Rado Kočevar: 
Aschenbrennerjeva smer v severni steni 
Travnika (2379 m) 
Redka je stena pri nas z naklonom 80 stopinj. ;\'ekaj jih je, a 
se, eda niso preplezane. Pona"adi so ti lepi naši problemi čakali tujce. 
Osrednja Tran1ikorn stena je tipičen primer te vrste. Dokler je nista 
preplezala nemška alpinista, nobeden od domačih plezalcev ni niti 
pomisW na možnost poskusa. Boris Režek, znani alpinist v SaYinjskih 
Alpah iz predrnjne dobe. pra"i med druaim: , .... da, preplezali smo 
mnogo, a nihce od nas se ni polotil osrednje Travniko,·e stene. ki sta 
jo potem preplezala Kufsteinska vodnika." Tu je pred\'sem hotel po­
,·dariti, da se še Yetlno nismo povzpeli do one pra,·e šeste stopnje. 
SeYcrna stena Trarnika (2379 m) je v nsti Yeličastnih sten nad 
zatrepom doline Planice. Skoraj dva kilometra dolga Yeripa naYpičnih 
zidov. Vse to zidovje pripada trem samostojnim nhornm, katerih stene 
imajo svoje značih10sti. Veličastni navpični stopničasti skladi V clike 
\Iojstro,ke so podobni stenam Dolomitov. Gladke črne plati Y osrednji 
TramikO\·i steni po so tako odbijajoče, da je težko najti primero v 
drugi steni pri nas. Tudi si, e poči in plošče Sit še niso raziskane. 
Paul Aschenbrenner je znan v SYoji <lomo, ini. Bil je član alpini­
stičnega kluba .. Karwen<ller·· v J1msbrucku. \' tujih re\'ijah najdemo 
mnogo popiso,· njego,·ih težkih pnenst\•enih vzponoY. Zelo pomembna 
je njcgorn pono, ite, smeri Comici-brata Dimai ,. se, erni steni \·elike 
Zinne, katero je plezal z bratom Petrom. Se,·erna stena \ 't likc Zinne 
je v n-sti najtežjih plezalnih tur ,. Dolomitih. Dne 25. in 26. junija 
193-1 je s to,·. Ilermanum Tiefcnbrunncrjem preplezal osrednjo Tra, -
niko,·o seYerno steno ,· direktni smeri. Svoj vzpon opisuje Y .. Berg­
steiger-ju·· 1935 pod naslo,·om: Die unmittelbare Durchklelterung cler 
Tra,·nik - )/'or<l"and . . \schenbrennerju ni bila YŠeČ kompromisna smer 
Jesih - LipO\ ec in sam prad. da ,·odi preko sveta z 50 <lo 60 stopinj 
naklona. Smer Y osrednji steni pa je skozi _r,ovprecno naklonjena 70 do 
80 stopinj. Zaninri, je konec njego"ee;a clanka: . .-11 Stunden hatlen 
wir mm hinter uns, 26 Stw1den fallen der Klctterei zu. und "as hargen 
sie? Kampf und Erleben, Sieg und Freude." * Srnj yzpon Y stc1ri ozna­
čuje \schenbrcnner za .. skrajno teža,·en z na<l,·se težkimi mesti:· Ta 
ocena je za nas posebno rnžna zaradi primerjave teža, nostnih stopenj. 
Aschenhrenner tudi ni kar tako ocenil s,·oj npon. saj je preplezal 
,·etiko Zinno in gotorn primerjal tezkoče obeh sten. 
* 41 ur je bilo za nami. od tega smo 26 ur plezali in kaj so obsegale te uro 7 
IJoj in dožh·etja. zmago in n seljc. 
9 
129 
.. 

Dolgo so pri nas s strahom gledali na to steno. v dobi štirinajst let 
je edino pokojni :\liha .\rih mislil na njo. če je kdo pono, il težko 
smer. so se ,·anjo nato kar zapodile posamezne na, eze. Klasičen pri.mer 
za to je Se\"Crno,·zho<lni raz Jalovca, ki 14 let ni bil ponoYljen. a 
potem Y enem letu šestl-rat. Dalje čopov steber itd. Isto bo s severno 
steno Tra,nika. Posebno še zaradi tega. ker je edina pri nas. o kateri 
se lahko reče, da je izpostavljena stena. \ • z, ezi s tem pa bo Tra,1ri­
korn stena tudi najboljša šola za na;e alpinistične kadre, ki imajo 
veliko nalogo, preplezati še ostale de,iške stene. 
