Glasilo jugoslovanske socialne demokracije. lakaja ▼ Ljubljani vsak torek, četrtek In soboto. Naročnina za avstro-ogrske kraje za celo leto 14 K, za pol leta 7 Ki za četrt leta 3'50 K, mesečno 1.20 K. za Nemčijo za pol leta 7-90, za četrt leta 4 K; za Amerike za pol leta 9'50 K za četrt leta 4‘80 K Nubum številka 10 «• Reklamacije so poštnine proste Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Inserati: Enčstopna petit-vrstica (širina 88 mm) za enkrat 20 vin., večkrat po dogovoru. 130. štev. V Ljubljani, v torek, dne 30. novembra 1909. Leto XII. NASLOVA: Za dopise in rokopise za list: Uredništvo ^Rdečega Prapora«, Ljubljana. — Za denarne pošiljatve naročila an list, reklamacije, inserate i. t. d.: Upravništvo •Rdečega Prapora«, Ljubljana, Šelenburgova ulica 6/11. Vabilo na naročbo. Sodruge in prijatelje vabimo na novo naročbo, dosedanje naročnike pa, katerim je potekla naročnina koncem meseca novembra, da jo zopet obnovč. »Rdeči prapor" izhaja trikrat na teden ter velja Za Avstro-Ogrske dežele: za celo leto K 14"— za pol leta ir 7*— za četrt leta n 3*50 na mesec n 1*20 Za Nemčijo: za pol leta K 7-90 za četrt leta n 4*— Za Ameriko ■- a za pol leta K 9*50 za četrt leta n 4-80 Obenem prosimo cenjene naročnike, naj priporočajo naš list svojim sodrugom, prijateljem in znancem, naj ga zahtevajo po gostilnah in kavarnah, v katere zahajajo in naj nam pošljejo naslove takih znancev, ki bi ga naročili, če jim ga pošljemo na ogled. Upravništvo „Redečga Prapora". Državni zbor. V petek, pozno zvečer, se je končala razprava o predlogih, tičočih se narodnega vprašanja in sicer ugodno za parlament, precej neugodno pa za Blenerthovo vlado. Predlogov je bila cela vrsta in med seboj se niso vjemali, tako da bi se bila morala debata še zelo razvlačiti, če bi se bilo imelo na koncu govoriti in sklepati o vsakem predlogu posebej. Pergeltov predlog, o katerem smo poročali v soboto, ni soglašal z opravil-nikom. Treba je bilo torej iskati druge poti, da se pride do cilja. Radi tega so imeli klubski načelniki popoldne posvetovanje in tu sta se posebno sodruga dr. Adler in Seitz trudila za sporazum. V zbornici je prišel med tem poslanec sodrug dr. Renner do besede, pa je izjavil, da ne konča svojega govora, dokler ne bo sporazuma. Prizadevanje sodrugov je bilo vspešno: Splošno se je sklenilo, da se umaknejo vsi nujni predlogi, namesto katerih je imel Stčlzel vložiti sledeči skupni predlog: »Voli se odsek 52 članov z nalogo, posvetovati se z ozirom na razmere v posameznih kraljevinah in deželah radi uravnave narodnih zadev o zakonskih načrtih, ki so ž njimi v zvezi in o predlogih, ki se še odkažejo odseku ter v teku treh mesecev poročati zbornici.* Ta predlog se v jedru vjema z nujnim predlogom, ki so ga bili vložili socialni demokratje in ki smo ga priobčili. Z ogromno večino je bil predlog sprejet in vsi z 'narodnim vprašanjem v zvezi stoječi predlogi so se odkazali odseku. * Predsednik je otvoril sejo ob 11. in 25 minut dopoldne. V nadaljevanju nacionalne debate je dobil besedo znani Vsenemec Malik, ki je od kraja do konca govoril kakor neprostovoljen ko mik. Najprej se je togotil nad splošno volilno pravico, ki ga jezi, ker sluti, da ne bo več predolgo poslanec. Potem je začel razkladati svoje abecedarske pojme o nacionalni politiki. Zlasti hud je bil na nemške socialne demokrate, ki mu seveda niso dovolj nacionalni, dočim vidi v čeških in poljskih socialistih same šoviniste. Socialni demokratje so ga spravljali tupatam z medklici v neprijetno zadrego. Enkrat se je n. pr. postavil: »Vedeti morate, da smo mi Vsenemci v tej državi navzgor popolnoma osamljeni.