Poštnina platana v gotovini
Stav. 178.
V Ljubljani, ponedeljek 8. avgusta 1938.
Cona Mn 1*-
Leto III
„Kmečki dom nam je ohranil slovensko besedo"
Tabora slovenskih kmetov na Brezjah se je udeležilo 15.000 ljudi
Brezje, 8. avgusta. Voditelj slovenskega naroda notranji minister dr. Anton Korošec, je spregovori^ slovenskem« kmetu takole:
Dragi kmetje in kmetice!
Dovolite mi, da kot boter ravnokar blagoslovljene zastave Kmečke zveze spregovorim par besed. Nihče pa ne sme pričakovati, da bom govoril o dnevni politiki, to pa zato, ker je Kmečka zveza nepolitična stanovska organizacija in se v njenem okviru ne moremo pečati z dnevnimi političnimi in strankarskimi stvarmi.
S tem, da Kmečka zveza ni dala svoje lepe zastave samo razviti, ampak jo je dala tudi blagosloviti, je dovolj jasno pokazala, v kakem razmerju hoče biti in živeti do Boga in do svoje Cerkve. Mi ji samo čestitamo, da je pogumno ubrala pot svojih dedov in pradedov.
Kmečka zveza tudi nikdar ne bo pozabila na svoje svete dolžnosti napram slovenski zemlji in slovenski domovini. (Burno odobravanje.) V kmečkih domovih se je vedno slovensko molilo, slovensko prepevalo, slovensko govorilo. Slovenski kmečki dom nam je ohranil slovensko besedo. V naših mestih in trgih je bilo vedno dovolj veternjakov, ki so se ali iz koristoljubja ali iz pomanjkanja moralne odpornosti obešali na vrat močnejšim narodom. Ti, slovenski kmet, si stal vedno tiho in ponosno na braniku slovenske besede, ob Tvojem domu so sc odbili vsi valovi močnejših narodov. Tebi, slovenski kmečki dom, sc imamo danes zahvaliti, da nismo že davno izginili v tujih valovih in da smo ohranili svojo slovensko besedo. (Dolgotrajno viharno odobravanje.)
Odkar je slovenski kmet prišel v svojo narodno državo kraljevino Jugoslavijo, vedno je bil neomajno zvest svoji narodni državi, svoji narodni dinastiji in svojemu kralju. (Navdušene, dolgotrajne ovacije Nj Vel. kralju Petru II. in vsej kraljevski hiši.) Pred leti_ se je vršil proti slovenskemu kmetu zloglasni šenčurski proces. Od strankarske strasti zaslepljeni pro-tivniki so hoteli diskreditirati nacionalno in patriotsko prepričanje našega kmeta. Danes njihovim klevetam nihče na svetu več ne verjame. (Burno pritrjevanje.) Vidite, ti slovenski kmečki 'mučeniki, ti od trpljenja po sodnih dvoranah ’ in zaporih izinnčehi slovenski kmetje, oni stoje danes tukaj mcd-iMnti (Burni klici: Bog živi šenčiirske mučenike!) pod j>onosno vihrajočimi jugoslovanskimi zastavami, v dokaz vsemu svetu, da niti klevete, niti zapiranje, niti zapori niso omajaH njihovega nacionalnega in patriotskega prepričanja. (Viharno odobravanje.) Smelo lahko trdimo, ako kje, v vrstah slovenskega kmeta je še značaj doma. (Burno pritrjevanje.) Bog ne daj, da ]bi prišlo do vojske! Modra roka našega priljubljenega kneza namestnika Pavla (Navdušene ovacije knezu namestniku) dela z vsemi napori za mir z vsemi našimi sosedi. Ali. če bi bilo treba braniti našo domovino, tedaj bodo kmetski fantovski odseki gotovo najboljši frontovski odseki in slovenski kmetje dika jugoslovanske vojske. (Viharno pritrjevanje in klici: Živela slovenska vojska!)
Danes, ko tako sijajno in veličastno in z ogromno udeležbo iz vseh krajev in kotov slavite svoj kmetski dan, mislim, da moram obesiti na veliki zvon eno prelepo lastnost slovenskega kmeta, to je njegova pismenost, to je njegova kultura. Naša ljubezen do napredka in šole nam
Ž‘e rodila dejstvo, da nimamo analfabetov med ;meti. da zna vsakdo na kmetih citati. Zato imamo v vsaki slovenski družini vsaj en list, a družin imamo v dravski banovini 235.000. V vsaki kmečki hiši imamo vsaj malo knjižnico, v vsaki občini povprečno vsaj do pet različnih nepolitičnih, kulturnih in nacionalnih društev. Mi nosimo vse prave znake kulturnih in nacionalnih ljudi. (Dolgotrajno odobravanje. Klici: Živio dr, Korošec, naš voditelj!)
Dobro je, da ima kmečki stan v dravski banovini toliko kulture. Njemu je nje posebno treba, ker so njegovi problemi jako težki. Tri četrtine slovenskih kmečkih gospodarstev ima samo do to ha zemlje. In zato zija pred nami problem, kako na malih kmečkih posestvih prehranjevati velike družine. Tukaj se bo morala
Franco vrgel rdeče iz osvojenih postojank
Saragossa, 8. avgusta, o. Nacionalistično glavno poveljstvo poroča, da je včeraj nacionalistična vojska na bojišču pri Ebru dosegla odločilen uspeh in očistila južni del tega ozemlja na odseku Mequinenza in Fayona. Francove čete so začele zjutraj na vse zgodaj s protiofenzivo ter zavzele hrib Roda, ki je zadnja važna postojanka rdečih. S tem obvladujejo s topovi vse ozemlje na ozna-fenem odseku. Pri tem so Francovi vojaki ujeli 500 rdečih miličnikov. Ofenzivo so francovci izpeljali s tanki, katere je podpiralo močno topništvo, tn zavzeli 100 kvadratnih kilometrov ozemlja, ki so ga pred dobrim tednom pri svoji znani ofen-*lvi preko Ebra zavzeli rdeči. Ujetniki pripovedujejo, da je rdeča Španija že močno upehana, ker že nima več človeškega materiala, ki bi ga pošiljala na bojišče, povrh pa svojih vojakov ne niore preživeti, ker nima zadosti kruha.
Salamama, 8. avgusta. A A. (Havas.) Poročilo nacionalističnega poveljstva pravi: Na bojišču pri Ebru so nacionalisti odbili sovražnika ter ga potisnili vse do obale reke Ebra, kjer so ga obkolili. Število ujetnikov znaša nad 2000, obkoljenih republikancev pa je še več. Nacionalistični oddelki so ob priliki »čiščenja« terena našli na bojišču okoli 900 mertvih republikancev —1 --"mi mno-Co višjih častnikov.
uveljaviti biološka opravičenost našega zadružništva, ki je zdaj zopet likvidno, in upamo,-v lepem normalnem razmahu.
Zadnja leta sc je za kmeta zopet vsaj nekaj storilo. Znižala so se davčna bremena, začela se je izredno težka in zamotana likvidacija kmečkih dolgov, vpostavila likvidnost samoupravnih denarnih zavodov in naše Zadružne zveze. Kmetu se je dal nov zakon o gospodarskih zadrugah in ena ustanova izredne_ važnosti — to je vpeljava Kmetijskih zbornic, ki bodo, ako se bodo dobro vodile, bodoče voditeljice za interese kmečkega stanu. Velikega pomena za kmeta je tudi nova šestletka za javna dela in državno obrambo v iznosu štirih milijard.
Vse polno novih kmečkih vprašanj stoji pred durmi kmečkega stanu, ki sc bodo morala rešiti. Vlada je vedno voljna, da stori tudi napram kmetu svojo dolžnost. (Živela vlada!) _
Zdaj pa mislim, da ne smem več govoriti, da drugim ne vzamem ne časa ne tvarine.
Samo nekaj naj Vam še povem. Bo_kratko, toda važno. Ako vas država letos ali drugo leto pokliče na volitve, potem se spomnite tistih, ljudi, ki so vam prirejali šenčiirske procese, ki so vas tlačili v temne zapore, ki so vam hoteli odvzeti nacionalno in patriotsko čast, in spomnite se onih ljudi, ki so vedno stali zvesto v vaši sredini in po svojih skromnih močeh delali za vaš napredek in za vaše blagostanje.
Zdaj pa končujem in kličem: živela Kmečka zveza, živeli siovenski kmetje in kmetice, živel ves jugoslovanski kmečki narod! Bog živi!
Brezje, 7. avgusta.
Kmečka zveza, najmogočnejša slovenska organizacija, je priredila pri 6vetišču Marije Pomagaj na Brezjah svoj prvi kmečki tabor, zbor, ki je združil v silni manifestaciji tisoče slovenskih kmečkih mož in žena. Vlaki so v Otočah obstajali, silne množice so izstopale in romale kakor procesija za procesijo na bližnje Brezje. Cvet slovenskega naroda, njegova najmočnejša opora in jedro, slovenski kmet je prihajal, da bi se poklonil svoji mogočni Priprošnjici. Iz vseh naših krajev so prihajala številna zastopstva.
Rimska procesija
Že sobtno popoldne se je zbrala na Brezjah velika množica, ki je štela dobrih 5000. Živahen vrvež je zajel Brezje. Od težkega dela na polju zgarani ljudje so hodili okrog hiš, posedali po tratah, se razgovarjali in seznanjali. Pozno, ko se je že naredila temna noč, je pričela prelepa procesija. Naši ljudje so nosili prižgane bakle ter šli v sprevodu po vasi in se vrnili k cerkvi. Potem so tisti, kolikor jh je dobilo prostora v cerkvi, pre-čuli noč v molitvi za svoje drage, ki so ostali doma, za hišo ni za polje, drugi pa so prenočili v bližnjih hišah ali pa kar pod milim nebom. Dolgo časa se Brezje niso mogle pomiriti. Noč je potekala naglo in kmalu se je pričel novi, veliki dan prvega kmečkega tabora.
Nedeljski tabor
V nedeljo se je zbrala 15.000 glava množica. Ljudje so prihajali z vlaki, z avtobusi, z vozovi, na kolesih ni peš. Okrog desetih dopoldne je bil ves veliki prostor pred cerkvijo prenapolnjen. Zbo-rovališče je bilo okrašeno z mlaji ni državnimi zastavami. Tik ob cerkvi je bila postavljena tri-biina za številne odličnike, ki so bili prišli počastit to veliko prireditev slovenskega kmečkega ljudstva. Prelepo je bil okrašen oltar. Med odličniki moramo omeniti predvsem zastopnika N j. Vel. kralja, Nj. kralj. Visočanstva kneza-namestnika Pavla in kneginje Olge, g. podpolkovnika Pavliča, voditelja slovenskega naroda g. dr. Aniona Ko-roica, min. dr. Kreka, bana dr. Natlačena z gospo, senatorja dr. Kulovca, prevzv. ljubljanskega škofa dr. Gregorja Roimnna. belgrajskega nadškofa dr. Ujčiča, predsednika Kmečke zveze g. Brodarja, radovljiškega okrajnega glavarja dr. Vrečarja, ptujskega okrajnega načelnika dr. Vidica, predsednika Županske zveze g. N. Novaka, predsednika Kmečke zveze g. Steblovnika, predsednika Pfosvetne zveze g. dr. Lukmana in predsednika mariborske PZ dr. Josipa Hohnjcca in druge. Tabora pa' se je udeležil tudi znameniti angleški strokovnjak za kmetijstvo g. Stdnlcy Jones, profesor na bristoiski univerzi.
.	(Nadaljevanje	na drogi strani.)
Na sovjetsko mandiurskl meji vse pre| kot miri
Oboje, sovražnosti in pogajanja se nadaljujejo
Moskva, 8. avgusta, o. Z včerajšnjim dnem je sovjetska vlada izdala prvikrat vojno poročilo, v katerem poroča, da so z uspehom odvrnili japonski napad. Poročilo pravi, da so včeraj Japonci pričeli streljati na sovjetsko ozemlje iz postojank, ki leže za jezerom čanči. — Veliko število topov različnih kalibrov je bilo postavljenih v akcijo, med njimi tudi težka artil ierija, ki je obstreljevala sovjetsko ozemlje. Itočasno pa je poskušala japonska pehota prodreti sovjetske postojanke, pa so naleteli na hud odpor. Sovjetsko topništvo je preprečilo prodiranje japonskih čet. Vsa bitka je trajala nad dobre tri ure in konec četrte ure so utihnili japonski topovi. Sovjetska pehota, podpirana od letal, je izvedla protinapad in očistila vse ozemlje od japonskih čet. Kakor poročajo Sovjeti, so zavzeli ponovno mesto Čangkufeng, kjer so se utrdili proti novim japonskim napadom.
. Tokio, 8. avgusta, o. Danes zjutraj so ruske čete ponovno poskušale vdreti na japonsko ozemlje. Japonsko vojno poročilo pravi, da je uspelo ruskim četam zavzeti le nekoliko sto metrov, nikakor pa ni resnica, da so zavzeli
Čangkufeng. Podrobna poročila manjkajo, pač pa govore o velikih izgubah na obeh straneh.