Travniko,·o severno steno sem imel precej časa v načrtu. Plezal 
sem tisto leto mnogo po ostalih stenah: V Dibm10,·em razu široke peči, 
v razu Jalona, v Skalaški. v špiku itd. Bil sem torej dobro razgiban. 
Le z opremo je bila slaba. Dobre n-d sploh še nikoli nisem imel, rarno 
tako čevljev in plezalnikov. 
Priznam, da sem napra,il napako, ker sem plezal s tako opremo, 
toda to se zgodi enkrat, člo, ek pa postaja starejši in pametnejši. 
:\Urni dnevi so bili v Planici. Lepo neme je trajalo skoraj ves 
avgust in prilik za plezanje je bilo na pretek. Skoraj Yse poletje smo 
plezali, v stenah Planice. :Martuljka, \ 'rat in [(amniških Alp. Yeselo in 
prijetno je bilo to poletje in mi bo dolga leta ostalo ,. spominu. :\led 
najlepšimi pa mi bosta ostala ona ch·a dnem. ko SYa se s Frelihom 
prebijala ,. direktni smeri čez se, erno steno Tra, nika. 
V torek, 23. a,·gusta. smo bili skupaj v Tamarju Frelih, Zupančič 
in jaz. \7 začetku smo namera,ali pono,iti smer v treh. Računali smo 
v taki na,ezi na sigurnejše varovanje in lazjo izvedbo tehničnih ma­
neno,· d, ojne nvi, vendar je ta negatiYna poteza k sreči sama odpadla, 
ko je tO\·. Zupancič sam na nenavaden način od te ture odstopil. 
Tehnični opis \'Zpona smo dobili Y Bergsteigcr-ju (1935), kjer sta 
prrn nemska plezalca obja,ila precej obširen popis s fotografijami. 
'aj na,·e<lem nekaj značilnih podrobnosti iz članka v Bergsteiger-ju. 
Pni naskok se .Aschenbrennerju in Tiefenbrunnerju ni pos1·e~il. Pre­
plezala sta približno tretjino stene, ko sta zašla ,· silne pre, ise in se 
morala umakniti. Zanimi\'O opisuje Paul _\schenbrenner, kako sta se 
spuščala čez preYis. DYDjna 30-meterska vrv jima je bila prekrntka, 
zato sta se spu;čala na enojni 60-meters1.-i. Spuščala sta se v sistemu 
dveh zaponk, 30 metrov je slo dobro. a nato se je vozel obeh n\'i 
zajedel v zaponke. Ko se je vozel zataknil. je bil Aschenbrenner ravno 
sredi pre,isa, opor za noge ni imel in začel se je nteti. S skrajno 
težavo je spra, il vozel skozi zaponke in se spustil do stoj isča ; tovarišu 
je pa svetoYa l. naj se spusti v Dulferjevem sedežu. kar je ta k sreči 
tudi storil. Tudi drugi poskus je bil zaman. Ko sta bila namreč že pri 
vstopu, ju je vznemirilo glasno kričanje onstran doline v Hateških 
Poncah. :\lisleč, da se je zgodila nesreča, sta hitro odhitela na pomoč. 
V dolini sta pa razočarana izvedela, da so kričali pastirji. ki so gnali 
jarce. šele pri tretjem poskusu sta uspela. \" steni sta bila dva dni, 
čisti cas plezanja je znašal 26 ur z enim bfrakom. 
130 

o 
• 
(; • 'f 
Severna stena Travnika 
smer Aschcnbrenner-Tiefeobrunner 
0 bi,aki 
: Mnogo zim in poletij je minilo od taJuat. Smer v Tramiku pa je 
ostala pozabljena. Nasi plezalci so v tistih časih smatrali ta vzpon za 
nekaj nena,,adnega in nemogočega, češ, to ni za nas. 
Tisto jutro sva s Frelihom precej pozno vstopila, šele okrog pol­
desete, kar je bila pri taki. steni velika napaka in se nama je kruto 
maščevalo. Saj sva morala zaradi tega preživeti drugo noč skoraj na 
9• 131 

nhu stene ,. lahkem svetu. Kriv je bil Ljubo Zupančič, ki je šel z 
nama skupaj iz koče in se nato med potjo potuhnil in zaspal. Ker je 
nosil precej opreme, nisva mogla nadaljevati, dokler ni Frelih prinesel 
opreme: medtem so pa potekle dragocene jutranje ure. 
