Poštnina
pavšalirana.
Uredništvo
In
upravnlštvo lista je v Ljubljani Breg št. 12. Telefon 119.
Štev. 6.
V Ljubljani, 9. februarja 1924.
Posamezna številka po Din 1*25
Leto IV.
  - -     j Celoletna na-
AVTONOMIST Z
Glasilo SfZdi*užesnja slovenskih avtonomistov".
_____________ Izhaja	vsako soboto. -------------—
•nserati se računajo: pol str. 560 D, manjši sorazmerno. — Pri malih oglasih beseda 50 p.
Kej hočemo?
Lastno zakonodajo na lastnih tleh vzrastlega slovenskega ljudstva!
Wilson in Društvo narodov.
O političnih obljubah.
Pri nas na deželi je opažati precejšnje politično gibanje. Vse stranke so na delu, prirejajo politične shode, sestanke, predavanja. Odbijejo se pridno demokrati, samostojni kmetje, SLS, radikali itd. Na teh shodih in sestankih se raz-motrivajo dnevna politična, včasih tudi lokalna gospodarska in celo osebna vprašanja. Toda vsa ta obravnavanja so večinoma nestvarna-, strankarsko zabeljena in pobarvana ali celo osebno. Tisti, lj.i shod priredi, je čist kot angelj, vnet na vse pretege za ljudsko blaginjo, nasprotnik pa je umazan in cm od glave do peta, vse ljudske nesreče kriv in sploh ničvreden. Ljudje, ki hodijo na takšne shode, navadno nič pravega ne zvedo, ne profitirajo ničesar, ker so čuli namesto stvarnega pouka sama natolcevanja, obrekovanja in pretirano samohvalo. ,
Pri tem lahko opažamo neko posebnost. Vse stranke ljudstvu vse obljubujejo, kar si ono le poželi. Z obljubami so naše slovenske stranke v obče zelo radodarne. Potem jih pa obljube tepejo. Vsaka stranka obljublja ljudem, da jih bo »rešila«, da bo »zboljšala« to in ono, da bo »odpravila« te in one krivice, da je nasprotnik kriv velikih davkov, ona jih bo pa »znižala". To so kakor sejmarji, katerih vsak ima polno košaro obljub, na katere se zaklinjajo ter poceni ponujajo. Politično slabo vzgojeno ljudstvo pa posluša danes tega, jutri onega, po-jutranjem tretjega in vidi na koncu koncev, da imajo ti sejmarji ob-fjub dovelj, dovelj »intervencij na pristojnem mestu« itd., drugega pa ničesar. Tn si tega ne zna razlagati, češ, »obljubili so, pa nič storili, vsi so enaki« — ter postane politično mrtvo.
Lahkoverne obljube v politiki so ne samo nemoralne, ampak tudi škodljive. Zato bi bilo treba že končno tej obljubarski politični praksi napraviti konec. Zakaj?
Mi pravimo tako: Nihče in nobena stranka ne bo »rešila« ljud-
stva gospodarskih, socijalnih in drugih nadlog. To more storiti in doseči le ljudstvo samo. Nobeden politični vodnik in strankar sam ne more za ljudstvo doseči ničesar bistvenega in stvarnega. Samo volja in zavednost ljudstva more doseči ob neomajanem in čvrstem vztrajanju to, za čemer stremi. Poslanci in politiki so le tolikšnega pomena in moči, kolikor ima pomena in moči tisti, ki jih nosi. Nosi jih pa ljudstvo. Ljudstvo pa ne potrebuje nikakršnih obljub, ker je suvereno in nepremagljivo. Tam kjer uspeva demagoško obljubovanje, tam ljudstvo politično že ni zavedno ter je le predmet špekulativnega političnega izkoriščanja.
Danes gre za priznanje in notranje prerojenje slovenskega ljudstva. če si ljudstvo ne bo samo izbojevalo priznanja, posamezniki jim ga ne bodo, pa naj bodo potem takšni ali drugačni strankarji in politiki. Če ljudstvo ni zmožno, da se samo prex*odi, posamezniki ga ne bodo. Drevesa, ki ne rodi sadu, nihče, še tako učen človek, ne more popraviti ali predrugačiti. Posameznik samo lahko pomaga v tem ali d migom pogledu, pa nič. več.
Mi smo postavili načelo federacije in republikanske samouprave. Prvo načelo povdarja samostojnost Slovencev na njihovih domačih tleh. V tem načelu jo zapopa-dena misel pravice do samoodločbe vsakega naroda. Republikanska misel pa izraža načelo ljudske samoupravi' na demokratični način. — Kdo bo to priboril — ta ali oni posameznik, ta ali ona stranka? Nikdar. To si more priboriti le celokupno ljudstvo samo, ako je politično zavedno. Z narodi je prav tako, kakor s posamezniki: kakor si bo Janezek postlal, tako bo Janez ležal.
Zato ne dajte nič na nobene politične obljube — nikogar. Izbojujte si svobodo in samostojnost sami, v zavesti, da je vsako ljudstvo nepremagljivo in da končno tudi doseže to, kar trdovratno zahteva.
V	nedeljo popoldne (po ameriškem času okoli poldne) je umrl bivši predsednik ameriških Zedinjenih držav Thomas Woodrow Wilson, eden največjih duhov, kar jih pozna novejša zgodovina.
Za časa svetovne vojne je stopil v ospredje kot mož, od čegar volje je bila v veliki meri odvisna usoda Evrope in vsega sveta. Odločil ee je za vstop Amerike v vojno na strani antante in s tem tudi izid vojne končnoveljavno odločil. To mu štejejo nacionalistični državniki V najvočjo slavo.
Za nas pa ima Wilson še drug mnogo globlji in važnejši pomen in sicer ta pomen, da ni poslal le ameriških armad v Evropo, ampak da je evropskim narodom prinesel svoja moralna^ načela, zlasti načela o samoodločbi narodov in o Društvu narodov.
Spomin na velikega moža zahteva, da spregovorimo o teh dveh principih par besed.
