo nadaljnje delo Komisije, so bile imenovane podkomisije. V podkomisijah za obvezno šolo je od slovenskih članov Draga Humekova, v podkomisiji za srednjo splošnoizobraževalno šolo (gimnazijo) naša republika nima zastopnika, v podkomisiji za strokovne šole sta France Kimovec in Ivan Bertoncelj, v podkomisiji za reformo učiteljskega šolanja pa Vladko Majhen kot načelnik, dr. Vlado Vodopivec in Draga Humek. A. 3. Referat tovariša Milivoja Uroševiča na kongresu v Opatiji Splošno m strokovno izobraževanje Že od osvoboditve sem smo na razne načine in Ob raznih prilikah načenjali vprašanje smotrnosti šolskega sistema in pouka v različnih vrstah šol v naši državi. Za to se niso zanimali samo šolski ljudje ali oni, ki so bili vsled svojega dela, zaradi svojih pravnih ali družbenih funkcij neposredno ali posredno povezani s šolsko in prosvetno problematiko. Lahko rečemo, da so ves naš šolski sistem, vse vrste šol raznih oblik in vsebin prišli pod zelo krepak »pritisk« javnosti, in to od učencev preko njihovih staršev pa do vseh tistih družbenih organov, ki v naši državi skrbe za strokovni, znanstveni in ideološki naraščaj. Nedvomno je največ družbene kritike, ki je bila seveda v večini primerov povsem upravičena, bila deležna naša srednja šola, predvsem gimnazija. Kritizirani so bili: režim te šole, način, kako se znanje posreduje učencem, odnos med učitelji in učenci, vzgojne metode, vsebina in obseg učnega gradiva, učni načrti, ki obsegajo nekatera nepotrebne panoge, nimajo pa drugih, katerih principi so v sodobnem življenju nepogrešljivi, itd. Ob takih kritikah in razglabljanjih je nastalo tudi vprašanje, kakšno mesto naj bi posamezne šole imele v sedanjem in v bodočem reformiranem šolskem sistemu. Kakšna naj bo učiteljeva izobrazba priifS« nfel Na vprašanje, ki ga je v 7. številki Prosvetnega delavca postavila Komisija za proučevanje šolstva, formulirano v daljši in preciznejši obliki, je v neki še vedno nepopolni meri mogoče odgovoriti ie tedaj, če pri tem upoštevamo vse argumente, ki jih navajata referat prof. Staneta Meliharja in poročilo Komisije pod, naslovom »Kako daleč smo še do zadovoljive rešitve problema učiteljske izobrazbe«. Zakaj smo učitelji za akademsko izobrazbo, je jasno povedal prof. Meiihar, ko pravi: »Iz neskladja med tem, kar prinaša (učitelj) iz šole in vse večjimi zahtevami terena, se je med našim učiteljstvom pojavil nekakšen manjvrednostni kompleks — in to pri najaktivnejšem in nadpovprečnem njegovem delu. Prav ta pa je hkrati tudi našel generalno zdravilo zanj. To splošno zdravilo je vsebovano v krilatici: Fakultetna izobrazba za vse učiteljstvo!« Iz prakse bodi povedano še to, da mora učitelj na vasi in v mestu odgovarjati mladini in odraslim na najrazličnejša vprašanja iz vseh vej znanosti in tehnike, kulturne in umetniške dejavnosti, če hoče uveljaviti sebe, svoj poklic in značaj ljudskega učitelja. Tako razgledanost mu v omejenem obsegu v današnjih prilikah lahko pridobi le popolna gimnazija, ne pa sedanje učiteljišče, ki zaradi obilice predmetov tega ne zmore. Zakaj v omejenem obsegu? Zato ker je pouk v višji gimnaziji še vedno bolj ali manj teoretičen. Kljub temu pa daje gimnazija popolnejšo izobrazbo kakor sedanje učiteljišče. To občuti učitelj pri pripravah na pouk, ko se mora pripravljati na učno gradivo in na njegovo metodično obdelavo, zlasti na višji stopnji. To dvojno delo mu vzame toliko časa, da mu ga za ostale dolžnosti in samoizobraz-bo primanjkuje. Ce se posveti samo šoli, kar na zunaj ni vidno, preneha biti kulturnopro-svetni delavec izven šole. Tedaj nastane mnenje, češ ta učitelj nič ne dela. Pri sproščenem pouku, kakršnega hočemo doseči z reformo, mora dajati odgovore tudi o rečeh, ki niso v učnem programu, ampak jih postavlja vsakdanje sožitje z mladino in odraslimi. V nekakem podobnem položaju sta tudi jurist in zdravnik, le da prvega na vasi sploh ni, drugi pa pride in zopet odide. Ce k tem trem postavimo še agronoma, so to štirje činitelji, ki imajo z ljudstvom največ opravka in dvigajo njegovo kulturno raven. Kdo je izmed teh bolj obtežen s takim poslanstvom kakor učitelj? In ravno njega tiščimo najbolj k tlom z današnjim izobrazbenim sistemom. Učitelj se z njim ne more uveljaviti nikjer in od tod njegov manjvrednostni kompleks. Imeti mora torej vsaj tako splošno pred-izobrazbo, kakor jo terja študij na univerzi. Pravilno pa ugotavlja Komisija,, da je popol- na gimnazijska izobrazba pomanjkljiva v tem, ker na gimnaziji manjkajo predmeti, ki so učitelju nujno potrebni, to so petje, glasba, risanje m ročno delo. Ce razširimo predmetnik višja, gimnazije še na te predmete, prekoračimo število tedenskih ur, kar pa ni v skladu z zmogljivostjo učencev. Kako torej priti do reformirane gimnazije ali reformiranega učiteljišča, da bi jima lahko sledila predvidena Pedagoška akademija? Ustanovitev posebnega tipa višje gimnazije samo za učitelje, se mi ne zdi potrebna, ker imamo zanje učiteljišča. Ta pa se naj preusmerijo v tak tip višje gimnazije na ta način, da iz učnega načrta izločimo vso pedagoško skupino predmetov in jo prenesemo na tri- do štiriletno Pedagoško akademijo. Učiteljska višja gimnazija ali reformirano učiteljišče naj izlušči iz učnega načrta za višje gimnazije vso tisto učno snov, ki je za splošno izobrazbo nebistvena. Pri krčenju take učne snovi bi pridobili učne ure za prej navedene dodatne predmete. Tudi sedanja višja gimnazija bo deležna reforme in bo morala storiti isto, če bo hotela doseči poglobitev znanja in povezavo med posameznimi predmeti v dialektičnem smislu. Pouk na reformiranem učiteljišču mora sloneti na istih metodičnih načelih, kakor jih hočemo uvesti na reformirani obvezni osemletni šoli. Vzorno podajanje učne snovi v vseh štirih letnikih bo že samo po sebi ugodno vplivalo na dijaka-uči-teljiščnika, ko bo sam na sebi občutil vrline vzornega pedagoga in bo tak pouk splošno izobraževalnih predmetov odlična priprava za študij na Pedagoški akademiji. S tako gimnazijsko reformo učiteljišč moramo doseči prost prehod njihovih abiturientov na Pedagoško akademijo ali na katero koli fakulteto. Omogočen bi naj bil tudi prehod iz višje gimnazije na PA po opravljenih izpitih iz predmetov, ki jih višje gimnazije ne bodo imele. Dotok slušateljev na PA bo močnejši takrat, ko bo statistično dognano, koliko absolventov raznih fškultet bo v določenem času še dobilo zaposlitev. Bojazen, da bi PA po tako reformiranem učiteljišču ne bila sposobna vzgajati učiteljev za višjo stopnjo obvMine osemletne šole, bo prenehala, ker bo lasanje absolventov m-oimaraocga učiteljišča na dostojni vtšisi in to v vseh predmetih, ki Jih bo moral pozneje poučevati uctvelj na, osemletni šoli v katc.em koli razredu. Pedagoška akademija se bo morala pri obravnavi metodike še enkrat dotakniti vse učne snovi, R9 je bila obravnavana ▼ vseh štirih letnikih vsaj pregledno, podrobno pa snovi po učnem načrtu za ebveane osemletne šole. Namesto enopredmetnega pouka, največ pa dvopredmetnega,-ki ga izvajajo sedanji predmetni uči- telji na nižjih gimnazijah, se bodo pozneje lahko formirale predmetne skupine. Nemogoče je verjeti, da bi absolvent reformiranega učiteljišča in PA ne obvladal vsega učnega gradiv* za obvezno osemletno šolo. Vsekakor bomo pri vsem reformiranju šolstva zašli v neko prehodno dobo. Zdi se, da se ne upamo začeti, ker se bojimo neuspelih eksperimentov. Previdnost je potrebna, brez poskusov »na terenu« pa le ne bo šlo. Kar se reforme osemletne šole tiče, bi bilo dobro začeti s petim razredom, ki bi se dal priključiti vadnicam na učiteljiščih, kjer so vzorni učitelji in pedagodi, metodiki in praktiki. Tak peti razred bi naj spočetka delal samostojno in bi ne smel biti takoj vezan na hospitacije, dokler se sam ne znajde. Sele potem, ko bi se utrdil, bi lahko nudil vzorne nastope. Tudi reforma učiteljišča in Pedagoška akademija v začetku ne bosta potekala gladko. Kot predhodnik reformiranega učiteljišča in nove PA bi lahko služil Center za izobraževanje učiteljstva. V posebnih tečajih, ki bi se naj vzdrževali iz republiških sredstev, bi se zbrali najagilnejši učitelji in se v seminarjih pripravljali na izpite pred komisijo PA, nato pa prejeli njene prve diplome. Za gimnazijske abituriente bi že letos uvedli I- semester. Prvi letniki učiteljišč bi jeseni prešli na gimnazijski študij. Tako bi PA zgrabili z dveh strani; iz pedagoškega centra in I. semestra PA Reforma učiteljišča bi potekala 4 leta. Novih učiteljev ne bi zmanjkalo, ker bi jih Še vedno vzgajala učiteljišča, dokler zadnjega letnika ne bi zatekla reforma. Ureditev personalno-organiza-cijskega problema ne bi bila težavna, ker za prvi poskus v treh smereh (peti razred, reformirani I. letnik učiteljišča in 2 semestra PA) ne bi rabili mnogo učnega osebja. Učiteljstvo bi razen nekaj Izjem ostalo na svojih mestih. Pri uvedbi poskusnih razredov, priključenih vadnicam imamo lahko razredni pouk na prostovoljni bazi. Ker so učiteljišč* v krajih z nižjimi in popolnimi gimnazijami, je lahko nekatere predmete v 5. razredu poveriti predmetnim učiteljem iz gim.-iszij (»uti je-;k. risanje, telcv^fb«, p''*?«), jmedmete izo-bra>«vVit».*s* jed-a isAivo poučuje resi-dnl učita) »em. Ake •»■taer.io r«for~o v širšem 'iKsegu, *o je na sedežih vseh ekrabv ul bilo treba trm, kjer ce bi ne**i r**rednih učiteljev za peti rizred, odpreti vsaj tri vzporednice 5. razreda, da izpolnijo niihovi predmetni učitelji predpisano zaposlitev v teh oddelkih. Predmet«, ki jih razredni učitelj ne bi mogel sam poučevati, bi poverili honorarnim učiteljem. Razdelitev predmetov na predmetne skupine naj bi bila prepuščena učiteljem samim. J. Kotnik Šolski sistem v celoti in značaj pouka Zaradi tega je v tisti dobi našega družbenega razvoja postalo zelo aktualno, da so se ljudje ukvarjali s šolskim sistemom v celoti kakor tudi z značajem pouka v naših šolah. Gotovo je, da tvorita šolski sistem in pouk v naših šolah neločljivo enoto, ki je brez škode ne moremo r'zbiti na posamezne ločene dele. Zavedati pa se moramo tudi, da je v vsaki državi šolski sistem nekaj, kar velja za daljše razdobje, ne glede na to, kako dolgo aii kratko je. V tem določenem razdobju je šolski sistem nespremenljivo dejstvo. Ima svojo določeno, trdno 'obliko, ki v skrajni konsekvenci predstavlja sublimat družbenih odnosov. Ts oblike' ni mogoče večkrat in korenito spreminjati. Res je, da je tudi šolski pouk v svojem bistvu sublimat osnovnih ideoloških koncepcij svoje družbe. Upoštevati pa moramo, da je pouk področje neprestanih učnih in vzgojnih poizkusov in je v njem stalna evolucija. Te male spremembe, ki dajejo pozitivne rezultate, povzročajo izboljšave učnih in vzgojnih metod in postopkov, kar seveda čez nekaj časa privede do večjih ali velikih sprememb. Kadar pa se obravnava šolstvo v celoti, kot to delamo sedaj v naši državi, je razlikovanje globljih sprememb oziroma reforme na eni strani v šolskem sistemu in z druge strani v pouku prav načelnega in zato tudi praktičnega pomena. Ce bi ti dve strani šolstva istovetili, bi se moglo zgoditi, da bi se problem reforme šolstva reševal samo z izboljševanjem pouka in iskanjem primernejših metod in da bi se reforma šolstva omejila na nekatere bolj uspele poizkuse dobrih ali boljših učiteljev. Takoj moramo poudariti, da reforma šolstva v naši državi ne more biti samo delna. Ne moremo je okrniti v izboljšanj« učnih metod, odkrivanje smotrnejše učne vsebine, ne sme se