299
Dopisi.
Iz Maribora 14. sept. Nikoli ni bilo veselejše, nikdar imenitnejše novine za nas, kor ta, ki vam jo danes naznanjam. Kar se je celih 50 let snovalo in delalo, je dovršeno; doživeli smo, česar se je dosti rojakov učakati želelo, pa bela žena jim je prerezala pozemeljski žitek; vidimo, kar jih je mnogo viditi hrepenelo, pa — ni jih; pod hladno grudo počivajo. Dobro še se spominjam gosp. K. A., verlega in marljivega pisavca, ki je nekekrati zdihoval: „Gospod, daj mi doživeti slovenskega vladika, potle pa se rad preselim odtod", — al Božja modrost je inači naravnala. — Nismo več pasterki; dobili smo tudi mi podravski in pomurski Slovenci domačega vladika, združili se s sorodnimi bratci labodskimi; tudi od 1. kimovca nismo več Sekovščani temoč „Labodščani"; nas duhovni glavar, la-bodski vladika, prečastiti in prezviseni gosp. Slomšekov Anton Martin; njegova pastirska palica bo vračala slovensko čredico; on bode nas vodil, da omikamo narod v veri, vedah in umah. Tedaj Bog pomozi! — 1. kimovca 1859 je svetli domači vladika labodski prevzel uredno deset dekanij slovenskih, s kterimi so prek šest stoletij vladali tuji pastirji, namreč: marberžko, mariborsko, jare-ninsko, sv. lenartsko, sv. jurjevsko (pred lutomersko), ptujsko, veliko nedeljsko, zavračko, fravheimsko (pred slivniško) in hočko, ter pridružil 14 dekanijam, ki so že prvlje labodske bile. Taisti den je bil novi red za Božjo službo določen, po kterem bode odsihmal v Alojzijevi crkvi (dijački) po rani meši slovenska propoved vsako nedeljo in svetek in krščanski nauk slovenski po nedeljah, kar bodo visi semi-niški gospodje opravljali. Bogme, tega je bilo treba kor ribi bistre vode! V Magdalenski naši crkvi bode tudi pozna slovenska propoved odsihdob. Vsako nedeljo in praznik nemška propoved ob ednajstih v slovenski crkvi kor nekda za Ligurjanov. — V saboto 3. kimovca se je obhajala ob treh svetečna večernica; od šestih do sedmih se je zvonilo po vseh cerkvah celega novega dela, da bi se ljudstvo opominjalo tolike sreče ter goreče molilo, da Bog novo delo blagoslovi; ob devetih zvečer je sijala bakljada po ulicah in prepeval se vladiki pozdrav. V nedeljo 4. kimovca je že okoli štirih mestna godba z zvonika stolne crkve ugodne glasove pošiljala po mestu in okolici, zmes je veliki zvon brnel in možnarji pokali ljudstvo bude in vabe na preserčno slovesnost. Ob sedmih so že prihajali ljudje v redu od sv. Petra, Kamce, sv. Magdalene in slovenske župe prepevaje milostivemu očetu slavo in hvalo; množica je vrela od ranega jutra, da se skoro ni moči bilo po ulicah ogibati. Ob osmih je prezvišenik stopivši v Aloj-zijevo crkev bil sprejet od duhovništva, potem posvetivši novi oltarski kip sv. Alojzija je ostal pri tihi sv. meši, na to pa se začel gibati dolgi obhod, kder je razne množice in drugih dostojnosti bilo 109 duhovnikov, mimo vladike še trije imenitniki z visokimi kapami, gledavcov pa toliko iz raznih krajev Štirskega, da se je vse ušibavalo, in gotovo
300
