■ študentje preučujejo MAJA GARB Koncepti vojaške profesije Vojaška profesija velja za eno najbolj znanih in tipičnih profesij nasploh. Je produkt devetnajstega stoletja. V času pred tem je bilo vojaško razmišljanje neprofesionalno - brez enotnosti, žarišča, teorije in sistema. Še v osemnajstem stoletju ni bilo posebnega koncepta vojaške znanosti; vojški pisci so celo zanikali, da bi bilo kdaj mogoče razviti vojaško znanost (kajti vojna nima načel in pravil). Uspešni vojaki naj bi bili zgolj naravni talenti, »rojeni generali« (Guilbert). Med osemnajstim in devetnajstim stoletjem je prihajalo znotraj vojsk do številnih sprememb. Odpravljali so se aristokratski osnovni pogoji za vstop in napredovanje, pojavila se je zahteva po neki osnovni izobrazbi, pojavili so se štabi kot tipično profesionalne institucije. Za (dogovorjeni) datum nastanka vojaške profesije nekateri štejejo 6. avgust 1808. Takrat je pruska vlada izdala odlok o poimenovanju častnikov, s katerim je odpravila razredne oziroma slojne omejitve za vstop v vojsko (Huntington, 1957: 19-58). Družboslovno proučevanje vojaške profesije se je začelo šele sredi tega stoletja. Vse od takrat pa vojaški sociologi ugotavljajo, da se koncept vojaške profesije spreminja; da še zdaleč ni več tako tipična profesija kot nekoč. Poklic in profesija Preden preidem h konceptom vojaške profesije, bi rada opozorila na izraza, ki ju pogosto uporabljamo kot sopomenki ali pa enega kot domačo besedo za istopo-mensko tujko. Govorim o razlikovanju med poklicem in profesijo. Poklic lahko najsplošneje opredelimo kot vsakršno dejavnost, ki jo človek vsakodnevno opravlja za svoje preživetje, profesijo pa že na prvi pogled označujeta posebno znanje in višji družbeni ugled. Ostre meje pa le ne moremo potegniti. Poklic in profesija imata vrsto podobnih lastnosti, izraženih z različno močjo, tako da bi celo lahko govorili o kontinuumu poklicev in profesij. Sociološki leksikon (1982:750) opredeljuje poklic kot celoto enakih delovnih aktivnosti z določenimi sociološkimi in ekonomskimi značilnostmi: 1) specializirana dejavnost, oblikovana v posebno celoto in razmejena od drugih družbenih aktivnosti, 2) relativno trajna aktivnost, opravljana na določen način, z določenimi sredstvi in z določenimi cilji, 3) je edini ali glavni vir prihodka za ekonomsko eksistenco in družbenega položaja, 4) posebno znanje, veščine. Vsi poklici (kot tudi profesije) razvijajo kulturo, izrazoslovje, določena pra- Tcorija in praiua. tel. 32. h. 1-2. Ljubljana 1995 vila, oblike učenja in nagnjenja. Mnogi so celo povezani v združenja, kar jim daje v družbi poseben položaj. Ob podobnih lastnostih pa obstajajo tudi takšne, ki posebej označujejo profesijo in jo ločujejo od poklica. S problemom (raz)ločevanja teh pojmov se ukvaijajo številni avtotji, ki sicer dajejo poudarek različnim značilnostim profesije in imajo deloma različno izrazoslovje, če pa njihove misli zberemo, dobimo nekaj kjučnih značilnosti profesije: 1) visoko teoretično znanje, ki nastane v dolgotrajnem procesu izobraževanja (ki je sprva splošno in nato specializirano) in je dokazano pred skupino pripadnikov profesije ter potrjeno s spričevali, poleg tega pa še praktična izvedenost, 2) monopol nad jasno začrtanim znanjem ter profesionalna avtoriteta, 3) avtonomija (samonadzor nad selekcijo, rekrutacijo in kakovostjo dela članov profesije), 4) profesionalna etika, 5) zunanje prepoznavanje članov profesije (ceremoniali in rituali, posebni simboli - tudi uniforma, kajti vse najbolj znane profesije imajo svojo - in ugodnosti), 6) organiziranost v posebne skupnosti (profesionalna združenja), 7) stalna zaposlitev za celotno življenjsko obdobje ter majhna uporabnost znanj zunaj profesionalnega področja, 8) vsaj deloma altruistično delo in 9) visok ugled v družbi (ker profesije praviloma delujejo na družbeno pomembnih področjih). Ko govorimo o vojaški profesiji, mislimo na najbolj profesionalizirani del vojaške poklicne skupine, to je častniški zbor (Abrahamsson, 1972: 15). Vendar opre-delitv ne določa povsem, kdo je vojaški profesionalec in kdo