Poštnina plačana v gotovini.
m
NASA
E ZDA
1 ETO VIII.
V LJUBLJANI, 10. MAJA 1939
ŠTEV. 15.
za dij ake
Kongreganisti — vabim Vas
na kongres Kristusa Kralja, ki se letos šestič vrši in tokrat v Ljubljani od 25.—30. julija.
Sredi počitnic darujte nekaj dni Onemu, čigar brezmadežni Materi ste se posvetili s tem namenom, da Vas varno in gotovo vodi k Njemu, ki je naš Gospod, Kralj in Odrešenik.
Ob kongresnih dneh naj se Vaša srca še bolj vžgo za ideale kraljestva, kateremu ne bo konca, v katerem je neskaljena sreča in cilj vsega človeškega teženja.
V	zvezi z zastopniki drugih narodov bomo razpravljali o tem, kako naj v Kristusovih načelih resnice in ljubezni presodimo najprej sebe, potem pa ves svet. Daleč segajo naši načrti, a niso utopistični, temveč povsem stvarni in z združenimi močmi dosegljivi. Saj nam pomaga On, ki je dvanajstim skromnim ribičem naročil: Pojdite in učite vse narode! Meje božjih načrtov so meje vesoljstva, drugih ni. Pridite torej in pustimo, da Kristus zavlada v nas in okrog nas!
Na svidenje v znamenju Kristusa, Kralja vesoljstva!
V	Ljubljani, 29. aprila 1939.
+ Gregorij Rožman,
škof.
Kongrcganidov program za letošnje počitnice:
1. Izpolnjeval bom vse dolžnosti dobrega katoliškega dijaka.
2. Nikdar ne bom pozabil kongregacijske molitve zjutraj in zvečer.
3. Udeležil se bom kongregaeijskega zborovanja v Stični od 3.—5. julija.
4. Prisostvoval bom kongresu Kristusa Kralja v Ljubljani.
5. Udeležil se bom taborenja v božji naravi s svojo kongregacijo.
6. Vsak dan bom storil vsaj eno posebno dobro delo.
?. Odpočil se bom duševno in telesno in se tako pripravil za novo šolsko leto. 8. Moje geslo bo tudi v teh dneh: »Povsod Boga« in »Za Jezusa z Marijo«.
Pisma bratom
Za mojo Marijo
Še sedaj ga vidim pred očmi. Bilo je o maju. Z mnogimi drugimi je skakal in se igral nu vrtu po kongregacijskem sestanku. Ko sem stopil med nje, je pritekel k meni, tlesknil z rokami, me zvesto pogledal in zaprosil: »Mi daste tisti tulipan za mojo Marijo?« Pri tem je pokazal na rdeči cvet sredi gredice.
Take prošnje nisem pričakoval od njega. Bil je živ, razposajen prvošolček, ki so mu usta neprestano lezla v nasmeh.
Pogledal sem mu v oči in rekel: ' Dobil ga boš!«
Utrgal sem cvet ter mu ga dal. Z veselim, a komaj dahnjenim livala« ga je vzel in stekel domov, da ga postavi pred »svojo Marijo«, majniško Kraljico.
Preteklo je že več let od tega. Toda kadar koli se	spomnim	na
lega	svojega malega	bratca,	ga	vidim tako pred seboj, kako	me prosi,	da
mu dam cvet za »njegovo Marijo«.
Nehote je izrazil z besedo, kar je zaslutilo srce: da je Mali božja, ki je mali nas oseh, tudi tvoja in moja in njegova mali. Občutil jo je kot svojo Mater ter ji hotel clati dokaz ljubezni.
Da, tako je. bratje! Devica Marija nam ne sme biti samo tako na splošno kraljica nebes in zemlje, vzljubiti in občutiti jo moramo kot svojo gospo, zavetnico in mater. Biti nam mora blizu, prav naša... Ti moraš vedeti, da je njena skrb in ljubezen, njena dobrota in lepota tvoja; in da si ti njen, da so njej posvečene tvoje oči, tvoja usta, tvoje srce — tvoje žalosti in tvoje veselje, celo tvoje mlado življenje da počiva v varstvu njene ljubezni.
Ljubezen mora splesti lesne	vezi in ustvariti osebni odnos	do nje tako,
da ji	lahko pogledaš	v svete	oči	ter rečeš: »O moja ljuba mati	M arija!«
Že dolgo nisem videl več svojega malega kongreganista. Včasih se sprašujem. da-li ima še »svojo Marijo« in če ji še cvetja prinaša?
Oj bral je. morda smo jo imeli tudi mi nekdaj... A sedaj?
Zopet prihaja maj. Pojdimo in poiščimo si osi »svojo Marijo«/
Pred zaprtimi Trati
Zadnjič smo se odpravili na pot, na dolgo pot čez trikrat tri gore in prav toliko dolin. Samo v začetku nekaj malega po beli cesti, potlej pa po kolovozih in stezah, po strmih rebrih, skozi gozdove in čez pašnike. Težko smo bili obloženi in jermeni nahrbtnikov so neusmiljeno rezali ramena. Drug drugemu smo si dajali poguma z veselo besedo in pesmijo. Sonce je
žgalo obraze, komolce in kolena. I eter pa je bil dober in usmiljen, brisal nam je znoj z lic in čela. Ljudje so nas začudeno gledali in spraševali, kam gremo. Vedno znova smo jim odgovarjali: tja daleč za onile breg!
Mi pa smo dobro vedeli, kam gremo. Tako smo si rekli: »Bratje, naš cilj je Mati Marija, ki v svojih rokah Jezusa drži. V dar ji nosimo svoje srce z vsemi njegovimi željami vred. Tja moramo priti do večeru. Tam blizu je tudi naš dom ...«
Hodili smo in hodili, dokler nismo zagledali v daljini cerkvice na hribu. Stegnili smo roke v ono smer in si rekli drug drugemu: »Glej, tam je/«
Krepko smo se pognali dalje. Še enkrat navzdol in še enkrat navkreber, skozi gozd in mimo jas. Veselo vihra prapor pred nami. Še zadnji naskok. Tu smo!
