— Oii —
ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po poŠti, 2 fl. brez poŠte.
Čislo 27.	V torek 29. junija 1852.	L tečaj.
Ljudska šola.
Od učnih sredstev (Lehrmittel.)
Dosedaj smo govorili od tega, kaj, po kterem redu, kako se ima u ljudskej šoli učiti in kako se ima učitelj pri nauku obnašati. Bog hotel, da bi si gospodi učitelji naše besede k sercu vzeli in se po njih ravnali: čest in sreča za nje bi to bilo in sreča in blagor za našo mladino! Zakaj učitelji bi svoje sveto in težavno delo radi in s veseljem opravljali, otroci bi pa lepo napredovali, in s časom postali modri zemljenčani, zvestideržavljaniinbrumni nebeščani.	-
Kakor pa eden sam človek nikolj in nikder vse ne ve in ne zna ter dognati ne more, teinuč drugih ljudi in ptnje pomoči potrebuje, ravno lakaje tudi pri šoli; tudi učitelj, — naj bi se napenjal do kervavih žulov, — vse sam dognati ne more. Tudi njemu je treba ptnje pomoči, marsikterih reči in pripomočkov, da bode u stanu svoje dolžnosti prav in zvesto spolnovati. Nekaj tih pripomočkov potrebuje za-se, da sam u omiki napreduje in se od dne do dne za šolski nauk dalje bolje pripravnega stori, — nekaj tih pripomočkov potrebuje za svoje učence, da jim šolski nauk polajša in živo počutljivi (versinnliche). Ti pripomočki se imenujejo učne sredstva (Lehrmittel) in so taj dvojne sorte; učne sredstva, kijih učitelj sam za-se potrebuje, in učne sredstva, ki jih učitelj za svoje učence potrebuje,
A. Učne sredstva, kijih učitelj sam za-se potrebuje. Te razpadejo spet na dve versti; so namreč šolske knjige in pomočne knjige (Hilfsbiicher).
1. Prav in vse hvale vredno je, da vsaka vladija, ki za samo svojo srečo in slavo in tudi za srečo in slavo svojih podložnih skerbi, posebno na ljudske šole gleda in svoje oči in serca obrača. Zategadelj so vladije dobro vravnanihdežel za dobro spoznale,ne samo zapovedati,kaj — temuč tudi kako se ima u ljudskih šolah učiti.
U te namen tudi vladija oskerbuje, da se šolske knjige spišejo in na svitlo spravijo. Ona naj ložej spisovavce plačuje in med rokopisi prebira, pa tudi knjige naj ložej dober kup natiskuje in med ljudi razprostira.
Kako se ima taj učitelj zastran šolskih knjig obnašati? Naj se takole obnaša: «) Vzemi predpisano šolsko knjigo, brez da bi dolgo premišljeval, za podlago šolskega nauka. Zakaj na vse strani dobro šolsko knjigo osnovati in spisati, ni tako lahko, kakor si marsikteri misli. Se nar boljšim glavicam ta težavna reč noče prav srečno in gladko spod rok iti. Ne zanašaj se taj preveč na svoje sile in svojo modrost! — l>) Derži se zvesto te šolske knjige in dalej postopuj, kakor ti ona pokaže. Zakaj od knjige do knjige preskakovati, ves šolski nauk omami in moti, ter slednič učitelju in učencem celo štreno u šoli zmede: brez stanovitne in odločene šolske knjige vse nekako po temi tava. c) Preberi in pretresi celo šolsko knjigo na vse strani, da ne bodeš samo vse stavke od besede do besede na pamet znal, temuč vse, kar knjiga pove in kako ona dalje koraka, dobro in temeljito zastopil. Zakaj pismenka vbija, duh oživlja! — dJ Zberi iz te šolske knjige to, kar se ti za tvoje učence nar pripravniše in modrejše zdi in tako zaporedoma dalej korači, kakor se tvojej naučnej osnovi nar bolje prileže. Vse ni za vse učence in vse šole. e) Podučuj slednič u šoli vselej brez knjige. Doma se uči, kar hočeš u šoli svojim učencem razlagati. Šolsko knjigo u rokah derže ne bodeš nikolj gladko in živahno podučeval in zraven svoje učence na misel pripravil, da sam učitelj tega nežna, kar svoje učence uči. Učitelj, ki brez knjige nič
opraviti ne zna, ostane na veke mojster—Skaza, ki ni vreden peškovega oreha. —
2. Pomočnih knjig vsak učitelj potrebuje, da u znanostih tako kakor na starosti napreduje, da vidi in sliši, kako se drugi u šoli obnašajo, in da popravi, kar jc napčnega alj škodljivega u njegovej šoli.