ne. Vprašljivi so podčastniki (premalo splošnega znanja in hkrati prenizka raven profesionalnega znanja), pa tudi pripadniki drugih profesij, zaposleni v oboroženih silah ali na področjih v nacionalnovarnostnem sistemu, ki jih nadzira vojska. Mnogi, zlasti strokovnjaki z drugih znanstvenih področij, zanikajo obstoj vojaške znanosti in s tem tudi vojaške profesije. Menijo, da vojaška veščina nima teoretične podlage ali pa, če že temelji na teoretičnem znanju, je le-to prevzeto iz drugih znanosti. Vendar tudi druge znanosti niso splošno priznane, ampak morajo neprestano dokazovati, da imajo poleg posebnosti tudi splošne značilnosti znanosti. Tako tudi vojaška znanost išče svoje mesto med sodobnimi naravoslovnimi in družboslovnimi znanostmi. Podobno se skuša med drugimi profesijami uveljaviti, v zadnjem času pa vse bolj ohraniti tudi vojaška profesija. Koncepti vojaške profesije Začetek analiz vojaškega poklica v modernem družboslovju postavljamo v petdeseta leta tega stoletja. Mejnik je leta 1957 izdana knjiga The Soldier and the State, delo ameriškega vojaškega sociologa Samuela P. Huntingtona. Vendar ne moremo vseh zaslug za začetek proučevanja pojava vojaškega polica in profesije pripisati le temu avtorju, ampak ameriški vojaški sociologiji nasploh. Še bolj kot Huntingtonovo delo je bilo odmevno leta 1960 izdano delo Morrisa Janowitza (The Professional Soldier, ki temelji na temeljitem proučevanju vojske v ZDA v letih 1910-1960). Obema avtorjema se danes priznava visoko mesto v sodobni vojaški sociologiji, vendar so bile njune ugotovitve temeljito obdelane in nadgrajene. Teoretiki na področju vojaške sociologije so nekaj let kasneje začeli upoštevati različne procese v družbi in njihov vpliv na vojsko in z njo povezane pojave (tudi na profesionalizem). Se posebej pa je za ta čas značilno analiziranje številnih konceptov. Tako Bengt Abrahamsson v knjigi, izdani leta 1972, Military Professi-onalization and Political Power, ki je glavno delo drugega obdobja proučevanja vojaške profesije, pokaže izredno poznavanje literature s tega področja, hkrati pa je do vseh virov dovolj kritičen. Na podlagi analize različnih idej in njihove kritike razvije izredno uporaben koncept za oblikovanje podobe o vojaški profesiji; zdi se, da je postavil trajno veljavno teorijo o vojaški profesiji. Toda kmalu se pojavijo alternativne hipoteze. Njihova skupna značilnost je, da ne priznavajo enotne vojaške profesije. Na eni strani naj bi obstajal vojak, zvest tradicijam in liku heroja, na drugi strani pa na vojaško področje prodirajo elementi civilne družbe - vojak želi biti tudi državljan. Zatem je celo desetletje prevladujočo vlogo v vojaškem profesi-onalizmu zavzemal koncept Charlesa C. Moskosa o institucionalnosti in/ali poklic-nosti stalne sestave vojske. Vendar se ta koncept izkaže za neveljavnega, saj z novimi nacionalnimi in mednarodnimi razmerami proti koncu osemdesetih let vloga in namen vojske postajata drugačna, zlasti pa raznovrstnejša kot nekoč, kar se kaže tudi v razvoju vojaške profesije (pojavljajo se elementi deprofesionalizacije in superprofesionalizacije).1 Dokončno Moskosovo institucionalno/poklicno tezo zavrne Giuseppe Caforio leta 1988 s svojo tezo o birokratizaciji in profesionalizaciji. Trenutno ni koncepta vojaške profesije in profesionalizma, na katerega bi prisegali vsi avtorji sodobne vojaške sociologije. Večina le-teh v svojih raziskovanjih vendarle ugotavlja podobne razvojne smeri, pa čeprav izvajajo raziskave po različnih državah in v različnih vojskah. Glavni značilnosti sta še vedno oziroma vedno bolj deprofesionalizacija in superprofesionalizacija, Jiirgen Kuhlmann pa privede razpravo o vojaški profesiji celo tako daleč, da zanika obstoj vojaške profesije. Z analizo konceptov vojaške profesije se je ukvarjalo več vojaških sociologov, so pa pri tem uporabljali različne klasifikacije: a) Bengt Abrahamsson (1972: 14) poudarja dva pristopa pri definiranju profesije: 1) kvalitativni oziroma tipološki pristop (skuša identificirati značilnosti, po katerih se profesije razlikujejo med sabo, ter najti merila za