Toda joj! Kdo nam bo vrata odprl v svetišče, ko ključa nimamo? Nič ne pomaga, v prednjem dvoru, pred zaprtimi in zaklenjenimi vrati stojimo in molimo svoj rožni venec in pojemo svojo pesem in izlivamo svoje prošnje in želje. Vendar vsi vemo in čutimo: tamle, prav blizu nas, je Marija, ki v svojih rokah Jezusa drži. Ona nas gotovo prav razločno vidi in sliši. Čisto blizu smo si, čeprav je naše telesne oči ne vidijo.
Jaz sem pa verjel, da je to podoba našega življenja in rekel sem tovarišem in rečem še Vam, bratje: tako je naše življenje. Hodimo in potujemo navzgor in navzdol, obloženi in obteženi, po ozkih stezah in strmih rebrih. A se nikdar ne izgubimo, ker so vse naše steze živo zaznamovane z rdečo božjo milostjo. Tja potujemo, kjer je Marija na prestolu z Jezusom, kjer je tudi naš dom. Vendar skozi božja vrata v večno slavo zdaj še ne moremo. A Marija in Jezus in naš dom — vse nam je tako blizu. Morda samo še en korak in se bodo vrata odprla, in tedaj... Oj, bratje, tedaj... oko še ni videlo in uho še ni slišalo in človeško srce še ni občutilo, kaj je Bog pripravil tistim, ki ga zvesto ljubijo, ki za njim hodijo, ki ga z vsemi močmi svoje duše iščejo — ob Materi Mariji...
Oj bratje, pred nami se vije svetla steza prav do nebes. Po njej Marija z Jezusom gre. Pojdimo vsi za njo!	V.	M. Vrtovec S. J.
Bodimo pošteni!
Vse sv. pismo, predvsem ono Nove zaveze, se obrača do človekovega duha, torej na oni del človekovega bistva, ki ga je Pavel postavil v nasprotje s telesom in z zakonom mesa. Pavel je izrekel tedaj pre-važne besede o tem, da ima tudi duh svoje posebne zakone, ki močno nasprotujejo zakonom telesa. Mladini gre pri zahtevi po poštenosti za tega notranjega, duhovnega človeka, ki se upa postaviti v opreko z zahtevami gospodarskih koristi in sebičnega hrepenenja po vladi nad drugimi. Krščanska mladina dobro ve, da je pri človeku mnogo važnejše, ali ima odkritosrčno srce, ali je zvest samemu sebi in drugim, ali je notranje pošten in značajen, kot pa, če ima različne še tako visoke zunanje časti, denar in premoženje, oblast, znanost in razumnost. Kajti za duhovno prebujeno mladino izpolni svojo življenjsko dolžnost le tisti, ki pošteno izpolnjuje svoje dolžnosti, pa naj bi bil sicer še tako preprost, reven, nizek in brezpomemben. Tu srečamo res novo obliko »neznanega junaka«, ki je daleč od zunanjih uspehov in od tega, ali ga ljudje cenijo ali ne. Gre mu za notranja junaštva, ki so skrita, pa so vendar mogočna junaštva, ker se bori tak človek za poštenost v zasebnem in javnem življenju. Prelepe so besede,
ki jih je izrekel filozof Maeterling, da ni nihče dolžan biti bogat, lep, vpliven in mogočen, pač pa je vsakdo dolžan, da je dober, plemenit in pošten. Saj je res tako v življenju, da mnogi nimajo drugega bogastva kot samo svoje poštenje in svoj neuklonljivi značaj, pa stoje vendar mnogo trdneje v življenju kot mnogi še tako pomembni in bogati ljudje, ki osebno nič ne pomenijo. Perthes je pisal svojemu prijatelju, naj ne pozabi, da more sicer zelo učenemu človeku, ki ga vsi močno spoštujemo, primanjkovati duhovne veličine, globine mišljenja, spoznanja za vzvišeno in sveto, takta in plemenitosti, ljubeznivosti in poštenosti.
In vendar je tako, da ceni sodobna krščanska mladina po svojem dobrem spoznanju prav tako podrobne lastnosti poštenega človeka tako zelo, da jih v življenju od sebe in od drugih brezpogojno zahteva. Oče nekega znamenitega človeka je dal tale nasvet: bodi vedno mož, pošten mož, pa naj bo žep tudi prazen. Kajti človek brez poštenega moškega srca ni niti pogleda vreden. Zato se tudi mladina zaveda, da je že poštenost sama neprecenljivo človekovo bogastvo, sicer tako, ki se ne da meriti in prešteti, pa je prav zaradi tega mnogo več vredno. Poštenost je najplemenitejše in najodličnejše bogastvo, katerega človek nikdar ne more izgubiti. Kdor pa ima to bogastvo, ima polno pravico na priznanje od ljudi in na svoj zelo dober glas.	Dr. Stanko Gogala.
ftekaj izjav o Mariji*
Paul Claudel:
Marija je tista dobra Mati, ki me je nekoč poklicala k sebi. Ob njenih nogah sem se naučil vse, kar vem, in njej sem izjecljal vse, kar sem želel povedati. Tudi sedaj vem, da me ni zapustila in da je moj pogled nikoli ne išče zastonj.
Frangois Mauriac :
Kadar delamo račun o svojem življenju, preveč pozabljamo na leta nedolžnosti, ki igrajo svojo vlogo pri končnem obračunu.
Marija, ki nas je spremljala od čistega izvira preko trpljenja in uboštva, to dobro ve.
