VREMŠČICA BREZ KOČE, VREMŠČICA S KOČO?
MED METULJI IN JAGODAMI
Vračala sva se z morja; iz Crikvenice sva odšla malo po osmi, takoj po zajtrku, in v Pivko sva se pripeljala okrog desete ure. Tam nekje je bila Vremščica, ki nama je v tem delu transverzalne poti še manjkala. S ceste proti Neverkam sva jo kmalu zagledala. Nič drugega nI mogel biti tisti široki, enakomerno napeti hrbet, kot ravno Vremščica. Kažipotov aH tabel ni nobenih, tako da se mora človek zanašati zgolj na svoje občutke. Tik preden cesta zavije na Kal, pa je vendar na nekem drevesu smerokaz, ki kaže naravnost v hrib. Tu sva parkirata, se preoblekta in se zagrizla v hrib.
Mene so strašansko mikale jagode, ki so raste na obeh straneh poti, a Jože me je priganjal In ml kazal z oblačnimi ohlipi prekrito nebo.
»Dež bo! Pohitiva! Samo poglej te oblake!« A obljubil mi je, da me bo nazaj grede, če bo vreme še držalo, pustil med gozdnimi dobrotami neomejeno dolgo. Bilo je vroče in soparno, a na srečo vodi pot dolgo po gozdu, le zgornji del Vrem-ščice je travnat rn gol. Ko sva stopila iz objema gozda, sva videla, da z dežjem ne bo nič: oblaki so se umaknili, sončna so-parica je migotala nad pokrajino in jo ovijata kot s tenko kopreno. Ustavila sva se in občudovala skoraj meter visoke rože, nekakšne litije, pa žametno rdeče turške nageljne, ranjak z naščepsrjenimi rumenimi glavicami in ponižne bele ivanjščlce. Na vsakem drugem cvetu se je zibal metulj. Metulj pri metulju — pisani, beli, rumeni, svetlo modri. Letali so okrog naju, nama sedali na ramena in spet vzletali na cvetove.
Po poldrugi uri zložne hoje sva dospela na vrh (1026 m). Tam stoji kamen, na katerem je orientacijska plošča z označenimi smermi do okoliških vrhov — Nanosa, Snežnika, Slavnika, Sv. Trojice in drugih. Odprla sva skrinjico z žigom in na notranji strani pokrova ugledala cčlo kolonijo pikapolonic. Vse se nama je zasme-jalo: toliko sreče na kupu pa še ne! Užlla sva še nekaj časa v razgledovanju naokoli. Osojna pobočja imajo gozdove, prisojna pa pašnike in senožeti. Vroče je biLo, suh zrak, napolnjen z vonjem neznanih rož in trav, se je dvigal s tal. Potem sva se počasi mimo vseh prelepih rož in metuljev vrnila do gozda. Kako prav je, da še imamo take kraje in kotičke, ki so tako neokrnjeni In neomadežovani, kot je Vremščica! Predvidena gradnja planinskega doma bo to podobo verjetno precej spremenila.
V gozdu je sanjata tihota. Ob poti so rasle jagode, nekaj korakov od poti, po ja-
sah in med grmovjem, so rdele v celih le-hah. Sneia sem si klobuček z glave in jih nabirala vanj. Najboljše pa so seveda tiste, ki gredo s stebelca naravnost v usta. Dol sva hodila dvakrat dlje kot gor. Med mnogimi lepimi, še lepšimi In nepozabnimi gorami mi bo Vremščica ostala v spominu po neštetih metuljih in pojedini z jagodami.
Ivanka Korošec
OŠTARIJA NA VREMŠČ1CI?
Pri nas si zadnje čase polnimo usta s pluralizmom, demokracijo In svobodo, vse skupaj pa Je eno samo sprenevedanje. Če so se že odločili za gradnjo koče na Vrem-ščici, naj lepo jasno povedo, da bo tam gostilna s prenočišči in naj se pri tem ne sklicujejo na pojme, kot so planinstvo, gor-ništvo, približanje narave delovnemu človeku, ovrednotenje nerazvitih krajev in kar je še podobnega. Takih fraz smo nekateri več kot siti.
V vzhičenosti »slovenske pomladi« je seveda tudi pojem slovenstva dobrodošel, da prepričaš javno mnenje o potrebi takega posega. Prepričan sem in trdim, da je odpiranje »oštarije« na Vremščici pojav prostorskega raznarodovanja, če se že vnaprej veselimo tistih, ki bodo iz Trsta prihajali na pršut, sir in teran. Se bolj se bodo tam čutili gospode, ki so prišli razdeljevat miloščino gostoljubnim Krašev-cem, še bolj se bodo širokoustili, da so pravzaprav prišli na svoje, kot sta se prejšnji teden samovšečno izrazila dva italijanska Tržačana nekemu Milančanu celo pod Prehodavci. Pa bo kdo rekel, da je vendar Vremščica itak dosegljiva vsem in je gradnja objekta kvečjemu izholjšanje ponudbe. Seveda je to res, vendar je kakovost obiska drugačna. Tisti, ki hodimo po kuoljih z nahrbtnikom, se doslej nismo čutili odtujene in celo osramočene pred tistimi, ki se navadno okoli drugih gostišč in restavracij potikajo v špičakih, ker so se nad gozdno mejo pripeljali v klimatiziranih mercedesih.
Ovrednotimo najprej to, kar že obstaja, kar je že bilo zgrajeno in propada zaradi naše muhavosti, nesposobnosti, komodnosti In končno, ker se nt izkazalo kot neobhodna potreba! Za zadnji primer mislim na Iztokovo kočo pod Golaki, sicer pa na planinsko sramoto v Trenti z zaprtim Zlato-rogom. Kaj naj pa to zanima sežanske planince? Saj nista objekta na njihovem ob-