še Maribor nikdar ni imel toliko ljudi po ulicah in trgovin, kor ta dva dneva. Tudi iz Gradca so nam pomagali nekteri višji slovenski gospodje, p. dn Robič, dr. Muršec itd. sve-tečnost povekšati. Ulične okna so bile, kodar smo hodili, s cvetlicami, kipovi ter pogrinali zadosti čedno ozaljšane razve nekterih. — Do vrat stolne crkve prišedši je vladika crkveni ključ sprejel in potem veličanstno stopal k oltarju, kder bode odšle bogoslovce posvečeval in je pošiljal po lokah in hribih domačih, da širijo nauk Rešnikov in ljudstvo učijo v vsem kar jim je koristno in potrebno; ondi je zapel Bogu hvalo, da je težko delo srečno dognano. Po zahvalnici je čast. gospod župnik sloveče župe v Mariboru pozdravil latinski govore višjega pastirja v imenu duhovništva in vseh novih vladiščanov, vladika pa prvokrat z novega vladiškega prestola duhovništvu razkrivši tudi želje, namene in naročila, ki je naj spolnjujo. Potem je sam prvokrat stopivši na govorišče svojo novo sosesko nagovoril prav iskreno in goreče. Po propovedi je tudi veliko meso prepeval. Potle so ga duhovniki v poslopje sprevodili, se mu priklonili pokorščino mu obečavši in pri tej priliki sta zastopnika naša mu podarila v imenu podravskih in pomurskih Slovencov pozdrav, ki je zdolej natisnjen. Tako je bila dokončana pre-imenitna svetečnost, po kteri smo dolgo in dolgo let hlepeli. Vse duhovnike so pogostili nekaj v vladikovem poslopji, nekaj v semenišči, kjer se je itak samo po nemškem na-pijalo, čeravno so sami domači gospodje bili; skoro bi nas tega slobodno sram bilo!                            Sekolovski.
Polna daru nebeške modrosti, polna resnice; Src je gorečih narod poslušal uke medene, Misli, delo, govor po njih marljivo ravnaje. Vnuki predavni še zdaj iskreno hvalijo Boga, Ki poslal toliko dobroto je nekda prededom. Naj si ravno so hudi sovražniki pačili rastek, Mlado krepko je brstje razvil, — Gospod ga je branil. Dosti po letih odšle je dobila drugo podobo Naša krajina po svetnih in crkvenih vladarjih. Mile ovčice naše so pasli tuji pastirji. Niso umeli glasu slovenskega šest stoletij, Ovce pa jih ne, — kajti beseda bila je tuja. Milo, pobožno, gorko so Slovenci prosili, molili Leta in leta, da bi nebeški Vladar nam pomagal In bi vendar poslal pastirja domačega ljudstvu , Ki bi privajal duše krščanske v rajsko veselje, Ki bi umevnih glasov uglajal narod slovenski; Krepko naj napreduje v veri in vedah in umah, Naj med ljudmi cveto telesne, dušne blagosti. Glej! nebeški Vladarje razgrnol roko darivno, Nam posial pastirja, ki mila mati slovenska Ga jo gojila skrbno, da v zraste na žemljici naši. Sladkih domačih besed pozna premile glasove, Kraje pozna in ljudi in navade jihove dobro. Delo težavno sadu prinašalo bode obilo, Vrlim Slovencom kazalo pot v nebeške višine, In dajalo moči krepivne občnoj omiki. Cest Bogu Očetu, Sinu ter svetemu Duhu Hvalo neskončno zdaj davaj verno ljudstvo podravsko; Nikdar ne žabi, srce, pohlevno čestiti, moliti Večne modrosti, ki vse in povsod najboljše naravna. Hvala in slava in cest tedaj milostivim nebesam! Ti pa premili pastir stopivši prvič med svojce, Sprejmi darove, daruje jih Tebi srčna ljubezen, Sprejmi darove, ki pravi se jim: zvestoba, pokornost; V venec darilni zapletamo je današnjega goda; Le nikolj ne po veni, venec črstev ostani 1 To trdno ti obeča prihodna Tvoja detčica. — Božji poslanec! vodnik nam bodi po stezah težavnih, Da se sovražnih ognemo sil, steptamo napade. — Večni nebeški Gospod! goreče te prosimo danes: Rosi z darivnih nebes blagoslov obilo pastirju, Ki prevzel je sedaj pastirstvo novega dela, Da čestil, slavil, molil bo tebe brezkončno, Sebe in nas tukcj ter onkraj groba posrečil.            R. B.