Nekdaj so vladali nad ljudmi in nad državami razni kralji in cesarji, ki niso bili le vladarji, ampak so bili obenem tudi gospodarji in lastniki, svojih držav in svojih prebivalcev — tako, kakor je kmet danes lastnik svoje zemlje. Kralji in njihovi plemenitaši so s svojim orožjem ustrahovali ogromno kmečko in delavsko maso, ki je bila brez vsakih pravic. Kar je s kmetom napravil »plemeniti« grajščak, to je obveljalo, to je bila že »pravica«. Kakšna da je bila ta »pravica«, o tem nam pripoveduje zgodovina žalostne stvari.
Počasi pa so se našli ljudje, ki so imeli pogum ljudem povedati, da taka »pravica« ni nobena pravica. To spoznanje se je bliskoma širilo po Evropi zlasti v prvi polovici preteklega stoletja. Posledica teh naukov je bila velika francoska revolucija, ki je napravila po vsi Evropi iz nekdanjih brezpravnih »podanikov« moderne, demokratične državljane. Plemenitaške sablje so morale v kot, na njihovo mesto pa so stopila neodvisna sodišča, kjer si poišče najrevnejši bajtar ravno tako lahko svojo pravico kakor naj-
večji veleposestnik. »Plemenitaške-ga« sabljača in razgrajača ne priznava modema država nič več za »kavalirja«, ampak ga zapre kakor vsakega drugega pretepača, dokler ne da ljudem mini. Pravna varnost, t. j. zaščita osebne svobode in varstvo premoženja, to je glavna pridobitev modeme dobe, ki naš čas razlikuje od nekdanjega brezpravja, ko je imel »pravico« le tisti, kdor je znal dobro rabiti orožje, miren človek pa je bil vedno le nedolžna žrtev plemenitaške in sabljaške podivjanosti. Danes sme orožje rabiti le tisti, ki je od cele družbe za to pooblaščen (n. pr. žandar in vojak), a rabiti ga ne sme po svoji volji, ampak samo tako in takrat, kakor to določa mirna človeška družba (država).
Kar pa je dala velika francoska revolucija posameznim ljudem, tega do danes še ni dala državam.
V	modemi državi človek ne sme več ubiti človeka brez kazni, država pa še vedno lahko napade državo brez kazni, prav tako, kakor je smel napasti, oropati in umoriti srednjeveški plemenitaš mirnega kmeta ali trgovca! In če država napade državo, se morajo iti pretepat vsi za orožje sposobni državljani in morajo moriti ljudi, ki jih še nikdar niso videli in ki jim nikdar niso storili nič hudega! A kar je najhujše: moderni državniki zahtevajo take morije navadno »v imenu civilizacije in kulture« ...
To notranje nasprotstvo med moralo, ki naj velja za ljudi, in med moralo, ki naj velja za države, so gotovo čutili že mnogi ljudje pred vojno, nihče pa ga ni tako jasno povedal kakor predsednik Wilson sredi vojne.
Gotovo se je vprašal tako: Zakaj se narodi in države vojskujejo in drug drugega koljejo in morijo? Zakaj posamezen človek tega ne sme več storiti, ampak mora pred sodišče iskat si svoje pravice, ki mu jo tudi da v imenu države? Ali to tudi med narodi in državami ne bi bilo mogoče? Ali ni mogoče ustvariti pogojev in razmer, ki bi omogočile rešitev raznih sporov tudi med državami na miren način kakor med posameznimi ljudmi?
36
LISTEK. Kmečki punt.
Hrvaško napisal Avgust S e no a.
»Kako je to, milostni gospod,“ je vprašal gvardijan svojega soseda, „da se nam je danes Kranjska gospoda izneverila. Mokrice stojijo na kranjjski zemlji in gospodom iz Kostanjevice, lurnograda in Krškega naravnost pred nosom, loda ne vidim niti Jošta niti Volfa Turna, ne Valvazora, ne Auersperga, ne Lamberga. Sicer ti gospodje radi prihajajo sem, posebno poveljnik uskokov, Jošt Turn, ki tako ceni vino gospoda Ambroža. Kaj je to?“
»Saj jih niti povabili nismo,“ odvrne gospod Konjski, »gre za domačo, za hrvaško stvar in pri njej ni za naše kranjske sosede nobenega posla. Prosim Vas, častiti oče, saj so tako sami Nemci,"
Gvardijan je prikimal in si ni upal dalje izpraševati o tej nenavadni stvari, ampak je 1 a.v.r obiral mastno purico.
. » ?,ostiia se Je bližala koncu. Ob gromovitih klicih »Živio gospod Ambrož!", so še
enkrat zazveneli polni kozarci, družba je vstala, gvardijan je izmolil molitvico, gostje pa so se s smehom in šalami porazgubili po dolgih hodnikih, obširnih dvoriščih in hladnih drevoredih mokriškega gradu. Tudi gospodu Ambrožu se je zaželelo po svežem zraku in zato je po širokih grajskih stopnjicah krenil na dvorišče, kjer se je gruča plemenitih gospa že živahno razčebljala, med njimi tudi Marta Gregorijan-čeva.
»Gospa snaha," je zaklical podban, ko je zagledal Marto, »ravno prav, da sem te našel. Pusti ženske štorije in stopi z mano, da se pomeniva dve, tri pametne. Stopiva tje, na moje staro mesto, v hlad."
»Kakor zapovedujete, gospod tast," je rekla Marta s poklonom in šla za Ambrožem.
Na eni strani dvorišča se je razpenjal ogromen bršljan po zidu do drugega nadstropja in je s svojim temnim zelenjem ovijal tudi stebre hodnikov. Pod njegovim hladom je stala kamenita miza in trije stoli iz kamena. Tukaj je gospod podban za časa soparice rad posedal; tudi sedaj je sedel sem in k njemu gospa Marta.
•	Ambrož se je naslonil z enim laktom na mizo,
prekrižal noge, pobrodil z vsemi petimi prsti po svoji sivi bradi in rekel Marti:
»Ali vidiš, draga snaha, onega bledega, črnookega mladeniča, ki tam ob stebru molče stoji med plemiči in se malo briga za vinske množice gospoda gvardijana, ampak samo po strani opazuje dekleta, ki se preganjajo po dvorišču?"
»Vi mislite Tomo Miliča, gospod tast?"
Da, ljuba snaha! Kako ti ugaja mladenič? Ali ni zal junak?"
,Je," je odgovorila Marta.
„ln tudi nekaj vreden!"