Moskva, 8. avgusta, o. Včeraj popoldne je japonski poslanik šigemicu obiskal sovjetskega komisarja Litvinova, kjer sta se dalj časa raztovarjala o incidentu na Daljnem vzhodu. Noben službeni komunike pa še ni bil izdan o teh razgovorih. Poročila izven vladnih krogov pravijo, da tudi ti razgovori ne bodo uspešni, to pa zaradi tega, ker se je svoj čas sovjetski komisar Litvino.v izrazil, da je sovjetska vlada pripravljena na pogajanje z Japonci samo v tem primeru, če Japonci umaknejo svojega zadnjega vojaka z njihovega ozemlja.
Sovfeti odklonili japonske ponudbe?
Tokio, 8. avg. o. O včerajšnjih razgovorih med japonskim poslanikom Šigemicujem in sovjetskim komisarjem Litvinovim ni bilo izdano nobeno službeno poročilo. Časopisje pa poroča, da je komisar Litvinov zavrnil japonske predloge, v katerih so Japonci ponujali sledeče:	1.	takojšnjo
ustavitev sovražnosti; 2. da zadrle vse dosedanje postojanke za časa pogajanj.
Katoliški esperantisti vsega sveta zborujejo v Ljubljani
Ljubljana, 8. avgusta.
Naše mesto je te dni prizorišče obsežnega mednarodnega kongresa katoliških esperantistov. ki ga je priredila Mednarodna zveza katoliških esperantistov. V okviru tega kongresa pa je pripravljenih v Ljubljani več prireditev, od kateri je ena najbolj pomembnih
umetniška razstava
ki jo je v Jakopičevem paviljonu aranžiral g. Anton Kos in na kateri razstavljajo vsi slovenski likovni umetniki od Karle Bulovčeve do Frana Zupana. K otvoritvi te razstave se je zbralo mnogo odličnega občinstva, predvsem pa zastopniki domačih oblasti in ustanov ter zastopniki tujih esperantskih združenj. V imenu pripravljalnega odbora je pozdravil vse navzoče, zlasti pa bana M. Natlačena kot častnega predsednika te razstave, tajnik, za njim pa je govoril Ivan Vavpotič, ki je v kratkih besedah raztolmačil razstavo in omenil umetnike, ki na tej razstavi razstavljajo. Nato je ban dr. Natlačen odprl razstavo in imel ob tej priliki daljši govor, v katerem je najprej pozdravil tuje goste, nato pa povedal, da so hoteli prireditelji pokazati slovensko kulturo prav z upodabljajočo umetnostjo, ki je nekako mednarodna, ker ni vezana na jezik in meje. — Dejal je, da je to gotovo pot, ki najzanesljiveje vodi do tega, da bodo zastopniki tujih narodov naš narod pravilno spoznali in ga tudi
vzljubili. Z željo, da bi se to zgodilo, je nato zaključil govor.
Otvoritev kongresa
Na predvečer otvoritve so se zbrali zastopniki 11 držav na sestanku, ki ea je vodil predsednik ljubljanskega esperantskega kluba gosp. Sterle. Udeležence je nagovoril tajnik kluba Vahen, član ljubljanskega narodnega gledališča Skrbinšek, pa je nato dovršeno podal nekaj recitacij v esperantu.
V nedeljo zjutraj pa je bila v stolnici slovesna služba božja, ki jo je imel prevzvišeni škof dr. Rožman, pridigoval pa ie v esperant-skem jeziku zastopnik italijanskih katoliških esperantistov p. Carolfi. Ob desetih dopoldne pa je bila slavnostna otvoritev kongresa v frančiškanski dvorani.
Otvoritve se je udeležilo veliko število odličnikov, kongres pa je začel predsednik Zveze jugoslovanskih katoliških esperantistov g. Peter Golobič, ki je pozdravil vse navzoče in izrazil svoje veselje, da je kongres letos v Jugoslaviji. Zatem so sledili pozdravi prevzviše-nega škofa dr. Rožmana, ki ga je zaradi nujne zadržanosti zastopal prof. Sedej, in bana dr. Natlačena, ki se prav tako ni mogel udeležiti kongresa in se je opravičil po svojem zastopniku dr. Orlu. Za tem je pozdravil kongres še zastopnik mestne občine ljubljanske, podžupan g. dr. Ravnihar.
Za pozdravi je najprej govoril predsednik mednarodne Katoliške esperantske zveze g. Heilker iz
Vesti 8. avgusta
Odposlance irivših angleških bojevnikov so
nadvse svečano sprejeli nemški bojevniki v Berlinu. Oboji so v svojih govorih naglašali, da se bodo borili edinole za mir.
Novo kompozicijo albanske himne je naročila albanska vlada. Himno so skomponirali za 25 letnico neodvisnosti Albanije.
V dvorec Brdo pri Kranju 6ta prispela na počitnice sinova kneza namestnika, kneževiča Aleksander in Nikolaj, ki sta študirala v Londonu.
53 japonskih bombnih in lovskih letal je v soboto strahovito bombardiralo in obstreljevalo letališče v Hankovu. Bombe so povzročile več požarov in zahtevale mngo človeških žrtev.
V petek in soboto so bili veliki letalski manevri v Angliji. Manevrov se je udeležilo 900 letal, 1500 pilotov ter več oddelkov s protiletalskimi topovi. Manevri imajo za cilj zaščititi pred zračnim napadom angleška industrijska središča. Zato je imel oddelek letal nalogo, da na vsak način predre obrambo in poskuša napasti industrijska središča. Kolikor je do 6edaj znano, se je kljub najbolj zvesto pripravljeni ohrambi »sovražnemu« letalstvu posrečilo doseči svoj cilj.
Prav na belgijsko-francoski meji se je vlak zaletel v osebni avtomobil, ki je prečkal železnico. Šest potnikov avtomobila je bilo mrtvih, živa pa je ostala le neka mlada dekilca, ki je verjetno šofirala. Vlak je vlekel avtomobil kakih 700 m s seboj.
Svetovna konferenca za izrabo naravnih sil
bo konec tega meseca na Dunaju. Delegati, med katerimi bo samo Angležev 80, se bodo največ bavili z izrabo eleektrične struje.
Posebne ugodnosti bodo dobile družine tistih španskih vojakov, ki se bore med nacionalisti. Tako je sklenila vlada generala Franca.
Letalca Corigana, ki je brez dovoljenja oblasti preletel Atlantski ocean, so v Ameriki kaznovali le z majhno kaznijo, da namreč nekaj tednov ne bo smel pilotirati. Ta doba pa je že pretekla ob njegovem prihodu v Ameriko.
Pet ladij natovorjenih s petrolejem je v petek odplulo iz mehiških pristanišč. Dve ladji sta odpluli v Hamburg.
Ameriški poslanik v Berlinu Wilson je v soboto obiskal predsednika ČSR dr. Beneša in zunanjega ministra dr. Krofta. Pri njiju sc je informiral v vsebini pogajanj z narodnimi manjšinami, nato pa je odpotoval spet v Berlin.
Lord Runciman je svoj običajni weeekend preživel izven Prage. Ta čas pa so njegovi sodelavci imeli daljšo razpravo z zastopniki sudetfko nemške stranke.
Japonsko mladinsko odposlaitstvo je v svojem dvorcu v Castel Gandolfo sprejel papež. Japonski mladeniči so pri tej priliki izročili papežu več darov.
Maršal Balbo, guverner itailjanske Libije, je
danes odpotoval v Nemčijo. Tjakaj ga je povabil maršal Goering.
Svoj generalni konzulat v Harbovsku so morali Japonci zapreti na pritisk sovjetskih oblasti. To vest je objavila agencija Domej.
Dva odposlanca angleškega društva za prijateljstvo med Anglijo in Italijo je sprejel Mussolini. V poslanici, ki sta mu jo izročila, stoji, da vsa Anglija odobrava italijansko angleški sporazum. Mussolini se je nato zahvalil za spomenico in dejal, da bo storil vse, da 6e to prijateljstvo še poglobi.
Poleg cerkve Odrešenja v Jeruzalemu je
prišlo v soboto do hudega spopada med policijo in Arabci. Ranjena sta bila pri tem hudo dva Arabca.
Devet inženirjev, ravnateljev večjih rudnikov v kuznjetskem okraju v Rusiji, je obsodilo sodišče v Moskvi na smrt. Obsojeni so bili menda krivi protirevolucionarnega delovanja.
Cesto od Drača do Porto Romano v Albaniji bodo iemeljito popravili. Albanska vlada je v ta namen odobrila 10 milijonov zlatih frankov.
Kolonijalni minister v Palestini
London, 8. avg, AA. V tukajšnjih političnih krogih poudarjajo, da bivanje ministra za domi-nione Malcolma MadDonakla v Palestini niso posebnega političnega cilja. Ti krogi smatrajo, da si je MacDonald zaželel samo izkoristiti sedanje parlamentarne počitnice ter da za časa svojega bivanja v Palestini pride v stik z visokim komisarjem, ki zaradi napetega položaja ne more sani priti na Angleško. MacDonald je odpotoval z Malte z vojaškim vodnim letalom najprej v Abtikir, zatem pa v Jeruzalem. V Palestini se je sestal z angleškim visokim komisarjem. V političnih krogih zatrjujejo, da v spremstvu MacDonalda ni niti enega tajnika ali odposlanca.
Holandske, ki je poudaril svoje veselje nad tem, da je ta kongres v Jugoslaviji, kajti udeleženci so seda) spoznali to lepo zemljo in njeno ljudstvo, ki bodo g)a« o njem ponesli med svet. Naglasil pa je tudi, da je ta kongres važen tudi zaradi tega, ker bo obravnaval več perečih vprašanj, ki razjedajo naš čas, zlasti važen tema o družini, ki je in mora ostati temelj človeške družbe.
Nato so govorili zastopniki vseh narodov, ki so se udeležili kongresa, najprej v esperantskem, zatem pa še v svojem narodnem jeziku. Za slovenske in jugoslovanske esperantiste je govoril najprej v esperantščini in nato v slovenščini g. Damjan Vahen, ki je nato prevedel v esperanto tudi vse nagovore tujih udeležencev.
Dopoldansko slavje je nato zaključil g. Heikler, ki se je toplo zahvalil vsem, ki so pomogli k tako uspelemu kongresu v Sloveniji, in je obljubil, da se bodo katoliški esperantisti potrudili pri propagandi za Slovenijo in Jugoslavijo.
Takoj po kongresu so se vsi udeleženci fotografirali pred nunsko cerkvijo, nato pa so imeli skupno kosilo. Popoldne je bilo predavanje o družini, ki ga je imel g. Eras iz Holandske, zvečer pa je bila slavnostna akademija v frančiškanski dvorani.
Današnji dan pa bodo udeleženci porabili za izlet na Bled in drugam na Gorenjsko
Prvi tabor Kmečke zveze na Brezjah
(Nadaljevanje s 1. strani.)
Pridiga škofa dr. Rožmana
Zvonovi 60 zapeli in že eo iz cerkve prinesli k oltarju čudodelno podobo brezjanske Matere božje. Za podobo sta korakala oba visoka cerkvena kneza. Takoj potem je stopil pred oltar ljubljanski škof g. dr. Gregor Rožman, ki je imel globoko zasnovan cerkveni nagovor.
Danes se je pri Mariji Pomagaj zbral stan, ki je najmočnejši steber slovenskega naroda. Kmečki stan je tisti steber, ki je skozi stoletja držal in nosil in ohranil najdražje, kar imamo:
zemljo našo prelepo, ki nam vsakdanji kruh daje,
besedo našo slovensko, ki je sladka posoda naših misli, naše kulture,
vero sveto katoliško, ki nas z Bogom veže in
v večno življenje vodi po Mariji, naši preljubi Materi.
To trojno nam je kmečki stan ohranil skozi vse borbe in nevarnosti — v turških navalih, ob razširjanju lutrovega krivoverstva, v težkih časih tlačanstva.
Tudi danes se temelji zdravega kmečkega stanu majejo — kakor že mnogokrat v preteklosti. Na eni strani ogroža beg iz zemlje v industrijo obstoj močnega in zdravega kmečkega stanu, na drugi strani pa so delajo poskusi, uničiti samostojni kmečki stan ter ga nadomestiti z nekim kolektivom, ki je smrt družine in kmeta. To sta pa dva najbolj zdrava rezervarja narodove moči in bodočnosti.
Kmečki stan je najbolj naraven stan v človeški družbi. Obdelovanje zemlje je najbolj prvotno in najbolj naravno delo, ki ga je Stvarnik človeku naložil. Ko je prvega človeka ustvaril, »ga je postavil v vrl, da bi ga obdeloval* (Gn 2, 15). Prva zapoved — življenjska zapoved človeku dana je: »Podvrzi si zemljo in gospoduj nad njo< (Gn 1,28).
K temu prvotnemu delu se mora Človeštvo vedno zopet vračati. Edino zemlja, pridno in pravilno obdelovana, rodi za vse svoje otroke dovolj kruha, ki ga noben obrtni ali industrijski izdelek ne more nadomestiti.