Hoče nas voditi nazaj. Tam nam veli: skloni se. Njeno milo podobo zapazimo ob svoji in tedaj nam je jasno, zakaj smo bili za njo vedno — ta otrok ...
Karl B a u s s a n :
Srednji vek je bil po Verlainovih besedah nežen in gigantski obenem. Vzrok je v tem, ker je zelo opazoval in zelo ljubil Devico. Misel nanjo in pobožnost do nje sta omilili vse, kar je bilo trdega in surovega v teh ljudeh davnine.
It. It a g u e t :
Ne govori nam o svojih namenih, ali nepričakovano nas postavlja pred največje probleme: ljubiti samo Boga, čistost brez madeža, življenje samo za druge. Ne govori nič, ali njena požrtvovalnost vas sili k razmišljanju. Podobna je visokim Snežnikom, ob katerih se vam vrti v glavi, pa vas vseeno vabijo k sebi.
1 Prim. Foyer Notre Dame, 1939, 71 sl.
E. 11 e 11 o
Potrebujemo stvari, ki bi bila brez napake in vendar kakor mi; žene, ki bi kljub brezmadežnosti ostala žena, da bi mogla biti priča naši slabosti.
Biti mora naše narave, da jo dobro pozna.
Bili mora popolnoma nedolžna, da bo lahko dovolj usmiljena.
Biti mora	žena, da bo	dovolj nežna.
Biti mora	Devica brez	madeža, da se bo lahko	brigala	za druge. Svojih
dolgov ne sme	imeti.
Biti mora mati, da bo imela srce za bolne otroke.
Biti mora	kraljica, da	bo dovolj mogočna.
Biti mora	vse to obenem, da ji ničesar ne	bo	manjkalo.
Biti mora prav blizu božjega prestola, da bo z njega lahko uslišala ose naše prošnje.
Zamisli se in odgovori, ali ni res, da potrebuješ Marijo.
Na pragu velikih počitnic
mSSSSBmM
Pred tremi leti je francoski list prinesel tole navodilo za počitnice: »Poletje! To je sezona vašega telesa, čas, ko ne smete misliti, ampak morate biti le žival, ki se igra, veseli in zabava. Pozabite ves razum, da pozabite, da imate razum!«
Duhovito in prekrasno navodilo! Toda kakor je smešno, je vendar precej resnice v besedi, da je poletje bolj ko kateri drugi letni čas sezona vašega telesa.
Telo je dar božji, in s tem darom je tako kakor z drugimi: treba ga je ohranjati in razvijati. Saj ga sama Cerkev neguje in ožarja s sijajem vseh svojih zakramentov. Kako tudi ne, ko pa dobro ve, da je naše telo monstranca, v kateri je izpostavljeno najsvetejše, ki se imenuje nesmrtna duša, in svetišče, v katerem se odigrava skrivnostno življenje Očeta in Sina in Svetega Duha.
Kje je rečeno, da mora tisti, ki pametno neguje in kultivira svoje telo, pozabiti Boga in svojo dušo? Saj le Bog in duša pišeta točen zmisel zgodovini in fiziologiji našega telesa in vsemu, od česar bomo dajali račun.
V	počitnicah moraš zmuče-no in oslabljeno telo, ki si ga devet mesecev prekladal po šolskih klopeh in ga krivil z jarmom učenosti, ponesti v božjo prirodo, ga nahraniti z dvojnimi porcijami tečnega zraka,
napojiti z energijo životvornega sonca in okrepiti in zravnati z modro prikrojenim športom.
Ni pa poletje čas, ko ne bi smeli misliti. Nasprotno! Med šolskim obratovanjem se ti je navadno tako mudilo, da od samih dreves nisi videl gozda, ali z drugo besedo, da od samega učenja nisi prišel do tega, da bi bil tudi mislil; vse je bilo bolj spominska gimnastika in brezdušna mehanika.
To moraš nadomestiti v počitnicah, ko vse ceste vodijo v božjo naravo in v živo občestvo našega slovenskega naroda. Saj je vsaka cvetka in vsako drevo, vsak čriček in sleherni ptiček, gladni berač in človek z romarsko palico božja zamisel.
V	šoli si moral vedno ponavljati: Da! in Amen! in mir besedi. Zdaj pa premišljuj in vprašuj: Kako in zakaj? Kam in čemu? Ko si med letom analiziral in mikroskopiral, zdaj zlagaj vse stvari v sintezo prvega vzroka in v simfonijo božje ljubezni!
Kongreganist mora biti apostol. I11 kdor ni apostol, je apostat. Apostol v pravem pomenu besede, to je odposlanec dušam, ki ga potrebujejo in pričakujejo. Nietzsche bi rekel: »Studenec za mnogo žejnih, srce za mnogo hrepenečih, volja za mnogo orodij.« Ali kakor pravi Claudel: »Primi me za roko, zakaj noč je črna in nič več ni jasno!« Kakor je v evharistični monstranci izpostavljeno Življenje par excellence, tako moraš tudi ti nad svojo okolico dvigati monstranco svojega bogatega, načrtnega, božjega življenja.
Kadar le moreš, pojdi k sveti maši! Zakaj prav v počitnicah, ko si se otresel morečih šolskih skrbi, laže z vso dušo sodeluješ pri veličastni drami na Kristusovem žrtveniku. Pri maši bodi tako, da vselej doživiš nekaj posebnega, velikega, nezaslišanega. Če se vračaš s to zavestjo, si zmožen, da navdušiš ves svet in ga usposobiš za največja dejanja.
Ljudje vedo, da si Marijin sin. Mariji pa je Gospod storil velike reči. Zato tudi ti pričakuj velikih reči.	Jos.	Šimenc.
Sopotnica
Pod večer sem šel na pot, črna zemlja je razprla
širne kraje pred menoj.
Marija, lepa žena, jaz sem tooj,
koder soj
Tvoj me vodi,
tja bo moja duša šla.
