NAŠ GLAS
Marin Sludin :	DALMATINSKA	MADONA.
(Drvo orahovina.)
Lojz Kraigher:	Matej in Matilda.
Matilda je bila prccej razvajena. Navajena je bila na udobnost v vseh ozirih. Navajena je bila na Riidingerjevo bogato in prijazno, toplo, in prisrčno stanovanjc, na sijajno posteljo in najtočnejšo po-strežbo, na vse razkošje perila in oblek, na domačo prvovrstno kuhinjo, na družbo in zabavo, na koncerte in gledališča... Vsega tega jo. pri meni več ali manj pogrešala. Stanc.vanje je bilo nezadostno, kuhinja gostilniška, družba je skoraj manjkala... Za vse sem so potrudil, kolikor sem se mogel; celo zadolžil som so, tla ugodim njenim željam in željicam, — po navadi seveda neizraženim in colo zatajevanim željicam. A vsega, na kar je bila žo toliko lot navajena, vsoga pri meni ni imela... Zlasti mučno je moralo biti zanjo, tla jo toliko — samevala. Dolgočasila so jo, ko je posedala brez vsako družbo in čakala name; jaz pa som prihajal utrujen, pust in čmoron, srdit sam nase in na svoj poklic in na svojo nesposobnost, ustvarili nji in sobi dom z udobnostjo in vsemi ugodnostmi življenja, o katerih je sanjala in s katerimi bi jo bil srčno rad osrečil. Ona jo prezebala doma, sedela za pečjo, ali ležala colo podnevi v postelji; jaz pa som so z vodno bolj obremenjeno vestjo in z vedno večjim duševnim neugodjem vračal k nji — in vodno večkrat sem zavil iz urada v krčmo, vodno večkrat sem izostal zvečer in celo ponoči, vdajajoč se polagoma pijači, kakor sem ji bil vdan že prejšnjo čase...
Vkljub vsem neprilikam je bila moja ljubezen do Matilde noiz-pi omenjena in neomajna,. Moja strast do njo jo plamenela z istim ognjem kakor v prvih časih. A človek jo tak, da ga je sram svojo onemoglosti in da hoče skriti svojo slabo vest, — da jo hoče skriti celo sam prod seboj. Zato se omamlja in opaja, da se mu utapljajo skrbi in da so mu zgrinja na njegovo vest kot pajčolan pijanih sonc...
Matilda jo bila zanosila... Skraja je bila srečna toga dogodka in so jo veselila z mano vred. Česar ji usoda \ zakonu z Maksom Hiidin-gerjem ni dovolila, to ji hoče nakloniti v ljubezenski združitvi z mano. A le prehitro so ji začeli vstajati poanisolki, kako bo stvar prenesla, kako bo ušla nevarnostim, kako bo zmagala nalogo in nadlogo materinstva... Najino stanovanje ni ustregalo niti pogojem in zahtevam življenja dveh zaljubljencev, čeprav sta silno skromna in so znata do skrajnosti omejevati; kako bi naj zadostovalo družini, ki so ji mdi — otrok?...
Matilda je zahtevala, da so odrečova otroku in da si poiščeva rešitve iz položaja. Jaz sem so hranil in upiral... A v dobi, ko som bil vodno toliko odsoten in sem jo celo po malem zanemarjal, — je njen sklep nenadoma dozorel. Poiskala si jo pomoči in nevarno obolela... Več tednov je bila v bolnici...
Ko so je vrnila, — bleda in upadla, izhuišana, telesno, tako pro^ padla, da si jo bila komaj še podobna, duševno izmučena in potrta, jo še toliko bolj trpela v najinih neudobnih in tako zelo nevšečnih okoliščinah. Množili so so nastopi in prepiri s pritožbami in z očitanji... Zakaj se no pobrigam za dostojno stanovanje? Ko bi sc potrudil, bi gotovo nekaj našel! — V rcsnici som se dosti trudil, a brezuspešno. Načrti in poskusi, ki sem jih sijajno vodil in skoraj izpeljal, so se mi v zadnjem hipu — ponesrečili. Ona je imela v mostu mnogo zvez, ki bi so jih bila lahko posl užila. Če bi so bila vsaj nekoliko pobrigala, hi bilo morda šlo. A ona ni hotela... Izgovarjala se je, da ne more k znancem, dokler je samo mojal — ljubicai. In očitala mi jo, da so no trudim dovolj za pospošenjo svojo ločitve... V resnici pa je stala stvar ugodno in je bilo v kratkem času pričakovati sodnijske odločitve.
Tako je postajalo najino razmerje od dne do dne bolj neprijetno. In kor jo bila razun toga še bolehna, da so jo morala paziti in varovati, — mo jo še bolj zapeljevalo, da som jo zanemarjal. Medtem ko j»' bila ona v bolnici, sem se bil deloma zopet navezal na svojo staro družbo in na svojo staro poti, — pa som jo toliko večkrat puščal samo in so toliko boJj potapljal v pitje in ponočevanje. Zgodilo se jo colo, da mo ni bilo celo noč in celi dan domov in da som se vrnil šolo pozno v drugo noč...
Nenadoma mi jo prišla s predlogom, da greva zopet — narazen. Jaz sem zdivjal in pobesnel... Čeprav sem jo v resnici zanemarjal, čeprav jo bila jh> bolezni komaj sonca nekdanjo sladke ljubice, — me je imela spolno tako popolnoma v oblasti in mi je postala tako zelo potrebna, da hi ne bil več mogel strpeli brez nje in brez njenih ust in brez njenega telesa in brez zavesti, da sedi doma in da čaka name in da jo moja, samo moja, vsak tronotok samo moja...
Nenadoma sva se nahajala v strastnem spolnem boju. Ona se je trgala od mene in se mi odrekala; — jaz sem jo lovil in se tepel zanjo in za njen objem... Mnogokrat sem jo pretepel, da je bila mo-dra in otekla po glavi in po telesu...
In v ti dobi spolnih bojev, — njenega otepanja in mojega naskakovanja — so je nepričakovano iznova razcvetela. Udje so ji postali zopet polni, lica sveža in napota, ustnico sočne in rdečo... Tedaj so je zgodilo, da mi je prvikrat zabrusila v obraz:
«Jaz so vrnem k Maksu! On me ima še vedno rad!»
In jaz som zatrepetal od gneva:
«Jaz to ubijem, če me zapustiš!«
Poslej so se ponavljalo te grožnje... Jaz som bil vodno divjojši in besnejši; — ona je bila vedno mirnejša in zagonotnejša. Navadila sc
je na grožnje. Zdelo se mi je, da jili komaj sliši in da ne verjame vanje...
«Jaz te ubijem, če se vrneš k njemu!«
Meni je grožnja vodno bolj ucepljala zavest v občutje, da lu jo moral res ubiti, če bi me zapustila! — Grožnja mi je postajala počasi — prepričanje in sklep...
Ker se je zavedala, da je zopet lepa, sveža in mikavna, jo je vedno večkrat vleklo v sredo mosta, — začela jo pohajati po ulicah... Naenkrat sem jo zalotil zopet — v družbi z Vozljem. — A njega se nisem ustrašil. Vedel som, da ji bo samo za pomočnika na njeni poti — do Maksa Riidingorja...
«Čc se vrneš k njemu, te ubijem!«
Stokrat sem ji ponovil prot njiv..
Ponavljal sem jo kakor grožnjo, s peklensko silo in strastjo, /. besnečo in divjo jezo, da bi lahko oslutila orožje v moji roki, da bi mi lahko videla v očeh, kako so jo zaiskrilo blesketajoče so rezilo... Ponavljal sem ji pretnjo kot dovtip, kot ljubkovanje, kot prilizovanje, — kot vsakdanjo pripovedko, — kot pozdrav ob snidenju ali ob slovesu...	' & * | *
Če som zlezel iz njeno postelje po urici ljubezni, som so sklonil k njenemu ušescu in ji zašepetal:
«Ubijem to, Matilda! Ne pozabi!«
In vendar je bilo vso zastonj... Motoma in zavedno in namenoma in po načrti in po sili in po trmi — jo rinila, v propast...
Hajko Vozelj jo je zopet spravil — z Maksom v stik.
Nekoga večera, ko sem so vrnil, som nenadoma zadrgetal:
Kaj so jo zgodilo? mia jo mirnejša in zadovoljnojša; oči so ji blestele; zmagoslavje jo gorelo v njih; samozavest ji jo vzravnala tilnik... A nadela si je krinko dolgočasenja, in vsakdanjosti in bila jo ljubeznivejša in prijaznejša z menoj... Hotela me jo uspavati!.,.
Vzel sem sl jo posebno strastne., — z divjo in viharno silo... In tudi ona je vzplamtela v mojih rokah... In na vrhuncu poželenja in na vrhuncu užitka sem zatulil vanjo:
»Ubijem to, Matilda!«
lu ko jo dogorelo... ko jo splahnelo v meni lu jo splahnelo v nji... som se postavil prednjo — oko v oko srepo in prodirljivo lu som ji rekel mirno,, a odločno:
«Co so vrneš k Maksu, Matilda, ti veš, da to ubijem!«
«Saj se ne vrnem! Norček! Ali te nimam rada?«
«Ali nisi bila danes z njim?«
«No!...»
V	očeh sem ji bral, da laže...
...Ni mi bilo treba iskati in zasledovati. Slučajno sem ju srečal... Prišla sta iz restorana — roko v roki, vesela in zadovoljna kakor dvoje zaljubljencev, ki sta se po dolgem času zopet obiskala...
Kolovratil sem za njima — omamljen in izgubljen...
Zavila sta v hotel.
Nekoliko sem so pomišljal... šetal sem nekaj časa gori in doli pred hotelom... pa sem vstopil in potrkal pri vratarju:
«V kateri sobi sta gospod in dama, ki sta prišla pred petimi minutami? Gospod je rumenolas, z rumeno muho in z modrimi očmi; dama je majhna, — z madeži v očeh... Ne bojte se! Nobene indiskret-nosti! On je moj šef Maks Riidinger in jaz sem prokurist njegove tvrdke — Matej Pernuš. Jako. važna in nujna reč! Trgovska stvari Hazumete?«
Povedal mi je številko in nadstropje — in jaz sem se počasi vzpenjal po stopnicah...
Pri vratih sem poslušal... Stopinje bosih nog...
Potrkal sem...
«A1 i si zaprl?« — sem slišal gla« Matilde.
Pritisnil sem na kljuko... Vrata so bila odprta. Vstopil sem in zaprl za seboj...
On je sedel na robu postelje in mi strmel v oči... Očividno se je pravkar vzdignil, da gre gledat k vratom... Ona je ležala pod odejo in sr dvignila na komolce...
«Ti si, Matej? — Kako si izvedel?«
«Tvoja usoda me je vodila!«
Ona šo vedno ni verjela... Smehljaj zadrege — napol priliznjen in proseč, napol sovražen in boječ — ji je trepetal v očeh...
On je obsedel na rcltu svoje postelje — z odprtimi usti, začuden in osupel, rdeč in nekoliko zaripel, — v zadregi, slabo vest v očeh in kes in prošnjo za odpuščenje...
Miren in skoraj dostojanstven sem stopil k njeni postelji in se sklonil k nji... Hoki sem tiščal v žepih, — z desnico sem oprezno odpiral nož...
«A1 i veš, da te ubijem?«
«T<> si mi že mnogokrat povedal.«
«In ne verjameš?«
«Saj se nisem vinila k njemu!«
/delo se ji je, da je najboljše zanjo, če je predrzna in nesramna...
«Ti ga niornfl najprej kupiti!«
«()n me hoče kupiti!«
Prisileuo sc je zasmejala, odgrnila se je do pasu in se obrnila k njemu:
«Ali me kupiš, Maks?«
«Jaz to kupim, ljubica!« — sem dejal počasi... Z levico sem jo pritisnil vznak, — z desnico sem ji zabodel nož v srce...
Ko. sc je zjokal in natulil, je stopil k umivalniku in: si je umil oči. Potem se je obrisal in me poprosil za cigareto. Kadil jo naglo m puhal dim, da se mu je v oblakih vil okoli glave. - Dolgo, jc molčal in glodal skozi okno... Potem sc jo sunkoma obrnil k meni;
«Hvala Bogu, da je za mano! Zdaj sem menda obračumi z življenjem in - z usodo! - Kaj bi še hotela od mene? Dosti je! Samo miru si šc želim — in kazni, dolgo iu moic čt kazni ca .' mi pomirijo viharji v duši, — da sc mi olajša vest -* in da mi odpusti — Matilda!»
In zopet je zajokal... tišje in lažje nego prej...
«Vidiš, — saj drugače nisem tako jokav! Miren sem in velan in Spravljen s svojo usc.do... Včasih se celo zanašam, da zdiav piebijcm svojo kazen in da sc šc povrnem v družbo — v mirnejše, koristnejše življenje!...»
Povedal mi je še nekoliko, podrobnosti o umoru... Kako jc bil Rudinger docela zmešan in ni niti vedel, kaj se jc zgodilo. Šele, ko je Matilda zaječala in omahnila in zalovila sapo, — sunila z glavo in se ozrla z zlomljenim pogledom, — ko je izdihnila in obležala... šele potem se je zavedel in je planil in zakričal...
Matej pa je tiščal svojo roko nad njenim srcem in je čakal, da se je pomirila ptička v kletki, ki se je zaletavalaiob steno in tolkla
—	tolkla, — da sc je ubila...
(Komcc.)
Marijana Željeznova-Kokalj:
On ji je pisal.