To kmečko delo, od Stvarnika ukazano in naloženo, je nenadomestljivo, je sveto in veselo. Iz božjega razodetja torej vstaja klic kmetom, zlasti kmečki mladini: Sveto je vaše kmečko delo, spoštujte ga; veselo je vašo delo, ljubite ga; nenadomestljivo je vaše delo, cenite ga visoko najprej
vi sami.
Uspeh kmečkega dela je bolj kot kateregakoli drugega odvisen od božjega blagoslova. Vsak izmed vas ve iz lastne izkušnje, kar je povedal sv. Pavel: »Zatorej ni nič, kateri sadi, in nil, kateri zaliva, ampak kateri daje rast, Bog< (I Kor 3, 7).
Zato, ob tej slovesni uri vas prosim in rotim, dragi verni kmetje, ne odganjajte božjega blagoslove od sebe in od svojega dela.
Mnogi ga odganjajo. S čim? Z bogokletjem in nedeljskim delom. Kako naj božji blagoslov spremlja delo kmeta, če se pa od povsod, iz hleva, iz njiv in travnikov, iz logov in vinogradov, s cest in potov dviga samo kletev in bogokletstvo proti nebu?
Če hočete obubožati in trdne temelje svojih družin porušiti — potem delajte ob nedeljah, da ne bo razlike med delavnikom in Gospodovim dnevom, če pa hočeš, da te Bog blagoslovi in tudi z minljivimi dobrinami obogati, posvečuj vestno in zvesto Gospodov dan, kajti Gospod je dejal: »S kakršno	mero merile, s tako	sc	vam bo odmerilo* (SK	6, 38).	Če si ti skop	do	Gospoda, da
se ti Skoda	zdi za	nedeljo, da bi	mu jo posvetil,
bo tudi Gospod do	tebe skop; če	si	ti radodaren
do njega in mu z veseljem daš, kar v nedeljo od tebe zahteva, bo Bog še bolj radodaren do tebe, ker se Bog v radodarnosti od nikogar ne da prekositi.
Na novem praporu imate dve prošnji očenaša: Daj nam danes naš vsakdanji kruh in reši nas hudega.
Da, prav zato prosimo vsak dan: kruh za telo in dušo; varstvo pred vsem, bar je hudega. Molite in prosite tako vsak dan, a nikar z dejanjem ne odklanjajte tega, za kar z besedo prosite. Ostanite, kakor vaši predniki, verni in Bogu vdani — potem boste zvesti svoji grudi, pridni v delu, trden steber vsem stanovom.
Kakor cerkvice, ki jih je kmet zidal, iz vseh polj v nebo kažejo, z vseh hribov na naše delo gledajo — tako bodi vaša vera vidna v dejanju in življenju.
To naj znači vaš prapor, čigar znak sta križ in orač, t. j. molitev in delo, božji blagoslov in človeški trud.
Marija, Pomočnica naša na Brezjah, naj sprosi kmečkemu stanu to živo vero, iz katere naj dela, naj uspeva in ostane tudi v bodoče trden steber
za časno in večno srečo. V tem smislu se posvetite Mariji ob vašem novem praporu, pred sliko njeno, od Slovencev najbolj češčeno. Amen.
Po govoru pa je imel belgrajski nadškof g. dr. Ujčič slovesno sv. mašo, med katero je ob spremljevanju žel. godbe »Sloge« in pod vodstvom g. Ludovika Puša pela vsa množica cerkvene pesmi.
Po njegovem prekrasnem govoru je imel slovesno sveto mašo belgrajski nadškf g. dr. Ujčič. Med svetim opravilom je igrala železničarska godba »Sloga«. Pod vodstvom g. L. Puša pa je vsa množica pela cerkvene pesmi.
Blagoslovljena je bila lastava Kmečke zveze
Po sveti maši je škof g. dr. Rožmna slovesno blagoslovil prekrasno novo zastavo Kmečke zveze. Za botra in botrico St bila minister g. dr. Anton Korošec in ga dr. Natlačenova. Dr. Korošec je po blagoslovitvi izročil zastavo predsedniku Kmečke zveze g. Brodarju s temile besedami: »Kmečka zvezal Novo zastavo stanu v čast, domovini v slavo!* Zastavi so se nato poklonili vsi mladinski prapori Kmečke zveze. Nato je predsednik Kmečke zveze g. Brodar prebral slovesno posvetitev slovenskih kmetov Mariji.
Marija, božja in naša Mati, slovenski kmet, združen v Kmečki zvezi, se je v svojih zastopnikih zbral danes v Tvojem največjem svetišču, ki ga imaš med nami.
Prišli smo, da se Tebi, Mati in Pomočnica, posvetimo. Vsak sam zase se Ti posvečuje in pod Tvoje močno varstvo stavlja.
Svoje družine in domove Tebi v varstvo izročamo.
Svoje otroke, najdražje, kar imamo, Tebi posvečamo: Ti jim bodi Mati, Pomočnica in Vodnica.
Svoja polja in svoje kmečko imetje Ti priporočamo, Ti izprosi blagoslov našemu delu, uspeh našim trudom, sad našim njivam, da bomo po Tvoji priprošnji vsak dan svoj vsakdanji kruh imeli, kruh ne samo za jelo, ampak tudi za dušo.
Ti, naša Mati in Pomočnica, odvračaj od nas vse nevarnosti in nesreče, prosi Svojega božjega Sina, našega Odrešenika, da nas reši vsekdar vsega hudega.
Po naših poljih in logih naj se iz naših otroško vdanih src razlega z glasom naših zvonov Tvoja slava in čast v pesmi in molitvi.
Marija, Mati in Pomočnica, Tvoji hočemo biti in Tvoji otroci ostati — ne zavrzi nas ne v življenju, ne v smrti, temveč po tem življenju pokaži nam vsem Jezusa, blagoslovljeni sad Tvojega telesa. Amen.
Mati Marija, sprejmi milostno to naše posvečenje. Amen.
Zborovanfe
Predsednik Kmečke zveze g. Brodar je potem otvoril zborovanje. Pozdravil je zastopnike kraljevskega doma, ki so jim množice dolgo navdušeno ploskale in klicale; izjavil je, da stanovska zveza Kmečke zveze ponovno izraža svojo sinovsko vda-, nost in zvestobo naši vladarski hiši. Z dolgotrajnim, viharnim odobravanjem sta bili nato sprejeti vdanostni brzojavki Nj. Vel. kralju, Nj. kralj. Vis. knezu-namestniku Pavlu ter pozdravni brzojavki predsedniku vlade g. dr. Milanu Stojadinoviču in ministru za kmetijstvo Stankoviču. Nato je g. Brodar pozdravil voditelja slvenskega naroda g. dr. Antona Korošca, min. dr. Kreka, bana dr. Natlačena. Povedal je, da je mariborski škof g. dr. Tomažič nujno zadržan, da pa pošilja zborovalcem svoj škofovski blagoslov. Tudi njemu je bila odposlana pozdravna brzojavka. Zahvalil se je bel-grajskemu nadškofu g. dr. Ujčiču, ki je daroval sveto mašo, ter ljubljanskemu škofu g, dr. Gregoriju Rožmanu. Dalje je g. Brodar pozdravil zastopnike vseh društev, ki so se udeležila tabora ter na koncu vse svoje drage stanovske tovnriše in tovarišice, saj je prav njim bil ta tabor namenjen. Zaključil je z željo, naj bi bil ta dan vogelni kamen dela za lepše čase Rloven kmetij.
Nato je kot prvi govoril slovenskemu kmetu g. dr. Anton Korošec. Njegov govor prinašamo v celoti na prvi strani. Nepopisne so bile ovacije, ki jih je bil-deležen voditelj slovenskega naroda že med posameznimi odstavki v svojem sijajnem govoru, še bolj pa ob koncu, ko so množice neprestano vzklikale Nj. Veličanstvu kralju, knezu namestniku Pavlu, vsemu kraljevskemu domu, vladi, voditelju Slovencev dr. Korošcu, ki se jo globoko ganjen nad dokazi neomajnega zaupanja,
ki ga stavi vanj najboljši del slovenskega naroda, zahvaljeval. Šele čez nekj minut je lahko nastopil naslednji govornik ban dr. Natlačen, ki je v svojem govoru pozdravil zbrane slovenske kmete in kmetice ter slavil slovensko kmečko hišo, ki je znala povezati vsa stoletja že mladino s to našo slovensk zemljo v neusahljivi ljubezni. Kmečka hiša je tudi čvrsto čuvala kot največjo svetinjo slovenslu jezik, gojila je našo narodno pesem, naše običaje in vse naše narodno bogastvo. Trdnjava je naša kmečka hiša, v kateri raslo junaki, ki znajo braniti in bodo branili meje naše države proti slednjemu sovražniku. Kmečka hiša priliva v naše javno življenje kot večno neizčrpni studenec vedno novega dotoka svežih in zdravih kulturnih, gospodarskih in političnih sil. Domala vsa naša inteligenca je izšla izpod kmečkih krovov. Pozdrav velja kmečki hiši, simbolu kmečkega stanu. Bog naj jo varuje in ohrani. Po njegovem govoru, ki je bil prav tako sprejet z mogočnim odobravanjem, je Kmečko zvezo pozdravil predsednik Kmečke zbornice g. Steblovnik. Lep na-rodno-obrambni govor je imel za njim zastopnik narodnega odbora.
Najprej je nato spregovoril g. Špindler, ki je razvijaj misli o nalogah in smotrih Kmečke zveze. Za njim je govorila gdč. Angela Maguša iz Križevcev. Njen govor je veljal v prvi vrsti članicam dekliških odsekov mladinske Kmečke zveze. Pozvala jih je, naj ne odhajajo z rodnih tal in ne silijo v mesta, temveč naj se z vso vnemo pripravljajo doma za naloge in za delo, ki jih čaka kot bodoče slovenske kmečke matere. Tudi gosp. Petrič, ki je govoril fantovskim odsekom mladin-
ske Kmečke zveze, je razvijal misli, ki so v podobnem smislu veljale pozivu, naj slovenski kmečki fantje ostanejo doma ter zvesto služijo svoji zemlji. O vlogi kmečke matere pri izboljšanju kmečkega položaja je nato govorila načelnica ženske Kmečke zveze gospa Brodarjeva. Zaključil je g. Ludvik Puš, predsednik mladinske Kmečke zveze, ki je v svojem govoru podrobno orisal težnje, stremljenja in zahteve slovenskega kmečkega ljudstva.
Nato je predsednik g. Brodar zaključil zborovanje. Zborovalci so nato zapeli kmečko in državno himno. Še je zaoril po širnem prostoru iz tisočerih grl mogočni in lepi pozdrav »Bog živi«, nato pa so se množice začele razhajati na svoje domdve.
Organizacija
je bila na tem prvem taboru slovenskega kmečkega ljudstva v vsakem oziru vzgledna. Zlasti dobro je funkcionirala zdravstvena služba, ki sta jo opravljala zdravnika gg. dr. Slivnik in dr. Gantar. Pomagali pa so jima člani in članice Rdečega križa iz Ljubljane ter vrli gasilci iz Mošenj.
Mogočni tabor slovenskega kmečkega ljudstva je za nami. Nova veličastna manifestacija naših ljudi je potrdila, da je slovenski kmečki človek iz dna srca veren in da je v dnu duše neomajno zvest svoji zemlji, svoji veliki državi Jugoslaviji, svojemu kraljevskemu domu in svojim voditeljem. Val žive razgibanosti je zajel zadnje čase slovensko ljudstvo in ta val bo za vse večne čase zapustil za seboj neizbrisne, mogočne sledove svoje plodovite tvornosti.
Avtomobilska katastrofa pri Brezjah
Tovorni avtomobil je včeraj zjutraj vozil 25 oseb iz Podgorja pri Kamniku. Potniki so bili namenjeni na Brezje, da se tam udeleže velikega tabora naših slovenskih kmetov. Ko je tovorni avto, ki je vso vožnjo lepo in redno vozil, pripeljal na klance, ki se vijejo pod Brezjami proti romarski cerkvi, ga je na ovinku na Dobrem polju hotel prehiteti neki luksuzni avtomobil iz Konjic. Ta avto se je s svojim zadnjim delom zaletel v prednji del tovornega in nesreča je bila neizogibna. Tovorni avto, ki se je skušal nesreči izogniti, je zavil bolj na desno, tako da seje zvrnil v globok obcestni jarek. Avto je pod seboj pokopal vseh 25 potnikov. Bilo je več potnikov smrtno in hudo poškodovanih. Takoj na mestu je bil mrtev 27 letni kmečki fant France Grošelj, ki ga je rob tovornega avto naravnost zdrobil in zmečkal. Luksuzni avto, last trgovca Edvarda Jonkeja iz Za-plotnice pri Konjicah, je naložil težje ranjenega v avto in ga odpeljal proti Ljubljani. Trije potniki so bili huje, dva lažje ranjena. Ranjenci so bili na kraju nesreče obvezani. Prepeljani so bili v Ljubljano.
