Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 9
Ljubljana, petek, 2. marca 1928.
Leto III.
Posamezna številka Din 1*50.
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana. Delavski dom. Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in izdajatelj Alojz Kusold, Ljubljana. Odgovorni urednik Albert Hlebec, novinar, Ljubljana, Karla Marxa trg št. 2. Tiska tiskarna »Slovenija«. Za tiskarno odgovoren: Alojzij Hofler v Ljubljani.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOST“.
ENOTNOST
DELAVSKO-KMEČKI LIST
Delavci, kmetje in vsi zatirani narodi, združite se!
Ker ni nobenih bistvenih razlik med režimom SDS in SLS in sta obe stranki pomočnici reakcije ter obe podpirata režim izjemnih zakonov proti proletariatu, centralizem, diktaturo in sistem »glavnjače«, mi dekalisti ne moremo podpirati niti ene niti druge skupine, marveč bomo vztrajno vodili boj proti obema.
Samokritika je nepogrešno orožje proletarske avantgarde.
»K politiki in k strankam lahko — z odgovarjajočimi spremembami — upo- j rahljamo to,	kar	se	nanaša na poedince.
Pameten ni	tisti,	ki	ne	dela nobenih napak. Takih	ljudi	ni	in	jih ne more biti.	;
Pameten je	tisti,	ki	ne	dela posebno bi-	■
stvenih napak in ki jih zna lahko in hitro ! korigirati (popraviti).«
Lenin, Iz knjige »Radikalizem, otročja bolezen komunizma«.
Proletariat se razvija v okvirju kapitalistične družbe od stopnje do stopnje s ciljem, da postane dovolj močan in sposoben za prevzem oblasti. Prvotno, v prvih začetkih kapitalistične družbe, je proletariat še speči razred: ne zaveda se svojih interesov in svoje moči, temveč je tudi duhovno popolnoma zasužnjen kapitalizmu.* Toda tok življenja ne gre mimo njega, temveč zadene tudi vanj in ga vzbudi. Začenja se zavedati svojega suženjskega položaja, zave se, da je izkoriščan, začne voditi boj, razredni boj, v njem se brani in napada. Izkušnja ga pouči, da ni njegov sovrag le poedini kapitalist, da je tu kapitalistični sistem, ki temelji na njegovem delu, na njegovih žrtvah in ki gradi svojo mogočno stavbo na njegovih plečih. Proletariat se zave, da je politično zatiran razred, spozna, da je politična oblast tista pozicija kapitalističnega razreda, s katere ga zasužnjuje in drži v okovih. »Vsak razredni boj je politični boj.« (Marks.) Proletariat se je iz prvotnega spanja povzpel do razumevanja, da je razred, ki ima brez ozira na meje in narodno pripadnost povsod iste interese in povsod isti revolucionarni cilj. Otresa se duhovnega upliva buržuazije, meščanskih predsodkov in iluzij, toda ne naenkrat, temveč polagoma, v kolikor v življenju spoznava njih škodljivost za svoj boi.
Iz njegovega spoznanja, da neorganiziran ne pomeni ničesar, da je le v organiziranosti njegova moč, nastanejo proletarske organizacije. Tako strokovne organizacije, v katerih se združuje za zboljšanje svojih delovnih in življenjskih pogojev. Višja oblika njegovega boja, političen boj, ki je v svojem efektu (učinku) boj za oblast, zahteva od proletariata posebno organizacijo, najvišjo proletarsko organizacijo: proletarsko stranko, ki združuje v sebi avantgardo, t. j. najbolj zavedne, požrtvovalne in bojevne elemente celega razreda, in katere naloga je, da zbere okrog sebe ves razred iu vse delovne množice. Proletarska stranka je takorekoč organizirana zavest delavskega razreda, njegova glava, ki vodi z jasnim programom, s pravilno politiko, s pravilnim in doslednim zastopanjem razrednih interesov ves razred skozi poedine poraze in poedine zmage do končnega cilja.
Ona oslanja svoje dnevno delo, t. j. svojo prakso na marksistično teorijo, to se pravi na vse izkušnje delavskega gibanja vseh dežel. Star pregovor pravi zelo točno tako-le: Teorija brez prakse je — kolo brez osi (t. j. brezpredmetna), praksa brez teorije je — slepec na cesti (t. ,i. ne vidi ne kam, ne kako). Proletarska teorija in praksa se morata skladati, morata biti v proletarski stranki nerazdvojno vezani. Leninizem je zopet upostavil marksistično enotnost teorije in prakse, ki jo je II. internacionala porušila.
Ravnotako kot se proletariat kot razred dviga v razvoju od stopnje do stopnje višje, do vedno boljšega razumevanja svojih nalog — ravnotako je tudi s proletarsko stranko. Tudi ona je na eni strani rezultat razvoja, na drugi strani njegov predmet, t. j. le polagoma se, po trdem boju, po težkih izkušnjah izkristalizira in usposobi, da privede potem proletariat mimo vseh skal in kleči do končne zmage. Proletarske stranke v naši in v sosednjih državah so se začele razvijati iz gnilega trupla druge internacionale, ki je ustvarila
prepad med prakso in teorijo ter zagazila v oportunizem, t. j. v služenje buržuaziji. Proletarske stranke so se morale otresti le polagoma, v delu in boju škodljivih socialdemokratskih tradicij (preostankov), ker naenkrat ne gre. Ravnotako kot se proletariat vzgaja in uči na svojih lastnih izkušnjah, ravnotako se vzgaja tudi proletarska stranka k pravilni proletarski politiki največ m podlagi svojih lastnih izkušenj. Ona doživlja delne poraze in delne zmage, uspehe in neuspehe, ona dela prav, včasih pa dela tudi napake.
Stranka sestoji iz onih ročnih in duševnih delavcev ter kmetov, ki hočejo čimboljše služiti interesom in boju delavskega- razreda, ki pa niso morda pametni padli iz neba. V delu in boju se učijo in vzgajajo čimboljše zastopati interese svojega razreda, čimuspešnejše kazati širokim delovnim masam pravilno bojevno pot, čimhitrejše jih zbrati pod rdečo zastavo razrednega boja in tako ojačiti razred. Oni lahko vkljub svoji prevdarnosti n. pr. novo nastalo situacijo, ki se vedno izpremi-nja, napačno ocenijo in zato store napako. Napake so v škodo delavskemu gibanju, izkoristi jih bur-žuazija in one ovirajo ojačenje razreda. Napake so lahko posebno bistvene in težko popravljive ali pa malenkostne in lahko popravljive.
Ravno v odnosa ju stranke do njenih lastnih napak, t. j. v NJENI SAMOKRITIKI pa se kažen vrednost stranke in njena pripravljenost, da v dejanjih, v praksi izvršuje svojo teorijo. Stranke II. internacionale se neznansko boje vsake samokritike, imajo to maniro, da skrivajo svoje napake, da prikrivajo svoje pomanjkljivosti, kar mora otopiti vsako živo misel in onemogočiti, da bi se stranka vzgajala tudi na podlagi svojih lastnih napak. Resnična proletarska stranka ima ravno nasprotno stališče. Enkrat storjeno napako, težko ali lahko, mora proletarska stranka, kakorhitro jo spozna odkrito priznati in popraviti.
Lenin pravi: »Odnošaj politične stranke do njenih lastnih napak je eden najtočnejših kriterijev (znakov) njene resnosti in tega, da ona v dejanjih izvršuje svoje dolžnosti napram svojemu razredu in napram delovnim masam. ODKRITO PRIZNATI NAPAKO, odkriti in najti njene vzroke, analizirati (raziskati) situacijo, v kateri je nastala, PAZL.liVO PROUČITI SREDSTVA ZA POPRAVLJANJE STORJENE NAPAKE — to je znak, DA JE STRANKA RESNA, to je znak, DA IZVRŠUJE SVOJE DOLŽNOSTI, ki so: VZGOJA IN POUK RAZREDA IN DELOVNIH MASs
Na svojih napakah se mora učiti stranka sama, na njih pa mora učiti tudi proletarske mase, zato jih mora odkrito priznati in izvesti brezobzirno samokritiko pred proletarskim razredom.
Leninu so ugovarjali, da je razkrivanje lastnih napak in samokritika nevarna za stranko, ker jo lahko izkoristijo nasprotniki proti proletarski stranki. Te ugovore je je Lenin smatral kot neresne in popolnoma netočne. O tem je zapisal že leta 1904, ko je boljševiška stranka bila še slaba >n neznatna:
»Oni (t. j. nasprotniki maksizma) se radi vesele, ko čujejo o naših sporih. Oni se bodo, naravno, potrudili, da iz kake brošure vzamejo za svoje cilje poedina mesta, ki so posvečena nedostatkom in slabostim naše stranke. Ruski marksisti pa so že dovolj prekaljeni in ojekleneli v bojih, da bi jih megli taki kriki spraviti v zmedo, da ne bi vkljub njim nadaljevali svoje delo samokritike, in neusmiljenega odkrivanja lastnih minusov (pomanjkljivosti), katere bo brezpogojno in neizbežno poga-zilo napredovanje delavskega pokreta.«
Po teh pravilnih naukih naj se ravna vsaka resnična proletarska stranka — potem se bo ona sama in se bo proletariat tudi na njenih napakah — da bi jih bilo čimmanj! — učil in usposabljal za končni boj in za zmago!	- Daneu.
proporca držali pri volitvah, ker so se klerikalci izjavili, da se volitev ne bodo udeležili in odšli s seje.) Orehek pa je svoj predlog umaknil, češ, da postane vzpričo očigledne zveze komunistov in socialistov z demokrati, brezpredmeten. S. Gu-
stinčič je umaknjeni predlog sprejel za svojega, toda razpravljalo se ni, ker po poslovniku je treba tak predlog ponovno vložiti, da se more o njem sklepati.
