njo, da proces avtomatizacije industrijske proizvodnje in njene tehnologije na višji stopnji svojega razvoja angažira vedno več delovne sile, še predvsem z zapo- slitvijo v terciarnih dejavnostih. In druga značilnost, ki js moremo spoznati ter zapisati, se zrcali v tem, da r,c tej stopnji gospodarskega razvoja (servisizaci- je) domača delovna sila prepušča vsa težja (fizična) dela priseljenemu prebivalstvu Oanes je to sploš- ni pojav, kateremu moremo slediti povsod: ali na re- lacijah med razvitimi in nerazvitimi deželami sveta ali pa celo med posameznimi predeli razvitih kakor tu- di v nezadostno razvitih državah. Pomanjkanje delovne sile v posameznih dejavnostih, na drugi strani pa ag- rarna prenaseljenost - še predvsem v nerazvitih prede- lih - ustvarjata takoimenovani zaposlitveni gradient, kar vodi do nastanka in usmerjanja selitvenih tokov delovne sile. OPOMBE: 1. V.GRLČIČ: MIGRACIJA RAONE SNAGE I NJENE POSLEDICE. Ekonomska politika, XVI., tr.821, str. 1580, Beo- grad 1967. 2. DEMOGRAPHIC YEARBOOK 1965. UN, New York 1966. NASE LbNIE MIRA. SpravoČnik. Moskva 1965. 3. M.PRIGANOVIČ: NOVIJL TENDENC I Jf KRI TANJA STANOV- NIŠIVA I RAONl SNAGE U EVROPI. Geografski horizont, XIII, br.1-2, str. 11-25, Zagreb 1967. 4. S.3AUM: LA POPULATION ACT IVE DANS LE MONDE ET SA REPARTITION PAR SICTUtRiS ECONOMIQUES 1950 ET 1960. Revue internationale du Travail. Vol95, 1-?, p.109-126, Geneva 1967. (prim.tabelo 11.na strani 113). 5. "NA PUTU MIGRACIJA". Ekonomska politika, XV, br. 767, str. 1580-1581, Beograd 1966. fa. STATISTIKI GOD lis N J'K SFRJ 196/. - ograd 1967; prim.str.8? in 93. /. A.E.SLUKA: »CSN0VNYL 0S0PENNGSTI SOVRtHERNYH Mt.0ŽUNAR0UNYH MIGRACIJ NASE LEN I JA KAPI TAL IST IČL- SK0G0 MIRA". Vestnik Moskovskogo universiteta. Serija V, GEOGRAFIJA. Ho: 6-1966, str.3-10, Moskva 1966. 8. A.E.SLUKA: o.e., str. 5. 9. M.NATEK: "NEKATERI SODOBNI DEMOGEOGRAFSKI POJAVI V SLOVI NI JI - Geografski obzornik, XIII, štev.3-4, str. 121-125, Ljubljana 1966. 10. Toda v ZDA dobi sezonsko zaposlitev še blizu 0,25 milijonov človeške delovne sile iz tujine. To so predvsem sezonski delavci iz Mehike (v letu 1964 okrog 182.000), Kanade (27.400) itd., katerih za- služek pa je v primerjavi z ameriškimi delavci 2 do 3-krat nižji. 0 tem primerjajte: A.E.SLUKA: o. c.str.7. 11. V letih 1958-1964 se je industrijska proizvodnja v zahodnoevropskih državah dvignila od 38 do 51%: v Avstriji za 41?, v Belgiji za 45%, Franciji 38%, na Nizozemskem 51%, v ZRN za 40? itd. Gl. "STAT I - STlfKI GODIŠNJAK SFRJ 1966", Reograd 1966, str. 650. 12. A.E.SLUKA: o.e., str. 7. G.RCCHCAU: "DIE INNERE UROPA I SCHI N ARBEITERWANDE- RUNGEN". Geographische Rundschau, XVIII, No. 4, s. 121-128, Wien 1966. Prim.str. 124. M.FRIGANOVIČ: o.e.str.20-25. 13. G.ROCHCAU: o.e.,str. 123. 14. A.E.SLUKA: o.e., str. 7. 15. S.BAUM: o.e. 16. M.FRIGANOVIČ: o.e., str. 18. darko radinja o sistemu univerzitetnega študija geografije v sovjetski zvezi V Sovjetski zvezi so obvezno osemletno iolanje razši- rili na desetletno. Učenci lahko po njem neposredno nadaljujejo študij na visokin šolah. To pa pomeni,da gre pravzaprav že za obvezno srednješolsko izobrazbo(!). Geografijo poučujejo od četrtega razreda dalje. Pri tem je zanimivo, da v enem razredu poučujejo prirod- no geografijo, v drugem samo družbeno (ekonomsko). V tem smislu nista ločeni le obča temveč tudi regionalna 14 geografija. V ekonomski regionalni geografiji je zna- čilna delitev na ekonomsko geografijo socialističnih dežel, na ekonomsko geografijo dežel v razvoju in eko- nomsko geografijo kapitalističnih držav. Razdelitev na kontinente so obdržali le pri prirodni geografiji. Očitno je, da so v sovjetski