Poškodovani so bili: Pavlič Jože, 29 letni posestnikov sin v Podgorju pri Komendi, Antou Vidic, 77 letni posestnik od ravmotam, ki je dobil hudo čoškodbo na nosu in je bil prepeljan v ljubljansko bolnišnico na nosni oddelek, dalje Mrak Jože, 37 letni posestnik s poškodbami na očeh, Zobec Jože, 37 letni kočar s poškodbo desne noge, Mrak Frančiška, 38 letna posestnikova žena je dobila močan pretres možganov.
V ljubljansko bolnišnico je bil tudi prepeljan z Brezij leta 1905 na Otoku pri Radovljici rojeni Andrej Brinšek, zaposlen v kamnolomu podjetnika Frana Jegliča v Radovljici. Neznan avto ga je, ko je z gasilci korakal proti Mošnjam, podrl na tla in ga je s tako silo butnil v obcestni mejnik, da si je prebil glavo. Okoli 18 snoči je bil prepeljan v ljubljansko bolnišnico, kjer je pol ure po prevozu podlegel hudim poškodbam.
V Ljubljani se je pocenil kruh
Ljubljana, 8. avgusta.
S petim avgustom se je v Ljubljani pocenil kruh. Odslej veljajo tele cene:
1 kg	belega	kruha	.	.	.	4.50	din
1 kg	polbelega kruha	.	.	4.10	din
I kg	črnega	kruha	.	.	.	3.90	din
Po kosovnem	sistemu	pa so	cene	tele:
za 4 din dobite 8Sdkg belega kruha; za 4 din dobite 97dkg polbelega kruha; za 4 din dobite 103dkg črnega kruha.
Belgrad, 8. avgusta. AA. Na poti v Italijo se je danes bolgarski kralj Boris peljal 6kozi Belgrad.
Pariz, 8. avg. AA, V ruski pravoslavni cerkvi v Parizu je bila včeraj opoldne spominska svečanost za pokojnim grškim knezom Nikolajem, očetom kneginje Olge in tastom kneza namestnika Pavla. Knez Nikolaj je umrl pred šestimi meseci.
Raznoterosti iz dnevne kronike
?r.do jšav
Ljubljana, 8. avgusta.
Včerajšnja nedeljska kronika je prav pestra in bogata na raznih dogodkih, veselih in žalostnih. Nedelja je bila splošno dan velikih nesreč, nezgod in karambalov. Zdaj skoraj ne mine dan, da ne bi bili pri nas hujši nalivi.
Lepa prireditev na Ljublfanici
Stari lokalni kronisti in zgodovinarji, kakor Ivan Vrhovec, so v prav živih barvah očrtali nekdanje veselice in zabave ljubljanskih meščanov na Ljubljanici, kjer so bile dostikrat, zlasti poleti prirejene beneške noči, kjer so delali umetalni ogenj in so spravili skupaj po več čolnov tako, da so na njih napravili pravo plesišče. Ta stari običaj skušajo zdaj obnoviti in oživeti. Spravili so se skupaj ljubitelji plavalnega športa in veslanja, čolnarji in akademiki ter so v soboto zvečer priredili divno beneško noč na Ljubljanici. Privatniki, lastniki čolnov so se kosali med seboj, kdo bo lepše in okusnejše okrasil svoj čoln. Akademiki so napravili veliko, bojni križarki slično barko z velikim stolpom, kjer je bil nameščen lesen kanon. S svojim »Gusarjem«, ki je dominiral nad Ljubljanico in je bil od daleč sličen kaki morski pošasti, so povsod vzbujali priznanje in zani-
59
Naproti nam je prišla skupina osmih moških in dveh žensk. To je bil sprejemni odbor. Blizu njih, toda v ozadju, je na travi sedela ostala sku-' pina, ki se je zdelo, da tudi čaka nas. Stela je kakih stopetdeset moških in žensk. Dejali so nam, da so to delavci s kolkoza Engels, ki je tvoril del nemške naselbine ob Volgi.
Toda vsi ti ljudje so zelo slabo govorili nemško in veliko med njimi z močnim judovskim naglasom. Za poljske delavce so bili čudovito lepo oblečeni. Večina jih je nosila športne obleke, vsi so imeli čevlje ali škornje, podobni so bili nedeljskim ljudem. Nič v njihovem izrazu ali na obleki ni spominjalo na blede, izčrpane delavce v cunjah, kakor smo jih videli po kme-tijah.
Po tem dolgem sprehodu smo bili vsi strahovito žejni Hodili smo ves čas po žgočem soncu, zato smo se zdaj kar vrgli nad kupe lubenic. Nekateri izmed nas so pojedli kar po tri kose tega osvežujočega sadja.
Medtem ko so vonjave jedi, katere je pripravljal naš kuhar, dražile tek, nam je godba igrala zapeljive napeve polk in valčkov, plesov, ki jih imajo radi Nemci. Toda ti tako imenovani nemški delavci se je zdelo, da niso kaj posebno domači s to nemško plesno umetnostio.
Rusko jabolko se je zdelo, da jim je neprimerno bolj domače in znano.
Medtem ko smo čakali, da bi bil golaš pripravljen, se je na trati okoli kuhinje stvoril krog. Predstavili so nam nekega govornika, ki naj bi bil član odbora z Engelsovega kolhoza. Bil je človek lepe postave, star kakih pet in trideset let, oblečen v belo športno srajco, v sive pumparice, v črne nogavice in čevlje. Bil je na sveže obrit, lase je imel skrbno postrižene in lepo počesane. Beseda mu je gladko tekla. Njegov ruski govor so nam potem prevajali na nemščino.
»Tovarišči! Tu vidite, kako živimo mi v Sovjetski Rusiji, v nemški republiki ob Volgi. Tu vidite, kako praznujemo svoje dneve počitka. Tu vidite, kako nam je treba umirati od lakote!«
Fri teh besedah nam je s prstom pokazal kupe zelenjave in sadja, ki so se grmadili vsepovsod ter potem nadaljeval:
»To je pomanjkanje, o katerem govori Hitler in o katerem širi njegova propaganda vesti po vsej Nemčiji.
Vsi tisti, ki niso preleni, da bi delali, imajo tu razkošno življenje. Morda ste med svojim potovanjem po Volgi videli kje, da so ljudje umirali od lakote, toda treba je vedeti, da so ti ljudje naši sovražniki. To so
protirevolucionarji, ki so iz dna duše sovražniki naše proletarske republike. Navdušeni bi bili, če bi se teh ljudi na Hitlerjev račun lahko znebili in poslali njemu te nezaželene in proti-državne elemente.
Nikdar pa ne bomo Hitlerju dovolili, da bi storil tisto, kar namerava. Pošiljati hoče živež tem ljudem. Nikdar mu ne bomo dovolili, da bi preživljal naše sovražnike, ki ne marajo delati in ki zapravljajo svoj čas s tem, da širijo propagando proti Sovjetski Rusiji.
Prosim vas, vi tuji delavci, ko se boste vrnili v svoje tovarne, v svoja mesta, domov, da odgovorite Hitlerju in mu poveste, kaj ste videli na Engelsovem kolhozu. Zakličite mu: »Ni nam treba vaše pomoči! Ljudje tu so srečni. Živimo bolje, kakor pa smo kdajkoli prej. In čast za to gre naši komunistični stranki. Zahvalimo se našemu ljubljenemu poglavarju. Naj živi tovarišč Stalin! Naj živi komin-terna! Naj živi svetoVna revolucija! Dol z buržuazijo! Dol s Hitlerjem!«
Silili so nas, naj jih vzamemo s seboj na ladjo, Vsakdo si je torej napolnil žepe s sadjem in z zelenjavo.
Mene ni bilo volja, da bi se okoristil s ponudbo, s katero so nas počastili in sem ostal ob strani in čakal znamenja za odhod.
Tedaj se mi je približal nemški rudar:
»Tovarišč Smith, zakaj ne vzameš melon? Treba je to čudno predstavo končati tako, kakor se spodobi.«
Filmski fotografi so pobrali svoje aparate, potem ko so nas pri pikniku neštetokrat slikali. Ti filmi so bili namenjeni kinematografom po vsej Sovjetski Rusiji in po vsem svetu v zabavo in tolažbo komunističnim somišljenikom. Godba je pobrala godala in začeli smo se vračati na ladjo.
Tzelmanov umetni ogenj, šopek, ki naj bi bil kronal vse slavje, je šel žalostno po gobe. Vsak otrok bi si bil lahko prišel na jasno, da je vsa zadeva bila umetno narejena, da bi nas preslepili, in da igralci v tej komediji niso bili nemški kmetje, temveč
Naša in niihova godba sta v ein sovjetski propagandisti, ki so jih za sapi udarili »Internacionalo«. Za njo to priliko nalašč izbrali.
je prišlo navdušeno odobravanje in viharno vzklikanje.
Ko se je navdušenje poleglo in se je ples končal, je prišel gulaš. Sprejeli smo ga veselo, čeprav ni bil dovolj kuhan in premalo zabeljen.
Med oddihom je Tzelman kar na-
6rej vzpodbujal nemškega rudarja iz Ionskega basina, naj odgovori v našem imenu. Toda fant je živo odkimaval z glavo v znamenje, da ne mara. Ves čas tega slavja se je držal nekam čudno tiho.
Ko smo se najedli do sitega in čez, je na mizi ostalo še veliko jedi.
Zato nismo bili nič začudeni, ko smo pozneje zvedeli, da je bila ta skupina sestavljena iz udarnikov in propagandistov, ki so prišli iz Samare, kjer so jih najeli za našo vzpodbudo, prave in resnične kmete pa so držali daleč od nas.
XXVL poglavje.
Konec potovanja.
Da smo prišli v Gorki, smo potrebovali štiri dni. Nekajkrat smo se med potio ustavili, da smo se kopali v reku
man je. Pri beneški noči so sodelovali kovec, izdelovalec čolnov, ki ima svojVde1a?2 nico ob Ljubljanici, dalje lastnik čolnov Jančar, g. Križ, najemnik mestnega kopališča g. Jaka Sedej in plavalni mojster g. Mohar. Vsem je res krasno uspela vsa prireditev. Prve večerne ure je naliv nekoliko motil prireditev, toda po dalivu se je na kopališču razvilo najživahnejše življenje. Rajanje je trajalo pozno v noč.
Toča na Barju in na Vrhniki
Tudi nedelja ni minila brez dežja. Okoli poldne so se nad mesto in okolico izza Krima pripodili črni, dežonosni oblaki, iz katerih se je okoli 12.50 vlila silovita ploha, trajajoča dobre pol ure. V tem času je v mestu padlo do 3.1 mm dežja, kar pomeni, da je padlo 3 rnilij. in 100.000 litrov vode. Na Barju v poldrugi kilometer širokem pasu od Iške proti Ljubljani se je med tem nalivom vsula kot lešnik debela toča, ki je oklestila zlasti bogati fižol, solato in sadje. Toča je trajala dobre četrt ure. V dolgost je segala v tem pasu ob Iški tja do škofeljce.
Snoči okoli 17 pa je nastalo silovito neurje na Vrhniki. Tudi tu je padala toča, debela kakor oreh. Po sadovnjakih je napravila ogromno škodo, kajti stepla je mnogo jablan in hrušk. Močno so poleg Vrhnike prizadete razne okoliške vasi, kakor Bevke, Zaplana, Horjul in la ko dalje.
Kup nedeljskih nesreč
Kronist že kmalu ne pomni, da bi bila kaka nedelja tako nesrečna, kot včerajšnja. Največ nesreč in nezgod so doživeli kolesarji in avtomobilisti.
žena inkasanta mestne elektrarne ljubljanske Štefanija Kržišnikova, rojena 2t. decembra 1906 v Ljubljani, se je peljala s kolesom proti .Št. Vidu nad Ljubljano. Pri tovarni Štora je tako nesrečno padla s kolesa, da si je prebila lobanjo nad desnim ušesom in je na mestu obležala nezavestna. Z reševalnim avtom je bila prepeljana v bolnišnico. Tamso ji rano izprali, zašiti in nato poslali v domačo oskrbo.
Ključavničarski pomočnik v Notranjih goricah, Skubic Ludvik, rojen 1913 v Plešivici pri Brezovici, je vozil^z dvema tovarišema motorno kolo. Zunaj na državni cesti pa je doživel silen karambol. Nasprotni avtomobilist se je v njega naravnost zapičil. Dobil je hude poškodbe po desni strani telesa. Ves je razmečkan. Orožniki so uvedli preiskavo proti drznemu in brezobzirnemu avtomobilistu Skubic je bil sprejet na kirurgični oddelek bolnišnice.
