DRUŠTVENIH LETO 1933 — ŠTEVILKA 3 V dve smeri Težke, jako težke čase preživlja danes naš narod. Pretresa ga kriza, kakršne morda naša zgodovina že ne pozna od 16. stoletja sem, ko se je moral boriti za svoj obstoj kar na treh frontah hkrati: proti luteranstvu, proti graščin-> skemu jarmu in proti Turkom. Strašno je takrat trpel. Vse je že mislilo, da ne bo preživel tistih temnih časo%, zlasti še, ker so se tako žalostno ponesrečili vsi5 številni kmetiški punti, toda zgodd se je pravi pravcati čudež. G luteraiiih, graščakih in Turkih ni danes že nobenih sledov več, narod naš pa še vedno živi, ponosno in samozavestno in popolnoma iz lastne moči si je v najtežjih okoliščinah ustvaril gmotno in duševno kulturo, kakršne ne more daleč naokoli pokaza'i noben drug narod. Po pravici poje zato pesnik, da razdene vihar vse, a narod soji vedno trdno, čeprav mu zadajajo časih slučajne okoliščine hude in težke rane. Da, nobena stvar ni za posameznike in za cele narode tako poučna Kakor zgodovina. Samo našo zgodovino je treba prelistati, pa bomo takoj videli, da skoraj ni gorja, ki bi že ne šel preko nafega naroda, vendar niso mogle vse nesreče, vsa tlačenja in preganjanja, vsa zapostavljanja in udarci omajati našega narodnega obstoja in celo našega stalnega napredovanja. Vse razdene vihar, samo narod stoji trdno, to resnico moramo imeti stalno pred očmi, pa. pam ue bo nikoli upadel pogum in zaupanja poln pogled v bodučuost. Več k a; dvanajst stoletij stojimo že trdno na tej naši prekrasni slovenski zemlji in bomo stali tudi še nadaljnjih; dvanajst sto let. pa naj pride nad nas karkoli. Koliko držav se je že pojavilo in zopet izginilo v tem delu Evrope tekom teh dvanajst sto let, koliko oblastnikov se je že šopirilo izza frankovskih mejnih grofov na tej naši zemlji, vse je prešlo, kakor je prišlo, le naš kmet ljubi in obdeluje to svojo zemljo, kakor jo je ljubil in oodeloval pred več ko tisoč leti. Ta živi tu in bo živel, pa naj pride karkoli. To moramo imeti vedno pred očmi iu pogumno bomo tudi gledali v oči vsem težavam in vsem krizam, ki pretresajo naš narod tudi danes. Dokler narod ne izgubi poguma in trdno vere v življenje in bodcčnost, toliko časa ga ne premakne in ne ugonobi ncbena sila na svetu in tudi našega ue bo. Da, vera v Boga in v samega sebe, to daje narodom ono silno notranjo moč, pred katero se prej ali slej razbijejo prav vsi viharji, če še bolj rjovejo in če izgledajo na prvi pogled še strašnejši. Poglejmo le Irce! Oropali so jih zemlje ter jih tirali v take lakote, da so izkopavali mrliče in jih jedli, ldali so jih kot črede divjih živali vsevprek, žene, otroke in starce, prepovedali so jim sploh vse šole, izgnali duhovnike itd., toda i^ski narod nikoli ni izgubil zaupanja v večno božjo pravičnost in v samega sebe. Če pogledamo na težave, ki danes pretresajo naš rarod, tedaj vidimo, da so dvojne narave: duhovne in socialno-gospodarske. V duhovnem pogledu se nahaja aanes ves svet, ne samo naš narod, v nekaki omotici. Na eni strani za-pada vprav poganskemu nacionalizmu in liberalizmu, ki se izraža v fašiz-m u, na drugi strani pa pada v surovi materialnem, ki se izrazi, v komunizmu Ponekod zmaguje fašizem, drugod prodira komunizem in bojazljivi kratkovidnež si misli, da proti tem dvem a. kugam ni nobenega zdravila več in da je zato sploh neumno upirati se jima. Kakšna zmota! Kdor pozna zgodovino, dobro ve, da je šlo mimo narodov, že nešteto takih zmot in bolezni, a da so prav tako prešle, kakor so prišle. Starejši ljudje še prav dobro pomnijo, kako zmagoslavno je vriskalo pred dobrim četrt-stoletjem na Francoskem framazonsko svobodomiselstvo. Tedaj so bili izgnani vsi katoliški redovi in cerkev oropana prav vsega imetja, iz šol je bil vržen križ in veren