desetletki močno zblede- le tiste funkcije, ki jih pri nas - in še marsikje po svetu - zasleduje enotna geografija. Doslej namreč vzgojna in izobraževalna funkcija enotne geografije n bila nikjer sporna. Delitev geografije na prirodno in družbeno so izvedli v SZ na vseh stopnjah šolanja, z univerzo vred, pa tu- di v geografski znanosti sami. Sploh so sistematičnost, doslednost in smotrnost med najbolj značilnimi poteza- mi sovjetske vzgoje in izobrazbe. Glavna selekcija za visoke šole so sprejemni izpiti. Tako tudi pri študiju geografije, kjer so izpiti iz matematike, ruskega in tujega jezika ter geografije. Ko primerjamo univerzitetni študij geografije v SZ in pri nas, ne smemo prezreti, da je osnovna funkcija sovjetskih univerz bistveno drugačna. Tam gre predvsem za usposabljanje geografov za praktično in znanstve- noraziskovalno delo, ne pa za pedagoško, kakor je to na naših univerzah. Vzgojo geografov šolnikov so nam- reč v SZ prevzeli pedagoški inštituti, ki so po kon- ceptu in strukturi podobni našim univerzam. S tako de- litvijo dela je študij na enih in drugih ustanovah bolj enoten, bolj sistematičen in tudi bolj učinkovit. Enotna funkcija sovjetskih univerz omogoča posameznim strokam bolj popoln organizacijski in vsebinski raz- voj. Tak razvoj pa je deloma tudi posledica večjih univerz, kakršne so za SZ značilne. Za sovjetske uni- verze je nadalje značilno, da goje na njih samo funda- mentalne znanosti, medtem ko imajo druge stroke poseb- ne inštitute (politehnični, medicinski, ekonomski itd.) Naša spoznanja se nanašajo sicer na različne univerze (leningrajsko, kijevsko, minsko, tbiliško), a največ na moskovsko. Seveda pa je študijski sistem povsod enak. Edino univerzi v Moskvi in Leningradu imata v učnih in drugih programih zaradi tradicije nekaj več svoboščin. Moskovska univerza je osrednja pedagoško-znanstvena ustanova v državi. Stara je nekaj čez 200 let in ima 15 fakultet, 240 kateder, 300 laboratorijev itd. Na njej deluje približno 4 500 univerzitetnih učiteljev in sodelavcev, študentov pa je okoli 30 000 (razmerje 1 : 6, 6!). Zanimivo, da je med njimi kar tretjina iz- rednih študentov. Še značilnejši je podatek, da je 1967. leta bilo na moskovski univerzi preko 4 000 dok- torandov (rusko aspirantov) - skoraj toliko kot uči- teljev in sodelavcev (!). V tem se zgovorno kaže ve- lik skrb za znanstveni naraščaj. Moskovska univerza postaja tudi pomembno mednarodno središče, saj je na njej čedalje več tujih študentov (lani iz 80 držav). Mnogo tujih znanstvenikov pa se na tej univerzi speci- alizira (lani okoli 1 000). V okviru moskovske univerze je tudi geografska fakul- teta, ki jo štejejo za največji pedagoško-znanstveni geografski center na svetu. Geografska fakulteta je z drugimi prirodoslovnimi fakultetami vred v mogočnem poslopju na Leninskih gorah. Leninske gore sn okoli 40 m visoka terasa na desnem bregu reke Moskve, prib- ližno 10 km od mestnega središča (Kremija), odkoder je eden najlepših razgledov na Moskvo. Na geografski fakulteti je blizu 50 profesorjev, vseh fakultetnih učiteljev in sodelavcev pa je čez 200. Ra- zen kabinetov in zbirk ima fakulteta še 20 laboratori- jev, 6 terenskih raziskovalnih postaj ter vrsto drugih institucij. V okviru univerze je tudi sodobno urejen geografski muzej, ki je za študente dragocena in zelo nazorna učna osnova, saj gre za svojstveno znanstveno ustanovo. « Geografsko fakulteto sestavlja 15 kateder, ki so os- novne organizacijske in delovne enote. Zanimiva je že njihova sestava, ker opozarja na strukturo in usmerje- nost sovjetske geografije. Med prirodnogeografskimi je katedra za splošno fizično geografijo in