Na Gallusovem nabrežju št. 27 sianujoča, leda 1900 rojena trgovka Marija Andlovič je včeraj padla s kolesa in si je pri padcu zlomila tri rebra. — Leta 1916 v Rovtah pri Logatcu rojeni delavec Nagode Fran je na Vrhniki padel s kolesa in se poškodoval po glavi. Poškodba je prav nevarna. Nezavestnega so z ljubljanskim reševalnim avtom prepeljali v bolnišnico. Valentin Šušteršič, užitkar, stanujoč v Spodnji Hrušici, je na cesti padel in si zlomil desno nogo. — Posestnik Dominik Tršan, rojen let® 1899, stanujoč v Ljubljani, na Cesti ob Dolenjski železnici, je včeraj padel z motornega kolesa in se hudo poškodoval po glavi in rokah-Čevljarski mojster Karel Furlan, rojen Icfa 19°-v Borovnici in tam stanujoč je padel pri telovadbi z orodja in si zlomil levo nogo
Od tu in tam
Predsednik vlade dr. Milan Stojadinovič se
je včeraj zjutraj pripeljal z ladjo »Petka« na Su-šak. Pred svojim prihodom na Sušak se je ministrski predsednik nekaj časa zadržal v Kraljeviči ter 6i ogledal tamkajšnje javne naprave. Tudi na Sušaku se ni zadržal dolgo časa, pač pa se je odpeljal 6 svojim avtomobilom in ožjim spremstvom na Bled.
O pripavah za sprejem dr. Mačka v Belgra-
du je bila včeraj tam konferenca predstavnikov združene opozicije, ki so 6e je udeležili od radikalov Ivo Miličevič, v imenu demokratov Božidar Vlajič ter zastopnik zemljoradnikov Miloš Tupanjanin. Že v soboto je prišlo v Belgrad tudi precej drugih pristašev omenjenih strank, da se osebno prepričajo, kako napredujejo priprave za sprejem dr. Mačka. Posebno mnogo se je pripeljalo demokratov, ki so obiskali Ljubo Davidovi-ča. Zvečer je bila tudi daljša konferenca demokratskih veljakov, ki je trajala od 8 zvečer do pr.'noči To je bila konferenca osrednjega odbora demokratske stranke za mesto Belgrad.
Velik« Balkanska razstava v Zagrebu bo od
27. avgusta do 5. septembra v Umetniškem paviljonu. Razstava bo prirejena v okviru Balkanskega dne. Za to prireditev je sestavljen že poseben odbor, pokroviteljstvo pa je prevzel trgovinski minister dr. Vrbanič. Razstavo bo odprl 27. avgusta ob 9. dopoldne minister Vrbanič s otvoritvenim govorom. Na razstavi bodo prikazali vse, kar je v zvezi z narodnim in umetniškim življenjem balkanskih narodov, posebno pa še literatura balkanskih držav, folklora in umetnost. Ze dozdaj sc je prijavilo veliko število umetnikov, ki hočejo sodelovati na tej razstavi, pa tudi nekaj Albancev. Ze po dosedanjih prijavah se zdi, da bo ta razstava dosegla velik moralen uspeh.
1500 izletnikov se je včeraj pripeljalo z veliko Italijansko ladjo »Roma« v Dubrovnik. Ladja 6e je ustavila na našem Primorju na svojem krožnem potovanju iz Amerike. Izletniki so naredili nekaj izletov v dubrovniško okolico. Kmalu pa je »Roma nadaljevala svojo pot proti Benetkam.
fJajlopše sredstvo za to. da naša mladina spozna tuji svet in o njem razširi svoje obzorje, je bivanje v tujini, in sicer zopet med mladino, kjer ima najboljšo priliko spoznati vse življenje drugega naroda. Zlasti priporočljiva je zamenjava srednješolcev z bratsko Češkoslovaško, kakor so pokazale dosedanje izkušnje, ki jih je dala zamenjava, organizirana zaenkrat od mesta Beograda in Domovine inozemskih Cehoslovakov v Pragi. O koristnosti in skušnjah te zamenjave bo spregovoril letošnji vodja beograjske skupine g. dr. Bogdan Maksimovič na vseh češkoslovaških radio postajah v četrtek, dne 11. avgusta, ob 12.15, na kar opozarja J ugoslovansko-češkoslovaška liga našo javnost.
Ena najstarejših ladjedelnic v Jugoslaviji je te dni pogorela v Senju. Požar je verjetno nastal zaradi velike vročine, ki je vladala v zadnjem času na našem Primorju. Razširil se je hitro na vse objekte, tako da je bila tudi takojšnja pomoč gasilcev skoraj brezuspešna. Pogoreli niso samo rasni objekti te ladjedelnice, ampak tudi nekaj že rekpraj dograjenih manjših ladij in čolnov. Med njimi ,(e pogorela tudi jahta, ki si jo je naročil v senjski ladjedelnici bivši minister za telesno vzgojo dr. Josip Rogič. Požar je uničil dalje nekaj jadrnic in motornih čolnov. Celotno škodo cenijo na pol milijona dinarjev.
Vso njivo koruze je pokončal neki Vojimir Bogdanovič iz okolice Despolovca v Srbiji svojemu sosedu, da bi se nad njim maščeval, ker mu ni plačal dolga. Pred nekako tremi leti je kupu Vojimir od svojega soseda Koste njivo in mu dal na račun 4000 dinarjev are, ostanek pa naj bi plačal tedaj, ko bo izvršen prepis. Pozneje pa se je Kosta premislil ter sporočil Vojimirju, da njive ne proda. Kljub temu pa mu tudi ni vrnil prejete are 4000 dinarjev. Ko ga je Vojimir opozarjal, naj mu vsaj že vrne 4000 din, je znal Kosta vedno najti kak izgovor. Tako se je vleklo cela tri leta. Ko ga je Vojimir pred nekaj dnevi spet prosil, naj vrne dolg, mu je Kosta odgovoril, da dolga ni dolžan vrniti, ker da zanj tudi velja uredba o zaščiti kmetov. Dejal mu je tudi, naj tisti dolg kratkomalo kar črta, ker denarja ne bo dobil nikdar. To je Vojimirja tako ujezilo, da se je sklenil maščevali. Vzel je koso in odšel na sosedovo njivo, kjer je rastla lepa koruza. V treh urah je pokončal sosedu vso njivo koruze. Najbrž bo moral zdaj k onim štirim jurjem primakniti še kaj.
Tako srečnih občin, kakor je Bol na otoku Braču, gotovo ni veliko. Dobila je lepo vsoto denarja, s katero bo lahko precej časa vzdrževala svoje reveže. Stvar je bila tale: Lansko leto je v Genovi umrl neki dalmatinski izseljenec po imenu Juraj Karmelič, ki je svoj čas bival v Argentini. Naredil si je lam prav lepo premoženje, tako da je ob svoji smrti zapustil 100.000 argentinskih pezov, kar je v našem denarju nekako poldrug milijon dinarjev. To svoje premoženje pa je zapustil občini Bol na Braču kot pomoč siromakom. Seveda vse od te vsote občina Bol ni dobila, ker si je Argentinija pridržala 40.000 din za razne takse. Po odbitku še raznih drugih stroškov je občina Bol zdaj prejela še vedno 700.000 dinarjev, in to vsoto je vložila pri Hipotekarni banki in občinski hranilnici v Splitu.
Svojevrstno tabelo za hitro izračunavanje površine okroglih teles je izumil neki kmet Vojnovič iz vasi Pleternice pri Slavonski Požegi. Vojnovič ni hodil nikdar v šolo, pač pa se je za silo sam naučil pisati in računati. Pravijo, da se je ta kmet že nekaj let sam bavil poleg svojega kmetskega posla tudi z raznimi izumi. Kakšni so ti izumi, pa ne povedo. Le to pišejo srbski časopisi, da je Vojnovič pred kratkim sestavil neko svojevrstno tabelo za izračunavanje površine okroglih teles. Na tej tabeli je označena razdelitev na centimetre in milimetre. Pravijo dalje tudi, da Vojnovič zna s pomočjo te tabele mnogo hitreje izračunati površino okroglih teles, kakor pa s pomočjo Rudolfovega števila. Vojnovič je prepričan, da bo ta njegov izum povzročil v našem gospodarskem življenju če ne ravno pravi preobrat, pa vsaj velik napredek. To navsezadnje res ni tako izključeno, če le vsa stvar preveč ne diši po »sveti preprostosti«.
Narodna banka sme po novem odloku finančnega ministra odkupili do 25 odstotkov terjatev 7 nemških markah, terjatev, ki jih imajo naši izvozniki od izvoza blaga v Nemčijo, in sicer po tečaju 14.50 din za eno nemško marko. To velja °d i. avgusta t. 1. dalje. S teni odlokom raz-veljavi odlok z dne 4. maja t. 1.
Dva otroka utonila v Bistrici
Kamnik, 8. avgusta Zaradi silne vročine, ki vlada že nekaj dni v našem kraju, je kopalna sezona na vrhuncu. Kamor gre človek ob vodi, povsod je videti zadovoljne kopalce, ki se. sončijo in hladijo svoje zagorelo telo v hladni vodi. Poseben užitek pa ima mladina pri kopanju, kjer ima priliko dati duška svoji razigranosti.
V soboto popoldne je odšla mlajša družba dečkov iz bližnje vasi Ravne občina Kamnik na veliki jez ob koncu smodnišnice, da se skopljejo in malo poigrajo. To so bili: 8 letni Ciril Jagodic, sin Franca Jagodica, uslužbenca tukajšnje smodnišnice, ter štirje sinovi Martina Ogrina in sicer: 14 letni Lojzek, 12 letni Julček, 10 letni Franček in 8 letni Maks. Čim so se preoblekli v kopalne hlačke, je bilo njihovo razpoloženje podvojeno. Lovili so se po produ, nakar sta šla 8 letni Jagodičev Ciril in 14 letni Ogrinov Lojzek na talni prag pod velikim jezom. Zaradi neprevidnosti in spolzkosti desk talnega praga, je Cirilu spodrsnilo in se je po nesrečnem naključju znašel hitro v globokem tolmunu pod talnim pragom. Ko je njegov tovariš Lojzek Ogrin videl nevarnost, se je spustil za njim v vodo z namenom, da^ reši svojega prijatelja iz nevarnega položaja. K tolmunu prileti Lojzkov brat Julček, ta čas pa je Lojzek ravno še malo pogledal iz vode in brez glasu zamahnil z roko po zraku. Julček je urno pograbil za roko svojega bratca, ni pa bil toliko čvrst, da bi ga obdržal, ter mu ga je vrtinec tolmuna iztrgal iz rok, ostala dva brata pa sta bila že preveč, oddaljena,_da bi Julčku pri reševanju priskočila v pomoč.
Na nasprotni strani obrežja (v Godiču) je
neka ženska delala na njivi, ki je na klicanje dečkov prihitela na rob obrežja in ko je zvedela, kaj se je zgodilo, je tudi ona začela klicati na pomoč. Ves dogodek se je odigraval okrog 3 poopldne.
V neposredni bližini je bil zaposlen banov, cestar Jože Martine, ki je na obupne klice prihitel na kraj nesreče. Z grebljo vred se je takoj pognal v vodo, katero je brodil do vratu, ter z grebljo skušal izvleči trupla malih nesrečnežev. Hotel je še dalje, pa je opazil, da je tolmun poglobljen in ker ni znal plavati, je moral nazaj, sicer bi bil še on v nevarnosti. Za cestarjem je prihitel še akademik Bernot Vinko iz Stranj, ki je tudi v obleki takoj planil v vodo. misleč, da se mu bo posrečilo rešiti mladi žrtvi, pa se je tudi vrnil brez uspeha.
Alarmirani so bili takoj delavci smodnišnice, ki so prihiteli z dolgimi drogovi, s katerimi so dečka izvlekli iz vode in ju skušali spraviti k življenju z umetnim dihanjem, vendar je ves njihov trud ostal zaman. V tem je že s pospešeno brzino avtomobila pripeljal g. Kregar iz Kamnika zdrav. viš. inšpektorja dr. J. Polca, ki je že s pogledom na mladi nesrečni žrtvi ugotovil, da je nastopila smrt.
Mlada utopljenca so nato odnesli na njune domove, kjer so ju še isti večer položili na mrtvaški oder.
Jagodicevim je pred 2 letom tudi utonil en sin v domači greznici.
Vsem staršem naj bo to v opozorilo, naj ne puščajo svojih otrok h kopanju brez nadzorstva.
Težko prizadetim svojcem izrekamo naše globoko sožalje.
Vremensko poročilo
»Slovenskega doma«
Letalski miting v Mariboru
Mariborčani so izvajali vratolomne akrobacije
Maribor, 7. avgusta. Danes se je vršil v Mariboru velik letalski miting, kakor ga na severni meji še nismo imeli prilike videti. Žal je zopet nagajalo vreme ter je huda nevihta, ki ee je razdivjala popoldne, ovirala izvršitev programa. Kljub hudemu nalivu pa so drzne akrobacije in zanimive vaje letalcev občinstvo tako privzele, da je vztrajalo na mestu ter se je le od časa do časa pri hujšem nalivu zateklo v zavetje pod mogočne lipe.
