Meje »slovenskega« koncepta Lansko glasovanje proti antiinflacijskemu programu in letošnje usklajevanje resolucije o ekonomski politiki kažeta, da se v slovenski politiki dogajajo pomembne spremembe. Dve leti tega o čem takem še ni bilo sledu. Spomnimo se le takratnega hrupa, ki je nastal zaradi deviznega zakona in zakona o planiranju, pa ju je slovenska Skupščina, kot vedno dotedaj, tudi sprejela, čeprav sta posegala neposredno v vitalne interese slovenskega gospodarstva. Ali zadnji dogodki kažejo, da so časi izsiljenih odločitev, spokorjenih narodovih uradnikov in po načelih demokratičnega centralizma discipliniranih politikov za nami? Bolj kot to se mi zdi zanimiv odgovor na vprašanje, v katero smer bodo šle nakazane spremembe v slovenski politiki, oziroma, naj vprašanje postavim drugače, kam meri t. i. »slovenski« koncept prihodnega razvoja? Kakšne so njegove stvarne možnosti in kakšen je njegov obseg? * * * Tačas se v Jugoslaviji spopada nekaj povsem različnih in med seboj nasprotujočih si konceptov bodočega razvoja. V svojih izhodiščih in obetih 209 Resnica »resnice« Igor Bavčar 210 Igor Bavčar so si tako zelo vsaksebi, da jih preprosto ni moč stlačiti na skupen imenovalec. Take razlike so v Jugoslaviji seveda obstajale vseskozi, novost je v tem, da se soočajo v javnosti, podprte s skupščinskimi sklepi in partijskimi sejami najvišjih republiških vodstev. Poleg tega so sedaj tudi - same! Same v smislu, da ni več nikogar zunaj njih, ki bi mogel imeti vlogo brezprizivnega arbitra, kakršno je igral Tito, ki je z avtoriteto moči in močjo avtoritete pogosto razsojal o njihovem razreševanju. Tako imenovani »slovenski« koncept je v teh spopadih vsekakor deležen največ pozornosti. Najprej seveda zato, ker ga dosledno brani slovenska politika, ki ima v obstoječi federativni ureditvi v rokah nekaj vzvodov neposrednega vpliva na odločitve, ki so pomembne za vso državo, in jih lahko tudi začasno blokira. Potem je ta koncept deležen posebne pozornosti zato, ker odstopa od sicer prevladujočih predlogov za izhod iz današnje krize in ima zato sorazmerno najmanj zaveznikov v drugih republiških političnih vrhovih. Tretji razlog za njegovo publiciteto je dejstvo, da skuša koncipirati predvsem materialne, ekonomske in poslovne interese gospodarstva, je od vseh še najmanj obremenjen s klasično romantično nacionalno retoriko, od katere se tudi sicer želi na vse kriplje distancirati, hkrati pa ga, paradoksalno, napadajo prav kot nacionalističnega, nacionalno egoi-stičnega itd. Da ne bo pomote. Tu govorim o konceptu uradne slovenske politike, za katerega je očitno, da se v teh spopadih poizkuša predvsem kot advokat moderne, inovacijske in tržno usmerjene socialistične ekonomije. V svojem prizadevanju za moderen socializem gre tako daleč, da svoje početje argumentira z ugotovitvijo, da danes ni v nevarnosti slovenstvo, ampak socializem. Mnogi komentarji, ki jih je ta koncept deležen zunaj Slovenije, ciljajo seveda na to, da je tradicionalno področje slovenskega nacionalizma prav gospodarstvo, in da gre torej slovenski politiki in njeni glasni domači »opoziciji« v bistvu za iste stvari. Da so torej razlike med oblastjo in opozicijo manjše, kot se zdi, saj oblasti končno ni potrebno igrati odprtih kart. če pa jih lahko drugi namesto nje. Te vrste ugovorov so nasprotniki »slovenskega« koncepta razvili do podrobnosti, pri tem pa seveda ne varčujejo z različnimi diskvalifikacijami. Kaj je torej v tem famoznem »slovenskem« konceptu, je res samo slovenski, in zakaj mu resnično gre? Temeljni značilnosti »slovenskega« koncepta sta: na eni strani njegovo dosledno vztrajanje na temeljnih načelih obstoječe ustavne ureditve, in na drugi strani njegovo vztrajno zavzemanje za dominacijo trga. za njegovo selektivno moč in ekonomsko prisilo, za dosledno uveljavljanje ekonomskih in tržnih zakonitosti, kar prevedeno v povsem aktualne zahteve