Kako se ima učitelj zastran pomočnih knjig obnašati? Naj se takole ravna: aj Prebiraj take knjige, ki so jih napisali skušeni in sloveči moži, prebiraj in pretresuj jih večkrat, temeljito in na vse strani: non multa sed multum! ne veliko temuč dobro. —
b)	Ne misli, daje vse, kar u knjigi najdeš, tudi za te in tvoje učence. Vse, kar ti dopade in se ti modro zdi, poskusi, pa le, kar je dobro, obderžaj. —
c)	U tem, kakor si ti tvoj nauk osnoval in dalje postopati za dobro spoznal in sklenil, ne daj se tako berzo in lehko motiti, alj kar bodeš slab tcrstič, ki ga vsak vetrič semtertje maja.
Posebno učboslovje bode govorilo od pomočnih knjig za posamezne predmete; tukaj hočemo samo nektere knjige za občno učboslovje imenovati in priporočiti: „Denzel's Erziehungs- und Unterrichtslehre", „Th. Scherr's Handbuch der Padagogik",—»Overbergs und 31. Sailcr's padagogi-sche Schriften", ..Padagogik der Volks-Schule in Aphoris-raen von L. Kellner", „Schwarz's Unterrichts- und Erzieh-ungslehre", Durschs Padagogik" in „Obuka malenih ili katehetika od Dr. Stepana Iliaševič-a.
B. Učne sredstva, kijih učitelj za svoje učence potrebuje.
Te učne sredstva so dvojne sorte, namreč: občne in posebne.
1. Občne, ki so namenjene in pripravljene za vse učence vkupej; postavim: deske alj table, slovkovnicc (Wandli-beln), podobe živali, rastlin itd. Te učne sredstva naj so, kolikor je mogoče, ednostavne (einfach) in razgovetne, ne preveč umetalno osnovane in zamotane, posebno podobe naj so čedne, lične in resnične.
2. Posebne, ki jih posamezni učenci u roke dobijo. Ravnaj se po tem, kar postava tako modro zaukaže: slovkovar, čitanka alj berilo in pisavne orodje, to je vse, česar je učencem u šoli treba.
Skoz in skoz nepotrebno, ja včasi clo škodljivo je, več polnočnih knjig učencem u roko dajati. Veliko knjig vetrenjaste učence še bolj raztreša, jih navadi, veliko brati in nič ne ohraniti, ja jih clo navadi, prazne besede u glavo trupiti. To se pravi zlati čas tratiti ter dušne sile kaziti in pokončevati. Proč s debelo knjižno torbo iz ljudske šole, — proč š njo! Tvoj jezik, dragi učitelj! naj bode tista zlata knjiga, ki učencem vse šolske knjige lepo in jasno razlaga, s medom polija in osladujc! —
Gospod Knobleher in afrikaiiski divjaki.
(Konec.)
S svetlimi steklenastimi koraldami in s muziko se spreobra-čevavci divjim ljudem naj bolj prikupijo;pa tudi s koristnim orodjem, ki jim je bilo popred neznano. Sivanki, s ktero je gosp. Knobleher vpričo njih šival, se niso mogli prečuditi. Oh, kako naglo in lepo gre ta reč od rok! so rekli,in vsak je hotel potipati, če nit zares tudi derži. Tudi žaga, s ktero se tako hitro drevo prereže, jim je bila veliko čudo. Ponarejati jim je rekel tako orodje; so storili in precej dobro pogodili. Železo so umeli kovati, pa kladeva so imeli kamnene, dokler jim ni gospod Knob-lechcr svetoval, si jih tudi iz železa narediti.
Njih koče so okrogle, pa brez oken, in vrata tako majhine, da morajo po štirih noter laziti.
Nate vam tudi nekoliko besed Barskega jezika: Bog se imenuje mun, solnce kalan,mesec jafa, zvezda kacir, zemlja kak, voda pijo, ogenj kirnan, oče ba, mati jango, sin tnuro, hči diet, brat lungacur, sestra ciačer. Cuduojepa, da imenuje en rod konja kejn (skoraj ravno tako, kot mi) miš pa mis, kot mi.
Gospod lvnoblecher je prišel po svojem svetem opravilu v notranjej Afriki tako daleč, da še nobeden Evropejec pred njim ne tako; samo še štiri dobre dni je imel do polovice sveta od
scvcrja proti jugu. Že od Kajre v Egiptu do Kartuna ali Har-tuma v Nubii je 2 mesca hoda na kamelcah imel v taki veliki vročini, da so se človeku mehurji naredili, če je kje solnce na golo kožo posijalo. Tudi se mora voda in živež za več tednov seboj nositi, ker ni v neizmernih razbeljenih puščavah žive stvari viditi.