Male stališče.
Niti „klero*“ niti »demo-komunizem", m samostojno razredno proletarsko
politiko 1
Ljubljanski ©bčinski svet.
TRETJA SEJA LJUBLJANSKEGA OBČINSKEGA SVETA.
Dnevni red izredne seje občinskega sveta, ki se je vršila v petek, 24. febr., je obsegal: 1.) naznanila predsedstva, 2.) volitev in konstituiranje odsekov, 3.) najetje 6 milijonskega posojila za stanovanjsko akcijo in nujne predloge.
Delavci so nezadovoljni s politiko klerikalnega kluba v občinskem svetu.
Med naznanili župana so vzbudile splošno pozornost demisije obeh zastopnikov kršč. socialističnih delavcev, Marinčka in Kopitarja, namesto katerih pride v občinski svet profesor Puntar. Delavci v SLS so namreč nastopili proti odkrito proti-delavski politiki kapitalističnega vodstva SLS (dr. Jeriča), ki vodi sabotažo dela in kurz na razpust občinskega sveta, toda brez uspeha. Kapitalistična večina kluba SLS vztraja na svoji politiki in ker noče nositi odgovornost za to, je Marinček, eden glavnih voditejev kršč. socialistov, podal de-misijo in ravno tako njegov namestnik. Nista pa imela korajže navesti pravega vzroka svoje demisije, temveč sta se skrila za običajno utemeljitvijo vseh meščanov, za zdravstvene razloge.
Klerikalni veliki župan razveljavil volitve odsekov!
Ker so se klerikalci s prejšnje seje odstranili, so se takrat odseki izvolili brez njih, dalo pa se je njim kljub temu v vsakem odseku manjšinsko zastopstvo. Ko so klerikalci spoznali, da so z odhodom iz seje napravili napako, so poskrbeli, da je klerikalni veliki župan te volitve odsekov brez klerikalcev, razveljavil. V diskusiji k temu vprašanju, je s. Gustinčič na seji pokazal na konkretnih primerih, da delajo klerikalci za razpust občinskega sveta in da bi hoteli imeti zopet svoj klerikalni komisariat ali gerentstvo na magistratu. To želijo tembolj, ker se upravičeno bojijo, da bo izvoljena korupcijska komisija razkrinkala tudi korupcijske zadeve začasa klerikalnih gerentov in komisarjev. S. Gustinčič je predlagal, da se proti odloku velikega župana vloži pritožba, da pa se ponovno volijo odseki, da ne bo delo zastalo.
Klerikalci in radikali so seveda branili odlok velikega župana in govorili proti pritožbi ter so podtikali našim zastopnikom, da so se zvezali z demokrati. S. Lemež je odklonil klerikalne insinuacije o zvezi, z demokrati. »Ena kakor druga meščanska stranka sta nam enako nasprotni, če pa se SDS in SLS ne moreta sporazumeti in glasuje enkrat ena, drugič druga za naše predloge, še to ni noben pakt, to ni nobena zveza.«
Proti klerikalnim in radikalnim glasovom je bilo z večino glasov sklenjeno, da se vloži pritožba
proti odloku velikega župana in nato se je prešlo k novim volitvam odsekov.
Iz druge seje so klerikalci zbežali, ker se niso mogli sporazumeti z demokrati radi razdelitve predsednikov odsekov in radi zastopstva manjšine v odsekih, o čemur smo pisali že v 6. štev. »Enotnosti*. S. Gustinčič je takrat predlagal, naj se volitve odsekov izvedejo proporcionalno in tako, da dobijo zastopniki obeh delavskih skupin v važnejših odsekih po eno mesto, ostalih 8 mest pa da si razdelita obe meščanski stranki z manjšinami, ki so se jim priključile. Demokrati so takrat ta predlog sprejeli, klerikalci pa so glasovali proti, ker so bili proti proporcu, proti zastopstvu delavskih skupin v odsekih. Hoteli so tedaj celoten sporazum z demokrati. Ko so uvideli, da so ga na prejšnji seji polomili, so dali razpustiti odseke in so na zadnji seji z istim predlogom, kot ga je prej stavil s. Gustinčič, in po proporcu v razmerju 4 (demokrati in Gregoričeva skupina), 4 (klerikalci in radikali) in 1 (dekalist ali socialist), so bili soglasno izvoljeni odseki. Izjemo tvori le socialnopolitični odsek, kjer so demokrati eno svoje mesto odstopili nam, katerega smo se pa potem odrekli. S strani delavskih skupin so ostali v odsekih isti sodrugi, kot pri prvih volitvah (glej št. 6 »Enotnosti«!). — Po soglasni izvolitvi so se konstituirali odseki, vršile so se v občinski posvetovalnici
volitve načelnikov in poduačelnikov odsekov.
Pred terni volitvami je podal s. Gustinčič sledečo izjavo:
»Nam sta obe meščanski stranki enako pri srcu (ironično). Če ne bi bila situacija taka, če ne bi slučajno odločevali (mišljeno: o usodi ljubljanskega občinskega sveta), bi se v volitev načelnikov odsekov sploh ne vmešavali. Principielno pa ne moremo glasovati za stranko, ki je na vladi, ki ima v rokah glavnjačo, v kateri vzdihujejo naši sodrugi. Glasovali bomo za SDS, ker je ta stranka prva sprejela naš predlog, da naj bo v odsekih zastopana tudi delavska manjšina.«
Ker so naši in socialistični zastopniki glasovali za demokratske načelnike in podnačelnike, so klerikalci propadli s svojimi kandidati.
V nadaljnji seji je bilo soglasno sklenjeno najeti 6milijonsko posojilo za zidanje stanovanjskih liiš in prositi za izplačanje 2 milijonov dinarjev iz fonda za brezposelne podpore tudi za zidanje stanovanjskih hiš.
Med nujnimi predlogi je bil predlog obč. odbornika SLS Orehka, ki je predlagal, da se anulirajo in po proporcu nanovo izvedejo volitve upravnih odborov mestnih podjetij in mestne hranilnice, v katerih SLS ni zastopana po svoji moči. (Demokrati so namreč na seji 6. februarja pač sprejeli predlog s. Gustinčiča po proporcu, niso se pa
Proletarska stranka ne more nikdar vnaprej priseči na to, da ne bo v svojem delu storila nobene napake. Razredni boj proletariata proti buržuaziji ni enostavna vojska z dvema strelskima jarkoma, na vsaki strani po eden, temveč komplicirana in težavna politična borba. Proletarska avantgarda, povsem obkrožena od buržuazne družbe, od buržuaznega vpliva predstavlja danes pri nas majhen otoček v kapitalističnem morju. Ona dela na tem, da ves proletarski razred osvobodi buržuaznega vpliva, ga zrevolucionira, mobilizira in organizira v samostojno razredno silo, ki bo kos moči kapitalističnega razreda. (Glej članek »Naše splošne naloge« v št. 3. letošnje »Enotnosti«.) Odpreti hoče oči širokim masam, pokazati jim, da si morejo izboljšanje položaja priboriti le s svojo močjo in s svojim bojem proti kapitalizmu ter da je njihova rešitev in bodočnost le v delav-sko-kmečki državi. Zato mora v svojem delu proletarska stranka stalno in neizprosno razkrinkavati kapitalistično družbo in vse njene stebre. Med temi so na prvem mestu kapitalistične in malomeščanske stranke. Proletarska avantgarda si mora zgraditi mostove do širokih mas, ki danes še sledijo tem strankam iz raznih razlogov. Vse stranke je treba pravilno ocenjevati in napram vsaki izmed njih začrtati spretno taktiko, to je tako taktiko, s katero bomo najlažje odtrgali delovne množice izpod buržuaznega vpliva. Naša dolžnost je, da vedno, na vsakem vprašanju in v vsakem času nastopamo agresivno proti vsem meščanskim strankam, da je za ves proletariat jasno viden razredni prepad, ki loči nas od »jih. V tem se načelno ločimo od socialistov-oportunistov, ki smatrajo za dopustno sodelovanje z buržuazijo in sc tako odpovedujejo razrednemu boju. Ravno v tem pa. da mora biti taktika proletarske stranke spretna in da mora odgovarjati dani situaciji, v tem; da se stranka ne more odpovedati političnemu manevriranju, t. j. spravljanju nasprotnih strank v take situacije, kjer morajo pokazati svoje pravo lice pred množicami, temveč si mora v interesu proletarskega boja pridobiti čimvečjo spretnost v manevriranju, — v tem tiči nevarnost, da prestopiš ono mejo in storiš oportunistično napako. Taka napaka, kakor je škodljiva, ne predstavlja nobene sramote in nobenega izdajstva, če jo stranka, ko jo spozna, prizna in popravi, če pokaže proletariatu kako se hoče ti'di jz svojih nauak učiti, ne pa jih skrivati. S tem pokaže, da hoče sebe vzgojiti v še boljšo zastopnico delavskih interesov in vzgajati tudi proletarske mase, »da se naučijo pravilno znajti se v političnem položaju in razumevati neredko zelo komplicirane in zamotane naloge, ki iz tega položaja izhajajo« (Lenin). To rcVOiucionarno metodo samokritike so uvedli v delavsko gibanje boljševiki. Njim samim je v dveh desetletjih njihovega boja proti carizmu ogromno koristila (— tudi oni so delali napake, ampak so jih znali hitro priznati in popraviti —) in koristi danes tudi vsem revolucionarnim proletarskim strankam.