katoličan je bil izpostavljen javnemu zasmehovanju, preganjanju in pomilovanju. A poglejmo danes na Francosko! Malokje je res globoko in iskreno ;atoliško versko mišljenje in življenje v takem cvetočem napredovanju, ko ravno na Francoskem. Da, fašizem in komunizem danes zmagoslavno vriskata okrog in okrog nas, toda kakor je prešlo že nešteto takih »izmov«, 'lako bosta tudi ta dva, ostalo bo pa neomajno eno, to je Kristusova katoliška cerkev, ki je zgrajena na skalo in ki je ne bodo premagala peklenska vrata. Ni je nesreče, udarca, preganjanja, podtikanja, natolcevanja in ponižanja, ki bi ga ne bila katoliška cerkev že neštetokrat v svoji skoraj dvatisočletni zgodovini pretrpela, a vselej je izšla doslej še zmagoslavna, prenovljena, okrepljena in pomlajena iz vseh teh bojev in tudi viharji fašizma in komunizma se bodo razbili ob Kristusovi skali v nič. Seveda je pa neobhodno potrebno, da tudi mi, slovenski katoličani, ne gledamo nalodušno iu prekrižanih rok v te viharje, temveč se jim postavimo v bran z vso silo. Kako? Z doslednim katoliškim življenjem in delom. Kakor rabimo proti vsaki bolezni drugačno zdravilo, tako zahteva ludi vsak duhovni boj čisto samosvojih oblik in sredstev. In kakšnih protisredstev se moramo posluževati katoličani v današnji duhovni krizi, ki pretresa vse človeštvo, nam je najlepše pokazal ravno sedanji sveli oče. To proti-sredstvo je katoliška akcija. Pri nas kaidiški akciji doslej žalibog nismo posvečali mnogo pozornosti, toda oči-vidnc prihaja čas, ko bodo morale katoliške akcije postati ognjišča in žarišča tudi vsega našega slovenskega duhovnega življenja, če hočemo, da bomo zmagovito prebrodili težke današnje čase. Prihaja čas, ko bo potrebna žilava in delovna katoliška akcija v prav sleherni slovenski župniji, kajti v sleherni slovenski župniji mora neomajno stati kader za ednih in z globokim katoliškim duhom prežetih mož in žena, fanov in deklet, ob katerih se bodo razbijali v nič valovi fašizma in komunizma. Danes so taki časi, da nikakor ne zadostuje več tiha vernost, ki se jo javno komaj še upamo pokazati in ko se strahopetno umikamo vsaki dosledni in neustrašeni manifestaciji našega katoliškega prepričanja. Ne, danes ne rabimo več mevž in dvoličnih strahopetcev, temveč odločnih in zavednih katoličanov za prvo bojno vrsto. In te nam more in mora vzgajati katoliška akcija, zato na dan z njo, v vsaki župniji! (Konec prihodnjič.) Proslava materinskega dne. Praznik Marijinega oznanjenja, praznik Marijinega materinstva so tudi letos porabile katoliške organizacije za to, da so izkazale z lepimi prireditvami čast slovenskim materam. Cela vrsta takih proslav se je vršila po naši deželi. Posebno lepa je bila proslava, ki jo je priredilo Kršč. žensko društvo v Ljubljani. Višek proslave je bil govor g. dr. Jožeta Pogačnika, ki je s pesniškim zanosom in globokimi mislimi slavil slovensko mater. Resnična je njegova beseda: dokler mater slovensko imamo, se nam bati nič ni! Nov zakon o gasilskih društvih pripravljajo v Belgradu. S tem zakonom hočejo vse jugoslovansko gasilstvo organizirati na novi podlagi s sodelovanjem oblasti. Preure-eno in enotno gasilstvo bo bolj dobro pripravljeno za slučaj požara in nesreč, kakor je bilo ponekod doslej. Nekaj več podrobnosti dobite lahko v današnji številki »Domoljuba«. Zakon o obvezni telesni vzgoji bo prišel v kratkem v pretres v narodni skupščini Vsi, ki so zdravi, bodo morali telovaditi do 20. leta. Občine bodo morale pripraviti potrebno orodje, telovadnice in letna telo-vadišča Niko Kuret: našem igranju (Nadaljevanje.) Mesto dragih in le omejeno uporabnih prospektov in kulis pomenja inscenacija z zastori ne le preprosto, lahko izvedljivo opremo, ampak je tudi najcenejša, ker se da uporabiti neomejeno in skoraj vsekdar. Pa sem le srečal režiserja, ki se m i je nekam pomilovalno nasmehnil: »Z zavesami inscenirate, ker drugega nimate. Mi pa imamo!