gibati samo v okviru pouka, ampak mora zelo temeljito pretehtati vprašanje vseh obstoječih šol in njihovega mesta v celotnem gospodarsko - družbenem sklopu naše države. Ugo-toviit moramo, katere šole bodo in katere ne bodo ustrezale za relativno daljše obdobje v razvoju naše države, 'kajti šolskega sistema ni mogoče pogosto menjavati niti ga ni mogoče večkrat znatneje spreminjati. Bistven! elementi reforme Preden se lotimo reforme šolstva, šolskega sistema in pouka, je treba razpravljati še o nekaterih važnejših vprašanjih, ki so po mojem mnenju tudi bistveni elementi reforme. Popolnoma jasno nam mora biti, kaj predstavlja splošna izobrazba danes, saj je tudi ta pojem kakor vsi ostali odvisen od zgodovinskih pogojev. Nujno moramo govoriti tudi o tem, do kdaj naj načelno traja splošno izobraževanje učencev, ki mora biti zaradi relativne zaostalosti in ker ne moremo zagotoviti neogibno potrebne materialne osnove', omejeno. Izredno pomembno je tudi vprašanje, v kateri dobi je mlad človek sposoben za pridobivanje strokovne izobrazbe. Povsem jasno je, da ljudje, ki se s tem velikim državnim in družbenim vprašanjem ukvarjajo bolj neposredno, obravnavajo poleg teh še druge probleme. Ni mi treba poudarjati, da problem reforme šolstva priteguje široke kroge ne samo šol-skih ljudi temveč tudi drugih javnih delavcev, kar potrjuje tudi. pomen, ki mu ga je dala naša Ljudska skupščina. To postaja vse širše družbeno gibanje, za katero vlada prav toliko navdušenje kot za vrsto velikih del med graditvijo naše države. Obvezno šolanje Tokrat puščamo ob strani obvezno šolanje, ki je pri nas določeno na osem let in se bolj ali manj uspešno izvaja v vsej naši državi. Ce sodimo po zgodovini uvajanja ot/vezntpa šolanja na ozemlju naše čanašnje države kakor ‘udi v ostalih evropskih državah, lahko z vso gotovostjo r*?*mo, da bo čas trajanja obveznega šolanja rasel v določenem sorazmerju z materialnimi in v zvezi s temi s kulturnimi možnostmi naše države. Na svetu so že države, v katerih zajema obvezno šolanje fante in dekleta do 16 ali 17 leta, oz. kjer traja obvezno šolanje 10 let. V obvezni šoli pridobi učenec samo splošno izobrazbo oz. se še ne usmerja v določene poklice. Nikakor be mislim, da so problemi obvez-aoga šolanja ža rešeni ali da so lahko rešljivi, vendar je razpravljanje o njih iažje kot razpravljanje o srednjih šolah. Nesoglasjo med šolskim sistemom in družbenimi potrebami V dosedanjih diskusijah, k: so dejansko šele prva stopnja razpravljanja o teh problemih, se postavlja kot nujno, zlasti kar se tiče gimnazij, pokazati kar najbolj podrobno in prepričljivo vse slabe strani tega tipa šole, oz:roma dati kolikor mogoče globoko kritiko gimnazije. Taka kritika te šole ni posledica nekega odpora do nje, niti ni to nerazumevanje njene pomembne vloge v daljni ali bližnji preteklosti. To je posledica visoke razvojne stopnje družbenih odnosov, ki zahtevajo vse bolj popolno demokratizacijo pouka in šolstva v celoti. In končno je to posledica nujne zahteve po poglobljenem humanizmu, kakršen ustreza ljudem, ki so pretrgal: tiste družbene spone, k: so resno ogrožale nadaljnji napredek, ali pa so pred tem, da jih pretrgajo, na primer v drugih evropskih in iz-venevropskih državah. Razume se, da tudi sedaj ni zadosti, da kažemo samo na pomanjkljivosti, da damo obsežno kritiko, temveč moramo opozarjati tudi na ukrepe, ki jih je treba izvesti. Ko se razpravlja o teh problemih, se včasih govori, v kakšni krizi da je naš šolski sistem, posebno pa posamezni tipi šol kot na primer gimnazija. Vendar mislim, da je treba poudariti, da naš šolski sistem, razni tipi šol in pouk v njih niso v nekem brezmočnem položaju, kakor je to bilo v času, ko so vladale že prezrele družbene sile in so bila mnoga družbena naziranja, moralna in splošno ideološka, že razrahljana, nova pa še niso bila zgrajena. V tem primeru govorimo o krizi morale, filozofskih nazorov, znanosti in v zvezi s tem tudi družbenih institucij, kot so šolstvo in pouk. Ne moremo pa govoriti o taki krizi šolstva v naši državi, saj je naša družba v polni razvojni moči in sredi dviga. Zato reforma šolskega sistema predstavlja vskladitev zaostalih oblik šolstva z bolj razvitimi družbenimi potrebami naše države. Odkrivanje nesoglasij med tema dvema faktorjema — zaostalimi oblikami šolskega sistema in potrebami, nastalim: iz bolj razvitih družbenih odnosov — ter vskladitev le-teh je v bistvu samo ena od oblik poteka revolucije v naši domovini. To pripominjam zato, ker lahko tudi na tem področju naše družbene dejavnosti slišite mnenja, d* kritika tega, kar na tem polju imamo in kar je imelo svojo zelo pozitivno zgodovinsko vlogo, pomen: v resnici popolno zanikanje vsega, celo za preteklost. Ce hočemo vskladiti zahteve družbenega življenja in šolstva in zato razpravljamo o vlogi posameznih vrst šol ali smotrnosti njihovega obstoja v novem, reformiranem šolskem sistemu, to ne more in ne sme pomeniti, da zanikamo dosedanji kulturni 'pomen takih institucij. Do nesoglasja med obstoječim šolskim sistemom in zahtevami družbe na sodobni razvojni stopnji je prišlo prav v vseh državah na svetu. Glavna značilnost vseh šolskih sistemov na svetu je nedopustno zaostajanje za družbeno-gospodarskimi spremembami v posameznih državah in — razumljivo — tudi za stopnjo razvoja raznih znanosti. V vrsti evropskih držav in zlasti v tistih, ki imajo relativno dokaj ustaljene družbeno-gospo-darske odnose, je ta problem postal in vsak dan postaja še bolj aktualen. Izkušnje teh držav so zelo dragocene tud: za naše delo pri reformi šolstva. Treba pa je pri tem upoštevati naslednje dejstvo. Lahko da v teh državah — mislim predvsem na nekatere zahodnoevropske države, v katerih se razpravlja o teh problemih zelo živahno — do zadnje podrobnosti ugotovijo nesmotrnost šolskega sistema, neustreznost posameznih vrst ali tipov šol, in zelo uspešno lahko opozorjajo, da so srednje šole, ki imajo v primeri z ostalimi srednjimi šolami privilegiran položaj, za sodobne družbene potrebe nevzdržne. Vendar bodo za nadaljnjo demokratizacijo šolstva in šolskega življenja v skladu z razvojno stopnjo družbenih odnosov v svojih državah le težko storili kaj res temeljitega. V teh državah se zaradi vladajočega družbeno-gospo-darskega sistema predvsem ne more črtati šola za šolanje tako imenovane družbene elite. Res je, da slišite v teh državah zelo glasne zahteve, naj se šola približa življenju, toda nič manj glasni nišo ljudje, ki pozivajo na Obrambo »družbene elite«, na obrambo šole pred faktorji, ki hočejo znižati splošno izobrazbo, k: ogrožajo klasično izobrazbo in tako dalje. Na mednarodnih sestankih se kot tema za razpravljanje postavi na primer obramba šole. Nemajhno število udeležencev navdušeno razpravlja o »kulturni eliti«, ki jo je treba šolati v posebnih, v bistvu zelo privilegiranih srednjih šolah, in govori izrazito in-dtgnirano o n. pr. strokovnih šolah kot šolah druge vrste za navadne ljudi, s katerim: družbena elita nima mnogo zveze. Reforma v zahodnih državah m pri nas Jasno je, da je to obramba razrednega značaja šole. Ali, če govorimo drugače, razredni značaj šolskega sistema je v teh državah prišel v nepremostljiv spor z zahtevami sodobnega življenja. Odprava tega konflikta pa presega okvir reševanja šolskih problemov, čeprav so se jih lotili še tako široko. Bila bi možna samo v trdni zvezi s temeljno družbeno - ekonomsko preobrazbo države. Zato v vprašanjih šolstva v teh državah ne more priti do nekih globljih sprememb, ni se mogoče kaj veliko dotikati strukture šolskega sistema ali. celo bistva. Ce hočejo ali nočejo, morajo zato pri razpravljanju o problemih vskla-jevanja šolstva z zahtevami družbenega življenja doseči kake spremembe predvsem v pouku oz. v načinu, kako se znanje in umevanje posreduje učencem. Velik del javnosti na tem področju je usmerjen v izpopolnjevanje učnih in vzgojnih metod in v odkrivanje novih, ustreznejših, smotrnejših, »sodobnejših«. V tem pogledu se lahko naučimo od njih zelo veliko. Moramo pa se neprestano zavedati, da je med reformami šolstva v teh državah in med našo bistvena razlika. Pri njih taka reforma ne more pomeniti velikega koraka naprej, ker tam zelo uspešno delujejo družbene sile, ki zavestno onemogočajo kak globlji prelom na tem področju družbenega življenja. Pri nas pa mora reforma pomeniti globok prelom v šolstvu, šolskem sistemu, pouku in načinu izobraževanja. Tega bi se morali zavedati, ko se ukvarjamo s temi problemi pri nas in pri tem uporabljamo tudi tuje izkušnje. Edina nevarnost, ki preti našemu delu za reformo in ga ogroža, je, da svoje napore usmerimo samo v izboljševanje, izpopolnjevanje in iskanje smotrnejših metod in metodično- vzgojnih postopkov, v boljšo organizacijo notranjega šolskega življenja, bogatenje šolskega dela v raznih njegovih oblikah itd. Kar se tega tiče, so naši prosvetni delavci ugotovili že mnogo zelo pomembnega. Nihče ne dvomi, da so bogate izkušnje in poizkus: zelo dragoceni. To je neprekinjena evolucija, ki spreminja šdlo predvsem od znotraj. Nujno je, da se v tem pogledu seznanjamo tudi z izkušnjami v drugih državah, zlasti onih, ki imajo v tem bogato tradicijo ali so temu posvetili posebno veliko dela. Ce bi delali drugače, bi razbijali zid poleg odprtih vrat. Toda mi moramo iti še mnogo dalje od poizkusov in izkušenj, pa če so še tako dragoceni. Poizkušal sem pokazati, zakaj v drugih državah ne morejo iti dalje od tega kljub vsem naporom ta-mošnjih progresivnih ljudi. Pri nas na primer ni družbenih sil, ki bi tako kot v drugih državah nasprotovale temeljitejšim reformam šolskega sistema. Ne slišimo odkritih ali vsaj glasnih izjav, da je treba v sistemu srednjih šol 'imeti posebno vrsto šole, v kateri naj bi se šolala elita. Mislim, da je večina naših ljudi mnenja, da v naši državi ni potreben poseben tip srednje šole, ki bi bil nad ostalimi in kakor koli privilegiran, medtem ko bi ostale veljale za manj vredne in bile neke vrste pastorke. Med učitelji srednjih šol pa so se med razpravljanji pojavila tud: mišljenja, da je gimnazija vredna več kot ostale srednje šole, ker je v učnem pogledu bolje organizirana. Zaradi tega nekateri pledirajo celo za klasično gimnazijo kot najbolje organizirano, kot tip šole, v kateri edini je mogoče doseči splošno izobrazbo. Tako zanika-(Nadaljevanje na 2. strani) Str. 2 r **BOSVETNt TVEClSVEC* ^ Štev. 11 Referat tovariša Milivoja Uroševiča na kongresu v Opatiji * o Izobraževanje (Nadajevanje s 1. strani) jo, da se more ali bi se mogla splošna izobrazba sploh doseči v kateri koli drugi srednji šoli. Nekateri ljudje menijo, da je »kozmična teorija«, t. j. najbuj-nejša fantazija vsak poizkus, gledati na pojem izobraževanja drugače, kot je danes to izvedeno v gimnaziji. Dejavnost za spreminjanje šolstva naj bi po njihovem ne šla dalje od izkušenj in poizkusov nekaterih posameznikov, ki naj bi se posplošili. Ce bi taka naziranja prevladala, bi utegnila skvariti naše delo za reformo šolstva in speljati vse napore na reformo v ožjem, buržoaznem pomenu besede. Rekel sem že, da so pri reformi šolstva verjetno največje težave s tako imenovanimi srednjimi šolami, ki jih po posplošenih in podedovanih gledanjih ločimo v srednje strokovne, ki so raznih vrst, in v srednje splošnoizobraževalne šole, kar so samo gimnazije. V prvih pridobe učenci splošno in strokovno izobrazbo, v drugih, to je v gimnazijah, pa samo tako imenovano splošno izobrazbo. Javni družbeni kritiki je bila vsaj doslej najbolj izpostavljena srednja šola za tako imenovano splošno izobraževanje oz. gimnazija. Teh srednjih šol je pri nas največ, vanje so otroci in njihovi starši najbolj usmerjeni in verjetno je to tudi eden od — čeprav ne bistvenih — vzrokov za ostrejšo javno kritiko. Ne bi mogli reči, da se gimnazija kritizira kot privilegirana šola, v kateri se ustvarja ali naj bi se ustvarjala »elita« nekega posebnega družbenega sloja kakor v nekaterih drugih državah. Dejstvo je, da je ta šola kar se tiče dostopnost popolnoma demokratizirana. Demokratizacija gimnazije v državah, ki se danes veliko ukvarjajo s problemom reforme, se danes ponaj-večkrat izrpdi v veliki meri v formalnost. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da se izobrazba, ki jo daje gimnazija, pridobi ali lahko pridobi tudi v drugih srednjih šolah, pri čemer se ne spuščamo v to, kako je ta pouk organiziran in kakšna naj bi bila njegova vsebina. Stalna prizadevanja učencev srednjih strokovnih šol, da bi se lahko nemoteno vpisovali na visoke šole in fakultete, so v tem šolskem letu obrodila sad. Samo na beograjsko univerzo (ne da bi šteli vpise na pravno, filozofsko in prirodoslovno-matematično fakulteto) se je letos vpisalo 4797 maturantov srednjih strokovnih šol, gimnazijskih maturantov pa samo 2657. Nedvomno bo to vplivalo na dosedanji značaj strokovnih šol, ki usposabljajo učenca y strokovnem pogledu in mu omogočajo vpis na visoke šole, kjer si pridobi visoko strokovno kvalifikacijo. O dosedanjem delu strokovnih šol bi lahko danes povedali mnogo pozitivnega in negativnega glede njihove organizacije, smotrnosti učnih načrtov in programov, učnih metod, izvajanja pouka, učnega kadra, njihove opremljenosti itd. Vendar nas to v našem primeru ne zanima toliko, ker razpravljamo o smotrnosti posameznih vrst srednjih šol in o njihovem mestu v šolskem sistemu. Mislim, da je umestno, da se vprašamo — dejansko se to vprašanje postavlja samo po sebi — ali je nujno, smotrno in potrebno, da imamo pri nas šole, kakršna je gimnazija, ki daje učencu samo tako imenovano splošno izobrazbo, ki ga usmerja izključno le na univerzo in visoke šole, ko imamo že vrsto drugih šol, ki dajejo i tako imemovano splošno i strokovno izobrazbo in ki so usmerjene tako na gospodarsko in družbeno življenje, kakor na visoke šole in univerze. Po mojem mnenju ni. Pri nas ni nobene potrebe, da se visoka inteligenca ustvarja in vzgaja v takih šolah, kjer se vsaj do neke mere goji prezirljiv odnos do proizvajalnega procesa. Pri nas ni ne preostalih ne na novo nastalih družbenih sil, ki bi si tega želele. Take vrste šolo potrebuje samo izkoriščevalski razred, ki se sicer trudi, da daje tudi ljudem v proizvodnji neko . bolj splošno izobrazbo, toda mu je zelo važno, da ustvari takšno inteligenco, ki mu bo pri upravljanju najbolje in naj-krepkeje služila. Ta njegova bistveno razredna »elita«, šolana v posebnih tako imenovanih splošnoizobraževalnih šolah, je ovita v oblate »kulturne elite«, ki jo je treba čuvati za vsako ceno, ker da je to najdragocenejša pridobitev naroda. Na stvari ničesar ne spremeni dejstvo, da so mogli v to »elito* prebežati tudi ljudje iz plebejskih slojev. Važno je to, kar ti novodošli homini novi izpovedujejo. Takšne šole so izredno pomembne za poglabljanje nasprotij med umskim in fizičnim delom, kar je za n. pr. buržoa-zijo zelo važno in koristno. Tudi naša družba ne more izhajati brez kulturne elite. Potrebni so nam odlični znanstveni, kulturni, javni delavci, dobri organizatorji gospodarskega in kulturnega življenja itd. Toda naša kulturna elita nima raz- rednega značaja, ne dopolnjuje se predvsem iz vrst izkoriščevalskega razreda, ker tega ni, niti se ne oblikuje v duhu razredno-izkoriščevalske ideologije. Vse to je iz naše družbe odstranjeno ali vsaj v glavnem odstranjeno. Vendar je v tako imenovani splošno izobraževalni šoli, gimnaziji, ostal način oblikovanja mišljenja, željš, tihih upov in ambicij, ki pritegujejo človeka k lažjemu, prijetnejšemu, bolj gosposkemu življenju, k življenju, ki bo daleč od onega življenjskega procesa, v katerem se ustvarjajo vse človeške dobrine, ki človeka humanizirajo. Učenec v taki šoli niti ne more imeti drugega cilja, kot da dobi spričevalo o zaključnem razredu. Celo v tistih državah, kjer gimnazija služi za oblikovanje razredne elite, jo obtožujejo, da je postala tovarna spričeval. Za večino otrok v gimnazijah je končni cilj njihovih ambicij spričevalo. Mislim, da se v družbenih pogojih naše države kaže to še bolj očitno. Vsakemu našemu fantu ali dekletu je jasno, da v naši družbi zanj ni mesta, če se ne usposobi za kako gospodarsko dejavnost. Ta mladina ne pripada nobenemu družbenemu sloju, ki bi ji s svojimi ekonomskimi privilegiji mogel zagotoviti obstoj ne glede na kvalifikacijo in pripravo. Torej ji ne preostane nič drugega, kot da se strokovno, usposobi, da bi v tej družbi našla svoje mesto. Ker ga gimnazija ne usposablja za nobeno družbeno-gospodarsko dejavnost, se njen učenec tudi ne zanima veliko za vse to, kar se tam dela, glavno mu je, da dobi spričevalo, da bi lahko odšel na univerzo in se tam strokovno usposobil. V gimnazijo je šel, ker mu je gimnazijska matura v formalnem pogledu,, kar je v tem primeru zelo važno, najbolj odprta in varna pot do visoke šole. Gimnazija na zahodu in pri nas V zchodnoevropskih državah trdijo, da je videti gimnazija kot kaka kasarna, da je neosebna, nečloveška, da vlada v niej individualističen intelektualističen in formalističen duh, da je izgubila svoje vzgojne kvalitete za oblikovanje popolnega človeka, da se njen pouk ne vključuje v realnost, da je pouk v gimnazijah zadržal vse do danes zastarelo reproduciranje nekega okrnelega humanizma, ki je v veliki meri brez notranjega življenja. Najodličnejši strokovnjaki iz teh držav trdijo, da je gimnazijski pouk abstrakten, verbalen, deduktiven in da vsaj štirim petinam učencev ne ustreza (Esprit, junij 1954, št. 6, Pariz). Bilo bi koristno, da bi kakšna naša institucija, ki se ukvarja s takimi in podobnimi problemi, raziskala, koliko naših učencev je sposobnih za ta način pouka. Mislim pa, da kakih velikih razlik ne bi bilo. To v glavnem velja tudi za pouk v naših gimnazij ah. Zelo veliko se govori v njih o splošni Izobrazbi, o negovanju dozdevne kulture, ki je zbirka naučenih in pozabljenih dejstev, sploh nič ali pa le malo pa. se govori o raznih življenjskih potrebah, težavah itd. Razume se, da tega niso krivi ne gimnazija ne profesorji, ki delajo v njej. V tej šoli niti ni mogoče delati bistveno drugače, ne da bi prišlo do komplikacij. Zato je nujno, da se v gimnaziji goji kult forme in abstrakcije in se duši vrsta drugih intelektualnih kvalitet naše mladine, kot so radovednost, smisel za eksperimentiranje, zanimanje za vse novo, smisel za kbnkretno itd. Učenci šole, kakršna-je gimnazija, pridobe predvsem smisel za svoje pravice, mnogo manj smisla pa za svoje dolžnosti. Za buržoazno »elito« je to vse lepo in prav, za nas pa je škodljivo. Kakšno srednjo šolo zahteva sodobna socialistična družba? Tej družbi je nujno potrebna šola, ki bo mlade ljudi pripravila na njihove naloge v življenju. Pouk v tej šoli mora biti i kvalitativno i kvantitativno prilagojen potrebam sodobne družbe. Kaj pričakuje sodobna družba od človeka? Sodobna družba zahteva predvsem strokovnjaka, torej kvalificiranega, visokokvalifieira’'««* in k')h”r_ nega človeka. Sodobna proizvodnja zahteva uporabo vedno, novih in najnovejših znanstvenih in tehničnih odkritij v proizvodnji. Ali moremo danes vzdržati pojem kulturnega človeka brez elementov poznavanja, razumevanja in izkorišča-nia znanstvenih pridobitev, ki se uporabljajo v praktičnem življenju? Kolikor se ta pojem vzdržuje še danes, je iz dneva v dan bolj prazen in vse hitreje postaja nevzdržen anarhizem. Zato spadajo v kulturo sodobnega človeka tudi strokovna znanja, ki jih šole gimnazijskega tipa nikakor ne dajejo. Sodobna stopnja družbenega razvoja omogoča, da se z medsebojnim prekvaševamjem tega, kar se je doslej imenovalo splošna in strokovna izobrazba, ustvari enotna kultura. Brez strokovne izobrazbe si sodobni človek ne more najti svojega mesta v družbi. Te kulture v gimnazijah ne pridobi. Tako imenovana splošna izobrazba, kakršno daje gimnazija, družbenih potreb ne more več zadovoljevati, čeprav je nekoč ustrezala. Ad: splošno in strokovno izobraževanje Usmerjenost v preteklost Gimnazija s svojim ustrojem pouka, ne glede na vse naše dosedanje delo za spremembo načrtov, programov, vsebine pouka, usmerja učenca v preteklost, tradicije in abstraktne teoretične postavke. Se vedno se uči na primer o Stefanu Nemanji, Sv. Savu, vseh Nemanjičih po vrsti, srednjeveških pisateljih itd. Zakaj? Zato ker je to nekoč bilo bistvo srbske nacionalne kulture. Pojem srbske kulture se je na pr. v sredi XIX. stoletja izčrpal s poznavanjem ljudskega ustvarjanja v pesmih, pripovedkah, pregovorih, ugankah, ljudskih običajih, tradicijah itd. Na ta način in v tej obliki so se izražale intelektualne lastnosti srbskega naroda, v tem se je izražala psihična konstitucija naroda. Kolikor bolj si je srbska država prizadevala, da se afirmira kot samostojna, kolikor bolj se je nacija oblikovala, toliko bolj se je sklicevala na preteklost, opozarjala na sijaj, velikost, in moč srbske srednjeveške države. Tu je šlo za ostanek tako srbske države kot srbskega naroda, ki so jima v skladu z vladajočimi teorijami oporekali pravico do samostojnosti, češ da je ta narod brez preteklosti, To je vzpodbudilo silno zanimanje za srbsko preteklost. V prvih začetkih so jo obravnavali povsem nekritično, v sentimentalno romantičnem duhu, kasneje pa so začeli z vsestranskim kritičnim proučevanjem najrazličnejših plati srbske srednjeveške države, njene strukture, odnosov, kulture, književnosti, umetnosti, zgodovine itd. Tako se je pojem splošne izobrazbe spreminjal in širil, pojem srbske kulture pa postajal vedno bogatejši. Prav ti elementi so prevladovali v splošni izobrazbi vsega 19. stoletja, v začetku 20. stoletja-ln vse do danes. Takšno pojmovanje splošne izobrazbe in kulture je našlo svoj izraz v šolskih načrtih in programih, v učnem gradivu posameznih znanstvenih ali šolskih panog. Tako fiziognomijo načrta in programa ima v gllavnem tudi današnja gimnazija kljub vsem spremembam od revolucije -nost dvojno škodo: poleg dragega študija trpi naše gospodarstvo še na pomanjkanju srednje strokovnih kadrov, ki se mu na ta način le preveč odtegujejo. Povpraševanje po kvalificiranih srednjih strokovnih kadrih je še vedno veliko, teh nam bo še veliko let primanjkovalo. Razmerje med temi kadri in med kadri z univerzitetno- izobrazbo je pri nas 1:1, torej daleč za povprečkom gospodarsko razvitih držav, kjer znaša to razmerje 4:1 ali celo 5:1. To razmerje se pri nas v škodo Srednje strokovnih kadrov iz leta v leto slabša, to se pravi, da Imamo na univerzi veliko več slušateljev na določenih fakultetah kot dijakov v ustreznih srednjih strokovnih šolah. V Srbiji oziroma na beograjski univerzi Je bilo v začetku šol. leta 1953/54 takole stanje: V srednje strokovne šole se je v Srbiji vpisalo: v medicinske šole 1874 v stroj ni odsek TSS 1842, v gradbene srednje šole 1241, v elektr. od- ! «TSS 1230- v kmetijske sred. šole 1738. Na odgovarjajoče fakultete beograjske univerze pa se Je vpisalo: na medicinsko fakulteto 6303, na strojni oddelek