Slovesnosti so se pričele dopoldne na tezenskem letališču z blagoslovitvijo novega hangarja, katerega je postavil mariborski Aeroklub s pomočjo podpore pol milijona din, ki jo je dobil iz Belgrada. Blagoslovitev je izvršil prevzvišeni kne-zoškof dr. Ivan Tomažič, ki je blagoslovil obenem tudi letališče in motorno lelalo, katerega je Aeroklub nadevano dobil. Asistirala sta mu stolna kanonika dr. Žagar in dr. Ostre ter tajnik Lebič. Blagoslovitvi so prisostvovali zastopniki vojnega ministrstva poveljnik letalske brigade v Zagrebu polkovnik Živanovič, zastopnik poveljnika našega letalstva in načelnik oddelka za civilno letalstvo v vojnem ministrstvu polkovnik Jovanovič, poveljnik IV. zrakoplovne baze polkovnik Pavlovič, poveljnik mesta general Stanojlovič, okrajna glavarja dr. šiška in Eiletz, predstavniki centrale aeroklubov iz Belgrada ter zastopniki oblastnih odborov aeroklubov iz Skoplja, Novega Sada in Zagreba, zastopnik kuma novega motornega letala mariborskega župana dr. Juvana obč. svetnik Sabo-lhy, kumica gospa Maistrova, predsednik mariborskega oblastnega aerokluba ravnatelj Krejči z vsemi funkcionarji ter ogromno število ljudstva, ki je že dopoldne prihitelo na Tezno ter gledalo vzlete letal, ki so prevažale občinstvo.
Popoldne se je vršil letalski miting, ki je presegel vsa pričakovanja. Nad 15.000 ljudi se 'je zbralo na Teznem ter je na široko obrobilo dve strani letališča. Gledalci so prišli v polni meri na svoj račun, dasi se je sredi programa vsula ploha ter je hud vihar oviral letalce. Program se je pričel z akrobacijami pilota-lovca Ernesta Turka, ki je Mariborčan ter je eden najstarejših naših aktivnih letalcev. Turk je izvajal zelo drzne vaje z vso preciznostjo. Silno zanimiv je bil start jadralnih letal. Najprej je motorno letalo dvignilo na vrvi dve jadralni letali, od katerih je eno izvajalo
akrobacije, kakor kako lovsko letalo, drugo pa se je dvigalo z ugodnim vetrom višje ter bi bil pilot najbrž ostal v zraku več ur, da ga ni nastopajoča nevihta prisilila k spuščanju. Nevihta je potem prisilila k pristanku tudi znanega ljubljanskega jadralnega letalca Raznožnika. Čudovite so bile akrobacije, ki jih je nato izjaval kapetan Bje-lanovič na domačem letalu belgrajske tvornice Rogožarski. Veliko zanimanje je vzbujal letalski napad na improvizirano vas, ki so jo bombarderji zažgali z bombami, obramba s tal pa jo je branila z umetno meglo ter strojnicami in topovi. Sodelovalo je pri napadu najmodernejše dvomotorno bombardersko letalo, ki je priletelo iz Zagreba ter se je takoj po napadu zopet nazaj vrnilo, ker na premajhnem tezenskem letališču ni moglo pristati. Prihod napadalca je javila opazovalnica, ki je bila nameščena v Vurbergu. Pri napadu je nastopila tudi protiplinska obramba. Največje; zanimanje pa je vladalo za nastop našega najboljšega letalskega akrobata, mariborskega rojaka kapetana Poljanca, ki je na težkem lovskem letalu tipe »Avia« izvajal tik nad glavami gledalcev najdrznejše in najnevarnejše akrobatske vaje, da je ljudem zastajal dih. Kapetan Poljanec je nastopil s programom, kakor ga izvajajo najboljši svetovni prvaki v zračni akrobaciji, ter ni po izjavah strokovnjakov v ničemer zaostajal za njimi. Izredno zanimanje je vzbudil tudi skok Belgrajčana Miše Petroviča s padalom. Letalec se je povzpel v višino 500 m, padal je več sto metrov v prostem padcu ter je šele dobrih ICO metrov nad zemljo odprl padalo in varno pristal. Njega in kapetana Poljanca so navdušeni gledalci dvignili na ramena ter so ju nosili po letališču. Po končanem programu so se do noči vršili poleti občinstva s civilnimi letali.
Vzorna je bila organizacija prireditve. S pomočjo dveh velikih zvočnikov je mariborski pilot g. Pivka opisoval občinstvu ves čas vse vaje, pojasnjeval jim je razne like, ki so jih izvajali letalci, ter jih seznanjal s tipi posameznih letal, g katerimi so letalci nastopali. Z današnjim mitingom je mariborski Aeroklub na najprimernejši način vzbudil med občinstvom ogromno zanimauje za letalstvo, ki je imelo tako priložnost, da se na lastne oči prepriča o visoki stopnji naše aviacije ter o znanju naših letalcev.
Včerajšnji športni pregled
Ljubljana je imela včeraj svojo senzacijo: ženske iz Brna in iz Zagreba. Za tekmo pa ni bilo tolikega zanimanja s strani ljubljanskega občinstva, kot kje drugje. Na igrišču Ljubljane je bilo okoli 1000 ljudi, ki so sprva mislili, da bodo imeli veliko zabavo, kmalu pa so videli, da taka ženska nogometna tekma niti prave zabave ne nudi. Prvi polčas so se ljudje skušali še malo zabavati, kmalu pa so uvideli, da to niti z najboljšo voljo ni mogoče. Takoj spočetka pa so gledalci ugotovili: da so Čehinje bolj »fest« kot domačinke, da še največ zna Cimpermanova, da bi si dekleta lahko s svojimi cirkuškimi nastopi po večjih mestih Jugoslavije prislužila vsaka svojo doto, če ne bi imele seboj preveč satelitev iz Zagreba, ki bodo denar, ki ga po blagajnih kasi-rajo, obrnili samo v »stručne« namene in za napredek ženskega nogometa. Končno so se vsi gledalci zakleli, ko je sodnik odpiskal konec temu niti šaljivemu, niti resnemu pojanju za žogo, da jih zlepa nihče več ne bo mogel spraviti gledat tako nogometno tekmo, ki skratka ni nič.
O tekmi se ne da pisati, niti resno, niti šaljivo, ker ni bilo niti prvo, niti drugo. Rezultat je bil 2:2. Prva dva gola so zabile Čehinje, druga dva pa Bernikova in Cimpermanova, torej obe Slovenki, ki sta igrali v zagrebškem »ženstvu«. Včerajšnja tekma je bil najjasnejši dokaz, da ta reč za ženske ni.
Lahkoatletski trening.
V soboto in nedeljo dopoldne je "bil na ljubljanskem Stadionu lahkoatletski trening, ki je bil sicer napovedan kot prava lahkoatletska prireditev. Trening ni privabil na igrišče niti tekmovalcev, niti sodnikov, niti gledalcev. Tudi rezultati, ki so bili doseženi, 60 povprečni, nekateri niti to ne. Kljub vsemu pa je bilo nekaj svetlih točk, ki nam dajo slutiti, da bomo imeli od 18. do 21. t. m. v Ljubljani na Stadionu priliko videti lepe športne borbe, v katere bodo naši tekmovalci tudi odločilno posegali. S sobotnega in nedeljskega treninga moramo predvsem omeniti Pleterška in Klinarja. Ta dva sta pokazala največ. Pleteršek je dosegel na 40 m boljši čas od uradnega jugoslovanskega rekorda 50.8, dalje 200 m 23. Tudi Klinar je pokazal lep in izdaten napredek (200 m 23.4, 400 m 51.9, krogla 12.28. V ostalem pa niso bili doseženi nobeni boljši rezultati.
Prvo kolo v ligi
Včeraj so 6c pričele prve ligaške tekme za državno nogometno prvenstvo — kar malo prehitro, Včerajšnje tekme niso prinesle presnečenj, omeniti je le, da so se trije novi ligaši držali dobro in so tekme izgubili le z zelo tesnimi rezultati. Podoba je, da bodo varaždinska Slavija, zemunska Sparta in skopljanski Gradjanski nevarni na domačih tleh in bodo marsikomu zmešali štrene. Publike na tekmah ni bilo mnogo: pozna se pač prehiter začetek.
Naša Ljubljana je imela v Belgradu za nasprotnika belgrajsko Jugoslavijo. Belgrajski rezultat 2s0 za Ljubljano ni tako slab kakor smo se upravičeno bali po slabi igri našega moštva v zadnjih nedeljah. Po poročilih je imela Jugoslavija prvo besedo v prvem polčasu, dočim se je Ljubljana v drugem polčasu močno izboljšala in nevarno napadala. Ni pa imela sreče, zraven Jcga jo je pa še močno oškodoval sodnik Belislin, ki je bil nemogoč. Gledalcev je bilo okoli 3500.
V drugi tekmi med BSK in Sarajevsko Slavijo so zmagali Belgrajčani v surovi igri z 1:4, Sarajevčani niso bil tako slabi in niso zaslužiti tako visokega poraza. Gole so zabili za BSK Podhrad-ski 2, Glišovič, Vujadinovič, za Slavijo pa Leer,
V Zagrebu je zmagal Gradjanski nad Jedrn-stvom z 5:0. Tekmo je gledalo 2500 gledalcev. Gole so zabili Lešnik, Wolfl, Kokotovič, Šipoš in Antolkovič. Gradjanski je zmagal z lahkoto in se ni mnogo trudil, sicer bi Jedinstvo odšlo iz Zagreba poraženo še mnogo bolj.
V Splitu «o Hajdukovci premagali ekopljance 4:1. Gradjanski iz Skoplja domačinom ni bil kos. Pokazal je le požrtvovalno igro, sicer pa ni bil dorastel. Gole so zabili Matošič ml. 3, Lemešič 1, za Skopljance pa je scortiral Atanackovič.
V Varaždinu je Hašk komaj premagal domačo Slavijo z 2:1. Hašk se je razigral šele po prvem polčasu in odločil tekmo po Medaričevi solo akciji v svojo korist.
V Zemunu pa je pred 1000 glcdalci premagal Bask zemunsko Sparto z 1:0. Tekma je bila ostra in lepa. Zemunci so nudili Baskovcem odličen odbor. Vodstvo in zmago za Bask je dosegel čabrič.
Tabela po prvi nedelji je:
Gradjanski	1	1	0	0	5:0	2
Jugoslavija	1	1	0	0	20	2
Bask	1	1	0	0	1:2	2
Hajduk	1	1	0	0	4:1	2
BSK	1	1	0	0	1:1	2
Hašk	1	1	0	0	2:1	2
Slaviia V.	'	0	0	1	1:2	0
Krai j	Barometer- I sko stanje 1	Tempe- raturn v C'		Relativna \ vi asm V |	oč C a o c K — O	Veter (smer. jakost)	Pada- vine	
		, a aS	K '«c a « S				B S	vrsta
Ljubljana	i59 2	26-2	17-2	85	9	sw,	31	dež
Mariboi	759'2	>4-2	15-0	93	10	0	7-0	dež
Zagreb	759-7	24 0	14-0	80	3	E,	—	—
Belgrad	759-3	2S-0	15-0	60	5	SE,	—	—
Sarajevo	—	—	—	—	—	—	—	—
Vis	759-1	29-0	23-0	80	0	0	—	—
Split	758-y	34',	24-0	70	3	NE,	—	—
Kumbor	75S-1	310	22-0	70	0	SE,	—	_
Rab	7589	31-u	23-0	50	3	0	—	—
Oubrovnlfc	758 0	29-0	25-0	60	0	w,	—	—
Vremenska napoved. Deloma oblačno in spremen*
ljivo vreme.
Splošne pripombe o poteku vremena r Ljubljani
od sobote do danes. V soboto je bilo iz noči do 5.40 večinoma oblačno, nakar se je pričelo polagoma jasniti. Ob 7.10 je bilo popolnoma jasno. Ob 10.50 se je pojavila na severovzhodni strani neba plast visokih oblakov, vendar pa je ostalo do 16.30 večinoma jasno in vroče. Ob 16.40 se je naglo pooblačilo; ob 17.05 je pričelo grmeti in je grmelo v presledkih do 19. Malo • je deževalo cb 17.35, močneje pa od 17.30 do 19.10. Dežja smo namerili 2.0 mm. Ob 20 se je oblačnost zmanjšala, vendar pa je bilo dve tretjini neba pokritega z oblaki tudi ponoči. Najvišja toplota zraka je znašala 20.2° C. — Včeraj je bilo zjutraj do 7.30 meglena. Ob 7,50 se je megla dvignila, nakar se je popolnoma zjasnilo. Ob 8.50 se je pričelo na jugu in se-verozapadu oblačiti— plasti oblakov so se naglo širil® na vse strani in so pokrile nebo do 12 popolnoma. Ob 12.25 je pričelo grmeti, vmes je padlo nekaj kapljic dežja, ob 12.45 pa se je vlila močna ploha. Ob 13.40 je nehalo deževati. Ob 16.40 se je oblačnost nekoliko zmanjšala, ostalo pa je ves čas in ponoči večinoma oblačno. Najnižja toplota zraka je znašala 17.0° C.
Koledar
Danes, ponedeljek, 8. avgusta: Čiri jak.
Torek, 9, avgusta: Roman, mučenec.
Obvestila
Nočno službo imajo lekarne: dr. Piccoli, Tyrševa cesta 6: mr. Hočevar, Celovška c. 62; mr. Gartus, Moste, Zaloško cesta.