* Sodr. Freund-lich ga je prijazno vprašal: »Ali tudi navzdol?* In Malček se je res zaletel: »Tudi navzdol*... Potem se je jezil, da nočejo socialni demokratje ministrskih listin. F r e u n d 1 i c h ga je vprašal, če mu je povrjena sestava kabineta. Ko se je drl nad nemškimi socialnimi demokrati, da niso nacionalni in da izdajajo nemški narod, ga je S c h u h-meier pofroclal: »Saj pravim to vedno našim ljudem, pa mi ne verjamejo.* Vse se je smejalo, samo Malik ni razumel, pa je patetično zaklical: Tako pa ne more ostati. Mi Nemci se vendar ne bomo požrli.* In Schuhmeier mu je prav po dunajski odgovoril: »Na, na, dds ta ma net*. Seveda ni bilo smehu ne konca ne kraja. Potem je govoril dr. Bax a, ki je stresal češki radikalizem, enako zopern kakor nemški, in da ostane ton čim bolj neizpremenjen, je prišel za njim še nemški radikalec Stransky na vrsto. Vsled vsenemških provokacij je postalo med njegovim govorom precej viharno in nemški radi* kalci so slišali od socialnih demokratov tako gorke, kakor že davno ne. Italijanski klerikalec Buzatto je dejal, da se strinja z izvolitvijo odseka za narodna vprašanja. Za njim je govoril dr. Renner. Z njegovim velezanimivim govorom se pa pobavimo še posebej. Medtem, ko je on govoril, je prišla vest, da so se stranke zedinile glede na skupen položaj. Dr. Renner je zato končal in Stolzel je naznanil predlog, ki smo ga priobčili v uvodu. Generalna govornika Seitz (socialni demokrat) in Fuchs (krščanski socialec) sta govorila prav kratko. Nujnost se je sprejela skoraj soglasuo. V meritorični debati so se vsi predlagatelji odrekli besedi; nato je bil predlog sam sprejet z ogromno večino. Proti njemu so glasovali samo češki in nemški radikalci. Seja se je zaključila ob 8/, 11. zvečer. Prihodnja seja je v torek ob 10. dopoldne. Na dnevnem redu je proračunski provi-zorij. Parlament Je pokazal, da hoče Uveli 1 Parlament in narodno vprašanje. (Govor poslanca Seligerja dne 25. novembra v avstrijskem državnem zboru.) Utemeljevaje socialno-demokratični nujni predlog o varstvu manjšin je imel poslanec Seliger zanimiv govor, po katerem posnemamo sledeče: Odgovornost, da je obnemogel ljudski parlament, zadene meščanske razrede, Id imajo v tej zbornici pretežno večino. Namesto da bi ustanovili poljuden režim, se pripravljajo, da izroče moč v državi zopet bir okraci j i. Na Angleškem, na Francoskem je meščanstvo doseglo zmage nad birokracijo, na Huskem se bojujejo revolucionarji za odstranitev birokracije, celo v Perziji padajo gave v prah v boju sa odstranitev absolutizma in ž njim združene birokracije. Tukaj pa podpirajo meščani na obeh straneh one, ki hočejo odstraniti ljudsko zbornico, da bi na njenem mestu ustanovili golo gospodstvo paragrafa 14. Zločin češke buržoazije je, da ni nikoli poizkusila, priboriti pravice svojega naroda na temelju demokracije, temveč se je vedno družila s fevdalnim razredom. Namesto da bi se postavila na podlago ljudske zbornice in tam vstopila v boj za svoj narod, razbija temelj in jemlje sebi in celemu narodu moč obrambe zoper vse, kar še lahko pride. Na drugi strani bi pa moralo nemško meščanstvo končno spoznati, da v tej Avstriji ne more biti več vlade 9 milionov nad 16 milioni ter da se more svoboda in pravo nemškega naroda osnovati le v svobodi in v pravu jseh narodov te države. Tudi nemško meščanstvo izroča s svojo politiko nemški narod birokraciji. Prišla bo tudi birokracija v težek položaj, ko pojde za to, da se izvrši finančni načrt in najamejo nova posojila vlade. Takrat si bo birokracija morala iskati kompaktno večino. Tedaj se bo pobotala s