SLOVENSKI VESTNIK CELOVEC PETEK 1993 10. DEC. Letnik XLVIII. Štev. 49(2733) Izhaja v Celovcu Erscheinungsort Klagenfurt Poštni urad 9020 Celovec Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Cena: 8 šil. 40 tolarjev P. b. b. Miklavž je bil tu! Radodarni Miklavž je hodil po Koroškem in obiskal tudi otroke po slovenskih prosvetnih društvih. Nekateri otroci so mu pogumno povedali kakšno pesmico, ki so se je naučili, nekaterim pa je od razburjenja obtičala beseda v grlu. Pa nič ne de, Miklavž je obdaril vsakega in ni šel gledat v svojo debelo knjigo, če so bili otroci res pridni ali ne... Parklji pa so bili samo v ozadju za dekoracijo. Na sliki Miklavž med boroveljskimi otroki. Z devetimi (dvojezičnimi) predstavami je „inter-kulturni“ igralec Marijan Hinteregger, ki sicer nastopa predvsem v Nemčiji in Sloveniji, zabaval koroške otroke s „Stonoginimi prijatelji“, prizori, posnetimi po pravljicah Svetlane Makarovičeve. Prireditve, ki jih je organizirala Slovenska prosvetna zveza, so navdušile vse, od čisto majhnih pa do starejše publike, saj je bilo zelo veliko situacijske komike. Krvava bera desnega ekstremizma Štiri osebe težko ranjene____ Avstiijo te dni pretresa val terorja s pisemskimi bombami, ki so jo brezdvomno sprožili neonacistični krogi. Doslej so bile težko ranjene štiri osebe, šest bomb je pravočasno bilo prestreženih. Grozno zaporedje se je pričelo v petek, 3. 12. Prvi žrtvi terorja sta bila sodelavka ORF, Silvana Meixner in hart-berški mestni župnik August Janisch; Meixnerjeva je urednica oddaje „Heimat, fremde Heimat“, bomba je eksplodirala v pisarni, župnik Janisch pa je odločen zagovornik inte- gracije tujcev in je pod streho župnišča sprejel Albance s Kosova, ki jim grozi izgon iz države. Oba, Meixnerjeva in Janisch, sta bila težko ranjena na obrazu in na rokah. V soboto, 4.12., se je razširila vest, da so bile podobne bombe naslovljene tudi na direktorja avstrijske Caritas, Helmuta Schüllerja, pobudnika štajersko-slovenskega društva „Člen 7“, dr. Wolfgan-ga Gomboscha in na oddelek za tuje delavce pri dunajski obrtniški zbornici. Bombe so bile pravočasno odkrite. V nedeljo, 5. 12. zvečer, je dunajski župan Helmut Zilk v svojem stanovanju odpiral zasebno pošto, med katero je bila tudi pisemska bomba. Zilk je bil hudo ranjen, takoj prepeljan na interventni oddelek splošne dunajske bolnice, kjer so mu z mikroskopsko operacijo rešili vsaj palec in mezinec leve roke. Malo kasneje se je zvedelo, da je tudi predsednici zelenega parlamentarnega kluba, Madelaine Petrovič, bila namenjena taka borna. V ponedeljek, 6. 12., je bila odkrita bomba, naslovljena na zeleno manjšinsko predstavnico Terezijo Stoisič, na ministrico za ženska vprašanja Johanno Dohnalovo in v odvetniški pisarni Dallinger je bombna eksplozija težko ranila osemnajstletno sodelavko, ki je odpirala pošto. Osebe in organizacije, ki so jim bile namenjen e bombe ter spremno besedilo „Wir wehren uns! Graf Rüdiger von Starhemberg“ potrjujejo, da so storilci desni ekstremisti. Starhemberg je desnoekstremni simbol boja proti tujcem in manjšinam. Zaradi pomote ušla bombi Zelena manjšinska zastopnica v parlamentu Terezija Stojsič je, kot znano, bila med adresati pisemske bombe. Nesreči je ušla le, ker je na njen naslov v parlamentu naslovljena bomba pomotoma bila dostavljena na dunajsko obrtno sodišče, kjer so na