Ravno našemu pokretu v Sloveniji je manjkala ves čas sem taka samokritika, iz česar so tudi nastali težki porazi in težke krize v njem, kot ob napaki »Zveze delovnega ljudstva« 1. 1922 23 in ob napaki kapitulacijskega strokovnega zedinjenja 1. 1925. Popolnoma po maniri II. internacionale so svoje očitne napake skrivali, prikrivali, branili in olepševali — in seveda potem tudi šli k II. internacionali ali k buržuaziji —, namesto da bi jih javno priznali in sebe ter proletariat poučili: tako ne smemo in ne bomo nikoli več!
Te izkušnja so izučile avantgardo proletariata Slovenije.
Zgoraj smo objavili točno poročilo o zadnji seji ljubljanskega občinskega sveta. Na tej seji je bila z naše strani storjena napaka, slična »klero-
komunistični« napaki leta 1922 v »Zvezi delovnega ; ljudstva«, napaka, ki obstoja v glasovanju za demokratske načelnike v odsekih in v izjavi k tem glasovanju.
Ta izjava in to glasovanje nasprotuje deklaraciji dekalistov na prvi seji tega občinskega sveta, ki se končuje takole:
»Ker ni nobenih bistvenih razlik med režimom SDS in SLS in sta obe stranki pomočnici reakcije ter obe podpirata režim izjemnih zakonov proti proletariatu, centralizem, diktaturo in sistem »glavnjače«, mi dekalisti ne moremo podpirati niti ene niti druge skupine, marveč bomo kakor drugod, tako tudi v lej zbornici vztrajno vodili borbo proti obema strankama ter v tem smislu usmerili naš korak pri volitvi župana.«
Ta deklaracija dekalistov jasno pove našo taktiko tako proti kapitalistični SDS, ki ie pomagala utemeljiti centralizem in podpirala izjemne zakone ter vse divjanje belega terorja nad proletariatom, ki je ustvarila fašistovsko Orjuno in jo poslala nad proletariat, kot proti ravno tako kapitalistični SLS, ki je z Zaloško cesto uvedla proti proletariatu Slovenije metode p okolja, moritve hi svinčenk, se potem po dolgoletni besedni opoziciji proti centralizmu ravno tej centralistični diktaturi prodala in stopila na pot fašistične SDS.
V smislu te taktike, ki jo dekalisti zastopamo ves čas, sta naša zastopnika začela v občinskem svetu energično nastopati. V tem dnevnem delu in ob nenadni spremembi situacije na zadnji seji občinskega sveta pa smo izgubili to izpred oči, smo nepravilno ocenili nekatere trenotne momente (grozeči razpust občinskega sveta po klerikalcih) in storili napako. Ne pišemo tega, da bi jo zmanjšali ali opravičili, temveč zato, da jo proletariatu obrazložimo.
Ta napaka je bila v tej situaciji tem težja, ker so klerikalci z namenom, da bi prikrili svoje neumnosti. ki so jih v občinskem svetu delali, zagnali lažnjiv krik o nekaki dogovorjeni zvezi nas in demokratov in so v to svrho v »Slovencu«
; potvarjali očitna dejstva. Seveda je SLS takoj 1 zagrabila to našo napako, ji primešala še svoje izmišljotine in laži ter zagnala zmagoslavni krik.
No, to veselje klerikalcev ne bo dolgo! Njihov napad bi imel kak pomen in smisel le, če bi mi te napake ne uvideli in če bi ne izvršUi takoj po seji \ občinskega sveta in po nedeljskem shodu take brezobzirne samokritike. Tako pa se je njihov zalet ! razpustil v prazen puli — ostale so pribite samo še I njihove laži. Naj vedo. da se bo proletarska stranka Slovenije tudi na svojih napakah učila in da bo postala tudi njihovemu kapitalističnemu jezuitizmu kos!
Tudi gospodje — danes »opozlcionalni« — demokrate naj ne pričakujejo, da bo iz te moke zanje kaj kruha! V vsakem računanju na nas so se temeljito zmotili. Naj svoje kapitalistične interese sami spravijo v red! Pride čas, ko jim jih bo proletariat ravno tako prekrižal kot klerikalni buržuaziji njene!
Naši zastopniki v občinskem svetu ljubljanskem bodo tako, kot jim začrtuje deklaracija dekalistov na prvi seji (objavljena v »Enotnosti« št. 46 iz leta 1927) vodili
samostojno razredno proletarsko politiko in se mnogo bolj kot dosedaj čuvali napak tako »klero«- kot »demo«-nekomumstičnih in vseh drugih.
Zastopanje delavskih interesov brez razkrinkanja meščanskih in malomeščanskih strank ni mogoče!
Proletariat Slovenije pa naj vidi in ve: Njegova stranka ne popusti od njegovih interesov in od svojih načel, ona ne prikriva svojih napak, temveč jih prizna in se iz njih uči!
lanen siisel PiRB ^ LsubSjani.
Niti za demo- niti za klerokomunizem, — za neoportunistično razredno-bojevno politiko na mestnem magistratu.
Ljubljanski proletariat je vkljub temu, da so se istočasno vršile še druge prireditve in da je lep dan marsikoga izvabil na izlete, skoraj napolnil veliko dvorano »Mestnega doma«, da sliši poročila cbeh delavskih zastopnikov o delu na ljubljanskem magistratu.
S. Gustinčič je uvodoma v svojem govoru pokazal, kako malo je demokratom in klerikalcem za občinsko avtonomijo, 4 leta so brez zastopnikov ljudstva in proti volji in interesom ljudstva izmenoma na jubljanskem magistratu komisarili klerikalni in demokratski režimovci. Pokazal je na delikaten položaj majhne delavske delegacije v občinskem svetu, ki je pri svojem delu — kontroli in razkrinkanju buržuazije — skoraj vedno postavljena pred slučaj, da s svojimi glasovi odločuje. To svojo pozicijo je delavska delegacija doslej izkoristila zato, da prepreči par napadov SLS na občinsko avtonomijo in da je proti volji demokratov bila postavljena taka revizijska (korupcijska) komisija, kot je bila izvoljena.
Na očitke in laži, posebno klerikalne, da smo se zvezali z demokrati in postali demo-komunisti je s. Gustinčič pravilno odgovoril, da dekalisti nismo niti. za demo- niti za klerokomunizem, temveč za dosledno, neoportunistično, razredno-bojevno politiko, proti obema meščanskiim blokoma. Pojasnil je, kako se je razbila kravja kupčija za vlado na magistratu med demokrati in klerikalci iu kako si prizadevajo voditelji SLS razpustiti občinski svet, kar jim bo končno tudi lahko uspelo s pomočjo njihovega ministra glavnjače dr. Korošca. SLS lahko razpusti občinski svet, nosila pa bo zato tudi odgovornost. Govoril je še o propadli akciji z obligacijskim posojilom in o škandaloznem gospodarstvu za časa demo- in klero-komisariatov, katerega sedaj preiskuje posebna komisija, ki je enim in drugim že trn v peti, ker delavski zastopnik v tej komisiji ne bo zamolčal pred proletariatom nobene afere.
Noben delavec po 1. maju ne sme delo-žirati drugega sodelavca!
Za podaljšanje in razširjenje stanovanjske zaščite tudi na podnajemnike!
Za znižanje najemnin v mestnih hišah in za progresivno obdavčenje previsokih najemnin!
Za najetje dovoljnega posojila za zgraditev 1500 novih stanovanj!
Sodr. Lemež poudarja, da mora delavstvo sodelovati in kontrolirati delo svojih zastopnikov v občini, zato bodo zastopniki DKRB na javnih shodih poročali kaj in kako delajo, delavci pa naj presodijo in povedo svoje mnenje. — Omenja, da občinski svet doslej še niti do dela ni prišel, reševala so se samo neodložljiva dnevna vprašanja. Pojasni nastop dekalistov v vprašanjih provizorija in odsekov in preide na najnujnejše vprašanje, na
poostreno stanovanjsko krizo,
ki grozi vreči na cesto na desettisoče ljudi. 1500 strankam so hišni posestniki odpovedali stanovanja in več kot polovico teh stanovanj bodo hišni posestniki vporabiii zase in za svoje sorodnike, ki so doslej stanovali izven mesta, tako da bo po prvem majniku nad 1000 družin na cesti. Občinski svet je sklenil najeti 6 milijonsko posojilo za zgraditev stanovanjskih hiš, to pa je le kaplja v morje, ker s tem denarjem se bo moglo sezidati kotnaj 150 stanovanj. Proletariat si mora sam pomagati, upati na kako pomoč od vlade, občine ali hišnih posestnikov je iluzorno. Kdo pa deložira? Delavce najamejo hišni posestniki za to delo in delavec delavca deložira in ga meče na cesto. Najuspešnejša samoobramba je, če vsi delavci sklenejo, da nihče ne bo pomagal pri deložiranju. S to agitacijo moramo iti od ust do ust in s tem lahko mnogo dosežemo!
V občinskem svetu bomo predlagali najetje tako velikega posojila, da bo mogoče zgraditi toliko stanovanj, kolikor jih potrebujemo.
Zahtevamo, da se stanovanjski zakon podaljša in še spopolni, da bodo zaščiteni tudi tisti, ki doslej niso bili: obrtniki in tudi podnajemniki. Taka stanovanjska zaščita v drugih državah že obstoja.