tehnlč. fakultete 2741, na gradbeni oddelek tehnlč. fakultete 2168, na elektrotehnični oddelek tehnlč. fakultete 2190, na agronomsko fakulteto 1728. V. Kako odpomoči temu pojavu? Ena rešitev bi bila povečati oziroma celo podvojiti število srednje strokovnih šol. Vendar se to ne da ustvariti čez noč, ker nimamo ne materialnih ne kadrovskih pogojev. Absolventom srednje strokovnih šol je treba v načelu na vsak način priznati pravico do fakultetnega študija, vendar ja treba preprečiti tako množičen prehod iz srednjih strokovnih šol na univerzo. Z administrativnimi posegi bi zopet šli na staro izpred leta 1954. Potrebno , bo poiskati globlje vzroke temu nezdravemu pojavu. Ni temu kriva samo dobronamerna uredba zveznega Izvršnega sveta i* meseca julija 1954, temveč so po mojem prepričanju vzroki globlji, Morda bo med glavnimi vzroki mentaliteta našega mladinca in v veliko večji meri še mentaliteta naše mladinke, ki sanjari o »gosposkih« poklicih ter o lagodnem življenju in se po večini odloča za nižje in srednje strokovne šole samo tedaj, kadar so ji vrata v višjo gimnazijo zaprta. In ko se Je odloči za ta študij in ga z večjo ali manjšo težavo tudi konča, še tedaj opira oči drugam. Pr°' svetni delavci, ki imamo opraviti z mladino na strokovnih šolah, bomo morali o tem razmišljati in javno povedati svoja-dognanja. Pavle Urankar Številka 11 “,1 P" »PROSVETNI DELAVEC« jt Stran 3 Svet za prosveto in kulturo LRS 7 p R AVN IŠKI PREG LE Dl usmerja delo kmetijskega šolstva šolskih otrok Skoraj je ni seje Sveta sa prosveto in kulturo, ki se ne bi baviia tudi s problematiko kmetijskega šolstva. Ko smo po vojni iskali novih poti za uspešnejše izobraževalno delo na vasi in kolebali med raznimi oblikami takega izobraževanja, so se v teku dela pokazale kmetij sko-gpspodar-ske (KGŠ) šole kot najustreznejši tip šole. ki je sposoben izobraževati najširše plasti kmečkega prebivalstva. Pri tem izobraževanju ne gre kgolj za strokovna kmetijsko izpolnjevanje in učenje, temveč mora biti poudarek ‘Uidi na splošni izobrazbi, todlT najtesneje povezani s kmečko gospodarskim delcfa. V kmetijsko gospodarskih šolah se mladina ne izpopolnjuje le v smislu pojkeb kmetijskega gospodarjeva, temveč so te šole tudi 'važen faktor za dopolnilno splošno izobrazbo in v Ikehodnih letih za izpolnitev vrzeli, ki jih je zapustila v mnogih primerih okupacija (Štajerska, Primorska itd.), Zato je treba takoj v začetku podčrtati sedanji splošnoizobraževalni pomen teh šol, ki dajejo seveda tudi strokovno usmerjenost, ne dajejo pa formalne kvalifikacije za določene kmetijske poklice. Zato so tudi te šole najbolj množičnega značaja in imajo vse možnosti, da ja'postopoma razširijo in zajamejo vso kmečko mladino in dobe tudi večji strokovni povdarek- Druga oblika so enoletne Splošne kmetijske in enoletne kmetij sko-gos(podin j ske šole, Namen kmetijske šole (enoletne z internatom) je, da vzgaja vaško mladino za strokovno delo^ v kmetijstvu. V šolo se sprejemajo predvsem učenci, ki bo opravili kmetijsko-gospodar-bko šolo ali vsaj 6 razredov dsnovne šole (2. razr. nižje gim-^zije) in bodo delali v kmetdj-stvU ter da so stari 17 let. Učen-C1 Po zaključku enoletne šole de dobijo takoj kvalifikacije, temveč šele po opravljenem strokovnem izpitu. Absolvent te s°le si pridobi strokovni naziv kvalificiranega delavca v ustre-®nem poklicu kmetijske stroke Potem, ko opravi pred izpitno komisijo strokovni izpit. K strokovnemu izpitu se lahko prijavi, ako je po šoli opravil dveletno prakso v stroki, za katero se je odločil (sadjar, vrtnar, vinogradnik itd.). Zaključni izpit na splošni kmetijski šoli se mu pri opravljenem strokovnem izpitu prizna tako, da pri izpitu opravlja samo praktično delo. S tem načinom šolanja usposabljamo strokovno izobraženega delavca ne samo za socialistična kmetijska gospodarstva, temveč tudi za zasebna kmetijstva, čeprav v obstoječih določbah za prevzem posestva ni predpisana določena strokovna izobrazba. Z dveletno prakso po šolanju omogočamo pridobitev strokovne usposobljenosti za naziv kvalificiranega delavca tistim učencem — absolventom, kateri so res zmožni in tako dvigamo kvaliteto dela v kmetijstvu in pomembnost strokovnega kmetijskega poklica. Vse splošne (enoletne) kmetijske šole so imele doslej predmetnik in učne načrte le za teo-retičnipouk. Zelo važen praktični pouk, ki bi moral biti sestavni del pouka se je zapostavljal. V mnogih primenih so vodstva šol menila, da ima praktično delo učencev na kmetijskem posestvu le gospodarsko pridobitno svrho. Ure praktičnega pouka bi morale imeti osnovni poudarek na usposabljanju učencev v vseh kmetijskih delih ter predvsem vzgojni namen. To pomeni, da bi moral predmetni učitelj pred prakso vsako praktično delo obrazložiti, pa tudi sam sodelovati pri izvajanju dela tako, da se zagotovi pravilna metoda izvajanja in da spoznajo učenci eventualne nepravilnosti in prednosti pri izvrševanju ^kmetijskih strojnih in ročnih delih. Prav tako se je pri teoretičnem in praktičnem pouku premalo upošteval obseg kmetijskega dela, ki ga opravlja kvalificirani delavec, kateremu je šola namenjena. V dosedanjih pogojih je bilo opravičljivo, da so šole samostojno in različno določale o lastnem praktičnem delu, ker so bile pod vodstvom različnih oblastnih organov, kateri so delo šol usmerjali po tradicijah predvojnih enoletnih kmetijskih šol. Prav tako ni bilo temelja, na katerem bi šolam lahko predpisali enoten učni načrt. Po desetletni izkušnji smo prišli do zaključka, da mora imeti splošna kmetijska šola predmetnik in učni načrt, ki bo slonel na praktičnem pouku in bo ustrezal potrebam sodobnega kmetijstva. Pri tem pa mora program pouka upoštevati tudi obseg teoretičnega strokovnega znanja, katerega mora usvojiti kvalificirani delavec za smotrno opravljanje praktičnih del določene stroke. Zgonc 4 Pouk na kmetijskih šolah (enoletnih) naj traja v šolskem letu 11 mesecev, kakor na Vseh ostalih strokovnih šolah s praktičnim poukom. Teoretični pouk in vzporedno praktični pouk bodo imeli učenci od 6. septembra do 15. junija. Od 16. junija do 31. julija pa bodo imeli predvsem praktični pouk s krajšim teoretičnim poukom. Koncem meseca julija bodo učenci delali tudi zaključni izpit iz teoretičnega pouka. Dosedanji predmetnik ni 7 potrebnem obsegu upošteval praktičnega pouka, tudi smoter posameznih vrst šol ni dovolj poudarjal gospodarske in praktično vzgojne smeri šole. Novi predmetniki pa točno določajo število ur praktičnega pouka in smoter šole v določeni kmetijski panogi. Z ozirom na potrebe kmetijskega gospodarstva, vzgajajo šole kvalificirane delavce v treh vrstah šol:- 1. živinorejska smer 2. poljedelsko - živinorejska smer 3. vinogradniško - sadjarska smer Kmetijsko gospodarstvo se v praksi za kvalificiranega delavca ne more strogo ločiti niti na samo živinorejsko, niti na samo poljedelsko in ne na vinograd-niško-sadjarsko dejavnost. Vsak delavec mora v splošnem obvladati in opravljati vsa osnovna kmetijska dela. Zato poslušajo učenci v vseh treh vrstah šol poleg glavne panoge, za katero je v šoli določeno večje število ur kot za druge predmete, tudi osnove iz vse dejavnosti splošne kmetijske proizvodnje. Svet je usvojil ta načela in odobril novi predmetnik na seji dne 27. maja. Prosvetni delavci strokovnih šol so proslavili desetletnico osvoboditve Društvo učiteljev in profesorjev strokovnih šol v Ljubljani je v počastitev desetletnice osvoboditve obiskalo 29. maja t. 1. grobišče žrtev fašizma v Begunjah in v Dragi. V imenu krajevne organizacije Zveze borcev nas je sprejel bivši partizan, šolski upravitelj tov. Potočnik, ki nam je orisal zgodovinske dogodke iz časa NOB v Gorenjskem kotu. V Dragi je okupator postrelil 186 talcev in 20 partizanov. Za talce je jemal zapornike iz kaznilnice v Begunjah in jih noč za nočjo odvažal v smrt. Tov. Marija Robidova je v imenu našega društva počastila spomin žrtev fašizma s pietet-nim govorom: pri letošnjih praznovanjih desetletnice osvoboditve se poleg zadostnega spomina na osvoboditev poraja v nas tudi bolest, ljubezen in ponos na vse tiste talce, borce in aktiviste, ki so žrtvovali svoja življenja za svobodo, ki jo sedaj uživamo. Vsa naša zemlja je en sam veličasten dokument štiriletne NOB, saj skoraj ni kraja, ki ne bi prispeval deleža naši ljudski revoluciji. Svetišča naše hvaležnosti pa so kraji množičnega uničevanja in umiranja naših junakov. Dvanajst-tisoč zapornikov je občutilo tegobe okupacije za zidovi kaznilnice v Begunjah. Celice so nema priča poslednjih naročil, ljubečih misli na dom, upov v zmago in vere v osvoboditev, z nohti včrtanih v steno, pa tudi besede odpovedi življenju trpečih teles pripravljenih na usmrtitev. »K svobodi pot nam krčijo le žrtve, trpljenje, boji, ječe, taborišča in tiha pesem, ki oživlja mrtve.« Pomlad 1945. je prinesla tudi pod Begunj ščico cvetje in zmago. 3. maja je Kokrški odred osvobodil 660 zapornikov iz kaznilnice in preko Drage čez Zelenico nadaljeval osvobodilni boj na Koroškem. Ob teh spomenikih z vklesanimi imeni padlih junakov si kot prosvetni delavci utrjujemo zavest svoje poklicne dolžnosti: vzgajati mladino v tistih vzorih, za katero so se žrtvovali v teh tihih grobovih ležeči junaki. Namesto venca na grobove padlih borcev in talcev je Društvo učiteljev in profesorjev strokovnih šol v Ljubljani, obdarovalo sedemletnega dečka, partizansko siroto iz Begunj. Počastili smo tudi grobove na vrtu bivše kapelice. Popoldne smo obiskali Vrbo in Prešernovo rojstno hiš ter končno še hidrocentralo v Mostah. O reformi našega šolstva se mnogo govori in piše. Naša javnost je z aktualnimi problemi naših šol, kadra in pouka seznanjena. Za temeljito reformo našega šolstva In za dosego boljših učnih uspehov, pa je potrebno spregovoriti tudi o zdravstvenem stanju naših otrok. Zdravje otrok iz hribovskih šol, ki so oddaljene od krajev, kjer so zdravniki in ambulante, je nezadovoljivo. Človek bi dejal, saj so tečaji RK, zdravniški pregledi. Pa ni tako. Tečaji RK se vršijo predvsem na šolah, kjer je dovolj učiteljskega kadra, ki lahko uspešno poučuje tudi ob večernih urah. Na nižeorganiziranih šolah, kjer poučuje ena sama učna moč ali dve, pa se pojavlja vrsta nepremostljivih težav, in se tečaji RK ne vršijo. Kraji, kjer so tečaji, so zelo oddaljeni in je nemogoče prisiliti mladi rod, da bi jih obiskoval, ker so tl zaradi pomanjkanja prostorov le ob večernih urah in v zimskem času. Ta nerešeni problem se pojavlja iz roda v rod. Oglejmo si še število zdravniških pregledov šolskih otrok na hribovskih šolah. Iz uradnih zapiskov je razvidno, da je teh prav malo. Lahko rečem, da ni bilo po osvoboditvi na nekaterih šolah še nobenega, razen rednega cepljenja proti kozam in davlci, ki ga izvajajo tudi medicinske sestre. V preteklem letu je bilo obljubljeno, da nas bo obiskala ekipa absolventov medicine iz Ljubljane, ki bo pregledala zdravstveno stanje otrok. Sporazumno z občino, smo uredili vse potrebno za njihov sprejem. Ni jih bilo. Pred nekaj tedni sem kupil Snellenovo tabelo za preizkušanje vida. Samo v enem razredu, ki šteje 29 otrok, sem ugotovil, da je 6 kratkovidnih. Napotil sem jih k zdravniku, kjer sta 2 učenki dobili očala. Kratkovidnost otrok je posledica slabih petrolejk, ob katerih učenci delajo šolske naloge in se pripravljajo na pouk, ker morajo podnevi opravljati razna kmečka dela. Njih zdravstveno stanje je ogroženo tudi zaradi slabih stanovanj, ki so vlažno, z malimi okenci in krušno pečjo, na kateri posedajo otroci ves zimski čas. Pregreti gredo ven, slabo oblečeni in morda tudi bosi. Ponekod imajo v hiši cementna tla. Ugotovil sem tudi, da ima le 25% otrok svoje postelje. So primeri, da spijo na eni postelji štirje otroci. Več otrok spi skupno z materjo ali očetom in celo pri starih očetih In materah, ki so fizično izčrpani in polni bolezenskih klic. Mnogo otrok prihaja v šolo brez tople hrane, v slabih čevljih in nezadostno oblečeni. V , šoli sedijo z mokrimi nogami in drgetajo, dokler se ne pojavi ta ali ona bolezen, ki priklene otroka v posteljo. V mislih imam še nešteto primerov, o katerih bi bilo potrebno, da bi spregovorili vsi, ki so odgovorni za zdravje mladega naraščaja. Da bi se zdravstveno stanje predšolskih in šoloobveznih otrok izboljšalo in da bi se s tem izboljšal šolski obisk In učni uspeh, bi bilo potrebno naslednje: 1. — Več pozornosti bi morali posvetiti zdravstvenemu stanju otrok iz zaostalih krajev. 