paleogeogra- fijo, katedra za geomorfologijo, za oceanologijo, za hidrologijo kopna, za polarni svet, za klimatologijo, za geografijo prsti in geokeaijo pokrajin, za biogeo- graijo, za prirodno geografijo SZ in katedra za pri- rodno geografijo tujih dežel. Med družbenimi pa so ka- tedra za ekonomsko geografijo SZ, katedra za ekonomsko geografijo socialističnih dežel in katedra za ekonom- sko geografijo kapitalističnih dežel. Slednjič sta še katedri za kartografijo in zgodovino geografije (kabi- net). Katedre imajo povprečno 10 do 15 Članov. /e organizacijska struktura fakultete opozarja na ne- katere posebnosti univerzitetnega študija geografije in sovjetske geografske znanosti sploh. Značilno je zlasti razmerje med prirodnimi in družbenogeografskimi katedrami (10:3). Da ima prirodna geografija večji po- men, je več kot očitno. Podobno je tudi na leningraj- ski in kijevski fakulteti. Zanimivo, da ima hidrogeo- grafija kar dve katedri, medtem ko je biogeografija nerazdeljena. Še značilnejše pa je, da katedre za sploš- no družbeno geografijo sploh ni, prav tako tudi ne ka- tedre za demogeografijo in geografijo naselij. Pri druž- beni geografiji so razlogi za tako organizacijsko she- mo nedvomno v načelnih pogledih na geografsko znanost, pri prirodni pa so vzroki bolj praktične narave. Na praktično usmerjenost študija opozarja vrsta labo- ratorijev; tako laboratorij za paleogeografijo, labora- torij za eksperimentalno geomorfologijo, za hidrokemi- jo, za snežne plazove, za mrzloto, za aerofotometode, 15 za pedologijo, za geokemijo pokrajin, za "landšaft" itd. Z laboratoriji so močno razvili analitične meto- de geografksega proučevanja. Na geografski fakulteti traja študij pet let, nekaj časa pa je obsegal celo enajst semestrov. V prvem letu študija odpade desetina ali največ četrtina študentov, v višjih letnikih pa osipa praktično ni. Študenti ima- jo štipendije in žive večinoma v študentskih domovih. Ker je univerzitetni študij brezplačen in ni gmotnih ovir, je študij zahteven,resen in dosleden. Zanimiva in uspešna je vrsta moralnih in materialnih spodbud za čim uspešnejši študij. Nagrade za najboljše študent- ske skupine so na primer ekskurzije po SZ. Čim boljši je Študijski uspeh, tem večja je štipendija. Študijski uspeh diplomantov pa je tudi edino merilo pri izbiri zaposlitve. Med petletnim študijem je delo - ne glede na samostoj- no individualno učenje - takole porazdeljeno: 18? študijske dobe odpade na splošnoizobraževalne in druž- bene discipline, 20? na osnovne geografske predmete, 22? na geografske discipline posameznih specializacij, 32? na terensko delo ter 8? na diplomsko delo. Bistveno za univerzitetni študij je splošnoizobraže- valna in široka geografska osnova v prvih dveh letih ter nanjo naslonjeni razvejani sistem ožjih speciali- zacij v naslednjih treh letih. Tak študij omogoča na eni strani precejšnjo teoretično poglobljenost, na dru- gi strani pa naglo specializacijo, kar ne usposablja diplomanta le za znanstveno-raziskovalno delo temveč tudi za praktično delo v najrazličnejših gospodarskih in drugih organizacijah. V prvem letniku, kjer je študij še enoten, je poudarek na višji matematiki, fiziki in keniji, prav tako pa tudi na uvodnih geografskih predavanjih: uvod v geogra- fijo, zgodovina grografije, kartografija s topografi- jo, splošna fizična geografija itd. V drugem letniku pa se že začne razvejanost znotraj geografskega študi- ja. V naslednjih treh letih tečejo predavanja izključ- no po katedrah, za geomorfologe posebej, za klimatolo- ge posebej itd. Razen obveznih predmetov in seminarjev so še izbirna in fakultativna predavanja. Specializa- cije po posameznih katedrah