Boj previsokim najemninami
Dokler uelavci ne dobivajo plac v zlati valuti tudi stanarine ne smejo biti zvišane na zlato valuto. Občina mora pričeti z znižanjem stanarin v svojih lusali, gerentske in komisarske visoke najemnine se morajo znižati, da bo mogel tuai delavec stanovati v novih občinskih hišah. Ubcina mora napraviti načrt, da se bodo progresivno obdavčile previsoke najemnine. Potrebno je, da se razveljavi vse dosedanie odpovedi stanovanj in izveae revizija vseh ze vnaprej oaaamh stanovanj v mestnih hišah v sporazumu z društvom hišnih posestnikov. — z.a dosego teh zahtev pa se mora proletariat organizirati m združeno nastopati.
po govoru s. V encajza, ki je pokazal na dejstvo, da je v Ljubljani samo 2U00 hišnih posestnikov, najemnikov pa na desettisoče in da je treba z združeno močjo odbiti naval hišnih posestmiiov, se je priglasil k besedi s. Dušan Kermauner, ki se je v ogorčenih besedah dotami zločina nad so-ariigom stanuom v giavnjaci. LjubljaiiSKi proletariat je z ogorčenimi protesti sledil izvajanjem govornika, ki je poKazal tudi na režimsko poiilev-nost mešcansKega časopisja, ki ne ponese niti črke o zločinu, ki se je izvrsii nad proletarcem, ludi socialistično časopisje molči, ne more pa ostati molcec in miren proletariat, ki zahteva odgovor na vprašanje
pod kafa-iroi mukami ie izdihnil sodrug Vlado, Kje je njegov groo, Kdo so njegovi morilci?
To vprašanje bo ponavijal proletariat biove-nije, Jugosiavije m vsega sveta tako dolgo, da bo uobii jasen oagovor in popomo zadoščenje, ponavljal ga bo, doKler ne booo kaznovani njegovi morilci in buržuazne stranke, ki odgovarjajo za glav-njaco in vsa njena grozodejstva.
Z ogorčenimi meoKhci tudi na račun demokratov, ki so imen iu na kožo klerikalcev, ki imajo seoaj giavnjaco v rokah, je ljubljanski proletariat protestiral proti zločinu, ki presaša celo zločin nad bacco in Vanzettijem in s klici »Slava sodrugu Vladotu!« je bil shod zaključen.
REGISTER DELA MINISTRA GLAVNJAČE G. Dk. kokosca.
Pod tem naslovom bomo zabeleževali dela novega ministra policije dr. Korošca:
1. Za žandarje je »priboril« prvi dan ministrovanja U0U.OOU Um iz ljudSKega denarja.
2. Zapretil je že prvi dan, da bo kaznoval vsakogar, ki bo poniževal žandarje in rušil njihovo čast!
Za prvi dan je to dovolj, da preveč!
KAJ DR. KOROŠEC LAHKO STORI, PA NE BO STOKlL?
Kot šef vseh policajev, žandarjev in detektivov lahko dr. Korošec:
1. Poišče in preda sodišču morilce s. Fakina, mučitelje s. Juvana in vse druge nekaznovane zločince iz orjunaške dobe PP-režima (.požigalce Rudarskega doma v Trbovljah, napadalce na Delavski dom in stanovanje s. Lemeža v Ljubljani itd.
Demokrati-iašisti tega niso hoteli storiti, če so klenkalci-glavnjagarji kaj boljši, sedaj je čas, da krivce kaznujejo.
2. V giavnjaci sta bila umorjena belgrajska delavka Ljubica Ljubičič in naš sodrug Vlado, Franjo Vulc. — Radikali, demokrati in radičevci morilcev niso kaznovali, če ste vi boljši, g. dr. Korošec, poiščite krivce in kaznujte jih.
3. Lani poleti so žandarji batmali delavce in kmete v Bohinju. V »Slovencu« ste pred volitvami obljubljali, da bodete zahtevali, da se krivce kaznuje. Doslej tega niste storili, imate pa sedaj priliko in moč, da krivce poiščete in jih kaznujete.
SLS ima danes priliko, da v dejanjih poKaže, če je res proti orjunaškim nasiljem, glavnjaškim umorom in žandarskim batinam, kakor je govorila in pisala.
Ce tega ne stori, prevzame nase odgovornost tudi za vse te zločine, ker jih ne izsledi in ne kaznuje, čeprav bi jih lahko.
SODRUG UREDNIK!
Ako Ti je mogoče, opomni v listu gospoda notranjega ministra, da slovenski proletariat še vedno čaka, kaj se bo ukrenilo proti tistim orožnikom, ki so batinali delavce lansko leto v Bo-iunju. »Slovenec« je tisti teden pred volitvami priobčeval apel na delavce, da tega ni kriva SLS in da bo ona takoj po volitvah zahtevala preiskavo in storila y se, da se krivci najstrožje kaznujejo. To bo pač sedaj lahko, ker ima svojega policaj-ministra.	Proletarec.
V OBRAMBO SPOMINA REVOLUCIONARJA ŽELEZNIKARJA.
Iz prikaza sodruga n. r. v prejšnji številki »Enotnosti« smo deiavci spoznali ideje in delo revolucionarja Železnikarja in šli smo v nedeijo na pokopališče, da počastimo negov spomin, isepri^' jetno- nas je dirnilo in smatramo kot veliko netaktnost, da je SSJ določila kot govornika na grobu znanega oportunista in birokrata Kopača, ki se je tako daleč spozabil, da je trdil, da je on učenec revolucionarja Železnikarja in da SSJ nadaljuje Zeleznikarjevo delo. »Kaj, Železnikar je bil socialpatriot, reformist, kot so Kopač, Kristan in Uratnik?« so vpraševali delavci. Dal sem jim ^Enotnost« in razložil sem jim kot sem vedel in znal, da je SSJ zlorabila spomin Železnikarja. Strokovna komisija je v tej akciji SSJ aktivno sodelovala. Dobro! Ali pa bo tudi sodelovala kadar bomo mi levičarji imeli kako akcijo?
F. G. za več drugih.
»TRIUMFALEN NASTOP MINISTRA KOROŠCA«
(po »Slovencu«), »V KRVAVI SEJI PARLAMENTA« (po »Jutru«).
V sredo so v beigrajskem parlamentu radičevci besni — ker niso na vladi — vložili prediog proti Glavnjači. Klerikalni minister Glavnjače dr. Korošec je odgovarjal iu iako cinično branil Glavnjačo, da ie prekosi} samega Pribičeviča. Prišlo je do pretepa, poslanci so se obdelovali z bokserji in pestmi, toda Giavnjača bo ostala. Danes jo rabi Korošec, jutri jo bo rabil Pribičevič. O pomenu tega pretepa in diskusije o Glavnjači prihodnjič obširnejše.,
-f Zalog. Dramatični odsek tukajšnje »Svobode« priredi v nedeljo dne 4. marca cb 16. uri v dvorani g. C. Požarja Cankarjevo dramo »Kralj na Betajnovi«. To bo prvi nastop zopet oživljenega dramatičnega odseka. Zato vabimo vse sodruge in sodružice, kakor tiidi vse druge prijatelje in ljubitelje lepili in vsem nam koristnih iger, da se udeleže te predstave. Vabimo pa tudi vse sodruge in ssodružice iz sosednjih občin in iz Ljubljane, da nas posetijo v kar najcbilnejšem številu. S to predstavo se bo namreč prvič pri nas nastopilo s Cankarjem in naša dolžnost je, da počastimo ta nastop z obilno udeležbo. — Odbor.
Kai pišejo delavci in kmetie?
IZ GUŠTANJA.
POTREBA NOVE UBOŽNICE!
Naša občina, v kateri imamo delavski zastopniki dvetretjinsko večino, že več kakor dve leti zida novo občinsko ubožnico, ker je stara na pol podrta bajta, ki dela sramoto celemu trgu in njeni upravi. Od samih sklepov, posvetovanj in načrtov pa se ne pride k nobenemu delu in če bo socialna skrb naših občinskih mož šla v takem tempu naprej, bo stara ubožnica dočakala novih občinskih volitev. Osobito se protivijo zgradbi novega primerno velikega poslopja (v katerem bi našli streho tudi vpo-kojenci jeklarne, ki jih je vedno več in se bodo vsled raznih Žerjavovih in Gosarjevih pravilnikov spremenili iz vpokojencev v berače) nekateri tržani, ki nam delavcem vedno očitajo, da ne plačujemo nobenega davka in da bi torej ne smeli zaradi tega odločevati na občini. Zalibog imamo takih somišljenikov tudi med delavstvom samim. Taki se ne zavedajo, da je delo tista vrednota, ki pribori vsaki davčni blagajni vse davke in pristojbine. Guštanj se preživlja od tistih, ki delajo in nas je v Guštanju 90%, zatorej si lastimo tudi pripadajoče pravice, j Ako bo šla gonja v tem pravcu dalje, se bo moralo delavstvo nazadnje res na vsej črti, torej tudi na gospodarskem polju, postaviti na lastne noge. Dokazali smo že, da nekaj le premoremo, ako hočemo. Občini pa kličemo: Naše interese je tudi treba zastopati na magistratu. 'Ubožnico pod streho, da bomo imeli kam iti!
Delavec — bodoči občinski siromak.
NE IZDAJAJTE SOCIALIZMA.