Pri Hartumu se stakata beli in višnjevi Nil, in po unem sc je gosp. Knoblecher tako daleč peljal. Potoval je skozi deželo divjih zamurcev po imenu Silukov, pri kterih imajo ženske večjo veljavnost od možkih, tako da ženske smožkimi kakor s hlapci zapovedujejo. Kakšnih 5 dni od vravnovarja (Aequa-tor), to je od polovice naše zemlje, ako sc gre od severja proti jugu, na desnej in na levej strani potoka ni nič drugega viditi, kakor močirje in velike jezera. Voda se komaj dalje pomika, v njej živi strašni povodni konj do 13 čevljev dolg, zemlja sc trese kedar on rujove.
Za sedež sije izvolil gospod Knoblecher mesto II a r t u m, od kodar hodi ajdovske zamurce spreobračevat. V tem mestu ima tudi v svojej hiši šolo, ktero 20 zamurčkov obiskuje, in sicer sami fantički, ki se pridno po arabski učijo; deklice ne smejo po šegi tistega kraja v ptuje hiše hoditi; ravno tako ne pripusti šega, da bi jih hodil gosp. Knoblecher na dom učit. Prizadeval si bode, to napačno navado sčasoma zatreti; do zdaj še ni mogel, zakaj navada je železna srajca, ki se ne da tako hitro sleči.
Gosp. Knoblecher je pripeljal seboj polno skrinjo različnih reči afrikanskih zamurcev: orožja, semen, piščalk in rogov za trobiti, kos njihovega kruha, ki je iz neke mane narejen, sladek in rujavkast, kakor sirkov, več lepih kož ondotnih zveri, nekoliko izdelkov, kijih divjaki sami izdeljujejo in še več drugih reči. Tudi je pripeljal seboj 4 živo živalice: 2 lepi opici, eno žival po imenu ,.kutnje" in enega starega zajčka, ki ni večji od pesti in več ne živi. Neposajeno .kutnje" mu je ponoči rep odgriznulo, in revček je kmalo potem poginul. »Kutnje" je tako veliko kot mačica, rujavo, in jajca je. Jajce poskuša najpred s nogami stiskajo zdrobiti; če ga ne more, ga pa s sprednjimi nožicami ob tla verže, da se razbije, in potem lupine izpije. Vse te reči so bile
nekoliko dni V Ljubljanskej duhovšnici brez plačila viditi. Nekoliko jih bode slavni gospod Ljubljanskemu, nekoliko pa Dunajskemu muzeumu podaril.
Svoje ljube stariše obiskavši se bode na Gorcnsko podal,po tem pa gre v imenitnih opravkih na Dunaj do svetlega cesarja, in na to se verne spet v Afriko katolško vero in omiko razširjat.
►Stari vojvoda.
Nckda je star pa pošten vojskovodja na deželi v svojej grajšini živel. Cela soseska ga je spoštovala in ljubila. Nobednega božca tamkaj ni bilo, kteremu bi on ne bil dobro storil. Alj božja roka tudi včasih pravične obišče. Velika žalost pride čez človekoljubnega vojskovodja. Umerje mu njegov edini sin. Svojega ljubega sina ložej pozabiti, si vzame revno deklico iz svoje žlalite za svojo hčerko. Alj ta uboga stvarjo kmalo začela se poviševati in bahati. Denar, biseri, drage čenčarije so bile njej čes vse. Ona pozabi, da je sama od ubogih starišev rojena in daje pod revno strehico doma. Sčasoma se je tako prevzela, da je clo druge božčike zaničevala. Viditi, da se njegova rejenka tako gerdo obnaša, dobrega, starega vojskovodja globoko v serce zaboli, in on sklenejo skusiti. »Hčerko! pravi jeden dan k njej," ti meni mnogo žalosti narediš, tvoja ošabnost meni ne dopade. Ti samo prazne lepotičarije in dnar ljubiš, ubožčike pa sovražiš. Jaz sem že star in slab. Na celem životu čutim,da me bode Oče nebeški kmalo poklical. Ako taj kda mene podedovati hočeš, tako se spreoberni na boljše. Podal se bodem na nektere dni v ptuje kraje. Tu ti ključe do mojih dnarjev izročim, nobenega ubozega mi praznega od grada ne pošlji , in če se kak stari vojak približa, temu podari eden zlat." Vojskovodja odide.