Prvi del stene, skrotje ob vstopu, nama ni delalo teža,·. Do znanega 
velikega pre,isa sva plezala skoraj hkrati. noseč v zankah dvojno 30-
metersko vrv, Neobhodno potrebna je 40-meterska, toda midva je 
nisva imela. Poleg ,Tvi s,·a imela s seboj še 16 karabinarje,· in okrog 
30 klinov. 
Pred velikim rumenim preYisom se stena prične. Naravnost navzgor 
je treba plezati, na lern in desno je nemogoče. Dolga prečka vede do 
kamina, ki omogoči prehod v centralni in najtežji del stene. Pred 
prečko je velika votlina. Tu srn našla možica, kupček kamenja. ki je 
bil že precej preraščen z mahom. PodpisoY ni bilo. Za spomin sva 
spravi la vanj svoja yodpisa. Dalje do kamina je treba že precej paziti 
in varovati ravnotezje. Tik pred kaminom sva našla prvi klin. Pustila 
sva ga v razpoki, naj ostane v spomin na prva plezalca. Kamin je Y 
začetku odprt, proti vrhu pa globoko zasekan v steno. Tu je poslednje 
mesto za oddih. Kakor hitro srn zapustila kamin, je položaj postal 
resen in morala sva meter za metrom skrbno varO\"ati. l\isYa se dosti 
menila ne za čas ne za previsa nad nama, vso skrb sva pos,·ecala 
pravilnemu rnroYanju. Pripomniti moram. da je Frelih skrbno in 
pra, ·ilno izvrševal povelja, čeprav je star komaj 17 let iu je ,·es cas 
plezal kot drugi. i\Ialo sem imel to,·ariše,·, s katerimi bi se tako 
razumel Y steni kot z njim. 
l\a koncu kočljive in hudo izpostaYljene prečke je na le, i nad 
kaminom majhno koritasto stojišče. Nad njim sem zopet zagledal 
enega izmed redkih klinov; v steni sYa jih našla vsega kakih 6 - 7. 
p1·rn plezalca sta namreč imela malo klinov in sta zato po ,·erini YSe 
izbila za seboj. Bil je zabit v značilnih ,,,ilicah", to je po pnem težjem 
mestu v steni. Sta to prav za prav dve poči, ki se zgoraj razhajata. ::'\a 
koncu ,,vilic" je glavica. kjer je tudi varornmče. Sicer to stoji8Če ni 
podobno sil'Okim terasam ali celo jamam, kak1·šne najdemo v običajnih 
stenah. Glavica je zelo ozka, tako <la sicer lahko stojiš, a opreti se 
nimaš nikamor. Posebno negotoY bi bil tu padec pnega v naslednjem 
raztežaju, kjer ni varnih razpok za kline in je treba skornj vso dolzino 
plezati več ali manj na srečo. Poleg tega pa imaš tu še občutek, da bo 
cela glavica prešla iz ravnotežja. Plezal sem dalje in ko me je Frelih 
opomnil, da bo n,i kmalu konec, sem obtičal v gladkih platah brez 
stoj išča. Kakih osem metrov dalje na desni bi bilo za spoznanje malo 
bolje na nakazani polički, a imela s,·a samo 30 metro,· vni. ~ekaj 
časa sem z rokami lov-il ra,,1otežje, nato pa sem zacel po n-sti zabijati 
varovalne kline. Tovariš jih je izbijal in mi sledil z oprtnikom. Ko srn 
se ozrla Y plati na,·zgor, sva zagledala kake tri metre nad seboj klin s 
karabi.narjem. Frelih je prevzel varornnje, jaz pa sem se povzpel do 
klina. štirinajst let je revež samotaril ,· tem črnem zidu. bil je tako 
zarjavel, da sem ga le s težavo odprl. Brzčas je bilo to najvišje mesto, ki 
sta ga Nemca dosegla pri prvem poskusu. Danes ga hranim doma in 
mi je ljub spomin na turo. 
132 

Prizori iz prvega vzpona preko stene, ki sta ga opravila P. Achenbrenner 
in JI. Tiefenbrunner 
Foto H. Ticfcnbrunncr 
133 

I 
Tu sem za hip obstal Y zadregi. Stena je namrec taka. da na pn"i 
pogled n e mores odločiti smeri. Tchnicni opis pn ih plezalceY pra\''i: 
Okrog sto metro,· na, zgor proti desni do ~tirimetcrske strehe. Streh 
je Y okolici precej in težko se je od ločiti. katero bi izbral. :\Iid, a s 
Frelihom sva najprej prečila rez plati kakih pet metro,· na desno do 
neke poči in po njej nangor. Poč postane proti nhu precej teza, na. 
stena na obeh straneh je gladka. , , sredi nekje sem nasel klin in bil 
,es iz sebe od veselja. Tudi mich a SYa pustila na marsikaterem mestu 
kline. posebno v zadnjem delu stene. Ko sem izstopil iz poči. sem 
obstal na ozki polički, seveda sem se zopet varoval s klini. 