V 14. številki »Delavske Politike« je izšel dopis iz Guštanja, katerega moramo poklicati še enkrat v spomin vsemu delavstvu. Povdarimo, da bi se z naše strani nikdar ne lotili pisarenja o takem predmetu kakor je društvo pomočnikov, ako bi ne bili izzvani po gori citiranem dopisu. Zadeva se prične tako-le: »Jutro« je prvo javno pohvalilo društvo pomočnikov — je že vedelo zakaj. Nekatere voditelje tega društva pa je vsled te pohvale postalo najbrže nekoliko sram, ker se kolikor toliko le še ^igrajo socialiste«. In so skušali v »Del. Pol.* sramežljivo odvrniti od sebe pobratimstvo »Juirovih« prijateljev. Na prireditvi tega društva je menda prišlo do male razprtije med nekimi člani »Jeklenega zvoka«, to je Delavsko pevsko društvo, ki ga v dopisu imenujejo: neko tukajšnje pevsko društvo in med pomočniki. Zakaj vlačite tisti »neko« na dan, kar povejte, kar mislite — prijatelji. Nadalje se v dopisu hvali to društvo, da je nepolitično, nestrankarsko in da so člani »lahko tudi socialisti«. Tužna majka takemu socializmu! S tem dopisom se je »Delavska Politika« razkrinkala do nagote. Ne moremo verjeti, da bi urednik ne bral dopisov, predno jih odda v tiskarno. Tako »polaganje na srce« hvaležno odklanjamo in ne maramo biti »dobrodošli«. Mi res ne bi mogli napraviti večje reklame za nas. Delavci-socialisti prihajajo k nam in se čudijo, kako je mogoče, da tak dopis zagleda beli dan v »Delavski Politiki«. Za ta dopis smo mi kot levičarji »Delavski Politiki« res hvaležni, ker pomaga k preorijentaciji mladine. O stvari sami pa toliko: Ako bi društvo rokodelskih pomočnikov imelo namen, organizirati raztresene in največkrat izkoriščane rokodelske pomočnike v boju za njih socialne pravice, bi mi to podprli in ga zagovarjali. Ker pa delovanje tega društva gre za tem, da se odtegujejo delavci v jeklarni, ki imajo kak preizkušen učni izpit, od strokovne organizacije, ako gre delovanje za tem, da se otežuje naše kulturno gibanje, da se škoduje »Svobodi«, se razlikujemo od »Del. Pol.« in kot marksisti tako stvar obsodimo, in že vsled tega tudi izgubimo kakega premehkega pristaša. Odpoved telovadnice DTE s strani »Sokola« je menda v zvezi z govorico, da ustanovi društvo rokodelskih pomočnikov lasten telovadni odsek. Delovanje tega društva tako kakor je, je torej naperjeno proti Svobodi na celi črti. Zoper »Kastengeist« smo bili in bomo vedno, četudi se pojavi v proletarskih vrstah. Mi vidimo vsak dan bolj, da so dve fronti, izkoriščani in izkoriščevavci, srednje »nestrankarske« linije ne poznamo. Škandal posameznika s tem ali onim društvom na veselicah obsojamo tudi mi, zaraditega pk niti pedi ne odstopimo od naših načel. Zalibog moramo resnici na ljubo konštatirati, da so vodilni funkcionarji v omenjenem društvu sinovi vplivnih funkcioiarjev SP J. »Delavska Politika« namesto da bi to obsodila, to hvali in zagovarja. Kakor povsod imamo tudi v Guštanju meščanske in marksistične kulturne organizacije, srednjih ni in jih ne priznamo. Treba se je odločiti kam, ali tja ali sem. Ponovimo še enkrat, da bi se ne bavili s to zadevo, ker smo smatrali vedno, da je to »muha enodnevnica«, ako bi zagovarjanje žoltih organizacij v »Delavski Politiki«
 nas v to ne prisililo.
PETEJANOV SHOD.
Zagorje, 27. 2. 1927.
jVlinula nedelja je bila res lepa nedelja, že zgodaj zjutraj so prisevali topli solnčni žarki v Zagorsko kotlino. Ze dva dni preje so oznanjali rdeči plakati soc. stranke Jugoslavije, da se vrši ravno na to izredno lepo nedeljo shod prvega delavskega posl. Petejana.
No, in ker je bila	res lepa nedelja,	se	je	tega
shoda udeležilo precej	ljudi, radovednih,	kaj	bo pri-
nesel prvi del. poslanec dobrega iz Belgrada. Bilo jih je okroglo 150.
Po otvoritvi shoda z dnevnim redom politični položaj v državi poda Arh besedo Petejanu.
Govoril je mnogo o vladni krizi, o proračunu, o davkih in kako diktirajo vlado od zgoraj, kar je	»Enotnost« že itak zdavnaj pisala.
In ker je hotel v	svojem govoru vplivati	tudi
na levičarje, tako zvane komuniste, se je dotaknil tudi sistema zloglasne »Glavnjače«, kako se pretepa in muči ne samo komuniste, temveč tudi socialiste, na kar je ogorčeno delavstvo s »pfuj* klici protestiralo.
Spravil se je tudi na Južno Srbijo (on Mace-donije ne pozna), ki jo imenuje jugoslovansko Sibirijo. Povedal pa ni, dali Sibirija pod carsko ali sovjetsko vlado. 0
Jako značilno je tudi to, ker je omenil, da so razorožitvene konference v Ženevi velik »bluff«. Čudimo se temu, da so prišli tudi socialisti do tega spoznanja, ki so vedno polagali toliko pažnje »Društvu narodov« in ker so bili tudi oni tisti, ki so stalno frazirali o meščanskem pacifizmu in nikdar povedali delavnemu ljudstvu, kako se oborožuje kapitalistična družba v enoten afront proti celokupnemu delavskemu razredu, zlasti pa proti USSR. Pete jan pravi, »razorožitev'« je bluff. 11. internacionala pa sodeluje pri tem »bluffu«.
Tudi o vojnih dolgovih je govoril, ničesar pa ne o tem, da bi se jih moralo črtati. Upotrebljeval jc med govorom tudi nešteto naših parol, zlasti pa, znižanje davkov, politično svobodo za delavce in svojo parolo »zmanjšanje militarizma«.
Vse lepo sodr. Petejan, ali ne smemo pozabiti eno in to je, da ima soc. stranka na svojem praporu zapisano z debelimi črkami »Konsolidirajmo našo mlado državo«, nadalje »Mežiški letak« in vse polno takih lepih stvari, med njimi tudi »Vscdelav-ski zlet«.
Prepozno je danes, s. Petejan, hoditi v revirje in govoriti delavstvu o lepih stvareh in o sistemih, kateri vladajo v naši državi, ker je v večji ali manjši meri tega reakcionarstva tudi odgovorna socialistična stranka Jugoslavije.
Sodruge rudarje in celokupno delavstvo Zagorja pozivamo, da ne naseda Petejanovim besedam in njih socialistični stranki, ker eno ne smemo pozabiti, da je soc. stranka privesek buržuazije. Zato se še bolj trdno oklenimo naše edine prave maksistične stranke in to je stranka »Dekalistov«, ker edino ona vodi v boj prave delavske in kmetske politike.
Delu čast in oblast!	Dekalisti	Zagorja.
+ Huda jama. (Separacija.) Večkrat se je že slišalo v »Enotnosti« o metodah poznanega paznika — a danes moramo obelodaniti in z dokazi podpreti naše trditve — da smo popolni sužnji — izročeni na milost in nemilost valpetom TPD. Življenje sužnja-rudarja ni cenjeno — niti toliko kot življenje rudniškega konja — ali pa jamskega motorja. Motor se danes ščiti z avtoriteto paznika — ki govori, da je motorja škoda — a ko mu delavec reče, da ne more sam voziti na dolžino 150 m dosti naglo, vpije paznik nad njim: »le hiter, hiter, hiter,« a ko mu delavec reče, da ne more, zopet hruli nad njim: »ali misliš, da sem motor ukradel — če ne moreš, pa poberi šila in kopita, pa marš domov.« Vse take stvari se dogajajo, da pa vidimo visoko kulturo tega paznika, kako se norčuje in zasmehuje odpuščene delavce: »Ali ste dobil češplje, zdej boste pa lahko za pečjo na ceh — ali pa na k... muhe lovil.« — Kje ste oni »Zavedni delavci«, ki ste izdali letak, v katerem mnogo pišete proti komunističnim hujskačem, da zaupnik II. rudarske skupine ne sme kričati proti podjetju. Proti takšnim metodam, ki se danes uvajajo pri TPD, »skupina zavednih delavcev« ne omeni ničesar. Ja seveda, ker to je samo firma, pod katero se zbirajo razpadle sile fašizma. Mi rudarji čutimo dovolj, kdo je pravi zastopnik nas sužnjev, tega kapitalističnega sistema. TPD, to je fašistična SDS. Tudi dr. Bohinjc vas ne bo rešil propasti! Zapomnite si, gospodje, prihaja dan obračuna. Drugič še par lepih cvetk iz SDSarstva. — Delu čast in oblast!
TRBOVLJE.
Ali si že član Javne delavske čitalnice v Trbovljah? V čitalnici dobiš vse delavske časopise iu tudi meščanske dnevnike. Čitalnica je odprta : vsak dan in se nahaja v »Rudarskem domu«.
*
Sodrugu Vladu
SLOVO NJEGOVIH SODELAVCEV (brez onih,
ki so v tem času zapustili naš borbeni prapor in ga izdali.)
Ko žar se svobode prek vse bo razlil, ko boj naš sadove bo mnoge rodil, tedaj oznanjali bomo vsepovsod, kako za svoDodo v smrt šla vam je pot. Slovenski proletariat stoji ob smrti enega najboljših borcev, mogoče najboljšega od vseh, kar ' jih je dosedaj vzraslo iz njega.