« Taka ba-hanja je ne le naivna, ampak tudi žalostna prav radi nepoučenosti naših podeželskih režiserjev. Ce se odločim za inscenacijo brez realističnih kulis in prospektov, se namreč povrnem k pravilnemu pojmovanju igie, ki ni le »na deske postavljeno življenje«, ampak naj bi bilo predvsem prispodoba življenja. V tem slučaju mi bo inscenacija ne podkrepilo resničnosti, ampak okvir, ki se bo po svojem slogu brez suženjskega ozira na resničnost skušal približati bistvu igre in ga po svoje, to je z vidnimi (vizuelnimi) učinki poudariti. To je inscenacija v modernem smislu. Zanjo pa je seveda treba predvsem estetskega čuta in okusa, pa tudi poznavanje raznih barvnih in arhitektonskih elementov in njih učinkov. Za »kmečko« in »boljšo« sobo, za »gozd« m za »/as« takih predpogojev seveda ni bile treba: tisto inscenacijo je narekovala že struktura odra sama in edina prilika, kjer se je insoenatorjeva domišljija mogla uveljaviti, je bila, da je kako klopico ali znamenje postavil bolj na levo ali na desno... Pri moderni insce-naciji pa je to drugače. Okvir naši inscenaciji naj torej tvorijo zavese: modre, rdeče, rumene, sive, rjave. Klot je izvrsten in ne predrag. A s samimi zavesama ne bomo vsekdar izhajali. Potrebno nam je še nekaj: hori eont, z njim pa nekaj premičnih delov — konture gora, mesta; vasi, stiliziran vogal, datlje nekaj nevtralno (sivo) bar-vanib ploskev — končno pa nekaj podstavkov, plohov in stopnic. S tem je oder za naše potrebe in razmere naših ljud- skih odrov zlasti v današnjih časih za-dostno opremljen, ako seveda še odštejemo luč. Glede horiconta in premičnih delov bo treba še malo pojasnila. Idea-len je seveda polkrožni horicont, a povprečen ljudski oder izhaja tudi z navadnim ravnim horizontom, ki vsekdar, kadar je treba, predstavlja nebo. Pred 'a horicont pa pridejo po potrebi razni premični deli: gore, vas, obris mesta, celo morje itd. To je silno poceni, se lahko spravlja in hitro prestavlja. Že v tem je torej prednost in dobiček. Vo-ste, kaj bomo pri nas napravili? Imamo iz dobrih starih časov celo vrsto raznih ganljivo lepih prospektov. Sijajno nam bodo služili, ko bomo iz njih izrezali nebo, ostanek pa pr:lepili na vezano leseno plošč". Tako bomo dobili imenitne premične dele: vas, gore, ravnino ,td. Odrezano »nebo« bomo porabili za druge podobne pr,emične dele. če nam jih bo treba. Taki stari prospekti so kar uporabni, če jih na tak način raarežeš in ohranjeni del s čopičem nekoliko popraviš. Vprašanje luči? Brali smo v »Vest-, niku« slrokovnjaško razpravo o luči. Žal da je tista razprava sicer poučna, a za povprečen oder dokaj malo porabna. Človek tako spozna, kako bi moralo biti. pa kaj, ko ve. da tega njegov oder ne zmore in zlepa ne bo zmogel. Umetnost pa je, pomagati si na uspešen način z m 1 i it ali pa celo sam o s tistim, kar imaš na razpolago ... Glede rampe in nje nadomestila sem govoril že v prejšnjem poglavju. Na vsak način so koristmi žlebovi v suiitah nad odrom, pri horicontu pa postane nujno potrebna še razsvetljava tik pred hori-coi.tom na tleh med horicontom in premičnim delom. Močno koristen pa je še en viseč reflektor in po en reflektor na vsaki strani. Z reflektorjem bom včasih nadomestil vsakršno drugo razsvetljavo. Poglavja odrske opreme in inscena-oije ne morem bolje končati nego z op o- zorilom na najnovejše možnosti, ki polagoma prodirajo tudi pri nas. To je namreč insceniranje s skiopUkonoin. Skioptikon postaviš prav na dno odra, da je svetlobni stožec naperjen v dvorano. Vendar ga prestrezi na belo platno, ki ga obdaš na vsako stran z nevtralnimi (sivimi, rjavimi itd.) zavesami. Ker ponavadi ni na razpolago objektiv, ki bi na kratko razdaljo dajal zadosti velike slike, bo ta način možen samo pr tistih odrih, ki so dovolj globoki. Za Timmer-mansove »Tri kralje« je Prosvetna zveza izdala posebne diapozitive, ki docela zadoščajo za iniscenacijo te igre na ta način. Mesto diapozitivov pa sem si tudi že pomagal zgolj s konturami, ki sem jih izreza! iz lepenke in postavil v svetlobni stožec, da je senca padala na platno. Lečo sem poleg tega še zagrnil z navadnim svilenim modrim ali pa rdečim papirjem in sem tako dobil krasne efekte zarje ali modrega neba. V takem slučaju postane seveda horizont nepotreben. Pomniti pa je treba, da inscenirati ne smem vseh iger po enem kopitu. Za inscenacije s skioptikonom bo tudi primanjkovalo primernih diapozitivov, razen da jih režiser sam izdela. Saj bo kmalu veljalo, da mora biti režiser tudi vsaj nekoliko slikarja in arhitekta ... Inscenacija z diapozitivi ima sicer svojo težave. Zahteva namreč preizkušene iu gibčne razsvetljavne možnosti, ker vsaka svetloba, ki pade na platno, projicirano sliko zelo obledi. Treba je preizkušanja in priprav iz lasinih zamisli, da se doseže taka razsvetljava ostalega odra, da ne bo kvarila slike na platnu. Eno pa bi še rad zabičal slehernemu inscenatorju z modernimi, zlasti lučni-mi efekti: vsa inscenacija se razbije v karikaturo, če ni vsaka podrobnost na svojem mestu, če se vse no izvrši ob določenem hipu, če ves aparat brezhibno ne deluje. Taka inscenacija je — mimo vsega drugega — tudi dobra pre-izkuSnja discipline sodelujočega osebja. V zvezi z inscenacijo in redom na odru pa moran. omeniti, da ni prav, ako režiser prevzame funkcije inspici-enta in gara na odru pri vajah in še pri predstavi. Prvič to samo na sebi ni v redu, drugič pa nima prilike videti, kaj je us.varil, nima možnosti, popraviti kako napako zlasti v inscenaciji, razsvetljavi ali situacijah. Vsaka družina si za vsako predstavo skupno z režiserjem izberi še inspicienta, ki bo imel nalogo, da bo pri zadnjih vajah s svojo partituro beležil vse, kar je treba na odru pripraviti in poskrbeti ter da bo pri predstavah za vse to skrbel.,Za gladki potek predstf.ve je odgovoren inspi-cient. Gledalci. O gledalcih ali našem občinstvu — ta naziv mi ni prav všeč — sem izpre-govoril že tu in tam. Zdi se mi potrebno, da posvetim gledalstvu v" celoti zaključno poglavje. Zakaj gledalstvo je začetek in konec našega igranja. Saj je vprav to bistveno za teater, da igranje gledalci gledajo. Teatra brez gledalcev ni. Vsaka druga umetnost laže izhaja brez uživalcev nego teaer. Ljudski oder pa še prav posebno ne more izhajati brez gledalstva, ker sicer še svojega naziva ne zasluži. Ljudski oder mora vrhu tega videti v gledalstvu tisti del občinstva, ki ga igralci na odru zastopajo, ki mu igrajo in odrsko oblikujejo skupna doživetja. Notranje torej gledalstvo ne sme biti nekaj indiferent-nega do igralcev. Obojne mora vezati ista ves* in ta vez je takšna ali drugačna ideja. Poudaril sem še, da poklicni oder utegne služiti samo umetnosti z golim smotrom: lepota. Ljudski oder tega ne more. Mora pa z umetnostjo služiti — ideji. Vse eno, ali je ta ideja — marksizem ali krščanstvo ali karkoli. Kot ugotovitev to drži in kdor tega danes ne spozna, je slep. Meščansko in brezbarvno usmerjeni »ljudski« (= »diletantski«) odri imajo do gledalstva prav lahko stališče. Njih gledalstvo zahteva od njih le zabave ali pa »umetnosti«. Zato pa taki odri ljud-sko-prosvetno prav malo ali pa nič ne * pomenijo. Z golo zabavo r ledalstvo plitvi,jo, z »umetnostjo« hodijo v zelnik po klicnemu gledališču. In le redki so po- javi, da pride iz takih diletantskih odrov resnični gledališki umetnosti obogatitev (Stanislavski). Naj