2. — Pri vpisovanju otrok ob vstopu v šolo naj bi starši pred- ložili zdravniško spričevalo o zdravstvenem stanju svojega otroka. Množični zdravstveni pregledi otrok naj bi se ne vršili, ker so zaradi prevelikega števila otrok in omejenega časa netočni. 3. — Absolventi medicine naj bi prihajali na prakso v hribovske vasi. Potne stroške in drugo bi bilo treba zagotoviti v postavki šolskega proračuna. 4. — Vsaka šola bi moral* imeti zdravila za prvo pomoč. 5. — Vsaka šola naj bi imela copate za vse šoloobvezne otroke, da bi se lahko otroci ob slabem vremenu preobuli. Slavko Smrdelj Referat M.Uroševiča na kongresu OPOZORILO! Naročnike In bralce obveščamo, da bo zadnja številka Pro-ustrelj enih svetnega delavca pred počitnicami izšla 24. junija. Številka bo imela šest strani. 13. številka bo izšla okoli 10. septembra. — Dopisniki, ki »o že pripravili gradivo k desetletnici, naj ga odpošljejo takoj! Uredništvo Prosvetnega delavca MHIimttimiHHIMUtIMtimMmNtNMIMtUtIMMMM« RAZPIS Ravnateljstvo vzgajališea v Smledniku razpisuje sledeča u-či te tiska mesta: 5 za pouk na nižji gimnaziji (slovenski jezik, zgodovina in zemljepis, materna tika, petje, risanje in telovadba) in pet za vzgojiteljsko služ bo. Prošnje lahko vložite učitelji, predmetni učitelji in profe sorji. Prosilci naj navedejo v proš njah osebne podatke, dosedanji potek službe, ali žele poučevati in katere predmete, ali žele vršiti vpgojiteljsko službo. Reflek tantl naj pošljejo prošnje, sklicujoč se na ta razpis, po uradni poti, prepis prošnje pa naj pošljejo direktno na naslov: Ravna teljstvo vzgajališča, pošta Smlednik. Poleg osnovne plače imajo uč iteljl v vzgajališčih še dodatek do din 3000, brezplačno stanova vanje in kurjavo ter prehrano Po režijski ceni. Nadurno delo se honorira po uredbi. Samske sobe in družinska stanovanja za gotorljena, Smlednik leži 12 km severozahodno od Ljubljane pri Zbiljskem jezeru in ima krasno okolico. Rok za vlaganje prošenj je do 30. junija. Ravnateljstvo (Nadaljevanje z 2. strani) testantska buržoazija najbolj revolucionarna. Obogateli srbski trgovci in obrtniki pošiljajo svoje sinove v protestantske gimnazije, kjer pridobe izobrazbo, ki jim je nujno potrebna za izvajanje že razvejanih in vse bolj zapletenih trgovskih poslov in operacij. Ta izobrazba je bila nedvomno bližja življenju in potrebam tega družbenega sloja, ni pa istovetna z izobrazbo na primer kmetov, malih obrtnikov in trgovcev, delavcev itd. Za nje so. bile šole, ki so posredovale elementarno pismenost in obrtno, to je »strokovno« izobraževanje. Tem družbenim.slojem je bil dostop na višje šole, gimnazije in druge praktično onemogočen. Taiko sta se na temelju razrednih razlik in nasprotnih potreb izkristalizirala tudi dva različna pojma, »splošne« in »strokovne«, ki sta ju dajala dva različna tipa šol. »Strokovno« srednješolsko izobraževanje je bilo namenjeno nižjim družbenim slojem. Iz teh šol ni bilo mogoče iti na visoke šole. Te šole so bile v vsakem pogledu pastorke. Visoko strokovno izobraževanje je bilo rezervirano za inteligenco, ki je svojo usodo povezovala z usodo velike buržoazije. Zato je velika bur-žoaizija (ustvarila tip šole, — gimnazijo — v kateri se je pridobivala »splošna« vse do 18. leta, nakar se je prešlo k strokovnemu izobraževanju. Tako je tudi pojem splošne izobrazbe dobil v tem času dvojen smisel. »Splošna« izobrazba se je zmanjšala na ničevi minimum branja, pisanja, računanja in rev^ nega poznavanja nekaterih splošnih načel s področja pri-rodnih ind ružbenih ved. Takšna »splošna« izobrazba je bila' namenjena tistim družbenim slojem, ki so bili v razredni družbi v podrejenem položaju. Tako okrnjeno izobraževanje je bilo v srednjih strokovnih šolah. Na drugi strani pa je bila »splošna« izobrazba, namenjena privilegiranim družbenim slojem,1 ki so jo dajale gimnazije, mnogo širša in na veliko višji stopnji. Razvoj »splošne« izobrazbe In zvišanje njene stopnje, njen abstraktni značaj, ločitev bd življenja so v zvezi z značajem družbenega sloja, razreda, ki mu je. namenjena. Kolikor se je razred v svojem razvoju odvajal od objektivnih zakonov družnenega razvoja, toliko je tudi ta izobrazba postajala abstraktnejša in bila vse bolj im'bolj neskladna z dogajanji v družbenem življenju. Skrajni izraz take vrste izobrazbe je to, kar dajejo današ- nje klasične gimnazije po svetu. Tako je bil v razredni družbi ustvarjen jez med strokovno in splošno izobrazbo. To razdvajanje ima izrazito, razredne korenine. Zato naj bo strokovna izobrazba posebna vrsta izobrazbe ali nekaj, kar je treba prizidati na »splošno« izobrazbo. V takem nenaravnem razdvajanju splošnega in strokovnega so v obeh primerih šli v absurd. V strokovnih šolah je bila splošna izobrazba nekaj mehanično dodanega strokovni Izobrazbi, nekaj revnega, postranskega in zato tudi nevažnega, kar ni bilo smotrno vključeno v izobraževanje. Zato učenci pa tudi učitelji radi mislijo, da so predavanja iz teh ved nepotrebno breme ali izguba časa. Iz tega je zrasla težnja po pretirani specializaciji. Industrijska revolucija v drugi polovici 18. stoletja je zahtevala, da dobijo primerno mesto v človekovem izobraževanju tudi uporabne vede. Pridobitve industrijske revolucije — veliki stroji — so v človekovih rokah postale močno sredstvo za obvladanje prirode. Brž ko so jih pa uporabljali v določenih družbenih odnosih, so postale močno sredstvo za obvladanje to je za iz-koričanje ljudi. Tehnični napredek v kapitalističnih pogojih vodi do vedno ožje specializa-cije, ki deluje na proizvajalca zelo negativno, saj napravi iz njega povsem enostavno oseb-.: nost. Ustvarja se videz, da je to posledica tehničnega napredka ne pa določenih kapitalističnih družbenih odnosov v dobi, ko so začeli vladati stroji. Iz tega nastaja mišljenje, da bo bodoča družba, ki bo imela še bolj razvita tehnična sredstva, dejansko mravljišče zelo ozkih specialistov, ki jih bo vodila skrbno vzgojena družbena »elita«, seveda buržoazna. Tako je pojem strokovmosti v izobrazbi priveden do svojega absurda, ki se izraža v tako imenovanem profesionalizmu, kar je izrazito buržoazen pojav. Taka specializacija v izobrazbi vodi k cepitvi kulture in k dehumanizaciji. To je — kot znano — posebno očitno v ZDA. Vendar je treba izrecno poudariti, da so škodljivost take »specializacije« uvideli in se ta problem v zadnjem času obsežno raziskuje, saj povzroča pretirana delitev dela in pretirana specializacija v kapitalističnih držav padec dohodkov. Zato so že pred več kot desetimi leti na podlagi poizkusov, ki jih je izvedel znanstvenik S. R. Walke na jelenski univerzi za veliko ameriško firmo International Business Machines in na podlagi ankete, ki jo je vodil David Cox s skupino raziskovalcev Nacionalnega inštituta za industrijsko psihologijo v Londonu, prišli do prvih metodičnih uspehov v sproščanju iz ozke specializacije in v posredovanju strokovnosti v širokem obsegu, tako_ da se človek more znajti v več vejah gospodarske in industrijske dejavnosti. V določenih družbenih odnosih torej prihaja do nenaravnega razdvajanja izobrazbe na splošno in strokovno, ki v svojih nesmiselnih skrajnostih vodi do dehumanizacije človeka. V skladu s tem se ustvarjajo tudi tipi srednjih šol — gimnazija in strokovne šole. Ni mi treba; posebej poudarjati, kako nenaravno je nesorazmerje v razvoju gimnazij in strokovnih šol. Ustvarja se poseben duh »elitnega«, »splošno izobraženega« intelektualca, ki se ga stavi nasproti duhu strokovnjaka, tehnika. Med njima prihaja do medsebojnih obtoževanj. Pri visokem izobraževanju pa je tudi v bužoazni družbi drugače. Zdravnik, profesor, inženir, sodnik in ostali visokokvalificirani ljudje so strokovnjaki im sicer visoki, imajo izobrazbo, ki se ne pridobiva le na srednji temveč tudi na visoki šoli. Razrednih pogojev za tako nasilno delitev danes v naši državi ni. To seveda ne pomeni, da v tem pogledu ni pri nas navad, naziranj in obremenjenosti iz preteklosti itd. V naših pogojih moremo govoriti samo o. izobrazbi, seveda socialistični, ki nujno in neločljivo vsebuje v sebi tudi ono, kar se je prej Imenovalo i splošna 1 strokovna ’ izobrazba. Ta problem je postavila že Pariška komuna, ki je podčrtala pomen strokovnega elememfa v socialističnem izobraževanju. Socialistično izobraževanje zato odstranjuje umetno razliko med splošno in strokovno izobrazbo jn poudarja načelo politične izobrazbe, ki vsebuje prav te elemente. Strogo moramo torej razlikovati strokovnost kot element Izobrazbe, na primer socialistične, od profesionalizma, ki nima s socialistično izobrazbo ničesar skupnega. Evo, zato moramo razpravljati o gimnaziji kot tipu šole v novih pogojih družbenega življenja. To nikakor ne pomeni, da ne bi imeli v novem šolskem sistemu tudi šol, v katerih bi se pridobivala pretežno klasična izobrazba, na primer zaradi razlikovanja preteklosti našega alt drugih narodov. Taka šola bi bila verjetno podobna sedanji klasični gimnaziji, toda ne bi prevladoval in ne bi bila privilegirana ter bi nujno spremenila svoj značaj v strokovnega. Nekaj izkustev iz vzgojnega dela v domu učiteljiščnikov Dom učiteljiščnikov v Celju je bil v prejšnjih letih, ko so prebivali v njem samo dijaki in dijakinje učiteljišča, brez dvoma v vzgojnem pogledu eden najboljšh v Slovenili. Letos stanujejo v njem dijaki, ki obiskujejo obe gimnaziji, učiteljišče in ekonomsko srednjo šolo. Zanimivo in poučno je dejstvo, da letošnji vzgojni in učni uspehi precej zaostajajo za lepimi uspehi v minulih letih. Oglejmo si nekoliko pogoje in vzroke večje vzgojne učinkovitosti tega internata v prejšnjih letih, motive, spremembe tega internata iž mešanega v moški internat ter letošnje pogoje in re-rezultate vzgojnega dela v njem. V prejšnjih letih je internat že v dejstvu, da vzgaja dijake le enega zavoda, imel močno osnovo za rast moralno močnega in zavestnega mladinskega kolektiva. Vsi gojenci doma so imeli pred seboj enoten cilj, VSi so bili tudi v istem šolskem režimu. Družili jih niso samo interesi domskega življenja, ampak tudi interesi učenja in šolskega življenja, ki jih je ustvarjalo učiteljišče. Vzgojno delo v internatu je vodil profesor učiteljišča. Njegova povezanost z gojenci v Šoli je bila uspešna osnova za vzgojno vplivanje v domu in za nadaljnje temeljitejše spoznavanje gojencev. Skladnost in enotnost vzgojnega vplivanja pedagoškega vodje in Upravnika je usposabljala go- jence v vedno večji meri za samovzgojo in samokritiko. Zaupanje