Marija, lepa žena je prišla skozi mrak in mi tiho
dobro besedo povedala.
In Marija z mano gre, najina pot — davnih sanj najlepše so želje.
Pod večer sem šel na pot, lepa žena je razprla
pred menoj najlepšo pot.
Remic Janez.
I
MOJA BODOČNOST
I
Znanstvenik
Pri	vseli predmetih srečuješ velika imena iz preteklih
dob,	v sedanjosti poznaš ljudi in imena, ki	jih vse izreka
s spoštovanjem, lepo se ti zdi, kar so ustvarili, skratka: občuduješ jih in rad bi bil kakor oni. Saj se njih imena stavijo nad vladarska in vojaška, saj so oni ustvarili pogoje našemu življenju na vseh področjih! Kar za njimi, tudi sam hočem biti kakor oni! Pa to je le videz, naj te ne slepi, poglej resnico!
Kaj	je znanost, kdo znanstvenik? Znanost je iskanje
resnice,	znanstvenik pa njen služabnik. Da, služabnik,
ne gospod. Če hoče, da je kaj prida, mora biti celo zelo skromen in ponižen služabnik resnice. Služiti pa je	velikokrat	težko, zakaj	človek bi le ukazoval in gospodoval, mu je pač
oblastnost	že	v	krvi. Tudi	ni dandanes Bog ve kako v časti služiti komu,
hlapca vse zaničuje. In vendar znanstvenik, pravi znanstvenik ne more, ne	sme	drugače.	Služiti mora resnici. Vse njegovo delo je iskanje
resnice,	njej	mora pomagati do priznanja, njo mora kazati svetu, njo odkrivati	in	učiti.	Kdor	bo iskal sebe, svoje slave, svojega	priznanja, bo
izginil brez	sledu; le	tisti, kdor bo samega sebe žrtvoval	resnici, bo z
resnico živel tudi sam. Resnica je tako mnogostranska in neizmerna. 'r času in kraju nedojetna, da človek vse nikoli dojeti ne more, pa smo torej veseli, če jo moremo spoznati v drobcih, če prodiramo vanjo počasi, postopno. Vsi ti drobci so del ene same vseobsežne, nedeljive, večne Resnice — Boga. On edini objema vso resnico, kar je je človek po drobcih spoznal v vseh strokah, v vseh časih, po vsem svetu, kolikor je še bo spoznal, in tudi tisto, ki je morda nikoli ne bo spoznal. Samo s tega razgledišča je mogoče pregledati in obseči vso resnico. Mi ubogi ljudje smo ubrali različna pota od naravoslovja in zemljepisa pa do dušeslovja in bogoslovja, ker samo tako moremo nekaj malega resnice spoznati in objeti v posameznih področjih. Zato pa še nikakor ni treba, da bi zdvajali nad resnico, nasprotno: verovati moramo vanjo in se zavedati, da naše malenkostno delo dobiva veličino in vrednost iz velike celote. Zato znanost ne more voditi proč od Boga, najvišja znanost mora voditi do Njega, ki je Resnica.
Vse drugo iz tega sledi. Znanost terja žrtev. Če bi rad veseljačil, če bi rad živel družbi, rad posegal v hrup in šum dneva, rad zaslužil, rad časti in priznanja, potem ne segaj po znanosti, zakaj vsega tega ne daje, ali pa tako redko, skopo in pozno, da boš prej onemogel, preden boš kaj dobil. Znanost zahteva tihega, samopozabnega, vztrajnega dela, odpovedi, včasih smešenja in tveganja. Marsikdo se ob prvem koraku v svetišče znanosti ustavi in misli, da je vso resnico zgrabil. Ob svojem prvem uspehu pozabi na veliko skupnost, napravi iz svojega drobca svet zase in hoče, da resnica služi njemu. Tak človek je obtičal in končal svojo službo z odpadom, z malikovanjem sebe. Tisoče ljudi tvega zdravje, udobnost, čas in denar, a je uspeh tako majhen, da njih delo izgine v zgodovini. In vendar so bili vsi ti nešteti delavci potrebni, da je prišel za njimi eden, ki se mu danes ime blešči med velikani znanosti. Ni toliko važen uspeh kolikor delo, to pa mora biti vztrajno, načrtno, dosledno, vestno. Če ti je res do tega, da bi kdaj znanstvenik bil, začni zgodaj: bodi do sebe neizprosen.
•vadi se v trdem delu, ne dopuščaj v svojem delu nikake površnosti, ne kokodajsaj okoli svojih uspehov in del, ne sili prezgodaj v javnost, zbiraj si gradivo in razgleduj se zgodaj! Vse to naredi, a še dobro premisli, preden se odločiš! Visoka in lepa je služba, a tudi težka je.	J.	Š.
Ali so bili naši kulturni delavci verni
X. France Prešeren (1800.—1849.).
Da je svetovno nazorno gledanje na svet in človeka našega naj večjega pesnika Franceta Prešerna zelo podobno Čopovemu, smo že zadnjič dokazovali. Prešeren je namreč užival podobno humanistično izobrazbo kot Čop in je že v višjih gimnazijskih razredih prišel v isto miselnost študentov, kakršne so bili Čop, Smole, pozneje Auersperg in drugi.