pošiljko postali pozorni. Brez te pomote bi Stoisičeva pismo že v petek dobila in tudi odprla. Stoisičeva je k temu izjavila, da je bombni teror namenjen osebam, ki stoje na strani človečan-stva. „Jaz in zeleni pa se ne bomo pustili ustrahovati“, je poudarila in dodala, dajo je strah za vse, ki delujejo v smislu človečanskih pravic. Preberite: str. 2 - Nepravilnosti v glasovanju NSKS str. 2 - Pot do demokratičnosti bo še dolga str. 3 - Dileme koroške slovenske zgodovine str. 3 - Samopomoč v Ukrajini str. 4 - Mladinski premieri na Radišah in v Selah str. 5 - Seminar o sociokulturnih centrih str. 6 - Obzornik str. 7 - Šport Manipulacija z demokratičnimi pravili Vsi funkcionarji v slovenskih strukturah na Koroškem so po mnenju NSKS imeli možnost za glasovanje o „dme-okratičnem zastopstvu koroških Slovencev“. Kot se je sedaj izkazalo, se iniciatorji pri tem niso držali osnovnih demokratičnih pravil, ki so značilni za vsako pravno državo: ali ima pravico do glasovanja samo tisti, ki je zabeležen kot funkcionar v registru društvene policije ali pa se dosledno upošteva število na občnih zborih izvoljenih funkcionarjev slovenskih društev in organizacij. Iniciatorji niso upoštevali ne enega ne drugega načela. Ko so zbirali sezname odbornikov (funkcionarjev), teh ponekod s strani društev in nekaterih organizacij niso dobili. In to z vso upravičenostjo, saj so nekateri jasno povedali, da kulture, gospodarstva in cerkve ni pametno zlorabljati v politične namene. Zato so iniciatorji za tista društva in organizacije, ki seznamov svojih odbornikov v te dvomljive namene niso dali na razpolago, poiskali sezname funkcionarjev v registru društvene policije. Toda pri policiji je treba registrirati samo tri odbornike (funkcionarje). Iniciatorji „glasovanja“ so v takih primerih upoštevali samo pri policiji registrirane funkcionarje. Drugod pa so dobili sezname, kjer so izvolili v društvu (z maloštevilnim članstvom) po 20 in več funkcionarjev (npr. člani razširjenih odborov, pregledniki idr.). Razna društva in organizacije imajo različne navade, ponekod je že skorajda tudi tako, da je večina članstva zadolžena s kakršnimikoli funkcijami. In seveda je tudi manipulacija, da člani upravnega odbora SPZ niso imeli možnosti „glasovanja“. Prav tako iniciatorji niso upoštevali pravnega okvira slovenskih organizacij. Med normalnimi demokratično mislečimi ljudmi bi morali upoštevati vsaj tiste kriterije, ki so značilni za vsako pravno državo. Iniciatorji so dali npr. možnost glasovanja tudi občinskim EL, ki na občinskem nivoju niso formalnopravno registrirane kot društva po avstrijskem pravu. Po tej logiki bi lahko rekli, zakaj pa niso dobili možnosti za glasovanje slovenski kandidati na SPÖ-li-stah! Manipulacijam so torej bila odprta vrata na široko. Z drugimi besedami: večino je lahko organizirati v svoj prid, če se ne upošteva osnovnih demokratičnih pravil. To je lahko, toda zrelostnega izpita o tem, kaj je demokracija, iniciatorji niso opravili. In pri tem odgovarjajo za vso moralno-politično škodo, ki jo je s tako manipulacijo manjšina utrpela za nekaj, kar bi radi imenovali „skupno demokratično zastopstvo koroških Slovencev“. Ob 100-letnici rojstva koroškega pisatelja Prežihovega Voranca PRIZORI S PREŽIHOM (Jernej Novak) Režija: Peter Militarov Scena: Meta Hočevar Izvedba: Gledališčč ob Dravi Zadnje ponovitve: Sobota, 11.12. ob 15.00 in nedelja, 12.12. ob 14.30 in ob 19.30 v kulturnem domu v Šentprimožu Prireditelji in nosilec projekta: Slovenska prosvetna zveza Nekorektnosti ob NSKS-ovski anketi Na posebni tiskovni konferenci je ZSO obvestila javnost o nekorektnostih, ki so se dogodile pri izvedbi privatnega povpraševanja slovenskih funkcionarjev. 