Vsa srečna je stekla v svojo sobico. On ji je pisal. Čitala je.
Blesteči pogled ji je pobledel, roke so se ji leno. skrižale, pismo je padlo na tla.
Zazrla se je skozi okno.
Januarsko solnce se je igralo v šipah. Njena duša je tonila v globok i za miši j eno« ti.
Nenadoma je vstala, stegnila roki proti bledim solnčnim žarkom in rekla: «Mitja, to je prva bol, odkar sva prijatelja«. In z bolestnim nasmehom je šepetnilai; «Trpim... Kadar žena trpi, ljubi...«
/
Stfepan Šilc:
Fronjo Čcrmuk: ISTARSKI MOTIVI. Ulje.
U proletnoj noči.
U ritmu mog srca, bledim sjajem rose, Zolutale zvezde trepte i s višine SmeSc se u vodi; iz snene daljine Laki vetur duvu i mrši mi kose...
■ v*r 1
Slušam tanki žubor proletnib talosa,
Sam, u soni bonoj ove noči kasne...
U magli se morskoj, tiho i bez glasa,
Srp mesečev sklanja i ko život gasne...
Sam — ko uvele... Jednom, kad če mladost poči /a nemirom rekom, ranjena od ljudi,
Kakove če misli za takovih noči lvao galebovi sl e tet' mi na grudi?
Pitam se, a duša sa bolju se puni...
Čutim suzu, toplu ko ptič o iz gnezda,
Kako se niz lice oklevajuč’ (runi
1	drbče u svetlu zalutalili zvezda...
Grazia Deledda:
Žanjčevo voščilo.
Dva žnnjca sta iskala dela pa občinskih poljih v Posadi.1') Toda tudi tisto leto jo bila suša opustošila krajino: žitna zrna so so bila v kali posušila, gumnišča, ki so so kazala po goljavah, so bila bela in zapuščena kakor pozimi. Colo. pitno vode jo nedostajalo.
Žanjca sta že dolgo hodila. Dokolenico iz domače volne so jima bile bele od prahu, čez ramo viseči srp so jo lesketal v neusmiljenem solncu. Vse se jo lesketalo v neusmiljenem solncu: morje v dajavi, goščave ob obali, kamni na gorah; toda bil jo to lesket solzd. Skratka, moža nista mogla najti dola; mala. zaloga kruha in suho skuto jima je pohajala in prišel je dan, ko sta se tudi ožejala.
Kar zagledata majhno živinsko stajo pod črno, kamenito vzvi-šenino brez bilko travo, ograjeno s suho mejo indijskih smokev. Nekaj koz se je paslo mod grmovjt m prod stajo; nekatere so so bilo vzpele tudi na ma.ndljovco in slabotne breskve tam za mejo in so vse e.bjestno smulile.
Približala sta se in pogledala. V senci razevologa bezga ob durih bajte sta zagledala lepo, temnolaso deklo, zleknjeno na ovčji koži. Roke je imela pod glavo v razpletenih črnih kitah in jo skozi bezgove liste z blaženim licem gledala v nebo. Živa, sinja poldanska svetloba je dajala njeni temni polti bronast lesk.
Začuvši človeške korake, jo sedla in si skušala spot urediti lepe, valujoče, oljnate lase; z velikimi, trudnimi očmi jo gledala starejšemu žanjcu naravnost v obraz. Ta. je obstal pred njo in rekel:
«Pc.tujova, da bi našla delo; žejna sva. Ali nama daš piti?»
Ona so je zasmejala in pokazala pri tem prav do konca ust močne, čisto bele zobe; nato so jo malomarno dvignila, | otresla svojo neurejeno c.bleko, si z dvema zataknjenima prstoma popravila pas, ki ji jo drčal po vitki postavi navzdol, ter končno odšla gledat h klopi v ozadju kuhinje, kjer so bili spravljeni vrči za vodo. 'Poda vrči so, bili prazni, suhi. Tedaj so jo obrnila in so znova zasmejala s svojim nekam živalskim smehom, ki pa jo jo vendar delal lepšo, nego je v resnici bila.
Oba moška sta gledala pri vratih in videč kuhinjo, ki jo vkljub noiodu izdajala nekakšno imovitost, kajti na omrežju nad ognjiščem je stalo nekaj hlebčkov prekajenega sira, od črnih, sajastih sten so viseli razen bakrenih ponev, pokritih s prahom in pajčevino veliki kosi slanine in klobase in na poči jo stal vrček olja, j«« starejši ža-njoe nezaupljivo in očitajoče skrivil brezzoba usta. Oblak muli jo zatemnjeval edino šipo na okencu. Vso v tej hišici premožnih ljudi
f1) Posndn je vos v pokrajini Snssnri nn Sardiniji.
je ovajalo malomarnost. Dekle se je smejalo, kakor bi se tega ue zavedalo, in stresalo vrč, kažoč s tem popotnikom, da vode ni; mlajši žanjec je rekel s sladkim glasom, odgovarjajoč tovariševemu pogledu:
«Pa vsaj v vodnjaku je kaj imaš!»
«Pe.jdi gledat, če veš!» je odvrnilo dekle. Njen glas je bil za spoznanje posmehljiv in zdelo se je, da jo podžiganje njune žeje zabava; vendar je z lahkimi koraki svojih bosih nog naglo prekoračila kuhinjo in stopila k vodnjaku, kakor bi se hotela prepričati, daj je res suh.	*	1
«Če bi človek malo prsti izkopal, bi morda prišel do nje!» je še rekla smehoma; nato je mahoma stekla pod strešnjo, se sklonila, dvignila z obema rokama posodico z vodo za kokoši in jima jo ponudila. Starejši se je obotavljal in ni prijel posodice, kajti po tistih par žlicah vode so plavala tudi kokošja peresca; mlajši pa je odpihal peresca, popil in se zadovoljno oddahnil.
«Dobrega moža želim,» je voščil dekletu, gledaje jo s svojimi otroškimi, sinjimi očmi. Tedaj je nagnil tudi njegov tovariš in pil. Ob odhodu sla videla, kako se je dekle' spet malomarno zleknilo po ovčji koži, prepodivši mačka, ki se je bil prav tako pokojno kakor ona ulegel na njeno kožo.
l)o zatona sla hodila. Zarila sta se globoko v gorato pokrajino, proti Siniscolski dolini. Gore je zastirala rožnata koprena; suša je bila kraje lako opustošila, da se je videl tu in tam kak posušen hrast, ki so mu listi bili še vsi nedotaknjeni, a rumeni, kakor od zlate pločevine.
In evo tam sela v zaokroženem naročju neke doline! Mirno počiva ob zatonu s svojimi rdečkastimi strehami, suhimi vrtiči naokrog, razbeljenimi cestami in belo, golo, od smrti obledelo hudourniško strugo.
Zanjca sta bila zopet žejna. Potrkala sta pri prvi hišici v selu, edini, ki je imela nekaj svežega zelenja naokrog in grm razcvelih
nageljnov 1111 oknu.
Odprlo jima je visoko in bledo dekle, oblečeno., kakor se nosijo kmetice iz dobre hiše, v starinski noši brez praznega lišpa, z lasmi skrbno skritimi v čepici, katere robove iz vezene svile je bilo lepo videti nad ušesi izpod rute, ki jo je ona pred tujcema hitela vezati
pod belo, nežno brado-
Tedaj je bila tako dostojna v svoji mirni lepoti, da je starejši žanjec obstal in jo gledal, ne da bi se upal takoj prašiti, naj jima dn piti. Njegov tovariš je spregovoril prvi:
«2enska, ali bi nama mogla dati kozarec vode?»
Ona ju je povabila, naj vstopita. Obstala sta v precej prostorni veži z durmi k drugim sobam na desni in levi in z izhodom zadaj, kjer se je videl zelen vrt; nekatere stolice, stoječe lepo v vrsti poleg sten, a ne da bi se jih dotikale, vsaka stvar na svojem mestu, vreteno, ki ga je bila deklica odložila, ko je šla odpirat, tri vedra vode, drugo manjše od drugega in vsa tri polna - vse jo ovajalo v hišni gospodinji pametno in previdno žensko.
«Zdi se, kakor bi človek po. tako dolgi puščavi prišel v zelenico,» je dejal starejši žanjec, sklonivši so k najmanjšemu vedru. Toda deklica mu je potegnila roko nazaj in odšla po brušen kozarec, ki ga je, dasi je bil popolnoma čist, še enkrat urno. izplaknila, preden ga je napolnila z vodo ter ga ponudila žanjcema. Starejši jo izpil in si podrsnil roko po prsih, rekoč:
«Kakor mošt; Bog te blagoslovi.»
Ona je znova izplaknila čašo, pazeč pri tem vedno, da no potrati vodo po nemarnem, izlivši jo na bosiljkova stebelca pred vrati, ter jo nato polno, ponudila mlajšemu žanjcu. Tudi on je pil; med pitjem je upiral svoje lepe, sinjo, otroške oči ženski v resni obraz; končno ji je vrnil čašo z voščilom:
«Slabega moža želim.»
Starejši tovariš je zardel radi to kljubosti, rekel pa ni ničesar.
* * *
Šele ko sta bila spet na cesti in se mu jo nevolja unesla, jo vprašal zamišljeno:
«Mojstor, ti praviš, da ne narediš nikdar ničesar narobe. Zakaj pa si namenil leni in zanikarni ženski dobrega moža, pametni in vljudni pa slabega?»
In mlajši žanjec, ki jo bil Kristus in je hodil po zemlji, da ljudi preizkusi, je odvrnil:	\
«Peter, ne beli si glave radi tega; prvemu dekletu sem namenil dobrega moža, da jo. spravi na pravo pot, drugi pa prav zato, ker jo pametna in vljudna, slabega moža, ki ga ona lahko poboljša.«
Prevci Slavko Slavec.
Iskrice.
Navajeni smo, da se ljudje posmehujejo onemu, česar ne razumejo in da mrmrajo proti dobremu in lepemu, ki jih pogoste težko zadeva.
Goethe.
Umiral boš, ko začneš sam dvomiti v svoje ideale.	Kranjčevič.
Zemlja je «krvnita neštevilnih Kristusov in plodna mati neštevilnih Judezev».	u
Kranjčevič.
NAS GLAS
Stran 155
Veno Piloni : MONTMAltTKE (Pokrajina) 1926.
Marica V. Aratnbašin :
Majka u Studinovoj umjetnosti.
Medju Studinovim vajarskim radovima, bilo drvenini bilo *adrenim, mene najviSe privlače njegove Majke. I uko je Studiu jak, originalau a i smion u svojim stvaranjima, on je ipak najnježniji, najprirodniji i najsugestivniji u svojini Majkama.
Jedan od prvih njegovih mladeniških radova, sadreua bista «Moja Majka» stoji u njegov01 n ateljeru na počasnom mjestu, kao idol koga sin umjetnik »božava i koga iz neke sujevjernosti, koja •iij<* kod umjetnika jedinslvena, nebi nikako dao da se ukloni, ma s kojega razloga, ili da joj se mjesto mjenja. Marin Studiu radi tiho i mimo pod okriljeiU onih blagih očiju, ftnog karakterističnog posmi-svoje majke, a kml Paskom zastane u radii, udalji se korak od
svoga djela, nakrivi malko glavu, da promatra svoj rad s kaj im nije nikada zadovoljan, i tad so njegov pogled zaustavi na majčin portre
-	samo hip — pa sc opet svomo po.slu vrati. Sto znači onaj njegov pogled? Zar je pita jeli zadovoljna njegovim ra dom ? Ili joj blagodari kao svome dobrome geniju? Ili možda hoče da, joj reče da je ona njegova največa i j edina religija? Tko bi to znao? Pogled Malina Studina u onim momentima sadržava sve ovo i jos mnogo toga Sto mi obični samrtnici nemožemo da pojmimo.
Portre Studinove Majke je po. sebi poem, — poem dobiote i nježnosti, samoprijegora i požrtvovnosti, ili kako je prigodom Studinove kolektivne izložbe u Splitu god. 1921. Dr. 1'. I). Maiušit pisao: «Izraz je jedne neizrecive slatkosti i miline«.
Portre Studinove Majke nije običan portre, tu nijesu samo tizične črte, lice. posmjeh, tu je srce, tu je duša njena koja se izražava u svakoj erti, u svakom poitezu mrtve materije; jer ju je umjetnik radio velikom ljuba,vi i ulio u nj sve svoje srce. Studinova majka nije samo majka koja rodja, odbrani i uzgaja svoje dijete, ona je majka ko.ja neznano i nečujno utiče na srce i dušu svoga sina, ona je njegov duševni vaj ar a on djelo njezino. Ona je majka koja svojim srcem i svojom izvanrednom dobrotam ostavlja u srcu sina duboke brazde. I uticaj te dobrote ostavlja jaki trag na Studinovu umjetnost.
«Briga materina« (svojina ministarstva prosvjete u Beogradu) i «Rasti, rasti moj Nenade mali» (svojina gdje. Kcije J. Dubokoviča u Splitu) to su doživljaji njegova djetinstva, najprvc uspomene brige i radovanja majčinog. Ona glava nagnuta nad djetetom, nije li to glava njegove matere, koja se često tako, toškom. brigom, pomučenim čelom nad njim nejakim saginjala? Dijete bezbrlžno spava a majka briga svoju brigu nad njim sanja i gleda u daleku budučnost; Sta mu želi majka? Sve modrilo našeg mora, sve sunčane zrake sve šarenllo i miomiris naših polja, sve zlato našeg voča, sav morski biser, sve darove naših dobrih vila i javor besmrtni sve ova majka želi.