»Hvalijo ga, gospod tast; ne ene žal besede še nisem čula o njem!"
»Saj je tudi vse pohvale vreden! Ti me, vidim, nekako čudno gledaš, zakaj te po tem lepem mladeniču izprašujem; misliš si, kaj briga ta Milič mene; jaz sem že oskrbljena. Toda pra-šam te, ker si pametna, če imaš tudi dolge lase, in ker je tebi lažje govoriti, nego tvojemu možu, mojemu Stjepku, ki je vedno kakor nabita puška. Pomagaj mi ti!"
»Samo zapovejte, gospod tast in oče moj!" se je nasmehnila Marta.
(Dalje prih.)
In Wilson je dejal: To je mo-
Soee! Kakor je treba dati človeku ot človeku najprej vse, da more živeti kot človek in se mirno razvi-
Ž'ati, tako morajo tudi celi narodi iobiti najprej to, kar je njihovega, da se lahko mirno razvijajo, — princip samoodločbe. Kakor pa so se lahko posamezni ljudje združili v državnih organizacijah, da si s skupino močjo zagotove svoj mir prod »kavalirskimi« pretepači, tako se imorejo tudi celi narodi in države združiti v svetovno organizacijo, ki bo s svojo skupno močjo garantirala vsaki državi in vsakemu narodu
njegovo pravico, in ki bo znulrt s svojo skupno močjo preprečiti raz bojniške napade ene države na drugo, pa naj £e skrivajo ta rajboni-štva pod še tako lepo »kulturno« krinko!
To je velika Wilsonova misel o Društvu narodov, ki naj bo za države in narode to, kar je posamezna država za njene državljane.
Nobena državna oblika pa za ostvaritev te velike človeške misli ni tako pripravna kakor je oblika federativnih republik. Zato smo mi federalisti in republikanci, ker hočemo biti ljudje.
Angleška delavska vlada, Rusija in SHS.
Dogodki se kar prehitevajo. V zadnji številki našega lista smo v članku »Delavska vlada na Angle-škem“ povedali, da stoji na prvem mestu njenega zunanjepolitičnega programa: — priznanje sovjetske Rusije. Komaj je list izšel, je telegram že javljal, da je angleška vlada to izvršila. Reakcija je bila naravnost konsternirana, kajti takšne naglice ni pričakovala; mislila je, da se bodo poprej vršila dolgotrajna pogajanja med moskovsko in londonsko vlado. Kot zastopnik britanskega imperija pride v Moskvo angleški socijalist, ki bo daleč vidljiv reprezentant zapadne kulture in demokracije. Prave in resnične demokracije in ne takšne pokvarjene in zlagane, kakršna se šopiri pri nas po vseh strankah. Ta korak angleške države, ki bo privedel Rusijo zopet v krog evropskih narodov, je za na-daljni mednarodni položaj velikanskega pomena. Že se pripravlja lokava Italija, ki ima silno mnogo im-perijalističnega masla na glavi, da sledi pametnim Angležem. Naša država pa je v tem usodnem trenotku z Rusijo — razprta. Srbski državniki so še nedavno zelo grdo pisali o Rusiji in 'njenih sedanjih vodnikih in niti v sanjah ne mislijo na poravnavo ž njo. Zapadni Slovani — zlasti Slovenci in Hrvati — bomo imeli vsled sedanjega batinaškega in reakcionarnega belgrajskega režima velikansko škodo, kajti Lahi bodo daleč pred nami v Moskvi, kjer se bodo ustalili davno pred nami.
Brez Rusije zapadni Slovani ne moremo imeti nobene opore proti Italiji, kakor so dovoljno dokazali dogodki po vojni. Nerazumljivo nam je, da se tudi češka vlada pusti voditi od Belgrada in da podpira sedanji režim pri nas — v škodo Slovencev in Hrvatov in demokracije sploh.
Zanimivo je vedeti, kako misli sedanja angleška vlada o naši državi. Njeni posamezni člani — zlasti Makdonald, Henderson in N. Buxton
—	so o položaju dobro informirani. Vsi trije so vzeli nam dobro znani načrt o notranji preuredbi države
SHS na znanje. Angleži se ne nameravajo vtikati v naše notranje razmere, dokler stoji boj za federacijo države na legalnih tleh, ker čisto pravilno smatrajo to za našo notranjo zadevo. Ce pa bi prešel ta boj preko tega okvirja, bo angleška vlada brez odloga javno priznala suverenost Hrvatov in Slovencev in njihovega narodnega zastopstva. Da ostane boj legalen, zato so potrebne nove državne volitve, pri katerih bo šlo za odločitev in zato, kdo dobi večino: centralisti ali federalisti. Pri prihodnjih volitvah bo padla odločitev, kajti takrat bo šlo za življenje in smrt. Zlasti za nas Slovence je važno, da se postavimo odločno na stran federacije in republikanske samouprave, kajti vsako cincanje in omahovanje nam more le silno škodovati. To imejmo pred očmi. Kompromisar-stvo nam more morda mimogrede koristiti v malih rečeh, obenem pa spraviti na dnevni red vprašanje o naši eksistenčni upravičenosti. Prihodnje državne volitve bodo pokazale, ali je naš narod socijalno in kulturno zaveden in ali razume tendenco velike svetovne socijalne demokratičnosti, ki hoče postaviti Evropo na novo pacifistično (miroljubno) podlago ali ne. V vsakem primeru pa bodo Angleži skušali vreči sedanji pretirani srbski militarizem, ki je stalna nevarnost za mir na jugovzhodu Evrope. Ta militaristični režim „belih“ in „črnih“ rok mora pasti. To je v največjem interesu sedanje socijalne in miroljubne angleške politike. Prav zaradi tega naš celoten kmečko-delavski narod pozdravlja delavsko vlado na Angleškem, ker se tu krijejo naši splošni interesi na stalnem miru, na res demokratičnem sožitju velikih in malih narodov ter na obči pravici samodoločbe. Zato je s sigurnostjo pričakovati, da bodo Angleži že v doglednem času jugoslovanski militarizem, ki je zunanji in vidni izraz ter nositelj hegemonije in oligarhije belgrajske porodice, — prijeli pri mošnji. To bo imelo uspeh, o tem ni dvoma.