Slovani, Nemci bodo ostali na cedilu, pa bode kričali o izdajstvu. To se je v zgodovini Avstrije že večkrat zgodilo. Ali hočete ponavljati to neumno igro P Ali se niste ničesar naučili iz nesrečne zgodovine te države in iz zgodovine Nemcev v tej državi? Ali morete dobiti boljši dokaz za nezmiselnost in ne-smotrenost politike, kakor je vaše lastno priznanje popolnega bankrota ? Ne zanašajte se na Bienertha, ne na birokracijo, ampak zanašajte se na narod sam. Ne razdevajte podlage, na kateri lahko nastane moč ostalih, kajti s tem razdenete tudi podlago svoje moči. Nemški narod je prav tako brez moči kakor Slovani, če ne vladajo v tej državi narodi ampak birokracija. Po svojih sklepih ne morete delati nobene narodne politike, zakaj če nam načelnik poljskega kluba odtegne roko, je konec parlamentarične večine. Jetniki poljskega kola ata in Moric Benedikt vas komandira. Vsak dan morate iznova trepetati, če ne pride gospod Stapinski v poljskem klubu z vprašanjem izstopa iz večine. Vsemogočna reakcija se zopet dviga. Prošta pa bo ura, ko bodo narodi zahtevali računa in pognali krivce, kajti narodi se na dajo več komandirati od birokracija. Doletni so in sami se bode vladali. Proti valovom revolucionarnega gibanja se ne morejo postavljati carinske ograje kakor proti kruhu in mesu in žitu. Delavci so upali, da jim bo država končno dala, kar jim gre; toda meščanske stranke so razočarale delavce in bi jim razbile še ta parlament Ne čudite se, če se polotijo delavci zadnjega sredstva, ki je po pesniških besedah posvečeno, kadar ne najde zatirani nikjer več pravice! Meščanske stranke naj bi sedle skupaj in iskale spravo. Če imajo dobro voljo, najdejo mir. Ako razočarava ta parlament vse, vendar delavski razredi nimajo povoda sa brezupnost, kajti pot in cilj delavskih razredov gre preko tega parlamenta. Za nje deluje gospodarski razvoj, U zmaguje z neodporno močjo. Delavstvo je ustvarilo podlago za mogočen razvoj proletarskih moči; na njej raste razredna zavest in politična eneržija, S katero bo zmagovito odstranilo vse zapreke kljub vsemu preganjaju. Proletariat koraka v bo- dočnost z zgodovino, ki vodi na svetle višave svobode. Proletariat je med družabnimi razredi tisti, ki po pravici lahko vzklika: Nič so ti ne more zgoditi 1 Vedno smo uveljavljali svoje zahteve na podlagi zakona. Ce se odkaže proletariat po siti na staro prvotno moč vseh zgodovinskih dogodkov, na revolucionarno eneržijo, ne bo tožila socialna demokracija. Proletariat je pripravljen za boj, ki ga bo zmagovito končal, izpolnjujoč svojo zgodovinsko dolžnost, ki mu nalaga, ustvariti nov red človeštvu. Ce ste dovolj frivolni, da razbijete parlament in pokopljete v njegoyih razvalinah svojo blazno politiko, zasadimo na njegov grob zastavo, na kateri izražajo naše upanje večno žive besede pesnika: «Še ni bil narodov zadnji boj!» (Živahno odobravanje iu ploskanje pri socialnih demokratih.) Socialni pregled. Novela k ssakosn o pokojainskem zavarovanju. Upravni odbor občega pokojninskega zavoda za nameščence, je v svoji seji dne 9. t. m. na predlog svojih udov, gospoda cesarskega svetnika Leopolda Langerja in podpredsednika gospoda Aleksandra Kailerja sklenil, naj se obči pokojninski zavod obrne čimprej do centralnih zvez interesentov in do več strokovnih družb s prošnjo, da bi na podlagi vprašalne pole, katero bode izdala v to svrho centrala, izrazile svoje mnenje glede novele k zakonu o pokojninskem zavarovanju. To, pismenim potom nabrano gradivo, naj bi z že pridobljenimi izkušnjami centrale in deželnih uradov siužilo kot podlaga ustni enketi v ožjem krogu in za sestavo