so temeljite. Za primer, kako izrazite so, služi pregled predavanj iz hidroge- ografije oziroma hidrologije. V celoti je kar 14 ta- kih predavanj: Splošna hidrologija, hidrologija pod- zemnih voda, podzemni led, potamologija, limnologija, glaciologija, oceanologija, hidrokemija, hidrometrija, hidrotehnika, hidravlika, hidrološki aparati in meto- dologija, hidrološke bilance in hidrološke prognoze. Diplomanti seveda niso (splošni) geograf) temveč spe- cialisti, ki so še najbliže našim magistrom. Izšolajo se za geomorfologe, klimatologe, ekonomske geografe itd. 0 sami intenzivnosti študija govore že tile po- datki: V petih letih absolvirajo študenti 34 obveznih in 11 fakultativnih predmetov, izdelajo tri seminarske naloge (v 4,6 in 8 semestru) in diplomsko delo (v 10 semestru), hkrati pa opravijo okoli 40 kolokvijev in 30 izpitov. Namesto diplome imajo zagovor diplomskega dela. Razen tega imajo praktično terensko delo po tri mesece na leto (junij, julij, avgust). V celoti prebi- jejo na terenu najmanj leto dni (!). Dejansko imajo torej šest in ne pet let študija, letno pa je največ mesec dni počitnic, navadno v septembru ali oktobru. Predavanja se namreč zaradi terenske prakse različno začno: za I.letnik 1.septembra, za II.in 111.letnik 1. oktobra, za IV.in V.letnik pa sredi oktobra. Na nekatere katedre študentk ne sprejemajo zaradi te- žavnosti terenskega dela oziroma poklica (npr. na ka- tedro za oceanologi jo, na katedro za polarni svet). V šolah pa se lahko zaposle le diplomanti štirih kate- der: dveh kateder za pri rodno oziroma ekonomsko geo- grafijo SZ in dveh kateder za prirodno oziroma ekonom- sko geografijo tujih dežel. Največja posebnost univerzitetnega študija geografije na sovjetskih univerzah je terensko delo. V prvih dveh letih imajo Študenti študijsko prakso na posebnih po- ligonih (geografskih bazah) in na študijsko-raziskoval- nih postajah. Moskovska univerza ima študijski bazi v Podmoskovju, raziskovalne postaje pa v Karpatih, na Koli, na Krimu in na Kavkazu. Seveda je praksa različ- na glede na speci alizacijo. Štud enti oceanologije jo imajo npr. na posebnih šolskih ladjah, s katerimi so mesec dni na morju. V nadaljnjih treh letih pride proizvodno delo. Študen- ti prakiicir3jo v ustreznih ustanovah (hidrometeoro- loških, geoloških, projektivnih itd.), povečini pa se udeležujejo raziskovalnih ekspedicij, ki so največkrat v Sovjetski Srednji Aziji, Sibiriji, na Daljnem vzho- du in sovjetskem Severu sploh. Na sploh se vključujejo v različna terenska raziskovanja, ki jih katedre prev- zemajo kot pogodbena dela od različnih organizacij, največkrat od gospodarskih. Aplikativna usmerjenost geografijo daje fakulteti, in še posebej katedram, marsikatero prednost v organiza- cijskem in vsebinskem pogledu. V čem so te prednosti? Medtem ko zagotavlja osnovno funkcioniranje fakultete državni proračun in sistemizirana delovna mesta, daje pogodbeno delo, ki ga od gospodarskih in drugih ustanov prevzema fakulteta oziroma posamezne katedre, še vse drugačne možnosti. S pogodbenimi raziskovanji se ne odpirajo samo možnosti za terensko delo študentov, kar jim daje dragocene delovne izkušnje in bogato gradivo za vaje, seminarske naloge in diplomska dela, temveč imajo s tem tudi fakultetni učitelji široke možnosti za obsežna in draga terenska raziskovanja. Pogodbena proučevanja pa omogočajo tudi večji obseg in boljšo 16 - strukturo pedagoškega in znanstvenega dela sploh, saj dajejo ta raziskovanja dragoceno dokumentacijsko gra- divo tudi za razvijanje in poglabljanje teoretskih vprašanj, prav tako pa tudi velike možnosti za opremo kabinetov, laboratorijev itd., ker so pogodbena dela