Neodvisnim slovenskim županom in župnim uradom vsiljujejo samo srbske ali kvečjemu dvojezične uradne tiskovine. Zakaj to? Tega je bilo že v Avstriji konec! Ali naj začnemo zopet tam, kjer smo nehali pred 25 leti?
In če pogledamo slovenske »velike« časopise centralistične barve
—	kaj beremo tani? Neko godlo, ki ni ne slovenščina, ne srbščina, ne »jugoslavenščina«. Ali mislijo gospodje, da bodo res na ta način jezike »zbližali«? V srbskih časnikih ni niti ene slovenske ali sploh pre-čanske besede, ker Srbi spoštujejo svoj jezik. Na vsem svetu je samo slovenska »inteligenca« tista ..., ki pljuje na svoj jezik in na svoj rod in že ostudno hlapčevsko rine nekam kakor bik v mejo! Ali morejo ponosni -Srbi imeti prod takimi ljudmi le mrvico spoštovanja, pred tako »možatostjo«?
Da o šoli sploh ne govorimo. Ce pojde tako naprej kakor gre, ne bodo znali naši otroci niti ene dopisnice več pravilno napisati, ker ne bodo znali ne slovensko, ne hrvaško in ne srbsko.
Znali bi pa vsi srbsko v 50 ali v 100 letih, če bi šlo tako, kakor bi to rada videla slovenska centralistična inteligenca. Da pa do tega ne bo prišlo, za to nam jamči moč slovenskega rodu, ki bo tako »inteligenco« odvrgel od sebe in jo zrnan-dral. Kakor je naš rod rodil iz sebe slovenskega Prešerna proti tedanjim »jugoslavenom« in Nemcem, tako bo rodil čisto gotovo tudi človeka, ki bo korenito opravil tudi z današnjimi »J ugoslaveni« in z zaničevalci vsega, kar je naše.
»Jutrovi« centralisti ne vidijo nobene nevarnosti za Slovenstvo. Mi pa jo vidimo in čutimo že dolgo. Že tako dolgo, odkar »Jutro«
Takse.
Ni nevarnosti!
Vsaka moderna država gleda dandanes na to, da razdeli stroške za vzdrževanje raznih javnih naprav na ramena onih ljudi, ki imajo od tistih bremen ali največ koristi ali pa jih najložje nosijo. Od žandar-merije in od vojaštva n. pr. ima največ koristi bogat človek, ker mu žandarmerija ne varuje le njegovega življenja kakor revežem, ampak tudi njihovo .imetje. Zato je pravilno in v redu, če za vzdrževanje žandar-merije prispeva bogataš več kot revež. Pravičnost zahteva dalje, da prispeva k javnim stroškom tisti več, kogar breme manj boli, in to je zopet bogataš. Kdor ima n. pr. 1 milijon letnega dohodka, lažje plača pol milijona davka kakor pa bajtar ali delavec 100 dinarjev, ker bogataš s pol milijona ostanka svojih dohodkov ne bo lačen, dočim pomeni za delavca ali -za bajtarja že dajatev 10 dinarjev mogoče kakšen lačen dan.
Takih modernih upravnih načel pa uprava naše države ne pozna. Ravno nasprotno: Vsa naša državna uprava sloni na načelu, naj revež plača vse, bogataše pa je treba varovati. To se vidi iz vsega našega finančnega sistema, ki vleče glavne svoje dohodke iz carine in iz posrednih davkov, predvsem pa iz taks.
O	posrednih davkih smo že mnogokrat rekli, da so največja socialna krivica. Le pomislite: Ali je to prav in pravično, da plača uboga reva, ki živi koinaj še od same cikorije, od vsakega košča sladkorja ravno toliko kakor največji milijonar? Ali je to prav in pravično, da plača premrzel delavec od vsakega požirka žganja ravno tako visoko pristojbino kakor bogat ponočnjak? To so silne krivice, ki so mogoče dandanes le še v skrajno nazadnjaških državah!
K vsem tem socialnim krivicam našega davčnega in finančnega sistema se vredno pridružujejo še nebrojne in neprimerno visoke takse. Če hoče oče vedeti, kako se uči fantek v šoli, mora plačati 5 dinarjev takse za šolsko spričevalo, če se ženiš — taksa; če potuješ — taksa; če greš na sodišče — taksa; Čp kupiš pipec — taksa; če prodaš hišo — taksa; taksa spremlja pravega Jugoslovana od rojstva do groba kakor senca ali pa angel-varh. Zlobni jeziki prerokujejo, da še za plot ne boš smel brez takse!
Takse predstavljajo torej za prebivalstvo ogromno obremenitev, večjo in hujšo kakor „pravi“ davek. In v svojem bistvu seveda tudi nič drugega ni kakor davek. V modernih demokratičnih državah pa sme davke nalagati samo parlament. Sedaj pa vprašamo: Ali je pri nas nešte-vilne takse naložil in dovolil tudi parlament? Kolikor mi vemo, jih je naložila vlada brez parlamenta. Prav nič pa ne vemo o tem, ali se je parlament za svojo osnovno pravico, ki obstoji ravno v dovoljevanju raznih davkov, tudi primerno potegnil in nastopil proti vladi. Nam se zdi, da se ni.
Najnavadnejša pravica bi dalje zahtevala, da se vsaj denar, ki ga država dobi od taks, porabi tam, kjer se je vplačal. A tega od Belgrada ne smemo nikdar pričakovati! Tam doli pravijo: Sem z denarjem! Od sebe ga pa ne dajo nikdar več!
Tej očitni krivici pa se mi upiramo in se bomo upirali. In ker vemo, da te krivice prej ne more biti konec, dokler ne bomo Slovenci sami gospodarili na svojih tleh, ali z z drugimi besedami: Ker vemo, da bo teh krivic konec šele tedaj, če bo naša država urejena kot federativna (zvezna) država, zato smo federalisti in republikanci.
Preteklo nedeljo so zborovali v Ljubljani slovenski centralisti, ki se sami imenujejo demokrate. Ti gospodje sicer ne slišijo prav radi, če se jih imenuje centraliste in se poskušajo tega neprijetnega jim očitka otresti z zatrjevanjem, da so za »dekoncentracijo« uprave, da so tudi oni »proti korupciji« in kar je podobnih tolažb za bedake. V članku pa, kjer so pozdravljali svoje zaupnike, so zapisali celo, da »danes vsak človek ve, da slovenski jezik ni v nevarnosti.« To naj bi bila menda največja tolažba.