Ednega dnu na večer prileze nek star vojak po berglah v grad in prosi za božji dar. »Poberi se! s svojimi berglami stari, nesramni pijanec, zarenči deklica nad ubogim. Če se ne spraviš koj, tako čem pse na te spustiti, da ti bodo pot iz grada pokazali." Alj kako ostermi prevzetna gospodična, ko starec svoje bergle, kapico in raztergan plajš od sebe verže in pred njo stari vojskovodja stoji, jo gerdo in ojstro pogleda, ter reče: »Tako ti
mojo voljo spolnuješ? Glej jaz sem hotel tvoje serce skusili in viditi, alj si vredna nekdaj, da ti po svojej smerti svoje blago in premoženje sporočim; alj vidim, da bi ti ubogim ne bila mati, torej spravi se iz mojega grada prej ko moreš."
Zdaj prosi in se plaka alj vse zastoju. Nobena solza, nobena prošnja tukaj nič ne pomaga. Prevzetna gospodična mora šila in kopita pobrati in grad zapustiti.
Kdor usmiljenja ne skaže, Tud usmiljenja ni vreden.
J. M.
Veselo dete.
Sim detice mlado.
Veselo živim, Vse ima me rado, Se zmir veselim. Na jutro se vsako
Bogu izročim, Da varstvo prav jako
Od njega dobim. Molitev on sliši,
In varha mi da , In varha nar viši Oj angelčika! Te zvesto me vodi,
Me varje čez dan, Ta s meno zmir hodi, Mi krepka je bran. Čez dan mi veselje
Narava daje, Ta spolni mi želje,
In vselej po vse. — Spomladi drevesa, Ki kinči jih cvet, In jasne nebesa, Prerojen ves sve't.
In trate zelene,
In tičikov črič, In gore rejene,
Gorica in grič; Oj to pač lepo je,
To me veseli, Veselje mi to je, Da višega ni! Mi sonce po leti
Prekrasno zlato Nenehama sveti,
In sije gorko. Na jesen dobivam Veselje povsod, Ga popolnoma vživam
Doma in drugod. Veselje storiti Si grudna tud' vem,
v	#
Ce zunej ni biti,
Pa v hišico grem, Veselo sim zmiram,
Veselo zares Na Boga vse vpiram In varha nebes. M. Valj,
— 216 — Drobtincici.
*	Iz Šent-Petra poleg Čedada. Kar ljudske šole zadene, se še nič ne sliši; upati pa je, da bojo verli domorodci, kterim je za prid in omiko naroda mar, se za to reč potegovali; s združenimi glasmi kličemo neprehoma in prosimo odkritoserčno za to, kar nam gre; naj bi bili uslišani!	And. Comel.
*	lz Primorja se u Beogradske novine med drugimi lepimi rečmi tudi tole piše: »Le malo Serbov ali Horvatov je, ki bi zdaj ne zamogli dobro razumeti »Novice8, »Slovensko Bčelo", »Šolskega prijatela" itd. Bog živi Slovence! Tako je treba, da se tudi trudijo od svoje strani Serbi in Horvati in dosegli bode-mo, kar zastran književnega jezika želimo." — Ja! res je, da so jo slovenski pisatelji in novinarji začeli nekaj po ilirsko zavijati, in da so marsikterega Slovenca s tim razžalili in odpodili — u svojo lastno zgubo in škodo. Pa: živila slavjanska sloga in bratovska ljubezen! To bi pa bilo složno inbratovsko, čebiSerbi in Horvati slovenske novinarje podpirali. Vendar dosedaj jih saj »Šolski prijatel" zastran te imenitne reči žalibože ne more pohvaliti; zakaj on nema razun domorodcev u Reki nobenega naročnika med vsimi Serbi in Horvati. Brez šol pani nič: šole! šole! Kdor pa hoče učiti, mora se sam prej učiti. —
Povabilo.
S prihodnjim mescom nastopi drugo polletje 1852. Zato vse Jugoslavjane lepo povabimo, si »šols. prijatela" tudi za naprej naročiti. »Šolski prijatel" bode, kakor dozdaj, vsak teden na pol poli izhajal in velja
za celo leto .......2 fl sr.
za pol leta........1 „ „
po pošti prejemali:
za celo leto.....2 fl. 12 kr. sr.
za pol leta......1 » 6 » »
Tudi pristavimo, da še zamoremo postreči s vsimi listi, ki so dosedaj od »šols. prij." na svitlo prišli.
Nefrankiranih naročil ne moremo prejemati.
Vredn. in založn.