Sedaj s, a Lila že ,- osrčju sten e, na onem mestu. ki je iz doline 
videti tako gladek in nemogoč. Ko sem pogledal na urQ. sem zaskrb­ ljen ugoto, il. da je peta ura že minila. Jasno je bilo. da ta elan ne 
boYa iz stene. saj sva na bi,·ak tudi računala in se nanj pripra, ila. 
Začela srn se ogledornti za primeren prosto1·, a vsenaokrog je bil videti 
svet enakomerno in hudo strm. Zato S Ya se odlocila, da prespirn kar na 
mestu, ostanek dneva pa izkoristiva za dobro varovanje. Najtczje je 
bilo. ker se na ozki polički nisrn mogla s,·obodno gibati, vsak premili: 
je bilo treba za,aroYati. 
Tema se je spu;čaJa ,- dolino. z,·ezde so zažarele na nebu. Pojedla 
sva nekaj o,·omaltina in sladkorja in prigriznila domačo koruzo. Na­
zadnje s,·a še izpila konzen·o in za silo utešila hudo žejo. ki se je 
nabrala od celodne,·nega napora. Frelih je stal ,·so noč zra,·en mene. 
jaz pa sem položil pol svoje zadnje plati na poličko. tako da so noge 
prosto visele Y dolino. Nekajkrat sem že prespal pod milim nebom ,. 
gorah, če me je zalotilo neurje ali pa temna noč pod nhom. Tudi 
prostovoljno sem včasih spal. ::\'ikdar ne bom pozabil one strašne cle­
cemberske noci. ko s, a morala s Sa, ljem garati za Y sak meler polede­
nele pečine v južnem razu Turske gore. ali pa n e,·ihte v Dibo110,·cm 
razu š iroke peci, ko so se na Škerla in name vsipali slapo, i , ode in 
kamenja. Bivak tu Y Trarniku ni bil tak. Gorje. če bi naju tu zajelo 
neurje, v gladkem zidu bi bila izgubljena. No, n-eme ni kazalo na kaj 
takega. Bila je mirna. jasna poletna noč. :\Iolče srn kadila cigarete. od 
casa do časa m e je Frelih vprašal. koliko je ura. Nato pa s, a sku;ala 
zadremati, kar pa se nama je le redko posrecilo. Tako zrnno spanje je 
trajalo kaksno uro. Okoli polnoči je na Planiski kolodrnr pripeljal 
zadnji vlak iz Ljubljane, polem pa je bilo mirno do jutra. Luna je 
pri.kukala izza Rateshh Ponc in os,·etlila temni zatrep Tamarja pod 
nama. Ob petih so se začeli kazati pni znaki dne, a na vzhodu. Cro 
potem pa s,·a si tudi midva razmajala trde kosti. 
i'\a levi nad nama je zijala ,. gladkem skalo,ju daljša pre,·isna 
poč. :i'\ekaj časa sem se d,·igal dobro, a kmalu sem obtičal pod zaclnjin1 
koncem poči na klinu. ~aravnost naprej nisem mogel. Od ločil sem se 
za g ladko ploščo z malimi oprijerni na desni. Koncno je šlo, dasi silno 
počasi in previdno. Tu sem moral posebno paziti. ker ,. ,·sej veliki 
razdalji do rnrornlišea ni bilo ,arovalnega klina. \'aro,a li;če, do kate­
rega s,·a sedaj dospela. je zelo dobro. Lahko srn udobno stala in sedela. 
podobno je orlo,skemu gnezdu. Za spomin srn tu pustila malega 
134 

moz1ca. \ ' naslednjem raztezaju je še zmerom precej strmo, a za 
spoznanje ,·eč oprijemo,·. Smer za\'ije od možica nalahko proti desni 
naYzgor " smeri dobro ,idne strehe. Opozoril bi rad najine naslednike, 
da jih Y začetku nekoliko bolj Yabljivi SYet ne bi speljal proti Je,i, 
kajti z.ašli bi " silne plošče in preYise. Ce gledaš to mesto iz doline. je 
res Yideti, kakor da gre smer proti Je,i. Tudi tehnični opis Aschen­
brennerja je tu zel-O pomanjklji,·. Ko sem preplezal že pol raztežaja, 
sem tudi jaz hotel proti levi, kajti nad seboj sem Yidel samo plosče in 
strehe. Pod Yečjo streho bi moral po opisu najti klin. adalje,·al sem 
tako do prrn Yečje strehe in tam sem res našel zarja, el klin. Bila s,·a 
torej ,. pra,·i smeri. Stojisče pod streho je precej slabo in negotoYo. 