pomembna tudi v finančnem pogledu. Razen tega si tu še možnosti za vključevanje novih so- delavcev, čeprav na nesistemiziranih mestih. To so predvsem strokovni in znanstveni sodelavci, laboranti in inženirji-geografi, ki so - čeprav samo pogodbeni - praktično stalni sodelavci posameznih kateder. Pogod- bena dela se namreč vrste iz leta v leto, povečini pa so tako in tako večletna. Ti sodelavci pa ne delajo le na pogodbenih temah, temveč so vključeni tudi v peda- goški proces. V to jih sili že samo terensko delo s študenti, kasneje pa obdelava podatkov v zvezi s semi- narskimi in diplomskimi deli študentov. Ker sodeluje- jo tudi pri ostalem pedagoškem delu(vaje, seminarji ipd.), so tako razbremenjeni fakultetni učitelji laže vključujejo v terenska raziskovanja sama. Pri vsem tem gre za precej posrečeno dvojnost celotne- ga dela. Ta dvojnost sicer ni brez senčnih strani,je pa v celoti zelo pozitivna. Pomisleki se pojavijo, ko zaradi obilice terenskega dela ni dovolj časa za teo- retično obravnavanje problemov. Pomanjkljivost je tu- di v tem, ker katedre nimajo za pogodbena proučevanja enakih možnosti. Zato se tudi različno razvijajo. Se- veda pa ti pomisleki zbledijo spričo številnih pozi- tivnih strani, ki jih prinaša načrtno in stalno sode- lovanje geografske fakultete s prakso. Po podatkih zadnjih nekaj let se je večina diplomantov geografske fakultete moskovske univerze zaposlila v praksi (50-60%), slaba tretjina se je vključila v znanstveno-raziskovalne ustanove, medtem ko se je v šolah zaposlila manj ko desetina vseh Študentov. Zani- mivo, da 40% vseh teh diplomantov dela v Moskvi, med ostalimi pa jih je 60% zaposlenih onstran Urala, v azijskem delu SZ. Na splošno potrebuje praksa več spe- cialistov-geografov kot jih univerze izšolajo. Tudi vzgoja znanstvenega geografskega kadra je v SZ skrbna in sistematična. Začne se že z geografskimi krožki v osnovni šoli, nadaljuje se potem na univerzi, stopnjuje pa se zlasti kasneje. Med študijem na uni- verzi pritegnejo najboljše študente v kolektivno ra- ziskovalno delo. Za diplomante geografskih fakultet, usmerjene v znanstveno delo, razpisujejo katedre as- piranturo (s sprejemnimi izpiti), ki traja tri leta. V tem času imajo doktorandi študijski dopust in šti- pendijo. Gre za dobro organizirano obliko podiplomske- ga študija za dosego znanstvene stopnje - kandidata geografskih znanosti, kar ustreza našemu doktoratu. Med triletnim študijem opravijo doktorandi tri izpite in objavijo vsaj dve krajši razpravi iz disertacijske tematike. Na koncu študija branijo disertacijo. Ta znanstvena stopnja je pogoj za naziv univerzitetnega docenta. Razen tega imajo v SZ še "veliko disertacijo", ki daje naslov doktorja geografskih znanosti, kar je pogoj za naziv univerzitetnega profesorja, la doktorat ustreza približno naši habilitaciji za isti naziv. Za- radi urejenega podiplomskega študija nimajo v SZ le veliko kandidatov geografskih znanosti, temveč so ti tudi razmeroma zelo mladi. Zato sta poglabljanje ozi- roma delitev znanstvenega dela tudi na geografskem področju močno razviti, kar ne prinaša samo pogloblje- nih rezultatov temveč omogoča tudi smotrno delitev znanstvenega dela in večjo eksaktnost proučevanj. Toda najznačilnejša poteza univerzitetnega študija ge- ografije na sovjetskih univerzah se vendarle kaže v aplikativni in včasih celo kar operativni usmerjenosti geografije. 