vrhu tega še pripomnim, da danes ni doba mirnega razvoja umetnosti. Danes mora tudi umetnost postati odsev borbe, ki jo bijemo za.preureditev sveta. Če jo je marksizem za-počel, ta ugotovitev ni znak naše defen-zive, ampak poziv ofenzive za krščansko uredbo družbe tudi s pomočjo umetnosti in še posebej teatra. Zato bo ljudski oder zbiral okrog sebe samo ljudi istega mišljenja in jim bo na odru kazal pot, poveličal njih borbo, jih krepil in jim vzbujal vero in pogum. Ako se s tako zahtevo približaš dandanašnji resničnosti pri naših ljudskih odrih, boš doživel še mnogo bridkih razočaranj. Takega teatrskega občestva gledalcev in igralcev naš ljudski teater ni ustvaril, ker ga ni mogel. Mogel pa ni zato, ker se te svoje naloge v tej obliki nikdar ni zavedal. Le redko kje to občestvo zares obsloja. Le malo kje se naše gledalstvo vzgaja v tem smislu. Naše voditelje čaka tudi tu in še prav posebno tu zelo težavna in dostikrat nehvaležna naloga. • Našli bodo sicer mnogo opore pri marsikateri izmed obstoječih naših naprav. Največje nade polagam na delo katoliške akcije, ki naj bi v sleherni fari obudila v faranih smisla in duha skupnosti, občestva, ki naj bi jim spravila v zavest tisto nolranjo vez, ki bi vendar morala tako tesno vezati slehernega katoličana z njegovim bratom in sestro v Cerkvi. Tu so tla, na katerih bo moral graditi svoje delo novi ljudski teater pri nas. če bo gradil na drugih, pa čeprav tradicionalnih temeljih, ne bo deležen našega upanja na resničen uspeh za sodobne smotre. Gorje mu pa, če bo še nadalje vztrajal na golih teatrskih tleh, če bo služil napuhu in svoji lastni slavi, če se bo udinjal denarju, ki da ga je treba priigrati za to in ono reč. Skrbimo najprej za kraljestvo božje, vse drugo nam bo navrženo. Ne zato, da nam ne bo treba delati, ampak zato. da bomo vedeli prav delati! Vso pozornost moramo obračati na gledalstvo. Ali veste, kaj ljudje na odru zahtevajo? Recept je silno enostaven. Zdi se pa, da ga naši pisatelji ne poznajo. Ali pa se jim zamalo zdi, da bi pisali za »ljudstvo«, ka-li. Recepta nisem pogrun-tal jaz, pogruntala sta ga Romain Rol-land in Georges Jubin. Pa ga bom po svoje povedal. Ljudje hočejo, da jim bodi igra v razvedrilo po dnevnem delu. Igra mora zato imeti čim več dejanja. Snov mora biti, če že ne splošno znana, pa vsaj splošno možna ali ljudskim predstavam odgovarjajoča. Malo godbe in petja vse skupaj še povzdigne. Nikjer ne "me biti nič dolgočasnega. Razviden mora biti iz vsega dober nauk in končati se mora vse srečno (vedri »happy end« zvočnih filmov niso zadnja izmed skrivnosti njih uspeha). Takih iger si ljudje žele. Stvar pisateljev je sicer, da to upoštevajo. a da pri tem poskrbe, da igra ne postane zgolj plitva zabava ali brezi/razno razvedrilo. Ustvariti morajo iz nje vir novih sil, vir zdravja in vir izobrazbe. Njih stvar je, da iz tega in takega ustvarijo resnično umetnino. Ker je to težko, je dobrih ljudskih iger tako malo. In ker je treba ljudstvu nekaj nuditi, se jim je nudile m se mu še danes nudijo take igre, ki odgovarjajo njegovemu okusu in njegovim željam^ a so brez sleherne umetniške vrednosti. A kar je še usodnejše: brez sleherne idejne smeri, ki jo zdravi in nepokvarjeni ljudski okus sicer zahteva (»nauk«): Slabega ljudstvu ne smemo dati. Stvar voditeljev je, ali hočejo z dosedanjo prakso čez noč prekiniti ali se odločijo za postopen prehod. Na vsak način pa morajo imeti pred očmi vzgojo našega gledalstva za sicer ljudski, a vendar od dosedanjega v marsičem različni repertoar današnjih dni. Prišlo bo do nesporazumov radi inscenacije, do nesporazumov radi iger samih. Preko vse-g& tega moramo priti v najkrajšem času. Tudi naše gledalstvo moramo za svo- je novo hotenje pripraviti, Kakor