Tudi Prešeren je v prva gimnazijska leta prinesel s seboj vero svojih očetov, a je začel kot drugi v zadnjih	letih na gimnaziji in v onih
na filozofiji gledati	na katoliške dogme s kri-
tičnim očesom izobraženega humanista, s skepso, s pridržki. Tako ugotavlja Kidrič v Prešernu II.. stran 44., o Prešernovem verovanju v zadnjih študijskih	letih	v	Ljubljani od okoli 1817. do	1821. tole: »V cerkev in k
spovedi je	do	1821.	pač	hodil, v Ljubljani zaradi šolskih predpisov, v Vrbi
in pri stricih iz ozirov, toda verjetno je. da je bil ob koncu ljubljanskih študij do dogem že zelo skeptičen in da je že komaj čakal časa, ko bi mu ne bilo več treba opravljati verskih dolžnosti.«
Če se je tako zgodilo s Prešernom že v Ljubljani do 1821. leta, se pač ne bomo čudili, če je njegovo odmikanje od pozitivnega katoličanstva na Dunaju v letih 1821. do 1826. le še napredovalo. Tam je kot akademik na juridični fakulteti še naprej študiral klasike in se pobliže seznanil s tisto strujo nemških in angleških romantikov, ki so predvsem slavili v svojih pesmih svobodo človeškega duha. Mnogo pa je zakrivila to Prešernovo usmerjenost tudi takratna dunajska politična psihoza. Metternichov absolutizem je namreč zatiral vsako svobodo, družil pa se je pri tem z oficialno dunajsko, kolikor toliko še zmerom jožefinsko usmerjeno katoliško višjo duhovščino. Prav to pa je povzročilo pri izobražencih, kot je bil Prešeren, skupen odpor ne le proti državni ureditvi, ampak tudi proti katoliški cerkvi. Že tako zelo skeptičen pesnik namreč sedaj ni več ločil notranje vrednosti katolicizma od slučajne zunanje politične usmerjenosti nekaterih avstrijskih duhovnikov.
Tako je Prešeren že v ti dobi zašel v etični individualizem, v odpor proti katoliški dogmi in pozitivnemu katoličanstvu, v nekak hegeljanski panleizem, čeprav sam ni bil filozofski tip, marveč estetski in se zaradi tega nikdar ni poprijel kakega natančno določenega filozofskega naziranjti o svetu in človeku. Saj te stvari nikdar ni sistematski in intenzivno študiral. Osnovna črta njegove miselnosti sta bila pač svobodoljubje in brezpogojni idealizem. To dvoje je ohranil do svoje smrti — preko vseh razočaranj in obupnih življenjskih trenutkov. Kot pristaš panteističnega naziranja je s
Čopom veroval, da je s smrtjo za človeka vsega konec. To misel je jasno opeval v Sonetih nesreče, v elegijah po Smoletovi in Čopovi smrti in drugod. V Sonetih nesreče pravi:
Perjazna smert, predolgo se ne mudi:
Ti ključ, ti vrata, ti srečna cesta,
Ki pelje nas iz bolečine mesta
Tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi.«
V elegiji V spomin Andreja Smoleta je zapel:
»Težka človeku ni zemlje odeja,
Vzamejo v sebe ga njene moči.«
O Čopu pa je dejal:
»Rings um dich rauschten sanft der Save Wellen,
Die dir zu sprechen schienen: ,uns vertraue!1«
V teh verzih je Prešeren jasno izpovedal svoj panteistični monizem. Ni pa čutil do vere svojih dedov mržnje, marveč le skepso, in zato ni čudno, če je v svojih umetninah zelo pogosto uporabljal simbole in podobe iz verskega življenja, saj so mu nudile premnogo estetskih vrednost in je vedel, da so njegovim rojakom pač najbolj razumljive. Zato je kljub verskemu indiferentizmu v katoličanstvu spoštoval vero svojih staršev in stricev (Kidrič, Prešeren II., stran 160.). A njegova svobodoljubnost je bila močnejša od tradicionalne vere. Opomniti pa je treba, da je bila ta svobodomiselnost predvsem neka »moda«, ne pa prepričanost, kakor je bila pozneje »moda« liberalizem in danes komunizem itd. Sicer bi si ne mogli razložiti Prešernovega koraka ob koncu življenja — izpričujeta ga njegovi sestri Katra in Lenka — da je namreč poklical k sebi dekana Dagarina, ki ga je pripravil na lepo krščansko smrt. Prišli so pa tudi tekom življenja hujši in silnejši vzroki, da se je Prešeren zamislil v večne, transcedentalne vrednote katoliške cerkve. O tem prihodnje leto.	France	Jesenovec.
Kongregacijsko zborovanje ho letos v Stični
Vsako leto se snidejo člani dijaškili kongregacij iz Slovenije na svojem zborovanju. Svet kongregacijskih voditeljev je določil, da bodi to zborovanje v letošnjih velikih počitnicah v Stični na Dolenjskem, ki je znana po svoji lepi legi, bogati zgodovini in po dobrotni gostoljubnosti
»belih menihov«. Zborovanje se začne v ponedeljek, 3. julija zvečer, in se konča v sredo, 5. julija popoldne.
Zborovanje kongreganistov bo v znamenju notranje poglobitve v zvezi z liturgičnim življenjem Cerkve, v odkrivanju resničnega položaja katolicizma v svetu in v pripravi kongregauista na velike naloge prihodnjega šolskega leta. Predavali bodo naši prijatelji in strokovnjaki, kot so p. Vrtovec, dr. Cajnkar, pisatelj Finžgar, dr. Hanželič in drugi. Vmes pa bodo kongregacijski razgovori, lepo pripravljeni večeri za zabavo in kongrega-cijsko prijateljstvo.
Stroški v Stični bodo za vse dni 20 din za osebo. Podrobna navodila bodo še izdana. Glede udeležbe in znižane voznine se je treba takoj dogovoriti s svojimi voditelji. Do 6. junija mora biti v pisarni Marijinih družb v Ljubljani točno javljeno, koliko kongreganistov se iz posamezne kongregacije zborovanja v Stični udeleži. Zborovanja se udeleži lahko vsak koii-greganist od dovršene tretje šole navzgor.
Kongreganisti, pripravite se na svoje izredno važno zborovanje v Stični. Geslo: Vsi v Stično. Na svidenje pri Mariji v Stični!
■	SKRIVNOSTNE	SMUČI	 .