Tudi stari klin je že škrtal " razpoki: pred odhodom S\'a ga izbila. 
Bodoče plezalce opozarjam. naj bodo tu previdni! Pod sh·eho je treba 
kake štiri metre na leYo in nato naran10st naYzgor po težki steni do 
slabega Yaro,·alisča. Skala je tu precej gladka in skoraj brez raz.poke. 
Pred stojiščem je h·cba prečiti proti desni. Tu je Freliha vrglo iz 
ran10tezja. Padec sem presh·egel na d\'eh dobrih klinih in pomogel 
to,·arišu, <la je priplezal do mene. 
Sedaj S\'a bila pod najtežjim predelom stene. ·ad nama se je 
d,igala gladka plošča ,. obliki prarnkotnika. Zelo značilna je in se tudi 
dobro ,·idi iz doline. l'\ad njo pa se dvigata dYe najvecji strehi v 
steni. Prostor, na katerem S Ya sedaj stala in ogledornla svet nad seboj, 
je bil kaj slab za rnrovanje. Stoji se komaj še za silo in če clovek ne 
hi bil pribit. bi bil lahko najmanjši sunek precej ne, aren. Pod stojisčem 
je ramo streha in ni niti treba dosti upogibati vratu, da si ogledaš 
\'Stop ,. steno. Sreča j e. da sta tu dYe dobri razpoki. Obcutek ,·arnosti 
naju je navdal, ko sta drn klina z lepim jasnim tonom zlezla do glave 
,. skalo. 
Frelih je pre,·zel ,·arornnje, jaz sem nadaljeval od stojišča kake 
tri metre na desno. Tu sem zagledal v spodnjem delu plošče Yeliko, k 
steni prislonjeno lusko. Od stojišča je še ne vidiš, moras priti prav pod 
njo, da jo opaz.is. Luska je toliko odločena od stene. da tvori nekako 
poč. Tu se pleza s stransko oporno tehniko, oprijemi so dobri. \ 'endar 
sem in1el neprijeten obcutek, da se bo vse S kupaj odlusčilo. Po kakih 
šestih metrih yzpona sem dospel na Hh luske. na majhno skrbh10. 
Počasi sem se zramal in zagledal nad seboj Yelik klin z obročem . Pod 
njim se je oclklal dober del skale, tako da j e reYeŽ komaj še tičal 
Y skali. Do njega mi je manjkalo kake tri metre. Prestop z luske v 
steno je precej neroden, treba je plezati v Yelikem naklonu oL ne­
znatnih oporah. Ko sem dospel do klina, sem ga preY:idno izpulil in 
nad njim zabil srnjega. Sedaj sem zabijal do male strehe klin za 
klinom, pod njo pa se Y eliki .\.schenbrennerje,· klin z obrockom. 
Naslednji trije klini so odločilni. Treba je, izvešen na ,·:ni. doseči 
, isoko nad streho oprijem in se z ,·so močjo potegniti čez pre, is na 
boljsi s,·et. Kako sem prišel tu preko. r es ne Yem ,·ec: mogoče se mi 
je zdelo tako težko. ker sem bil zaradi ueprestanega YOdstrn že precej 
izčrpan. l'\emara je Ypli,·al naporni birnk na razpolozenje. tudi silna 
zcja, da podobne sploh ne pomnim. nama je jemala dtagocene moči. 
135 

Na tem mestu sem moral dvakrat nazaj. Poskušal sem tudi na levo po 
nekaki poči, toda tam je bilo še -slabše. Tretjič je šlo, priznati pa 
moram, da skrajno težko. Veliko mi je pomagal mali specialni klin. ki 
so mi ga pred mesecem podarili Slovaki, čeprav sedi v razpoki le kaka 
drn centimetra globoko. 