pomeni čimprejšnje prenehanje veljavnosti interventnih ukrepov, liberalizacijo cenovne politike, spremembo deviznega in bančnega sistema, nasprotovanje ustanavljanju novih centralnih skladov itd. Na prvi pogled imamo pred seboj dosleden koncept gospodarske in s tem tudi politične reforme. Toda, če ga malo natančneje pogledamo, vidimo, da ni ubežal osnovni, rekel bi celo usodni hibi vseh reformnih poskusov zadnjih nekaj let z Dolgoročnim programom ekonomske stabilizacije na čelu - protislovnosti. Ta ga notranje ruši in destruktuira v nekonsistentno eklektično zmes, katere obsegi so zaradi tega sila skromni. »Slovenski« koncept namreč ni ušel prevladujoči jugoslovanski tradiciji tam, kjer je 211 Meje »slovenskega« koncepta ta edino še močna - v opredeljevanju ključnih kategorij sistema in načel, po katerih funkcionira. Slovenska politika namreč ne pristaja na nikakršno temeljito revizijo sistema, njegove temeljne kategorije: družbena lastnina, vodilna vloga delavskega razreda (edino dovoljene Partije), socialistična samoupravna blagovna produkcija, itd. ostajajo nespremenjene. Mislim, ne da bi mogel tu natančneje utemeljevati te svoje trditve, ker predvidevam, da je bilo o tem napisanih že veliko temeljitih in argumentiranih analiz, da je sistem, ki sloni na teh kategorijah, ena glavnih ovir svobodnemu delovanju trga, konkurenci, mobilnosti kapitala, odprtosti v svet in drugim zahtevam t. i. »slovenskega« koncepta. Veliko pove že to, da je besednjak sprtih konceptov - enak. Vse skrbi prihodnost socializma, samoupravljanja, Jugoslavije, prisegajo na vodilno vlogo delavskega razreda, nezamenljivost političnega sistema socialističnega samoupravljanja, na zgodovinsko vlogo Partije, na socialistično samoupravno blagovno produkcijo, na dohodkovne odnose itd. Hkrati pa ti koncepti po svoje in do nespoznavnosti gnetejo te iste kategorije, ki tako gnetljive, kakršne res tudi so, dobijo različne, a povsem določene nasprotujoče si pomene. Zaradi tega so te kategorije postale povsem neuporabne, z njihovo pomočjo se ne da povedati nič več kot to, da ne želiš povedati nič in da tisto, kar imaš povedati, govoriš drugače. Zato ni naključje, da se »slovenski« koncept lahko spopada samo na vprašanjih drugotnega pomena, na vprašanjih operacionalizacije sicer povsem neoprijemljivih kategorij, ob osnutkih novih zakonskih in podzakonskih določil, resolucijah itd. Nekako bi lahko rekli, da to končno so glavna vprašanja, kajti tu šele prvič pridejo na plan razlike, ki se sicer skrivajo za deklarativnim sklicevanjem na načela. Toda kakšen je to »sistem«, kjer ni nobenega sistema, kjer se je potrebno za vsako stvar, za vsak korak boriti posebej, kjer temeljni princip postaja kupčkanje, kjer preprosto ni moč« voza potisniti navzgor«, ker ga vlečejo zdaj sem, zdaj tja. V takem »sistemu« potem izumljajo vedno nove in nove kategorije, tako postaja, recimo, tudi obljuba (recimo vlade ali njenega predsednika) - polit-ekonomska kategorija, ki jo kakšen spretnejši uradnik lahko tudi že mone-tizira, kajti pri tem kupčkanju postaja bolj pomembno to, kar obljubiš ali z obljubo pridobiš, kot pa to, kar lahko proizvedeš. Je nekaj, kar kaže, da se slovenska politika ne zaveda ujetosti v nerazrešljiva protislovja lastnega koncepta. To je njeno iskreno sklicevanje na Evropo, njeno dokazovanje, da gre Slovencem za moderno, evropsko družbo, za vstop v družbo postindustrijskega tipa, da so njihove zahteve na neki način mondialne, da sežejo daleč čez nacionalno. Od tod, in to spada zraven, izhaja tudi neprestano dopovedovanje drugim v Jugoslaviji, da to, kar je dobro za Slovenijo, koristi tudi Jugoslaviji, da naj se torej že spametujejo in poslušajo Slovence, ki dobro vedo, kaj koristi vsem, in naj že enkrat nehajo natolcevati o nekakšnem slovenskem egoizmu. Očitno je, da lahko nekaj takega vztrajno ponavlja samo kdo, ki misli, da je moč stvarne razlike