1. Nekateri funkcionarji so dobili po dve glasovnici. 2. Glasovnice so dobile številne osebe, ki sploh niso funkcionarji. 3. Pri dvojezičnem kulturnem društvu Pri Joklnu so dobili glasovnico tudi nemškogo-voreči funkcionarji, pri dvojezičnem plesnem teatru Ikarus, nemškogovoreči odborniki niso dobili glasovnic. 4. Glasovnice so dobili razširjeni odbori posameznih društev, ob tem, da npr. razširjeni odbori SPZ in Zveze slovenskih žena in mnogih društev niso bili upoštevani. Na ta način nemajhno število funkcionarjev ni dobilo glasovnic. 5. Nekateri funkcionarji so dobili glasovnice na naslove, kjer sploh niso policijsko javljeni. 6. Dokumentiran je primer, ko je odbornik dobil sicer dopis, a brez glasovnice. 7. Iz pravno-državnega vidika je nevzdržno, da so glasovnice bile razposlane tako, da jih je lahko sprejel kdorkoli, ki stanuje na istem naslovu. Anketo, ki jo je izvedel NSKS, lahko označimo kot „slabo izvedeno povpraševanje slovenskih funkcionarjev“, je dejal predsednik ZSO dr. Marjan Sturm. Če upoštevamo še dejstvo, daje prišlo pri izvedbi do številnih nekorekt- nosti (najmanj 10% volilnih udeležencev!) potem je tudi po tej plati jasno, da tako povpraševanje ne vzdrži formalnopravne kritike. Anketa in posledice Anketa, ki jo je izvedel NSKS, je potrdila to, kar smo vsi vedeli. Slovenska manjšina na Koroškem politično ni homogena, obstojata najmanj dva politična tabora z vsemi političnimi niansami. NSKS je investirala nekaj desettisoč šilingov, da je izvedel to, kar je (smo) itak vedel (-i). Namreč, kar zadeva „skupno demokratično zastopstvo“, po anketi ne vemo nič več kot prej. En tabor koroških Slovencev se zavzema zanj, ne da bi točno vedel, kakšen naj bi bil (glej NT 3. 12. 1993 “Kako sedaj naprej?“). Drugi tabor se zanj ne zavzema, ker pač izhaja iz prepričanja, da takega zastopstva brez preštevanja in etničnega katastra kratkomalo ni moč uresničiti. Kako torej naprej? NSKS poudarja, da želi uresničiti klasično manjšinsko politiko, t. j. dosego kolektivnih političnih pravic z avtomatičnim zastopstvom v zakonodajnih telesih, z delno avtonomijo ipd. Toda kdor želi kolektivne politične pravice, mora tak kolektiv tudi definirati. To pa gre le preko posebnega ugotavljanja, etničnega katastra ali česa podobnega. Pernthalerjev model po mnenju ustavne službe pri uradu zveznega kan- clerja iz ustavnih razlogov ni uresničljiv. ZSO se je vedno zavzemala za Koordinacijski odbor, ki naj bi enakopravno usklajeval slovensko politiko na Koroškem. NSKS tega ne želi. Zato ne bo preostalo drugega, kot da NSKS v sosvetu predloži rešitev, ki bo omogočila NSKS dosego „kolektivnih političnih pravic“, seveda na podlagi konkretne ugotovitve tega kolektiva. Na drugi strani pa bodo tisti, ki se zavzemajo za konstruktivno sožitje v deželi in zato pojmujejo slovenstvo bolj liberalno, brez priznaval-ne prisile, v smislu obstoječe manjšinske zakonodaje. To bo preprečilo nadaljnje prepire znotraj manjšine in vsak bo lahko deloval v skladu s svojimi političnimi