Ali je slovenski jezik v nevarnosti ali ne, o tem naj govore sledeča dejstva:
Na železnicah imamo povsod dvojezične napise; en napis v latinici, drugi v cirilici. Te napise smo dobili takoj po »osvobojenju«. Čemu so ti dvojni napisi! Za praktično življenje niso potrebni. Ker pa ima vsaka stvar svoj vzrok, ga ima tudi ta: povedati hočejo s tem, da so oni tam doli gospodje.
Poštni pečati so dvojezični, kakor napisi na železnicah. Eden ali drugi bo sicer rekel, da to ni res, ker so ti napisi in pečati samo pre-
pis iz latinice v cirilico. Ta izgovor pa ne velja, kajti učinek na ljudi je pri pogledu na dvojnost isti kakor je bil prej, ko smo imeli slovenske in nemške napise..
V	vojašnicah vlada izključno srbski jezik. Vse tiskovine srbske (v cirilici), poveljevanje srbsko, častniki srbski, sploh vse samo srbsko. Nemška Avstrija je zahtevala od častnikov znanje polkovnega jezika vsaj »za službo zadostno«. Danes tega ni več, slovenski vojak mora znati »čisto srbski«.
Poštne nakaznice in ostale tiskovine so vse ali čisto srbske ali pa dvojezične. Dvojezične tiskovine so pa že zelo redke. Čemu pa? če Srbi vidijo, da v Sloveniji ni nele nobenega odpora proti tihemu, a zato nič manj učinkovitemu posrb-ljevanju, ampak da je ravno slovenska »inteligenca« (?!) tista čedna družba, ki sebe in svoj rod Belgra-du prodaja — zakaj bi oni ne po-srbljevali? Ali nimajo s svojega stališča prav? Zato pa imajo Srbi tudi popolnoma prav, če to puhlo, degenerirano in prodano družbo bijejo, kar se da! Zakaj se pa pusti? Se premalo jih!
Dnevne vesti.
Čudeži! V belgrajskem listu »Republika« je dr. Ikonič javno obtožil ministra dr. Jankoviča raznih nepoštenosti. Dr. Jankovič je tožil dr. Ikoniča zaradi razžaljenja časti. To je bil prvi čudež, kajti doslej se še nobenemu belgrajskemu ministru ni zdelo vredno iskati si zadoščenja pri sodišču. Drugi čudež pa je to, da je sodišče izreklo, da smatra dokaz resnice ravno v najbolj debelih slučajih za doprinesen. Ta izrek belgrajskega sodišča pa ostalih gospodov ministrov gotovo ne bo oplašil, da ne bi Več uganjali nepoštenosti, ampak jih bo oplašil le, da ne bodo več iskali zadoščenja za .razžaljeno čast pri sodiščih.
WIlson in »Slovenski Narod“.
»Spominu velikega našega prijatelja je posvetil »Slovenski ,Narod“ z dne 6. februarja uvodni članek, ki se začenja z Wilsonovimi besedami, vzetimi iz njegovega odgovora na avstrijsko prošnjo za mir dne 18. oktobra 1. 1918. Te besede se glase: Predsednik torej ne more več pri-
stati samo na avtonomijo teh narodov kot podlago za mir, marveč Je prisiljen vztraiati na tem, da ti narodi (in ne on) sodijo o tem, katera akcija s strani avstro-ogrske vlade bo zadovoljila aspiracije (= želje) in nazlranje teh narodov o njihovih pravicah.44 — Če bi „Slov. Narod" razumel duh teh besed, bi drugače pisal kakor piše.
Na Angleže je hud „Slov. Na-rod“. To pa zato, ker so Angleži do-volilu Štefanu Radiču, da se je smel začasno naseliti na Angleškem. „Na-rod“ očividno ne ve, da je Anglija že od nekdaj dajala zavetje revolucionarjem vsega sveta, pa se vsled tega še ni svet podrl in Anglija je kljub svoji gostoljubnosti še vedno najmočnejša država sveta.
Davčna skrivnost. „Nar. Dnev-nik“ poroča: „Neko majhno zadružno podjetje je prejelo novembra meseca od davčnega urada za mesto Ljubljano položnico za plačilo davka v nakazanem znesku 33.420 Din. Podjetju se je zdel znesek neupravi-
četi in je poslalo svojega uslužbenca, cin poizve pri davčnem uradu za sestav«; :'7?dnisancga davka. Davčni uradnik jj . bcnca kratko odpravil, češ, „Toliko imate predpisano in to morate plačati.“ Nato je podjetje pismeno prosilo za pojasnilo. Iz prejetega pojasnila je bilo razvidno, da tirja davčna oblast podjetje za razne davščine za več let nazaj in da pri-dobnina za 1. 1922. ne odgovarja bilančnemu uspehu. Ker ie podjetje do konca leta 1921. plačalo vse davke v zneskih, kakor so mu bili od davčne administracije odmerjeni in mu naznanjeni in ker za davčno leto 1922 še ni prejelo predpisa, je vložilo na davčno administracijo proti temu priziv, na davčni urad pa prošnjo, naj počaka z izterjavo zahtevanega davka brez kakih slabih posledic za podjetje toliko časa, da bo priziv rešen. Nekaj tednov na to je podjetje prejelo od davčne administracije odmerjeno pridobnino za davčno leto 1922, katero je podjetje tudi takoj plačalo. Cez nekaj časa nato pa dobi od davčnega urada znova položnico za plačilo že meseca novembra zahtevanega zneska 33.420 dinarjev plus 1.336 dinarjev opomin-skili stroškov. Da bi prišlo podjetje v svoji davčni zadevi do končne jasnosti, se je obrnilo do delegacije ministrstva financ, kateri je predložilo vse prejete plačilne naloge in potrdila o plačanih zneskih in prosilo, da se mu sporoči, kako so se mu izvršena plačila zaračunala. Obenem je podjetje v posebni vlogi prosilo delegacijo za podaljšanje plačilnega roka eventuelno še neplača-nnii davkov. Na to vlogo je prejelo popjetje pred nekaj dnevi od delegacije ministrstva financ pismeno obvestilo, da se mu dovoljuje plačilo davkov v znesku 54.503 Din v štirimesečnih obrokih. Tako je torej prvotni in že takrat po mnenju podjetja neupravičeni davčni zahtevek
33.420 Din, na račun katerega je podjetje med tem časom plačalo še 5.671 dinarjev, narastel tekom dveh mesecev na 54.503.90 Din. Zakaj, na kak način? Tega ne pove nobena črka. In ta znesek, ki da'.ko presega t/. /lne moči pod;»tja, naj bi to plačalo teiw,— mesecev. To sc pravi: podjetje naj likvidira. Dvomimo, da služi tako postopanje davčnih oblasti v utrditev državne misli, v rtovzdigo gospodarstva in v okrepitev ugleda in vpliva davčnih oblasti in njenih organov.