moramo pripravljati zanj naše igralce. Tako bomo iz našega gleda lrtva ustvarili ne maso, ki prihaja na igro, ampak pravo teatrsko faro, ki se bo zavedala važnosti in pomena igranja in ne bo videla v tem farno s predstave«, ampak nujen teatrski izraz svojega notranjega življenja. Dobro vem, da je do tega pri nas še dolga pot. Ko sedaj vemo, kakšna bo notranja podoba našega gledalstva, si oglejmo še nekatere zunanjosti in formalnosti, ki pa se jim ne smerno izogni i. Resnični ljudski teater bi moral zahtevati glede na svoje gledalstvo sledeče: V dvorani ne sme biti »boljših« in »slabših« sedežev. Z vsakega sedeža se mora prilično enako dobro videti na oder. Stojišča bi bilo treba sploh odpraviti, ker stanje onemogoča zares nemoteno življenje z igro in ker se s tem dela nepotrebna in kvarna socialna razlika. Vsi sedeži bi morali imeti isto ceno in ba jih bilo treba žrebati ob vhodu v dvorano. Za večje družbe ali družine bi žrebal eden in bi os ali dobili sedež ob njegovem sedežu, da so lahko skupaj. Priznam seveda mesta za odličnike. Gotovo ste se jih ustrašili, teh zahtev. To je >ovem, da je ta sistem v veljavi pri največji nemški združitvi ljudskih odrov v vsakem njenem gledališču (Ver-oand der deutschen Volksbiihnenverei-ne) in da je samo logična posledica in uresničenje pojma »ljudskega« gledališča Prepričan sem, da bo prišel čas, ko bomo tudi o tem začeli resno razmišljati D R O Iz prasveinv. organizacije Po razpustil Prosvetne zveze. Kakor smo javili že v zadnji številki, je baneka uprava razpustila ljubljansko in mariborsko Prosvetno zvezo ter vsa v obeli zvezali včlanjena prosvetna društva, do- lu ko bomo tudi pri nas — seveda ne brez bojev — prišli do takšne ureditve naših gledaliških dvoran. Ali sploh smem še omeniti, da je ideal slehernega eatra, da so njegove predstave brezplačne? Periklejeva Grčija jili je imela, krščanski srednji vek jih je imei in boljševiška Rusija jih je brž uvedla in jih danes v določenem oo-segu še vzdržuje. Danes pri nas na tc resno še ni misliti, razen pri kakih predstavah na prostem. A kakor prejšnje je tudi .o samo logično izvedena posledica i? bistva in pojma »ljudskega« teatra, da ne rečem teatra sploh. Če bomo nekoliko razmišljali, bomo po vsem tem morali priznati, da je sedanji red z vsemi drugimi pojavi človeškega dejanja in nehanja tudi teater vrgel z njegovega naravnega oporišča. Raztrgal je občestvo, ki iz njega teater raste, razdrobil je njegovo gledalstvo, podredil je njegovo udejstvovanje gospodarskim prilikam. To spoznanje nam bo postalo posebno jasno ob poglavju o gledal stvu. Ne pozabimo: borba za novi teatei je tudi ena izmed borb za novo življenje in novega človeka, čigar koraki se že čujejo izza obzorja! Sklep. Ta poglavja so nastala sredi dela. Izkušnje, ki sem jih dobival sproti, so jih oplajala. Morda je bila tu ali ram kaka beseda ostra. Nič zato. Da bi ta skromna izvajanja dala pobudo, da bi -.e o teh stvareh pri nas več razmišljalo — pa bom zadovoljen. (Konec.) B I Z čim so ostala neprizadeta pevska društva, Krščanska ženska Zveza in še nekatere druge organizacije, izrazito kulturnega značaja. Proti razpustom 60 bile vložene pritožbe, ki pa doslej še niso rešene in seveda tudi ne vemo. kako bodo rešene. Do rešitve teh pritožb so bili imenovani društvom posebni upravitelji društvenih imetij, ki marsikje dovoljujejo na primer nadaljnje izposojevanje društvenih knjig, zato bi bilo gotovo j ako pog rešeno. ko bi spale tudi številne knjižnice, ki so delovale po deželi. Upravitelj imetja ljubljanske Prosvetne zveze je dovolil tudi nadaljnje izposojanje filmov in diapozitivov. Ker so že doslej prirejala prevanja, gledališke igre in druge prosvetne prireditve tudi mnoga ona društva, ki so ostala