Zdravstveno varstvo, prehrana, oskrba
Kot vsako večje jugoslovansko mesto, je tudi Ljubljana po zadnji vojni pritegovala množice mladih, močnih in delavoljnih Ijudi. Ti so mesto v zadnjih 35 letih povečali, industrializirali... Tisti, ki so prišli med prvimi, so danes že ostareli, morda bolni in betežni.
Ljudje živijo danes dlje, kot v prete-klosti. Vzporedno z daljšo življenjsko dobo se daljša tudi čas »počitka«. De-lavec danes ne uživa pokojnine po-prečno le osem, ampak več kot deset, tudi 15 let. In - naj je imel še tako težko življenje, naj je po petdesetem tudi zbolel, ves preostali del svojega življenja najbrž ne bo in ne more le počivati.
Prav tem našim starejšim soobča-nom, njihovim potrebam in željam so bila namenjena januarska občinska in mestno posvetovanje o družbenem po-ložaju starejših občanov in družbeni skrbi zanje. Organizirali in vodili so jih sveti za zdravstvo in socialno politiko pri konferencah socialistične zveze ob-čin in mesta.
Obiskali smo tovarišico Dolfko Boštjančič, družbenopolitično delav-ko, ki se vse svoje življenje posveča socialni problematiki - ta čas vodi skupščino republiške samoupravne interesne skupnosti za socialno skrbstvo, obenem pa je tudi predse-dnica sveta za socialno skrbstvo ob-činske konference SZDL Ljubljana Center - ter jo poprosili za pogovor, ki naj širšemu krogu občanov osvetli skrb za starejše krajane v naši občini in do neke mere tudi v mestu.
DOGOVORI: Je starost moč oprede-liti v nekaj besedah? D. B.: Starost, tako imenovani tretji del življenja, je prav tako raztegljivo obdobje življenja kot sta mladost in aktivno obdobje. Ker se s starostjo in starimi ljudmi veliko ukvariamo in manj teoretiziramo, vemo, da je zelo različna in odvisna od posameznika. V stikih s starimi ljudmi pa se je treba predvsem opreti na izkušnje.
DOGOVORI: Teh pa imate dovolj...
D. B.: Za nas je bila ljubljanska akci-ja, s pripravo mestnega posvetovanja še dodatna vzpodbuda. Razveselilo me je, da posvečamo starejšim občanom vse več skrbi. Prav tako aktiviste v posameznih krajevnih skupnostih, ki so lahko v razpravah dodajali še nova spoznanja... Seveda ne mislimo, da
poznamo prav vse potrebe starejših in da smo jih zmožni tudi zadovoljiti.
DOGOVORI: Poznate pa ključne po-trebe. Se zato niste v Centru ogreli za novo evidentiranje potreb in želja sta-rejših občanov?
D. B.: Sami ste slišali kritične ocene na pobudo, naj bi starejše občane po-novno anketirali. Prišle so s terenov, kjer Jmamo patronažne službe, Rdeči križ, svete oziroma komisije za social-no delo pri KS, organizacije upokojen-cev in invalidov, socialne komisije uličnih in hišnih svetov; vsi ti pa so tipalke, ki se ob potrebi hitro odzovejo in vedo kaj napraviti. Zato smo na po-svetu v Centru tudi zavrnili suho, pa-pirnato anketno obliko ugotavljanja potreb starejših obačnov. Z aktivisti in poverjeniki zmoremo vzpostaviti živ, pristen stik in izvemo ne le kaj potre-bujejo, ampak tudi kaj lahko zanje na-redimo.
DOGOVORI: Govorite o skrbi za sta-rejše v Centru. Je drugje precej dru-gače?
D. B.: Akcije po občinah najbrž ne moremo poenotiti. Slika je povsod ma-lo drugačna, čeprav so tudi podobno-sti, skupne težave. Skupni imenovalec sta v prvi vrsti zdravstveno varstvo in prehrana starejših občanov. Zdrav-stvena pomoč starejšim mora biti hitra in učinkovita. Tukaj bi nam lahko po-magali mnogi zdravstveni delavci na terenih, upokojeni zdravniki, sestre in socialni delavci. Tako bi bili o zdrav-stvenih razmerah med starejšimi na terenu bolje obveščeni.
Prehrane starejših občanov ne rho-remo izenačevati z vprašanjem o pre-hrani v domovih ostarelih. V šestih, sedmih domovih ne moremo skuhati obrokov za večino tistih, ki si jih želijo. Posvet je prinesel na primer pobudo, naj bi samoupravna interesna skup-nost za preskrbo, v sodelovanju s KS pregledala, kje v Ljubljani bi bilo mož-no organizirati pripravo obrokov (Vsaj enega dnevno) tudi za starejše občane. Če bi to dosegli, bi prostovoljcem, mladim in študentom, ne bilo težko te
hrane odnašati na domove ali pospre-miti starejše tja na kosilo. - Morda bi lahko nekaj več skuhali v nekaterih vrtcih in osnovnih šolah. Za starejše je priprava obrokov zamudno opravilo, drago je kuhati le za enega, dva...
DOGOVORI: So pobude, ki jih nava-jate prišle iz njihovih vrst?
D. B.: So, saj starejši občani najbolje poznajo svoje probleme. Če bomo upoštevali njihove predloge, nam ne bo zmanjkalo akcijskih pobud. Gradi-vo, ki smo ga na posvetih obravnavali, lahko z njihovim sodelovanjem dopol-nimo in obogatimo.
DOGOVORI: Katere naloge pa so pomembne z mestnega vidika?
D. B.: Vloga in pomen domov, na primer. Dvajset let po tem, ko smo zgradili prvi dom ostarelih na Taboru, bomo imeli domove starejših občanov po vseh ljubljanskih občinah. V pri-hodnjih letih bomo morda katerega še povečali, dogradili, vendar pa sedanje zmogljivosti tako v Ljubljani kot v Sloveniji, zadostujejo za okoli 10 od-stotkov starejših prebivalcev. To je do-volj, kajti zavedati se moramo, da do-movi niso perspektiva za nastanitev večine ostarelih. Domovi so nam v ve-liko pomoč v primerih, ko starejši člo-vek ostane sam. Vedno več pa jih pri-
haja v domove tudi zaradi zdravstve-nih razlogov. Res, da so domovi polni, prepolni pa tudi dragi, toda, ko posta-nejo za nekoga edina možna rešitev, najdemo prostor pa tudi denar. Če ne gre drugače, pomaga socialno skrbstvo. Socialno težji primeri imajo pri nastanitvi tudi prednost.
DOGOVORI: Morda ob koncu še po-gled vnaprej...
D. B.: Domovi bodo morali postati središča in žarišča življenja starejših, še bolj jih bomo morali povezati z oko-lico. Med nalogami, ki nas še čakajo, je povečanje patronažne službe in razvoj dispanzerskih oblik zdravstvenega varstva starejših. To je tudi sicer v pro-gramih zdravstvenih skupnosti občin.
Prav tako pomembno bo ugotavlja-nje zdravstvenega stanja in potreb po pomoči starejšim. Vendar pa si ne bo-mo mogli privoščiti armade zdravni-kov in patronažnih sester, ki bodo be-deli nad starejšimi občani. Pri tem bo-mo morali pomagati krajani, prosto-voljci kot vez med zdravstveno službo in starejšimi krajani. Kot sosedje, ki vedo kdaj lahko stopijo čez prag k sta-rejšemu človeku ali pokličejo strokov-no pomoč, če je potrebno.
Dušan Rogelj