William R. Schmalstieg Jože Paternost
Pennsylvania State University, ZDA
SLOVANSKI EDNINSKI RODILNIK KOT OZNAKA ZA IZVOR DEJANJA PRI DELEŽNIKIH NA -NO- IN -TO-
Hirt, 1934, 119, omenja rabo rodilnika v indoevropščini kot osebek trpnega deležnika in daje zglede kot grško Aioodoroo »od Boga dan (ki ga je Bog dal)«, poetično a^ayeia AiyioGov »ubit od Ajasa (ki ga je Ajas ubil)«, sanskrtsko pätjuh kula »kupljen od moža (ki ga je mož kupil)«, ta osja prajali sištalj. »od njega ustvarjena bitja (bitja, ki jih je on ustvaril)«. Dobro poznana je osebkova raba rodilnika pri litovskem deležniku na -t-. Prim. npr. Tä knygä büvo brölio per-skaityta »ta knjiga je bila prebrana od brata (to knjigo je prebral brat)«.
V slovanščini najdemo poleg rabe orodnika kot logičnega osebka s trpnim deležnikom tudi predlog oft z rodilnikom, kar je že razvidno iz slovenskih prevodov zgoraj. Vondrak, 1908, 382, daje starocerkvenoslovanski primer iz Supra-sliensisa, 344, 7: simt oft Josifa lečenomi' »his ab Josepho dictis«. Lomtev, 1956, 383, citira primer iz stare ruščine: ubi/t (za ubifb - - WRS/JP) ot'h Jaropolka »ubit od Jaropolka«. Primerjaj še sledeče: (Sahmatov, 1916, 37) Ašče ključitbsja komu ofb toja lodija vb nei ubienu byti, ili bienu byti oth nast »če se zgodi, da bo kdo iz tiste ladje ubit ali tepen od nas (da bomo mi koga iz tiste ladje ubili ali pretepli)«; (Šahmatov, 1916, 42) Ofb Rima bo prišhd'h vt> Vizantiju umo-Jeni bysth ofh živuščixT> tu s'btvoriti sija »prišedši namreč iz Rima v Bizanc je bil naprošen od tam živečih /ljudi/, naj to naredi (so ga tam živeči /ljudje/ naprosili, naj to naredi)«.
Domnevamo, da je v teh in podobnih konstrukcijah že sam rodilnik izražal izvor dejanja, ki je bilo podano s trpnim deležnikom in pomožnikom. Predlog ofh je bil podan kasneje, in sicer zato, da bi potrdil oz. okrepil pomen kot izvor dejanja. Raba predlogov za okrepitev sklonskih pomenov se je vedno bolj širila in jo opažamo v raznih slovanskih jezikih. Mestnik sam (brez predloga) je na primer prvotno dokaj jasno označeval krajevnost, prim. npr. starorusko bys po-žar'h velikt> Kyeve gorode »v mestu Kievu je bil velik požar« (Toporov, 1951, 12). V današnji knjižni ruščini je mestnik seveda zmeraj predložen. V stari ruščini se je orodnik lahko rabil v sociativnem pomenu brez predloga st, prim. starorusko (Prvi novgorodski letopis 6717) a soboju poja syna svoego Kostjantina i posadnika DT^mitra »in vzel je s seboj svojega sina Konstantina in posad-nika Dmitrija«; idja na Carhgrad malo ju družino ju »napadajoč Carigrad z majhnim krdelom (majhno četo)«. Primeri so vzeti iz Mrazeka, 1964, 20, 21. Lomtev, 1956, 403—404 jih ima še veliko več.
Domnevamo lahko, da je bila konstrukcija kot ubifb ofb Jaropolka, ki je enakovredna litovskemu Jaropolko užmuštas »ubit od Jaropolka«, prvotno (v predzgo-dovinskem času) verjetno 'ubifb Jaropolka. Predlog je moral postati obvezen verjetno tudi v predzgodovinski dobi, kajti nobeden izmed slovanskih jezi-
146
kov ni ohranil te stare rodilniške funkcije, ki jo je prevzel orodnik. Verjetno jim je orodnik prej bil agens (vršilec) ali sredstvo, ne izvor dejanja. Lahko rečemo, da je rodilnik sam lahko funkcioniral kot vršilec ali sredstvo že v zgodovinski dobi, gl. npr. napoen vina »napojen z vinom« (Stokes, 1963, 89).