Vrtnarsko šolo bodo ustanovili prihodnje leto v Mariboru. Šolo bo ustanovilo ..Vrtnarsko in sadjarsko društvo«. Pouk bo trajal 2 leti. Država bo dala pol miljona kron letne podpore, ,zato pa bo moralo vodstvo šole oddati 30 prostih mest.
Listnica uredništva. Gg. dopisnike prosimo nekoliko potrpljenja. Kar je porabnega, pride počasi vse na vrsto.
Jadranska Banka, Beograd. Te dni se vrše dogovori o cilju ožje poslovne veze „.Jadranske Banke" v Beogradu" s „Srpsko Banko" v Zagrebu, ..Hrvat. Slav. Zem. Hipotekarno Banko" v Zagrebu in „Podu-navskim Trgovačkim A. D." v Beoa gradu. Dogovori so zaključeni s po-voljnim uspehom, kateri jamčijo »Jadranski Banki" potrebna sredstva za uspešen razvitek njenih poslov.
Trboveljski premog in drva dobavlja
DRUŽBA ILIRIJA
Ljubljana, Kralja Petra trg 8. Telefon štev. 220.
Razne vesti.
V	zaporu je zgorela 72-letna Marija Brajkovič v Ogulinu. Po opravkih je prišla v mesto, kjer se je pa toliko napila, da so jo morali odpeljati v zapor. Ko se je streznila, jo je' zeblo. Da se pogreje, je zapalila nekaj papirja, pri tem se ji je pa vnelk obleka in reva je zgorela.
Ustrelil se je iz službe odpuščeni državni uradnik Udovički v Bel-gradu. Verjetno je, da bo takih slučajev še več, če bo vlada metala ljudi na ulico brez vsake vsaj .začasne podpore.
Slovenski delavci v Belgiji. Iz VVestfalskega je odšlo nekaj stotin slovenskih delavcev v Belgijo s trebuhom za kruhom. Mnogi se pritožu-jjo, ker imamo zunaj še vedno konzulate Srbije, ne pa konzulatov kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Železniška nesreča. Vlak je povozil rudniškega paznika Jerneja Vavkena v Kočevju. Pri Medvodah pa je vlak povozil delavca Jerneja Kožuha iz Goričanov pri Medvodah.
Nečak bivšega ruskega carja ubit. V Petrovaradinu pri Novem Sadu je orožnik ubil kneza Volkon-skega, nečaka bivšega ruskega car-
Kneza so osumili, da se je pregrešil nad neko mladoletno deklico iz Novega Sada. *
Oni izseljenci, ki so ameriški državljani in so se vrnili v domovino, pa hočejo zopet oditi nazaj v Ameriko, vzamejo lahko s seboj v
•Ameriko svojo ženo in otroke pod 18 let stare, ne da bi bilo število teh všteto v izseljeniško k.voto.
Sneg je zasul tri orožnike v Ma-cedoniji. Po dolgih dneh so jih našli v bližini njihove stražnice mrtve.
Več potresnih sunkov so čutili v severni Dalmaciji okoli Šibenika. Potres je poškodoval več poslopij.
Zgorela sta dva otroka v Špitaliču pri Konjicah. Otroka sta v zaklenjeni sobi zažgala ogenj in se v dimu zadušila.
Vsled silnega snega so v Ameriki na več progah morali popolnoma ustaviti vsak promet. Posebno visoko je sneg zapadel v okolišu Chikaga.
Vojaški vlak pod snegom. Na progi proti Prilepu v Južni Srbiji je obtičal v snegu vojaški vlak, ki je vozil vojaške Inovince. Na pomoč so poslali oddelek vojaštva, ki je zasneženi vlak z velikim trudom odkopal.
Brezposelnost v Nemčiji. Število brezposelnih znaša v Nemčiji okoli 5 miljonov. Brezposelnost je zadela tudi mnogo slovenskih delavcev v vestfalskih rudnikih.
Divjaštvo. V Kamnici pri Mariboru je na neki veselici začel neki vinjen hlapec streljati skozi okno in je ranil 6 oseb:
Velik požar je v Bitnjem pri Kranju upepelil hišo lesne trgovke Ivanke Miiller. Škoda je velika.
tem, kolikor več ali manj je kakšnega blaga naprodaj.
Tudi če se poslužujemo v kupčiji zlata kot stalnega posredovalnega sredstva, se cene raznega blaga vedno več ali manj spreminjajo. Za en mernik pšenice je treba dati letos več, drugo leto pa zopet manj zlata (= zlatega denarja), kakor je pač pšenični pridelek.
Od različne cene poljskih pridelkov pa je odvisna tudi različna cena nepremičnin, zlasti zemlje.
Pred vojno smo dostikrat slišali tega ali onega kmečkega gospodarja: Moj grunt je vreden 5000 goldinarjev. Kaj je to pomenilo?
V	glavnem pač to, da je mogel človek, ki je imel 5000' goldinarjev, živeti ravno tako, kakor je živel kmet na toliko »vrednem« posestvu, če je delal, če se je hotel n. pr. mestni človek preseliti na kmete in kupiti kakšno domačijo, je računal tako-le: če dani 5000 goldinarjev v hranilnico, bom dobil na leto 200 goldinarjev »čistih« brez dela. Če pa dam za kmetijo 5000 goldinarjev, moram še delati zraven, da mi bo zemlja kaj rodila. Če računamo k 200 goldinarjem »brez dela«, kot jih je nesla hranilnica, še delo, ki ga je zahtevala zemlja, nam postane jasno, da je morala 5000 goldinarjev »vredna« zemlja nesti prvič 200 goldinarjev, potem pa še kakih 300 goldinarjev za delo, skupaj torej 500 goldinarjev. Če pa je kazal proračun, da zemlja ne »nese« toliko, je jasno, da ni bila vredna 5000 goldinarjev, ampak mnogo manj.