prepričanji. ZSO je slej ko prej mnenja, da je treba preseči etnične meje na Koroškem. Ne v smislu asimilacije, temveč v smislu nenasilne dvo- in večjezičnosti. Etnična konfrontacija na Koroškem je bila vedno v škodo manjšine. Če pogledamo v bivšo Bosno, potem vidimo, kam peljejo jasno začrtane etnične meje. Edipole v bosanskem mestu Tuzla leta 1990 niso zmagale nacionalne stranke, temveč medetnično sestavljene stranke . Prav zaradi tega se je mesto Tuzla tudi več ali manj izognilo vojni. To je tudi motiv ZSO, da se tako vehementno zavzema za koncept graditve sožitja. Pot do demokratičnosti bo še dolga Izid glasovanja za enotno zastopstvo koroških Slovencev/ Slovenk nikakor ni znak politične zrelosti in demokratičnosti tistih, ki so to glasovanje inscenirali. Kar so kritiki tega glasovanja od vsega začetka predvidevali, to je bolj ali manj potrdila sodelavka NSKS pri tiskovni konferenci 2. dec. Zveze slovenskih organizacij. Početniki glasovanja so se namreč pri razpošiljanju glasovnic posluževali tudi naslovov odbornikov/odbornic, ki nikakor niso javno dostopni, torej niso vpisani v register društvene policije. Da bi število prejemnikov/prejemnic bilo vsaj na zunaj veliko, je bilo treba pri nekaterih poznanih odbornikih/odbornicah pobarati za naslovi društvenikov. Seznam, ki se opira na poznanstvo, na osebno zaupanje in na naklonjenost nekaterih odbornikov, nikakor ni objektiven, marveč kaže izkrivljeno sliko. Objektiven in transparenten bi bil seznam, če bi pobudniki glasovanja pri sestavljanju naslovov ravnali po odprtih kriterijih, ki so dostopni vsem. Ker obstaja slej ko prej sum, da je seznam prejemnikov/prejemnic nastal na osnovi zelo dvomljivih in samovoljnih virov, glasovanje nikakor ni bilo reprezentativno, še manj pa temeljno. Zaradi tega že izvedba glasovanja ni bila demokratična, ker je tak način sestavljanja seznama problematičen, subjektiven in poljuben. Že s samim seznamom se po- četniki niso izkazali ravno za zrele v demokratičnih pravilih. V slučaju, da jim delam krivico, jih še enkrat pozivam, naj objavijo seznam in obrazložijo, kako so prišli do naslovov ne-javljenih odbornikov/odbornic. Zaradi teh napravilnosti in pačenj ni vredno, da bi izid glasovanja ocenjevali in razlagali. Edino, kar je vredno daljše razprave, je politični namen, ki je v ozadju in ki je tudi diktiral to glasovanje. NSKS, Enotna lista, Mohorjeva družba in Krščanska kulturna zveza so se odločili za nacionalno politiko, ki se v prvi vrsti opira na emocije. S tem je tudi možno širiti razdvajanje in izmejevanje vseh tistih, ki nacionalno politiko odklanjajo. Nacionalna manjšinska politika ni odprta. To najbolje vidimo pri nacionalno zagnani koroški politiki, ki je desetletja delila prebivalstvo v „domovini zavedne“ in „nezavedne“. Nacionalna politika je vedno politika meja, notranjih in zunanjih. Ta politika tudi ne želi dialoga in enakopravnih pogovorov, ker ji gre za oblast. V večletni šolski razpravi smo opažali, da je koroškim nacionalnim politikom bilo zvezništvo med slovenskogo-vorečimi in nemškogovorečimi trn v peti. Ravno s tem zavezništvom nam je uspelo prekoračiti zemocionalizirane in nespametne narodnostne oz. nacionalne meje. Takrat nam je za nekaj časa uspelo razveljavi- ti funkcionarje te nacionalne politike, ki je ustvarjala samo nečloveške pregraje med ljudmi. Danes mi