med gojenci in vodstvom doma se je po mnogem individualnem delu z gojenci ter s smotrno vodenimi rednimi tedenskimi sestanki gojencev močno okrepilo in je dajalo posebno vrednost vzgojiteljevi avtoriteti. Odnosi pedagoškega vodje do dijakov gojencev so bili v šoli drugačni kot v domu. Različni kakovosti teh odnosov sta medsebojno učinkovali druga na drugo v smislu dopolnjevanja in moralne krepitve gojencev. Pedagoški vodja je svoje večje poznavanje gojencev lahko posredoval dudi ostalim članom profesorskega zbora iu tako omogočal v splošnem pravilnejše in temeljitejše poznavanje dijakov na zavodu. Tu in tam je z vzgojnimi vplivi v Internatu lahko tudi podkrepil šolske vzpodbude in motive za učenje. Vprašanje reda, discipline delavnosti, tovariških odnosov so bila lahko vedno bolj predana področju samovzgoje gojencev. Sele letos, ko se borimo za nekoliko smisla za samovzgojo pri dijnkih-gim-nazijciih, spoznavamo, kako pomebna je v tem pogledu zevest cilja pri učlteljižčniklh ter predmeti vzgoje v njihovem urniku. Vse to rabi samo še neke dopolnitve na skupnih sestankih in mladinec ter traladinkA lepo napredujeta preko samovzgoje in samokritike v vsestranskem razvoju svoje mlade osebnosti. Izredna je bila v minulih letih vzgojna občutljivost gojencev ter njihova aktivnost na rednih tedenskih Sestankih. Stališča in mnenja izražena ter pridobljena na teh sestankih so skupnost vseh oblikovala k rasti nove avtoritete — avtoritete kolektiva, ki je v enotnih in jano izraženih kritikah, grajah in pohvalah, vzpodbudah in razumevanju, zahtevah po iskrenosti, aktivnosti, doslednosti in poštenosti zajemala učinkovito vse gojence in gojenke. Pedagoški vodja in upravnik sta ob zadostnih stikih z mladino internata sama postala sestavni in tudi oblikovalni del avtoritete kolektiva, se njej enako podrejala in tako postala kot tovariša vsem za precejšnjo stopnjo bližja, kot tudi gojenci njimadostop-nejši za razumevanje in sprejemanje. Tovarištvo med vodstvom doma in gojenci je dobivalo s tem življenjsko širšo in čustveno globljo osnovo ter večjo pristnost in neposrednost v odnosih v kolektivu. Razen pedagoškega vodje sta bila predvsem odgovorna za red in disciplino pri učnih urah še dva gojenca iz višjih letnikov kot prefekta. Temelj temu res velikemu zaupanju do gojencev-preferktov je bila zavestna enotnost in predanost ciljem skupnega 'življenja pri -vseh gojencih in pri. pedagoškemu vodstvu. Tudi v tem se je odražala enotna kolektivna zavest, ki je zahtevala določen? vsklajenost vseh prebivalcev doma. Zavest, da vsi plavamo v istem delonem toku k skupnim Celjem je omogočala iskreno predanost prefektov vodstvu doma in odločno obravnavanje napak. Na sestankih so se vzgajali predvsem idejno- politično, krepili so interese za razna področja kulture, obravnavali so razne pomanjkljivosti in reševali vprašanja, ki so zanimala mlada življenja gojencev. Vsebinsko pestri, razpoloženjsko sproščeni sestanki so najmočnejša manifestacija kakovosti rasti kolektiva. Skupnost mladih fantov in deklet v internatu je imela dobre in tudi pomanjkljive strani. Dobre strani te skupnosti spoznavamo zlasti letos, ko imamo z dneva v dan priliko spremljati ^ rast mladih fantov brez družbe deklet. V njihovem vedenju je več površnosti, v odnosih več trdote, neizglajenosti in v celotnem kolektivu manj topline in manj obzirnosti, medsebojne pozornosti, zanimanja za težave drugih, a domače zabave s kulturnimi programi in tudi plesom so ostale samo še spomin iz minulih let. V mnogo večji meri nego prejšnja leta je usmerjena pozornost fantov na življenje izven doma, kjer žele dopolnili mnoge enostranostl domskega življenja. Res je. marsikateri mladinec in mladinka sta v minulih letih doživela v domskem kolektivu tudi svojo prvo, verjetno aajlepšo. a minljivo erotično ljubezen. Povsem umljivo, da te prve ljubezni niso ostale v internatu neodkrita skrivnost, niti niso bile v spotiko ali neprimeren vzgled drugim — saj je avtoriteta kolektiva delovala tudi na tem področju. Mladinci in mladinke, ki so v tem šli preko dopustnih meja, so kmalu nehali biti gojenci internata in so običajno tudi v šoli zaradi tega za več ali manj časa iztirili. Takih mladincev in mladink je bilo pa zelo malo, saj razvoj ne poteka pri vseh povsem enako, ampak v pestrih inačicah. Navedeni redki primeri iztirjenih mladostnih ljubezni so bili glavni vzrok, da se je vodstvo odločilo imeti v letošnjem šolskem letu v internatu samo dijake-fanite. S tem seveda ni bilo še nič pozitivnega ukrenjenega za boljše ali spremenjeno vzgojno vplivanje v slučajih izirjenih ljubezni, ki so se le premaknili iz mešanega v samo ženski ali moški internat in spremenili svojo strukturo v smislu večje povezanosti z zunanjem življenjem. Ob zaključku šolskega leta je Pa polno ugotovitev, ki govore za koedukacijo y tem internatu. Ustavimo se še malo ob teli. Letos imamo v domu dijake od 12. do 21. leta starosti. Dečki, ki še niso dosegli pubertete, so v vzgojnem oziru drugače zahtevni nego starejši. V kolektivu so skupina zase, ki rabi bližino 'n prisotnost stalnega vzgojitelja, katerega dom nima. Med njimi je nekaj takih, ki so v domu zaradi slabe vzgoje pri starših, ki vzgojnih nalog niso pri svo- jih otrocih nikoli resno pojmovali, še manj jih izvrševali. Teh nekaj dečkov bi morali dati v poseben vzgojni zavod, kjer bi kolikor je še možno poplavili zamujeno in zgrešeno vzgojo staršev. Ostali gojenci obiskujejo 4 šole (I. in II. gimnazija, učiteljišče, ekonomska srednja šola), kar jih več ali manj ločuje v 4 skupine. Najtesnejši odnosi so v območju vsake skupine, medtem, ko je širša povezanost dokaj šibkejša. Največ smisla za vzgojna in ostala vprašan ja doma oči-tuje skupina učiiteljišonikov, med tem ko je pri ostalih za to težko doseči potrebno enotnost in občutljivost. V popoldanskem času sta pri go-jencih 2 prefekta: profesor in učitelj. Vsakdo od njiju je pri gojencih polovico dni tedna. Nobeden od obeh nima stalnega stika z gojenci, ampak vsakdo le 3 dni v tednu. Kontinuiteta vzgojnega povezovanja in učinkovanja je prekinjena, zaradi česar odnosi do gojencev ne napredujejo kot sicer niti vsebinsko, niti v globino. Periodična nadzorstva pri učnih urah ohranjajo le obilež. je disciplinskega nadzorstva, kar nikogar notranje ne zadovoljuje. Nobeden od prefektov nima z gojenci vezi tudi v šoli, ker nobeden ne poučuje na vseh zavodih. Avtoriteta prefekta, ki nastaja zgolj pri učnih urah in v vmesnih odmorih je pogojena predvsem y per-fektovi zunanjosti in nastopu, ni pa rezultat zbližamja y intenzivnem šolskem delu. Spoznavanje in proučevanje go- jencev je za prefekta v teh slučajih omejeno na mnogo ožje področje gojenčeve aktivnosti in delovanja, Če upoštevamo, da je upravnik dovolj zaposlen z urejevanjem in reševanjem materialnih vprašanj doma, vidimo, da manjka gojencem osrednja vzgojiteljeva osebnost, ki bi bila vedno in z dovolj temeljitimi vzgojnimi interesi in cilji med njiini. V, sedanjem sestavu potrebuje dom svojega stalnega, kvalificiranega vzgojitelja. Na skupnih sestankih ne nastaja enotna skupnost vseh kot v mknnulih letih. Zaradi različnoti zavodov je med njimi dokaj zmanjšana medsebojna kritika in pozitivno vzpodbujanje. Močnejše nego prejšnja leta pa je njihovo izvenšolsko udejstvovanje (šahovski klub, Partizan, krožki, pevski zbor društva Prešeren). Učni upehi so pri gojencih doma v splošnem dokaj slabši nego so bili v minulih letih. Tudi pri vzgoji soodločajo o uspehih objektivni in subjektivni činitelji, čeravno je vzgoja proces, ki je načrtno usmerjen k cilju. Vrši se lahko v različnih pogojih. Večji vzgojni in učni uspehi doma v preteklih letih govore za prejšnjo ureditev domske skupnosti, ki v tesnejši povezanosti internata s šolo ter v naravnejši skupnosi mladincev in mladink: ob stalnem vzgajanju pedagoškega vodje in upravnika s prefekti omogoča dosezanje vzgojnih ter učnih smotrov y večji meri. Ivo Sv&rc ji 3>Cov{ šolsGi Koledar Več radijskih oddaj v naše šole Svet za prosveto in kulturo LRS je na seji dne 27, maja obravnaval in sprejel odlok o trajanju šolskega leta na občeizo-braževalnih šolah, gimnazijah, učiteljiščih, srednjih vzgojiteljskih šolah ter nižjih in srednjih umetniških šolah. Na tem zasedanju SPK LRS •o bila sprejeta naslednja določila odloka: 1. Šolsko leto traja od 1. septembra do 31. avgusta nasledje-ga leta. 2. Šolsko leto se deli v dve polletji: l. polletje se končuje 28. decembra, 2. polletje se pričenja 11. januarja. Zimske počitnice trajajo od 28. decembra do vključno 10. januarja. Po teh določilih trajajo zimske počitnice 14. dni. S prenosom teh počitnic na 28. december se je dal večji poudarek praznovanju otroškega praznika Novoletne jelke in praznovanja Novega leta. Ta rešitev je v skladu s predlogi nekaterih okrajnih forumov in šolskih kolektivov, ki omenjajo težave pri šolskem delu okoli teh praznikov. Vprašanje ureditve zimskimi počitnic v Zvezd s snegom in športnim- izživljajem mladine v tem času je težko rešiti po dosedanjih vremenskih izkušnjah. 3. Pričetek rednega pouka na vseh v tem odloku omenjenih šolah je 6. septembra. Zaradi zgodnjih zimskih počitnic, uspešnejšega šolskega dela v mesecih september-de-cemtoer, zaradi popravnih izpitov na višji stopnji je začetek pouka pomaknjen na 8. september. Ta termin je tudi v skladu z določili odloka, ki je bil sprejet v LRH. Začetek je enoten za vse omenjene šole in ga bodo posebno starši ugodno sprejeli. kar je važno za uspešno pripravo na diplomne izpite. Važen je ta zaključek tudi zato, ker opravljajo ti dijaki popravne izpite že meseca junija. 6. Zaključek šolskega leta s proslavo 26. junija. 7. Pouka prosti dnevi so: 1. november, 29. november (29 tu 30 XI), 8. februar in občinski prazniki. Proste dneve ob praznovanja občinskih praznikov urejajo okrajni sveti. Od 27. aprila do vključno 2. maja trajajo pomladanske po- 8. Rok popravnih izpitov je: a) za dijake nižjih razredov gimnazij, ki imajo popravni izpit iz enega (dveh) predmetov in za dijake zaključnih razredov v tem odloku omenjenih šol od 20. do 25. junija; h) za vse ostale razrede teh šol od 1. do 6. septembra. Za dijake nižjih razredov, ki imajo popravne izpite organiziramo pripravo za te izpite na šoli. Dokler se dokončno ne reši vprašanje popravnih izpitov na obvezni šolski stopnji, kjer v višjih razredih osemletnih šol teh izpitov ni, medtem ko izpiti na nižjih gimnazijah obstajajo, se uvede priprava za te izpite na šolah. Snov se ponavlja v seminarski obliki tako, da dijak predela določena poglavja doma, v šoli pa obnovi in pogovori, nejasna področja razloži. Organizacijska oblika dela je podobna delu v krožkih. Hkrati dobiva vodja krožka dnevno sliko napredka posameznih učencev hi ima v času od 20. do 25. VI. že popolnoma jasno sliko ali je dijak sposoben za delo v naslednjem razredu ali 4. Termini redovalnih konferenc so naslednji: a) 1. redovalna konferenca je 26. oktobra s prostim dnem 31. oktobra; b) 2. redovalna ali polletna konferenca je v času od 24. do 27. decembra; c) 3. redovalna konferenca je 15. marca s prostim dnevom 16. marca. Prosti dnevi ob konferenčnih terminih 1. in 3. konference so namenjeni učnemu osebju, da lahko izvede ocenjevalno administracijo in dijakom, zlasti v internatih, da uredijo rasna materialna vprašanja. 