tozadevne spomenice. Shod unije radarjev na Dunaju. Dalje. Frank (Falkenau): So druga Karpelss in Reutuann, se mi zdi, mislita, da no rudarji nehvaležno ljudstvo; drugi delavci dobe po 25 letih dva asistenta, mi pa cel kup, pa š3 nismo zadovoljni. Gotovo imata sodruga najboljše namene, vendar je med nadzorovanjem rudarstva in drugih obratov velikanska razlika. Drugod vidi nadzornik nevarnost, v rudniku ju pa opazi šele, če mu o tem povedo delavci. Ge se pa ne informira, ne more ničesar dognali. Na dan nesreče v Neusattle so nadzorovali, pa niti ne moremo trditi da ne-marno. Nadzornik ni vprašal delavcev, pa ni mogel vedeti, da se bo zgodila nesreča. Zaraditega potrebujemo volitev nadzornikov. Nadzornik sme delo ustaviti na nevarnem kraju, ne da bi vprašal delavce. V dveh dneh pa utegne delavce zopet postaviti na nevarno mesto. Ga ne moremo povedati nadzorniku, kakšen je material, ne more imeti nadzorovanje posebnega vpliva. Poslanec 6 e er: Rudarji so gotovo "interisi-rani na volitvi nadzornikov. Zdaj se nam je samo vprašati, kaj je taktično: Ali naj naglašamo samo to zahtevo, ali naj skušamo doseči vsaj nekaj napredka? Bil sem tudi pri posvetovanjih delavskega prisveta in zdi se mi pametno in t prid rudarjev, če se že zdaj omogoči napredek. Skušali smo tam doači s podjetniki sporazum, da jih privežemo, da ne bi mogli predloge kar zavračati. Saj veste, da so odnošaji med lastniki rudarjev in gosposko zbornico kar najbolj srčni in velike važnosti je, da ce jim odvzame prilika, da bi imeli povod za strmo* glavljeeje predloge v gosposki zbornici. Shod ne bi storil prav, če bi sklenil: tako ali pa niči Pravijo tudi, da itak ni gotovo, če bi vlada tudi ime-aovala Ustih šestdeset nadzornikov. Jamstva za to se vc ne more nihče prevzeti, ali spričo dogodkov v del. prisvetu je pričakovati, da se to uresniči. Napako bi napravili, če bi namen del. prisveta kar odklanjali. Strokovna komisija, ki se je posvetovala z rudarji, ni dosegla sporazuma. Ni se glasovalo o tem, ker se o takih stvarih ne more odločevati z glasovanjem. Komisija pa je bila mnenja, da se sprejme to, kar se da doseči. Pokorny (Bochum): Stvar mi je šele postala tukaj jasna in moja svaritev pred popru-senjem se ni tikala kompromisa, ker ga nisem poznal. Svaril sem Vas le, da se varate pred tako zakonodajo, kakršna je pruska, ki nas ne more zadovoljiti. Vaših razmer ne poznam sicer vobče, toda tehniške in druge razmere v rudarstvu •o po vseh deželah domala enake in pravim zaraditega: Ne zamerim uniji, če nastopa proU so-drugu dr. Karpeksu in zagovarja sklepe mednarodnega rudarskega kongresa. Od leta 1886 smo imeli v rudarstvu 27.000 smrtnih nesreč in en in eno četrtino milijona poškodb. Vprašati je treba po vzrokih, in to >o nedostatna kontrola. Ni potreba, da bi morali delavski nadzorniki imeti prej teoretiško izobrazbo. Nasprotno, čimbolj ao teoretično izobraženi, tem manj so praktični. Nadzornik naj zna preiskavati, če zna brati na aparatu ali ne, že ni tako važno. Paziti mora na redno vr-šltev dela. Zato ni treba tehniških znanosti. Ni kriva volja, da so tako slabe razmere. Tem razmeram je krivo to, da rudarska oblast ne more opraviti dela. Poleg tega se pa še dogaja, da obratni uradniki oblast sleparijo. Ako bi rudarji delali po predpisih, bi delali počasneje nego so delali železničarji pri svoji pasivni resistenci, in bi ne zaslužili niti za sol. (Pa resi) Nezgodnostno vprašanje je mezdno vprašanje. (Odobravanje.) Zakaj bi delavci ne mogli nadzorovati predpisov, če bi jih morali izpolnjevati? Sploh pa imamo na tisoče uradnikov, ki nadzorujejo delavce, pa tudi nimajo