Slovenski proletariat in z njim ves mednarodni ! proietariat objokuje smrt borca-mučenika. Ne ve za dan, ko je prenehalo biti Tvoje hrabro srce, ki : je bilo le za en cilj in za eno delo: za osvobojenje i zatiranih in trpečih. Ne ve za grob in kraj, kjer leži | Tvoje truplo. Ne ve, kako so rablji belega terorja ) potočili Tvojo kri . . .	_
Toda ve, da je bila to kri njegove krvi! l oda ve, da je to žrtev njegovega boja! Toda ve, da mora njegovo smrt osvetiti!
Zato te bo, sodrug Vlado, slovenski in svetovni proletariat spravil v svoje veliko srce, kjer spomin na Te ne bo ugasnil, temveč terjal vedno bolj boja iii boja proti Tvojim in našim krvnikom, proti belemu terorju in proti kapitalizmu, ki se brez belega terorja ne upa več vzdržati na nogah!
Slovenski proletariat Te bo spravil v svoje srce poleg žrtev Zaloške ceste, poleg žrtev 1. junija, poleg Fakina, Zupanca, Eriča, poleg vseh, ki so s svojo krvjo zaznamovali njegovo pot naprej do zmage, do svobode!
Tvoje proletarsko srce je tako gorelo za proletarsko stvar, da se je ob njem vžgalo vsako drugo proietarsko srce. Komaj si, po težKih izkušnjah in po težkem duševnem boju prelomil s svojo preteklostjo ter stopil v krog revolucionarnega proletarskega gibanja, že si postal ljubljenec revolucionarne proletarske miadine. Vsak od nas, ki 'le je poznal, ki je kdaj s Teboj delal, nosi še danes v sebi nekaj Tvojega ognja in ljubezni za proletarsko stvar in Te nikoli ne bo mogel pozabiti. Zgolj z močjo svoje vere, prepričanja in navdušenja, vplivu, katerih se ni mogel nihče odtegniti, si ustvarjal organizacije in v njih disciplino, da, čudovito disciplino.
Bil si najboljši organizator revolucionarnega proletarskega gibanja pri nas. To, kar je ustvaril pokojni naš Jože P enot v Julijski Benečiji, to si začel ustvarjati Ti pri nas in bil bi ustvaril še mnogo več — da Ti ni leta 1923, ko je komaj enoletno Tvoje delo obrodilo že take plodove, policija stopila na pot in si po nalogu emigriral.
Ali vemo: Proletariat brez organiziranosti ni nič, le če je trdno organiziran, je lahko — vse. Zaradi Tvoje silne organizacijske sposobnosti in sile, v kateri si nas vse svoje sodelavce daleč nad-kriljeval, si bil najboljši med nami, najpotrebnejši od vseh nas proletariatu Slovenije. Ti si v proletariatu Slovenije uvrstil in navdal s pogumom one sile, ki so potem zamogle odbiti naval jugofašizma in ga streti.
Danes se zavedni slovenski proletarci pozdravljamo s klicem »Delu čast in oblast/« Pozdrav, ki olajša dušo proletarca, ker mu stavija pred oči cilj njegovega boja, ta pozdrav si uvedel v proletarske akcijske čete leta 1923 Ti, Vlado. Danes, ko si skrvavel za naš boj, je postal ta Tvoj pozdrav že last vsega zavednega revolucionarnega proletariata in postaja vedno bolj last širokih proletarskih mas.
Bil si borec iz železa, sam pogum Te je bil, sama vztrajnost Prevdaren, 1\ot si bil ob vsem ogromnem svojem pogumu — (nekateri so Ti zaradi lvoje prevdarnosti kot tudi pokojnemu Per-totu zaradi njegove očitali počasnost) —, si vedno bil na najnevarnejšem mestu, vedno najbolj požrtvovalen.
Da, nikdar nisi bil zadovoljen s tem, kar si s svojim delom dajal proletarski stvari, Tvoja vera je bila tako silna, da si želel dati zanje vse, to je življenje. Samo, da bi ji koristil še več!
Izpolnila se Ti je ta zelja — šel si na še nevarnejše mesto, da s svojim ognjem in vero užjgaš srca mladih proletarcev, katere hoče kapitalizem iz-vežbati za hrano topovom — in po neprevidnosti, ne svoji, temveč drugih sodrugov prišel v kremplje balkanskim krvnikom. Nad nikomur niso bile uporabljene glavnjaštce inkvizitorske metode tako Kot na lebi. Ostal pa si ob vseh mučenjih trden kot skala, nepremakljiv'. Pričakoval si, da Te bo po brezuspešni inkviziciji režim glavnjače postavil pred soaisce, da tam, predno preliješ vso svojo kri za sveto stvar proletariata, poveš:
»Bil sem dobrovoljec-legionar in boril sem se na Dobrudži, na Solunu in na Kajmakčala-nu in hotel sem dati svoje življenje zato, da moje ljudstvo doseže svobodo. Videl sem pa in spoznal, da je moje ljudstvo le zamenjalo jarem in da je pred njim še težka borba, borba, ki je skupna zatiranim delavcev in kmetov vseh narodov, sveta borba proti kapitalizmu in imperializmu, ki gazita človeštvo. Od tega spoznanja sem živel skromno za ta cilj in za ta cilj sem pripravlen vedno umreti.«
Izpolnila	se Ti je želja	— umrl si za ta svetli
cilj! Niso Ti	dali sicer, da	še poveš,	da je ta cilj
tako svetel in lep, da rad umreš zanj. Umorjen si bil,	da nihče	od nas ne ve,	kdaj, kje	in kako . . .
Toda ta	Tvoja skrivna	in tajna	smrt govori
glasneje in priča bolj, kot bi mogel Ti sam, o tem, da je borba proti temu sistemu in režimu naša neodložljiva dolžnost, naš ponos in naše življenje.
Vlado!
Storiti hočemo vse, da bo Tvoja žrtev, kot si sam želel, koristila proletarskemu osvobodilnemu gibanju bolj, kot bi koristilo Tvoje življenje. Zavedamo se, kako težko obljubo Ti dajemo, ker smo vsi toliko slabotnejši od Tebe. Toda tako kot je smrt Karla Liebknechta in Roze Luxemburgove — Tvoja smrt je njuni smrti tako slična! — posejala bojno voljo in neustrašen pogum v tisoče in tisoče proletarskih src, tako tudi Tvoja smrt v nas in v stotinah in v tisočih proletarcev užiga ono sveto sovraštvo in neustrašeno bojno voljo, ki jo mora imeti proletariat na svoji križevi poti, če naj ne omaga, btoriti hočemo vse, da bo slovenski proletarec ob svojem pozdravni »Delu čast in oblast!« vedno misiil na Tvojo mučeniško smrt in na svoje dolžnosti.
Ni Te več, najboljši, ki si združeval v sebi najboljše lastnosti slovenskega proletarca-borca. A Tvoj duh živi, spomin na Te kot na vzor naš živi in bo živel večno!	Daneu.
Vestnik „Svobode“.
PKOSLAVunu 6uL£'lmCO MAivSlulA (jUKKEGA!
Crorkij, slavni ruski pisatelj — jx> svojem oblikovanju in spoznanju, po nazornosti in moči jezika, po giooini in resničnosti svojega doživetja, eden največjih v svetovni literaturi — je poseono blizu nam irpecim slovenskim proletarcem.
Komaj oevet let star, brez sredstev in brez iz-obrazoe, se je napotil sam po širni, brezmejni Rusiji, t rezivljal se je kot čevljarski in siiKarsiu vajenec, kot iniaai kuiiar na parnikih Voige, kot tezaK, pek in zelez-nicar. bvo,o mlaaost je preživljal med revnimi in zavrženimi, med vagaoundi, pustolovci in romarji...
Po petnajst letin oeae in romanja je pričel pisati. Leta 1 892 je kot žeieznicar v kavkassem mestu liilis odjavil svojo prvo povest o ciganu »Makar Cudra«. Cez nekaj iet je že postal najpriijuoljenejši ruski pripovednik, ki pozna ljudstvo, ker je med njim živel.
Za nas delavce je Gorkij simbol povzdige proletarca nad vsem meščanskim svetom.
14. marca bo 6U let, odkar se je rodil Gorkij.
Centralni odbor »Svobode« poživlja vse svoje podružnice, da proslave njegovo 60ietnico s predavanji o njegovem delu in življenju in z recitacijami iz njegovih najboljših del. Te dni bodo dobile podružnice predavanje in dela za recitacije, tako da se bodo lahko vse pravočasno pripravile na proslavo.
Vse delavske strokovne, politične in zadružne or* j ganizacije prosimo, da tudi svoje člane in somišljenike zainteresirajo za to proletarsko kulturi^ slavnost,
PKOTI VOJNI - ZA KAZOROžiTtvf'^
Zastopniki sovjetske Rusije so na zaonji ženevski konierenci stavili predloge za popolno razorozitev vseh držav. O teh predlogih bo sklepala ponovno konterenca v zenevi 15. marca.
Meonaroana zenska zadružna zveza s sedežem v Londonu vodi mednarodno akcijo za to, da cim več - organizacij iz vseh dežel podpre predlog za razorožitev.
lako je pozvala preko slovenske »Zveze delavskih žena in deklet« tudi našo »Svoooao«, da poopiše tozadevno izjavo.
»Svoooda« je to izjavo podpisala. Toda zavedati se moramo tega, da sama izjava še ni vse. Ud moči mednarodno organiziranega proletariata, od moči internacionalne misli zavisi, ali bo že enkrat minila nevarnost novih imperialističnih vojn.