5. Zaključek rednega pouka Je< a) za razrede, ki imajo zaključne izpite, maturo, diplomske izpite (Vlil. r. gimnazij, IV. V. letniki učit sred. vzg. š. in sred. um. š.) in sprejemne izpite. (IV. r. nižjih gimn.) 25. maja. b) za vse ostale razrede 10. junija. V primerjavi z dosedanjimi določili končujejo razredi preje, Morda mi tako kompleksnega vprašanja, kakor je ravno alkoholizem, ki s svojimi posledicami vpliva na vse panoge našega gospodarstva, najbolj pa na zdrav razvoj naših otrok. Komisija za borbo proti alkoholizmu pri Glavnem odboru Rdečega križa Slovenije je sprožila vrsto ukrepov in akcij za zmanjšanje potrošnje alkoholnih pijač. Eden takih ukrepov je zvišanje prometnega davka na alkoholne pijače za 5°/o, ki ga je na predlog zastopnika RK komisije prepisal MLO Ljubljana. Svet za zdravstvo in socialno politiko LRS je prav tako na predlog te komisije ustanovil pri internih oddelkih naših bolnic posebne pododdelke za zdravljenje alkoholikov. Seveda se zavedamo, da bo eden najuspešnejših načinov našega boja proti alkoholizmu, če bomo dvignili proizvodnjo brezalkoholnih pijač in mleka ter občutno znjižali ceno tem 0 športnih dneh v Slovenskih goricah Ko je izšla pred leti uredba e uvedbi Športnih dni v naše šole, si mnogi prosvetni delavci niso znali pomagati, pa so mnogokje naredili krajši izlet v bližnjo okolico, da, celo pouka prost dan so imeli ali pa so otroke nagnali na igrišče in Športni dan je bil izipeden. Vendar pa so se v Slovenskih goricah kmalu znašli. Tako so lansko šolsko leto v Cerkvenjaku uporabili pozimi dan za razna tekmovanja — prirejene so bila na Sportini dan- celo prve smučarske tekme pionirjev po vojni — posebno pa so uspeli ta dhevi z obiski pionirjev sosednji Sol!. Tako so. n. pr. pionirji iz Cerkvenjaka ob priliki Športnega dne obiskali sosednjo šolo v Negova in Andražu, pa tudi pionirji iz Gradišča so pohiteli k sosedom, kjer so se vsi pomerili v raznih telovadnih panogah. V letošnjem šolskem letu pa smo oblike Športnih dni še poglobili. Tako so skoraj vse šole lenarškega sektorja v Športne dni vključile razna tekmovanja, v pomladanskih mesecih in sedaj ob koncu pa smo si z ‘ obiski utrdiili tudi poznanstvo, prijateljstvo med posameznimi kraji. Tako so pionirji iz Zgornje Ščavnice pohiteli na Športni dan v Jurjevski dol. kjer se je vršilo po odigrani igrici na igrišču pravo športno tekmovanje, ponovile so se tudi proste vaje za Pionirski dan, in ob zaključku pa sta še ojsa pionirska zbora zapela skupaj in vsak zase nekaj pesmi, in ko so pionirji iz Jurjevskega dola vrnili svoj obisk v Zg. Ščavnici, je bilo tovarištvo med pionirji še trdnejše. Taki medsebojni obiski bodo odstranili večne spore in celo obračunavanja med posameznimi vasmi! Ko smo na Zg. Ščavnici koncem maja pozdravili v stoji Sredi tudi pionirje iz nižje gimnazije v Apačah — ljutomerski okraj, in ko smo nato gledali tako so ti tekmovali, in da so se vSdeiU prvič, pa dejstvo, da so prišli iz gimnazije na obisk Orc.ovrr. šoli in še to iz sosednjega okraja, je to, zdi se mi. še vtečjega pomena. Zato naj se v novem šolskem letu te oblike tekmovanj in obiskov na Športnih dneh čimbolj goje: tako v telovadbi, petju, kot'ostalih panogah kulturnega življenja pionirske organizacije. J. T. izdelkom tako, da bodo dostopni slehernemu, posebno mladini. Danes sicer naša proizvodnja še ne more zadostiti potrebam, vendar bo pa % razširjenjem in modernizacijo že obstoječih tovarn in postavitvijo no- Iz Lenarta Sindikalna grupa prosvetnih delavcev Lenart v Slov. goricah se je zbrala dne 28. maja v prijazni vasici pod Zavrhom, nedaleč od Lenarta, na svoj redni sestanek. Razredničarka V. oddelka tamkajšnje osemletne šole tov. Gromanova je pokazala učno uro iz geometrije, nakar se je razvila diskusija o nastopu in še posebej o novem načrtu za matematiko. Zborovalci so zahtevati nove učbenike za matematiko, ker sedanji zlasti za nižje razrede gimnazij in osnovnih šol, ne odgovarjajo. Navzoči predsednik Učiteljskega društva za okraj Maribor-okoti-ca tov, Javornik Bogdan je poročal o kongresu prosvetnih delavcev Jugoslavije v Opatiji in nas obvestil še posebej o novih predlogih za reformo naših šol. Ob tej priliki je članstvo ponovno poudarilo, da je treba braniti osemletno enotno šolo. Ko smo obravnavali še stanovska vprašanja jn naše delo v novem šolskem letu, smo sprejeli sklep, da bo za sektor Lenart ustanovljeno Društvo učiteljev in profesorjev kot samostojno društvo. Sredi dela nas je prijetno dznenadila oddaja Radia Ljubljana, ki je posredovala pionirjem delo in uspehe zadnjega Pionirskega dne v Lenartu. Ob zaključku so nam domačini še pokazali krasen Zadružni dom ter v njem veliko, lepo dvorano z bogato opremljenim odrom. >♦»♦♦♦♦♦♦♦«♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦*♦♦♦♦♦♦**♦♦♦♦♦♦*******+*+'************* NOVE KNJIGE ■; Za obletnico osvoboditve so izšla pri Mladinski knjigi ,. : I dela o naši osvobodilni borbi: ;; i I J. Ribičič: Rdeča pest — (cena broš. 130, vez. 180 din); : I ;: F. Bevk: Knjiga o Titu — (cena broš. 90, epi. 190 din); :: ; 1 S. Vuga: Škorenjček Matevžek — (broš. 120 din); • | :; B. Jurca: V pasti, z ilustracijami A. Gerlovičeve —* ■ ■ (broš. 120 din)); ;; ) I V. Brest: Orehovo leto, ilustriral I. Suhic (broš. 100 din); It V. Kavčič: Vaška komanda, ilustriral L Šubic — izide : : 14. VI. 1956 (broš. 120 din). ; •; Vseh šest knjig je bogato ilustriranih. ZALOŽBA »MLADINSKA KNJIGA« I Ljubljana, Tomšičeva nliea 2. ;; it ] > tnttttt1‘w‘AAAAAA>A^**AA^***‘*************......... Kjer je majhno število dijakov s popravnimi izpiti, lahko združimo dijake enega predmeta v skupino pod vodstvom enega profesorja. Priprava za te izpite bo uspešna predvsem za tiste dijake, ki iz objektivnih vzrokov niso mogli delati enako intenzivno iz vseh predmetov n. pr. zaradi bolezni, socialnih razmer, zaradi preobremenjenosti s fizičnim delom, dnevne vožnje v šolo itd. Takih primerov je zlasti na deželi mnogo. Dvomljiv pa je vsekakor uspeh pri slabih dijaki in je zanje najbolje, če razred ponavljajo. Tako bo glavno šolsko delo na teh šolah zaključeno konec junija. Ravnateljstvo šole lahko predvidi število oddelkov in razvrsti učno osebje. Hkrati odpade tudi skrb staršev, zaradi neuspelih dijakov. 9. Zaključni izpiti (mature in diplomski izpiti) so: a) v junijskem rokn od 12. do 25. junija. b) v jesenskem roku od 1. do 10. septembra. Popravne izpite teh izpitov opravljajo dijaki po dveh mesecih t. j. od 1. do 10. novembra. Organizacijo popravnih izpitov urejajo posebni pravilniki. 10. Ta odlok stopi v veljavo s šolskim letom 1955/56. 14. Popravne izpite iz š. I. 1954/55 opravljajo dijaki izjemoma od 1. do 6. IX. 1955. Upoštevajoč proste dneve traja 1. polletje nekako 95 dni, medtem ko je 2. polletje nekoliko daljše-122 dni; skupaj šteje šolsko leto 215 dni, t. j. okoli 10 dni več kot po dosedanjem šolskem koledarju. • • • vih obratov v bližnji bodočnosti zagotovljena proizvodnja. Da bi pa ne čakali na zadostno tovarndSko proizvodnjo brezalkoholnih pijač, je bilo na zadnji seji Komisije za borbo proti alkoholizmu pri GL. odbora Rdečega križa Slovenije soglasno sklenjeno, da je potrebno začeti z agitacijo za pripravljanje sadnih sokov, konzerviranje in sušenje sadja v individualnih gospodinjstvih. V ta namen bo Zavod za napredek gospodinjstva organiziral še v letošnjem letu poseben seminar, na katerem bodo tečajnike seznanili z enostavnimi recepti za pripravo brezalkoholnih sokov in konzerviranje sadja in jim dali smernice potrebne za to akcijo. Akcija naj bi namreč zajela sleherno gospodinjstvo. Prt tem nam bodo lahko mnogo pomagati prosvetni kadri pa tudi šolska mladina Iz zdravstveno-pro-svetnih tečajev Rdečega križa. V osmi številki tega lista sem čital pod naslovom »RADIO IN NASA ŠOLA« nekaj podatkov o šolskem radiu pri nas in ker pisec poziva, da o tej temi iz-pregovorijo tudi naši šolniki, ki uporabljajo radijske sprejemnike pri svojem rednem šolskem delu, sem se odločil, da napišem nekaj misli o vlogi, ki jo ima radio pri pouku in ostali vzgoji ter dejavnosti naše mladine. Pisec se spominja, kako je že pred 27 leti prinesel prvič v svoj razred radijski sprejemnik, bil je dvocevnik RADIO-BAR, in z njim pričel pouk povezovati z življenjem. Takrat sem s pomočjo sprejemnika začel uvajati vaško deco v Križevcih na Murskem polju v glasbeni svet, ki je bdi tej deci zaprt in so postati tako v šoti kot v prostem času najvnetejši poslušalci Radia. Tudi na Dolenjskem v Trebnjem sem prinesel v razred svoj sprejemnik — takrat je bil že Philipsov trocevnik, in takrat je vodstvo Radia Ljubljane uvedlo tudi že prve šolske ure, ki so po svoji vsebini bile samo govorne, dolge, brez posebnih zvočnih kulis, vendar pa so le služile svojemu namenu, pouku, vzgoji mladih poslušalcev. Pisec nam je tudi nekajkrat predaval in vodil nastope šolarjev pred mdkrofonoim. To so bili obenem tudi že prvi poskusi nastopov otrok v Radiu v okviru šolskih radijskih ur. Celo prvo otroško predstavo »PEH-TO«, pri kateri je nastopil znani otroški junak Kekec, smo postavili v Radiu z igro trebanjskih šolarjev, kar je bil tudi prvi tak nastop in začetek otroških igric, seveda z zelo skromnimi zvočnimi kulisami, ki smo jih sami »proizvajali«. Naj omenim mimogrede tudi še to, da je pri tej uprizoritvi nastopila v glavni vlogi kot »PEH-TA«, današnja prvakinja ljubljanske opere Vilma Bukovčeva in je bil to tudi njen prvi nastop pred mikrofonom Radia Ljubljane. Zelo so bile posrečene tudi oddaje v okviru šolskega radia takozvame »Pokrajinske oddaje« in smo tudi takrat Dolenjci kot prvi nastopiti a oddajo; »Pojdimo pogledat kaj dela Dolenje!« Sledil so Gorenjci, Štajerci, potem pa eo naši že novo obliko — pevske nastope. Spominjam se, da sem imel celo inšpekcijo pri neki taki radijski uri, ko je nastopil v Radiu takrat precej znani mladinski pevski zbor iz Novega mesta — nazvan »Škerjanček« in so te vrsto oddaje tudi že pričele sistematično vzgajati mlade pevce in glasbenike. Ne morem tudi pozabiti navdušenja mojih otrok, ko so poslušali nastop znanega mladinskega zbora »Trboveljski Slavček«, ki j* bil takrat reden gost Radia Potrebe po kadrn za sre«3iaf© Sole Po zadnjih podatkih, ki smo jih dobiti na Svetu za prosveto in kultuuro, so okraji v Sloveniji za šolsko leto 1955/56 nakazati tele potrebe po učnih močeh za nižje in za popolne gimnazije: Stroka angleški jezik . < I a a 8 profesorjev 16 predm. učit. 22 nemški jezik . . « 9 1 ž i 9 8 75 latinski jezik . . t a » 8 a 9 3 — slovenski jezik , i i a $ » 9 80 119 srbohrvatski jezik S 9 8 8 1 — 25 biologija . « . . » i S i 9 1 7 + ke 62 kemija .... * 9 1 9 • 9 2 — matematika, fizika i 9 1 1 1 29 130 zgodovina . . . < • 8 8 1 » 12 — zemljepis .... » * a 8 8 — zgodovina, zemljepis • a 8 9 « — 80 pedagogika .... a 8 9 i i * "•» petje, glasba . . « i 9 9 8 « e 58 predvojaška vzgoja risanje . ... a « * 8 8 i 8 9 9 i • 9 8 17 telesna vzgoja . « 8 8 9 9 9 s 25 ris in tel. vzgoja . • f 9 • 9 — 49 Skupaj ...it 4 9 t • t 137 660 Ljubljane. — Vojna je prekinila takratno delo šolskega radia in ko so leta 1947 pričele prve oddaje »Šolskega Radia«, je moj sprejemnik spet potoval iz razreda v razred. Oddaje so bile vedno bolj izpopolnjene, in ker spremljam razvoj teh oddaj v ljubljanskem Radiu vse do današnjih nastopov, lahko samo pozitivno ocenim ta razvoj in uspehe, ki so se vidno iz leta v leto izboljševali ter tudi modernizirali. Če primerjamo oddaje Vpred vojne z današnjimi, je tu viden ogromen korak. Žal, da se naši šolniki tako malo oglašajo, da bi ocenili vse