Tečaji za vaditelje obvezne telesne vzgoje v Ljubljani. Da bi se čiinprej izobrazilo zadostno število vaditeljev, ki bodo poučevali v telesno vzgojnih tečajih na področju naše banovine, namerava ministrstvo prirediti tečaj v Ljubljani. Ta tečaj bi bil v velikih šolskih počitnicah, vendar še ni znano, kdaj se bo začel. V tečaj bo sprejetih okrog 80 tečajnikov. Obisk tečaja je posebno priporočljiv ljudskošolskim in strokovnim učiteljem, rezervnim oficirjem in tehničnim organom telesno vzgojnih društev, ki imajo vsaj srednješolsko malo maturo. Vse podrobne informacije daje mestni odsek za telesno vzgojo, Beethovnova ulica 7-III.
Evidenca umobolnih in duševno zaostalih;* kakor tudi težko pohabljenih, gluhonemih, slepih in božjastnih na področju mesta Ljubljane se vodi na mestnem fizikatu. Rok za prijave na mestnem fizikatu je še do 11. avgusta 1938. Prijavijo naj se tudi oni, ki so to že storili pred dvema letoma.
»V času obiskanja« na Brezjah.
V soboto, 13. in v nedeljo, 14. avgusta zvečer, pridite na Brezje!
Ob zvonenju lepo ubranih zvonov, ob mogočnih akordih orgel in pozavn, na lepem in velikem z žarometi razsvetljenem odru, širokem kot je prostor pred cerkvijo, boste videli čez 130 igralcev v lepih kostumih, ko bodo z Gregorinovo pasijonsko dramo »V času obiskanja« predstavljali največjo dramo — življenje Jezusa Boga — v času Njegovega obiskanja im zemlji.
elani in članice Prosvetnega društva v Kropi se za uprizoritev marljivo pripravljajo pod režijskim vodstvom pisatelja drame, člana narodnega gledališča v Ljubljani g. Edvarda Gregorina. Sodelovanje g. Gregorina je dokaz, da je to uprizoritev treba videti. V našem kotu je zadnji čas vse v znamenju priprav za to veliko uprizoritev, ki naj bo letos zares ena najlepših v Sloveniji.
Vabimo vas; Pričakujemo vas! Vaša udeležba naj bo priznanje našemu delul
Razpis službe cestarja
Na osnovi § 31. zakona o banski upravi razpisujemo v območju okrajnega cestnega odbora Celje službeno mesto banovinskega cestarja in sicer na banovinski cesti 117 reda št. 277, Dramlje—Špitalič—Žiče, za progo od km 3.500 do km 11.853.
Prosilci za to mesto morajo izpolnjevati pogoje iz čl. 2 uredbe o službenih razmerjih drž. cestarjev in njih prejemkih in ne smejo biti mlajši od 23 in ne starejši od 30 let.
Lastnoročno pisane in z banovinskim kolkom za 10 din kolkovane prošnje, opremljene s pravilnimi in zadostno koikovanimi prilogami (rojstni in krstni list, domovinski list, .zadnje šolsko spričevalo, dokazilo o odsluženju kadrovskega roka, zdravniško spričevalo, nravstveno spričevalo, potrdilo pristojnega oblastva, da niso bili obsojeni zaradi kaznivih dejanj iz koristoljubja, ev. dokazila o strokovni sposobnosti je vložiti najkasneje do 10. septembra 1938 pri okrajnem cestnem odboru v Celju.
Kraljevska ban. uprava dravske banovine.
Razpis mesta zdravnika
Kraljevska banska uprava razpisuje službo zdravnika združene zdravstvene občine Tržič in mesto zdravniškega pripravnika v banovinski bolnišnici v Mariboru. Prosilci morajo imeti pogoje za sprejem v državno odnosno banovinsko službo v smislu § 3. zakona o uradnikih ter zdravniško pripravljalno dobo, prosilci za mesto zdravnika združene zdravstvene občine pa vsaj 6 mesecev bolnišnične prakse iz porodništva in ginekologije. Prošnje naj se vlože pri kraljevski banski upravi dravske banovine v Ljubljani do 25. avgusta 1938.
Kraljevska ban. uprava dravske banovine.
Slavija S.	10
Gradjanski S 1 Šparta	1	0
Ljubljana	1	0
Jedinstvo	1	0
0
0 0 1 0 0 0
0
1	1:4
1:4	0
1	0:1	P
1	0:2	0
1	0:5	0
Angleškem so se zdaj za ob takšnih prilikah pobiri dnevi le nekako tekmova narejeno iz samih rož, ki
Razgovor z ameriško Slovenko gospo Heleno Kušarjevo:
„Pšenični klas, ki je dozorel na slovenski
njivi,
bomo ponesle v svoje domove v daljno Ameriko..
Kranj, 8. avgusia
iJruga za drugo se bodo počasi poslavljale ameriške Slovenke od svoje domovine. Kakor so 7, radostjo v srcu prišle v svoj rodni kraj, tako težka bo pot nazaj v daljno tujino. Kakor so jim takrat igrale solze veselja po licih, tako bodo sedaj tekle iz žalosti ob grenkem slovesu. Domovina s svojimii zelenimi tratami, lepimi skrbno negovanimi njivami in s ponosnimi gorami jih je priklenila nase, kakor more prikleniti le mati svojega otroka.
Konec meseca avgusta se bo poslovila od Slovenije gospa Kušar jeva, ki je bila pri Tomazinu v Naklem že od 6. junija, ko se je pripeljala s Hrvatskim pevskim zborom »Zora« iz daljne Amerike. Vaš poročevalec je imel priliko govoriti z gospo Kušarjevo in ker je bila gospa Helena prav zgovorna in je povedala mnogo zanimivega, bomo o tem seznanili tudi naše čitatelje.
V »Slovencu« so razne gospe odbornice in članice 'Slovenske ženske zveze« iz Amerike že povedale, kako ogromno je poslanstvo slovenskih žena v Ameriki. Pa ne samo te organizacije, ampak tudi še druge opravljajo veliko nalogo, ohraniti slovenski zemlji zveste sinove tam v daljni Ameriki. Gospa Kušarjeva je bila soustanoviteljica društva »Jugoslovanska žena«, v katerem niso učla-njene samo Slovenke, ampak tudi Srbkinje in Hrvatice. Precej vodilno vlogo imajo pri tem društvu Slovenke. Slovenske odbornice tega društva so v javnosti svoje domovine lepo reprezentirale ob velikih slavnostih 100 letnice obstoja mesta Chicaga. Na poseben način so namreč ob tej priliki pokazale, kako je ponesel slovenski škof Baraga luč sv. vere med Indijance in skrbel tudi za kulturo. Gospa Kušarjeva se je udejstvovala tudi pri društvu »Kranjska slovenska katoliška jednota« in v društvu »Sv. Družina«, razen tega pa je članica tudi »Angleške ženske katoliške organizacije«. V tem društvu niso učlanjene samo Slovenke, ampak žene 35 narodov. Organizacija ima okrog 10 milijonov članic.
Vsa društva vzgajajo v narodnostnem in katoliškem duhu, obenem pa so to tudi dobrodelne ustanove. Ako ne bi bilo v Ameriki raznih slovenskih društev bi naš jezik kmalu utihnil v Ameriki, kljub temu, da matere vzgajajo svoje otroke v ljubezni do svoje domovine. Otroci bi namreč nikjer drugje kakor v domačem krogu ne slišali slovenskega jezika in tudi domačini bi pozabili drug na drugega. Društva organizirajo predava-
nja, izlete, prirejajo igre, gojijo pa tudi petje in razširjajo slovenske knjige in časopise.
Slovenske žene pa ne opravljajo v tujini samo tega poslanstva. Ce pravimo o ženah, da podpirajo hiši tri vogle, potem se mora to reči še prav posebno o ameriških Slovenkah. Večina žena in deklet skuša dobiti mesto, bodisi v tovarnah, ali kjerkoli drugod, da pripomorejo k družinskemu blagostanju. Slovenke so pri ameriških tovarnarjih zelo dobro zapisane kot pridne, snažne, poštene in izobražene. Kljub temu, da se udejstvujejo naše žene v Ameriki v poklicih, vendar nikoli ne zanemarjajo svojega doma. Dom jim jo vsa njihova domovina, v njem mora najti vsakdo snažno bivališče, domači pa odsev daljne domovine, Slovenije. Po stenah so obešene slike domačinov in slike slovenskih gora in krajev, po vrtovih pa rastejo iste cvetlice, nagelj, rožmarin in roženkravt, prav kakor na gorenjskih vrtovih. Slovenska žena v Ameriki rada zapoje lepo	domačo	pesem, ki	pač	najbolj vžge srca njenih	otrok.
Kljub temu, da si	naše družine	često	lepo	ure-
de materijelno stanje, vendar	jim	misli	in	želje
vro v domači kraj. Zdi se jim, da jim bi slovenska zemlja za ves trud in varčevanje dala mnogo več kakor jim je dala Amerika. Kakor magnet jih mika in vleče prava domovina, slovenska zemlja, vendar je tako daleč, da je dosegljiva skoraj samo v mislih in sanjah. Gospa Kušarjeva se čuti presrečno, da jo je videla in ne bo se ustrašila pred slovesom narediti turo na Triglav, čeprav ima da-
Skok čez živo zapreko. Takšne vaje prirejajo nemški policisti v nekdanji Avstriji.
nes že 60 let. Natrgala je pa tudi pšeničnega klasja in ga bo ponesla v svojo novo domovino, sebi in drugim v spomin na domačo grudo, ki je ostala, kakor pred davnimi leti, ko so na njej še prebivali naši sedanji rojaki iz daljne Amerike.
Pozabljene filmske zvezde
Film postavi včasih enega igralca kar čez noč v ospredje svetovnega slovesa. Tako, kar naenkrat in presenetljivo, so se zasvetile na filmskem nebu zvezde kot Jean Harlow, Colbert in v zadnjem času Eleanor Povvell, ki je postala slavna v »Broadway Melody«. V splošnem pa filmska s'.ava ne traja aolgo, nehvaležna je in kratkotrajna in je onim, ki jih obsipa s sijajem, često nevarna. Kajti prehod iz slave v pozabljenje je pot, ki jo mora prehoditi enkrat vsak igralec. Mnogokrat je ta pot lahko zelo tragična.
Asta Nielsen
To je bila igralka res velikega formata; če se jo dobro spomnimo, se nam prikaže pred očmi
Po nekaterih krajih, na takšni kot pri nas, ko so ti angleški cvctlični ladjo,
začeli tradicionalni »cvetlični dnevi«, pa ne prispevke za to ali ono stvar, pač pa angleških vrtnarjev. Na sliki vidimo, dobila tudi prvo nagrado.
podoba lepe, razvajene in zanimive žene. Vse njeno življenje je bilo posvečno samo filmu in gledališču. Na gledališkem odru je začela igrati že s štirinajstimi leti. V poletju 1910 je prvič nastopila v filmu »Stranpota« v glavni vlogi in je prejela knežjo plačo dvesto kron. Filmski atelje je bil na nekem kaznilniškcm dvorišču, stvar pa je finansiral reven podjetnik kina iz Danske, ki se je tresel, da ne bo izgubil še ta svoj denar. Toda film »Stranpota«, prvi film, v katerem je nastopila Nielsonova kot glavna junakinja, je imel tak uspeh, o katerem nihče niti sanjal ni, ki je zasenčil celo največje gledališke »šlagerje« tistih časov. Nekaj ljudi, ki so bili dobri trgovci, je kupilo za 30.000 kron prvenstveno pravico za izvajanje tega filma v Nemčiji in je pri tem obogatelo. Noben film kasneje ni prinesel tolikšnega dobička kot ta.
Asta Nielsen pa je postala čez noč slavna filmska zvezdnica, ime — pojem. Filmsko občinstvo vsega sveta jo je oboževalo. To navdušenje, ki ga enostavno ni bilo mogoče več stopnjevati, je trajalo polnih dvajset let. V tem času je Niel-senova nastopila v 75 filmih kot glavna junakinja. Med temi filmi so bili najznamenitejši: »Nočni metulj«, »Vroča kri«, »Hamlet« »Gospodična Julija«, »Prepad«, »Ulica brez veselja«, »Nevarna starost«, »Podzemni duh«. Nielsen je igrala vlačuge, vojvodkinje, matere, »vampe«, služkinje, bolnice, velike in male dame. Vse je znala igrati dovršeno, tako, da jo je vse občudovalo. V vseh teh, dostikrat močno nasprotujočih vlogah, je Nielsenova pokazala dovršenost in prilagodljivost. Postave, ki jim je dala v filmu življenje, so bile resnične, velike, plemenite in globoke. V svoij igri se je znala neverjetno poglobiti in osredotočiti. Bila je glavna junakinja nemega filma in je ostala edinstvena in nedosegljiva. Prva njena naslednica v zvočnem filmu je bila Greta Garbo. Asta Nielsen je nastopila zadnjikrat 1. 1932. v zvočnem filmu »Nemogoča ljubezen«. Od tega časa je ni poznal noben filmski režiser, in film se ji ni več nasmehnil. Razočarana je odšla nazaj h gledališču, odkoder je prišla. Toda pozabljena je bila preje, predno bi si kdo mogel misliti. Gostovala je še po različnih podeželskih odrih, vendar njeno ime je že izgubilo privlačnost.