postaja vedno bolj jasno, daje ta civilna zavezniška politika, ki je zbrisala izmišljene nacionalne meje med slovensko in nemškogovorečimi, nasprotovala uradni koroški politiki in tudi nekaterim slovenskim funkcionarjem. Namreč tistim slovenskim funkcionarjem, ki so zdaj očetje te nacionalne manjšinske politike. Vsekakor - nacionalna politika, bodisi nemškonacionalna ali pa slovenskonacionalna, služi samo osebnim karieram nekaterih politikov in funkcionarjev. Ne služi pa sožitju ne boljšemu političnemu vzdušju in tudi ne boljšemu počutju prebivalstva. Ravno ob tem glasovanju moramo vprašanje demokratičnosti temeljito prerešetati. Če je demokracija samo glasovanje, potem je bila demokracija tudi v bivših socialističnih državah vzhodne Evrope. Demokratično vedenje bomo morali diskutirati v prvi vrsti v zvezi s političnimi nameni, ki narekujejo politiko. Politika, ki ustvarja meje znotraj manjšine in do večinskega prebivalstva, pa ne more biti demokratična. Kdor je za odprto družbo na Koroškem in tudi za odprte odnose med koroškimi Slovenci/Slovenkami, se ne bo vdajal zaprtosti in ožini nacionalnih struktur. Dr. Vladimir Wakounig Kratek pregled političnega terorizma v drugi republiki Najnovejši val terorizma je Avstrijo docela presenetil. Niso pa to prvi pojavi političnega terorizma v naši državi. Leta 1965 je med demonstracijo proti dunajskemu univerzitetnemu profesorju Tarasu Borodaikije-wiczu zaradi njegovih nacističnih in rasističnih predavanj desni ekstremist tako hudo udaril penzionista in zaslužnega antifašista Josefa Kirchwegerja, da je na posledicah umrl. 1. maja 1981 je član Abu Nidalove palestinske teroristične skupine ustrelil dunajskega mestnega politika Heinza Nittla, kije bil tudi predsednik avstrijskoizraelske družbe. 6. oktobra 1987 je boroveljski učitelj Rieser streljal na koroškega deželnega glavarja Wagnerja in za to dobil razmeroma milo kazen. Poleg tega pa so predvsem na Koroškem določeni neonacistični krogi ali pa tajne službe skušali s terorističnimi akcijami (razstrelitev partizanskih spomenikov, atentat na velikovški domovinski muzej) vnesti v deželo nemir in strah. Še dobro so v spominu neonacistični shodi v nižjeavstrij-skem Langenloisu in obdobje neonacista Küssla. Na Dunaju in na Predarlskem pa so dolgo izhajale neonacistične publikacije kot „Sieg“ in „Halt“, v katerih je mogoče zaslediti namig na Starhemberga in kjer med drugim obljubljajo krvavi obračun s politiki, kot je to na primer zeleni Andreas Wabl, pa tudi Zilk. Negativno legendarnost je kot zagrizen neonacist in „južnotirolski bombaš Bumser“ dosegel šef NDP, pokojni Norbert Burger, ki je predvsem kot kandidat za državnega predsednika zbral in zmotiviral skrajno desni tabor. V krog in osmradje desnega ekstremizma sodijo tudi določene koroške domovinske grupacije in organizacije, ki delujejo odprto ali pa konspirativno. Bistven segment nasilnega izražanja je tudi antisemitizem, ki se pogosto pojavlja kot skrunjenje judovskih grobišč ali molilnic. Osebe in ustanove, ki so jim bile namenjene pisemske bombe, so tako ali drugače delovale za pozitivne odnose med Avstrijci in tujci ali pa so vidne predstavnice manjšin, kot na primer Terezija Stojsič ali Wolfgang Gombosch. Delovna skupnost v SPÖ: Zborniški in navadni Slovenci Delovna skupnost „Avstrijske narodnosti v SPÖ“ povpraševanja med funkcionarji, ki