0 taki geografiji pa niti ne govore, saj je sovjetska znanost v celoti in sistematično naravna- na v prakso. In to ne samo v dolgoročno in posredno korist, temveč še bolj v neposredno. To potrjuje tudi program geografske fakultete v Moskvi, kjer je podčr- tano, da je naloga geografije v tem, da spoznava raz- vojne zakonitosti geografskega okolja v različnih pa- sovih in pokrajinah z namenom, da ugotovi, kateri so najustreznejši načini za izkoriščanje prirodnih možno- sti. Program nadalje poudarja, da potrebujejo v SZ ved- no več specialistov-geografov v zvezi s čedalje bolj popolnim izkoriščanjem prirodnih pogojev. Sovjetska geografija je zaradi specifičnih potreb dr- žave nekatere veje bolj razvila od drugih. To velja zlasti za hidrogeografijo (obsežna hidrotehnična dela v SZ!), za proučevanje mrzlote in polarnega sveta sploh (47% vseh tal SZ je stalno zamrzlih!), za pedo- geografijo (pomen agrarnega gospodarstva SZ!), za geo- morfologijo itd. V okviru ekonomske geografije pa je še najbolj razvita geografija prometa (problem prome- ta v SZ zaradi ogromnih razdalj!). Močan razvoj je v tehničnem in vsebinskem pogledu doživela kartografija. Med raziskovalnimi metodami so v ospredju razen števil- nih laboratorijskih oziroma analitičnih metod zlasti metoda kartiranja (npr.geomorfološko, hidrološko, pe- dološko, fizičnogeografsko, ekonomskogeografsko karti - ranje), aerofotometode (proučevanja s pomočjo letal- skih posnetkov), metode prirodnogeografskih in ekonom- skogeografskih regionalizacij, metode eksperimentalne geomorfologije itd. Tako usmerjena geografija je terjala seveda tudi večjo sistematičnost in intenzivnost študija, izrazitejšo specializacijo in zelo velik poudarek na praktičnem, terenskem delu, prav tako pa tudi večjo eksaktnost in matematizacijo raziskovalnih metod. Vse to pa je seve- da močno poseglo ne samo v formalno strukturo enotnn geografije temveč tudi v njeno vsebino. Zato ni na- 17 ključje, da so se ob tem sprožila številna vprašanja o predmetu, metodah in nalogah sovjetske geografske znanosti. V čem se kažejo vse te posebnosti geografije na sov- jetskih univerzah? Najprej že v organizaciji, kakor smo deloma že spoznali. Na svojstveno organizacijo znanstvenega in pedagoškega dela kaže že pestra struk- tura zaposlenih. Razen učiteljev je na fakulteti še vrsta sodelavcev (asistenti, strokovni in znanstveni sodelavci, geografi-inženirji ter laboranti). Toda še pomembnejše so vsebinske strukture. Posamezne veje enotne geografije so samostojne znan- stvene discipline, geografijo pa pojmujejo kot sistem teh disciplin. Zato tudi govore o geografskih znano- stih. Toda še pomembnejši je dualizem sovjetske geo- grafije, ki ga utemeljujejo na osnovi dialektičnega materializma oziroma marksizma-leninizma. Gre torej za uveljavljanje teoretičnih oziroma filozofskih pogle- dov v geografski znanosti. Pri tem gre najprej za po- ložaj geografije v sistemu znanstvenih disciplin sploh. Skladno s temi pogledi so geografijo razdelili v fi- zično in ekonomsko in uvrstili prvo med prirodne in drugo med družbene vede. Medtem ko tretja možnost, ki jo nakazuje enotna geografija (pa tudi že nekatere druge vede,npr.biokemija),ne bi bila v skladu z menda marksističnim pojmovanjem, kajti različne zakonitosti prirode in družbe ne kaže mešati in proučevati hkra- ti v okviru ene in iste znanosti. To so poglavitni razlogi za razdelitev geografije v dva ločena komplek- sa. Razlogi, da goje oba kompleksa geografskih znano- sti na skupni fakulteti, so torej predvsem organiza- cijske in sploh praktične narave ne pa načelne. To,da posegajo procesi prirodne sfere v družbeno in narobe ter da je zato koristno upoštevati tudi spoznanja dru- gega kompleksa geografskih ved, so pri vsem tem pre- cej drugotnega pomena. Zlasti še, ko beremo, da se prirodna geografija ne more uspešno razvijati brez ekonomske zato, ker bi to oslabilo njen praktični po- men (!). Enotnost