V nekaterih ruskih konstrukcijah najdemo poleg predloga ofb tudi predlog u, a tudi tu lahko domnevamo, da je bil prvotno samo rodilnik (brez predloga). Na ta način si lahko razlagamo narečne zglede, kot so naslednji (Borkovski in Kuznecov, 1963, 399); u nego uexano (= on uexal »odšel je«), u volkov tut ideno (= volki tut xodiJi »volkovi so tukaj hodili«); u nego vypito (= on vypif »izpil je«); u sfada tut paseno (= stado tut paslos' »čreda se je tukaj pasla«); u krnic lasklevano (= kuricy lasklevali »kokoši so razkljuvale«); u nas molo-čeno (= my molotili »mlatili smo«).
Ce predlog u izpustimo, je sintaktična skladnost ista kot v nekaterih litovskih konstrukcijah:
rusko litovsko
*ego uexano jo nuvažiuota
•volkov ideno vilkvi eita
*ix ešče ne Ijaženo ji; dar negulta, neatsigulta
*ego vypito jo išgerta
•stada paseno bandos ganyta
'kuric rasklevano višti^ sulesta
•nas moločeno musi^ kulta
Treba je pripomniti, da je v teh rekonstruiranih ruskih zgledih kakor tudi v litovskih uporabljena edninska končniška oblika deležnika srednjega spola in se v obeh jezikih ti deležniki delajo tako iz neprehodnih kakor iz prehodnih glagolov.
Iz zgornjega torej lahko sklepamo, da so slovanščina, sanskrt in litovščina prvotno verjetno rabili rodilnik kot sklon izvora dejanja, izraženega z deležnikom na *-t- in *-n-.
Navadno mislimo, da se predlogi vežejo s skloni, vendar je tako gledanje z zgodovinskega vidika verjetno napačno. Predlog, prvotno prislov, v mnogih primerih samo okrepi končniški pomen. V smislu Kurylowiczeve analize sklon-skega sistema se enodelni mortem (oz. sklonska končnica sama) nadomesti z dvodelnim morfemom (oz. predlog in sklonska končnica).
Kurylowicz, 1960, 70, navaja primer tega pojava iz nemščine, kjer se preglas v množinski sklanjatvi (značilen najprej samo za majhno skupino samostalnikov) razširi preko svojega prvotno fonološko omejenega okolja, tako da vključuje samostalnike, ki prvotno ne bi smeli imeti preglasa v množini. V nekaterih samostalnikih je bil na primer znak za množinoi samo -e (tako je danes v množinski obliki kot Tag-e »dnevi«), vendar je bil množinski končnici -e dodan preglas v mnogih besedah, kjer ga prej ni bilo, npr. Bäum-e »drevesa«, Töpl-e »lonci« itd. V teh zadnjih besedah je torej dvojni množinski znak (tj. preglas in -e) zamenjal enojen znak -e.
147
Isto najdemo pri predlogu s, ki je v zgodovini slovanskih jezikov nadomestil prosti (tj. brezpredložni) orodnik sredstva. V današnji ruščini se v konstrukciji exat' poezdom »iti z vlakom« lahko rabi le brezpredložni orodnik. V srbohrvaščini je omahovanje: tu imamo doći ću vlakom (vozom), pa tudi doći ću sa vlakom (vozom). V slovenščini je danes možna samo predložna konstrukcija, tj. pridem z vlakom. (Schmalstieg, 1966). Tukaj je primerno citirati Sahmatova, 1941, 504, ki pravi:
»Prislov se adjektivizira ali verbalizira v zvezi s samostojno samostalniško obliko, z osebkom, z imenovalnikom. Kadar pa je samostalnik v odvisnem sklonu, ko je podrejen ideji o drugem bistvu (vsebini) ali o znaku, adjektivizacija in verbalizacija nista mogoči. Nastane asimilacija prislova s samostalnikom, pri čemer zveza prislov-samostalnik izraža v glavnem isto kot samostalnik sam v svoji odvisni (sklonski) obliki. Na mestu sklonske oblike se pojavi zveza sklon-ske oblike s predlogom, pri čemer ta zveza — zaradi pomena, ki ga vnaša vanjo predlog — razvije, dopolni, in okrepi ta sklonski pomen sam. Kot je bilo rečeno, pomen ostane v glavnem isti, in to v zvezi s tem, da če med dano sklonsko obliko in danim prislovom ni semasiološke sorodnosti (podobnosti), se ta dva ne moreta zbližati, se prislov ne more asimilirati s samostalnikom in postati pri njem predlog. Sicer se tak izvor predlogov lahko dokaže samo za en del predlogov, vendar se lahko na osnovi teh predlogov domneva isti izvor za ostale.