»Svoooda« na svojem torišču najuspešneje pobija imperializem, ako odteguje mladino od nacionalističnih organizacij, ki vzgajajo ijudi v nacionalnem sovraštvu,
Živela internacionala!
Vojno vojni!
Sanacija pvdružnice »Svobode« v Ljubljani.
Ljubljanska podružnica »Svobode« se že več kakor uve leti nahaja v krizi, ki se javlja v tem, ua njeno članstvo ne deluje in da ni aktivno tako, kakor bi moralo biti. Čeprav je bilo do sedaj že precej poskusov za sanacijo ljubljanske »Svobode«, venuar se to še ni zgodilo in je vse delovanje pouružnice ostalo na isti mrtvi točki.
Sele po zaanjem obenem zboru, ki se je vršil v preteklem mesecu, se je končno vendar napravil pameten in umesten sklep podružničnega oubora za sanacijo ljubljanske »Svobode« s tem, da pristopijo v poaružmeo člani »SK Svobode« v Ljubljani, ki pa dosedaj niso bili člani podružnice in — požive aktivnost podružnice. Za ta predlog so se izjavili soglasno tudi zastopniki »S. K. Svobode«.
Nalogo, da se izvede čim prej to fuzijo oziroma vstop »S. K. Svobode« v ljubljansko podružnico, sta prevzela ss. Franjo Aleš in Pavie Kovač od »S. K. Svobode«. — 1 ako se bo končno vendar napravil red, ki je bil tolikanj potreben in se bo poživilo delovanje podružnice, ki bi morala biti najagil-nejša izmed vseh podružnic v Sloveniji.
Kal sem videl v Moskvi!
Po pripovedovanju sodrugov Tometa in Pretnarja.
Zanimala sva se tudi za razmerje med vladajočim razredom — delavci in kmetje — in med premagano bivšo buržuazijo. Pokazali so nam sovjetsko ustavo in prepisal sem si § 68, ki govori o volilni pravici v Sovjetski Uniji. Ta paragraf glasi tako-le: »Pravico voliti in voljeni biti imajo vsi državljani USSR brez razlike na spol, veroizpoved, narodnost in bivanje, ki so na dan volitev dosegli 18. leto in ki se preživljajo s produktivnim, družbi koristnim delom, kakor tudi osebe, ki so zaposlene v gospodinjstvu, ki omogoča drugim produktivno delo. 2. Člani rdeče armade in rdeče mornarice in 3. državljani gori navedenih kategorij, ki so svojo delavno sposobnost izgubili (to so invalidi, vpokojenci, onemogli).«
Nimajo pa volilne pravice sledeči (§ 69):
»Niti voljeni niti izvoljeni biti ne smejo biti osebe, ki v svrho dobička izkoriščajo mezdno delo (nepmani), ki živijo od obresti kapitala ali iz dohodkov' podjetij ali posesti, privatni trgovci in me-šetarji, duhovniki vseh ver in sekt, nastavljenci in agentje prejšnje (caristične) policije, žandarmerije in tajne policije (ohranke), člani bivše carske fa-milije, osebe, ki so proglašene kot umobolne in osebe, ki so bile kaznovane radi nečastnih zločinov.«
Za proletariat je ta volilni red brezdvomno ugoden, za buržuazijo pa neugoden. Zato buržua-zija vsega sveta napada diktaturo proletariata.
Poslance v sovjetih lahko volilci vsak čas odstavijo, poslanske dijete znašajo samo povprečno plačo kvalificiranega delavca. — Ce bi pri nas tako bilo, bi poslanci ne mogli pred volitvami govoriti eno, po volitvah pa delati drugo. V Rusiji ni državnih poslancev, tam so res ljudski poslanci, ljudstvo jih izvoli in če ni zadovoljno s poslancem, ga lahko takoj odstavi in izvoli drugega.
Sovjetska vlada stoji na stališču materialističnega zgodovinskega naziranja in zanika torej vsako vero v boga. Vendar ne izvajajo na državljane nobenega pritiska, vsak ima pravico pripadati katerikoli konfesiji in zahajati v cerkev. Tudi cerkvenih praznikov niso odpravili. Pravijo, da bi pritisk samo vzbudil verski fanatizem in da zato
puščajo versko svobodo, vršijo pa krepko antireligiozno propagando. Pravoslavna cerkev, ki se boji za svoj obstoj, se poskuša prilagoditi novim razmeram in nova takozvana »živa cerkev« predstavlja levo krilo pravoslavne cerkve. Imajo v Rusiji vse polno verskih sekt, tudi nazarene, ki se branijo vzeti orožje v roke. Pri nas se nazarene obsoja na desetletne ječe, ker nočejo služiti v armadi z orožjem, v Rusiji pa jim je dovoljeno, da služijo pri trainu ali v delavskih kompanijah, da nimajo opraviti z orožjem.
O plačah in mezdah sva dobila v tajništvih strokovnih organizacij vse potrebne podatke, ki se krijejo tudi s podatki, ki sva jih dobivala v delavnicah. Kar je ugotoviti, je naraščanje plač iz leta v leto, torej ravno nasprotno kot pri nas. Iz statistik sva dognala, da so znašale povprečne mesečne plače v zlatih rubljih
	v 1	e t i h:		
Industrija:	1923.24	24/25	25,26	26/27
kovinska . .	37.99	49.71	61.59	67.14
tekstilna . .	30.97	37.51	44.81	48.17
rudarska . .	32.19	38.54	49.70	54.97
kemična . .	34.90	44.20	52.84	55.90
usnjarska . .	50.58	60.61	67.08	69.03
živilska . .	45.45	56.01	63.67	65.45
lesna . . .	39.89	47.04	53.14	54.84.
Napram predvojnim		plačam so	dosegli	v tek-
stilni industriji	119.2%,	v kemični	120.5%.	v us-
njarski 120.8 3>	v živilski 152.8 &		itd.	
Seveda so to povprečne plače za celo USSR. vključno vajencev in nekvalificiranih delavcev, zato se nama je čudno zdelo, da smo n. pr. od živilcev v tovarni slišali, da zaslužijo 100 in še več rubljev, v statistiki pa stoji povprečna plača 65.45 rubljev. Gospodarski položaj delavcev pa iz teh številk še ni jasen, ker treba je k tem plačam prišteti še one dajatve, ki jih v Rusiji plača podjetje, pri nas pa se od delavskih plač odtegujejo. Od delavskih plač se niti kopejke ne odtegne, k plačam pa je prišteti, kar podjetje za delavca plača:
za bolniško in nezgodno zavarovanje 17.3% od plače,
za delavno obleko in varnostna sredstva 2% od plače,
za cenejšo kantino 5.2% od plače, za kuiturno in strokovno izobrazbo 3.2% od plače,
za obratne zaupnike 1.4% od plače, za deeja zavetišča in sanatorije 0.6% od plače, za stipenaiie in podpore 0.9% od plače, skupaj 30.6% od plače.
Piace v tabeli ie treba torej za 30.6% povišati, da se dobi prava slika gospodarskega položaja ruskega delavca. — Važno je, da dobi ženska delavka za enako delo enako plačo kot moški delavec.
Pomoč brezposelnim v drugih dr*avan - Kaj pa v Jugoslaviji ?
K prispevanju za delavsko posredovalnico in za zaščito brezposelnih v letih 1924—1927, je pred kratkim priobčil nemški »Reichsarbeitsblatt« zelo interesantne uradne številke. Tu imamo prvič celoten pregled o brezposelni pomoči nemškim delavcem.
Državna dajatev ali pomoč brezposelnim v Nemčiji znaša v letu 1924 : 333 milijonov Mark, v letu 1925: 270 milijonov 700 tisoč Mark; v letu 1926: 1 milijardo 214 milijonov Mark in leta 1927: 745 milijonov 600 tisoč Mark. Skupno v skrajšanem zaposlenju (v krizah delajo gotova podjetja samo par dni v tednu, kakor pri nas večkrat pri TPD in v Nemčiji dobe delavci v takih slučajih tudi državno podporo), in v krizah izplačane brezposelne podpore znašajo leta 1924 : 333 milijonov 300 tisoč; 1925: 270 milijonov 700 tisoč; 1926: 1 milijardo 226 milijonov 900 tisoč in leta 1927 : 906 milijonov 300 tisoč Mark. Rentne dajatve za brezposelno podporo so znosile v letu 1924 : 70 milijonov; 1925 : 97 milijonov; 1926: 160 milijonov in leta 1927: tudi 160 milijonov Mark. Povprečno je torej znašala brezposelna podpora v letu 1924: 728 milijonov; 1925 : 384 milijonov; 1926:
1 milijardo 672 tisoč in leta 1927 : 885 milijonov Mark.
Za bolniško zavarovanje brezposelnih je država plačala leta 1924: 26 milijono' 300 tisoč; 1925: 17 milijonov 700 tisoč; 1926: 96 'lijor ' 200 tisoč in leta 1927: 60 milijonov' 700 tisoč	posojila v potrebi
stoječim delavcem leta 1521.	ijonov 200 tisoč;
1925: 16 milijonov 100 tisoč 19> nilijonov 600 tisoč in leta 1927: 68 milijonov	ark; za druge da-
jatve: potne In preseljev pt-t >re, delavske na-
prave, učni dodatki, izšolanje i. dr. leta 1924: 2 milijona 600	tisoč;	1925: 5	milijonov 600 tisoč, 1926: 8	milijonov
600	tisoč	in leta	1927: 6 milijonov 500 tisoč	Mark. —
Skupno torej leta 1924: 333 milijonov 300 tisoč; 1925: 270	milijonov 700	tisoč; 1926: 1 milijardo 227	milijonov
100	tisoč	in leta	1927: 746 milijonov 300 tisoč Mark.