«Seča6 li se, Maja, kad bi me posadila na koleno i kad bi mi pevala svoje slatko radovanje:
Rasti, rasti moj Nenade mali Rasti, rasti, materino zlato,
Rasti, rasti majčino uzdanje!
«danas, kad su izbledilc	sve one	čarne bajko i	molitve	—	danas
osečam uzvišeni lik Tvoj,	Majko moja!» Ovako Studiu govori	majci
svojoj Bogu svome, u	posveti	kataloga svoje	izložbe	n rodnim
Kaštclima IH20. godine.
Marin Studiu osječa lik svojo majke u brizi majčinoj kao i u radovanju sl at kom njezinom i to osječanje izražava u ta dva drvena svoja remek-djela. Mali so Nenad ponjo s majčinog krila na njezino rame a o.na k« podu piro svojim nježnim rukama koje znadu samo da miluju, a Nenad mali raste, poduprt onom svetom rukom i majčinom ljubavi, raste materino zlato i majčino uzdanje i ispunjava njezino najsmionije sanje.
U «Gosj>i od Kaštili», imamo, opet lik majke sa djetetom na krilu 11 jcdnom od onih neopislvih momenata. materinskog uživanja kad djetešce milo i čvrsto majku zagrli i sakrije svoje nasmijano lice majci u vrat. pa topa, topa — a majčino srce prepuno sladosti i uživanja, rastapa se i čustvuje. Tko hi mogao da rijočima opiše one osječaje blaženstva koje njoj, majci, roditeljki i hraniteljki srce napunja u onim časovirpa? To može samo majka da osječa al nit ko da opiSe.
Mala «Gospo od Kaštili» vitka i visoka kao i Studinova majka
11	nafaldanom kaštelanskom pandilu, polutinom oko vrata i ovitim pletenicama oko glave, drži dijeto u naručaju i zabavlja ga grlicom. Majka uživa u zabavi dijeMnjoj i dok zabavlja svojo čedo, št iti grlicu, da jo dijote u svoje.j radosti no povrijedi. Koliko li poezije i nježnosti u ovoj kompoziciji! 1 ova sigurno pripada Studinovim uspome-nania, osječajima i doživljajima iz ranog djetinstva. Keliko li če puta biti njegova majka njega zalmvila grlicom ili golubicom pa obojo At it i la, pazila i čuvala.
V	našoj na rod noj po.oziji, porod velikih figura dvije su ponajvočo koje cijolom narodnom pooizijom dominiraju: kraljevič Marko i Majka Jugoviča. Nijo žena ni ljubovca ni sestra ona koja se u narodnoj pjesmi ističe, koja dominira, več lik majke, majka koja ladja junake devet Jugoviča u borbi ih bodri i svili devet žrtvuje na veliki žrtvenik piUničkog naroda svoga, na žrtvenik domovine. Majka Jugoviča velika jo kao žena al jo veča, uzvišenija kao majka. I u naSoj novijoj umjetnosti lik majke so uzdiže nad onim žene i
I	juboveo.
Kod Ivo Vojnoviča, najvoči, najuzviSeniji lik jo u njegovim dramama majka. Velika je majka Jelo u Ekvinociju koja osvečuje porodičnu čast. Snažna jo majka Jugoviča koja uz starca Jug-Bog-dnna žrtvuje osmoro sinova-junaka i ostaje kao hrid nepomična u svojoj boli a kad joj ga/vran spusti u krilo ruku mezimčeta Damjana
—	Hrco joj pukne. Heroična je majka Lazarova u Lazarovom Uski-snuču, koja uzviSenom žrtvom zataji svoje materinstvo da spasi ptičo ždraloviče, novo pokolenje, koje če da obnovi ovaj naiod izmučeni. Sveta je majka-carica u Imperatrix, koja osvečuje smrt
muža i sina no ratom u kojem je imala zgodu osvete, več mirom, kojim najuzvišenije osvečuje.
Kod vajara Studina, kao i kod dramatičara Vojnoviča jedna jodina žena caruje a to je Majka. Jedan kao i drugi postavise majku na najviši pjedestal svojo umjetnosti; jodnome kao i drugome, Ona nije dala njima samo tjelosni život i odhranila ih svojim mlijekom, več im jo dala i moralni život i smjor njihovoj umjotnosti, Inko. da so ne može ni čitati ni glodati Vojnovičeve drame a da so 110 misli na njogovu majku, kao što so no mogu glodati Studinovi kipovi a da i/.a njih ne vidiš svuda Nju, Majku.
Studinova jo majka vitka i visoka kao čempresi kaatolanskog polja, svježa lica pod hijelom kosom, očiju svjotlih, dubokih kao morska dubina, otmjona držanja kao patricijska kči, blago lijoči, sugostivnog pogleda, nježne sontimonlalno dušo, možda zato što jo njeno djotinstvo odnjihala priča o romantičnoj ljubavi Miljonka i Dobrile, što so jo igrala pod sjenom njihova dvorca obraštena bršljanom i što je često sanjarila na HuŠincu pred onem plofiom. na kojoj je nepoznati klošar uklesao one dvijo sugestivno rijoči: «Mir ljubovnicim«.
Ona jo žena volikog srca i veliko dobrote. Svo Studinove majke imaju njezin stas i vitkost, njezinu nošnju, njezine oči i posmjeh, a nadasve njezinu nježnost slatkoču i dobrotu. I svim njegovim majkama vidiš njezino srco: srce veselo i zadovoljno kao u «Gospo od Kaštili« i «Rasti, rasti moj Nenade mali»; srco brižno kao u «Materinoj brizi», srce žalosno kao 11 «Madoni roda moga» (svojina opčino Novsko).
IJ ovoj snažnoj koncepciji vidimo majku, koja skuplja svojo troje djeca u naručaj i pritiska ih na srce Yio rukama, jor su ruke u ženo slabe, več bodrima u ko j ima jo sva jakost žoninog tijela a rukama im oči krije da no vide užas onoga vrt loga koji svo ruši oko njih. Ona hoče da ih spasi od Moloha ra,ta i glada a svo patnjo matorinjog srca u licu su joj u zatvorenim očima u grčevito stisnutim vilicama. 1 «Madonna roda moga» ima srco Studinove majke; njen je Izražaj onaj kojim je ona njega zagrlila kad so jo od njo rastao da ide, gonjen šilom u noprirodnu borbu proti brači. Nije so ona bojala da če 011 proti rodjonome svomo bratu pušku ispaliti, ne, znala je ona njega, poznavala jo njegov patriotizem al je stropila baš za to jer je znala da u ono doba biti patriot značilo jo propast i zlo.
«Madona roda moga» jo teški, mukli, strašni bol boz rijoči i jauka što ga je čitao u n jenom licu, onoga dana i u noizgovoronirti riječima u neprolivenim suzama majke svojo 011 jo osjetio boli i muko svili matora, kojo su jodnako čustvovale, patile i stradalo onih kobnih dana.
Gledajuči Studinove majke mi osječamo veilčinu njegove umjet-nosti, koja nas, u ovo pokvareno poratno vrijeme kao šarna duga poslije olnje razveseljava, i u našem srcu niče nada u bolje dane, jer narodu čiji sinovi o.vako visoko uzdižu religiju Majke, najuzviše-nlje i najnesebičnije 1 jubavi, mora da svane ljepša budučnost.
Marijana Željeznova-Kokalj:	Plašč.
Kupila sem plašč. Ni bil žive barve ne razkošnega kroja. Bil je skromen in praktičen, primeren za vaško učiteljico, ki se vozi po lokalnih železnicah.
Nepričakovano sem bila premeščena v Belgrad. Prva misel mi je bila — plašč! Moj sivi plašč je že častno pretrpel eno zimo, pretrpel bi še eno, toda na vasi... Zamislila sem se. Lahen nasmeh je zadovoljivo razjasnil maje skrbi. Se eno zimo ga bom nosila! On in jaz bova utonila v razkošnosti modnih plaščev in kožuhov.
In res, nosila sem ga zadovoljna. Kdo se je menil v vrtežu velikega mesta za učiteljico v sivem, ponošenem plašču.
l»o noči, ko je mrzla kosava pretresala napise trgovin, jih trgala in metala s truščem ob cestni tlak, sem se jaz pokrila v postelji s Mvim, obnošenim plaščem. Pod njim mi je bilo tako toplo, tako dobro.
Da, razgrnila hi plašč črez celi svet, da bi bilo. toplo vsem onim, ki zmrzujejo. In razgrnila sem ga...
Groza! Pod plaščem, so se ljudje mrzili, goljufali, pobijali! Solznih oči sem zrla na Človeštvo, katero je dalo Danteja, Goetheja, Tolstega, Dostojevskega! Zazeblo me je; dvignila sem plašč, da ne hi zakrival tolike hudobije.
Ali košava mi je prinašala stokanje in vzdihovanje, nežno kakor petje ptičic, tožno kakor tožba zapuščenih otrok. Bili so otroci, vrgla sem plašč na nje. Smehljali in igrali so se pod njim, pretepali se in prepirali, vse tako po, otročje. V vriskanju in plakanju se mi je približal Binnet, veliki otroški psiholog, in rekel: «Vi se divite tej poljani cvetočih otrok. Ali ne vidite one deklice tam in onega dečka, kako se srdita?«
«Da. Ali otroci se radi jezijo!»
«Za hip! A otrok, ki nosi delj Časa mržnjo v svoji duši — j« patološki tii». Nj^g« čaka zapor, vislice... Bolje bi bilo, da se ni rodil!»
Velika je bila moja žalost. Otrok ima že pečat svoje usode... Odstranila sem plašč in se stisnila vanj. Bil je leden dan. Glavo sem klonila in težkih korakov blodila brez cilja.
Dvignile so se mogle in mehki solnčni žarki so jeli taliti ivje in led. Z drevja je kapljalo, po kolovozih je šuštelo, tako kakor
-'■.■-m- t ■ ■ ■ ■■■ r —»t * ■■■■■*<■ ■ v‘—»• ■.! -■■■!<? « 1 »im .v »*f? ■*■■■ itrj-T’ —:•!•*■■;■*■■■> < r ■■
Stran 1U0.____________ NAS GLAS
spomladi, ko ožive vsi studenci, vso biljke, vso golo veje. P« bregovih so bilo razsejane rosne trobentico in razigrani zvončki, med trohnelim listjem so duhtole vijolico. Objela bi bila zemljo, ki so je budila, k življenju. Zavel jo veter, težak od vonja cvetic, poln nad in pričakovanja.
Vzdrhtela sem. Moj plašč so jo spremenil v belo, svilena haljo; mojo hrepenenje, mojo sanjo so so zlilo v bel pajčolan in moje solzo v venček iz mirte. Nevesta... Moj ženin je bilo solnco in najine priče ves pomlajeni svet...
Prebudila, som se iz težke omotico, držala sem krčevito za pladč, ki je bil razprostrt po meni.
CJ
-M#
a
jfr%
Sp
& :i
or
Milko BambiC : BABICA PRIPOVEDUJE TURŠKO PRAVLJICO. (Llnore*.)
ZNANOST IN VZGOJA.
Prof: F. Peric:
Življenjski ustroj osebe.
Uvod.
Pričujoča razprava jc le eno poglavje obširnejše razprave pod naslovom »Socialna personologija«. Radi tegu ho napravila na čitatelja vtis nezaokroženosti. S tem kratkim uvodom hočemo odpraviti ta nedostatek ter postaviti razpravico na lastna tla izven sestav« celote, v katero spada.
Znana sociološka pravda med realizmom in nominalizmom, t. j. pravda, ali je družba nekaj realnega, resničnega ali pa le nekak pomožen pojem, kateremu ne odgovarja nikako samostalno dejstvo, je že davno zaključena. Je že kakih trideset let, odkar je bil pokopan takoimenovani «organicizem», t. j. ono sociološko naziranje, po katerem bi bila družba živ organizem, a v njem različne tvorbe, ki naj bi bile glava, srce, pluča, itd. tega nadosebnega bitja, kakor ima analogne organe živi organizem posameznega človeka.
Ta socialni «mamut» se jo torej zdrobil v prah, Toda na drugi strani pa je gola abstrakcija in fikcija tudi človek posameznik. Resničen je le Peter, Pavel, Janez itd., ni pa človeka kol takega. Tako je torej zabredla sociologija v popoln nihilizem in vprašanje je, kaj jo v socialnem življenju sploh resničnega in realnega, da lahko tvori trden predmet socialne znanosti ali sociologije.
Najmodernejše sociološke šole dajejo na to vprašanje odgovor s tem, da označajo «socialni odnošaj» kot temeljno kategorijo vsega sociološkega mišljenja. Ta naj bi tvoril predmet proučevanja, in sicer v zvezi s socialnimi procesi in tvorbami, li katerim ti procesi vodijo. Napram sociologiji kot «odnošajoslovju» smo zavzeli stališče v prejšnjih poglavjih naše razprave in tu se bomo omejili le na zopetni poudarek, da je tudi to naziranje popolnoma abstraktno in da z «odnošajem« ni še najdena temeljna kategorija sociološkega mišljenja.
Predvsem se ne more govoriti o odnošajih, no da bi predpostavljali sistemov, v katerih naj ti odnošaji obstojajo. «Sistem» je radi tega prav tako temeljna kategorija sociološkega mišljenja kakor «odnošaj» in po isti pravici. Jasno jo pač, da ne more biti no odnošajev brez sistemov ne sistemov brez odnošajev. Na drugi strani pa sistem ne more biti «sistem odnošajev«. V kemični formuli Hi C) ne gre za sistem odnošajev, temveč za sistem vodika in kisika, ki sta v tem sistemu voda. Drugače bi pač mogli misliti, da mora dati vodo spojitev katerihkoli dveh elementov, samo če so nahajata v istem razmerju, kot ga vidimo v formuli Hi O. Kakor brez sistema tako niso torej socialni odnošaji možni niti brez določenih nosilcev teh odnošajev samih. In li nosilci morejo pač biti samo ljudje.