celotnega sistema geografskih ved je s tem dvomljiva. V SZ gre slej ko prej za dve geografiji - za dva kom- pleksa geografskih znanosti. Cba sta sicer obdržala skupno oznako in organizacijsko enotnost, notranje ve- zi pa so zelo rahle. Druga značilnost pa je občutno nesorazmerje med prirodno in družbeno geografijo, saj je prva organizacijsko in vsebinsko znatno bolj razvi- ta. Razen tega je družbena geografija v bistvu skrče- na zgolj na ekonomsko geografijo in jo zato tudi tako označujejo. Razlogi za takšen razvoj družbene geogra- fije niso samo praktične temveč tudi načelne narave. Pri tem pa ne smemo prezreti, da je družbena geografi- ja zaostala tudi zato,ker ni mogla izpričati svoje (neposredne) aplikativne veljave v tolikšni meri kakor prirodna geografija. Namesto enotne geografije in primarne kompleksnosti geografskih spoznanj pa so v SZ močno razvili kom- pleksnost vsakega dela geografije posebej, kar velja zlasti za prirodno geografijo. V okviru prirodne geo- grafije niso razvili samo posameznih vej temveč tudi splošno fizično geografijo in regionalno fizično ge- ografijo. Zato je kompleksnost prirodne geografije kot celote bolj podčrtana kot v ostali svetovni geo- grafiji. To sekundarno kompleksnost geografskih spoz- nanj (znotraj prirodne geografije) pa niso razvili deskriptivno temveč znanstveno, saj splošno fizično geografijo in regionalno fizično geografijo razvijajo kot znanstveni disciplini. Sinteza tega so npr.fizič- nogeografske regionalizacije. Res pa je, da je specializacija prirodne geografije poglobila posamezne njene veje, a hkrati razrahljala tudi njihovo medsebojno povezanost. Na splošno je nam- reč premalo vsebinskega povezovanja med posameznimi prirodnogeografskimi disciplinami, premalo je torej parcialne kompleksnosti, česar se v sovjetski geogra- fiji čedalj bolj zavedajo. Sedanji razvoj sovjetske (fizične) geografije ni samo dinamičen temveč tudi uspešen, mnogostranski in v mar- sičem izviren. V tem pogledu je treba podčrtati zla- sti razširitev in poglobitev geografskih proučevanj, izgradnjo obsežnega sistema specializacij in s tem v zvezi velik razmah analitičnih metod, čeprav je geo- grafija predvsem sintetična veda. Pomembna pa je tu- di večja eksaktnost geografskega proučevanja, prav tako pa tudi ogromna nakopičenost stvarnih spoznanj. Vse to pa je nedvomno tudi dobra osnova za nadaljnje razreševanje ne samo konkretnih temveč tudi teoretič- nih vprašanj geografske znanosti kot celote. Težnja za smotrno izrabo prirodnih pogojev in za na- črtno gospodarjenje sploh je dala sovjetski geograf- ski znanosti bistveno pomembnejšo vlogo. Rržkone ni pretirano, če rečemo, da je dobila geografska znanost v pogojih načrtnega gospodarjenja polno upravičenost. Toda vprašanje je, ali bi se geografija, bolje pri- rodna geografija, ki se je v SZ tako uspešno uvelja- vila zlasti v aplikativnem pogledu, tako uspešno uve- ljavila tudi v drugačnih pogojih, recimo v Zahodni in Srednji Evropi. Če namreč pomislimo na Sovjetsko Srednjo Azijo, na Sibirijo, na Daljni vzhod itd., se zdi, da gre tu še za zlato dobo geografije. Ne sicer za dobo odkritij, pač pa za dobo gospodarskih osva- janj teh pokrajin. In sicer pokrajin, ki jih je pove- čini moč osvojiti le s pomočjo široke uporabe znano- sti in tehnike, s pomočjo načrtnega in zahtevnega de- la. V tej fazi pa more imeti geografija še zelo po- membno vlogo. 18 VIRI 1. Spravočnik cilja postupajuščlh v moskovskij univer- sitet, Moskva, 1968. 2. Leningradskij universitet, Spravočnik dlja postupa- juščih, Leningrad 1966. 3. Muzej zemlevedenija moskovskogo gosudarstvennogo universiteta, Moskva, 1967. k. A.A.Grigorjev, Razvitie teoretičeskih problem sov- jetskoj fizičeskoj geografii, Moskva, 1965. 