dosedanje veliko delo, ki je bilo storjeno na tem področju, in da moramo tudi tu podčrtati, da so na Hrvaškem znatno naprej, čeprav tudi naše oddaje niso slabe ali neprimerne za pouk. Zdi se mi, da bi bilo prvo, da se o tej vlogi našega Radia čimpreje razvije širša diskusija, tako v šoli kot med učiteljskim kadrom, med mladino in vsemi faktorji naše družbe, ki jim je skrb za našo mladino in njeno vzgojo prva in glavna dolžnost. Nujno bi tudi bilo, da se izvede dejanski popis, kje poslušajo šolske radijske oddaje, kakšno je število poslušalcev, stopnja, starost, katere teme so bile najbolj poslušane in zakaj in katere najmanj in zakaj. Dobro bi bilo, da se izvede ta popis v obliki ankete koncem šolskega leta, obvezno za vse šole in ustanove, kjer so radijski sprejemniki in jih posluša naša mladina, navesti pa bi bilo dobro tudi želje tako vzgojiteljev kot mladine za nove teme. Pisec je ▼ zadnjih dveh letih imel priliko sistematično slediti razvoju šolskih radijskih oddaj v Radiu Ljubljana in bi imel tu nekaj pripomb. Primerno je, da so bile oddaje razdeljene v dve stopnji, vendar pa se mi še vedno zdi, da zlasti najnižja stopnja, naši Cicibani iz prvih in drugih razredov osnovnih šol ne morejo slediti oddajam za nižjo stopnjo, posebno velja to za večino šol na podeželju, ker je tu le razlika med miselnostjo ter dojemljivostjo mestne in vaške dece, in je zato želeti, da bi za najnižjo stopnjo — za prvi in drugi razred le naredili v jeseni novo oddajo, eno dopoldne, drugo pa popoldne, ker imajo ti razredi na podeželju največ pouka v popoldanskih urah. Primerno je tudi, da se je prešlo od predavanja k slušni igri, ker tako otroci laže do-jemljejo snov. Dobro bi bilo tudi v bodoče misliti na vzporednost teh oddaj z učnimi načrti in pa da bi se upoštevali vsi predmeti. Zal nam še vedno manjkajo oddaje za pouk srbo-hrvatskega jezika. Manjka predvsem folklornih oddaj tako v pogledu jezika, glasbe in ostalega življenja. Prav nič ne bi bilo napak, če bi uvedli v novem šolskem letu več takih potovanj po naši ožji in širši domovini v obliki kot je v redni oddaji: Po lepi naši domovini. Najti bo treba novih oblik in načinov tudi v šolskih urah in tako približati naši mladini čimbolj naše življenje. V zgodovini se mi zdi, da je še vse premalo poudarka na NOB in da smo tu še malo naredili ter bo treba tudi tu sistematično začeti s tem delom, seveda v novih oblikah — pripovedovanj — razgovorov s heroji, junaki, borci, političnimi voditelji itd. Tudi na glasbenem področju bo treba novih prijemov — oddaja med mladimi pevci in godci bi bila prav primerna, da bi glasbeni pouk na naših šolah podprla in bi bile tudi primerne oblike — učna slike — nastopi, kakor ima to dobro urejeno Zagreb v svoji otroški oddaji. Pri slovenščini naj se nadaljujejo razgovori in oddaje »na obiskih pri naših pisateljih in pesnikih.« Pa tudi igrice, prirejene po raznih otroških povesticah ter originalih, naj bodo še na programu tudi v okviru šolskih ur. In telovadba, šport — zdi se mi, da je ta precej zapostavljen v naših šolskih oddajah. Kakšna oblika »Športnega tednika«, posebej prirejenega za mladino, tudi ne bi škodovala. Kaj pa matematika, fizika, kemija — ali ti predmeti ne bi zaslužili mesta v našem Radiu? Mislim, da bi se našla tudi zanje primerna oblika. Pa risanje, obiski na raznih razstavah, razgovori z našimi slikarji, kiparji, tudi to bi bilo zanimivo, da jih slišijo naši otroci. In iz novega predmeta — moralnega pouka? Tu naj bi služil tudi program (vsaj za mesec dni naprej), ki naj bi bdi razglašen v Pionirskem listu, pa tudi v Prosvetnem delavcu, kot se je pričelo že izvajati. Seveda bi želeti, da bi poleg naslova sestavljalee napisal tudi nekaj navodil glede učil, katere naj pripravi, in eventualno snov, ki naj jo pred tem pripravi učitelj. Seveda bi bilo najbolje, da bi tudi pri nas po zgledu Zagreba začeti izdajati posebne Programe v obliki tiskanih brošur. Da pa bi program ustrezal in da bodo radijske šolske ure imele res pravi vzgojni učinek, naj bi komisija za radijske šolske ure po analizi sklicala posvet vzgojiteljev, ki se posebej zanimajo za delo šolskega radia, torej radijske šolske praktike, ki naj bi narediti načrt za novo šosko leto. Kaj pa bo z mladino, ki je na zajamejo omenjene šolske radijske oddaje? Tu mislimo na obrtno mladino, na naše vajence, na delavsko mladino in na kmetijsko mladino. Ali ne bi bilo tudi Za njihov pouk potrebno vnesti nekaj oddaj. Marjan Tratar strokovne učiteljske IZPTIE SO OPRAVILI Pred Izpitno komisijo za strokovne učiteljske izpite v Ljubljani so v času od 18. do 26. maja 1855 uspešno opravili strokovni učiteljski izpit ti-le učiteljski pripravniki: Berce Marija, Gore, Tolmin Drčar Marjan, Senovo, Krško Polajnar Danica, Ambrus, Novo mesto Zorko Anka, Globoko, Krško Bunc Damica, Birčna vas, Novo mesto Kovič Eva, Birčna vas, Novo mesto Koren Sonja, Kočevje Brus Manija, Gore, Tolmin Ostrelič Ivana, Bišece, Krško Glavač Ana, Sromlje, Krško Garlatti Vanda, Kojsko, Gorica Kranjc Janko, Resnik, Celje Pušpan Vera, Kojsko, Gorica Smrekar Lado, Kostanjevica, Krško Tomič Ana, Zg. Saška, Ljubljana ZndMaršič Vlasta, Kamnik, Ljubljana - okolica Svetina Mira, Bled, Radovljica Jenko Vilma, Koper Kogoj Ana, Sostro, Ljubljana Pugelj Jožefa, St. Janž, Novo mesto Faganel Martina, Piran, Koper odJet;e za prolzvodnfo filmov IN DIA-FILM0V JE M0CN0 ZNIŽALO CENE FILMOV Cena 16 mm zvočnih filmov preje za meter po 60 din, sedaj 45 din; cena dia-fllmov s priročnikom prej komad 550 din, sedaj 500 din. Uporabljaljte naše šolske, poučne, dokumentarne, kulturne in strokovne filme in dia-filme iz vseh področij, kot n. pr.: Filme Uidi izposojamo. Zahtevajte naše kataloge in informacije 1 »Z0RA-FILM« ZAGREB Uprava in delavnice: Kruge 48, telefon 25«243, 37-955 Izposojevalnica filmov: Aždijina 17, telefon 37-279 Biologije Geografije Umetnosti Znanosti in tehnike Fizike Kemije Zgodovine Zdravstva Kmetijstva Industrije itd. ________________________j Mladi zločinci ? Maši »ptički brez gnezda" K- G., dijak III. letnika Ekonomske sr. šole, roj. 1937 j* že lansko leto prišel pred sodišče zaradi tatvin in vlomov. Bil je le pogojno obsojen. Toda to ga še ni izpametovalo. Letos je spet prišel pred sodišče: tokrat je imel na vesti že 23 tatvin, vlomov in poskusov. Ko ga je miličnik hotel aretirati, ga ie udaril po roki in skušal uiti. Med preiskavo je skočil skozi odprto okno iz II nadstropja in si polomil kolka Pri razpravi je dobil 3 leta In pol. Starost: 17 let. Poreklo: »Izhajam iz meščanske uradniške družine. Od doma nimam slabih zgledov, toda oč® in mati sta sodno ločena že od 1. 1940. Živel sem pri teti v Ljubljani«. Mnenje šole: »Spočetka je bil dober dijak in se je pridno učil. Potem je začel izostajati in pohajkovati«. Kradel in vlamljal je v družbi s tremi, da bi dobil denar za na Rako. S. V., rojena leta 1937, je hodila nekaj časa v šolo na Vrtači in že tedaj začela pohajkovati Vpisala se je na Kmetijsko šolo, nato pa se je začela vrsta krajših zaposlitev in tatvin. V Ljubljani ni stanovala pri očetu, ampak pri nekih starejših ženskah n® Karlovški cesti, ki se ukvar- jajo z zvodništvom. S petnajstimi leti je bila že označena kot prostitutki in je prišla v dekliško vzgajališče v Višnjo goro — okužena. Trinajstleten fant, telesno dobro razvit, je počakal na poti skozi gozd učiteljico, jo napadel in jo skušal posiliti. Učiteljica se ga je seveda energično ubranila in ga odvedla na milico. Nekaj časa j® zakrknjeno molčal, potem se mu je pa odprlo in je prostodušno povedal: »Starejši fantje so se iz mene norčevali m mi očitali, da nisem noben fant, ampak šlapa, če se ne upam spraviti nad učiteljico«. Pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani je bilo letos skoro 70 primerov mladinskega kriminala, pred okrožnim pa 25. V vsej Sloveniji imajo okoli 900 primerov obsojencev na leto, starih med 14. in 18. lotom, kar znese okoli 6.5% v odnosu do ostalih obsojencev in kar pomeni nepolno tisočinko kriminalno sposobnih mladoletnikov. Po mnenju sodišča in po primerjavi statistik z drugimi organi pa sodijo, da je najmanj še enkrat toliko drugih kriminalnih primerov, ki iz tega ali onega vzroka ne pridejo pred sodišče. Število mladoletnih pre- stopnic v primeru s fanti stalno pada: takoj po vojni je še znašalo blizu 50%, 1. 1950 samo še 29.6%, 1. 1952 20.7% in je danes že padlo pod dvajset. Fantje kradejo in vlamljajo po večini v tolpah, organizirano, vsaj po trije in segajo predvsem po kolesih, aparatih ipd., v čemer jasno pokažejo svoje »zanimanje za tehniko«. Dekleta pa rajši zmikajo posamično in iščejo predvsem oblačilne predmete: čevlje, rute, plašče itd., hočejo biti pač lepo napravljena. Ti podatki nam dovolj zgovorno pripovedujejo, kje so naše rane, kje so žarišča mladinskega kriminala. Skoro zakonito naletimo na tiste mlade prestopnike, ki živijo izven družine, se družijo s starejšimi negativnimi elementi In zapadajo pod njihov vpliv.^ali iz razrvanih, razbitih družin. Precejšen delež ima tudi alkohol in gon po pustolovstvih. Vzroke mladinskega kriminala vidi sodišče v slabi vzgoji, alkoholu, slabih družbenih odnosih, tisku in filmu. Z drugo besedo povedano: mladostnik ni slab sam po sebi, ampak podleže slabemu vplivu družbe, saj je recidivov komaj 20%. Družba kaznuje prestopnika. ne pa negativnih vzgoj- nih faktorjev in se niti ne potrudi dovolj, da bi preprečila delovanje teh vplivov. Sodišče upravičeno pravi: »Mi smo la »gasilci«.« Naloga družbe, staršev in šole pa je, da opravlja naloge moralne preventive, da preprečuje nastajanje »moralnih požarov«. Marsikaj bo treba v tem oziru še napraviti. Predvsem morajo dobiti vzgajališča v Smledniku, v Logatcu in v Višnji gori potreben inventar in delavnice, poleg potrebnega in dobro plačanega osebja seveda. Mladostnik, ki je stopil enkrat na stranpot, ne sme postati poklicen kriminalec, ampak naj se v delavnici nauči poštenega dela in poštenega odnosa do dela. Doslej pa so bili vsi taki domovi le »sirote Jerice«. Mnogo večjo pozornost je treba posvetiti vajenski mladini, saj je ravno med njimi presenetljivo velik odstotek kriminala. Sodišče naj ne kaznuje le vajenca-prestopnika ampak še bolj tistega pomočnika, ki fanta nagovarja k tatvini in drugim avanturam. Zlasti je nevarno in škodljivo, če vajenci stanujejo skupaj s odraslimi. Šola naj mnogo bolj pazi na tiste dijake, ki začnejo izostajati brez tehtnejšega vzroka, kajti prav iz takega potepanja vodi pot v kriminal. V vsakem sumljivem primeru naj razrednik takoj obvesti starše in se pozanima, kje hodi njegov dijak, sicer je dejansko sokriv njegovega moralnega propada. Pridružujem «e mne- ice M. Lulikov«, da bi ino uvesti v zadnje šol predmet: Vzgoja ., kot ga imajo v ne-Irugih državah, amost za mladinski nosi družba, nosimo e slabo, delati slabo, s slabo tudi ne delati d s tem je zanimivo iti podatke, ki jih ja [arvardska univerza v Ameriki je mladinski . presenetljivo visok ato razumljivo hoteli socialne vzroke teh Študije so zares poda je skoro povsod maanjkljiva vzgoja ati i mladostnih pre- desetih, ki so sinovi - pri mnogih se tu-vdajajo pijači; štirih imajo od dojeno svobodo, priba-ihaja jo z doma, ka-i ljubi; . . , . petih izhajalo « er vlada med starši od desetih pravi, da niso nič brigali za »zvedrilo; [ petih imajo starse* v nič ne zanimajo, rijatelje si izbirajo i petih izjavljajo, da zanje ne brigajo petih povedo, da s« je ne zmenijo;