nerazpuščena. jih opozarjamo ob tej priliki, da naj vrše še nadalje svoje ljudsko prosvetno delo in se poslužujejo izposojevalnice filmov in diapozitivov bivše ljubljanske Prosvetne zveze (Ljubljana. Miklošičeva c. T, I. nadstr.). Naša httužnica Društvene knjižnice. Velik del naših podeželskih knjižnic najbrže ne bo prizadet po razpustu prosvetnih društev, kajti ponekod upravitelji društvenega imetja dovoljujejo poslovanje knjižnicam še naprej, ponekod pa knjižnice itak niso bile last prosvetnih društev, temveč žup-nega urada, kake nabožne organizacije i. t. d. Vse te knjižnice naj seveda delujejo pridno naprej in posvečati jim je sedaj še mnogo večjo pažnjo nego doslej. V našem listu že od vsega početka brez prestanka poudarjamo silni vzgojni in poučni pomen knjižnic in tega naj se danes povsod še prav posebno zavedajo, saj bo marsikje sedaj ravno dobra knjiga razvedrila v — gostilni, temveč pri knjigi, razvedrila v — gostilni, temveč pri njigi. Kjer knjižnic še ni, bi bila morda ravno sedaj najlepša prilika, da jili ustanovite in omogočite tako zlasti doraščajoči mladini dobro vzgojo in izobrazbo. Vsem, ki jmi je pri srcu bodočnost našega naroda, zato toplo priporočamo in jih proisimo. mislite na ustanovitev knjižnice, saj je že 1. slov. katol. shod 1. 1892. in za njim tudi vsi poznejši katol. shodi sklenil,' da naj pride knjižnica v prav vsako slovensko faro. Veliko prepotrebnega dela nas še čaka samo na tej važni Ijudsko-pro-svetni ledini. Nove knjige. Knjige, ki jih je pripravljala Jugoslovanska knjigarna za božič, so se nekaj zakasnile in so izšle šele v zadnjih tednih. Je med njimi nekaj takih, ki bi pač ne smele manjkati v prav nobeni knjižnici. Zlasti opozarjamo na prekrasno povest islandskega pisatelja Svenssona, »Noni«, v kateri nam riše pisatelj svojo pot, ko je kot mlad, dvanajstleten fantič zapustil Islandijo in odšel v šole na Dansko. Malo jadrnico je zanesel vihar v Severno ledeno morje, kjer doživlja čudovite doživljaje v boju s severnimi medvedi. Po pravici bi lahko nazvali »Noniia« modernega Robinsona, tako nape- to in zanimivo je pisan, razen tega pa preveva vse delo še neka srčna plemenitost, izvirajoča iz globokega verskega čuvstva, ki ga je znala mati vcepiti svojemu sinu. »Noni« je nedvomno najlepša mladinska knjiga, kar smo jih dobili pri nas po vojni, a s prav nič manjšim užitkom je ne bodo brali tudi odrasli. — Drugo veliko delo, ki je izšlo zadnje tedne pri Jugoslovanski knjigarni, je znameniti roman »Faraon«, ki ga je napisal veliki poljski pisatelj Boleslav Prus. Doslej sta izšla dva zvezka, eden pa še sledi, a že iz teh dveh spoznamo vse velike vrline tega prezanimivega romana. Godi se v 11. stoletju pred Kr. r. v starem Egiptu in iz njega nazorno spoznamo razmere in življenje v tej mogočni državi, ki je bila dolgo stoletij vodilna za ves svel. Glavni junak romana je mladi prestolonaslednik Ramzes, ki uvideva vse hibe, na katerih boleha starodavna država, je pa prešibkega značaja, da bi jih bil odstranil. — Nadalje moramo opozoriti Je na II del Jakac-Jarčevih »Odmevov iz rdeče zemlje«, v katerih nam ta naš odlični mladi slikar opisuje svoje nadaljnje doživljaje m vtise, ki jih je nabral v teku svojega dveletnega bivanja v Severni Ameriki. Že pri opo-zoritvi na prvi del smo poudarili, da ie -Jakac-Jarčeva knjiga gotovo eden najboljših potopisov, kar jih premore naše slovensko slovstvo. Zlasti ga odlikuje globoka ljubezen do slovenstva in do slovenske zemlje tet iskrena slika, ki jo podaja o resničnim življenju naših ameriških izseljencev. Knjiga je bogato okrašena tudi s pisateljevimi lastnimi slikami. — Končno ne smemo prezreti še velikega romana znamenite norveške pisateljice 5>igrid Undset, »Krista, Lavranso-va hči«. Izšla