teoretiške naobrazbe. Nikar pa ne recimo, da sicer varujemo načelo, pa vzamemo, kar se nam da. Pravico imamo kritikovati, če se nam ne da tega, kar nam gre. Vsega ni treba ubogati svetnika Baura. Državni asistenti so izven našega vpliva. Delovanje asistentov obenem z nadzorniki bi utegnilo voditi do zamotanosti, ki bi lahko postala usodna. Mi imamo tudi v Nemčiji nekakšne asistente. Bili so delavci; opazujte pa njih delovanje pa boste videli, da jim delavstvo ne zaupa. Odkar ti poslujejo so nezgode poskočile od IB do 16 na tisoč delavcev. Delavski asistenti tudi ne bodo sami socialni demokrati. Ia tedaj gorje soc. dem. pazniku! Ne strinjam se tudi s tem, da se paznikom prepoveduje pečati se z mezdnostjo. Ne le, da je akordno delo morilno, v rudarstvu imamo že tudi premijski sistem, po katerem je treba gotovo število yozičev napolniti za 20 fenigov. Delavec ne sme paziti tu na zdravje in življenje. Te vzroke nezgodam bi morali pazniki poiskati in prav na ta način bi morali priti do drugih mezdnih načinov. Kompromisi so vedno nekaj neprijetnega. Nihče jih nima rad. Za razmere v rudarstvu ne velja teorija naj znamenitejših avtoritet mnogo — mi v Nemčiji priznavamo Karpelesove zasluge — in če bi bil on sodil razmere tako, kakršne so, mislim, ne bi bil prišel do takega kompromisa. Mislim, da je bolje, da asistente pustimo. Ge jih vlada jemlje z naših vrst, ji bomo hvaležni, najvažneje pa je, da se vladna predloga kar največ popravi, da bo ustrezala rudarjem. Pomanjkljiv se mi zdi tudi načrt frakcije, ker veže nadzornike k raoljčlivosti o »trgovskih i obratnih tajnostih*, ker se s tem lahko preprečuje razkritje pedostatkov in da so določene za prestopke paznikov strožje kajni nego za kršitve zakonov po podjetnikih. Obravnave nam kažejo, da se morata teorija in pWtksa združiti. Dalje. Shodi. Jesenice na Gorenjskem. Klerikalci se z vsakovrstnimi čenčarijami silno trudijo, da bi utrdili pri svojih bralcih vero, da je na Jesenicah še vse črno. Vse njihovo besedičenje pač nič ne pomaga, ker imajo delavci sami oči in ušesa, pa vidijo in spoznavajo, kje imajo pričakovati kaj izboljšanja. Neizogibno je bilo torej, da se je začela zadnja leta socialna demokracija silno mvijati, klerikalizem pa rapidno nazadovati. Prav posebno kaže to skoraj nepričakovani razvoj delavskega konzumnega društva. Eaako pa napreduje tudi strokovna organizacija in narašča zanimanje za politično delo. To se je videlo tudi danes, v nedeljo, na shodu, ki je bil pri «Jelenu> na Savi. Ne da bi se bila razvila kakšna posebna agitacija, je bila prostorna dvorana ob 3. popoldne zasedana in mnogo navzočih je moralo stati. Govoril je sodrug Etbin Kristan o predmetu «Draginja in parlament* ob splošni pozornost poslušalcev. Shod se lahko prišteje najlepšim priredbam stranke na Jesenicah. Domače vesti. — Onemoglo žaganje napolnuje zadnji čas članke in notice klerikalnega časopisja. To je najboljši simptom, da se pobožni gospodi slabo godi. Cernu žugati, če se zavedajo svoje moči? Ako so res tako mogočni, kakor se delajo, bodo že ugnali svoje nasprotnike in če bi lepo mirno opravili ta posel, bi bil vsaj eleganten. Večno rohnenje in napovedovanje, kako bodo ugnali te in one, je pa sila podobna tistemu kričanju, s katerim hodijo divjaki v boj, misleči, da se jih bo nasprotnik ustrašil. Zgodilo se je pa že dostikrat, da so bili taki kričači neusmiljeno tepeni. Ker nam je to znano, se ne damo plašiti z ropotom in klerikalci zaman trosijo svojo moč. Da imajo danes moč v krempljih, itak vemo. Ampak do sodnega dne je Se daleč in tudi če ne bi bilo, ga ne bi klerikalci doživeli kot