Rekli pa smo, da jo ta človek zopet le abstrakcija: človeka kot takega ni. To jc brez dvoma točno, toda le s tega vidika, medtem ko ni nikaka abstrakcija, če ga promatramo hkratu kot nosilca socialnih odnošajev, nahajajočega se v določenih socilnih odnošajih in obenem kot pripadnika določenega socialnega sistema. Končno tudi in morda še najprej kot obliko
človeškega življenja sploh.
Tak človek je popolnoma realen pojav. l)a ga homo mogli razlikovati od onega prvega, abstraktnega «človeka», dajmo mu takoj tudi ime. Ni to nič drugega nego oseba. Kot oseba je človek neizpodbitna realnost In lahko definiramo osebo začasno na tem mestu tako-le: «oseba je člo-
veško živo bitje z vsem svojim življenjskim stremljenjem.» Z drugimi besedami: človek, kakršen je s svojim življenjem vred od rojstva do smrti.
Vzdrževanje socialnih odnošajev ni pri osebi nič drugega nego udejstvovanje njene življenjske volje, a vse njene socialne odnošaje lahko razdelimo v dve vrsti: v direktne in indirektne. V pro vrsto spadajo vsi oni odnošaji, ki obstojajo neposredno med osebami, v drugo pa oni, kjer gre odnošaj najprej preko določenega zunanjega odnošajnega objekta in se prenese potem na osebe. Odnošaji prve vrste so sorodniški in kulturni odnošaji, druge pa ekonomski in politični (moralni). Razliko med prvo in drugo vrsto socialnih odnošajev vidimo najlepše pri ekonomskih ali gospodarskih odnošajih. Brez gospodarske dobrine (zemlja, denar itd.) bi bili taki odnošaji nemogoči. Med osebe stopa torej zunanji odnošajni predmet, ki odnošaje posreduje. Pri direktnih, ki jih bomo imenovali tudi organske socialne odnošaje, lega posredovalca ni. Imamo torej organske in anorganske socialne odnošaje. 1/. njih se rodita dve vrsti socialnih sistemov ali družbi: organske družbe na eni, in anorganske družbe na drugi strani.
Bistvena razlika med organsko ju anorgansko družbo je v tem, da je le prva življenjska družba v pravem pomenu besede, medtem ko je druga lo s o ž i v 1 j e n j s k a. Z drugimi besedami: le v organski družbi se življenje vzdržuje in obnavlja v svojih bioloških oblikah, medtem ko je
lo	v anorganski družbi izključeno. V najnižji organski družbi, ki je družina, se ljudje rodijo, rastejo, umirajo in zopet rodijo. Nič podobnega ni n. pr. v kaki zadrugi, četi vojakov itd. Organska družba je naravna in anarhična v svojem bistvu, anorganska umetna in obvezno arhična. Najvišja organska družba je narod, najvišja anorganska država (cerkev). Ta delitev nima, kot se vidi, nič skupnega /. znano delitvijo F. Tdnniesa (Gemeinschaft un Gesellschaft). Tudi opozicija «družba — država« spada med najusodnejše nesmisle, ker zapeljuje v domnevo, kot da bi država sploh ne bila družba, temveč nekaj, kar bi plavalo nad družbo nekako v oblakih.
Življenjska volja osebe pride torej do izraza in veljave le v organski diužbi. Ze v prejšnjem poglavju naše razprave smo govorili o osebi v organski družbi. Videli smo, da jo žene v njo temel jna socialna sila, ki je življenjski egoizem. Naglašamo besedo življenjski, ker mislimo pod tein egoizmom le ono življenjsko voljo, ki žene človeka v smeri življenja (ne v smeri smrti). Oblika živjenja pa je oseba in zato smo imenovali la njen življenjski egoizem, ki ima svoj odnošajni objekt v njej, t. j. osebi sami, človekov personalizem, njegov personalistični egoizem, in to v razliko od negovega interesizma (individualizma, solidariznm). Videli smo dalje tudi, kako je ta življenjski egoizem nezadostna socialna sila kor je tu še druga socialna sila, namreč smrt. Tako se nahaja človek v od narave pripravljeni mu zagati, ki obstoji v tem-le: človek hoče obenem živeti in obenem mora umreti. Plod tega istočasnega hotenja in moranja je ravno človek takšen, kakršen je v resnici, t. j. oseba.
Oseba jo torej za nas najtemeljnejfta kategorija sociološkega mišljenja m prvi er temeljni-del vsake popolne sociologije mora biti ravno «socialna personologlja» al «oseboslovje>,. Nadaljni deli sociologije so potem socialna psihologija, socialna ekonomija in socialna politika unorala) Prvi dve t i socialna personologija in psihologija morata pručevati organsko družbo in tvorita organsko sociologijo, medtem ko obdelujeta drugf dve Inorian-ske družbe in tvorita anargansko sociologijo.
Ta naša razpravica je potemtakem poglavje iz organske sociologije, in sicer iz personologije. V njej bomo poskusili podati celotni življenjski ustroj osebe v nasprotju z njenim egoizmom, ki je, kot ugotavljamo nu koncu prejšnjega poglavja, nezadosten, ker ga neizprosno uničuje smrt.
<« * #
1. Nezadostnost in neresničnost izključnega egoizma.
Dejstvo, ki smo ga ugotovili ob koncu prejšnjega poglavja, da je namreč vsak življenjski egoizem že vnaprej obsojen na neodklonljivo uničenje s strani smrti, da je človekova življenjska borba — borba brez upa zmage nad tem socialnim činiteljem —, to dejstvo je brez dvoma eno najporaznejših v vsem področju socialnega dogajanja. Ako bi - bile živ-Ijenske sile nekaj čisto mehaničnega, kakor so n. pr. sile v fizikaličnem pomenu besede, potem bi morala človekova smrt popolnoma uničiti vse življenjske sile sploh, in to na način, ki hi se dal izračunati matematičnim potem. Najmanj, kar moremo reči, pa je vsekakor to, da ima naš 'personalistični egoizem le zelo omejeno vrednost in moč. In vendar smo videli, da je ravno našo personalistično življenjsko stremljenje, človekov življenjski egoizem, ona nenadomestljiva sila, brez katere bi bilo vsako socialno življenje sploh nemogoče. Toda na drugi strani je prav tako jasno, da jo naš egoizem nezadostna sila, sila, ki je uničljiva in umrljiva.
Dve strani nezadostnosti človeškega egoizma moramo še posebej podčrtati. Predvsem ne zadostuje egoizem kot gibalo, ki naj zgrinja človeško družbo v tako trdne sisteme, kot se nam v resnici predstavljajo. Posameznik mora umreti in zanj ni — tudi to In se dalo matematično izračunati uikakega razloga, da hi jemal smrt kot nekaj več nego v resnici je, t. j. več kot uničenje njegovega življenja. Kako pride torej do tega da se človek, ki mora umreti, vendar trudi in vica deset, dvajset in trideset let, celo življenje, da si sezida hišo, o kateri že vnaprej natančno ve, da so bo prav gotovo posula, čim bo pokrita^ Ne vidi so razlog, — vsaj na prvi pogled —, radi katerega gre človek-zomljan v kinematograf, dasi vnaprej in natančno ve, da bo prav gotovo izbruhnil v njem požar. Ta bo povzročil panično gnečo in v njej bo on človek prav gotovo zgubil življenje. On — človek — vse to ve, a kljub temu zida hišo in gre v smrtonosno gnečo socialnih odnošajev!
Druga stran nezadostnosti načela egoizma obstoji v tem, da se na njegovi podlagi ne morejo pojasniti nekatera brez dvoma temeljna socialna dejstva, kot so n. pr. žrtvovanje samega sebe za ideale, mučeništvo, junaštvo, dalje že v prejšnjem poglavju omenjena neodoljiva ljubezen starišov do otrok. Tam smo tudi videli, kako deluje sorodniški egoizem ter se udejstvuje v obliki stremljenja po telesni skupnosti in duševni enakosti. Kot tak pojasnjuje egoizem popolnoma življenjsko stremljenje otrok po vzoru starišov in tudi odraslih po vzoru drugih soljudi itd. Toda ne more ta personalizem pojasniti dejstva, da oče in mati žrtvujeta tudi življenje za svoje otroke; ne more pojasniti niti nobenih drugih podobnih
žrtev.	i
2e iz teh dejstev sledi torej sledeči važni zaključek: Personalizem, t. j. egoistično življenjsko stremljenje, kakršno smo opisali v prejšnjem poglavju, obsega v resnici le en del celotnega življenjskega stremlenja ali celotnega človekovega personalizma. Ta poslednji, t. j. celotni naš personalizem, je in mora biti v resnici znatno večji. Življenje, kakršno v resnici je In kakršno v resnici živimo, nam to dokazuje na vsakem koraku. Skoro bi rekli — vsaj kot primera naj se nam to dovoli — da se vrši socialno
življenje nc samo po načelu «Ljubi svojega bližnjega kakor .samega sebel«, temveč kakor da bi veljalo načelo: «Ljubi življenje kakor samega sebe!» ali še celo: »Ljubi življenje bolj kakor samega sebe!», odnosno «Ljubi svojega bližnjega bolj kakor samega sebe!»
Pri tein nam pomeni beseda «bližnji» vsakega sočloveka brez razlike, ki ni jaz sam. «Bližnji» je torej tudi otrok naprain očetu ali materi, oče ali mati naprain sinu, državljan naprain vojaku in narobe itd. Za vojaka bi bil torej «bližnji» tudi vojak nasprotne armade. Toda tu vidimo, da ne more veljati za razmerje med vojaki dvoli sovražnih si armad nobeno izmed gori omenjenih načel. To dejstvo naj nas nikar ne oplaši. Vidimo rajši v njem le to, kar nam v resnici kaže, to namreč, da so tudi vsa socialna dejstva in načela prav tako relativna kot vsi pojavi sploh. V tem relativnem obsegu pa zailobijo gornja načela zopet vso svojo veljavo. Tudi za vojaka velja: Ljubi življenje svojega bližnjega kakor samega sebe in še bolj, torej umiraj za svoje!
Pozneje bomo imeli večkrat priliko se povrniti k vprašanju relativnosti socialnih pojavov, medtem ko nas mora tu Zanimati za sedaj le splošni proces socialnega življenja. Najvažnejša in obenem najimpozantnejda lastnost tega procesa je, da se vrši v znamenju življenja sploh in ne tega ali onega življenja. Naj se zdi ta trditev na prvi pogled še tako neverjetna posebno v naših «modernih» časih —, z gornjim stavkom smo formulirali več kot navadno socialno dejstvo, zabeležili smo prevažen zakon vsega socialnega dogajanja. Ce hi prenehaj vladati ta zakon, bi lahko zopet izračunali, v kolikem času bi nastopil konec človeške družbe sploh.
Najneizpodbitnejši dokaz njegove veljavnosti je zopet neodoljiva ljubezen starišev do otrok, ki jo pač moremo predpostaviti kot splošno socialno lastnost človeka. Ona pa se da razumeti le tedaj, če se življenjska volja očeta in matere potencira do take mere, da daleč preka&a njuno lastno življenjsko voljo in težnjo ter doseže stopnjo splošne življenjske volje. Brez tega bi se pač omejevala oba spo.Ui le na zadovoljevanje svojega spolnega nagona. Toda slučaji, kjer si mož in žena ne želita potomstva, so tudi v naših «modernih» časih tako redki, da moremo svobodno preko njih. In to tem prej, ker gre večinoma za slučaje, ki so vsaj na svojem dnu patološke narave.
Tudi takoimenovani maltuzianizem, ki bi na prvi pogled izpodbijal naše naziranje o neodoljivem stremljenju po potomstvu, spada sem. Kot prigovor bi veljal le tedaj, če bi imeli tak maltuzianizem, ki bi se uve-ja vi ja I v obliki popolnega in neizprosnega oneinogočevauja vsakega po-omstva. loda takega maltuzianizma ne samo ni, temveč ga tudi ni bilo i'gKCl,0Vlx?i f,oveSk(>»™ rodu. Ce kje in kdaj, bi se bil moral pojaviti
krrili^ h •	(,ružbe*	l- J- v daljnih dobah človeških čred in
Ude . Recimo v obliki ljudožrstva na škodo lastnih potomcev. Dejstvo pa. da človeštvo živi in obstoja še dandanes, je že zadosten dokaz, da je že tedaj vladal isti roditeljski nagon kot dandanes
Drug socialni pojav, ki je v nasprotju z naziranjem o' potenciranem personalizmu v znamenju življenja sploh, bi bil samomor. Ne samo to temvefi je samomor tudi v nasprotju z navadnim egoizmom, z navadnim življenjskim stremljenjem. Saj mu napravi samomorilec prostovoljno konec! Ni treba podajat, tu natančne analize tega socialnega pojava la razumemo, da je pomen samomora v tem pogledu le navidezen Tudi uri površnem pregledu samomornih pojavov nam postane takoj jasno, da gre v nekaterih slučajih celo za manifestacijo življenjske ideje kot take Prt drugih imamo' opraviti, in sicer v njih ogromni večini, z izjemami ki so
zopet povsem nenormalne ali naravnost patološke narave. Za primere samomora kot manifestacije življenjske ideje lahko navedemo slučaje iz prvih kulturnih dob, ko je žena vdova sledila prostovoljno možu v smrt, japonski «harakiri» in končno hi spadala sem tudi junaška smrt vojaka v bitki kakor tudi vsako samožrtvovanje, mučeništvo itd.
Sploh nas mora poučiti natančna analiza samomora, da ni ta pojav po svojih najglobljih psiholoških vzrokih nikakor proizvod samomorilčevega notranjega spora z življenjsko idejo. Mati, ki vzame življenje sebi in svojim nepreskrbljenim otrokom, napravi to — če sploh moremo govoriti pri samomorilcu o kakem preudarjanju v pravem pomenu besede — radi tega, ker obupa nad onim delom svoje življenjske naloge, ki se nanaša ravno na otroke. Ne torej zato, ker bi ji postalo nemogoče njeno osebno življenje, temveč radi tega, ker se zruši pod grozoto slike brezuspešnosti svojih prenesenih življenjskih teženj, stori ta korak. Do enakih zaključkov bi prišli, če bi analizirali samomore radi bede, radi nenadne propasti, zgube časti itd. V vseh slučajih bi ugotovili, da se je samomorilec nahajal pred samim seboj v takem položaju, da so bile vse njegove življenjske težnje skrčene, stesnjene in zbite v njegovo osebo samo, ne da bi se jim bilo mogočo več rešiti iz tega obroča prisiljenega proti naravnega in brezsmiselnega golega življenjskega egoizma. Pozneje se bomo k tej točki še povrnili.
(Dalje prihodnjič.)
Dovoljenje za javne prireditve.
Kako dobiš dovoljenje za javno prireditev?
Na kolokovani papir za dve liri napiši sledečo prošnjo:
Alla H. Questurn di Gori sl a
II	sottoscritto.........(ime)..........di	(fu) . . . (ime očeta) da . : . :
(kraj) . . . No domanda obe gli sia conecsso il permosso di tenere
una pubhlica rappresentazione il giorno .... (dan) . . . dalle ore , . . (urni
alle ore ... a ... . (kraj) . . . nella sala (nel cortile) del sig   (ime
posestnika dvorane ali dvorišča) No. . . . (hšt.) Si svolgerči il seguente
programma (Tu se navedejo'vse točke sporeda, ki se bo razvijal,
seveda z naslovi prevedenimi v italijanščino. Ce se vrši šaljiva pošta, je to treba navesti, če tudi prosta zabava, enako.)
Con perfetta stiina
C', er 11 izza, addl .... (dan) . . . 1927.	(Podpis)
Alleguti (prilogo):
1.) bollo da L 3;
2.) bollo amministrativo (upravni kolek) da I. 50;
3.) certificato di collaudo della sala (potrdilo, da je dvorana odobrena);
4.) libro di dramma da svolgersi nella lingua originale;
5.) un riassunto in italiano dolTopera da rappresentarsi;
II.) traduzioni letterali delle altre parti del programma.
Glede prilog, ki jih je dodati, si zapomni naslednje:	Kolek	za	L	3
kupiš v tobakarni. Prav tako tudi upravni kolek za L 50. Upravni kolek je treba plačati po novi odredbi, zato pa ni treba več plačati na registrskem uradu pristojbine I. 1H.10.
Potrdilo (collaudo), da je dvorana odobrena, izda občinski urad. seveda je troha da greš poprej k občinskemu predstojniku (podesti) in ga prosiš da pride s komisijo (podeštat, občinski tajnik, občinski zdravnik
in stavbni mojster) odobrit plesno dvorano (sala da ballo), kjer bo prireditev. Za razumevanje tega zadnjega stavka naj omenimo, da v starih pokrajinah Italije poznajo le pravo gledališče z velikimi gledališkimi dvoranami (sala da teatro) in pa navadne plesne dvorane (sala d« ballo). Podeželskih prireditev in seveda tudi prostorov, «dvoran», zanje, ne poznajo. Ravnotako tudi zakoni poznajo le gledališke dvorane in zahtevajo za odobritev veliko komisijo od strani kvesture, na drugi strani pa plesne dvrane, za k oj ih odobritev zadostuje navadna občinska komisija. Jasno je seveda, da naših podeželskih dvoranic ne bomo stavili v isto vrsto z velikimi mestnimi gledališkimi dvoranami, saj bi nam kvesturnn komisija sploh nobene ne mogla odobriti? Preostane nam torej edino le, da uvrstimo naše prireditvene prostore v razred «plesnih dvoran«, četudi naziv ni ravno prikladen. Omenimo naj še, da to tako tolmači povsem upravičeno goriška kvestura. — Glede cenzure programnlh točk veljajo sedaj določbe, da je treba predložiti istočasno s prošnjo slovenska dela v originalu: drame, pesmi itd., poleg tega pa je treba priložiti še kratek izvleček drame v laščini, kakor tudi dobeseden prevod vseli pesmi. Ako pri prireditvi igra kakršnakoli godba, ni treba v prošnji navajati, razen, če bi hoteli igrati kako neitalijansko himno.
Tako opremljeno prošnjo lahko tudi še brez prilog - nesi na županstvo za plačanje občinskih pristojbin in naj ti občinski predstojnik d& obenem svoje privoljenje (nulla osla) zn prireditev. Nato pojdi k orož-korn, ki naj ti napišejo enako privoljenje na prošnjo, in plačaj pristojbino. Končno moraš še v avtorski urad v Gorico (Ufficio (legli autori, v ulici leatro) ali pa k okrajnemu zastopniku t<>ga urada po privoljenje, ki ti ga zopet napiše na prošnjo. Tu vzameš dan pred prireditvijo, ko imaš dovoljenje za prireditev že v rokah, tudi vstopninske listke in plačaš 10% vstopnine, seveda od vseh listkov, ki si jih vzel. Najbolje je pač, da ne plačaš takoj odstotkov od vseh listkov, marveč plačaš le kakih 50 lir na račun, končni obračun napraviš po prireditvi, ko vrneš preostale listke; kajti pristojbino 10 od sto plačaš le od razprodanih listkov. Zato pa pazi, da uerazprodano listke varno spraviš in jih vrneš avtorskemu uradu, sicer boš moral plačati pristojbino tudi od teh.
S tem jo končana tvoja pot od Poncija do Pilata. Ostane ti le še, da vse to oddaš na kvesturi v Gorici (na Travniku, v prostorih v pritličju na levi strani). Ker je sedaj, kakor vidiš, treba predložiti celo knjigo v pregled kvesturi, je treba izročiti prošnjo kake tri tedne prej nego se vrši prireditev. Vsekakor pa se oglasi prej pri «Zvezi posvetnih dru.štov» v Gorici, v ulici S. Giovanni 7, in povprašaj, če nimajo še pregledano (cenzuri-rirane) knjige, kamor se lahko obrneš tudi za kakšen drug nasvet.
Dovoljenje lahko dvigneš sam osebno na kvesturi v Gorici; prej seveda poizvej na županstvu, oziroma pri orožnikih, če nimajo morda že oni dovoljenja v rokah.
Iz zgodovine premoga.
Premog poznajo že nešteta stoletja, a tehnično so na začeli šele nrav pozno izrabljati. Theophrast govori o premogu 300 lot pred Kristusom-kovači In kiparji starega veka so premog poznali. Tudi Kitajcem io bil že davno znan; Marco Polo pripoveduje o tem. Evropa je na premoir v srednjom veku Cisto pozabila, omenja ga neka listina šele v letu lin in sicer v avgufttlnskem samostanu Klosterrode pri Aachenu. Ko *<> lota 1795 samostan zaprli, je prenehal tudi premogovnik. V okolici Zwickaun. na
Saškem, so kopali premog najbrž že v 10. stoletju, listine ga pa omenjajo šele leta 13.48. V Sheffieldu na Angleškem so kopali premog leta 1183., v Belgiji pn prav gotovo okoli leta 1300. V Slezi ji se je začelo premogarstvo šele v l(i. stoletju in sicer v waldenburškem okrožju. Kar so tedaj premoga nakopali, so ga porabili v kovaški obrti. Saj so imeli tedaj še v gozdih tako Ogromne zaloge lesa, da premog kot kurivno sredstvo prav nič ni prišel v poštev. Šele okoli leta 1750., ko so se začeli gozdi redčiti, so začeli rabiti premog tudi za kurivo. Razvoj je napredoval le prav počasi. Kako počasi je šlo, vidimo iz primerjanja let 18(50. in 1921., koliko so nakopali takrat in koliko sedaj. Za enoto vzamemo 1000 ton t. j. 1 milijon kg. -Leta 1860. so nakopali 12347.8 lakih enot črnegrt in 4382.7 enot rjavega premoga, leta 1921. pa črnega 136.210 enot, rjavega 123.011 enot. Ko bo premog izčrpan, pridejo na vrsto druga sredstva. Petrolej že poznamo; za njim bo prišel Skrilj, ki ga bodo stiskali, nato. alkohol, soinčna toplot«, plima in oseka itd. Skrb, da hi kuriva kdaj zmanjkalo, je neutemeljena.
n*. I-IC:
Arhitektura tržaške katedrale.
'iv.-te
■rf '
/~V77?
'jr/# m
ker
Politična dekaden-lenca nekdaj mogočne rimske države, kot neposredna posledica bratomornih državljanskih vojn, vpadanja vojsk sovražnih plemen v obširno deželo in slednjič. premestitve sedeža cesarstva pod Konstantinom Velikim iz večnega Rima v Bizanc, je povzročila i dekadenco rimske klasične arhitekture. Le-ta, začetkoma podvržena vplivom grške, etruski-ške in asiriško-babi-lonske arhitekture, se je kasneje popolnoma osamosvojila ter dosegla svoj višek v dobi rimskega imperija, torej približno od začetka vladanja Cezarja Ok-taVijana pa do smrti Konstantina. Njej je sledila arhitekturna so bile nove zgradbe
stilistika, katero na/.ivamo «fragmentarično», zgrajene z materijalom porušenih paganskih poslopij, bodisi vsi ec sp os nega uboštva, ki je zavladalo po mlati dobl» rimske države, bodisi ker so
se hoteli na ta način uničiti poslednji sledovi krivo vere; imenujemo jo pa tudi «krščansko», ker so je naslanjala na načela novo, krščanske vere. Toliko prva, kolikor druga označba nam v obilni meri tolmačita bistvo te nove arhitekture.
V	tej daljni dobi, torej pred približno 1500 loti, je zgradila krščanska občina našega, po svojem številu prebivalstva tedaj zelo reduciranega mesta, na vrhu griča sv. Justa, na živahnem in monumentalnem kapitolu, kjer jo nekdaj rimska kolonija dvignila • svojim bogovom in zaslužnim možem na čast — razkošne spomenike paganskega sijaja, na ruševinah templja boginje Minervo, svojo javno cerkev baziliko, ki tvori sestavni del sedanje katedral«, in sicer del sedanjo glavne ladje in obe stranski levi ladji. Ostali del jo tvoril nekdaj samostojno cerkev, posvečeno tržaškima mučenikoma sv. Justu in sv. Socerbu, zgrajeno približno dve' stoletji po baziliki; zidova, ki sta ju ločila, sta bila slednjič porušena (pv poročilih: 1. 1312.) iu stranski ladji obeli cerkva združeni v ono samo, današnjo glavno ladjo katedralo.
Krščansko bazilike in cerkve začetne dobo sploh, h katerim prištevamo tudi pravkar navedeni, so bilo po svojem tlorisu popolnoma slične rimskim; razlikovale so so od njih lo po svoji enostavnosti in zmernejših dimenzijah. Na tribuni, s katere jo nekdaj od ljudstva izvoljeni sodnik delil prosvetno pravico, jo dobil svoj sedež škof, odnosno je bil na njej oltar in za tem jo bil prostor Za duhovništvo in pevski zbor; namesto kričavega trgovskega sveta, so so v krščanskih bazilikah zbirali verniki, ločeni po ladjah v razno kategorije (ženskam jo bil, po v/hodnem načinu, odkazan navadno prostor na galerijah nad stranskimi ladjami). Pri bazilikah poznejše dobe nahajamo, v razliki od onih 1/. začetno dobe, prečno ladjo, tako da jo tvoril tloris obliko grškega, oziroma latinskega križa. •— Zgrajene so bile te cerkve, kot žo rečeno, z gradivom porušenih razkošnih pa-ganskih zgradb. Stebri, bazo in kapitelji raznih rimskih slogov in raznih dob so nosili loko iz navadne opeko. Golo zidovje so mestoma oživljali afreski in mozaiki vzhodnega izvora. Krasni rolijofi so bili uporabljeni za pod ne plošče. Vse te različno stavbarsko elemente, toliko nosilno, kolikor dekorativne, moremo videti, odnosno z veliko gotovostjo presu-mirati pri oboli, nekdaj ločenih eerkv&h, torna dvema osnovnima deloma naše današnje katedrale. Zato vidimo v njeni notranjosti ono čudno no-sinietrijo, različnost premorov stebrov; vidimo raznolike, pseudokorlntsko kapitelje, fragmente iz dokadenčne dobe rimskega klasicizma, ki nosijo • nekateri posredno s pomočjo nadkapitclja (pulvina), enostavno piramidne m kockasto obliko, kakor ga nahajamo posebno v bizantinski arhitekturi — težko oboke in gole steno, nekdaj pokrite z afreski in mozaiki iz raznobarvnega stekla. Polog glavne absido (za njeno dekoracijo je bil pred kratkim razpisan natečaj), nahajamo ob njenih straneh še dve drugi z bizantinskimi mozaiki okrašeni absidi, ki sta pripadali nekdaj obema ločenima cerkvama. Glavno in prvo levo ladjo pokrivata ravna losom, stropa po načinu prvih krščanskih bazilik; nad drugimi ladjami nahajamo barvaste, križne in nad zadnjo na lovi tudi gotsko stožičasto oboke.
Slično raznoličnost stilov kakor notranjost, nam predstavlja tudi zunanje lice katedrale.Glavno pročelje je okrašeno z relijefi, fragmenti pauan-skih spomenikov in z nagrobnimi ploščami poznejših stoletij Oh straneh Klavnega vhoda so nahaja, na ne/miseln način prežagam, nagrobna plošča neke rimsko patricijske rodbine. Veliko okroglo „kno romanično-RO Hkega Sloga, kakor ga vidimo že pri nekaterih rimskih klasičnih /grad bah («oculus»), propušča svetlobo v notranjost. Nad vhodom jo napIsRnu
plošča, ki na,m pravi, da so bili tu 1. 1813. Francozi oblegani od avstrijskih in angleških vojakov. Doprsni bakreni kipi na konzolah nad vrati predstavljajo papeža Pija II. ter dva tržaška škofa.
Zvonike nahajamo žo pri prvih krščanskih bazilikah. Bili so slični današnjim, a brez zvonov; le zvoniki iz dobe bizantinske arhitekture so bili valjaste oblike. — Tudi tržaška bazilika, predhodnica naše katedrale, je imela svoj zvonik. Izpričuje nam to napis nad gotskimi vrati, ki nam pove, da je 1 >i 1 zvonik popravljen leta 1337; prvotnega so bili porušili Goti. — Mramornate ploščo z lepimi relijefi, fragmenti rimske dobe, krasijo tudi tu mestoma golo zidovje. Nad vhodom, nad odlomkom klasičnega okvirja, nahajamo enostaven kip sv. Justa. — V notranjosti zvonika je videti dve kanalirani koloni (z atičnima bazama, s podstavkom in brez kapitel ja) peristila templja, na katerega ruševinah je bila zgrajena bazilika.
Toliko v notranjosti katedrale, kolikor okrog nje, kjer je bilo nekdaj pokopališče, se nahajajo grobnice; baje je tu pokopan znani Fouchd, zloglasni minister Napoleonove policije.
Pri tem ogledu naše katedrale z arhitektonskega vidika smo torej videli, da nimamo tu opraviti z enotnim,opredeljenim slogom; kajti kakor pretežna večina antičnih zgradb, ki so nam do današnjega dne ohranjene, je bila tudi tržaška katedrala podvržena vplivom raznih novih gibanj v arhitekturni umetnosti; ni ga bilo skoraj stoletja, ki bi ne bil zapustil svojih sledov na ujej. Kljub svoji raznoličnosti in anarhični nesimetriji, nam katedrala sv. Justa predstavlja dragocen spomenik za naše, na antičnih zgradbah tako revno mesto.
Mrtvo morje.
Prav pripravno ime. Srebrn je sicer sijaj njegove površine, a drugače je mrtvo, nima gibanja, ne valovanja. Vroči vetrovi iz Arabije prepihajo zrak in mu dajo valovanje, a zastonj ljubkujejo težko snov Mrtvega morja; zrahlja jo kvečjemu vihar in jo uglasbi. Živahni Jordanovi valovi ne morejo ustvariti življenja in postanejo sami mrtvi, ko se združijo z valovi morja. Tuja in grozna jo ta voda; ne igra se s peskom ob bregu, ne pogovarja so s človekom, ni njegova prijateljica. Ce ne verjameš, pa jo pokusi; zoprna pijača je to, strupena, ocean je v primeri z njo sladek in okusen. Strupe meša ta voda, veseli se, da mori ribe, ki so priplavale po Jordanu; nobeno rastlinsko in živalsko bitji* ne prebiva v njej. In če prav ni res, da nobena ptica ne more leteti čez Mrtvo morje, je vendar res, da večkrat ptice plavajo po njein, umorjene od dušljivega zraka. Morje mori nu daljavo daleč naokoli; uničuje rastline in drevesa, ki kakor kosti mrličev ležijo ob meji njegovega kraljestva.
Grozna točka je to v vesoljstvu. Preiskovali so morje in ga študirali, marsikaj so ugotovili, le malo so pa mogli razložiti. Pet in pol ur je morje široko, dvajset ur dolgo, v kotlu leži, v eni najglobokojfiih vdrt in zemlje. 3114 metrov leži njegova gladina pod gladino Sredozemskega morja; povprečno 300 ni je morje globoko, najglobja točka 357 m, torej 751 pod gladino Sredozemskega morja. 28 odstotkov ima njegova voda kemikalij, U odstotkov soli in 5 odstotkov broma in klora. Odtoka ni nobenega, vsak dan izhlapijo ogromne množine vode, za 13.5 nun vi.-ine; samo Jordanove vode izhlapi vsak dan <1000 milijonov litrov. To verno. Ne vemo pa, kako jo to nastalo; veliko je razlag. Katastrofa je nekoč ustvarila to sUašno, življenje uničujočo tvorbo.
Mirko Luin :
Lahka atletika.
6. Tek.
Ponosna borba teles, ki kot izprožena vzmet zdirjajo iz skupnega starta po ločeni, začrtani poti proti istemu cilju, njih plemenita borln, korak za korakom, obupni finish, končni boj _ vse to nudi zdravja, užitka športniku ter zadivlja gledalce. Ni mahinacij, ni surovosti — telo se no dotika telesa in vendar je boj oster, moč Izčrpana do skrajnosti.
Tek tvori središče vsemu športu. Poleg najvažnejše uloge v lahki atletiki, vrši zelo važno delo v skoro vseh ostalih panogah športa. Koristi, ki jih nam nudijo vzgoja telesa, jačenje srca, pljuč in mišičevja, služijo vsakemu športniku, bodisi lahkoatletu, nogometašu, bokserju, plavaSu i. dr. Ne samo športnik, vsak človek hi moral gojiti tek; že bon-ton, zahteva, da človek, hiteč po ulici, no maha nerodno z rokami kot bi bil vinjen.
Telo tokača nam mora nuditi sliko enakomerno delujočega stroja. Gibanje rok, nog, delovanje pljuč — vso so mora vršiti v strogem taktu; noben nepreračunjen gib ne smo motiti toka, s toni kvariti stil in zmanjšati možnost zmago.
Stil jo parada lahkoatlcta. Upoštevajoč dolžino progo ločimo kratko —, srednjo — in dolgoprožni tek, ki so v stilu medsebojno lo malo razlikujejo. Pri vseh tekili moramo posvečati največjo pažnjo na enakomerno in lahko gibanjo vseli pri toku delujočih udov telesa. Moramo si pa biti na jasnem, da no odločajo o uspohu teka samo noge, kajti vse mulo nam
lahko preprečijo najrazličnejši činitoljo človeškega telesa.
Predvsem položaj telesa. Telo mora biti vedno naprej nagnjeno. Nogi dvigamo v smislu, da vršita spodnja dola gibanje pravokotno k tlom; povsem napačno je metati nogi nazaj, kar pri naših športnikih pogosto opažamo. Roki nam v teku mnogo olajšata trud in pripomoreta do uspeha. Gibati ju moramo lahko in enakomerno, vzajemno z gibanjem nog. Pri dvigu levo nogo zamahnemo desno roko naprej in sicer v toliko, da doseže post višino bokov. Pri navedenem gibanju rok, ki vršita, v določeni oddaljenosti od telesa, skoro vsporedno si gibanje, mod katerim komolec ne smo izpreminjati oddaljenosti od trupa, se mora roka nahajati v sledečem položaju: dlan zaprta v nepopolno post, komolec negibljiv, a mehak, mišičevje ne napeto. Ramena, pleča in ostali vedno naprej nagnjeni trup obdržo med tekom popolnoma miren položaj. Razvidno jo, da nam roka popolnoma predstavlja gibanje v rami pritrjenega nihala.
K stilu teka prištevamo So dihanje.. Vdihavamo skozi ustno in nosno votlino istočasno, izdihavamo pa skozi ustno votlino. l’o možnosti dihajmo
DANILO GRUNTAR Najboljši slovenski lahko-utlet v Italiji
samo skozi nosno votlino, kar jo pa težavneje in utrudi. Tudi pri dihanju je najvažnejše pravilo — enakomernost.
Da dosežemo stil, ki je-za tek potreben, vršimo sledeče predvaje. Začetkoma vadimo ude ločeno in na mestu, nato združimo posamezne vaje in jili vršimo v teku. Predvsem vadimo roki kot sem zgoraj navedel. Za tem vadimo nogi. Postavimo jih vzporedno tor upogibamo koleni v notranjo smer. To vršimo izmenoma —• upognemo levo, napnemo desno in obratno, ne da bi pri tem dvignili prstov s tal. Nato združimo navedeni vaji in sicer pri upognitvi leve noge zamahnemo desno roko v ospredje in obratno, nakar izpopolnimo vajo v toliko, da dvigamo nogi visoko k prsim in jih šiloma spuščamo pravokotno k tlom. Navedeno vajo vršimo začetkoma na mestu, za tem na progi — v teku. Poslednji vaji vršimo energično in v ostro naraščajočem tempu, da nam pravilno gibanje rok in nog preide v meso in kri.
Tekačem so priporočljive še najrazličnejše, doma izvedljive proste vaje, kot n. pr.:
1. Gibi na prstih nog z vzbočenimi in z napetimi koleni.
2. Najrazličnejšo vaje nog, rok; dviganje kolen do višine prs itd.
3. Navedene vajo združeno z različnimi skoki.
Vaje trebušnega mišičevja.
5.	Dihalno vaje.
*	* •
V	mejah pravil je za tekača važno, da no sme v ločenih, začrtanih progah zapustiti določene mu proge. Progo si tekač voli potom žreba in sicer voli nižja številka skrajno levo progo itd. — Teče se vedno v lovi smeri.
Pri srednje in dolgoprožnih tekih, kjer je proga skupna, se voli startno mesto na isti način, tekač pa smo po startu preiti na notranjo progo, a le če sc nahaja najmanj 2 m prod sotekmovalcem. Tekač ne smo v nobenem slučaju ovirati sotekmovalca.
Doseženo mesto je veljavno, če tekač prestopi črto na cilju s celim telesom, ciljno vrv pa mora rezati s prsi.
LEPOTA NAŠIH KKAJLV. Podzemska Jnma pri Slivju v Istri.
LISTEK.
PRIRODA.
Op<£ja ljubezen. Kadar vidimo mater, da nosi svojega otroka neprestano v naročju, (Ja neguje in razvaja, pri tem pa se ne briga za njegovo vzgojo, ji navadno očitamo »opičjo ljubezen*. To po pravici. Zakaj pri razvitejših plemenih opic vidimo isti način negovanja otrok. Taka opičja mati pritisne mladiča vsak trenutek na svoje prsi, ga ujčka, mu lovi uši, ga boža in opazuje z ljubečimi pogledi, da jo je milina gledali. Znano je, da ,;e opica, ki ji pogine mladič, ne dotakne jedi in bedno pogine. — Pri vseh drznih skokih z vej na veje tropičnega pragozda, sc mladič trdno drži njenih prsi in je ne zapusti niti za trenutek, vedno ga vlači 3 seboj. Šele ko nekoliko odraste, postane samostojen; toda pri najmanjši nevarnosti mu mati priskoči na pomoč, ali pa ga opominja s svojim krikom. Vendar pa se zgodi tudi, da opica svoje mladiče v rodu oklofuta, ako v katerikoli stvari ne opravi zlepa. Če ji dojenček pogine, tedaj opica rada vzame k svojim prsim tujega mladiča, ako tudi je drugega plemena. Med ljudstvom v Afriki krožijo pripovedke, da so opice ukradle zamorske otroke in jih dojile. (Tu liči jedro Tarzanal) Vendar to ni dokazano. Nasprotno pa je znano tudi, dn južnoameri-kanske Indijanke dojijo mladiče živali, na pr. mlade prašičke. — Opičji samec se le malo zmeni za mladiče in jim je preje nevaren. Le če >3c ti nahajajo v smrtni nevarnosti, se zna postaviti zanje in se moško in hrabro bori. — Nekoč so lovci v Abe-siniji lovili Čredo pavijanov, eden izmed mladičev je zaostal za bežečo čelo in skočil na skalo, na n>j go ga oblegali lovski pst. Naenkrat sc izloči iz črede starec - same'., gic pogini 110 proti skali in dela tak gro.-eč obraz, da se osi nehote umaknejo pred i "m. Tu popade mladiča in ga pelje k čredi. Lo^ci bi ga bili lahko ustrelili,	a jih	je	priz ir lako
očaral, da se niti	zganili	niso.	—	Ganljivo je
tudi opazovati opico, ki sedi polej; poginu-le,la mladiča; njene poteze so nategnjene v globoko žalost.
HRAMA.
Ljudsko gleduliiče v Gorici je uprizorilo dne 3. aprila l. 1. Anfiso, dramo Leonida Andrejeva. S predstavo je zavod pokazal dovolj poguma in mnogo vol|e’ za umetniške smeri. Morda je bilo poguma celo preveč; saj je očividno, da goriški nezadostni oder ni zelo primeren	za «Anfiso»	in	da ji tudi
osobje, ki obstoji	skoraj	iz sam’h	diletantov,
ne more biti v zadostni ir.eri kos.
Inscenacija je bila dosti klavrna. Zlasti v prvem dejanju je motil premajhen obseg odra in precej nerodna razposlavitcv opra-
ve. Tudi za tretje dejanje je bil oder premajhen, v četrtem pa so motila zagrinjala gledalce in igralci;.
Osobju pa je treba priznati, da se je za uprizoritev zelo potrudilo. Sposobnosti in moči igralcev so tolike, da ima človek občutek:	— z njimi bi sc moglo doseči še
mnogo boljših uspehov. Seveda bi morala biti režija temeljitejša in spretnejša. Pa saj je razumljivo, da je stvar silno težko izvedljiva. Dilclantjc imajo premalo časa za zadostno število vaj in tako je “.lik med njimi in režiserjem prerahel in prcplitev.
Največja napaka goriškega osobja je, da slabo izgovarja besede in jih mnogokrat narobe naglaša in da ne zna govoriti stavkov in ne odstavkov. Celo sam gospod režiser je požiral važne stavke in poudarjal manj važne. To pa je prva zahteva, da zna igralec govoriti, razločno govorili in po cmitlu govoriti.
Brezbarvno in enolično govorjenje je menda poglavitni vzrok, da je g.čna Mcr-vičeva skoraj na celi črti pogorela s svojo Sašo. Bila je lepa žena, a po tej ulogi človek ne more sodili o njenih igralskih kakovostih. Morda bi postala dobra igralka, ko bi se naučila govoriti po smislu besedila, tako da bi prišlo nekaj čustva v njeno izražanje.
— Pa saj sem imel celo pri g.du Terčiču, ki je igralec po poklicu, mnogokrat občutek:
— »Gospod ne ve, kaj govori. On sc ne sliši in govori zgolj avtomatsko.* In to je škoda; saj ima dovolj igralskih zmožnosti in je še dosli dobro razumel in podal vlogo Fedje. Doživljal pa vloge ni in morda je poglavitni vzrok prav ta, da se premalo poglablja v duševnost junaka tudi v vsakem posameznem trcnotku. — Anfisa g.čne Kle-dejeve je bila in ni bila. Ona je brez dvoma igralska moč, ki pa svojih zakladov še ni popolnoma izkopala. Tudi njej se je treba še učiti govorjenja. Imel pa sem občutek, da si ni prav upala na dan s svojo Anfiso. Zadrževala jo je in jo brzdala, kakor bi se bala: — Saj bi bržkone zare ; ne bila cela Anfisa, vendar bi ji bila morala popustiti vajeti. Zamislila se je preveč samo v nesrečo ljubeče in izdane ženske in premalo v nje demoničnost; zalo ji človek sposobnosti za umor ni prav verjel. Najzgovornejše na njej in najbolj prepričevalne *o bile v gotovih trenotkih njene oči. - G.čni Jugovi manjka šole in še marsičesa, a nadarjenost je v nji in obeta mnogo. Njena Ninica je bila jako dobra. Umerjena in opiljena in uglajena na vse strani bi bila še dosti boljša. A tudi lako je bila morda najboljše podana vloga tega večera. — G. Živtc je zadostoval, n n|egov Anosov je bil preveč deželski in premalo meščanski. - G/na Zorzulova kaže sposobnosti, ki precej obljubila).. V nastopu je dosti svobodna in Uidi njeno govorjenje le dovolj naravno. - Da so dali važno vlogo babice naimlajfti igralki, je velika reži-
serska hiba. Namen, ki ga je imel pisatelj z njeno vlogo, ni bil dosežen niti zdaleč. — G. Podmenik je dobra moč. Če si pridobi rutine, sigurnosti in samozaupanja, sc bo lepo razvil. — Rosental g.a Košute je bil dober. Vplival je blagodejno, ker je govoril izmed vseh še najbolj razumljivo. — G. Medvešček se razvija, odkar nastopa v vlogah, ki mu ležijo.
V splošnem je bila predstava dobra. Videlo se je da so se prccej potrudili; a človek bi si želel, da bi se potrudili še mnogo bolj. Goriški oder bi ne smel biti kakor podeželski oder in bi moral stremeti za tem, da poslane v resnici pravi gledališki oder, ki podaj;1 umotvore in jih podaja umetniško.
Lojz Kraigher.
kritik A.
•Pergamenti brala u Hrislu Stratonika« cd Jele Spiridonovič-Savičeve, prevedeni na talijanski. Pred nekoliko dana izišla je u Iršeansk.im knjižarskim izlozima knjiga, koja je za jugoslovensku literaturu označila jedrni dogodjaj. G. Urbanaz Urbani, (koji je poznat kao jedan od n a jbol jih poznavalaca naše literature medju Talijanima) radi bez preslanka. Publicira naše literate, prevadja, drži konference itd. Tako je i sada evo pre-veo i dao talijanskoj i puhlici jodnu našu dobru knjigu, pestilo g. Jele Spiridonovič -Savičeve »Pergamente brata u Hristu Stra-tonika«.
U prediranju tvrdog zida, u kojem je do ada naša literatura osamljena i nepoznata širokome svetu, ovaj je prevod jedan zna-tan korak napred. Talijanska če publika u jedrom ovako dobrom našem delu moči da uprzna mnogo naših neznanih vrednota. A
i	treba da ti talijanskira očima poraste koliko god može više nivo jugoslovenske li-teraturnc individualnosti. Več jc i doba. No •lije prekasno i može se mnogo loga u toni smislu učiniti — hoče li se.
Onako kao šlo ati Talijani primili Kuša-revc antologije naših starijih pesnika, Can-karovog 'Hlapca Jerneja« itd., primili če bez sumnje i «Pergamenk'». Nači če sc publika, koja če čilaii, i koja če nas upoznali, i* to je glavno.
•	Pergamenti* sadržavaju (na 70 stranica) jednu vezami pesnili.
Brata Stratonika sedmu godinu u niunu-lirii Klisuri (1814.) muči praznina i mimnja. Sedam več godinu dugim molitvama i poslovilna sazivlje Njega, a On kroz tih sedam drugih mučnih godinu ne siluzi u njegovo ledino srce.
U vreme njegovog najležeg mučenja, i knda su ga sumnje u post o jan jc Njegovo svega več lupile, zapnlo u bližini Klisure Turci jedan drugi manaslir. Brača iz Klisure odoše lamo a Strulonik nadje na garišlu
kovčežič. U tomc kovčežiču nadje pergamente, koje jc u 1194. pisao Kaludjer Sv. Sava. Sveti Sava je proživljavao ono isto tražcn'e, čekanje, onako jednako kao Stra-tonik, posle 6 vekova, u suinnji i žudnji u praznini duše i ledenog srca. Sv. Sava je svu tu muku i svoje izbavljenje pisao na one pergamente:
Sedam godina je prošlo,
Gospode,
■ edam godina dugi, a ja ne prodjoh ko drugi
u svoj Tvojoj Slavi još mi se ne javi Ti Gospode — — —
Napokon je i do njega došao glas Božji, koji mu je iz višina govorio, da jc sav smi-sao života, da je trag one slazc, kojom sc delazi k Bogu, u zaboravi vlastitog «ja», u odricanju i u ponižnosti srca i misli, da je On u ljubavi, koja je najbolje znanje:
»Pokri tvoje lice i zaboravi sebe,
A ko budeš uvek Cckao Spas z;1, tebe, i kružio uvek oko tvega Ja ko soko oko kulc, a ti zbaci crnu rizu eno, gradovi su blizu
0 li znaš put —
Ne miili mili da sam Krut, no treba da vidiš
u Imini svetli prst
1 saznaš:
da nositi Krit znači veliku Slavu.
To je onaj večni misticizam i ona filozofija
0 Bogu, koji jc u nama i kojega mi tražiino svom snagom svog intelekta, a koji sc na-laz' samo onda, kada nam osečanje i srcc postanu mekitni kalup, u koji On može da Oti. nc trag svoje velike ljubavi. Dok ne bu-demo takvi i dok budemo samo razumom prodirali u Nj, on če za nas biti daleko, i'.-medju na; i njega ostali če večna sumnja kano visoki, teški zid. A on nam nikada ne če reči: »Sine, ja ču dočil*
Moglo bi sc reči, da je ovaj motiv star koliko i najstarija religija, koliko i čovc-čanstvo. No, koliko je '.tar, toliko jc i nov. Večno nov. Cbradjivali su ga mnogi veliki
ii	raznim literaturama, proživljavali su Jo isto mnogi. Mnogi sveči i filozofi ostavili su iza sebe trag ovog večnog problema.
Ali obradjeno u «Pcrgamentima» traže-nje i naložcnje Njega kroz čislu i zdravu filozofijo Sv. Save, koju jc g. Jela Spiridonovič znala da iskomponira u finu i clegant-mi formu, — poilaje sve tako jedinstveno
1 novo. Motiv nam biva nov i svež i kao stvoren za današnje vreme svili naroda. Ima tako mnogo opSteljudskoga i univcrz.alnoga u religiji srpskoga Sv. Save. Donaša toliko
mnogo velike svetlosti u mračnu katedralu misticizma. Misticizam svih drugih svctaca, filozofa i erkava donaša u dušu čovekovu novih nejasnoča, sumnja i bolečivosti, dok Sv. Sava rešava sve naše duševne borbe i sva tražonja Večnoga jednom jasnom kap-Ijom Večnosti, koju daje duši. Sve lame jednim svetlim tragom Ljubavi. A po tome se tragu izlazi. Di;'.c sc i postaje sc. Bez sumnje i bez nejar.noča, jer Ga jasno na-lazimo. I evo u torne je «svctlomc» misticizmu jedinslvenost i originalnost ovog več-pog starog i novog motiva, obradjenog u «Pcrgamentima».
Ja o ovome originalnom delu ne kanim ništa spccijalnoga da kažem. Kazali su sc svi on', koji su u ramidjivanju i reči jaki. Kad su »Pergamente* 1923. izišlc, reklo sc jc o njima sve. Mnogo lepoga. Rio je i Dučič onaj, koji jc dao svoj glas. On jc niS samo priznao vrednost ovoga dela, nego jc rckao, da su «Pergamenli» jedno od najlepših srpskih dela, i dapače nešto najbolje-ga, što je isrpska literatura posle rata dala. A kažu da Dučič ne rasipljc slične izjave tek ofiako. Preko ovoga ne treba ni govoriti ništa više. Delo jc savršeno. Lepo jc
i	dobro. Ima sve osebine jedne poezije, koja je prava poezija. Nije nijedne struje, koliko je moderna, toliko može da bude i stara, večna, neprolazna.
Kada sc jc g. Urbanaz Urbani dao na to, da prevadja nešto od g. Jele Spiridonovič, onda je baš pogodio što jc izabrao •Pergamente*. Ona je i pred kratkim izdala zbirku pesama «Vcčite čežnjc», ali ne dosižu •Pergamente«,’ koje su napisane pred više go-dina.
Nemam namere, da govorim detaljnijc ni
0 samom radu g. Urbanija. A naročilo ne mislim, da dam jednu opširnu kritiku ovog njegovog po.slcdnjeg rada.
On je učinio svo što je mogao i umeo, A on dosta može i ume. Ne može se kod prevoda pesama zahtevati, naročilo ako su u formi, da budu ni za polovicu lepe koliko je lep original. Naročilo bi to vredilo za prevod naše poezije na talijanski, a speci-jalno za prevod «Pcrgaincnata», koji imaju u sebi mnogo tragova ambijenta. Pa i u iivojo) sadriini imaju jasnil liniju jugoslavcn-skog rasnog duha u filozofiji i svemu. Misticizam je u «Pcrgamcntima» jako slaven-ski, balkanski obojen, a nije istovetim sa poznatim ori entalnim misticizmom. 1 Svcto-savska religija, i ako je univerzulna, ima svu svoju sadržinu u rasi, o to rasno je u originalu blizu nas primečeno i nama jasno, jače nego li če biti onima, koji n;su «mi»;
1 koji budu čitali prevod.
Gosp. prof. Babudri u svom opiirnom i dubokom predgovoru ima drugačije mnenje. On kaže, da če prevod ne umanjiti nego povečati lepotu •Pcrgamenata*. On drži, da sc prevodom gubi samo nešto od one rečeno
«slavcnskc melanholijo, koja u originalu izbija, ali inače ništa. Istina je, da je talijanski jezik istvoren za poeziju. Zvoni i peva sam od sebe ali to još ne znači sve. Disonanca če ostal u «Pergamentima» uvek iz-medju muzike jezika i muzike duha. A to če rušiti lepotu.
Forma jc kod prevoda «Pergamcnata» mnogo važna. A i jezik spada u formu. G. Urbani naš jezik pozna najbolje. To jc lako prebrodio. Neko če se nači pak če biti i tli strogo izbirijiv. No ne če moči mnogo da se buni. Više bi posla morao imati >s ritmom. Koliko je u originalu lak, toliko je i kompliciran. A dva jezika kao što su naš i talijanski svesti na isti ritam nije najlakše. Metrika je i inače u originalnim «Pcrgi|-mcnlima» majstorski izvedena. Savička jc u tom pogledu savršena i ako voli slobodu stiha.
Jcdno je veliko pomanjkanje, koje se ne če u nijednom prevodu «Pergamenata» moči nadomestiti, — rima. Rima je u originalu nešto, što iz sve lepe forme najlcpše izbija. Tako sve glatko teče, a rime sc reduju tako naravno, rodjene i nečuvene. Onako ih prevesti i poredati da sc ne povredi sve, ne bi niko mogao. No bez obzira na sve to, uči-njcn jc maksimum, a Talijani če moči da u knjiži nadju delo. To je g. Urbani uspio dati.