V ruščini spadajo sem na primer okolo, krugom, vozle (on prošel vozle), bliz, podle, naverxu itd., tj., v splošnem je treba vse prislove, ki se združujejo z nominalnimi sklonskimi oblikami in tako postajajo predlogi, smatrati za predloge.«
Ce sta v stari ruščini izražena oba, izvor in sredstvo, tedaj konstrukcija z ofb plus rodilnik pomeni izvor in orodnik pomeni sredstvo. To potrjuje naslednji primer iz Slova o polku Igoreve: Poskepany sabljami kalenymi selomy ovarskyja ofh tebe »Avarske čelade so s kaljenimi meči razklane od tebe«. Izraz sabljami kalenymi »s kaljenimi meči« je v orodniku in ofb tebe funkcionira kot logični osebek ali izvor preteklega trpnega deležnika poskepany »razklani«.
Težnja po rabi predloga od + rodilnik, da nadomesti brezpredložni rodilnik, se zelo jasno vidi tudi v slovenščini. Miklošič, 1926, 463, navaja brezpredložni primer veselja se jokati in potem pravi (556), da je danes navadno od veselja se jokati, kar je seveda danes edina mogoča oblika. Miklošič citira potem (1926, 463) še več drugih brezpredložnih konstrukcij, npr. lakote umirati, žeje zevati, mraza umira, mraza otrpniti, smeha počiti, jeze zboleti, žeje more vzeti konec, žalosti ne mogel priti, da je straha letel znak. Vsi ti primeri se seveda danes rabijo v slovenščini vedno s predlgom, tj. od lakote, od žeje, od mraza itd.
V primerih nisem tega žalostna (»to me ne žalosti«) in ves Dunaj tega je vesel je govor o objektnih pridevnikih.
Vondrak, 1908, 333, pravi, da so take zveze kot veselja se jokati in lakote umreti pogostne v slovenščini, vendar jih je treba pripisovati nemškemu vplivu (prim. Hungers sterben). Na drugi strani pa imamo staroruske zveze kot plaka sja togo (Letopis 1. 130) »jokal (se) je od tega (zaradi tega)« ali staropoljske zveze kot czego placzesz »zakaj (se) jokaš«, przymrzec glodu »umreti od gladu«, ki jim gotovo ne moremo pripisovati nemškega vpliva. Toda četudi pripisujemo tem slovenskim brezpredložnim zvezam nemški vpliv, je vseeno zanimivo, da je vsaj
148
slovenski knjižni jezik oz. slovenski zborni govor te oblike izgubil in se danes j rabi sklonska oblika s predlogom. j
Iz vsega tega torej lahko sklepamo, da slovenski edninski rodilnik sam (tj. brez predloga) izraža izvor dejanja pri deležnikih na -no- in -to- ter da sploh igra predlog z zgodovinskega vidika pogosto sekundarno vlogo in v mnogih primerih samo okrepi končniški pomen. j
Literatura \
Borkovski, V. I. in P. S. Kuznecov. 1963. Istoričeskaja gramatika russkogo jazyka. Moskva. AN SSSR.    | Hirt, Hermann. 1934. Indogermanische Grammatik. Syntax I. 6. del. Heidelberg, Carl Winter. Kurylowicz, J. 1960. Esquisses linguistiques. Wroclaw, Krakow.  Str. 131—150.
Lomtev, T. P. 1956. Očerki po istoričeskomu sintaksisu russkogo jazyka. Moskva. Izdatel'stvo Moskovskogo universiteta.
Miklosich, Franz. 1926, Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen. Vol. 4. Syntax. Heidelberg. ' Carl Winter. j
Mräzek, Roman. 1964. Sintaksis russkogo tvoritel'nogo. Praga. Opera universitatis Purkynianae brunensis. i Facultas Philosophica 94. ;
Sahmatov, A. A. 1941. Sintaksis russkogo jazyka. Leningrad. Citirano tukaj iz fotomehaničnega odtisa, 1966, The Hague, Mouton and Co.
Sahmatov, A. A. 1916. Povestb vremennyx let. Vol. 1. Uvod, tekst in opombe. Petrograd. Izdanie Irnpe-ratorskoj Arxeograficeskoj Komissii. {
Schmalstieg, William R. 1966. The preposition s with the instrumental. The Slavic and East European 1 Journal 10, 178—180.
Stokes, A. D. 1963. Xrestomatija po drevnej russkoj literature. Letchworth, Hertfordshire. Bradda Books. Kopija iz Gudzija, N. K. 1962. Xrestomatija po drevnej russkoj literature XI—XVII vekov. 7. izd. Moskva. Toporov, v. N. 1961. Lokativ v slavjanskix jazykax. Moskva. Izdatel'stvo AN SSSR. Vondräk, Wenzel. 1908. Vergleichende Slaviscüe Grammatik, Vol, 2, Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.
149