16. Beni Hasan pojasni vse.
Miha Sever se je vrnil k Leonu Veyrieru in tovarišem. Pripovedoval jim je o svojih potih, medtem pa pomenljivo pogledoval Ilamira, ki se je hotel za vsako ceno izmuzniti iz družbe. Končno se mu je posrečilo in stekel je v kočo k Donu Luigiju ter mu sporočil, da pride Miha s svojimi naslednji dan na malico. Res so prišli. Ravno so sedeli v živahnem razgovoru, ko se naenkrat odpro vrata.
Beni Hasan je mirno stopil v sobo, ni pa imel ne preprog ne prtov. Tudi njegov mutec Zamat to pot ni stopal za njim, pač pa gruča čokatih mož s trdimi, umirjenimi koraki in odločnimi potezami.
Takoj za njimi pa je vstopil še nek mlajši mož, čigar oči so takoj kakor puščica šinile k Mihu. Pa tudi Mihove razburjene oči so mu planile naproti in že sta se objela.
»O Jim, si vendarle prišel!« je vzkliknil Miha in glas se mu je krhal, spodnja ustna trepetala.
»Vse je v najlepšem redu,« mu šepne brat. »Beni Hasan je prišel v Ženevo pome. Držal je besedo in mojemu imenu vrnil čast.«
»A kako?« se čudi Miha. »V tem kratkem času!«
»Slutil je pomoto že od vsega početka in je sodnika res prepričal o moji nedolžnosti, še preden je tebe prvič srečal.«
Miha je strmel, nič manj pa ni strmela čedna trojica, ki so jo začuda mrki možje Mavrovega spremstva vzeli v svojo sredo, gostje pa so se plaho odmaknili.
»Zdaj pa vsi nastavite ušesa Beni Hasanovi povesti!« Mogočni Mavrov glas je pretresel sobo in vsi so prisluhnili. »V Maroku je bil poglavar, ki se je drznil boriti se s Francijo. Ko pa ga je Francija porazila, mu je prizanesla, ker se je vedno pošteno bojeval. Potem pa ga je še v svojo službo poklicala, da ljudem pomaga v borbi zoper zločince.«
Pogledal je Don Luigija.
»Tako je ta poglavar, zadnji starodavnega poglavarskega rodu, hodil sem in tja kot krošnjar s preprogami in se poniževal, da je služil svojemu poklicu.« Ponosno je dvignil glavo. »Francija mu je zaupala in mu dala še večjo moč: pazi naj na ljudi, ki bi radi izvohali njene tajne. V tej službi mu je Alah nedavno pomagal, da je vrnil čast in dobro ime možu, ki se mu je zgodila huda krivica.«
Prenehal je in se nasmehnil Mihu.
»Beni Hasan je s svojimi novicami šel k vladi in obljubili so mu, da bo po nedolžnem pregnani mož dobil zadoščenje, kakor hitro bodo opravljene še nekatere formalnosti. Zgodilo se je. A vlada je svojemu hlapcu tudi zaupala, da se preko švicarske meje v Francijo tihotapijo velike količine nebrušenih draguljev,
zločinske tolpe pa kar niso mogli izslediti. In Francija je bila osleparjena za carino. Pojdi, Beni Hasan, so mi rekli, in izvohaj nam tihotapce! In Beni Hasan je rekel: Grem!« Resno in posmehljivo se je priklonil trojici.
»Vaše ekscelence, vaš hlapec ima štiri oči, ker skozi dvoje gleda njegov mutec Zamat. Pa tudi štiri ušesa ima. In vidite, ni bilo dolgo, pa so štiri oči in štiri ušesa odkrila, da je neka mednarodna klapa, ki si je pridevala različna imena, v tajni zvezi z nekim sumljivim Švicarjem v Ženevi. In Ben Hasan je s svojimi očmi in ušesi dognal, da se tolpa skriva na Savojskem, da se je umaknila v gozdove. A moral je imeti še dokazov, preden je srp položil na zrelo žito.«
Pomignil je enemu spremljevalcu. Ta je stopil ven in privedel v sobo Ramira, ki je od sramu povešal glavo.
»Dokazi so se začeli nabirati, ko je Beni Hasan dognal, da je zločinski glavar izrabil v svojo korist nič slutečega fanta in ga postavil v hotel v Meževi, njega in njegovo mater, ki še danes o zločinu nič ne ve. Fanta pa so prisilili, da jim je skrival najdragocenejši dragulj, kar so jih pretihotapili.«
Ramiro je glavo povesil še globlje.
»Da bi to slutnjo dognal, je Zamat zame vlomil	v hotel, premetal	vse	sobe
gostov in pobral še nekaj drugih malenkosti, da bi stvar bila podobna navadnemu vlomu. Zdaj so lastniki svoje že dobili nazaj. V fantovi sobi pa je prebrskal vse in našel — tole!«
Potegnil je izpod obleke modro škatlo iz lepenke.	»Tu notri	je bila	ura,	tako
vam je rekel mladi senjor. Oglejte si zdaj to uro!« Pridvignil je	pokrov	in zable-
stelo je. »Vtihotapljeni biseri velike vrednosti.«
Bernard in tovariši so se spogledali, saj je vsem po glavi rojila ista misel: ni čuda. da je bil Ramiro ves iz sebe, ko so mu vzeli tolikšno dragocenost!
Toda smuči, smuči! Kaj je s smučmi? Ali Beni Hasan ne bo prišel do tega, da bi o smučeh kaj povedal?
Miha se je sklonil naprej: »Kaj je z mojimi smučmi?«
Beni Hasan pa je škatlo mirno vtaknil nazaj v žep.
»Ko so biseri izginili, je zločincem zmanjkalo zvijač. Treba je bilo nove in našli so jo, novo in preprosto. Recimo, tako so si šepetali, da bi kak angleški fant, ki je tu na počitnicah, naše blago nevede za nas pretihotapil čez mejo, kdo ga bo sumničil? Nihče, so se smejali. In ogledali so se po takem Angležu.«
Miha je pridrževal sapo.