Iz danega primera pa je razvidno, da igra pri določanju »vrednosti« nepremičnin poleg vrednosti dohodka jako važno vlogo obrestna mera. Zgoraj smo računali obrestno mero po 4 od što. Če bi pa znašala obrestna mera 10 od sto, bi dobil človek od 5000 goldinarjev v hranilnici letno ne 5 X 40 = 200, ampak 5 X 100 = 500 ' goldinarjev obresti. Če k tem 500 goldinarjem prištejemo še vrednost dela s 300 goldinarji, bi morala nesti 5000 goldinarjev »vredna« zemlja ne 500, ampak 800 goldinarjev letno. Da bi se to doseglo, bi morala ali zemlja roditi mnogo več kakor je povprečno rodila, ali bi se pa morala dvigniti cena poljskih pridelkov. Če, pa se to ne izgodi, postane izemlja manj vredna kot 5000 goldinarjev.
Pri nas je danes obrestna mera zelo visoka, pomanjkanje denarja je splošno in vrednost poljskih pridelkov ne more več bogvekako ra-
sti, ker so naše cene skoro že višje kakor cene na svetovnem trgu. Zato opažamo, da »vrednost« zemljišč in nepremičnin sploh počasi pada. Ohraniti jo more le tisti, kdor skr bi z umnim pridelovanjem za vef.ji pridelek, da na ta način izravna izgubo pri ceni pridelkov in s tem tudi izgubo na vrednosti nepremičnine.
Zelo vpoštev prihaja pri nas poleg že naštetih okolnosti še nestalna vx*ednost denarja. Tej nepri-liki pa se lahko nekoliko izognemo s tem, da računamo vse svote v sta! -ni, zlati veljavi, n. pr. v dolarjih. ,Če računamo s stalno vrednostjo, bomo vrednost nepremičnin že toč-nejše zadeli kakor z računanjem v nestalnih papirnatih kronah.
Zato je treba pri cenitvi nepremičnin vpoštevati v prvi vrsti sledeče istroške: Vrednost delovni; moči (delavci), davki, stroški za lastno življenje, stroški za obrabo orodja, za gnojila itd. Dohodke zopet določimo po vrednosti prodanega blaga. Čisti dobiček dobimo po odbitku stroškov od dohodkov. Višina obrestne mere mi potem povo, kakšnemu kapitalu odgovarja svo-ta letnega dobička in ta kapital je trenotna vrednost nepremičnine v tistem stanju, v kakršnem se pač nahaja, če pa vidi dober gospodar in razumen kmet kje kakšno zanemarjeno zemljo na prodaj, ki bi utegnila pri pametnem obdelova-vanju nesti mnogo več kakor neso, naj jo pa le kupi.
Vrednost denarja. V Curihti velja 100 dinarjev 6 frankov 75 centimov. Dinar polagoma raste. Na zagrebški borzi velja 1 dolar približno 84 in pol dinarja, 1 lira pa; 3 dinarje 75 para.
Živinski semenj v Ljubljani. Na sejmu 6. t. m. so veljali: voli prve vrste 14 do 14.50 Din za kilogram žive teže, voli druge vrste do 14 Din, tretje vrste do 13 dinarjev. — Krave za klobase do 9 Din. — Kupčija je. bila slaba, ker so manjkali vnanji kupci, domačini pa zaradi visokih cen niso mogli kupovati. Par dobrih konj je veljalo do 10 'tisoč dinarjev.
IZDAJA LJUBLJANSKA ORGANIZACIJA SLOV. AVTONOMISTOV.
f
Odgovorni urednik Jože Petri A. Tiskarna J. BLASNIKA NASL. v Ljubljani
Cene živeža v Jugoslaviji.
(Cene so v dinarjih.)
Gospodarstvo.
Vrednost nepremičnin
Vrednost ene ali druge stvari določamo po ,to>m, koliko dobimo za eno stvar predmetov kakšne druge vršite. Če dobim n. pr. za en mernik pšenice en par čevljev, potem pravim, da je en mernik pšenice vreden en par čevljev ali pa ob-
*	no.:. en Par čevljev je vredno en mernik pšenice.
azpoložljiva množina pšenice pa m vedno enaka. Eno leto je ro-
in vrednost denarja.
dovitno, drugo nerodovitno. Kadar je pšenice manj, postane vsled znižane^ ponudbe vež vredna in lačen čevljar bo dal v dobi pomanjkanja za en mernik pšenice tudi dva ali pa tri pare čevljev.
Iz navedenega primera je razvidno, da »cena« ali »vrednost« nobenega blaga ni stalna za večno, ampak da se spreminja, in sicer po
Mesto	Ljubljana	Celje	Maribor	Zagreb	Beograd	Novi Sad	Varaždin
Govedina	28	25	27	30	24	28	23
Teletina	31	35	30	30	28	38	24
Svinjina	35	35	40	3250	34	38	30
Špeh	3650	43	40	34	34	37	37
Salo	3950	43	38	36 50	40	38	42
Mast	44	44	40	34	38	40	50
Mleko	4	4	4	4	6	4	3
Jajca	2-75	225	2-50	3	350	3-50	2 50
Grah	6	8	8	6	8	8	7
Zelje	3-52	2	1-25	2	4	4	1 50
Kislo zelje	3	5	3	4	6	7	3
Krompir	1-25	1 25	1-25	1 75	4	3	1-50
Čebula	1-50	250	3	250	4	3	550
j Riž		15	12	11	15	15	13
Moka št. 0	650	620	6-50	6	650	5-75	650
» *• 2	675	560	6	550	6	5-25	6
» » 6	5;75	530	5-75	4-50	6	4-25	5
Črn kruh	550	6	6	5	5	5	6
Bel kruh	650	7	7	6	6	6	6-50
Stran 4.
»AVTONOMIST«
Štev. 6.