Spomini na Hella Mora
V elito igralcev nemega filma je spadala tudi ena najbolj znanih in priljubljenih igralk, JHfella Moja. V velikanskih črkah se je bleščalo njeno ime nad kinogledališči in vabili; bila je kot magnet, ki je vlekel v kino. Njeni najuspešnejši in najbolj-
ši filmi 60 bili »Figarova svatba«, »Grofica Wa-lewska« (v letošnji sezoni smo videli ta film z Greto Garbo in Charlom Boycrjem) in »Ulica pozabljenja«. Po tej poti pozabljenja je šla Hella Moja tudi sama 6 pogumnim srcem, ko je uvidela, da je dosegla višek priljubljenosti in, da izgublja na svoji popularnosti. Vkljub vsem vabljivim ponudbam sc Hella Moja ni več vrnila v filmske ateljeje. Nič več ni hotela nastopiti.
Kljub temu pa je natančno zasledovala raz* voj tega najmlajšega otroka umetnosti in tehnike — filma, z naravnost strastnim zanimanjem. Svojemu možu, režiserju Heinzu Pavlu je pomagala pri delu. Sama je napisala besedilo za lepo število filmov. Še leta 1936. smo jo gledali v filmu ^Nesmrtne melodije«. To je bilo njeno zadnje delo. Kmalu nato je umrla in je svoj posebni mir našla na berlinskem pokopališču.
Pot filmske zvezdnice do filmskega avtorja torej iz prakse v teorijo, je napravila tudi Lotte Neumann. Tudi nje se še marsikdo spominja iz zlate dobe nemega filma. Za obiskovalce filma je bila Neumannova smeh, brezskrbnost in veselje. V neštevilnih filmih je ona igrala glavno vlogo. Omenjamo le »Igra z ženo« in »Večna borba«. Oba filma sta bila filmana neposredno po svetovni vojni. Ko se je kasneje poročila, je za film umrla. Šele kasneje so Jo znova odkrili, toda to pot za gledališče. Učila se je petja in je hotela nastopiti tudi kot pevka, toda ostalo je samo pri poizkusu. Dolgo ča6a ni bilo o njej nič slišati. Nenadoma pa se je spet pojavila kot avtor pod imenom C. H. Diller, to je bilo dekliško ime njene matere. Stara ljubezen in strast jo je spet pognala v filmske ateljeje. Z njenim sodelovanjem. 60 nastali filmi »Pygmalion«, »Ti si moja sreča«, »Dijak prosjak«, »Ljudje brez domovine«.
Med drugimi so omembe vredni še Vanda Treumann, Wallace Reid, Greta Lund, Max Lin-der, ljubljenec publike, se je ustrelil. Tudi Ressel Asta je napravila samomor, ker se ni več mogta vživeti v privatno življenje.
Predhodnica Adele Sandrockove
Imenovala se je Anna Miiller-Linke. Bila je to prisrčna in ljubezniva Avstrijka, ki se je udejstvovala v filmu še takrat, ko so vrteli film s šest-desetmetrsko dolžino traku. Prištevali so jo k najbolj popularnim filmskim igralkam. Kasneje je igrala še v provincialnih mestih, dokler ni popolnoma zapadla pozabljenju.
Tudi Max Landa, junak neštevilnih detektivskih filmov in Bruno Kastner, sta prostovoljno šla v smrt.
In kje so še ostali, ki so nam včasih darovali veselje in užitek? Filmska slava, ki se zdi tako zapeljiva in lepa, je samo trenutna. Samo v bleščečem sijaju kričečih reklam uspeva. Kakor hitro filmski igralec zapusti pozorišče, izgine za vedno.
Zahtevajte povsod naš list!
Hervey Allen:
Antonio Adverso,
cesarjev pustolovec
Mister Bonnyfeather se je začel slačiti. Obešal je obleko na staro jelenje rogovje, edini ostanek njegovih škotskih plemenitaških pravic, ogrnil se je v spalno suknjo ter si potegnil zložen stol k ognju. Čakanje ob Antonievi postelji ga je premrazilo in zadnje gospodinjino odkritje mu ni seglo nič manj do srca kakor prej prvi pogled na Antonia.
Ce mu je markiz kaj zatajil, potem je nedvomno imel dobre razloge za to. Mister Bonnyfeather si ni mogel misliti, da bi Dona, Luisa osumil, da je zavrgel svoje dete, seveda če je res imel živega otroka.
Kaj pa če to ni bil markizov otrok, marveč samo Marijino dete? Tu sta pa staremu možu vest in čast prepovedovala vse nadaljne razmiljanje. Njegov ponos, njegova notranja dostojnost, njegova rodove in rodove stara in gojena vera v lastno pleme sta mu branila, da bi nadalje iskal v lej smeri.
Torej ne bo nič več poizvedoval, ne v samostanu, ne kje drugod. Kar je bilo na teh zgodbah temnega, naj ostane temno, saj kolikor se njega tiče. Tako je bilo boljše.
»V gorah pokopana ...«
Spet je slišal, kako done te besed hladno iz ust Dona Luisa, toda to pot so mu dajale resnično tolažbo: res, naj kar ostane tako!
Odprl je škatlo in vzel iz nje obesek. Razen nekaj nežnejših, ženskih odtenkov v obraznih potezah, je to bilo obličje fanta, ki je-spal v oni sobi. To obličje je zdaj gledalo nanj iz oblastnega okvirja. Zdaj je mimo vsega razuma in v vseh dvomih vedel, česar z razumom ni nikdar želel vedeti.
Mala ura na pisalniku je udarila štiri, ko je šel v posteljo. Ure na stolpih po mestu so ji odgovarjale, njihovo bitje je spet odmevalo iz ladijskih zvonov po luki.
Mister Bonnyfeather je čutil, da se je pomiril s svojim lastnini bistvom, s svojini Stvarnikom in s preteklostjo, odkar je naredil trdni sklep. Fanta, ki je nocoj prišel v hišo, bodo sprejeli in vzgojili kakor da bi bil kak njegov sorodnik. Toda nikdar naj nihče z izrazito besedo tega ne omeni. Zveza med njima, katero je zdaj tako jasno in razločno čutil, ne da bi jo do kraja razumel, naj ostane brez imena. Tako bo to vprašanje rešeno, s tem, da ga nihče ne bo
zaetevljal.
Stari mož je zadihal, kakor da se je rešil bremena. Iz kleti pod njim je udarjal vonj po čaju in dišavah močno prav do njega. Vdihaval ga je z zadoščenjem. Če bi se našel kdo, ki bi bil sposoben in bi to zaslužil, za tega bi se dobila lepa dediščina doli pod oboki Bonn.vfeatherove hiše.
»Bog bodi zahvaljen,« si je mislil, »zahvaljena predvsem ti, Milostna Devica, da si ohranila tega otroka v svojem svetem, skrivnostnem varstvu in da si meni, starcu prinesla tolažbo!«
Udarci z zadnjega ladijskega zvonca lam zunaj so vprav izzve-nevali, ko je legel nanj spanec.
Prav tisto zvonenje, ki je mistra Bonnyfeathera zazibalo v spanje, je prebudilo Fides v sosedni sobi. Ni hotela zaspati, a bila je trudna od plesa.
Ko se je prebudila, je bila njena obleka v neredu, njeno telo pa je zaspano ležalo na stolu.
Vrgla je boječ pogled na dečka, a ta je trdo spal. Na lica se mu je naselil rožnati dih zdravega spanca.
Fides je nekaj časa sedela pri miru, da se je do sitega nagledala tega prizora z nepotvorjono mladostjo. Ni bilo nikogar, ki bi jo bil mogel opazovati.
Ena izmed sveč se je začela solziti. Fides je nalahno vstala in premenjala sveče iz zaloge, ki jo je bila prej prinesla iz kuhinje. Potem je vzela svečnik ter po prstih odšla čez hodnik v svojo sobo. Tam je imela visoko zrcalo.
Pred zrcalom stoje si je razvezala lase. V gostih črnih pramenih so ji padali prav do kolen. Skrbno jih je okrtačila in počesala, jih spletla v dve dolgi debeli kiti ter si jih ovila okoli glave. Konca kit je potegnila skozi presledek v laseh spredaj nevzven ter ju pri-' vezala s koscenr črnega traku, da sta ji kakqr rožička molela čez čelo.
Potem si je obličje zdrgnila z mehko krtačo iz kamelje dlake, ki je bila namočena v citronov sok. Z mehko drgalko si je otrla lica ter se vprašuje opazovala. Umila si je oči z mrzlo vodo, potegnila potem obleko čez rame ter jo z enim samim giboni spustila na tla.
Potem je kakor sviloprejka, ki se je izmotala iz svilenega ovoja odfrfotala po sobi v kot, kjer je na kamenitih tleh stal napol prežagan ladijski sod za vodo. Bil je štiri Čevlje visok in do dveh tretjin riapolnjne z mrzlo vodo. Ne da bi kaj zmignila z obrazom, je Fides stopila v sod ter počenila, dokler se ni voda sklenila nad njenim rameni. Postala je tako kake pol minute in zdelo se je, kakor da plava njena glava stran od telesa in ogleduje sobo.
Potem je stopila iz vode, ne da bi je kaj polila po tleh, se naglo osušila in začela z lahnimi gibkimi koraki hoditi po sobi.
Sleherna sled o trudnosti je izginila iz nje. Njeni gibi so bili nekam pantersko gotovi.
Da je ta ženska živela vprav v hiši tako častitega in konec koncev tako vrenega moža kakor je bil mister Bonnyfesther, ni bilo tako zagonetno, kakor bi se dalo slutiti iz pogleda na ta prizor.
Na odru življenja je bila Fides Paleologova izborna igralka. Njena vloga ni pri belem dnevu posebno bodla v oči, toda igrala jo je zelo premišljeno. Ko se je zjutraj oblekla in se pokazala po Bonnyfeatherovi hiši, je njen skrbno izbrani kostum — zakaj ta obleka nj bila drugega kakor kostum za igro — njena hoja, njena drža in celo zvok njenega glasu izdajal, da gre za deviško osebo nedoločene starosti. V gospodarstvu, kjer so v vsem življenju prevladovali odnošaji med moškimi, ni njen obraz dovoljeval niti najmanjših ljubezenskih poskusov.
Nikdar je ni nihče videl zunaj, pa naj je lo bilo tudi le na hišnem dvorišču, brez visokega klobuka iz gladke črne slame. Nosila ga je malo poševno in ga pod brado privezovala s priprostim trakom tako bajne uradnosti in dostojnosti, da se je vsak angleški morski medved, katerega je srečala, kar sam od sebe in spoštljivo prijel za čepico.
Podnevi je Fides živela v okolju urejenega trgovskega podjetja in urejala preproste gospodinjske zadeve njegovega lastnika ter nameščencev, ki so stanovali v 'hiši. Zvečer pa je marsikdaj, zlasti ob ščipu zapuščala to domovje. Na glavi je imela klobuk, kakor da gre kupovat kaj za gospodinjstvo. Nekaj trenutkov pozneje pa bi jo bil človek nele glede prostora, marveč tudi družabno našel v docela drugi okolici.
Tam je potem odložila častitljivi klobuček in se čisto po domače zabavala s katerimkoli moškim, ki si ga je na pristaniškem sprehajališču izbrala in ga zvabila za sabo, kakor je samo ona znala. Pri takih sestankih se je njen obraz zatemnil. Dobila je izraz zasanjane prerokinje, ki tuhta o zadevah daljne bodočnosti. Zenice v očeh so se ji zožile in dobile nečloveško, podolgovato obliko, kakor da hoče utakniti 'nit v šivanko. Potem so se pa spet nenadno zvečale, se zjasnile in pomirile.
Bilo je težko reči, ali je iz teh oči gledal duh strasti, ki se je mimogrede potajil, ali pa je gledala iz njih samo nasičena zver.
Mlad pesnik, zašel človek, ki se je bil nekoč nekaj spentljal z njo in se je ni mogel več rešiti, je v njenem obrazu, kadar je vzela z glav klobuk, ki jo je kazil, odkril izraz sojenice, ki sedi pred vrati vsega življenja in meša niti usode. Vedno znova se je vračal k njej in skušal prebrati njeno skrivnost, dokler se ni njegove radovednosti naveličala in ga zapodila. V Bonnyfeatherovi hiši so jo spoštovali ali se je celo bali. Ni vsega časa zapravljala za skrivno igranje. Utegnila je še dosti početi drugih reči.
»Slovenski dom« iihaja vsak delavnik ob 12. Mesečna naročnina 12 din. za inozemstvo 25 din. Uredništvo; Kopitarjeva nlica 6/111, Telefon 4001 do 4005. ITnrava: Kopitarjeva ulica ft.
7» Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: K. Čeč. Izdajatelj: Ivan Rakovce. Urednik: Jože Koširek.