Iz dnevnika malega
piškar-ja
PETEK
Ker ije zbolela naša tetica Štefka, je mama spokala in šla k njej za cel teden, tako da je pri nas doma blažen mir. Tako sem celo jaz našel minuto časa ki mapisal nekaj tez v moj dnevnik, z ozirom na ikar so me ne-kateri že zmerjali češ da sem len ker nič več ne pišem pod to firmo. Toda jaz nisem to navedeno arnpak preprosto nisem imel časa, ker se bogato udejstvujem na raznih področ-jih, poleg tega ata se pa naša dva zakonca tudi vsesikozi mdkaj preikljala, tako da ni bilo prave klime za literarno ustvarjanje. No, to rej mama je šla in ata je wso zadevo teme-Ijito obeležil v dkoliških oštarijah, dokler ni izčrpal črnega fonda in ga je stisnilo, namreč finančno. Navsezadnje sem moral še jaz raz-biti prašička, da sem šel v trgovino po nekaj potrebnih potrebščin. Ko sem se vrnil, me je ata krepko nadr, ker sem inarsikaj pozab-il in sem moral iti še po prailni prašek »Žajf-nica«, čeprav siploh nisem vedel, ikaj ima moj prestolozasednik za bregom. Naikar se mi je posvetilo, Iko sem amu moral pomagati pri namalkanju štumfov, srajc, takšnih in dru-gačnih drugih ikosov perila, pri čemer sva nazadnje namočila >vse razen nujno potreb-nih gat. Ko sva ivse to zrinila v banjo, je ata posipal prašdk ,po zgoraj naštetem in po-tem sva šla gledat tekmo po televiziji. Sera ga nekajkrat celo vprašail, kaj je z žehto, pa me je skoraj klofnil, ker da ne zaupam v njegove pralne ismisle. Potem je bilo že zve-čer in me je začelo zebsti, (perilo je bilo pa še vedno nedotaiknjeno. Ata je koncem dese-te ure popenil in rekel, da bo razbil televizor, ker laže, ko v cik-caku stalno Vipije, da pral-ni prašek »Žajfnica« pere sam. Namreč, ome-njeni prašek ni apral prav mič ampak sva midva potem drgnila iperilo pozno v noč kot Indijanca, dokler nisem jaz obupal in rekel, da ikomaj čaikam mamo. Potem je ata izjavil, da ga ponižujem in me skoraj nagarbai, na-kar ga je minilq. Obljubil je, da mi nekaj kupi, če te štorije ne bpm omenil mami... Obljubil sem.
SOBOTA
Danes je ata že pozabiil, da mi bo ndkaj kupil in sem niu to z iri'Uiko spet priklicai v spomin. Potem me je pa viprašal, kaj bi rad, nakar sem mu odvmil, da lego kocke. Rekel ni nič, ikar šel je ini je tem več reikel takrat, ko se je vrnil. Ozmerjal me je z bandkom in ožemailcein pa še sam nisem veded, kaj ima v mislih. Potem me je viprašal, če mislim, da je direktor tistega šišenskega pajzla, ki ima milijon in tristo jurjev plače, pa sem mu odvrnil, da nimam veze, o čem govori. Razlložil je, da ne ve, kje je grešil pri vzgoji, da imam tako visokoleteče želje, kajti so kooke lego tako drage, da si jih tudi sin-ček omenjenega direktorja najbrž ne more privoščiti več ikot enlkrat imesečno... Ker sem se cmeril, se je pomiril in me potem do-kaj razneženo vprašal, ali ne bi imel raje maggi kook, za katere šušlijajo, da so blazno poceni. Mejduš, je za Iuno. Kaj ibom jaz z župnimj ikoncenitrati? Vidite, kaj naredi re-klama iz človeka...? Sicer pa, mama je da-nes sporočila, da prihaja in se že zelo ve-selim. Sedaj bo vsaj spet mir v hiši. .