ga je izvedel Narodni svet koroških Slovencev, ne šteje za pomembno, prav tako ne rezultata. Delovna skupnost ne namerava ovirati, pa tudi ne podpirati prizadevanj za ustanovitev etnične zbornice. V bodoče bo pač treba vzeti na znanje, da so na Koroškem na eni strani zborniški Slovenci, na drugi pa navadni slovensko-govoreči in dvojezični Korošci. Obveznega članstva v zbornici si ni mogoče predstavljati. Delovna skupnost se trudi za narodnostno identiteto, ki ni že vnaprej v opoziciji do večinskega naroda in se bo še naprej trudila za konstruktiven dialog znotraj narodnostnih skupnosti. FPÖ se bo zavzela za realizacijo zbornice Namestnik deželnega gla- respektira z večino izraženo varja Matthias Reichhold je željo po ustanovitvi manjšin-zadovoljen s povpraševanjem skega zastopstva na javno-Narodnega sveta in je „pozi- pravni osnovi in da bo podprl tivno presenečen“ nad rezulta- realizacijo narodnostne zbor-tom. V izjavi za tisk pravi, da niče. Grilc (ÖVP) za etnično zbornico Kandidat ÖVP za deželni zbor, član sosveta in župan Pliberka Raimund Grilc je v svoji izjavi za tisk povedal: „Koroška Ljudska stranka podpira zahtevo, da mora biti bodoče zastopstvo Slovencev demokratično izvoljeno. Če je tako zahtevo podprlo 90 % sloven- skih funkcionarjev v tajnem glasovanju, je to jasna naloga.“ Zveza slovenskih organizacij in tisti krogi SPÖ, ki da so proti demokratično izvoljenemu narodnostnemu zastopstvu, marajo iz tega glasovanja potegniti konsekvence, je mnenja Grilc. Uspeh sejma „Austria in Slovenija“ Prvi avstrijski izvozniški obliki. Sodelovalo je 150 av-sejem v Ljubljani, ki je bil letos strijskih podjetij. Po besedah novembra, je obiskala tretjina predsednika avstrijske gospo-vseh potencialnih slovenskih darske zbornice Madertha-gospodarstvenikov. Na tem nerja je bila to največja sejmu so predstavili avstrijske strokovna eksportna razstava produkte in usluge v zgoščeni doslej. Dileme koroške slovenske zgodovine I. Del Na odnose med krškim ordinariatom in narodno zavednim delom slovenskega prebivalstva na Koroškem so vplivali razni dejavniki. Ordinariat je z Marijaniščem in bogoslovjem imel na voljo dve ustanovi, preko katerih je močno vplival na koroške Slovence. Narodno politična nasprotja so vplivala tudi na ti dve ustanovi. Vgojni program v Marijanišču ni ugodno deloval s cerkvijo. V bogoslovju je delovala „Akademija slovenskih bogoslovcev“, ki je ustvarjala v hiši slovenščini ugodno okolje. S predavanji in drugimi nastopi so se slovenski bogoslovci izpopolnjevali v slovenščini in pripravljali na kulturno prosvetno delo med slovenskim prebivalstvom na Koroškem. Veliko pozornost so posvečali spoznavanju slovenske zgodovine, socialni tematiki ter literarnemu ustvarjanju. Sodelovanje z nemškimi bogoslovci je bilo precej omejeno, v posameznih obdobjih celo hladno. Ti so vodili svojo akademijo. Slovenski bogoslovci so izdajali Bogoljuba, nemški pa Germanijo, kije s svojimi prispevki in s svojo zunanjostjo poudarjala nemško nacionalno misel in zapa-dala močnemu antisemitizmu. Bratoljub je imel v bistvu narodno obramben značaj. Od Slomškovih časov naprej je verski aspekt igral v slovenski narodni politiki na Koroškem pomembno vlogo. Slovensko časopisje je pogosto pisalo o dolžnosti vernih Sloven- cev do lastnega naroda. Med te dolžnosti je v prvi vrsti prištevalo zvestobo do