vladarji. Toliko časa, kolikor je bilo treba, da so prišli na vrb, ne bodo potrebovali za padec. Saj ljudje niso tako slepi, kakor mislijo v »Katoliški tiskarni*. Prezgodaj so se razodeli kot stranka si-nekuristov, mešetarjev in koristolovcev. Seveda niso mogli drugače. Zakaj ljudje niso hiteli v klerikalni tabor iz pobožnosti in zaradi Marijinega češčenja, ampak ker so izpoznali, da mori biti človek dandanes priporočen klerikalcem, če hoče kaj doseči. Ampak kmalu bo prišel čas, ko ne bo več pogače za vso, ki bi jo radi jedli, ne dosti službic, ne dosti doklad, samih obljun pa ne bodo hoteli ljudje vživati. Takrat bo polom tak, da se bo pokanje slišalo v Deveto deželo. Dotlej naj v božjem imenu žugajo; le da med delavstvom ne bo tistih, ki bi se jih bali. — Gorenjska železnica ima nekoliko pod Radovljico predor. Napravljen je bil, ko se je železnica gradila, samo zato, ker bi sicer ne imela nobenegaI Dejstvo! Sedaj ta predrt popravljajo že precej dolgo, Vlaki t veliko previdnostjo in še večjo počasnostjo vozijo skozi. Tudi to je dejstvo! Delo v predoru pa pravzaprav že dolgo časa stoji. In zakaj? Ker podjetnik ne more dobiti delavcev, ki bi si upali delati v predoru; kajti pravijo, da je nevarnost v predoru velika, da jih pri delu zaloti smrt, da jih podsuje. Tudi to je dejstvo. Sedaj pa vprašanje na pristojno politično oblast: ali ni naravnost nevarno za človeško življenje, če smejo vlaki dannadan voziti skozi ta predor, ki ga nič treba ni in ki vsak čas lahko zagrebe stotine ljudi?! Ce se kdo malo širše prestopi na cesti ali če voznik ne prižge o pravem času svetilke pri svojem vozu, ga udarijo takoj paragrafi piugel-patenta ali pa kazenske postave po glavi. Tukaj pa, ko je nevarnost očitna in velikanska, ne vidi nobena oblast ničesar... Dobro, da so se Miado-turki zadnjič peljali le do Jesenic po naši Gorenjski; če bi se bili peljali do Ljubljane, bi se jim bilo v radovljiškem predoru lahko pripetilo kaj zelo staroturškega ... — Ponesrečen zrakoplov. V vasi Krasovica blizu Reke so orožniki našli v gozdu raztrgan zrakoplov in poleg njega trupli obeh zrakoplovcev. Dognalo se je, da je ponesrečenemu zrakoplovu ime «Kolmar*. Ta balon se je v ponedeljek blizu Berolina dvignil v zrak. Peljala sta se ž njim zra-koplovec dr. Brinkman iz Berolina in arhitekt Frauke iz Kolmarja. Nameravala sta napraviti večje potovanje. Balon je bil velik, kajti vseboval je 2300 kubičnih metrov plina. Dr. Brinkman je bil kot zrakoplovec dobro znan. Bil je v mladosti c ficir, pa je slekel uniformo in študiral najprej kemijo. Ko je napravil doktorat, je začel študirati tehniko in potem medicino. Njegov spremljevalec Franke je bil tudi rutiniran zrakoplovec. Pri omenjeni vasi Krasovica je strašna burja zajela zrakoplov in ga gnala proti skalovju. Oba zrakoplovca sta menda sprevidela, da je rešitev nemogoča, kajti eden si je s črnim robcem zavezal oči. Morala sta prebiti grozne muke, ker sta njiju trupli strahovito poškodovani. — Žrtve dela. Preteklo sredo so v Sv. Hi« polilu pokopali onih devet delavcev, baje Srbov in Hrvatov, ki so našli pri popravljanju proge tako grozno smrt. Pogreb je bil veličanstven. Udeležilo se ga je do 6000 oseb. Vsi železniški uslužbenci od Dunsja do Linča, katerim je dopuščal ča«, so se udeležili pogreba. Bilo jih je gotovo do 2000. Pokopali so jih v pet grobov, ki so bili vsi obsuti z mnogobrojnimi venci. Nad grobom je govoril poslanec sodrug Muller. — Ciankali za maike. V Linču so aretirali nadporočnika Adolfa Hofrichterja, ki ga imajo na sumu, da je tisti neznanec, ki je razpošiljal gener a',štabnim častnikom ciankali v