Iz Ljubljane. Od preteklega ljubljanskega sejma imamo le to povedati, da se sicer že od nekdaj 55češpljev sejma imenuje, da pa letos skor nič češpelj ni bilo viditi; lepih je bilo 6, k večemu 8 za star krajcar; — nasproti pa je na živinskem sejmu sila veliko govedine bilo, in posebno lepih volov, kupca pa nikoli tako malo; celo mladih oger-skih krav so pripeljali, ki jih je neki mesar pokupil, ker so lepo mesnate bile; — dokaj iz S erbij e po Horvatih prignanih prešičev je ceno svinine za par krajcarjev znižalo; telečje meso pa je vseskoz tako drago (po 16 in še celo po 18 star. kraje, funt), da bo telečja pečenka kmali bela vrana na mizi; — štacunarji so po navadi tožili čez slabi sejm, pa je tudi skor celi čas tako deževalo, da je zdaj vode že dosti preveč za vse. — Še zmiraj vozijo obilo bolnih in ranjenih vojakov iz Laškega.
Iz Ljubljane. Naj povejo tudi 5,Novice" svojim bravcom serčnost mladega fanta, ki je življenje rešil uto-njencu. Bilo je to tako-le: 4. dan avgusta zjutraj ob osmih se je 10 let stari Kari Puher, učenec v 2. razreda normalnih šol, kopal v Ljubljanici blizo mesarskega mosta in bi bil ondi utonil, če bi ga ne bil otel pogumni Jožef Ha m peri, 13 let stari sin mašinarja tukajšne sladkornice. Slavno c. k. deželno poglavarstvo je serčnemu fantiču Ham-perlnovemu za to rešitev, ker je svoje lastno življenje vagal, postavno darilo (otetnino ali taglio) podelilo.
podravski in pomurski
pozdravljajo
novega višega pastirja
prečastitega
Slomšekovega Antona Martina
4. kimovca 1859.
Temo dnevov je bila zavita zemlja slovenska
V  črni obleč noči neverske, časov poganskih; Ljudstvo ni poznalo resnice svetih dolžnosti, Kor zverjad je besnelo po lepih lokah domačih, Se nikaka vladarska oblast ni znala ravnati, Da slavili Boga bi rojaki, srečno živeli. Dokler ni Gospod jim poslal učnikov s Primorja, Kder je Oglej slovel, krščanskih zibel očakov. Toti sveti možje so kazali narodu svetlost, Ktera premore privesti zemljake v srečno domovje. Teh glasovi nebeški doneli so v naših krajevih. In blago prinašali sadje božjih čednosti.
V  Ptuji starinskem bili so vredni visi pastirje Božji nauk sire u tretjem in strtem stoletji Na Podravji,  Pomurji za nevernih Rimljanov; Spletali so mučenske si vence po trudih težavnih. Žezlo rimljansko jim je zatrlo setev preblago.
Pa v poznejših se dneh so naključile hujše dogodbe:
Privihrali so grdi divjaki iz vzhodnih pokrajin
Strašno požgavši in pomorivši blago in ljudstvo.
Atila bil je na čelu take grozne derhali,
Ki spremenila lepo je selišce v divje pustinje,
In z nedolžno krvjo polila rodne poljane,
Naglo podrla drevo krščansko krasno cvetoče,
Ter ljudi pogreznola pridne v prepad nesrečno,
Kder težko zdihavala dolgo je revna družina,
Ker znebila se vere, rojakov in blaga je vsega.
Solnce rumeno je neko spomlad ogrevalo zemljo,
Kar prisveti s krajev večernih lučica verska,
Ki nekoliko našim prededom sleparstva prežene.
Niso umeli poslani tuji duhovni govora,
Ki ga je narod imel, da daval bi Stvarniku slavo.
Kako bi bila prijela se klica jihove setve?
Kako ne bi po malem slabela v persih slovenskih?
Vendar, o blagi spomin! prisvetile jasno od vzhoda
Zvezdi leščeči ste, tekla ko let je deveta stotina.
Brata čestita sta bila sveti Ciril in Metodij!
Ta sta zasejala vero srečivno v narod sorodni.
Dobro misli ume ter sladke glasove slovenske,