med koncepti izhoda z jugoslovanske krize le nekako zbogati. Ti pa se na tako argumentacijo ali požvižgajo ali pa jo imajo za nespretno prikrivanje nekakšnih interesov, ki so »zadaj«. Zakaj to skrivanje za Evropo? Zakaj tako vztrajno dokazovanje, da Slovencem ne gre (le) za Slovence, ampak za vse? Morda pa je očitek o slovenskem egoizmu res nevarnejši in je tu treba iskati vzroke za to? Da, 212 Igor Bavčar v družbi, ki ji gre v prvi vrsti za socialno pravičnost, za moralne principe na račun poslovnosti, zna to biti hud očitek, ki se kaj hitro lahko prelevi v še hujšo obsodbo. V tržni ekonomiji, zanjo pa se, kot vemo, poteguje tudi »slovenski« koncept, je egoizem hočeš-nočeš dvignjen na raven temeljnega principa njene funkcionalnosti. Njegovi neposredni efekti se korigirajo šele v drugi fazi (socialna politika). Očitek, ki se krasno poda k egoizmu in ki ga niti ni potrebno iskati daleč, saj je bil še pred kratkim v modi tudi v Sloveniji, je lahko kaj hitro pri roki - malikovanje profila! Da so bili ljudje zaradi takih obsodb še pred kratkim odstranjeni iz javnega in političnega življenja, mislim, da ni potrebno posebej razlagati. Po vsem tem je očitno, da se tim. »slovenski« koncept izkazuje za nesposobnega, da bi spodbudil tisto, zaradi česar je bil videti najbolj obetaven, namreč da bi legaliziral in legitimiral očitne in temeljne razlike v Jugoslaviji. Torej, ne da bi jih hotel nasilno poenotiti, ampak da bi afirmiral vpeljavo sočasnega funkcioniranja več konceptov, možnost njihove miroljubne koeksistence v zvezni državi. Gre za uveljavitev sistema, kjer v odnosu med narodno-političnimi skupnostmi ne bi veljalo, kdo bo koga ali premagal ali pa prepričal, pač pa, kjer bosta ob skupnem in soglasnem urejanju najbolj splošnih vprašanj veljala avtonomnost demokratičnega urejanja notranjega življenja v teh skupnostih in njihovo svobodno in prostovoljno povezovanje med seboj. V takem sistemu urejanja odnosov med jugoslovanskimi narodi bi izgubili težo vsi očitki o republiških in zveznemu etatizmu, o egoizmu, o tem, kdo koga izkorišča, in drugi. Protislovnost »slovenskega« koncepta omogoča tako solucijo. Njegovo vztrajanje na temeljnih kategorijah obstoječe ustavne in družbene ureditve ob sočasnem ponujanju delnih, omejenih, a v nekem smislu vendarle radikalnih sprememb, zapira stvarno rešitev, ki bi bila edino funkcionalna. Njegova dosežka sta zato lahko le dva. Ali neprestano iskanje kompromisnih rešitev, ki ne rešujejo ničesar, v kar se končno največkrat iztečejo resolucijska usklajevanja in sprejemanje različnih zveznih zakonov. Ali pa neprestano neuspešno vsiljevanje »slovenskega« koncepta, katerega neposreden efekt pa je samo ohranjanje - statusa quo. Zato ni naključje, da avtorji najbolj radikalnih ekonomskih reformatskih modelov niso - Slovenci in da, recimo, vsa slovenska ekonomska znanost ni uspela pozitivno formulirati skorajda nikakršnega reformno revizionističnega modela! Horvat, Gli-gorov, Veselinov, Korošič, Goldstein, to so imena nekih drugih ekonomskih šol. V razmerah, ko se z vsakim novim zakonskim osnutkom hkrati že atakira na veljavno ustavno ureditev in tudi že praktično inavgurira restavracijo najbolj mračnega obdobja dirigirane, administrativne in voluntari-stične ekonomije, kaže, da je vztrajanje na statusu quo optimalen obseg »slovenskega« koncepta. Tako je očitno, da je njegova temeljna značilnost taktiziranje in da za njim ne stoji nič takega, kar Slovenci ne bi bili že večkrat preizkusili v sedemdesetletni zgodovini Jugoslavije. Moramo se seveda strinjati v tem, da so pridobitve takega taktiziranja lahko nadvse pomembne za našo skupnost, za, kot pravijo, propulzivne veje jugoslovanskega gospodarstva, za demokracijo itd; toda njihova trajna vrednost je majhna, predvsem pa ni za tem nobenega koncepta, razen tistega, ki pravi, da se bo za vse treba vsakič znova tolči in taktizirati.