Prispevki za gorenje podpore so iz sledečih virov:
! Prispevki delodajalcev in delojemalcev leta 1924 : 222 I milijonov 400 tisoč; 1925: 165 milijonov; 1926: 523 mili-j jonov 600 tisoč in leta 1927: 682 milijonov 300 tisoč Mark. Prispevki občin leta 1924 : 34 milijonov 100 tisoč; 1925 : 36 milijonov 200 tisoč; 1926: 148 milijonov 400 tisoč in leta 1927 : 53 milijonov 800 tisoč Mark. Prispevki države leta 1924: 74 milijonov 600.tisoč; 1925: 200 tisoč; 1926 : 258 milijonov 300 tisoč in leta 1927: 116 milijonov' Mark. Deželni prispevki leta 1924: 74 milijonov 600 tisoč; 1925 : 200 tisoč; 1926: 243 milijonov j in leta 1927: 52 milijonov 800 tisoč Mark.
Tako v Nemčiji, kjer ima brezposelni delavec vsaj delno zavarovanje svojega obstoja. Kolikor mi je znano iz pogovorov brezposelnih, znaša tedenska podpora povprečno 10 Mark (1 Marka = 14 Din). — Tako
v Nemčiji! Kaj pa pri nas, v svobodni Jugoslaviji??? Kdaj bo pa naš državni list, odnosno »Uradni list« priobčil štatistiko o brezposelnih podporah? Morda se tudi v drugih državah povprašujejo, glede višine jugoslovanske brezposelnosti in nje podpore!?
Povprašujejo se, a odgovora, jasnega odgovora ne dobe! Morda si mislijo, da v Jugoslaviji vsled tega ne objavljamo te štatistike, ker je številka brezposelnih podpor od države, privatnih kapitalistov, dežel itd., tako velika, da jo naš mali »Uradni list« niti priobčiti ne more. — Pa kaj bi še nadalje ugibali, kaj misli o nas ta ali oni, kaj misli o nas Mednarodni urad dela in drugi nam in naši državi sovražni elementi, ki jih je toliko, da nas bodo kar pomendrali in katerih naj bi se balo le delavstvo. Pravim, le mi — ker gospoda iz naprednega Belgrada hodi vedno okoli teh sovražnikov na požrtije-gostije — pa se nič ne boji, da bi jo ti sovražniki požrli. Kaj bi torej ugibali na zunanja mišljenja in cedili sline po vsaj malih dobrinah, ki si jih je priboril inozemski proletariat. Poglejmo raje doma, kaj smo tu dosegli. Zakaj se tu borimo in kakšne so eventuelne pridobitve? — In če so, so v zakonu o zaščiti delavcev in pa v zakonu o volitvah obratnih zaupnikov, ki pa sta tako zapletena v temo, da še ono bore, kar diši po dobrinah, požre ta zapletena tema, kar pa ta ne zatemni, zakrije — zakon o zaščiti države, še bolje re-
Za ,,Enotnost“ dvakrat na teden.
13.057 Din tiskovnega sklada, 699 novih naročnikov, 358 za dvakrattedensko izhajanje.
IZKAZ TISKOVNEGA SKLADA od 22. do 29. februarja 1927.
Ljubljana: Mestni delavci: Sulej 5, Kari 10, Črnoga
4, Ustar 2, Junc 4, Preiih 5, Košir 8, Kramer 1, Zupanc
5, Žibert 2, Andrinek 1, neimenovani po 3, 5, 1, 2, 5, 3, Bela 2, Andrejčič 3, skupaj 68 Din; hlapec 2, Gross 10, Osoiin 5, Monte Kristo 5, Konjar 5, Andrej in Marija 10, na shodu v Mestnem domu nabrano 93.50, Gross 10, Tone B. 5, skupaj 213.50 Din; Borovnica: Zalar 5, Valenčič 5, za primorske zaprte sodruge 5; Velenje: Rednik 5, Ulrih 2, Kališnik 3, skupaj 10; Straža: Šušteršič 6; Sv. Barbara: Arbeiter 1; Št. Vid: Mirko 10; Ljubljana: na polo s. Toneta: Habe 3, Krulc 0.50, neimenovan
10.50, »za osvobojenje proletariata« 5, Grošelj 1, Kokalj 1, Cermezelj 4, Danilo 2, Vlado 10, Ristov 1-50, Matija
1.50, Dular 2, skupaj 42. — Skupaj 297.50 Din; od 4. septembra 1927 13.037-75 Din.
Cftal!
Današnji številki »Enotnosti« so priložene položnice in opotninjevalni listki vsem zamudnikom,
Število zamudnikov, ki dolgujejo naročnino za 1, 2 ali 3 mesece, je precejšno in ti zamudniki so ovira v naši akciji za dvakrat tedensko »Enotnost«. Od večjih industrijskih krajev moramo omeniti Zagorje, kjer je skoraj polovica naročnikov že v zaostanku na naročnini in tudi v nekaterih manjših krajih je število zamudnikov veliko. Dosedanja praksa zaostajanja s plačevanjem ruiročnine mora prenehati! Ni prijatelj »Enotnosti«, ni pravi bojeven proletarec, kdor ne plačuje svojega lista, ki ga prejema.
Na priloženih opominjevalnih listkih smo navedli datum, do katerega imajo naročniki naročnino plačano in pri nekaterih tudi zenske, ki jih dolgujejo »Enotnosti«. Dolžnost vseh zavednih naročnikov je, da svojo obvezo takoj izvršijo. Upo? števamo težko gmotno stanje delavstva, toda par dinarjev za svoj bojevni list mesečno mora proletarec znati najti. Lahko posameznik vsled posebnih slučajev zaostane in to javi upravi, toda to ne sme postati navada.
Redno plačevanje naročnine je predpogoj povečanju »Enotnosti«, in ker hočemo dvakrat tedensko »Enotnost«, pozivamo sodruge, da po priloženi položnici vpošljejo naročnino, po mogočnosti tudi za naprej!
Kdor ne more plačati vsega zaostanka takoj naj pošlje del zaostale naročnine in javi »Enotnosti«, kdaj bo poravnal zaostalo. Kdor pa tega ne stori, mu bomo morali list ustaviti,
Na položnici v sredini naznačite »za 2X«, da bo uprava imela pregled, koliko naročnikov res hoče imeti dvakrat tedensko »Enotnost«!
Na delo, da čimprej povečamo »Enotnost«!
Vabilo
na ustanovni občni zbor
»Javne delavske čitalnice, v Rudarskem domu v Trbovljah*
ki se vrši dne 18. marca 1928 ob 4. uri popoldan s sledečim dnevnim redom:
1.) Poročilo dosedanjega odbora.
2.) Volitve novega odbora,
3.) Razno.	Vodenšek	Matija.
PndODivajie „Enotno.*ti“ novih naročnikovi
čeno, zakon o zaščiti izkoriščevalcev. Ce bi bil ta zakon res zakon o zaščiti države, tedaj bi ščitil vse zemljane pred turško-srbsko glavnjačo, tako pa ščiti le buržuazijo in režimske veletatove.
Imamo v Jugoslaviji mnogo leponaslovijcnih delavskih inštitucij, n. pr. Strokovne organizacije, pokrajinske strokovne vrhovne forme (Strok, komisijo), državni vrhovni strokovni form (URS in CRSOJ), Delavske zbornice, Borze dela. Inšpekcije dela itd. (imamo tudi bolniške blagajne, bratovske skladnice, v katerih pa smo mi le bolj za firmo, za katero se skriva SLS in SDS).
Imamo Borze dela. Zakaj jih imamo? Ali le zato, da v njih bližinah zmrzujejo brezposelni delavci in delavke. Preblizu stati se niti ne sme, sicer te smatra mož postave za vagabunda — pa četudi si pošten in lačen brezposelnih — in gresta!!! Ali zato, da se tem brezjjoselnim (žrtvam kapitalizma) preskrbi delo ali podporo, predvsem pa tudi kraj, kjer bo imel ta brez-poselnik zavetje pred mrazom itd.? V ta namen bi morale služiti Borze dela! Služijo li temu — ne. Imajo li v Jugoslaviji brezposelniki finančno pomoč zagotovljeno? Ne! \ nobenem oziru. Res je, da od Delavske zbornice pade vsake tri mesece (tudi od nje odtrgana) drobtinica Borzi dela, da brezposelnim nakazuje po 100 Din na tri mesece, kar pa pomeni isto, kakor če bi s smrtjo se borečemu dal še eno injekcijo, ter mu s tem za minuto podaljšal življenje — ne, bolečine! Te stradalne metode se morajo prenehati. Dolžnost vseh strokovnih organizacij in Delavskih zbornic je, da zavzamejo potrebne korake in dosežejo, da se uvede za vse brezposelne redna državna podpora, ki mora biti tako visoka, da- bo brezposelnik in njegova družina zaščitena pred pomanjkanjem, zagotoviti se jim mora tudi krov. Ce se to stori, nc bo le v korist brezposelnim, zmanjšali se bodo tudi tisti prestopki, ki jih sedanja justica po krivičnem imenuje — kriminalne in v kar ie mnogi brezposelnik naravnost prisiljen.
Delavstvu brez razlike pa ponovno kličemo: v skupnosti, v organizaciji je moč, dokaz temu so gorenje številke, ki jih jc dohro organiziran proletariat dosegel (z bojem in ne z zlatim ključem. Ur.).
I. Tome.
Sodrug l Poravnaj naročnino in priloži svoj del k tisk. skladu.