Položaj nad streho je bil malo boljši kakor pod njo. Od tu sem že 
dobro videl lopo in dobro varovalIBče ,· njej. Se manjši pre,is je bilo 
treba zmagati. V trenutku, ko sem se hotel potegniti cezenj, se je 
klacfo·o zataknilo za rob. vrvica se je pretrgala in kladiYo je zletelo v 
loku mimo Frelil10,·e gla,·e v grusč pod steno. S tem sem izgubil naj­
važnejše orodje, ki ga rabi plezalec poleg vr, i in klinov v steni. Bil 
sem kot vojak na fronti, ki je izgubil p usko. Toda sreča naju je sprem­
ljala tudi tokrat, saj sva imela najtczji del stene skoraj za seboj. Do 
omenjene lope z dobrim varovališčem sem dospel prosto, brez klina, 
čeprav bi kakšna drn rad zasadil v skalo. V lopi sem našel drobec 
skale in z njim sem zabil slab varovalni klin. Ko sem uredil pra,ilno 
varo,·anje, sem poklical tornriša, ki je dolgo časa nestrpno čakal na 
odhod. V tem raztežaju je pustil vse kline v razpokah. Kakih deset jih 
bo in mislim, da bodo zelo razveselili poznejše plezalce. Frelil1 je imel 
tudi zelo težavno delo. nosil je oprtnik in razpenjal karabinarje ter 
tako pošteno prispeval k ugodnemu poteku vzpona. Ko sem mesec dni 
nato ogledoval to mesto z grušča pod steno in pozn.eje na poti iz 
Tamarja preko Slemena na \'ršič, sem le težko verjel. da sem prišel 
tam Čez in tudi tovariši so si le težko predstavljali, da gre tam smer. 
Tako blazno strma se zdi stena iz doline. No, naj bo to zopet dokaz, 
da je marsikatera na pogled nepremagljiva stena vendarle zmagljirn. 
Treba je pač priti do nje in jo pretipati z rokami. 
Stena je bila torej za nama, ostala je še dolga prečnica pod veliko 
streho in pa ozka poč, ki tvori prehod preko strehe. Tudi tu sem zabil, 
se,·ecla s Frelihovim kladivom, nekaj klinov. ki srn pa vse pustila v 
steni. Do ,Tha je bilo še okrog 400 metrov. Toda tu se stena položi in 
tezkoče so približno iste kot v Zimmer - Jahno,i smeri Y Severni tri­
glavski steni. Ko sva ramo dospela do lahkega sveta, naju je dohitela 
noč. Lahko bi tvegala izstop v temi. toda stene nisrn poznala in imela 
sva samo eno kladi,·o in tri kline. Ker je bil ponhu se lep večer, sva 
sklenila, da počakava dan kar na mestu, kar se je najinim izmučenim 
kostem tudi dokaj prileglo. Prostor za bivak je bil dober , le silne žeje 
nisva mogla z ničemer pogasiti. Imela sva še nekaj ovomaltina in 
sladkorja. a se era nisva mogla poslužiti. Y luknji, kjer sva spala, je 
bilo nekaj alg. ~renko zeleno tekočino sva do zadnje kaplje izsesala. 
Težko pricako, ano jutTO je končno \ en dar le napocilo. Odpra, ila 
S Ya se po lažjem svetu navzgor. ekje s,·a zašla v neke pre,ise in srn 
se nato spustila po vr,i. Ne bom Yec opisoYal podrobnosti. ker svet ni 
več plezalsko zanimiv. Pripomnil bi le, naj se bodoči plezalci držijo od 
one ,·ečje strehe ,. steni, kjer j e konec teža,·. proti le,;, nato pa jih Lo 
svet že sam obrnil proti uhu . .:\lid,·a s Frelihom srn jo po prvi Yečji 
polici ubrala najprej na se,·erni raz, kjer sva se končno lahko razvezala, 
in nato k snegu v Tramiko,·o grnpo. Občutkov, ki so naju zajeli, ko 
136 

srn dospela do snega in ,·ode. tudi ne bom opisoval. Tam sem prišel do 
spoznanja, da imajo tudi zaničernne grape svojo dobro stran. 
Kakšni dve uri srn gasila zejo, nato pa pobrala stvari in jo ubrala 
proti nlm. Bil je sončen poletni dan. Nekoliko s, a še posedela. Stena, 
v kateri srn preživela skoro 48 ur. je bila končno za nama. 