razlikovanje profesij od neprofesij) in 2) kvantitativni oziroma gradualistični pristop (opredeljuje vsak poklic kot bolj ali manj profesionaliziran). b) Gwyn Harries-Jenkins ter Bernard Boene klasificirata koncepta po fazah; posamezna faza se nanaša na neko časovno obdobje, ki približno traja deset let: 1) faza oblikovanja koncepta (1957-1967), 2) faza analize koncepta (1967-1977), 3) faza revizije koncepta (1977-1987) in 4) faza sinteze koncepta (od 1987 naprej) Harries-Jenkins, 1990: 117 in Caforio, 1991: 51). c) V pregledu prispevkov k opredeljevanju vojaške profesije. ki ga je opravil Caforio 1991: 26-27), zasledimo tele štiri kategorije: 1) strukturalistični pristop, proccsualni pristop, 3) pluralni pristop, 4) novejši pristopi. Pregled konceptov, ki ga bom napravila, bo temeljil na klasifikaciji po fazah oz. obdobjih, ker je najbolj razpoznavna, v okviru te pa bom uporabila tudi druge klasifikacije konceptov. 1 Za depnrfnMMlaaaio oziroma upadanje profesije fc znaCUno nara&anje birokratov, tehnokratov in civilnih zium-«veukov na področjih, povezanih z neko profeaijo. pojem snperprofeuoaalizacije pa označuje notranjo specializacijo » nelu profesiji (povzeto po Caforio. 1991:34-40). 149 Teorija in praksa, let. 32. it. 1-2. Ljubt|ana 1995 Oblikovanje koncepta Prva faza konceptualizacije vojaške profesije je obdobje oblikovanja posameznih hipotez. To obdobje pripada ameriški vojaški sociologiji. Zanj je značilen strukturalistični pristop, ki se kaže kot naštevanje oziroma opredeljevanje bistvenih značilnosti vojaške profesije. Samuel P. Huntington trdi, da je častništvo povsem razvita profesija, saj do določene mere izraža tri poglavitne značilnosti idealnega tipa profesije: strokovnosti korporativnost1 in odgovornost.' Vojaška profesija je javna birokratska profesija, je pa tudi birokratska organizacija, kjer se kompetentnost loči po hierarhiji položajev. Položaj, ki ga ima posameznik, izraža njegove poklicne dosežke, merjene z izkušnjami, starostjo, izobrazbo in sposobnostmi. V vseh birokracijah izhaja avtoriteta iz urada; v profesionalni birokraciji primernost za službo izhaja iz položaja. Častniški zbor kot profesionalno telo (Huntington ločuje častniški zbor kot administrativno in kot profesionalno telo) je mnogo več kot le tvorba države. Je avtonomna družbena enota. Vstop vanjo je strogo nadzorovan, člani običajno živijo in delajo ločeno od širše družbe, meja med njimi in civilisti je javno izražena z uniformami in insignijami. Korporativna struktura častniškega zbora ne vsebuje le uradne birokracije, ampak tudi združenja, šole, navade in tradicije (Huntington, 1957: 12 in Huntington, 1980: 38-45). Morris Janowitz navaja pet značilnosti, zaradi katerih lahko imamo častništvo za profesijo: strokovnost, dolgotrajno šolanje, skupinska identiteta, etika in standardi predstavljanja (Harries-Jenkins, Moskos, 1981: 10). Vendar Janowitz ni toliko pomemben zaradi opredeljevanja značilnosti vojaške profesije, ampak bolj zaradi ugotovitev o spremembah v vojski. Do svojih ugotovitev je prišel po temeljitem proučevanju vojske ZDA v letih 1910-1960. Na podlagi zgodovinskih in dokumentarnih virov je proučeval socialno poreklo in poklicno kariero več kot 760 generalov in admiralov ter z anketami in intervjuji ugotavljal njihova mnenja. Raziskavo in svoje ugotovitve je Janowitz leta 1960 predstavil v knjigi The Professional Soldier: A Social and Political Portrait. Sam pravi, da je »ta študija poskus opisovanja profesionalnega življenja, organizacijskega okvira in vodenja v ameriški vojski, kot se je razvijalo skozi prvo polovico tega stoletja« (Janowitz, 1971: LIV). V nasprotju s Huntingtonom ima Janowitz vojsko za socialni sistem, v katerem se profesionalne značilnosti častniškega zbora spreminjajo. Na vojaško organiza- 2 Profesionalec je urakovnjii s ipedifaariinn xau]cm m velčino na pomembnem področju donkovep prizadevanja- Po Haroidu Lasvelhi (z njim pa m strinja tudi lluntington) naj bi bilo posebno znanje in vettina častnika -upravljanje z nasiljem« ' Oani profesije delijo občutek povezanosti in zavesti, da