»Našli so svojega mladega Angleža. Stanoval je v istem hotelu kakor Španec, ki sem o njem že govoril. Španski fant je priredil lisičji lov na smučeh.«
»Prisilili so me,« je zastokal Ramiro.
»Ne boj se: tvoja mladost te opravičuje,« reče Beni Hasan resno. »Tem bolj, ker se ti še sanjalo ni. zakaj te roparji silijo, da mladega Angleža osami, in tudi ne veš, kako so ga prisilili, da bi jim služil. Samo zaradi svoje neizkušenosti v vohunskih rečeh so mogli dognati, da Miha Sever čuva tajno nekega drugega moža. Nizkotno so mu torej zagrozili, da bodo tajno razglasili, ako jim ne ugodi, nese svoje smuči v Ženevo ter jih spet prinese nazaj in jih njim izroči. Ne da bi vedel zakaj, je zahtevano pot opravil.«
Tedaj se Maver prezirljivo obrne k Don Luigiju in njegovima tovarišema. »Ali mislite, da je Beni Hasan slep in gluh?! Ali ga ni sum že tako prevzel, da je šel za vašo žrtvijo v Annemasse in Ženevo ter se polastil njegovih smuči? Pa noben od vas ni mogel povedati, kam so prešle!«
Nato mirneje nadaljuje: »Beni Hasan je na smuči položil nož. Ej, odtrgal je srednji del od rilca in pete, kakor je to naredil vaš spretni Casque Noir v Ženevi. Toda vaš hlapec je fino delo Casque Noirovo žal pokvaril. Ta falot je namreč notranjost izdolbel in jo napolnil s celim premoženjem nebrušenih demantov, potem pa smučem dal prejšnjo vnanjost. Beni Hasan pa je demante pobral, Alah hodi zahvaljen!«
Okrene se k stražnikom: »Odpeljite jih! Mladega senjorja pa izpustite!« Trojico so vklenjeno odvedli. Srp je žito požel. Letina je bila spravljena.
Miha pa Mavra še vpraša: »Beni Hasan, ali so moje dirkalne smuči dobro spravljene ?«
Maver se nasmehne. »Jutri jih bodo že v Parizu gledali. A Francija je velikodušna. Dala ti bo druge, nove.«
Nato pa se zresni, vzame Mihovo roko v svoje roke in pravi: »Mladi Anglež, nič več se tvoja pota ne bodo križala s poti Beni Hasana. Zato poslušaj! Beni Hasan ti vošči: Naj se te nesreča ogiblje! Če bi te pa kdaj vendarle napadla, tedaj dvigni svoje oči h goram, odkoder prihaja moč! Pojdi v miru! Beni Hasan je govoril.«
KONEC
Poročila
Svetovni kongregacijski dan. Dne
14. maja letos bodo kongreganisti vsega sveta obhajali svoj občestveni dan. Namen tega dne je, da se člani marijanskih kongregacij zavedo, da so ena velika Marijina družina, ki ima na svetu krepko organizirano moč, ki ima svoje veliko duhovno bogastvo in še prav posebno dragoceno duhovno poslanstvo v sedanjih težkih časih. Vsi kongreganisti bodo ta dan opravili svojo skupno pobožnost in prejeli sv. obhajilo ter se spomnili milijonov članov in članic Marijinih družb drugod, ki bodo prav tako ob istih urah mislili nanje. Omenimo za sklep, da je bilo samo v letu 1938 pridruženih kongregaciji Prima primaria v Rimu 1164 novih Marijinih družb in je do konca leta 1938 bilo na svetu ustanovljenih in Rimu pridruženih 66.131 kongregacij. Število članstva pa gre v milijone. Kako velika organizacija, na katero more biti vsak kongreganist ponosen. Od vsakega posameznega člana pa so odvisni ugled, globina in apostolski uspehi Marijine armade. »Kongregacijski dan« hrani v sebi veliko misel.
Kdo je sodeloval pri letošnji »Naši zvezdi«. Krog sodelavcev, ki so se tako ljubeznivo odzvali vabilu za prispevke, je bil letos zelo velik. Vsem in vsakemu posebej ob tej priliki izreka uredništvo toplo zahvalo. Prispevali so: škof dr. Gregorij Rožman, F. S. Finžgar, Ivan Bogovič, dr. Joža Lovrenčič, V. M. Vrtovec S. J., dr. Janez Fabijan, Košir Jože, Pavel Slapar, dr. Vilko Fajdiga, Filip Terčelj, dr. Tine Debeljak, Miha Golob, p. Kazimir Zakrajšek,/Iv«!*' Dular. Ivan Lavrih, France Kunstelj, Pavel Oblak, dr. inž. Ivo Ribarič, France Jesenovec, Anton Anžič, dr. Ivo Česnik, Cevc Emil, Jože Cukale, dr. Maks Wraber, Holozan Emil, Ivan
Caserman, Viktorijan Demšar, Golob Matija, dr. Stanko Gogala, msgr. Ante Kor-din, p. Kalist Langerholc, dr. Ivan Ahčin, Ivan Dolenc, dr. Stanko Cajnkar, I. Keše, Silvin Sardenko, Vlado Fajdiga, Ivan Čampa, Ciril Magister, Josip Šimenc, dr. \iktor Kocijančič, Jakob Solar, Gregor Mali, Viktor Gregorač, dr. Ivan Vrečar, dr. A. Levičnik, dr. S. Trdina, dr. J. Kralj, dr. J. Pogačnik, Polda Tone, Grozde Alojzij in še mnogo drugih, katerih prispevki še niso prišli na vrsto.