Vse pisalne, risalne in šol. potrebščine
dobite najceneje v papirni trgovini
Miroslav Bivic, Ljubljana
Sv. Petra cesta it. 29.
Lastna knjigoveznica. — Velika zaloga šolskih zvezkov, map in blokov.
LJUBLJANA
Nove lepe slovenske
knjige!
Ravnokar so izšle nove knjige :
Renina Povest G. Kel-lerja, poslovenil (Jr. Joža Olonar. Cena Din 5'-
Občinsko dete
Srbska vaška povest, spisal Branislav Nušič. Poslovenil Cv. Golar. — Cena dinarjev 15—.
Zeleni kader
Povest iz viharnih dni našega narodnega osvobajanja, spisal Ivan Zorec. — Cena Din 14 — Poštnina Din 1'— Tiskali in založili
1.Blasnlfea aasl., Ljubljana
Breg it. 12.
Vse knjige se lahko naroče po dopisnici.
Knjige so res lepe in za ljudstvo zelo primer le in zabavne.
p(xxx>ooqocyx»eoooociciooo
Nadalje priporočamo politične študije prof. dr. Drag. Lončarja, ki so izšle v knjigi pod naslovom
,.Politika n zgodovina"
Tudi ta knjiga je izšla v založbi tiskarne
3. Blasniha aasl., Ljubljana
Breg it. 12.
Kdor se zanima za politična vprašanja in za boj za avtonomijo Slovenije, naj to knjigo bere 1 Cena Din 30'—.
9e»erične, polhove
in vse druge kože divjačine
kupuje za inozemstvo v vsaki množini skoz celo leto
D. Zdravic
trgovina z usnjem
Ljubljana, Florjanska ulica Stev. 9.
IHinka Horvat
Ljubljana, Stari trg 21.
priporoča po nizkih cenah svojo zalogo damskih in žalnih klobukov
THE REX CO
LJUBLJANA, GRADIŠČE *0.
Telefon Stev. 268. NaJbolJSI pisalni, razmnoževalni In kopirni stroji.
VSE PISARNIŠKE POTREBŠČINE.
»..«««•««.................................
S	■
z Popolnoma varno na- £
l	ložite svoj denar pri s
Vzajemni posojilnici v Ljubljani r. z. z o. z.
m
| ki se je pMselila iz hiše uršu-| linste6ga ssffnostana poleg nunske B cerkve v lastno novo palačo na | Miklošičevi c. poleg hotela Union.
Hranilne vloge se obrestujejo po 6%
brez odbitka rentnega in invalidskega davka, v tekočem računu
5'/,%
vezane za dobo pol leta
•Ji 7.
in više po dogovoru.
Varnost za hranilne vloge je zelo dobra. ker poseduje Vzaj. pos. relativno večino delnic stavbne delniške družbe hfltela »Union« v Ljubljani. Vrhutega je njena last nova palača ob Miklošičevi cesti, več mestnih hiš, stavbišč in zemljišč v tu in inozemstvu. Denar se lahko naloži po poštnih položnicah.
Antikvarijat, knjigarna
HINKO SEVAR
Ljubljana, Stari trg 34
kupuje in prodaja različne knjige v vseh jezikih po ugodnih cenah.
IVAN JAX IN SIN
LJUBLJANA, Gosposvetska cesta 2. Šivalni stroji
z 10 letno garancijo.
Izborna konštrukcija ;n elegantna izvršitev iz tov. v Linču. Ustanov. 1. 1867.
DoSlo Je ravnokar večje število strojev za vsako obrt.
Vezenje poučuje brezplačno. Pisalni stroji Adler In Urania.
Kolesa iz prvih tovarn: DUrkopp, Styria, Waffen-in motorete na prvo kolo. Cenik zastonj in franko.
Ivan Pakiž
Ljubljana, Stari trg 20.
Velika zaloga stenskih ur budilk svetovno znane tovarne „Junghau9". Vsakovrstne precizne švicarske žepne ure, izbira zlatnine, srebrnine in jedilnega pribOra.
■•■HNHIUliHIUHKI
FR. SLOV MIK
LJUBLJANA, Stari trg 2'.
priporoča po najnlžjlh cenah svojo *a-logo izgotovljenih oblek in manufakture Obleke po meri se točno izvršujejo.
IVAN SAX, Ljubljana
Stari trg št. 8
priporoča svojo trgovino manujak-tumega blaga in obleke domačega izdelka po najnižjih cenah. Izdeljuje tudi obleke po naročilu.
:xxxxxxx
Odtajanje zamrznenega vodovoda
ter vse vrste kleparska, ko-tlarska in ključavničarska naročila izvršuje hitro, točno in najceneje
JUGQMET9LI]9<<
splošna kovinarska industrija LJUBLJANA
Telefon številka 729. Kolodvorska ulica 18.
MER
RECORD.
*c4oiMW!
Prvorazredni moderni bna-pisalni stroj
STOEHER - RECORD
Vrhunec fine mehanike. Zastopstvo:
Ludovik Baraga
Ljubljana Šelenburgova ulica št. 6.I./d.
S
I
I
I I 1
I
I
I
I
B
I
Brzojavi: Zadrubanka.
v Ljubljani
Aleksandrova eesta Stev. S.
Vplačani kapital Din 3,ooo.ooo.
Izvršuje vse bančne posle najtočnefe in najkulantneje
Telefon štev. 367.
Prva žebljarska in železoobrtna zadruga v Kropi in Kamni gorici.
Pisma: Žebljarska zadruga, Kropa (Slovenija). Brzojavke: Zadruga Kropa. — Telefon interurban: Podnart številka 2«
Žeblji za normalne in ozkotirne železnice. Žeblji za ladje, črni ali pocinkani. Žeblji za zgradbe, les itd. Žeblji za čevlje« Spojke za odre in prage. Spojke za ladje in splave. Železne brane. Zobje za brane. Kljuke za podobe, zid, cevi, žlebove itd. Vijaki z maticami. Podložne pločice. Matice. Zakovice za tenderje, kotle, mostove, sode, pločevino, kolesa itd. Vijačni čepi. Verige. Vsi v našo stroko spadajoči železni izdelki po vzorcih in rizbah najceneje. Ilustrov. ceniki na razpolago.
!xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx: