Časopis s podobami za slovensko «mladino.
S prilogo: ,,/^ngoljeok'.' Štev. 12.	V Ljubljani, 1. decembra 1898.	Leto XXVIII.
Božična.
CTp deželi sveti Palestini ^c^-Otrok se je rodil na svet,
?Ne spi na pernati blazini In z mehko ruho ni odet.
Počiva v jaslih in se smeje, Ima pod glavo slamnat snop, Osliček diha in ga greje, In hlev mu daje nizek strop.
V višavi jasni pa tam gori Ozarjeno je vse nebo, In angeljski pojéjo zbor Lepo, kot nikdar še tako.
Da vsakemu srce vzigrava, Kdor pesmi te razume vir: „Bogu na visokosti slava, Ljudem na zemlji blagim mir!"
Prikaže angelj se na paši, Pastirjem plašnim reče vnet: „Veselje znanim družbi vaši, Zveličar je prišel na svet."
In prvi, ki so počastili Gospoda zemlje in neba, Ubogi so pastirji bili, Prišli so molit v hlev Boga.
Visokih hiš imel je dosti Jeruzalem in Betlehem, A Jezus si je hlev preprosti Izbral, da bil je rojen v njem.
Ni hlepel po bogastvu, časti, Ob rojstvu že je bil ubog. Zato je on prijatelj zlasti Ubogih, preprostih otrok.
Anton Medved.
Revež.
(Spisal C. Jenko.) I.
Jroben sneg je naletal iz gostih sivih oblakov. Vsa vas je bila zagrnjena v meglo in v bele snežinke, ki so sule na zemljo, tako da se je videlo komaj nekaj korakov pred se. V cerkvenem zvoniku je odbila ura štiri.
Komaj so se poizgubili urini udarci po zraku, že je zahrumelo po šolskih prostorih, in takoj nato so otroci kričeč jeli prihajati na prosto. Najprej so se pridrvili dečki skozi ozka šolska vrata, takoj za njimi so pa prišle deklice, tesno se zavijaje v velike zimske robce. Ni jih bilo mnogo; vseh skupaj komaj nekoliko čez dvajset, ker zaradi velikega snega bolj oddaljeni otroci niso mogli priti v šolo. Ko se dečki nekoliko oddaljijo od šolskega poslopja, se ustavijo. Pri tem se pa vedno ozirajo proti šolskim vratom, kakor bi še pričakovali nekoga. In v resnici se kmalu pokaže pri vratih star, sključen možiček s precej obilim zavojem na hrbtu. Ni se dalo takoj razpoznati, kaj bi bilo to; no, dečki so dobro vedeli, da nese možiček na hrbtu svojega sinčka. Ko prideta mimo dečkov, prično kar vse vprek kričati: „Tuljček, tuljček!" Ta zagrabi kepico snega in jo vrže v dečka, oni ga potegne za ogrinjavko, v katero je bil zavit, drugi zopet se smejó in dražijo dečka na vse mogoče načine.
Dečkov oče se obrne proti napadalcem in jim žuga s pestjo, a ti se malo zmenijo za njegovo pretenje, ker vedó, da se jim ni od njega bati nič žalega. Ko se pa tega naveličajo, odhité med glasnim smehom po poti naprej. Ta dva se pa počasi pomikata za njimi. Vsak, kdor ju sreča, se smehljaje ozira za njima, dasi ju je videl že Bog ve kolikrat.
Sta pa tudi v resnici čudna ta dva reveža. Oče je oblečen v sivo, z vsemi mogočimi krpami najrazličnejših barv zašito suknjo, s polhovko na glavi, in v ogromnih kvedrastih čevljih. Obraza je nagubanega in sivi lasje mu gledajo izpod polhovke; že precej dolgo neobrita brada je poraščena s sivimi, bodečimi kocinami — jasno znamenje, da njen lastnik ne skrbi preveč za lepoto na obrazu. Na očetovem hrbtu pa jezdi deček, zavit v velik, oguljen robec. Tesno se naslanja na očetov hrbet, da je videti, kakor bi bil prirasel. Le noge, obute v slamnate šolne, gledajo izpod ogrinjavke.
Zunaj vasi pri nizki, leseni koči se ustavita; očka obtrka sneg raz čevlje in stopi v nizko, že skoro popolnoma mračno sobico. No, ta sobica, ta pa prav jasno kaže, da stanuje tu beda in revščina. Peč, nekdaj zelena, je že popolnoma očrnela, in na mnogih mestih se kažejo že prav sumljive razpoke.
Zamazane so za silo z apnom, tu in tam celo s pepelom, če apna ni bilo ravno pri roki. Nekaj jako starinskih podob, kakor bi jih bili še slikali stari Egipčani, je nameščenih po stenah; toda te so že tako zamazane in od muh onesnažene, da se da težko spoznati, ali predstavlja podoba svetnika ali svetnico.
Sploh vse : črviva miza in par stolov, stara postelja in klopi okolo peči, vse potrjuje resničnost reka: minljivo je vse na tem svetu.
Komaj pa stopita v sobico, že skoči proti njima stara ženica, vzame dečka raz hrbet, ga odvije iz ogrinjavke in pred njo stoji njen sinko kislega obraza.
„Oh, moj ljubi Janezek", tako ga prične milovati, „kako hudo te zebe, ti revček mali!" In z velimi rokami boža dečka po licih, ga stiska V naročje in poljublja same radosti svojega sinka, kakor bi ga ne bila videla že celo leto.
„Revček, gotovo so te pa zopet otroci okepali; ti grdi malopridneži nikdar ne dajo miru našemu Janezku."
„Veš ti", s temi besedami se obrne proti svojemu možu, „še jutri moraš iti k učitelju in povedati jim moraš, kako grdo ravnajo z našim Janezkom."
„I, saj veš, da sem že bil pri gospodu. Saj vedó, kako je; zakaj jih pa ne kaznujejo?"
„Se jedenkrat boš moral iti, gotovo so že pozabili. Ali pa še razumeli niso, kaj si hotel povedati."
„Boš pa sedaj ti šla; morda bodo tebe bolje razumeli."
„No, sama bom morala iti, sama, saj vidim, da s teboj nič ni."
Po tem pogovoru je šla ženica pred peč kuhat večerjo. Njen Janezek se je pa splazil za njo, sedel na ognjišče in težko pričakoval okrepčila lačnemu želodcu.
„Ali si lačkan, božček ?" ga je vprašala ljubeče mati.
„U, da, lačkan sem. Ali bo kmalu kuhano?" je odvrnil sinček z nizkim glasom.
„Kmalu bo kuhano, kmalu. Se malo naj povre, pa bo dober krompirček."
Deček je poželjivo vprl oči v nizek, škrbinast lonček, iz katerega je gledalo par drobnih krompirjev.
„Ali so te otroci zelo okepali?" ga je vprašala mati.
Deček je pokimal z glavo in imel oči še vedno vprte v peč.
Čez par trenutkov pa je že premetaval vroč krompir iz jedne roke v drugo in pihal vanj, da bi si ga poprej ohladil.
II.
Že vidim, da sem vam vzbudil radovednost in da želite še kaj več vedeti o našem čudnem učenčku. No, vam pa bodi; rad povem kolikor sem mogel sam poizvedeti.
Bil je jedini sin jako vbožnih starišev. Pri sv. krstu je dobil ime Janez. Oče in mati sta se na vso moč trudila in delala noč in dan, da sta preskrbela otroku potrebne hrane in obleke. Mož je pletel po zimi koše, jerbase, popravljal škafe, vezal lonce, po leti pa je delal na polju. Žena je pa po zimi predla, po leti pa hodila na dnino, kadar se je le količkaj mogla odtrgati od doma.
Nad vse rada sta imela svojega sinčka; pazila sta nanj bolj kot na zenico svojega očesa; saj sta videla v njem podporo svojih starih let, vanj sta stavila vse nade in upe. Le žal, da se na tem svetu najlepše nade in upi zemljanov večjidel zrušijo v nič in izginejo kot izgine kapljica v neizmernem morju.
Mali Janezek je lepo rastel prvo leto. Toda čim večji je prihajal deček, tem bolj se je kazalo čudno nesorazmerje med njegovimi telesnimi deli. Postave je bil svojim letom neprimerno široke in nizke; glava mu je bila štirivoglata in debela. Kuštravi lasje so mu skoro popolnoma zakrivali nizko vzbočeno čelo, velike oči so topo zrle v svet, in navzgor zavihani nos je podajal celemu obrazu nekak smešen izraz.
Bil je pa tudi silno plašen in boječ. Bal se je vsake najmanjše stvarice; če je oddaleč kje zagledal otroka, bežal je domov, kakor bi ga nesel veter. Nikamor se ni prikazal sam, ampak se vedno držal materi za krilo. Ni ga mogla porabiti za najmanjo stvarico, ni ga mogla poslati niti po najmanjem opravku.
Ko je bil v sedmem letu, je šel z materjo prvič v cerkev; toda tam je pričel tako neusmiljeno jokati, da si ga mati dolgo, dolgo potem ni upala vzeti s seboj v cerkev.
V desetem letu pa je pričel hoditi v šolo. Toda, kaj pravim hoditi! Ne, hodil ni, nosil ga je oče na hrbtu v šolo in iz šole. Prinesel ga je prav pred šolska vrata, in ko je šola minila, ga je zopet čakal pred vratmi, zadel na rame in nesel domov. Seveda so dečki kmalu spoznali te posebnosti svojega tovariša in mu nagajali in ga dražili pri vsaki priliki. Ko je odprl njegov oče šolska vrata in ga porinil v sobo, so ga takoj s hru-mom pozdravili in vzeli v svojo sredo. Takoj so pričeli ž njim burke vga-njati in mu toliko časa niso dali miru, dokler ni vstopil učitelj in kaznoval porednežev, tega jokajočega reveža pa potolažil. Mnogo sitnosti je imel ž njim učitelj v šoli. Za vsako najmanjšo stvarico je udaril takoj v jok, in ni ga bilo lahko utolažiti. In njegov jok bi se bil že še prenesel, da ni imel naš deček močnega, svoji starosti neprimerno nizkega, vprav tulečega glasu. Kadar mu je storil kdo kaj žalega, in to se ni malokrat pripetilo, je pričel tuliti tako divje, da so se mu součenci smejali na glas, učitelj pa si ni vedel pomagati. Vsled njegovega tuljenja pa se ga je prijel priimek: „Tulj-ček". In ta se ga je držal tako trdno, da so pozabili vsi njegovo pravo ime in ga klicali le po priimku. Seveda to ni bilo povšeči dečku, še manj pa starišem, toda pomagati si niso znali.
Po šoli so pa nagajivci takoj zopet pričeli ž njim šale uganjati in prizori, kakor sem opisal v začetku, so se pogosto ponavljali.
Hodil je v šolo od desetega leta do osemnajstega. Naučil se je brati in pisati za silo, toda ostal je takisto plašen in nedolžno priprost kakor v prvi mladosti. Vsak otrok ga je lahko pripravil v strah. Mej drugim se je tudi silno bal psov. Če mu je kdozaklical: „Tuljček, pes, pes", se ni utegnil ozreti in se prepričati, temveč je hitro, kolikor so mu pripuščale noge, od-hitel po poti naprej.
Kolikor bolj pa se je ogibal, da, celo bal druzih ljudij, toliko bolj je ljubil stariše, toliko bolj se je navezal na očeta in mater. Brez matere ni mogel prestati niti jeden dan. Če je po dnevu delala na polju, mu je bilo silno dolgčas po nji, in proti večeru je hodil vsak hip na cesto gledat, če že ne prihaja domov.
Vedno je hodil le ž njo v cerkev in ostajal tudi v svetišču na njeni strani. Že v zgodnji mladosti ga je naučila več molitvic in ga vzredila jako pobožno. Zato se je v cerkvi vedel zelo spodobno, da so ga stariši svojim otrokom stavili v vzgled. Čudno je bilo pogledati našega reveža ob nedeljah, ko je šel v cerkev držeč se matere za krilo. S čepico na glavi, v črnih, platnenih hlačah in v kratki suknjici, na nogah pa široke kvedraste čevlje, tako opravljen jo je primahal pred cerkev. Zroč v tla, se je držal z jedno roko matere za krilo, drugo je pa tiščal v žep. Po zimi je pa imel vrh čepice privezan tudi materin robec, da ga ni zeblo v ušesa. Vse se je držalo na smeh, ko je v taki opravi prispel pred cerkev. Odrasli mladeniči so si namežikavali in šaljivo pozdravljali reveža, možaki so namigavali drug drugemu in se povpraševali: „Kaj bo iz tega fanta?"
Držal se je pa te navade ves čas, do tedaj, ko je smrt s svojo ne- ' usmiljeno roko posegla vmes in mu ugrabila najdražje bitje — mater.
V osemnajstem letu je nehal hoditi v šolo. Bil pa tedaj ni večji, kakor drugi dečki pri dvanajstih. Oče in mati nista vedela kaj početi ž njim. Da bi ga dala služit, na to še misliti ni bilo, ker prvič ni bil nikakega dela vajen, drugič pa je bil po naravi plašen, bolj pri slabi pameti, in tako nezmožen za kako samostojno delo. Ker sta se sama že postarala in bila za delo skoro nezmožna, sta pričela beračiti. Saj jima pa tudi druzega ni kazalo, če sta hotela preživiti sebe in sina. A kmalu se je tudi Janez toliko ojunačil, si oprtal malho in šel s stariši prosit vbogajme. Dolgo časa je le z njima skupaj beračil, slednjič se je pa privadil, in odslej je hodil sam z malho po vaseh. Ljudje so mu radi dajali, ker so poznali njega in stariše in vedeli, da je v resnici potreben. Seveda tudi tukaj ni manjkalo nagajivcev, ki so mu še bolj grenili že itak bedno življenje.
Zdelo se je, kakor da ta človek ni vstvarjen za svet. Ljudij, njihovih navad ni mogel umeti. Vzrastel je na samoti, vzrejen od svoje pobožne matere, ki ga ni učila občevanja z ljudmi, pač pa raznih molitvic. In tudi narava ga ni posebno bogato obdarila. Ni mu dala telesne lepote, ni mu dala niti popolnega razuma, sploh, bil je rojen — revež.
m.
Tisto jesen potem je pa razsajala v vasi huda griža. Mrlo je vse zapored: otroci in odrastli; vse je jemala huda morilka. Dan za dnem je žalostno klenkal zvon v zvoniku sv. Štefana in oznanjal, da se je zopet preselila duša s tega sveta. Ni je bilo skoraj hiše, kjer bi ne imeli vsaj po jednega mrliča. Groza se je polastila vseh; zakaj vsakdo si je mislil, danes sem še zdrav, kdo pa ve, kaj bo z menoj čez par dnij. Že ves teden je to
trajalo, da je vsak dan najmanj jeden ležal gori v mrtvašnici, in še vedno so mrli ljudje.
Tudi pri naših znancih se je udomačila bolezen. Najprej je zbolela mati. V začetku se ni dosti brigala za to, marveč je opravljala po navadi svoja opravila. Toda prihajala je vedno slabša in lazila je kakor senca. Ko je pa videla, da se ne more več ubraniti bolezni, se je vlegla. Prišle so sosede pogledat, kako je, in videle, da je bolnica jako slaba. Toda kdo ji bo stregel? so se povpraševale, kdo ji bo skuhal kaj boljšega? In nasvetovala je jedna, naj bi jo odpeljali v mesto, v bolnico. Vsem se je zdela ta misel najboljša, in še tisti dan je prišel Zakotnikov oče in jo naložil na voz. Njen sin Janez ni mogel umeti, zakaj mu hočejo odpeljati ljubljeno mater. Vpraševal jo je, kam gre, in če pride kmalu nazaj. Jokaje mu je odgovarjala, da se vrne takoj, ko bode ozdravela. Žalostno je gledal Janez za vozom, ki mu je odpeljal najdražje bitje, in jokal, kakor bi bil slutil, da je ne bo videl nikdar več.
Drugi dan je pa zbolel še oče. Zakotnik se je jezil, zakaj ni zbolel že prejšnji dan, da bi bil peljal še njega v bolnico in bi bil zdaj mir pred njim. Toda pomagati se ni dalo, v drugo pa tudi ni hotel več voziti.
Sedaj pa je bil Janez še bolj zmešan kot poprej in ni vedel kaj početi. Stregel je očetu, kolikor je vedel in znal, včasih tudi pogrel malo mleka, več pa ni mogel storiti. Sedaj pa sedaj je prišla kakšna ženica iz vasi in prinesla jedil bolniku, ali mu postregla in zakurila v peči.
Bolniku pa je bilo vedno slabše. Janez je slonel kar najprej ob postelji in vroče solze so mu lile po licih. Oče ga je tolažil, naj ne joka, ker mu je že boljše in bo gotovo ozdravel. Toda Janez se ni dal utolažiti. Silna skrb je trla bolnega očeta, skrb za sina. Videl je, da leži bolan, in da skoro gotovo ne bo več ozdravel, vedel je, da je tudi žena nevarno bolna, in da lahko umrje v bolnici. In poznal je tudi svojega sina, poznal njegove slabosti in težave, s katerimi se mu bode treba boriti, da si prisluži vsakdanji kruh. Vse to ga je silno skrbelo; ta skrb je pa še bolj pospešila njegovo bolezen. Tolažilo ga je pri tem le zaupanje v božjo pomoč, in da se še najdejo na tem svetu dobri ljudje, ki bodo pomagali njegovemu sinu in ga obvarovali prehude stiske.
Drugi dan proti večeru pa je umiral. Prišle so sosede molit za srečno zadnjo uro in molile ves večer. Toda čudno, poprej je Janez vedno molil glasno, nocoj pa ni mogel spraviti glasu iz sebe. Klečal je ob postelji in zrl očetu v nagubano, bledo lice. Sosede so pa molile.
Okoli osme ure je bolnik umrl. Janez je kriknil od žalosti in se zvrnil ob postelji na tla. Potem je pa jokal, jokal, dokler ni onemogel in zaspal.
Drugi dan so odnesli očeta v mrtvašnico. Silno potrt je lezel Janez za krsto. Težko se je držal po koncu in s težavo se je vlekel dalje. Prišedši v mrtvašnico, so položili krsto na stol, ki je bil pripravljen za to. Janez pa se je stisnil v kot in ostal gori ves dan. Jokati že ni mogel več. le strmo je zrl pred se, sedaj pa sedaj glasno vzdihnil in se zopet zamislil. Zvečer so prišle dobre sosede ponj, ga spravile domov in mu dale jesti, ker že ves
dan ni bil užil ničesar. Tretji dan so mu pa pokopali očeta. Vsi so mislili, da jim bo Janez umrl kar tam ob grobu, tako je jokal, vzdihoval in se ni dal utolažiti. Potem pa, ko so ga spravili domov, se je spomnil zopet matere in prosil navzoče, naj gre kdo po njo v mesto. Poklekal je pred nje in jih s povzdignjenimi rokami prosil, naj mu privedó mater. Toda nikdo se ga ni usmilil. Prejšnji dan so bili izvedeli, da je reva umrla v bolnici, a niso si upali povedati mu tega. Prigovarjali so mu, naj potrpi, čez par dnij bo prišla gotovo. Vsem se je smilil revež v srce, a niso mu mogli pomagati.
„Janez, ne jokaj", mu je govorila Zakotnica, „boš pa k nam šel, da ti ne bo dolgčas."
„Kaj bom pa delal pri vas ?" je vprašal otročje nedolžno. „Kaj bodo pa mati rekli, če pridejo domov?"
„Jim bomo že povedali, da si pri nas. Le kar z menoj pojdi!" J.
Po dolgem prigovarjanju so ga vendar pripravili do tega, da je šel z Zakotnico.
Odslej je živel naš znanec pri Zakotnikovih. Dolgo časa ni mogel pozabiti očeta, za mater je pa še vedno mislil, da bode prišla nekega dne domov. Vsak dan je s silno nestrpljivostjo vpraševal in čakal, kdaj pride mati. Stal je ob oknu in zrl po cesti, po kateri so mu jo odpeljali.
Preteklo je že kakih štirinajst dnij, odkar je bil Janez pri Zakotnikovih. Nikakor se ni mogel odvaditi domače koče, dasi se mu je mnogo boljše godilo na novem domu, kot poprej. Odkar je izgubil očeta in mater in je moral bivati pod tujo streho, se je tudi ljudij bolj privadil in postal srčnejši. Ni se jih več tako bal, in občeval je ž njimi brez strahu. Toda želja po materi se mu je takorekoč utelesila in povsod je mislil le na njo. Na kogar je naletel, mu je gotovo zastavil vprašanje: „Ali ste kaj videli našo mater?"
In na to je navadno dobil odgovor: „Ne, jaz jih nisem nič videl. Ali jih še ni domov?"
„Se sedaj jih ni!" je žalostno odgovarjal Janez.
„Le počakaj še malo časa, prišli bodo gotovo."
S takimi lažmi so odpravljali reveža. Ta jim je seveda vrjel in vedno nestrpneje pričakoval matere. Nekoč se je napotil po cesti, ki je peljala proti mestu, in je po bližnjih vaseh povpraševal, če kaj vedó, kedaj se vrnejo mati.
„Kako pa, saj je umrla tvoja mati! Ali ne veš, da je umrla v bolnici ?" mu je na njegovo vprašanje odgovoril star možic, ne sluteč, v kakšno žalost je s tem pripravil reveža.
„Kaj, umrli so, moja mati so umrli!?" je zatulil Janez. „Pa so mi doma dejali, da so še živi in da pridejo kmalu domov." Debele solze so se mu ulile po upadlem obrazu.
„No, če pa doma pravijo, da še niso umrli, potem so pa še živi. Doma že bolje vedo, kot jaz." Tako ga je potem tolažil možic.
Toda ubožec se ni dal utolažiti. Vpraševal je še nadalje po vasi, seveda brez pravega vspeha. Nekaterim se je smilil, drugi so se pa celo norčevali ž njim. Prišili so mu na klobuk lesen križec in ga okrasili s pisanim papirjem. Tak je hodil po vasi. Zvečer se je pa vrnil domov še bolj obupan. Drugi dan na vse zgodaj je zopet odšel od doma in se napotil po cesti iskat matere. Od tedaj pa se ni več vrnil v rodno vas. Tudi niso mogli nič gotovega poizvedeti, kam bi se bil izgubil.
Mesec dnij pozneje so brali {vaščani v časniku, katerega so vsako nedeljo dobivali od župnika, da so našli v Savi nepoznano moško truplo, ki je že moralo dalj časa ležati v vodi. Kdo bi bil oni nesrečnež, tega ni vedel povedati nihče. Vaščani so sodili, da je znabiti Janez po nesreči kako zašel v Savo in ondi nesrečno umrl. Bil je sicer blaga dušica, le v glavi mu ni bilo dovelj svitlo. Zato upamo, da je bil Bog usmiljen sodnik njegovi duši. Njegova ljubezen do očeta in mater je bila pa že tako zlata, da želim jednako slehernemu izmej vas, ki ste zdravi.

Smrtni klic . .
Sneženo plan pokriva noč, Trepeče v mrazu lunin svit:
Prezgodnjo mi oznanja smrt!" Bolnica hčeri govori, In dekle solzno spè na vrt. . .
Odpodi ptiča mi odtod,
Nad sélom vsem skrivnosten mrak In pokoj tajen je razlit .. .
Vstrepeče v hišici deklè, V bledeči materni obraz Bolestno hčerka se ozre.
Pred kočo vikne nočni ptič
Onemil je mrtvaški klic, Na tleh je mrtev nočni ptič, Ovelih in usehlih lic Pa v hiši mati je — mrlič.
Andr. Rapè.
Zima.
Tiho, tiho je po smrečju,
Zajčki plahi, dolgouhi, Radi bi se poigrali, Pa čepé pod golim grmom, Ker so nje tako se zbali.
In po stezah šeta zima, Spleta bisere si v kite, Snežnobelo krilce ima.
V srcu kruta, v licih bleda, Neče ptičic, da bi pele; Solnčnih žarkov se ogiblje, Rožic neče, da bi cvele.
Veverica repek suče, Vejo ziblje, nosek maje, Huda je na belo ženo, Ki nič lešnikov ne daje.
Fanica Vovkova.
Sreča mladinskih let.
(Piše Fr. Kralj.)
XII. Družinska sreča.
sa koncu smo. Mnogo je še jasnih stranij v mladinskih letih, a prostor nam ni dopuščal opazovati vse mnogobrojne plati mladinske sreče. ^^ Zbrali smo le nekatere prizore, ki so najbolj navadni in vseobči. Radi bi bili še marsikaj zapisali, a naglo tekoči časi nas je ustavil. To pot si ne moremo kaj, da se ne bi spomnili še družinske sreče, predno se ločimo od sreče mladinskih let.
Da pa je družina res srečna, mora v nji vladati medsebojna ljubezen, odkritosrčnost in pomoč. Če je pa medsebojna ljubezen in pomoč potrebna v družini sploh : koliko bolj še mej otroci, ki so vedno skupaj, ki so navezani jeden na druzega. Zato govorimo to pot o družinski sreči mladih let.
Vsi mi pritegnete, da ni prijetno mej otroci, ki se črtijo, pretepajo in drug drugemu nagajajo. Hudo je bivati ondi, kjer ni bratske ali sesterske ljubezni. Močnejši pretepa slabšega, iz zavisti in sovraštva toži sestra brata, brat sestro. Laž, zavist, prepir, sovraštvo, nevoščljivost in še mnogo grdih napak bujno poganja svoje kali v srcih take mladine.
Vem, da vi niste taki, marveč vam je vzor in ravnilo današnja prva slika, ki dobro kaže tiho srečo družinske medsebojne ljubezni. Le taki ostanite!
A predno končam, bi vas še rad opozoril na neko drugo družbo. Mi nismo le udje te ali one družine, manjše ali večje družbe, nismo le Slovenci in Avstrijci, mi smo tudi udje vseobče in vesoljne družine sveta, svete Cerkve. S to družbo smo tako tesno zvezani in spojeni, da mora cerkveni duh pre-šinjati vsa naša dejanja in nehanja. Cerkvene navade, prazniki in obredi se ugljabljajo tudi v domače družinsko življenje, da mu dajejo vzvišen in nadnaraven pomćn. In nad družinsko srečo postavljamo ono blaženstvo in srečo, katero uživa nepokvarjeno otroško srce ob cerkvenih praznikih in slovesnostih. Zdi se kakor bi s Cerkvijo živeli, z njo se veselili in žalovali, umirali, vstajali . . . Opozorim vas le na preljubeznivi božični čas. Ah, krasna sveta noč, koliko spominov nam budiš, kako nas vzdigavaš iz zemeljskih tog v jasni nadzemski svet, kjer se vedno glasi: „Mir ljudem, ki so dobre volje,"
Kako nas vesele jaslice, kako radi potujemo v duhu s svetimi tremi Kralji v daljni Betlehem; kako hitimo veselo o polnoči v blesteči božji hram, da molimo tam novorojeno božje Dete. (Poglej našo drugo današnjo sliko!)
Z Detetom bežimo v Egipt, vrnemo se nazaj. Tedaj pa pride bridko-resni postni čas s trpljenjem našega Boga.
Vsi smo nekam potrti; narava sama žaluje z Odrešenikom. Posebno nas pa še gane veliki teden z resnimi obredi v cerkvi, z žalnimi pesmami in otožnim drdranjem v zvoniku. Tudi mi odmremo takrat grehu, da z Zve-ličarjem veselejše vstanemo k novemu življenju pojoč veselo alelujo. Takrat nas vesele pirhi, kolači in druge dobrine na mizi. Dalje Vnebohod, Binkošti, ko prejme mnogi izmej vas zakrament svete birme.
Posebno pa sveto Rešnje Telo, ko potresate pred Zveličarjem nežne cvetke, a K pa svetite s svečami večni Luči. -
Potem pride sveti Nikolaj z raznimi darili, za katere ste že mnogo časa prosili. Le pomislite, če bi vse to minilo in prenehalo, kako jednolično in pusto bi bilo naše življenje!
Domači oltarčki, podobe in kipi Matere božje; sploh vse naše življenje je tako tesno spojeno z cerkvenim življenjem.
Njena rast nas veseli, njeno preganjanje boli. Pravo srečo pa še le občuti oni otrok, ki se resno prizadeva živeti po cerkvenem duhu, kajti duh je ki vse, oživlja. Ne moremo si misliti prave mladeniške sreče in dobre
vzgoje brez oblažujočega vpliva svete Cerkve. Nedolžnega srca otroškega ne poznajo oni, ki je hoté odtrgati od Boga in Cerkve. Mi pa kot zvesti sinovi in hčere hočemo zanjo trpeti: ž njo se veseliti in v njenem naročju se oživljati, krepiti in pojiti za vse življenje!
Glejte, kako se lepo ujema; še le sedaj-lesem opazil, ali je slučaj ali kaj-li : z materjo sem začel, z materjo neham opisovanje sreče mladinske. V začetku sem vam pravil, da nikjer in nikoli ni tako prijetno! kakor v brezskrbnih detinskih letih pri ljubi materi; a vsak izmej nas ima tudi duhovno 'mater — pri sv. krstu jo je dobil — sv. katoliško Cerkev,
ki tako lepo skrbi za naš blagor na zemlji, a še posebej za našo neminljivo srečo v nebesih. Čimbolj torej ponehuje skrb zemeljske matere, ko nekoliko odrastemo ali moremo iti v tuje kraje, tem tesnejše se oklepajmo dušne matere, sv. katoliške Cerkve, katere materina ljubezen obsega vesoljni svet in vabi v svoje okrilje in zavetje vse otroke vseh družin. Blagor mu, kdor posluša njen materin glas in kdor željno sprejema bogate zaklade božjih milostij iz njenih materinskih rok! Gorje pa človeku, kateri se ne zmeni za to najboljšo mater! Že sv. Ciprijan, ki je umrl 258. L, je rekel: „Boga ne more imenovati svojega Očeta, komur ni Cerkev mati!"
Končali smo srečo mladinskih let v listu, a s tem nečemo, da bi jo tudi vi končali; ne, naj vam vedno jasneje sije tudi v poznejšem življenju! Ako sem vam kaj prav povedal, vsprejmite, ako pa katero manj dobro, oprostite mi in pomislite, da se že poslavljam od mladosti stopajoč v resnejša leta.
Vendar, mladost, po tvoji zarji Srce vzdihuje mi: Bog te obvarji!
Spomini na mojo mater.
(Spisal Josip Marin) (Konec.)
IV.
unaj je bilo mraz, da je rezalo v obraz kakor z nožem. Na golem, črnem vejevju je viselo ivje, podobno belim, bombažastim ovojem. Dan za dnem je ležala v zraku gosta megla, ki se je samo popoludne za dobro uro malo poizgubila. Cesta je bila trda in mrzla, po oknih so se delale za palec debele rože. To je bilo v pozni jeseni, malo pred Božičem. Vse je že s hrepenenjem pričakovalo toplejšega vetra in snega.
Stanovali smo nekje sredi vasi v precej veliki, nizki sobi, ki je bila vsa zadelana z raznim pohištvom; posebno veliko prostora sta zavzemali dve ogromni, starinski, rdeče pobarvani omari, ki sta segali prav do stropa. Peč je bila prostrana, da bi lahko dva ležala na nji, toda tako visoka, da se ni dalo na nji drugače sedeti, kakor z globoko sklonjeno glavo, sicer se je človek v jednomer zadeval ob strop ...
To so bili žalostni dnevi, morda najžalostnejši, kolikor mi jih je še ostalo v spominu iz prejšnjih časov. Na postelji so ležali oče, bolni na pljučnici. Obraz njihov je bil bled in upàl, oči so se skrivale udrte v globokih jamah, čelo je bilo potno, sivo in nagubano, roke mrzle in koščene. Postelja je bila vsa pregrnjena z odejami, krili in suknjami, a oče so tožili v jednomer, da jim je mraz. Zakaj mrzlo je bilo v naši sobi, tako mrzlo. Otroci smo polegali skoro zmirom po peči, toda precej me je zazeblo v noge, če sem
jih odmaknil le za ped, dasi je bila peč precej gorka. Soba se ni dala nikoli dovolj ogreti, in prsti so bili trdi in okorni, kadar sem sedel za mizo, da bi pisal. Prihodnje leto so me hoteli poslati v prvi razred naše vaške šole, zato se je trudila sestra z menoj, da bi znal že prej nekoliko pisati in brati. Moja tablica je bila napol razbita in vsa razcrtana, nove pa mi takrat niso mogli kupiti. Pisal sem s kratkimi ostanki črtal, ki smo jih bili poiskali po kotih. In vendar nama je šlo učenje hitro in povoljno od rok, zakaj sestra je bila dobra in prijazna učiteljica, mama pa so naju opazovali z zadovoljnim smehljajem; to mi je dajalo veselje in pogum.
Tisto zimo so pretrpeli moja mati toliko, da sta od takrat začela glodati skrb in trpljenje na njihovem zdravju. Jaz, otrok, tega nisem mogel zapaziti, ali kadar se danes spominjam tistih časov, postane mi pri srcu težko in pride mi jasno pred oči, kako je začel njihov ljubi obraz splahnevati, kako so jim moči pešale in slabele ; hodili so bolj počasi in trudno, kakor prej in pod očmi so izdolble solze dve globoki črti.
Dela ni bilo v hiši nikakoršnega in tudi ko bi bilo, — kdo bi delal? Doktor je prihajal vsako jutro, povedati pa ni mogel nič, kako je z očetom; ni jim bilo ne boljše, ne slabše. In kako bi jih mogla ostaviti bolezen v takem težkem stanju, -— v skrbeh, uboštvu in pomanjkanju? Četudi ne posebno imenitno, vendar je bilo prejšnja leta o praznikih vse drugače. S kakšnim veseljem, s kakšnim nemirnim pričakovanjem in hrepenenjem smo želeli vselej, da bi prišel sveti večer kolikor mogoče hitro. Pripravljali smo jaslice, hodili po mah, izrezavali pastirce in jagnjeta; iz belega, višnjevega in rudečega papirja smo delali prt, iz zelenega ograjo, ki smo jo postavili pred betlehemski hlev. Vmes pa smo se pogovarjali o vseh tistih lepih stvareh, ki jih pričakujejo otroci od praznikov, peli smo že polglasno božične pesmi in povpraševali mater po tem in onem.
Letos pa je bilo vse takó žalostno in tiho. Ko smo delali jaslice, pogledavali smo bolnega očeta in jokajočo mater in bilo je tudi nam hudó, da so nam silile solze v oči. Kadar smo sedeli na peči, pogovarjali smo se samó o lanskem letu in spominjali smo se na vse neznatne malenkosti, ki pa so se nam zdele sedaj takó lepe in polne svetlobe. Utihnili smo in se zamislili, na tihem pa smo upali vsi, da pride še veliko, veliko lepših in srečnejših dnij.
Dobro še vem, kakó sem ležal tisti dan pred sv. večerom na peči, skrival se v kot in jokal. Zjutraj nismo imeli ničesar več. Ne kruha, ne kave, ne moke, — ničesar več. Malo prej sem šel v kuhinjo, a ko sem stopil na prag, zagledal sem mater; sloneli so ob ognjišču in zakrivali obraz z rokami; izza prstov pa so kapale solze. Hotel sem k njim, toda ne vem, kaj me je odvrnilo, da sem se obrnil ter se vrnil tiho v sobo nazaj. Potem pa mi je postalo takó hudo in žalostno, kakor še nikdar v mojem življenju.
Na vse zgodaj jih je prašala najmlajša sestra :
„Mama, kaj pri nas še ne bomo pekli? Sosedovi so že sinoči!"
In oglasila se je moja druga sestra :
„Mama, ali ste že skuhali kavo?"
Pogledali so nas in nič niso odgovorili. Nató pa so šli v kuhinjo in tam sem jih videl jaz, ko so si zakrivali obraz z rokami in jokali pred mrzlim ognjiščem.
Čez nekoliko časa so se vrnili v sobo, ogrnili se v veliko ruto ter odšli na cesto. Dolgo jih ni bilo nazaj. Potem pa so prinesli pol hleba belega kruha, kave in sladkorja.
„Kakó naj vam to razrežem?"
To je bila težka naloga; nas je bilo veliko in vsi smo bili lačni. Mama pa bi razdelili najrajše takó, da bi imel vsaki dovolj. Ko so bili vsi kosi razdani, ostal je še droben grižljaj. To je bilo za mamo.
Proti večeru smo sedeli na peči in krog peči in nikomur se ni ljubilo govoriti. Vsi smo bili žalostni in potrti, poleg tega pa tudi lačni. Zunaj je zvonilo takó veselo in skrivnostno, in ljudjé so hodili mimo okna že v prazničnih oblekah. Pri sosedovih so se okna svetila in čuli so se radostni, srečni glasovi ; nam pa je bilo vsem takó težko, da bi se najrajše jokali. Niti olja nismo imeli, da bi prižgali majhno svetilko pred jaslicami. Mama so šli iz hiše dvakrat ali trikrat, pa vselej so prišli prazni domov, z objokanimi očmi in zmrzlimi rokami.
Naposled so šli v kuhinjo, da bi napravili malo kave. In jaz sem šel za njimi. Ko so užigali trsko, padla jim je iz očij vsak trenotek velika svetla solza in prsti so se jim tresli. Videli so me, da stojim poleg njih in prinesli so iz žepa košček kruha. To je bil tisti košček, ki je ostal zanje pri za-jutreku.
„Nä, ubožec, pa nič nikar ne jokaj; jutri bo boljše."
„„Ali mama, saj jaz nisem lačen; jejte Vi.""
In prišla je moja starejša sestra in prinesla ves svoj kos od zajutreka.
„Nate, mama!"
Kakó so se sklonili k nama, kakó so naju božali in pritisnili k sebi! Kadar se spominjam tiste ure, zapeče me v očeh od solzä.
Ravno takrat, ko smo stali v kuhinji, pa se je vse preobrnilo takó nenadno in hitro, da si nihče ni mogel misliti kaj tacega. Prišel je domov moj starejši brat, ki je delal že tri leta daleč na tujem. Dejal je, da je pisal prej pismo, mi pa nismo dobili ničesar; izgubilo se je morda na pošti, ali pa je je pozabil oddati.
Prinesel je s sabo precej svojega zaslužka in doma je dobil kmalu veliko dela. Ko so se odvalile največje skrbi, ozdraveli so oče kmalu in živeli smo potem sicer skromno, pa vendar srečno in veselo.
Praznike pa smo imeli tisto leto takó lepe, kakor malokdaj prej.
V.
Najjasnejše so mi ostali pred očmi zadnji dnevi materine bolezni.
Okna so bila ves čas zagrnjena z zelenimi zastori, zató je vladal po sobi polumrak in velike, temne sence so se razprostirale po stropu in po stenah. Vse je bilo v nekakem neredu; soba se mi je zdela tuja in neznana. Na mizi poleg postelje so stale čaše in steklenice, nekatere napolnjene z
raznimi tekočinami, — z vodó, malinovcem, vinom in zdravili, druge so bile prazne in poveznjene. Ob mizi je stal velik stol z visokim naslanjačem in ročnicami.
Moja mati so ležali na postelji, do vratu odeti. Kadar sem se ozrl nanje, zabolelo me je sreč. Njih lica so obledela in splahnila, njih ljubeznive oči so bile globoko udrte in na čelu so stale potne kaplje. Samó časih so spregovorili s slabim glasom kako besedo, da sem se moral nagniti prav blizu k njim, če sem jih hotel razumeti.
Doktor je prihajal, zmajal nekoliko z rameni, stal ob postelji in zapisal novo zdravilo. Povedal pa ni nič posebnega; niti nam ni dajal upanja, niti ni govoril o smrti. Jaz sem ga gledal pazno v obraz, da bi videl njegove misli; a držal se je vsakdanje in malomarno in spoznati se ni dalo ničesar.
Najbolj so hrepeneli moja mati, da bi videli svojega starejšega sina, mojega brata, ki je bil tiste dni daleč na tujem. Popraševali so po njem skoro vsako uro, mi pa nismo vedeli, kaj bi jim odgovorili. Sporočili smo mu že davno o materini bolezni in pričakovali smo dan za dnem njega samega ali vsaj njegovega pisma, toda bilo ni nikogar.
faz pa sem čutil v svojem srcu, da prihaja smrt z vsakim trenotkom bližje, da stoji pred pragom in čaka . . . Zdelo se mi je, da je V sobi zmirom temneje in temneje, da postajajo sence na stropu in na stenah črne in strašne, — in v prsih me je stiskalo in dušilo, kadar sem slišal naporno, težko dihanje materino .. . Najhujše nam je bilo vsem, da nismo vedeli, kaj bi storili in kakó bi jim olajšali trpljenje. Želeli niso mama ničesar, a poznalo se jim je na bolestnem, utrujenem obrazu, kakó trpé.
Na večer, dva dni pred svojo smrtjo, so prosili, naj jih prenesemo v drugo sobo, k sosedi. To se nam je zdelo čudno in mislili smo, da jim je prišlo samó slučajno na misel. A mati so ponavljali svojo prošnjo, — ker tu da ne morejo več dihati, da jih zrak duši in jim lega težko na prsi ... Oče in soseda sta jih prenesla naposled v drugo sobo: tam je bil zrak res nekoliko boljši in upati smo že začeli, da jim bo ložje. Toda pozno v noč so pričeli govoriti zmedeno in nerazumljivo. Obraz jim je gorel v čudoviti vročini in debele kaplje so jim stale na čelu in na licih. Zavedali se niso več svoje bolezni. Zdelo se jim je, da morajo dokončati neko delo, za katero se nenavadno mudi. Roke so se pregibale nemirno po odeji in hoteli so vstati. A moči so jih ostavile, zatisnili so oči in utihnili.
Spali so morda dve uri. Ustna so bila polodprta in na vsem obrazu je ležal izraz silne utrujenosti. Dihali so težko, da se je skoro čutilo, s kakim naporom je prihajala sapa iz onemoglih pljuč.
Ko so se vzbudili, ozrli so se motno in žalostno krog sebe in prašali s tihim, komaj čutnim glasom po mojem bratu. Odgovorili smo, da pride takoj, da je na poli.
„Pišite mu, naj pride hitro . . . hitro . . ."
Nikdar še nisem bil takó razjarjen nad kakim človekom, kakor t.iknit nad — svojim bratom. Cenni odlaša? Čemu ne pride? . . .
Zadnji dan so se popolnoma umirili. Oči so gledale bolj jasno, kakor prej, govorili so razločno, četudi tiho, — samo lica so bila nenavadno hladna in vele, sesušene roke so ležale nepremično na odeji.
„Sedaj mi je boljše . .. pojdi počivat.. ."
Od neprestane skrbi, od strahu in čujenja me je ovladala strašna onemoglost; hodil sem po sobi kakor v sanjah in pred očmi mi je bilo vse nejasno in megleno. Rad bi se bil kam naslonil za nekaj časa, a kadar sem zadremal, skočil sem v hipu zopet kvišku, kakor da me je kdó poklical in pohitel sem k materi .. . Glava me je bolela in zaduhli zrak mi je ležal na prsih, kakor kamen.
Proti mraku sem se šel sprehajat. Materi je bilo lažje in sestra je sedela ob postelji . . . Krasen večer je bil zunaj. Solnce je bilo ravnokar zašl6 in na zahodu se je rdečilo, kakor da se je razlilo po nebu samo raztopljeno zlato. Bilo je precej pozno v jeseni in listje na drevju je pričelo rumeneti. Vroči obraz mi je hladil lahen veter, ki je pihal od juga. Temnilo se je vedno bolj in zvezde so se prikazovale na nebu; na vzhodu pa se je lesketala žareča obla in se dvigala vedno višje in višje; luna je vzhajala ...
Sestra je prihitela za menoj s prestrašenim obrazom.
„Pojdi domu . . . Pojdi domu!"
Prašal je nisem ničesar in sam ne-vem, kdaj sem odprl vrata in stopil v sobo. Ob postelji so sfali vsi in soseda je držala v roki gorečo svečo in molila . . . Vzdih za vzdihom se je izvil počasi in trudno iz materinih prsij; njih oči pa so gledale na nas ljubeznipolno in proseče. To je bil njih zadnji pogled . . .
Ne zahtevajte, da vam pripovedujem, kaj sem čutil tisti čas. Izgubil sem v jednem samem hipu vse, kar sem imel na svetu najdražjega in najljubšega. Ne jokati ne govoriti nisem mogel v tistem trenotku; zdelo se mi je, da je postalo vse krog mene temno in prazno, in da je odslej vse moje življenje pusto in brez veselja . .. Ne, — vse to sem čutil pozneje; takrat, ko so zatisnili moja mati svoje dobre, ljubeznive oči, nisem mislil ne nase, ne na svoje življenje ... Da bi jim mogel še jedenkrat, —• samó še jedenkrat poljubiti roko in jih prositi odpuščanja ... A sedaj je prepozno in moja mati počivajo!
v
Oblački.
Objemajo nežno se, ločijo, In vetree zaganja se vanje, In v zlati svetlobi se kopljejo Ah — mladega srčeca sanje ...
Smiljan Smiljanič.
To niso razsipane rožice Po ravni poljani, široki, To plavajo jasni oblački le Po sinjem nebeškem oboki.
»VRTČEVA PRILOGA« k 12. listu 1. 1898.
Njega Veličanstvu
cesa ri u F r a 11 e u Jožefu JL
ob petdesetletnici Njegovega vladanja
dne 2. decembra i8gS. leta.
i^prošnja plava sveta	A k cesarju plava
^>'Gor do sinjih dalj	Naš pozdrav srčan:
!j Pred Boga Očeta,	„Slava Tebi, slava
Ki je kraljev Kralj!	Na današnji dan!"
Dete moli zate: „Bog te čuvaj, car!" Starček gleda nate: „Slava Ti, vladar!" Vsa država daljna, Ki je Tvoja last, Združna in zahvalna Poje Tvojo čast!
Pol stoletja nosiš Žezlo nam v rokah, Zgolj blaginjo trosiš Nam po deželah. Ne krvi in boja, Ne, prejasni car, Ti samo pokoja Knez si bil vsekdar!
Kar v deželah raznih Biva Ti rodov, Vsem iz rok prijaznih Siplješ blagoslov. Ti enako vroče Ljubiš sleharn rod, Vsem si dober oče, Oče, ne gospod!
Prestol dedov davnih Trdno je zgrajen In po delih slavnih, Blagih posvečen. Ce pomnik kdo streti Htel bi slavnih dni, Četa, glej, ob četi Zanj bi stali mi!
Zate, Oče, radi Gremo v ljuti boj; Zate zmagan padi Ves sovražni roj! Stena nerazrušna Zbor je naš vsekdar, Pesem naša zdušna: „Bog in dom in car!"
Danes prošnja sveta Vre do sinjih dalj Pred Boga Očeta, Ki je kraljev Kralj. Iz nebä višine Nate naj Njegov Jasni žarek šine V sveti blagoslov:
R?oka Tvoja vodi Let nas petdeset — Naj Ti Bog prisodi Se neštetih let, Da v blaginji rase Dedov Tvojih last Zdaj in pozne čase Poj se Tvoja čast!
—k.
Bog ohrani, Bog obvari Nam Cesarja Avstrijo! Modro da nam gospodari S svete vere pomočjo!
Branimo Mu krono dedno Zoper vse sovražnike; S habsburškim bo tronom vedno Sreča trdna Avstrije.
JSSSŠHS »SRSSRS1
i. t.c--
ajtHSH&sfts,






Pregovori, izreki in pametniee.
(Zapisal A. K. 8ežun-oy.)
97.	Kako ti bo revež kaj podaril? Iz nič le Bog je svet ustvaril.
98.	Če nam drugod zavetja ni, V molitvi vsekdar se dobi.
99.	Prevzetnost ima gnile stebre.
100.	Bahanje je dober kup, lišp pa je drag.
101.	Bahač pogosto razobeša svoje malenkosti.
102.	Srce na posvetno vezati, Se pravi je svetu prodati.
103.	Ljudski glas je božji glas, Le uči, modri naj nas.
104.	Veliko grmi — malo deži.
105.	Kdor ni uljuđen in prijazen, Gre prijateljstvo mu narazen.
106.	Dobrega s slabim ne mešati, Naj se jednako z jednakim brati.
107.	Lepo petje izpiha snetje.
108.	Prehlajenje se z vročino odpravlja, strup pa s strupom.
109.	Na tem ni toliko, koliko imamo, temveč kaj imamo.
110.	Vse učenosti sloné na modrosti.
111.	Kakor silen piš listje razmeče, tako obrekovalec in opravljivec dobro ime bližnjega.
112.	Biseri in zlata ruda
Hočejo znoja — žuljev — truda.
113.	Kogar valovi ujamejo, navadno življenje mu vzamejo.
Nove knjige in listi.
1.	„Slava Iiogur V. zvezek Adventne in božične pesmi, vglasbil za mešani zbor P. Angelik Hribar. Dobiva se pri samostanskem vratarju. Cena 1 gld. partitura, vsak glas posebej 20 kr.; po pošti 10 kr. več.
—	Ker so se pevovodjem in ljudstvu tako ?elo prikupile poprejšnje Angelikove skladbe, smemo se nadejati, da bodo z veseljem segli tudi po tem zvezku.
2.	„Molimo!" ali najpotrebnejši nauki o molitvi. I. Kako? V Ljubljani 1898. Izdalo „Katol. društvo detoljubov." Cena 5 kr.
—	Ta drobna knjižica poljudno opisuje, kako opravljajmo pobožno svoje molitve, in je primerna otrokom in odraslim. V vvodu obeta še drugih naukov o molitvi; prav, saj takih nam je pač najbolj treba.
3.	„Kako ti je ime ?" ali: Vzorno življenje naših priprošnjikov v nebesih. IV. Sv. Frančišek Šaleški. Cena 5 kr. — Ta zbirka ima posebno ta lepi namen, da bi polagoma vsaj večini preskrbela lepih opisov krstnih in birmskih patronov; poleg tega pa tudi vsakemu mično zbirko najnavad-nejših naših priprošnjikov in vzornikov v nebesih.
4.	„Krščanski deioljubList za krščansko vzgojo in rešitev mladine. X. Založilo .Katol. društvo detoljubov." V Ljubljani. — Starišem in vzgojiteljem, zlasti materam, zelo priporočamo ta list ter jih opozarjamo še na poprejšnje letnike, ki so priobčili že mnogo koristnih vzgojilnih sestavkov. V sedanjem X. letniku je poleg drugih posebno lep spis g. župnika Podboja „Cenetova mati"
Rešitev zastavice v 11. številki:
s
o s kos Sava Kokra k r o ' k a r samomor Moravsko
1' r a v so rešili: Adaiuić Marička, učit. hčerka pri sv. Petru v Ljubljani ; Stor Stanko, učenec III. razreda v Ljubljani ; Šlamberger Tonček, tretješolec, Inka in Nusa, učenki v Kranju; Furlani Pepi. Štefl in Romi v Ilirski Bistrici ; Zupane Ernst, drugcšolec v Ljubljani ; Novak Viktor in Leopold, učenca v Idriji ; Pirkovič Koza, učit. v Polhovem Gradcu ; Zupančič Janko, učitelj v Kolovratu ; Krapš Josipina v Idriji ; Krogi Viktor, dijak v Tržiču ; Osana Tinica in Milka v Svibnem ; Jaki Jožef, učenec v Celovcu," Dežela Frid. in Avguštin, Albrecht Val., učenci V. razr. v Idriji; Perne Jan., učenec III. razreda Pipan Janko, prvošolec, Jenko Hrabroslav, tretješolec, Dolinar Lavoslav, četrtošolec v Kranju ; Pušenjak Amalija, Micika in Milica, učenke v Cvenu ; Stare Bruno, dijak v Ljubljani ; Mimi Kantova, poštna uprav, na Dobrovi ; Lapajne Fr., učenec V. r. v Idriji; Kleraenčič Jan., Sprajcar Pet., Kozmoč Zmagoslav, Jelenec Celestin, Kacin Jan., Dolenec Jan., dijaki v Kranju; Šalamun Marija, učenka V. razr. pri Sv. Miklavžu ; VrabI Ivan in Kočevar Ivek, učenca v Središču ; Pogačnik Jožko , učenec v Ljubljani ; Majdič Demeter, ućenec IV. razr. v Kranju ; Zorn Avgust, učenec I. real, in Zoru Emil, učenec III. razr. v Gorici ; Pipan Minka. učenka II. r. v Ornem Vrhu; Frantar Mar., Bizjak Jerica, Vilhar Francka, Kalin Julka, Zupančič Uršula, Strauss Matilda, gojenke Lichtenthurnovega zavoda v Ljubljani ; Ivanuša Ant., Keček Jožef, Kuharič Mart., Trstenjak Fr., Babič Lizika, Lesjak Micika, Munda Lizika. Ozmec Julika, Podgorelec Micika (Šalovska), Žibrat Anica (Humska) in Žibrat Micika, učenci in učenke na Humu pri Ormožu ; učenci in učenke III. razr. v Planini.
MF* Vabilo k narocbi.
Dosedanje naše obdelovanje mladinskega » Vrtca« je bilo tako skrbno, da se smemo zaupno obračati sedaj ob obnovitvi letne naročnine do vseh svojih dosedanjih ljubih prijateljev s prošnjo, da naj nam ostanejo vsi zvesti ter pridobijo še mnogo novih naročnikov. Naši vrli sotrudniki so se res tako pošteno trudili, da more » Vrtcu« in njegovemu spremljevalčku » Angeljčku« kaj oporekati le oni, kateri ju je samo pogledal, a ne Čital. A tudi oni, kateri ju je le pogledal, ju ne more grajati, ker se močno trudimo, da preskrbljujemo oba lista s ličnimi in primernimi ter povsem dostojnimi slikami. Tudi zanaprej hočemo marljivo nadaljevati svojo sicer trudapolno, a preimenitno nalogo. Kakor je doslej » Vrtec« vselej izvrševal, kar je obetal, ter raj še storil še več, kakor je bil obljubil, istotako bode še dalje skrbno odbiral mladinsko berilo ter poučeval, blažil in kratkočasil našo ljubo mladino.
» Vrtec- bode izhajal i dalje takisto kakor doslej. Cena » Vrtcu« in » Angeljčku* skupno je 2 gld. 60 kr. »Angeljček« se oddaje tudi posebej in stane na leto 60 kr. (Na deset izvodov pod jednim zavitkom se daje jeden po vrhu.)
Naročnina in vsi spisi, namenjeni » Vrtcu« in » Angeljčku«, naj se pošiljajo z naslovom: Anton Kržič, c. kr. profesor v Ljubljani (sv. Petra cesta št. 76), ali pa krajše: Uredništvo „Vrtčevo" v Ljubljani. V Ljubljani se naročnina lahko oddaje tudi v „Katoliški Bukvami."
Priporočamo v nakup tudi poprejšnje letnike. Pri gospej Tomšičevi, sv. Petra cesta št. 6, se dobivajo še letniki : 1887 do 1893 vezani po 1 gld. 30 kr. ; ako se jih kupi več skupno, se jim cena še zniža. Pri uredništvu pa se dobiva: letnik 1894—1896 vezan po 1 gld. 60 kr. ; letnik 1897 po 1 gld. 80 kr. in letnik 1898 po 2 gld. 10 kr.; * Angeljček« pa I—IV. tečaj vezan po 40 kr., V. in VI. pa po SO kr. Ako kdo kupi hkrati več izvodov, se cena še primeroma zniža. Preostaja nam več izvodov * Angeljčka« III. tečaja iz leta iS95; radi ga pošljemo naročnikom brezplačno (nevezanega), ako naročnini priložć 10 kr. za poši-Ijatev.
One p. n. naročnike, kateri so še zaostali z naročnino, prosimo, naj jo blagovolijo kmalu doposlati, ter tudi sploh prosimo, naj se nam naprej plačuje naročnina.
Upravništvo.
„Vrteo" izhaja 1. dné vsacega meseca in stoji s prilogo vred zn vse leto 2 gld. 60 kr.. za pol leta 1 gld 30 kr. — Uredništvo in upravništvo sv. Petra cestj^At. 76, v Ljubljani.
Izdaje društvo „Pripravniški dom", — Ui
rili. — Tiska Katoliška Tiskarna w Ljubljani.