materinščine. Slovenska duhovščina je poudarjala, da je uspešen ver-onauk možen le na osnovi materinščine in se je zato tako dosledno potegovala za slovenski učni jezik na koroških ljudskih šolah. O narodni disciplini pa je slovensko časopisje in so slovenski zastopniki govorili tedaj, ko so mislili, da je treba utrditi vrste zavednih Slovencev. Geslo je bilo v prvi Dr. Avguštin Malle vrsti uporabno za discipliniranje lastnih privržencev. Na osnovi arhivskega gradiva dvomimo tudi o upravičenosti enačitve konservativni Slovenec - napreden Nemec, ki jo pogosto srečujemo v zgodovinopisju. Gotovo se je med koroškimi Slovenci uveljavila konservativna usmeritev, ni bila pa edina. Tako poenostavljanje je problematično zlasti zaradi tega, ker izhaja iz utvare dozdevno enakih družbenih izhodišč v vsakodnevnem političnem boju. Slovenska duhovščina je tik pred propadom monarhije uveljavila pravico do uporabe slovenščine pri vodenju matrik. V dnevih preganjanja sta se za posamezne slovenske duhovnike zavzemala dunajski kardinal Piffl in celovški škof Hefter. Zaradi velikega pomanjkanja duhovniškega naraščaja je škof Hefter spreje- mal v celovško bogoslovje pomembno število bogoslovcev iz drugih alpskih dežel pa tudi iz Nemškega rajha. Dotok bogoslovcev iz čeških dežel, iz Spodnje Štajerske ter iz Kranjske je s koncem monarhije prenehal. Ker je bil dostop južnoko-roških predelov po jugoslovanski odnosno slovenski zasedbi škofijstvu onemogočen odnosno otežkočen, je škof Hefter ustanovil za to področje generalni vikariat v Dobrli vasi ter za generalnega vikarja imenoval Matijo Randla. V začasnem deželnem zboru so v plebiscitnem času poslanci ponovno spraševali deželnega oskrbnika dr. Arthurja Lemi-scha o agitacijski dejavnosti slovenskih duhovnikov v prid Jugoslovanov. Na te interpretacije deželni oskrbnik v principu javno ni odgovarjal in šele v „Koroški domovini“, ki jo je po plebiscitu 21. novembra 1920 pričel izdajati „Koroški domovinski svet“, kakor se je Heimatdienst slovensko sam poimenoval, najdemo poročila o agitacijski dejavnosti teh slovenskih duhovnikov. Deloma so ta poročila zelo skopa, pogosto pa potem povezana s trditvijo, da je na voljo še cela košara obremenilnega materiala. V smislu svoje narodno politične orientacije se je večina slovenskih duhovnikov opredelila za Jugoslavijo, česar tudi ni skrivala. Verski aspekt je igral pri plebiscitni propagandi jugoslovanske (slovenske) in avstrijske strani veliko vlogo. Sloven- ski letaki so skušali utrditi misli, ki jih je slovenska duhovščina o pomenu materinščine pri pastorali in katehezi skušala uveljaviti že pred tem časom. V letakih, ki so bili namenjeni posameznim krajem, pa je slovenska stran opozarjala na div- *7% r*ntn Hi 4/V / Lf t C/i / (lA/f Skdi aase, ljubi brata. Dvigni ga, odpri mu vrata! Ltvstik. janje pripadnikov „Volksweh-ra“ proti cerkvam in župniščem v času majske ofenzive. Razni „krščanski možje“ so se obračali na ljudstvo v smislu glasovanja za Jugoslavijo. Slovenskim letakom je navadno zelo hitro sledila reakcija avstrijske strani, ki je v svojih letakih zavračala trditve slovenskih. štev. i . -tri ce ^ ri„ SSeeJtei, ste ^Spssri’<. c ,its - ri'lss lit te ritt e/riusy ^ n te /ftfts . ste je fstl, v-sccty - I Jtje s^tcriAr-c^, Iterle-fy'erriescc-se'ril^co. telriric J- č-ritivsttSt.m S* ^««4; i-a-s/ri^eset^^iesitsJ/Uti4