Vabilo na naročbo «Ljubljanskega Zvona»
v letu 1928
«Ljubljanski Zvon» stopa v svoje oseminštirideseto leto. Ko obnavljata svoje vabilo na naročbo, si slovenski pisatelj in založnik ne prikrivata težav in neprilik, ki dandanes ogrožajo čvrsti razvoj slovenske literarne revije. Živimo v prehodni dobi, ki je duhovno obubožana in materijalno pavperizirana. Slovenska knjiga je sramotno ponižana. Edini nagib, ki nas vodi, da vzlic časovnim oviram nadaljujemo z izdajanjem «Ljubljanskega Zvona», je globoka zavest, da bi brez tega lista bila slovenska kultura občutno okrnjena; da je zato današnje prehodno stanje treba premagati, najsi bi bilo še tako kruto; da se bo končno ob desetletnici svoje nacionalne osvoboditve slovenski kulturni človek naposled vendar že pričel zavedati dolžnosti, ki jih ima do slovenske lepe knjige.
«Ljubljanski Zvon» bo tudi v bodočem letniku svobodna tribuna vseh prostih in nevezanih duhov, ki imajo svojemu narodu povedati kaj tehtnega in klenega. "V ozkem kontaktu s toki sodobnih svetskih kultur, v najožjih stikih s perečimi kulturnimi problemi današnjega slovenstva in jugoslovanstva, bo skušal nuditi razglede preko vzvalo-vane sodobnosti, odpirati perspektive v notranje bistvo današnjega človeka ter tvoriti zgoščeno sliko literarno-urnetnostnega snovanja naših dni. Najobjektivnejši posrednik med lepo knjigo in občinstvom, bo «Ljubljanski Zvon» torišče in negovališče čiste slovenske besede v vseh njenih niansah: od umetniško prečiščene preko esejistično zanosne do znanstveno stvarne.
Uredništvo ima dovolj gradiva, da bo novi letnik še mnogovrstnejši in bogatejši od svojih prednikov. Najširšemu občinstvu bo namenjen nagrajeni   zgodovinskiroman
S e r e n i s s i m a,
delo mladega pisatelja Jožeta Pahorja, avtorja romana «Med-vladje». Dejanje romana se vrši v Benetkah koncem šestnajstega stoletja, ko je to mogočno mesto stalo v zenitu svoje moči. Pisatelj je z izrednimi fabulističnimi sposobnostmi načrtal bujno in razkošno sliko, vsevprek prevezeno z bogatim dogajanjem, polnim slikovite nazornosti, ki spominja mestoma na fabulistično razkošje Sienkiewicze-vih romanov. V sredi vrvečega dogajanja stoji Just Golia, slovenski človek. Kot preprost mornar s Tolminskega se je zaradi svojih izrednih vrlin in svoje brezmejne vdanosti beneški ljudovladi povzpel do častnika Serenissime. Kot mlad in lep oficir ima dostop v najbogatejše patricijske hiše in v najvišjo beneško družbo. Tam ga zamami v svoj objem prekrasna Neva Mocenigova, bogata in ponosna razvajenka, strastna in rafinirana uži vatel jica, polna samoljubja, tipična zastopnica tedanjega beneškega ženstva. Nevo draži Golijevo zdravje, notranja nepokvarjenost in njegova fizična moč; hoče si ga podjarmiti docela, napraviti ga za svojo lutko. Golia pa spozna v tej ljubezni ves laži-sijaj te pokvarjene družbe in vso notranjo gnilobo in ničvrednost mogočne Ijudovlade, ki jo je poprej oboževal s strastno vdanostjo in brezmejno   zvestobo  pristnega  slovenskega  človeka.  Po   mnogih   no-
tranjih bojih in razočaranjih se pridruži uporniškemu gibanju ter prične brezupen boj, dokler naposled tragično ne podleže svojemu tekmecu Loredanu, vodji vojaške stranke, katera po svojih metodah spominja na današnjo Italijo. Krog tega dejanja je pisatelj nanizal celo galerijo obrazov in oseb, zastopnikov vojaškega, političnega in kulturnega sveta tedanje beneške družbe. — Delo je vseskozi pisano zanimivo in dejanje včasi naravnost «napeto». Zato bo priklenilo nase ne samo preprostega čitatelja, temveč ga bo z zanimanjem prečital tudi intelektualec.
Poleg tega glavnega romana se objavi še cela serija manjših pripovednih del.
Anton Novačan objavi iz svoje celjske trilogije plastično pisana četrti in peti akt Hermana. Krajše povesti priobčijo Vladimir Levstik, Cvetko Golar, France Bevk, Juš Kozak, Ferdo Kozak, Ivan Zoreč, Miran Jarc, Slavko Gru m, Vladimir   Bartol   i. dr.
Pesništvo bo zastopano po svojih najboljših reprezentantih. V drami se zopet oglasi Anton Cerkveni k. Razen tega so svoje sotrudništvo najavili nekateri slovenski pisatelji, ki doslej niso bili sotrudniki «Ljubljanskega Zvona». Višino sodobne evropske literarne produkcije bodo skušali predočevati prevodi krajših del tujih avtorjev.
Pripovedništvo bo smiselno dopolnjeval esejistični del. V njem se bodo intenzivneje nego doslej razmotrivali aktualni domači problemi. Poleg načelnih esejističnih razmotrivanj o slovenski prozi, liriki in dramatiki, gledališču in likovnih umetnostih, ki jih bodo objavili Oton Župančič, A. Lajovic, Fr. Albrecht, J. Glonar, F r. Č i b e j, K. D o b i d a, J. R o z m a n, J. V i d m a r i. dr., se priobčijo tudi krajše razprave. Tako objavi prof. Fr. Kidrič svojo zanimivo in aktualno razpravo «Frankofili v Napoleonovi Iliriji» in razne druge literarno-historične zanimivosti; prof. R. Kolarič je ponudil uredništvu svoj članek o Miklošiču, zaslužni zgodovinar Ivan Vrhovnik pa svojo toplo pisano razpravo o svojem sošolcu zgodovinarju I. Vrhovcu. — Nekaj esejev o inozemskih slovstvih bo priobčil prof. Janko Lavrin, B. Borko pa bo pisal o ruskem poetu S. Jeseninu, češkem dramatiku Karlu Čapku ter objavil esej «L.Tolstoj in sodobni človek». O ruski književnosti bo pisal N. Preobražen-s k i j, o francoski pa prof. A. D e b e 1 j a k, M. J a r c in prof. P. K a r -lin. Poleg tega so uredništvu obljubljeni specialni članki o poljski, bolgarski in španski literaturi; o novostih angleške literature bo informiral  W. H. H i n d 1 e.
List, ki izide v novi zunanji opremi, bo tudi v novem letniku redno prinašal umetniške portrete slovenskih pisateljev in umetnikov.
Komur je tedaj do tega, da slovenska knjiga ne izhira in ne propade, marveč se dvigne do tiste višine, ki bo slovensko besedno kulturo dostojno reprezentirala pred svetom, bo «Ljubljanski Zvon» podprl in mu skušal pridobiti še novih podpornikov!
Naročnina za «Ljubljanski Zvon» znaša: za celo leto 120, za pol leta 60, za četrt leta 50 Din; za inozemstvo 150 Din. Naroča se pri Tiskovni zadrugi v Ljubljani, Prešernova ulica št. 54.
V Ljubljani, meseca decembra 1927.
Uredništvo in upravništvo «Ljubljanskega Zvona».