5. V.A,Anučin, Teoretičeskie problemi geografii, Mosk- va, 1961. 6. Obščaja fizičeskaja geografija, Geografičeskij fa- kultet, Moskva, 1967. jakob medved nekateri socialni in ekonomski problemi sodobne afrike Podobno kot etnični, jezikovni in verski problemi tu- di številni socialni in ekonomski problemi sodobne Afrike izvirajo tako iz notranje strukture stare af- riške družbe kot iz zunanjih vplivov, ki jih je pri- našala predkolonialna in kolonialna doba ali pa jih prinaša današnji neokolonializem in blokovska delitev sveta. Pod skupino socialnih in ekonomskih problemov, ki iz- virajo iz n o t r a n j e s t r u k t u r e stare afriške družbe si predstavljamo vrsto problemov, ki so tesno povezani s tradicionalnim načinom gospodar- jenja, z rodovno - plemenskimi odnosi, z njihovo so- cialno diferenciacijo in z odnosi med različnimi ras- nimi, etničnimi, jezikovnimi, verskimi in socialnimi skupinami. Čeprav imajo ti tradicionalni načini gospo darjenja na splošno izrazite regionalne značilnosti, ki so se izoblikovale na osnovi večstoletnega prila- gajanja svojstvenim naravnim razmeram ob sodelovanju zapletenega križanja različnih kulturnih vplivov in tradicij, so iz socialnogeografskih razlogov lahko znotraj regij in celo v enakih naravnih razmerah iz- redno velike razlike v načinu in usmerjenosti člove- kove dejavnosti v prostoru, le razlike povzročata predvsem etnična in verska pripadnost prebivalstva. Intenzivnost njunega vpliva je v obratnem sorazmerju s splošno stopnjo družbeno ekonomskega in tehničnega razvoja v določenem področju. Zaradi tega je ta vpliv v razvitih evropskih državah minimalen ali pa sploh ne obstaja, v posameznih delih Afrike pa ima lahko izredno velik pomen. V Severni Afriki, kjer se prepletajo vplivi stare ha- mitske in mlajše semitske plasti in absolutno prevla- da islam, hkrati pa se zrcali prehod iz zmerno namo- čenega sredozemskega sveta v polpuščavski in puščavski svet, so realitvno še najmanjše razlike. Tradicionalno gospodarstvo je marsikje ohranilo isto usmerjenost, iste načine proizvodnje in enako tehniko kot nam je vsem dobro znana iz stičnega sredozemskega sveta. Gle- de na etnično pripadnost prebivalstva pa obstajajo do- ločene razlike; hamitska ljudstva so pretežno polje- delska, semitska pa se ukvarjajo z živinorejo in dru- gimi klasičnimi poklici. V "črni Afriki", t.j. Afriki južno od Sahare prihajajo ta dejstva še mnogo bolj do izraza. Poljedelstvo in živinoreja sta skoraj povsem ločeni gospodarski pano- gi. Ta diferenciacija pa ni odraz realnega vrednotenja naravnih razmer za določeno gospodarsko usmeritev temveč je osnovana predvsem na etnični in verski podlagi. V sahelskem in savanskem svetu ter v področ- jih tropskih gozdov žive čista živinorejska in čista poljedelska ljudstva. Stroga delitev dela na etnični ali verski osnovi prinaša veliko škodo tako poljedel- stvu kot živinoreji. Poljedelci nimajo zadosti narav- nega gnoja in delovne živine, zato so donosi zelo nizki in prevladuje ročno delo. Živinorejcem primanjkuje krm- ne baze, saj so navezani pretežno samo na pašništvo. To dejstvo povzroča, da se uveljavlja nomadizem ali polnomadizem tudi v takih področjih, kjer bi ob pove- zavi živinoreje in poljedelstva bila mogoča stalna na- šel i tev. Enostranska gospodarska usmerjenost in pomanjkanje med- sebojnih ekonomskih zvez se odraža tudi v enostranski prehrani, podhranjenosti in veliki nevarnosti lakois^-^. Navezanost na tradicionalno živinorejsko ali poi^el-"^ sko usmeritev je pri afriških ljudstvih bila tBŽtfviftiČ- na, da so posamezna ljudstva obdržala svojo u^periHv, 19