oblatih s hekto-graftranim dopisom, da je to sredstvo za okrep-čaaje moške moči. Kakor je znano, je eden izmed častnikov, ki so dobili pisma s strupeno vsebino, stotnik Mader res za*žil priporočeno «afrodizi-astično* sredstvo ter umrl. Policija in vojna oblast sta ves teden preiskavah strašno afero, ki seje končno osredotočila nad nekim častnikom v Galiciji. Toda ta je takoj lahko dokazal svoj alibi tako točno in sigurno, da je bila njegova nedolžnost jasna nad vse. Tedaj je izvedela policija, da je dobil drug časnik za god povsem enako škatljico kakor one, ki so jih bili dobili tovariši od generalštaba, le da v njej ni bil ciankali, ampak okrašena je bila s perjem. Odpošlljatelj te škatijice je bil nadporočnik Hofrichter, eden izmed tistih, ki so končali nauke na vojni šoji in imajo tem več nade, da pridejo v generalštab in postanejo takoj stotniki, čim manj je enakih oficirjev pred njimi. Mešana policijska in vojna komisija je začela na to poizvedovati v Linču in je dognala, da je nadporočnik Hofrichter sam kupil nekoliko takih škatljic, nekoliko pa si jih je dal prinesti po svojem vo* jaškem slugi. Za oblata je poizvedoval v neki dro* geriji, kjer jih ni dobil, pozneje jih je kupil v apoteki. Končno so še izvedeli, da je Hofrichter imel šest dni dopusta za R chnov na Češkem, da je pa med tem časom ostal v Linču in le dva dni prebil na Dunaju, kamor se je odpeljala njegova žena, ki pričakuje, da postana v dveh mesecih mati. Policija kombinirala je na Dunaju, kjer je izstopil na zapadnem kololvoru, vrgel usodna pisma sam v poštno skrinjico, iz katere pobira poštni urad x Mittelgasse, kjer so dobila pisma poštni pečat. Pri hišni preiskavi so našli neko tinio, ki Še ni preiskana, o kateri pa sodijo, da služi za kopiranje. Tudi aparat za hektograflranje so našli, ne pa strupa. Policija misli, da si je Hofrichter, ki se je mnogo bavil s fotografiranjem, lahko nabavil ciankalija; on pa trdi, da je rabil za fotografije samo suhe plošče. Za škatijice pravi, da je nekatere hotel d%ti svoji ženi za šivalna dela, eno je poslal prijatelju za god, ostale da je sežgal. Za oblate pa trdi, da jih je potreboval za svojega psa, kateremu je moral dajati zdravila. H.frichterja so v petek popoldne zaslišavali od 3. popoldne do 11, zvečer. On trdi ves čas, da je nedolžen. Hišno preiskavo so na> pravili najprej v njegovi pisarni. Potem so mu dejali, da bodo preiskali stanovanje in so ga po* zvali, da naj gre naprej, pripravit svojo ženo, da se ne ustraši preyeč, kadar pride komisija. Kdor pozna vojaške navade, ve, da ima taka obzirnost vse drug pomen. «Pojdi naprej* — to se pravi v takem slučaju: »Zdaj imaš priliko, da se ustreliš, če si kriv.* Hofrichter je odklonil prijaznost in je dejal, da prestopi prag svojega stanovanja samo a komisijo, češ, njemu ae ni bati hišne preiskave. Tako je torej mnogo momentov, ki mo Sej o sum na mladega čaitnika, toda doslej ni še nobenega dokaza. O Hofrichterjevi osebi so sodbe zelo različne. Eni ga slikajo za zelo nadarjenega in tudi simpatičnega človeka, drugi za štreberja. Enim se zdi popolnoma nemogoče, da bi bil izvršil tako grozno dejanje, drugi menijo, da je zmožen vsakega zločina. Omeniti je še treba, da je po vojaškem kazenskem zakonu le tedaj mogoča obsodba na smrt ali na dosmrtno ječo, če obdolženec prizna, ali pa če sta bili pri zločinu najmanj dve priči. Sicer je najvišja kazen 20 letna ječa. Hofrichterja mislijo izročiti dunajskemu garnizijskemu sodišču. — Predavan]e prikladne za različne podobe, fotografije i. t. d. Cene nizke. Postrežba točno. Isdijstdj is »dfumni Fr«o TidaTh” Pr. Lampret t Kmniu,