Kmalu sva se odpra,·ila, morala sva priti čimpreje v dolino, saj je 
bila Lenca. oskrbnica v Tamarju. gotovo že močno zaskrbljena. Vra­
čala srn se preko prostranih kraških ntač in jam, ki se v položnem 
s, etu nizajo na južni strani Tramika in Sit. Cez Travniško škrbino 
srn se spustila v sneg pod Jalo,čevim ozebnikom. Preklinjal sem debeli 
robati grnšč, ki je storil. da sem v Tamar dospel skoraj bos. Y koči 
sva iz, eclela. da je oskrbnica odšla klicat rde, alno sluzbo. Frelih je 
takoj odšel na Jesenice, da ne bi nastala kaka zmešnjava. 
Kmalu nato je \Thove zagrnila gosta megla in zvečer se je raz­
besnelo po gorah silovito neurje. Lenca se je , rnila v Tamar sredi 
noči do kože premočena. Pojedel sem še nekoliko kruha z mlekom, 
ki mi ga je prinesla, nato pa sem spal do poznega popoldneva pri­
hodnjega dne. 
S ponovitvijo Aschenbrennerjeve smeri v Travniku je v glarnem 
zaključeno načrtno ponavljanje najtezjih smeri. ki so jih v na;ih 
stenah preplezali tujci. Slo je pri tem za to, da bi tudi mi dobili 
nekako predstavo o težavnostnih stopnjah v svetu. saj so tujci ocenili 
te smeri po lestvici težavnostnih stopenj. ki je pri njih v veljavi. Ob 
ponovitvi Comicije,·e varijante v severo\'Zhodnem razu Jalovca smo 
spoznali težavnostno skalo Italijanov in s smerjo v Trarniku nemško 
merilo. Vendar je treba priponmiti, da je bilo tako leta 1935. Danes je 
se, eda zopet drugače. 
Smer v Trarniku je po s,·oji klasifikaciji goto,·o zaenkrat najtežja 
v naših stenah v kopni skali izvedena smer. Poleg tezkih plezalnih 
podrobnosti so težkoče v glamem v tem, da stena Ysaj v prvem delu 
ohrani enakomerno svojo strmino in ni veliko mest za počfranje. Posa­
mezni plezalni detajli se dajo primerjati s tezkimi smermi v ostalih 
stenah, na primer z Dibonovim razom ,. Siroki peči, z razom JaloYca. s 
tremi težkimi mesti v Čopovem stebru v Triglavski steni itd. Yendar 
ima plezalec tam opra,•iti le z detajli in potem preide v lažji s,·et. V 
Travniku pa se tezkoče nizajo kar naprej. \'se tezkoče se dajo v 
glan1em premagati s prostim plezanjem. Mid,·a s Frelihom razen 
enojnih nvnih potego, nisva rabila tehničnih pripomočkov. Mnogo je 
mest. kjer je treba plezati na slepo srečo. 
::\'ajin č.as plezanja, okrog 24 ur, ne sme ostati merilo za bodoče 
plezalce. Treba je upošternti izredne okoliščine, v katerih sva mid,·a 
plezala. Ce bi vstopila ob petih zjutraj, bi bila drugi elan že iz stene. 
Yažno je tudi. da je bila to pn a ponoYitev, da S\'a imela samo trideset 
metroY , ni itd. Dva plezalca. menjajoča se Y ,·odst, u in uporahljajoča 
40-metersko vrv, lahko preplezata steno v 10 - 15 urah. 
V steni je ostalo okrog 15 - 20 najinih klinov, vsega skupaj jih bo 
sedaj okrog 25. Poleg te smeri jih je Y naših stenah še precej, ki so jih 
137 

opravili naši plezalci, a še niso ponovljene, tako na primer smer v 
severni steni Ojstrice, ki sta jo preplezala Franc Ilerle in Gustl \' ršnik 
iz Solčave avgusta leta 1942. Oba sta padla v partizanih. Našli smo 
njw1e zapiske, v katerih označujeta svoj npon za sla-ajno teža,·en in 
eden najtežavnejših pri nas. Do sedaj je malokdo vedel za to smer. 
Ravno tako so še neponovljene znane težke smeri v steni Rzenika, 
Arihova v Rakovi špici, ·smer Jesihon v Travniku. Coporn v Sitah in 
,. Skrlatici ter smer Jesihova - Gostiša v sc,·erni steni Yelikega Draž­
kega nha . . 
Na koncu bi še rad pripomnil, da se pri nas vse premalo podpira 
uhunski alpinizem. Odgo,·orni krogi v javnem in fizkulh1rnem živ­
ljenju kažejo še vse premalo razwnevanja za to važno panogo telesne 
vzgoje. Dosedaj smo plezali na slabih uveh domače proizvodnje, s 
slabimi čevlji, v slabih oblekah itd. Dokler naši plezalci ne bodo s 
temi stvarmi preskrbljeni, ne bomo veliko napredornli. Ran10 tako 
pereče je tudi vprašanje hrane. Kako je mogoče plezati z navadno 
živilsko nakaznico ali s karto LD ! ~Ierodajni krogi naj hi nam naklonili 
vsaj toliko podpore kot ostalim športnik01u ! 
