Pogovor s poslovodkinjo Zoro Vidrih Sladko v Bonbonieri Pa ne gre za sladkost v lepo potiskani zaviti škatli, iz katere dišijo zdaj že sila dragi bonboni, temveč za skoraj vsem šiškarjem znano Bonboniero, nizko zgradbo med postajo mestnega prometa in našo občinsko hišo. Z Zoro Vidrih, poslovodkinjo te znane šišenske trgovine, pa sva se pogovarjala na re-snično nekoliko nenavaden dan. inventura! Dekleta, 13 jih je vseh skupaj, so prekladala škatle, stekleni-ce, preštevala male in velike zaboje, midva pa sva si ukradla urico časa. »Že 25 let vodlm to trgovino. Prvih pot let smo tukaj prodajali samo bonbone, potem smo dokupili še levi del zgradbe in od takrat smo ena najboljših enot delovne organizacije.« Enoto sestavlja trgovina s sladkarijami, bife in drogerijski oddelek. Kako se vse skupaj ujema, saj podobnih trgovin pri nas ni na pretek? »Sijajno. Pri nas lahko gost kupi darilo, ki mu ga zavijemo, pripravimo, hkrati pa lahko poklepeta ob kavici ali kozarčku. No, lokomotive pri nas ni mogoče kupiti, so se pa Šiškarji trgovine navadili in prepri-čana sem, da so pri nas z nakupi zadovoljni in dobro postreženi.« Zora Vidrih namreč izhaja pri svojem delu iz znane trgovske modrosti, da je potrebno veliko delati, da bi zaposleni primerno zaslužili. To vse diši še nekoliko po trgovini starega kova, kjer pravzaprav velik pro-met ustvarja vendarle toliko sredstev, da tudi trgovci dostojno živijo. Tak način razmišljanja pa danes očitno ni sodoben, ko je mogoče z visokimi cenami malo delati in dokaj dobro zaslužiti. Našteto je Zora Vidrih tudi podkrepila: »Pri nas, denimo, kavica velja 60 dinarjev, pa tudi po podražitvi ne bo presegla 80 dinarjev. Marsikje drugod ie za skodelico tega poživila že zdavnaj po-trebno odšteti stotaka.« Pa vendar, cene se vrto-glavo dvigujejo, potrošnikovi žepi so že tanki, mar-sikdo se čmi ali drugačni strasti odreče, stopi mimo mimo lokala. Kako se tak potrošniški razplet pozna v Bonbonieri? »Pri nas prav nič, ob visokem