je doslej sicer šele prva knjiga, »Venec«, toda že iz te vidimo, da imamo opraviti z izredno močnim umetniškim delom. Godi se roman v 14. stoletju na Norveškem in nai.. opisuje blodna mlada leta Kristine, hčerke veleuglednega posestnika, poštenjaka Lavransa. Z grehom na duši je stopila v tem delu v zakon z lahkomiselnim za-peljivcem Erlendom, drugi del nam bo pa pokazal, da odrešenje le v globoki veri. Delo je pisano jako napeto in ga bo z največjim užitkom bral vsak. Opozoriti pa moramo še na dve knjigi ki jih je izdala mariborska Cirilova tiskarna v svoji »Cirilovi knjižnici«, to sta »Guzaj« (zv. 57) in »Trojno gorje« (zv. 59). Obe je napisal znani mariborski ljudski pisatelj, urednik Januš Goleč. »Guzaj« je ljudska povest, ki nam opisuje življenje in smrt proslulega' roparja Franca Guzaja, ki je sredi druge polovice preteklega stoletja tako vznemirjal bogataše okrog Kozjega, Podsrede, Podčetrtka in dr., in o katerem vedo povedati starejši ljudje še danes premnogo resničnih in izmišljenih zgodb. Zavzemal je nekako slič no vlogo kot na Kranjskem »Dimež, strah kranjske dežele«. Ljudstvo s pozorišča Gu zajevega »delovanja« bo povest prebralo go to-oleti s kako predstavo na': prostem. Povsod,, kjer so to storili, so se z uspehom zelo pohvalili. Iz fantovskih vrst KRES. List slovenskih fantov. Naš fantovski' list se dobro razvija.: V marčni številki prinaša na prvi strani posvetilo g. linozoškolu RožpiHini za petdesetlet- nico. V izbranih besedah mu tam fantje izrekajo vdanost in zvestobo v vseh prilikah. »Vi ste naš voditelj v naših najsvetejših zadevah, mi Vaši pri sv. bircni potrjeni vojaki: vse v stremenih stoji, vse v sedlu stoji.«.— Izvrsten je članek Ivana Jenka »Zavest kalolištva — cerkvena skupnost«, kjer zavrača dva puhla, a vsakdanja ugovora zoper Cerkev v naši dobi, češ. da je danes sovražnica človeške svobode in da drugič ščiti bogate ter drži z njimi. Proti temu postavlja Jenko veliko resnico o Cerkvi kot dalje živečem Kristusu, iz katere izvaja potem njeno grandiozno veličino, du očitki ob tem sami sprhnijo. Cerkev se bori, pa tudi posameznik se mora boriti zase in zanjo. S tem člankom je nekoliko dopolnjen prispevek dr. Ušeničnika o avktoriteti v Naši poti, ki postavlja poslušnost Cerkvi le na juridično podlago. Kres postavlja globlje temelje na resnico božjega organizma na zemlji, iz katere podrejenost vodilnim organom sama od, sebe sledi, umsko in praktično- — Rudolf Sniersn govori o novih nalogah naših fantov, ki so: boj proti vsakemu polovičarstvu, reforma samega Sebe, potem šole misel na 'refof.no 'družbe — to so naloge, ki so v lepem fantovskem slogu povzete iz papeževe socialne okrožnice. Dalje piše neki M-č o razmerju fanta in dekleta, zelo globoko je zajel psihološke posledice zgodnjega znanja. — Silo aktualen pa je Jauhov članek »Fantom vojakom v slovo«,-ki naj bi ga res vsak vojak novinec- pred odhodom temeljito prebral, da se bo znal pri vojakih nravno ohraniti in okrepiti. Tu vidiš, kako do-v brodošli so bili rekruteki tečaji, ki smo jih prošnja leta tako radi prirejali. Poleg tega bogatega gradiva" ima tudi naiik o državni oblasti, ker Kre? hoče vžgajati fante za dobre in poučene državljane, Langorholzovo ljudsko povest o fantu, paberke ri telesni-vzgoji, dobro pesmi za praznik sv. Jožefa, in še marsikaj. Kres leuo vrši svojo nalogo. Mladosten je skozihskož. Naj bi prinašal tudi slike, ki "bi Ust zelo poživile: naj bi dalje obdeloval fantovska .vprašanja sistematično in tako, da bi potem Vs,e to inoHcl ponatisniti v fantovski knjižici za življenje; slednjič se mi zdi, da naj bi se posvetil tudi čisto konkretnim vzgojnim nalogam, da bo res udaril v živo in vzgojil mnogo ne. samo navdušenih, temveč tudi delavnih, značaj nih fantov.