Knjig« ima 2 predgovora. Od g. Urbanija
i	g. prof. Fr. Babudrija. G. Rabudri jc isa zanosom napisao 15 stranica študija o «Pcr-gamentima«, o pjesnikinji, o Sv. Savi itd. Za delo kaže, da je koncipirano s mnogo originalnosti, genijalnosti, delikatnosti i s mnogo analitičkog duha. — «un poema uma-no, anzi il poema dell'umanit& aspirante ul-1'alto, al bene supremo, alla virtu pura.»
Za umetne.t g. Jele Spiridonovič nema nego entuziazam. Njczini su stihovi savr-šeni, slike nedosiživo lepe, fraza elegantna, a misao duboka i ubcdljiva. Za jednu epi-zodu iz pesme kaže: «Dopo qucsto episodio, che qualunquc poela potrebbe essere, felice di aver iscritto — — —»
lli: «F questo il poema di Jela Spiridonovič - Savič poema di sogno e poema di rcaltA, poema d'arte e poema di meditato lensiero: Gcmma senz’altro genuina, della etteratura serba, degna di essere conoiciu-ta da tutte le letterature culte» Itd. Sve sam zanos.
Poznata jc činjenica, da Talijani imaju ukusa i za vanjiku formu knjige. Istina, ne kao Njemci, ali ipak ukusa imaju. To se vidi najbolje u kn'iž.nrskim izlozima, naročilo ako su vlasništvo inleligenlnog knji-žara. No, edicija «Pergamenata> u prevodu nije u pogledu vanjske forme bila previic srelna. Original ima no mnogo jeftinijem materijalu »bogatiji* izgled. Naslovna slrana morala se iradili u istilu originala. To sli malenkosti, ali svejedno važne.
Ive Mihovilovič.
Miran Jarc: «Človek in noč«.	saryka do jugoslovanstva; Markovič: Poli-
li js ,su |c ‘z'^a u Ljubljani (vlastila lična razmotrivanja v isli zadevi; Dvorniko-naklada) jedna veoma lepa zbirka pesama v*č; Masarykova filozofija in sociologija; S na^*?vom ‘Človek in noč* od Mirana Jar- Prchaska: Masarykov vpliv na kulturno živca. Miran Jarc je jedan izmedju najodlič- 'jenje Jugoslovanov; Pelivanovič:	Pregled
n,j'” Predstavnika mlade slovenačke gene- čez Masarykovo življenje in posebej na naracije. Poznat je več više godina po svojim govo delo med vojno; Knaflič: Masaryk kot lakim pesmama, koje su svojom jedinstve- politični reformator. Poleg tega so razni donošen pobudjivale široko zanimanje. Inače kumenti (pisma), ki pričajo o Masarykovih
le Jarc poznat i kao kritičar. U «Ljublj. stikih z Jugoi-iovani. Dalje tudi nekateri
/Cvonu*	—i--:*- ——	■	■	-ji- - i  ..............
vatsk i kritike.
Zbirka «Človck in noč* znači jedan pozi-
 -	*	«««	itrmcar. u «L|UDl|. »wnui z jugo. lovam. Ual|c tudi nekateri
vonu» piše redovitc prikaze o srpsko-hr- odlomki iz starejših razprav o Masaryku, L im!	cratur‘- * lo s ninogo razumevanja ki so jih kdaj pisali Jugoslovani; med temi
tivan dogodjaj u savremenoj slovenačkoj literaturi. la je knjiga verno ogledalo pesni-kovog unutarnjeg avela, te jako svedoči njegov duhovni razvoj. U istoj se meri u to j zbirci odseva opšteljudska borba našeg vremena.
Zbirku je ukra>io vrlo ukusnim lesorezima Božidar Jakac, tako, da i po formi predstavlja uzornu knjigu.
Prijatelima slovenačke literature prepo-ručamo ovu novu zbirku lepih pesama. Na-ručuje se kod autora:	Ljubljana, Mestni
trg 17, II.
je tudi odlomek iz članka, ki ga je pisal pok. Dr. Drmota.
NAŠE
SLIKE.
I
K
I.
Sto g. Urbanuz - Urbani spremo.
G. Urbanaz - Urbani posle svog prevoda -Pergamcnatn* od Jele Spiridonovič - Savič sprenia za Stampu prevod Borisava Stankoviča »Nečiste krvi*. To je jedno od naj-rasnijih naših romana, aavršene lepote, roman o Balkanu, kakvog još do sada nije niko napisao. «Sangue impuro» če bez sum-nje najbolje I alijanima predstavili našu prozu.
Osim toga ima g. Urbanaz u pripremi • Svadbeni let- od Milana Begoviča i «Stare grehe« od Ive Vojnoviča. To sve čeka izda-nje. On je več preveo i izdao u Rimu 1925 g. Vojnovičevu «Gospodju sa suncokretom*. lrščanski •Parnano* dati čc na tržište do-skora . Jugoslovenske književnike* (- S c r i t -tori jugoslavi*).
Jugoslovenska mlada lirika.
• La Fiera letteraria*, što izlazi u Milanu, donaša u rubrici »Revija stranih revija* do
MARIN STUDIN
U ovome broju donašamo jedan članak g. Marice V. Arambašin o majci u Studinovoj umetnosti, a takodjer i reprodukciji! jedne od njegovih lepših skulptura »Madonu Dalmatinsku*.
Da se i oni, koji Studina po-znaju samo po imenu, uputc o njemu i njegovoj umetnosti, donašamo ovde u prevodu članak, koji je za vreme jedne Studinove izložbe u Londonu donela englc-r.ka revija «The Graphic*. Mogli smo o Studinu doneli i nešto domačega, no u ovome članku ka-zano je u kratkoj lepoj formi u glavnom sve i to s mnogo vernosti i potrebne objektivnosti, tako da sc može lepo da razaberc vrednost Studinove umetnosti.
U ovome članku govori sc o «srpskoj» umetnosti, o »srptkom* Mcštroviču itd,, no taj se izraz ne sme da uzme eskluzivistički, po-litički ili plemenski. Pisac nije sigurno inislio, da ovime daje neko plemensko obiležjo ni Studinovaj ni Meštrovičevoj umetnosti. Bilo bi i smešno. U svetu se dogadja, da se Jugosloveni imenuju Srbi-ma, ali bez ikakve tendence.
Sipska umetnost u Londonu — dela Marina Studina.
Ima izvesnog izgleda da če London do-
bar prevod jedne pesmo mladog jugoslovcn-skrg pomika B. Glumca. Ta je pesma izišla »kora imati prilike da vidi izložbu radova u beogradskoj •Misli-, a zovc sc «Podne». Marina Studina — od kojih je nekoliko več Osim te pesnic donaša za primer slavonske bilo izloženo od »London Group1*, moderne poezije pesnili »Dani* od českog Nije mala stvar razvijanje podpunog umet-pesnika J. More.	ničkog	individualiteta	u	«eni jednog velikog
Mnsaryk in Jugoslovani. Pod naslovom nacionalno# genija.
• T. G. Masaryk>, Zbornik. Priredila «J u go -	Vclikoj večini današnjeg sveta srpska
slovemka-čehoslovačka Liga	u Beogradu*	skulptura, te zato i sva srpska umetnost, poje izšlo delo, ki prinaša celo	vrsto prispev-	čimlje	i svršava sa	Mešlrovičem. To je
kov, v katerih se razmotrivu o raznerju znočilo, da se doneklc nepravedno preložilo Masaryka do Jugoslovenov.	In sicer piše	preko	mnogi izvršnih	vajara. Ipak je Marin
Lazarevič: Sploini pogledi na	razmerje Ma-	Studili	jedini medju	njima, koji pokazuje
znakovc, da če moči osporiti prvenstvo Mc-štroviča. Mladji od svog .suparnika i negdaš-njej* učitelja, Sludin je več priznat kao drugi pored samog velikog Mcštroviča, Ali, dok je Meštrovič več postigao svoju pot-punu umetničini formu i prešao kroz nekoliko perioda, u kojima bi mogao da podlegne uplivima izvana, Marin Studin — rod'en u Dalmaciji 1895, razmerno je mlad čovek, od koga možemo još da očekujemo njegove najbolje i najindividualnijc radovc.
Nalik Meštroviču Studin jo seljački genije. Zaista, skoro svi u njegovo) zemlji se-ljaci su, i inedju njima su patrijarhalni sistem i misli još vrlo jaki. I)o svoje šesna-este godine, on je malo Sto ili ništu od toga dobio, silo bi se moglo nazvati vaspitanje. Posle beše poslat u Zagrcbučku Umctničku Akademiju, prvi inatitut za vaspitanje u llr-vatskoj, a koji je sada u danima jugosloven-ske slobode, pod predsedništvom Meštro-viča.
Posle ovog otišao je na nauke u Beč, a odande u Pariz, gde se je bavio tri godine u aleljeru poznatog, francuskog vojara Bour-dellea, gde je proveo mnogo vremena za usavršavanje svoje tehnike i u kopiranju ■redovečnih drvenili verskih kipova, koji se toliko traže preko atlanskih sakupljača.
Da li su to bile ovc godine Slo je proveo u Bourdelleovcm ateljeru ili neki prirodni nagen u njemu, Studinovo najbolje delo ima versku a pretežno hriščansku težnju, kojn podpuno fali kod Mcštroviča.
Iz ovoga razloga kod njega su često na-ručivani kipovi za crkve i kutedrale svoje rodjene Dalmacije.
Duh njegovog rada ni je onaj unutrašnjih ravnica, tako čestih bojnih polja Evrope, koji sačinjavaju pravu Srbiju, nego je to više duh dalmatinske obale, koja sanja o sto-lečima tudje vladavine, ali tivek ožarjna čvrstom verom u konačnu dobrotu Boga. U njegovim radovima ima nešto od sunca izgorele luge i sterilnosti krša, neito od vruče outenosti rivijero od sedam Kašlcla, onog kraja, 11 k o jem Studin živi.
On je hri&čanski mističar, koji se izrazuje u skulpturi, boreči se radije da izrazi jedmi miiao, negoli da impresionira sa čislom lo-potom forme,
L. F, Edvvards.
NAŠI SPISI.
Grazin Dcleddu je najznamenitejia pisateljica Sardinije, kjer oe je redila v Nuoru 1. 1872. Napisala je mnogo romanov in novel, ki so po večini zajete iz domačega življenju na Sardiniji. Iz njenih del diha prisrčna religioznost sardinskega ljudstva in globoko človeSko občutje. Mnoge njene knjige slovijo tudi v tujini. Znani Deleddihi romani so n, pr.: .Golobje in skobci., .Marijana Sir-
ca«, «Mali». Zbirke novci, ki se rade prebirajo, so: «Sardi;ke povesti«, »Sinova vrnitev*, »Tuji grehi».	S„	S,
S M E Š N I C E.
Med otroci. Sc;l in po! letni Peterček, ki žc ni več trdno veroval v ba:l o, da otroke nosi lisica, kot so mu doma pravili, svoji šest tednov stari solrici. »Komaj čakam, da boš znala govoriti, i'a mi poveš, od kod ;i prišla.*
Ribji lov. Ob vodi sid' maž in rlbiri. Mimo pride človek, ki stoji in ga gleda. IV1 o2 ga vpraša: «Ali je n’o;da zločin, če ulovim ribico.» — .Zločin ne, -je bil odgovor, .pač pa čudež«.
Eva. »Katera ženska je bila najnvsrečncjša na svctu?»
«Fvu. Kadar sc jc sprla z Adamom, n.u ni mogla reči: Ti si najjlabši izmed vsth moških, kar sem jih kdaj poznala.
L I S T NICA.
M. S. Jezersko: Prejeli in bomo po možnosti uporabili. Pošljite nam še kaj. —
«Argus» — Udine. Vaša novelica je sicer dobro pisana, a prosim Vas, gospodičnu, opisujte naše življenjeI Taki problemi ;;o ram tuji. Pošljite pa še, saj imate pero dobro. Če bi bilo mogoče, bi tudi osebno radi govorili z Vami.
Esen. Pesem o .VelikonočU nam ne ugaja. Isto jc o drugih pesmih. Pišite ruje prozo. Opišite nam kuj lepega iz kmečkega življenja in čuvstvovunja, kaj lepega, domačega. Saj cerljaiuki hribi in ljudje so zanimivi in imajo mnogo snovi.
Aihitekturu. Prvi članek brez slik ni nič, ker jih imamo pri rokah, drugi pa ni aktualen za naš list, dosi je razmotrivunje lepo in dobro, le drugje bi ga morali priobčiti. Ker se pečate z arhitekturo, napravite nam opis lepe moderne kmečke hiše, kakšna naj bi bila. Opišite nam morda posebne zgodovinske tipe naših hiš. Na pr. notrunjsko hišo, kraško hišo i t. d. Slike bi tudi morali dobiti, lo bi nas v.jc bolj zanimalo in veseli Vas bomo sprejeli. Oba članka Vam vrnemo, uko želite.
-Prijateljev prijatelj-. Vušo pesom ob priliki priobčimo, samo nekoliko pile se ji bo poznalo. Oglasite se šel
Glasovi iz marmorja. Lirična pesem ljubezni v prozi. Suj je dobra, zado.iti dobra, u tako dobra ne, da bi jo morali priobčili. Ce bi imeli kako zanimivo zgodbo, a tako *.*?.?, ',l I'rt*tkt» pisano, hi jo gotovo priobčili. Ne ustrašite »e te kritike, pošljite nam se ka|!