NOVE KNJIGE
Janez Veider, Sv. Ema, naša prva svetnica. Groblje 1939, str. 216. Pisatelj J. Veider nam je že znan po svojih umet-nostno-zgodovinskih spisih in odkritjih. S posebno ljubeznijo je že tudi pisal posamezne svetniške življenjepise. Biografiji sv. Eme, koroške vojvodinje, ki naj bi bila naša prva svetnica, se je posvetil z vso skrbjo in ljubeznijo do Cerkve in naroda. Na podlagi mnogih spisov je hotel kritično osvetliti to poglavje naše zgodovine, kar se mu je v veliki meri posrečilo, in bo ta knjiga šteta med tiste, ki imajo mnogo zaslug za odkrivanje slavne naše preteklosti. Knjiga ima tudi namen: postaviti med naše verno ljudstvo podobo svetnice, ki je po rodu in po krvi naša, in je treba, da se češčenje do nje kar najbolj razvije. V ta namen so pri-dejane tudi primerne molitve in pesmi. Uvodno besedo je napisal škof dr. Gregorij Rožman. Knjigo zelo toplo priporočamo.
REŠITEV KIIIŽANKE
Vodoravno:	1.	opoj,	5.	omelo, 10. pipa,
11. papež, 12. etos, 13. Azori, 14. koral, 15. Ihan, 16. Amand, 19. Paka, 20. Peter, 23. okop, 27. orač, 28. Arosa, 29. Sara, 30. Golar, 31. trak, 32. Agata.
Navpično:	1. Opeka, 2. pitom, 3. opora,
4. jasa, 5. opal, 6. Mazi, 7. epoha, 8. Karel, !). ožina, 17. nečak, 18. Draga, 19. porog, 20. post, 21. orar, 22. Tara, 24. Kola, 25. osat, 26. para.
Vabilo k naročbi
Uprava »Naše zvezde« vas toplo prosi, da ostanete tudi v prihodnjem letu zvesti naročniki »Naše zvezde«. List se bo potrudil, da bo izhajal še v večjem obsegu in s še bolj pestro, iz dijaškega življenja vzeto vsebino.
V	letošnjem letu je število zrastlo za kakih 600 naročnikov, v prihodnjem letu mora še bolj. Na delo tedaj za »Našo zvezdo«.
Uprava sporoča nadalje, da bo tudi letos, ob začetku novega šolskega leta, izšel bogat »Kongregacijski koledarček«. Ti koledarčki so se dijaštvu že tako priljubili, da jih vsako leto nestrpno pričakujejo. Zato veljaj tudi za letos pravilo: Kongreganisti i^S$rqciiiki »Naše zvezde« bodo kupili samo »Kongregacijski koledarček«
---------------------------------/f	fr	j',	,•	'“■>-------------------------------
»Naša Zvezda« za dijake izhaja difakrat v mesecu. Cfena za dijake 8 din, za druge 15 din
letno. Izdajatelj in odgovorni ufciinik dr* Tomaž«, Klinar. Uprava: Streliška ul. 12/11;
Uredništvo: Costova 7, Ljubljana. Ti«k;a Jugosi^V.tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič).
ciub" ^ /
Člane in članice dijaških Marijinih kongregacij opozarjamo na glavno glasilo slovenskih Marijinih d r u /. b : na mesečnik »BOGOLJUB« List je pola prelepih slik v bnkrotisku * Oglejte si zvezke v upravi: J UGOSLOVANSK A TISK A RN A (pritličje) Cena 20'— din na leto		Selške potrebščine zvezke, papir, peresa, ravnila in šestila, barvice, črnila, svinčnike, nalivna peresa itd. itd. Šolske knjige redne in pomožne, leposlovje slovensko in drugih literatur, slovarje, zemljevide, spise o športu itd. itd. si izberite v nakup pri m\l ZALOŽBI Ljubljana, Kongresni trg 19
		
VSE ŠOLSKE POTREBŠČINE za vse šole nudi v veliki izbiri po nizkih cenah kitiiooum MdSmjcIcuc tiskarne . Celje: Vsak dijak dobi brezplačno seznam knjig Družbe Prešernova 17 sv. Mohorja, v katerem so omenjene tudi šolske in Ljubljana: pomožne učne knjige. Posebej opozarjamo na ceneno Miklošičeva 19 knjižno zbirko »Cvetje iz domačih in tujih logov«		
		
Pristopajte k Prvemu delavskemu konzumnemu društvu v Ljubljani in kupujte pri njem in pri njegovih podružnicah!		Kenk in slaščice kupujte v parni pekarni in slaščičarni DOLINAR FRANC LJUBLJANA Pred škofijo štev. 11 Poljanska cesta št. 19
Pisarna Marijinih družb
Ljubljana, Streliška ulica 12-11 (Ljudski dom)
iina v zalogi
značke, svetinje in svetinjice, trakove, diplome (sprejemnice), podobice, pravila, kongregacijske knjižice in vse tiskovine za dijaške in druge kongregacije
Za prireditve nudi igre
za fante (Henri Gheon, Mašna strežnika iz Santarema; Blondel von Rosenhag, Vitez naše ljube Gospe), za deklice (M. Elizabeta, O.S.U.,
Pod vplivom presv. Evharistije; Otroci Marijinega vrtca) in za dekleta (A. Floris, Marija iz Magdale; Sandro Cassone, Rdeči površnik;
M. Fels, Izvoljena Devica)
Pisarna je odprta vsak delavnik od 10 do 12 dop. in od 5 do 6 pop. Tu se naročata tudi Naša Zvezda in kongregacijski dijaški koledarček
Najugodneje kupite vse
šolske, pisarniške potrebščine in de vo ci j onali je
(slike, kipe, podobice, molitvenike itd.)
pri tvrdki
A. SFILIGOJ
Ljubljana, Frančiškanska ul. 1
Vsak dijak-kongreganist naroči in čitaj *voje glasilo
Plačaj naročnino za vse leto naprej!