Tclmični opis 
Od koče v Tamarju po poti na Sleme. Ko pot zadje iz grape na 
levo, dalje po grapi. 1 ato na desno v malo. z Yelikim holrnnom za­
gozdeno grapo. Po rebru na desni strani naYzgor. Preko rusja in 
slu-otja vkreber do Travnikove stene. 
Osrednja Tranukova stena je nekaksna velikanska črna, skoraj 
navpična, okrog 200 metrov široka in oki-og 500 metrov visoka zajeda. 
Od melišča je do pra,·e stene še okrog 150 metrov sh otaste stene. Po 
desnem delu skrotaste stene lahko navzgor do ,·elikega crnorumenega 
previsa (velikanska streha). Pod previsom majhno prodišče. Navzdol 
po malem, krušljivem žlebu okrog 8 metrov, nato na levo db velike 
lope (možic s podpisom ). Iz lope vodoravna, kočljiva in težavna prečka 
na levo do vrste širših polic. S konca polic nekaj metrov navzgor in 
zopet težavno · prečenje na levo v kamin (klin z obročkom). Po kaminu 
do njegovega strehastega konca ( okrog 40 - 50 metro,·). Iz kamina na 
njego,'i. des1u straru pre stop Y steno. Nekaj metroY na desno navzgor. 
Nato težavna prečka ,·odoravno na leYo nad kamin do majhnega, a 
dobrega koritastega stojišča. Od tu naravnost nayzgor do dveh razlia­ jajočih se poči. Po desni poči do male glavice (1 - 2 klina). Dalje na 
levi navpično navzgor celo dolžino vrvi (klini slabo prijemljejo). Od 
slabega stojišča preko plati nekoliko na <lesno do dobre poči. Po njej 
težavno navzgo,· (klini) do malega stojisča (klin}. Zopet malo na desno 
in po težki ste1u z malimi oprijeri navzgor (na levi poč) do boljšega 
stojisča (možic). Proti desni 40 m etro,· navzgor do -! meterske strehe 
(stojišče slabo). Od strehe nekaj metroY na levo in zopet po strw steni 
na,zgor do slabega stojišča (klin). Okrog 3 metre na desno do odlo­
čene luske, ki edina omogoči vstop Y gladko velikansko na, picno 
138 

ploščo Y obliki pravokotnika. Z vrha luske teŽaYnO Y steno. kjer male 
zareze služijo za prijeme. :\'ato lestvica kw10Y do male strehe. Preko 
nje (kw1i) in dalje do lope·· (najtežje mesto!). Ocl lope na levo pod 
, eliko streho, nato naYzgor (klini). Po poči preko strehe (klin). Tu je 
konec najtežje~a dela stene. Ostane do \Tba še okrog 400 metrov raz­
clenjene stene lažjega znacaja. Ocl tam, kjer je konec težaY. se je treba 
. držati ohog 200 metrov " smeri proti leYi. nato pa proti Jesni po 
kaminih in zleboYih do \Tha (vec možnosti). 
' 'isina stene 900 metrov. Plezanje v splošnem izredno tezarno s 
skrajno težkimi mesti (VI). Prrn pouo,ite,· vzpona, plezala Janez 
Frelih in Rado Koče,·ar, člana AO Ljubljana, o<l 25. do 27. aYg. 1948. 
Matija Borin: 
Svišč 
Kaplje neba 
so padle na gorska tla 
in postale so c,·eti. 
Vsak c,·et kot modra lučka miglja. 
Sonce jim sveti. 
Ko zarke pokrije oblak, 
ko sonce ustavi korak. 
se c,·eti zapro. 
A čisto nebo 
nalije spet '" čase 
sončne jim paše. 
Spregleda jim modrn oko, 
zile se " zdrnvju napno. 
To so kaplje neba, 
ki so padle na gorska tla 
in postale cvetlice. 
Ko se posušijo, 
jih bele meglice 
popeljeju s svetlo kočijo 
nazaj pod nebo. 
žarki - zlati žebljički - pripno 
jih na nebesno streho. 
Tam spijo. 
zorijo, 
in spet na zemljo poletijo, 
da dobrin1 ljudem so ,· uteho. 
139